Če hočeš slišati Boga

"Hočeš slišati Božji glas? Glasno beri Sveto pismo!"

~John Piper

Dediči Boga

Pravim namreč takole: dokler je dedič še nedoleten, se nič ne razlikuje od sužnja, čeprav je gospodar vsega, 2 temveč je pod varuhi in oskrbniki vse do dne, ki ga je določil oče. 3 Tako je bilo tudi z nami. Ko smo bili nedoletni, smo bili usužnjeni prvinam sveta. 4 Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, 5 da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. 6 Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: "Aba, Oče!" 7 Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.  (Gal 4,1-7)

Apostol Pavel je napisal Pismo Galačanom v posebnih okoliščinah. Posamezniki iz Galatije, pokