Je vse, kar potrebuješ, ljubezen?

Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. 35 Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: 36 "Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?" 37 Rekel mu je: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. 38 To je največja in prva zapoved. 39 Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 
40 Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki."
41 Ko so bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: 42 "Kaj mislite o Mesiju? Čigav sin je?" Dejali so mu: "Davidov." 43 Rekel jim je: "Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospod, ko pravi:
44 Gospod je rekel mojemu Gospodu:
'Sédi na mojo desnico,
dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.'
45 Če ga torej David imenuje Gospod, kako je njegov sin?" 46 In nobeden mu ni mogel nič odgovoriti in od tistega dne si ga tudi nihče ni drznil še kaj vprašati.      (Mt 22,34-46)

"All you need is love," so svoje dni prepevali slavni Beatli, ki so se med drugim znali pohvaliti, da so slavnejši od samega Jezusa Kristusa.  Pred leti je nekdo, ki se je imel za budista, zapisal na Beliefnetovih forumih, da je bistvo zajeto v zapovedi do Boga in do bližnjega. Jaz sem mu oporekal in zapisal, da je bistvo krščanstva zapisano v Jn 3,16, kjer je Jezus rekel Nikodemu: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  Kdo je imel prav? Poglejmo bolj natančno.

Farizeji in učitelji postave so zelo radi zastavljali Jezusu takšna vprašanja, ki bi jim dala možnost, da bi ga  ujeli na kaki besedi ter  mu na tak način mogli očitati in dokazali pomanjkanje pravovernosti.

Tako ga je ob neki priložnosti, ko se je ravnokar zbirala družba poslušalcev   (cf. Mt 22,34), nekdo skušal preizkusiti z  naslednjim vprašanjem: "Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?" (v. 36) Glede na rabinsko tradicijo vsebuje Mojzesova postava  613 zapovedi, med katerimi je kar 365 prepovedi, torej gre na prvi pogled za zelo bogat izbor možnosti.  Jezusu  ni bilo treba dosti razmišljati, ampak je na kratko in jedrnato odgovoril:   "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.  To je največja in prva zapoved.  Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.  Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki." (vv. 37-40)  Ti dve zapovedi sta namreč najbolj splošni in najbolj znani zapovedi iz Mojzesove postave, saj so prvo (zapoved ljubezni do Boga) pobožni Judje recitirali dvakrat na dan, najdemo pa jo v 5Mz 6,5, druga (zapoved ljubezni do bližnjega) pa se nahaja v 3Mz 19,18.34. 

Če  dobro pogledamo ta primer in vse ostale podobne dialoge farizejev in pismoukov z Jezusom, opazimo, da je prizadevne judovske vernike  zanimalo predvsem to, kako do pičice pravilno izpolnjevati postavo, oziroma vse zapovedi in prepovedi, ki jih le-ta vsebuje. Zato jim je tudi naš Gospod dal natanko tak odgovor, kakršnega so hoteli imeti. Videti je tudi, da so bili z njim popolnoma zadovoljni, saj  ga o tej stvari niso več spraševali.

Zdaj pa se vrnimo k "All you need is love".  Glede na to, da je tudi danes večina prepričana, da je vse, kar potrebujemo, ljubezen, bi se taisti večini zdel  tak odgovor ravno pravšnji.  Taki potem radi govorijo drugim: "Samo ljubezen je potrebna, ljubiti moraš in vse bo v redu." Tudi sedanjega rimskega škofa je ena sama ljubezen, ena njegova "apostolska ekshortacija" ima celo naslov Amoris laetitia (Radost ljubezni).  Pri tem ti ljudje z veseljem poudarjajo, da je zapoved ljubezni največja zapoved. Toda ti,  ki tako govorijo,  pozabljajo vsaj na dve zelo bistveni  stvari.

Prvič. Zapoved ljubezni je največja zapoved Božje postave. Je torej zapoved, torej postava, zakon. Postavo pa je potrebno izpolnjevati in to dosledno. Apostol Pavel pravi glede tega: "Postava pa ni iz vere, ampak: Kdor to izpolnjuje, bo živel od tega." (Gal 3,12) Toda, če smo pošteni, moramo priznati,  da tega ni še nikoli  nihče sto odstotno izpolnjeval. Le zakaj? Odgovor je v naslednjem odstavku.

Drugič. Kdorkoli je kdaj koli resno razmišljal o zapovedi ljubezni, je najbrž ugotovil, da je ta zapoved  zelo prijetna za uho.  Le pomislimo na poetično 13. poglavje Prvega Pavlovega pisma Korinčanom!  Res gre za pravi balzam. Toda, pozor! Ko to zapoved poskušamo udejanjati, brž ugotovimo, da je lažje priti na Mont Everest, kot jo zares udejaniti.  Zakaj?

Zapoved ljubezni ni evangelij, ampak postava. Glede zveze med postavo in opravičenjem pravi apostol naslednje:  "Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh." (Rim 3,20) Postava pa ima še en cilj:  "To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere." (Gal 3,24) Namen postave  je torej, da nas privede h Kristusu, da bi preko njega, oziroma po veri vanj  zadobili popolno odpuščanje. Farizeje je zanimala samo postava, zaradi česar so Jezusa spraševali  o stvareh, ki so bile z njo povezane, in na koncu so žal tudi ostali pri postavi, iz katere so naredili celo znanost. Evangelij, milost, to je bilo zanje tuje, nekaj popolnoma nemogočega. 

Dolžnost Kristusove cerkve je, da oznanja dve popolnoma različni stvari: postavo in evangelij. Postava pravi, kaj moramo storiti, evangelij nas pouči, da je vse to že storjeno.  Postava nas napoti h Kristusu, vera v Kristusa nam da opravičenje. Šele táko razumevanje postave in evangelija lahko prinese novo kvaliteto v naš odnos do Boga in do bližnjega. Seveda pa se to ne zgodi pri vseh v enaki meri ali  čez noč. 

V nadaljevanju našega odlomka je Jezus preizkušal farizeje z vprašanjem, čigav sin je Mesija. Ker so bili dobro seznanjeni s svetopisemskimi prerokbami, so mu odgovorili, da Davidov. Na nek način so imeli celo prav, saj je bil Jezus po človeški strani res iz Davidovega rodu. Toda Jezus jim je citiral odlomek iz Psalma 110, kjer pravi:

GOSPODOV govor mojemu Gospodu:
"Sédi na mojo desnico,
dokler ne položim tvojih sovražnikov
za podnožje tvojih nog."      (Ps 110,1)

S tem navedkom jih je spravil v zadrego, tako da mu niso znali, mogli, ali pa morda hoteli odgovoriti. V tem odlomku namreč ne gre za dialog med Bogom in človekom, ampak med dvema božanskima osebama. Judje so si predstavljali Mesija kot človeškega vladarja, ki bo Izrael odrešil osovraženih Rimljanov in drugih nasprotnikov.  Toda Jezus ni prišel na svet, da bi nas odrešil človeških okupatorjev, ampak tistega okupatorja, ki je v edenskem vrtu prevaral naša prednika ter ob njunem voljnem sodelovanju nakopal človeštvu greh, trpljenje, bolezen in smrt. Jezus je rekel farizeju, ki je pohvalil našega Gospoda za njegov odgovor na vprašanje o največji zapovedi, da ni daleč od Božjega kraljestva. Ampak biti blizu še ne pomeni, da si notri.  Farizej je sicer poznal zapovedi, ni pa se zavedal, da stoji zraven njega Kralj omenjenega kraljestva.

Edinorojeni Božji Sin Jezus Kristus  je iz ljubezni do ljudi privzel podobo človeka in edini  in namesto nas v popolnosti izpolnil vse zapovedi postave. On je živel popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. Še več, bil je usmrčen za naše grehe in bil obujen od mrtvih, s čimer jamči vsem, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo popolno ter na križu dokončano delo, delež v njegovem  kraljestvu. Pot v Božje kraljestvo je ozka, kajti ta Pot je Jezus Kristus, ki je rekel o sebi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Odrešenje je iz milosti, vera pa je orodje, s katerim  prejmemo milost. Jezus sam pravi, da ima vsak, ki vanj veruje, večno življenje (cf. Jn 3,16). Vera tu ne pomeni le nekaj razumsko verjeti, ampak tudi zanašati se na nekoga.  

Vam je všeč zapoved ljubezni? Lepo, torej niste daleč od nebeškega kraljestva.  Toda še neskončno večja stvar od te zapovedi je dejstvo, da je Jezus  popolnoma zanesljiv Odrešenik, vreden vsega zaupanja. Ali se zanašate nanj in na njegovo na križu dovršeno delo? V tem primeru ste že tukaj in zdaj državljanka ali državljan nebeškega kraljestva.

 

Krščevanje otrok

Koncil v Kartagini (253 po Kr.) je imel krst otrok za samoumeven, razprava je  preprosto tekla  o tem, ali se sme krstiti pred osmim dnevom. Od 2. stoletja naprej  je krst otrok splošno priznan, čeprav ga tu in tam niso opravljali. 

~Louis Berkhof

Naravni človek

Pove naj ti danes to moje srce, kaj je iskalo tam doli, da sem bil brez razloga hudoben in da moji hudobiji ni bilo drugega vzroka kot hudobija sama. Grda je bila, pa sem jo ljubil: ljubil sem svojo pogubo, ljubil sem svojo zablodo.

~Avrelij Avguštin 

Iz: Avrelij Avguštin, Izpovedi, Mohorjeva družba, Celje 1991. S. 32.

 

Védenje in vera

Brez védenja ne moreš imeti vere; toda vere ne boš imel, če boš imel samo védenje.

~John Graham Machen

Čigar delež je Bog...

Tistemu, čigar delež je Bog, ne manjka ničesar, kar je potrebno za srečno življenje. 

~Jean Calvin

Jezus - naš mir z Bogom

Opravičeni smo po veri, in vse to je Božji dar,  vključno z vero. Zakaj? Zato ker je Jezus naš mir z Bogom! 

~Michael Horton

En obed, dva nauka

Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. 2 In glej, pred njim se je znašel neki človek, ki je imel vodenico. 3 Jezus je nagovoril učitelje postave in farizeje: "Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?" 4 Oni pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odslovil. 5 Njim pa je rekel: "Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?" 6 In na to mu niso mogli odgovoriti. 

7 Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: 8 "Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, 9 pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 'Daj prostor temu!' Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. 10 Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: 'Prijatelj, pomakni se više!' Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; 11 kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan."  (Lk 14,1-11)

 

V zgornjem odlomku najdemo dve zgodbi znotraj enega dogajanja. Prvih šest vrstic govori o ozdravljenju vodeničnega, preostale vrstice pa predstavljajo kratek pouk o ponižnosti.  V Jezusovem času je bila navada, da so gostujočega pridigarja v shodnici po bogoslužju povabili na obed. Verjetno je bil tudi Jezus v našem primeru gostujoči pridigar in  je bil kot tak tudi povabljen.

Pripoved se začne z besedami: "Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali." (Lk 14,1) Zgodba zveni nekam znano, kajne? Ko se znajdemo skupaj z drugimi ljudmi, jih  zelo radi opazujemo, razvrščamo, ocenjujeno in ugotavljamo, kdo nam je bolj in kdo manj simpatičen. Tudi Jezusova vidna prisotnost bi bila vsekakor deležna posebne pozornosti. Enako je bilo pred 2000 leti.  Toda, pozor, v prvem delu  Lukove pripovedi nastopajo Jezus, farizeji, bržkone tudi kateri od učencev in sobota, ki je bila in je za pravoverne Jude še danes nadvse pomemben  dan počitka, ko le-ti ničesar ne delajo (pripadajo namreč farizejski tradiciji), razen da gredo v sinagogo k skupni molitvi.  Prehranjevanje jim je seveda dovoljeno, prepovedano pa jim je zakuriti ogenj in celo vklopiti ali izklopiti elektriko ali kak električni aparat.  Nekateri  se v tej kolobociji znajdejo na tak način, da najamejo nejudovskega služabnika, ki zanje opravi "umazano delo".  

Jezus je bil deležen posebne pozornosti, ker je  bil znan po tem, da je rad kršil stroge sobotne predpise.  S tem v zvezi je ob neki priložnosti izjavil: "Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote." (Mr 2,27) S tem je povedal, da je namen sobote ta, da se človek, ki ves teden dela, enkrat tedensko spočije od svojega truda, umiri od ustaljenega tempa in  intenzivneje duhovno prenovi. V našem primeru se je kmalu našla priložnost za domnevno kršitev zapovedi počitka, saj se je v prostoru pojavil vodeničen človek. Ne vemo, ali se je pojavil po svoji volji ali so ga podtaknili, da bi videli, kako bo Jezus ob tem reagiral. Če bi  reagiral "napačno", bi imeli v rokah obtožni material. Glede na to, da bolezen ni bila smrtna, bi  lahko  mirne duše naročil bolniku, naj pride naslednji dan. On  pa je za začetek vprašal učitelje postave (danes bi rekli pravne strokovnjake) in farizeje, ali je ob sobotah dovoljeno zdraviti ali ne. Strokovnjaki za vprašanja sobote so obmolknili, ker niso vedeli, kaj naj odgovorijo. On  je  nato človeka  ozdravil, poslal domov in zbrane  vprašal: "Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?" (v. 5) Spet so ostali brez besed, kajti vsakdo bi storil natančno to, kar jih je Jezus vprašal. Razen tega so se farizeji in pravni strokovnjaki že iz predhodnih izkušenj naučili, da v debati z Jezusom ne morejo zmagati. 

Ko  je naš Gospod opazoval, kako se povabljeni prerivajo za prve, torej imenitnejše sedeže za mizo pri obedu, jim je dal dober in poučen nasvet.   Rekel jim je, da  je bolje, če na začetku zasedemo  manj pomembno mesto, da nas morda potem gostitelj presede bliže sebi, kar je bilo tudi imenitneje.  Boljše je biti torej skromen, kot trpeti sramoto, "kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (v. 11)  Podobne besede najdemo v Knjigi pregovorov: "Ne bahaj se pred kraljem, ne postavljaj se na mesto veljakov. Kajti boljše je, da ti reko: 'Pomakni se naprej! kakor da te odrivajo nazaj pred imenitnim, ki so ga videle tvoje oči.'" (Prg 25,6.7) Gre torej za modrost ponižnosti.  Dejanska ponižnost nikakor ni v tem, da sami sebe podcenjujemo, kot mnogi mislijo, ampak pravilno ocenjujemo.

Kot nam kaže prilika, pride ta nauk včasih prav že v tem življenju, lahko pa se  tudi nanaša na večnost. Apostol Jakob namreč piše: "Ponižajte se pred Gospodom in povišal vas bo." (Jk 4,10) Peter pa pravi: "V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša." (1Pt 5,5.6)

Modrost sveta  uči, da se moramo "samouresničevati", modrost ponižnosti pa je v tem, da  je bolje biti ponižen kot  ponižan.  To je imel v mislih naš Gospod, ko je rekel: "Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo." (Mt 5,3) Ubogi v duhu (ne na duhu!) so tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb in da sami po sebi ne zaslužijo in niso zmožni prislužiti zveličanja, ampak da potrebujejo Odrešenika. Tem je namenjena Božja obljuba, ki se glasi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Odrešenje je za tiste, ki se zanašajo na Jezusa, ne pa nase, svoje sposobnosti in svoja dobra dejanja.

Cerkev in islam

Nobena skrivnost ni, da doživlja islam v zadnjem času pravi preporod. Kdo bi si to pred dvajsetimi ali več leti mislil, kajne?  Cilj islama je že od Mohameda naprej, ustvaritev lastne, islamske civilizacije, kajti muslimani menijo, da lahko islam preživi predvsem v taki civilizaciji.  Glede tega se bistveno razlikuje od Jezusovega nauka, saj Jezus ni prišel gradit civilizacije, ampak cerkev.  Ta lahko preživi tako v večinsko krščanskem okolju, kot v okolju, kjer je preganjana...

Kako naj cerkev odgovori na naraščajoči vpliv muslimanske religije v svetu, je spregovoril protestantski teolog in cerkveni zgodovinar  dr. Robert Godfrey v oddaji na spodnji povezavi. 

KLIKNI za povezavo do oddaje >>>

Postava za nas

Božja postava ni okno, skozi katero bi nadzorovali grehe drugih ljudi, ampak zrcalo, ki nam kaže naše lastne.

~Chad Bird

 

Rim v 20. stoletju

Rimskokatoliška cerkev je  naredila v 20. stoletju velik preobrat v praksi, ki ga je prinesel 2. vatikanski koncil. Poenostavili so obrede, namesto v latinščini jih sedaj izvajajo v živih jezikih, vzpostavili so dialog z drugimi krščanskimi cerkvami, judovstvom in drugimi  nekrščanskimi verstvi ter celo z nevernimi... 

Sodobna rimska cerkev kaže  do protestantov prijazen obraz, toda prijaznost ni vedno to, kar bi kdo pričakoval. V dialogu z Rimom pravzaprav vedno potegnejo kratko protestanti.  Vzamemo lahko le primer skupne izjave o opravičenju, ki sta jo podpisali RKC in Svetovna luteranska zveza. Rim se ne menja in ostaja to, kar je že dolgo:  neprava cerkev. 

O vsem tem pripoveduje W. Robert  Godfrey v oddaji na spodnji povezavi. Celotna oddaja traja malo več kot 25 minut.


KLIK za povezavo do oddaje >>>

Zakaj vemo za mestece Nain?

Vir slike: Free Bible Images

Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. 12 Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. 13 Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: "Ne jokaj!" 14 Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: "Mladenič, rečem ti: Vstani!" 15 Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. 16 Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: "Velik prerok je vstal med nami" in "Bog je obiskal svoje ljudstvo." 17 Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici.   (Lk 7,11-17)

Nain je danes arabska vas v Galileji na severu Izraela. Če se v njem v 1. stoletju ne bi zgodil nek dogodek, ki ga je opisal evangelist Luka, bi danes le malokdo vedel za ta kraj. Tudi v Jezusovem času to ni bil, enako kot Nazaret, ki leži 14 kilometrov severneje, nek pomemben ali velik kraj. Toda obuditev nekoga od mrtvih na ravno malenkostna stvar in tako je tudi Nain postal slaven kraj. 

V evangelijih najdemo samo tri primere, v katerih je naš Gospod koga obudil od mrtvih. Poleg mladeniča iz Naina je obudil tudi hčer načelnika shodnice Jaira (cf. Lk 8, 40-56) ter svojega prijatelja Lazarja (cf. Jn 11,1-44). Vsi trije primeri so trden in zanesljiv dokaz, da je Jezus zares Mesija, poslan od nebeškega Očeta. 

Se pa Jezus za to obuditev od mrtvih ni odločil zato, ker bi želel postati slaven, temveč  ker se mu je zasmilila užaloščena mati (cf. v.13). Množica pogrebcev, ki je bila navzoča, je bila ob tem dogodku močno vznemirjena, kar je seveda razumljivo: "Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: 'Velik prerok je vstal med nami' in 'Bog je obiskal svoje ljudstvo.'" (v. 16) Toda Jezusa se ta vznemirjenost ni kaj prida dotaknila, kar lahko sklepamo iz pripovedovanja evangelista, ki nato v svojem pripovedovanju hitro preide na drugo temo.  

Jezusovo obudjanje posameznike od mrtvih, ni le dokaz njegovega mesijanskega poslanstva, ampak tudi  usmiljenja in globoke zgroženosti nad smrtjo, ki je posledica človekovega greha (cf. Jn 11,35.38).  Noben človek se na ta svet ne rodi brez greha, zato nas vse na koncu  čakata smrt in grob. Toda grob ni konec. Nekega dne bo nastopilo vstajenje mrtvih, ko pride Jezus Kristus v slavi sodit žive in mrtve in bo svoje verne vzel k sebi: "Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva." (Flp 3,21) Ne vemo, kaj se je pozneje zgodilo s sinom vdove iz Naina, je umrl v Gospodu, ali brez njega?  Če je umrl, ne da bi bil odrešen, je bilo zanj osebno njegovo prvo obujenje zaman in zapade strašni sodbi, enako kot mnogi drugi. Po drugi strani smemo, glede na to, da so on in pogrebci razumeli in začutili, da je Bog obiskal svoje ljudstvo, sklepati, da je  med odrešenimi. Vera v Jezusa Kristusa ter zanašanje nanj  je usodna ločnica, ki deli tiste, ki so odrešeni od tistih, ki gredo v pogubo. 

Na kateri strani te ločnice stojiš?  Če si na napačni strani, potem imam zate veselo sporočilo: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Še je pravi čas, odrešenje zate je še vedno blizu.   

Ljudje in greh

Ljudje nikoli ne gojijo pravega sovraštva do greha, razen če Bog ne razsvetli njihovega uma in ne spremeni njihovih src. 

 ~ Jean Calvin

Kaj je svetost

Kaj je svetost? Kaj pomeni Božja svetost? O tem je v svojem predavanju pripovedoval lani umrli ameriški teolog R. C. Sproul. Video traja približno pol ure.

Bog je svoboden

Božji odloki so svobodni. On se ni bil prisiljen odločati zaradi kakršnih koli potreb svoje božanske narave, saj bi bilo to zanikanje njegovo samozadostnosti. Niti ni bil pod nobeno zunanjo prisilo, saj bi bilo to uničujoče za njegovo neodvisnost. Njegove odločitve morajo biti torej suverena in svobodna  dejanja njegove volje. To ne pomeni namigovanja, da gre za poljubne odločitve, temveč le to,  da ni bil pri svojih odlokih  pod nobenim nadzorom in da je deloval v skladu s svojo lastno suverenostjo. 

~Robert Shaw

Vse Sveto pismo govori o Jezusu

Dr. Robert Scott Clark se je v oddaji, dosegljivi na spodnji povezavi, pogovarjal z avtorjem knjige Journeys With Jesus (Potovanja z Jezusom) dr. Dennisom E. Johnsonom o imenovani knjigi in o tem, kako lahko najdemo Jezusa tako rekoč na vseh straneh Svetega pisma...

KLIK za dostop do oddaje >>>

Eden proti stresu

 *Thomas Watson je bil puritanski pastor in pisec. 

KLIK za dostop do vira >>>

Vprašanje prioritet

Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.

Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? 26 Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? 27 Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svojemu življenju en sam komolec? 28 In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, 29 toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. 30 Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? 31 Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ 32 Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. 33 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. 34 Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.                            

(Mt 6,24-34)

 Zgornja perikopa je vzeta iz znamenitega Jezusovega govora na gori, kot je zapisan v Evangeliju po Mateju. V njej nas naš Gospod spodbuja, naj ne bomo razdvojeni in zaskrbljeni.

Na začetku našega odlomka, torej v 24a vrstici nam Jezus kristalno jasno pove, da posameznik ne more služiti dvema gospodarjema, Bogu in mamonu, pa tudi, zakaj je to nemogoče. Izraz mamon pomeni denar ali premoženje. Nekateri ljudje dajejo v svojem življenju prednost zgrinjanju materialnih dobrin, za Boga se pa prav malo ali nič ne zanimajo.  Odlomek ne pripoveduje o običajnih nevernikih, ampak o tistih, ki se imajo za verne kristjane, v resnici pa so njihove prioritete čisto nekje drugje. Skrb za materialno eksistenco je vsekakor potrebna in nujna, o čemer nam govori tudi sv. Pavel, ko pravi: "[K]dor noče delati, naj tudi ne jé." (2Tes 3,10b) Jezus nas torej v zgornjem odlomku ne svari pred posedovanjem materialnih dobrin, ampak pred  razdvojenostjo, ki jo povzroča hlastanje po le-teh. Tudi apostol Pavel je svaril pred dajanjem prednosti materialnim dobrinam, ko je zapisal: "Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin." (1Tim 6,10) Pohlep po denarju povzroča razdvojenost, ki nekatere potegne proč od vere. Človek je pač "suženj tega, čemur podleže" (2Pt 2,19b). Bogu in denarju (ali lastni sebičnosti ali čemurkoli, kar ni Bog) se ne da služiti.

V nadaljevanju svoje pripovedi, zapisanem v Mt 6,24b-34 pa nas Jezus spodbuja, naj ne bomo zaskrbljeni za našo materialno eksistenco.  To, da naj ne bomo zaskrbljeni, seveda ne pomeni, da bi nas naš Gospod spodbujal k lenarjenju, posedanju, gledanju v zrak in meditiranju ter čakanju, da nas bo nebeški Oče nahranil in oblekel. Tudi ptice, ki so omenjene  v Mt, 6,26 se morajo potruditi, da si poiščejo hrano, ki jo imajo na razpolago v naravi. Enako morajo lilije v Mt 6,28 sl.  črpati iz zemlje vodo in hranilne snovi, da lahko preživijo in se  "oblečejo". Tako moramo tudi mi  s svojim delom poskrbeti za lastno eksistenco ter za eksistenco svoje družine. Jezus nas torej v tem odlomku svari pred bolestno zaskrbljenostjo oziroma prestrašenostjo  glede prihodnosti. To ne pomeni, da  ne bi smeli imeti zavarovalne police ali transakcijskega računa in prihrankov na banki, ampak  da smemo in moramo zaupati Bogu, da bomo tudi v neugodnih okoliščinah, ki nas morebiti doletijo,  nekako prišli skozi.  Zato nam pravi:  "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." (Mt 6,33)  Gre torej za naše prioritete.

In že spet smo  pri dveh gospodarjih. Komu torej služiti, Bogu ali mamonu?  Mi, ki še  živimo tostran večnosti, smo še vedno nepopolni in nesposobni popolnoma izpolnjevati stroga Božja merila, zato dostikrat popustimo in pademo. Naš Gospod Jezus Kristus je edini, ki je v polnosti izpolnil vse zahteve Božje pravičnosti. Če smo v njemu, nam on daje svojo pravičnost, zato nas nebeški Oče gleda skozi prizmo svojega ljubljenega Sina. To zavedanje nas spodbuja, da rastemo v posvečenem življenju, ki nam omogoča, da mamon in  drugi nadomestki Boga prej ali slej izgubijo svojo privlačnost. 

O kanoničnem branju Svetega pisma

Dr. Darian Lockett je docent bibličnih in teoloških študij na Talbot School of Theology v sklopu univerze Biola. V oddaji na spodnji povezavi je pripovedoval o svojem teološkem popotovanje, ki ga je privedlo v naročje reformirane tradicije in o svojih študijah o kanoničnem branju svetega pisma. 

Z njim se je pogovarjal dr. Robert Scott Clark, profesor cerkvene zgodovine in zgodovinske teologije na Westminster Seminary California. 

KLIK za povezavo do pogovora >>>

Binkoštno gibanje

Vir slike: Wikipedia

Binkoštno gibanje se je pojavilo v ZDA na začetku prejšnjega stoletja, nato pa se je hitro širilo po vsem svetu in šteje že več sto milijonov pripadnikov. Od kod temu gibanju takšen uspeh in zakaj je tako privlačno?

O tem pripoveduje dr. Robert Godfrey v oddaji na spodnji povezavi. 


KLIK za dostop do oddaje >>>

Mešanje vere s "tveganjem za Boga"

Mnogi med nami se še spomnimo dobronamernih pridig, v katerih so nas učili, naj storimo korak v veri, bodisi naj napišemo na ček večji znesek od tistega, kar menimo, da bi prenesel naš proračun, bodisi da naredimo velik skok pri življenjski odločitvi glede poroke ali poklicne priložnosti. Rekli so nam, da večje ko je tveganje, večja je vera.

V zvezi s tem nasvetom pogosto navajajo Gideonov poskus z runom iz Sod 6,36-40. Gideon je prosil Boga, naj potrdi svojo obljubo. Bog je namreč pravkar izročil Izraela v roke Midjancev, nato pa Gideonu obljubil, da bo dal po njegovi roki Izraelu zmago. Zato sta Gideonova zmedenost in negotovost čisto razumljivi.

Bojevnik je torej položil ovčje runo: »Če bo rosa samo na runu, po vsej zemlji pa suho,« je rekel Bogu, »bom vedel, da boš zagotovo rešil Izraela po moji roki, kakor si govoril.« Bog je to izpolnil. Potem je prosil Boga, naj to še enkrat ponovi, da bo imel zagotovilo, Bog pa je bil pripravljen odgovoriti tudi na to molitev.

V resnici to ni bila velika, ampak šibka vera, ki je potrebovala vidno potrditev. Zato ne preseneča Gideonova vera, ampak Božja usmiljena pripravljenost, da se skloni h Gideonovi prošnji, pa ne le enkrat, ampak dvakrat. Teh starozaveznih pripovedi se ne sme iztrgati iz konteksta in njihove umeščenosti v odrešenjsko zgodovino ter jih neposredno uporabiti v moji trenutni situaciji. Kajti te pripovedi kažejo na Kristusa, v čigar osebi so izpolnjene vse Božje obljube. Gideonu ni uspelo postati Izraelov dokončni rešitelj, ampak je Kristus tisti, ki je odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.

Tudi dandanes daje Bog veliko in drzno in v naših očeh nemogočo obljubo, da nas bo rešil, čeprav ne premoremo ničesar, kar bi mu lahko dali. Ko gledamo vase, nam je težko verovati, da Bog opravičuje, torej razglaša za pravične tiste, ki sami po sebi niso pravični, ampak se oklepajo oblačila Kristusove pravičnosti. Bog se še vedno sklanja k nam, da bi vidno obljubo potrdil s krstom in Gospodovo večerjo. S slednjo ne potrjuje svoje obljube samo enkrat, ampak vsakič, ko jo prejmemo.

Nič od tega pa ne upravičuje zahtev po vidnih znamenjih Božjih načrtov, vkolikor jih ni On razodel. Bog ne obljublja: »Štirikratno te bom blagoslovil, če doniraš v cerkveni gradbeni sklad toliko, da te bo zabolela glava.« Nas ne boš nikoli slišal reči: »Če velikodušno seješ seme v službo Core Christianity, te bo Bog naredil bogatega.« (1)

Bog ti ne bo razodel s »polaganjem runa«, kje naj živiš, s kom naj se poročiš, ali kateri poklic naj opravljaš. Konec koncev je Gideon prosil za potrditev tistega, kar mu je že bilo razodeto. Bog pa mi ni razodel nobene od prej navedenih stvari.

Zato je velika razlika med prošnjo Bogu, da potrdi, kar je obljubil in zahtevo po neke vrste znamenju, kjer ni dal Bog nobene obljube. Bog nas res poziva, naj zaupamo Njemu in njegovim načrtom, ki jih ima za nas, četudi jih ne poznamo ter da sprejmemo modre odločitve, utemeljene na vseh tistih dejstvih, ki nam jih daje.

Zatorej ne mešajmo vere s tveganjem! Glede tega, kar je Bog očitno obljubil in potrdil s svojimi zakramenti, nimamo razloga za dvom. Glede stvari, o katerih Bog ni govoril, pa prav tako nimamo nobenega razloga, da bi dvomili v njegove namene, četudi jih še ne poznamo.

Avtor: Michael Horton

Poslovenil: Dizma

Vir: Core Christianity >>>

(1) Pomeni: »Če boš velikodušno finančno podprl našo službo Core Christianity, te bo Bog naredil bogatega.« Pri Core Christianity, kjer so objavili zgornji prispevek, torej ne verjamejo, da Bog naredi bogatega tistega, ki bi to službo izdatno denarno podprl, zato ne zavajajo ljudi s takimi obljubami.

Jezusovo vstajenje - metafora?

"Jezusovo metaforično vstajenje ni zame nič boljše od metaforičnega odpuščanja grehov." 

~ Sam Allberry

 "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja."  (Rim 4,25)

Calvin o srcu

Človeško srce ima toliko špranj, kjer se skriva domišljavost, toliko lukenj, kjer preži laž in je tako ozaljšano z zapeljivo hinavščino, da pogosto pretenta samo sebe. 

~Jean Calvin

 

Največji dar

Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: "Jezus, Učenik, usmili se nas!" Ko jih je zagledal, jim je rekel: "Pojdite in pokažite se duhovnikom!" In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: "Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?"  In rekel mu je: "Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila."    (Lk 17,11-19) 

Včeraj sem naletel na zanimivo misel, ki jo je izrazil R. C. Sproul mlajši: "Kadar iščemo Božje darove, nam le ti postanejo maliki. Kadar preko Božjih darov iščemo Darovalca, nam postanejo blagoslov."  

Gobavci v zgornjem odlomku so iskali ozdravitev od svoje grozljive bolezni, pri kateri človek dobesedno gnije pri živem telesu. Ko so izvedeli, da se Jezus mudi v vasi, so vsi pritekli, rekoč: "Jezus, ti si naš najboljši prijatelj,  pomaga nam!" Naš Gospod jih je poslal k duhovnikom, ki so imeli pravico razglasiti gobavca za ozdravljenega, in deseterica je na poti ugotovila, da je njihova bolezen izginila. Devet jih je veselo nadaljevalo pot, kajti gotovo se jim je mudilo, da dobijo potrdilo, da so zdravi in da se smejo normalno vključiti v družbo. Samo eden med njimi, in ta je bil Samarijan (pripadnik ljudstva, ki so ga Judje globoko prezirali), se je spomnil, da je prav, da se zahvali Darovalcu, torej tistemu, ki ga je ozdravil.  Večina je torej iskala dar, Darovalca pa prezrla, le eden pa je preko daru poiskal darovalca, da bi se mu zahvalil. 

Vsi hočemo imeti in se veselimo stvari, kot so na primer življenje, morda zdravje, hrana in druge materialne dobrine, zaposlitev in kar je še takega. Pri tem se ljudje prevečkrat obnašamo kot tistih devet ozdravljencev, ki so se razveselili svoje ozdravitve, niso pa se zmenili za Njega, ki jih je ozdravil.  Zdravje je postalo njihov malik, Darovalec pa peto kolo. Tudi kristjani se pri tem eni večkrat, drugi pa manjkrat spozabljamo...  

Posebna vrsta pozabe se dogaja tistim "karizmatičnim kristjanom", ki hlepijo za različnimi "duhovnimi darovi" in so povsem osredotočeni nanje. Hitijo s konference na konferenco, s seminarja na seminar, s spektakla enega pridigarja na spektakel drugega pridigarja... Toda, če ti darovi ne vodijo h Kristusu, potem ne veljajo nič. Samarijan se je zagotovo razveselil ozdravljenja,   a  se je obenem zavedel, da je Jezus pomembnejši od daru zdravja. V pekel lahko prideš, tudi če umreš popolnoma zdrav.

Jezus  je prišel na svet v prvi vrsti zato, da bi tisti, ki vanj verujejo, prišli v večno življenje. S svojim popolnim in brezgrešnim življenjem ter po svoji smrti in vstajenju  je vernim  zagotovil večno odrešenje.  On je  najprej Darovalec večnega življenja, hkrati pa dar nebeškega Očeta, po katerem naj bi se zveličali. Tistih devet, ki je jadrno odhitelo stran, je bilo, vsaj v tistem trenutku, prikrajšanih za najpomembnejši dar, ki je Darovalec sam. Ne vemo sicer, ali so ga morda nekateri od njihi kdaj kasneje celo prejeli...

Kdor torej preko Božjih darov najde Darovalca, dobi največji dar.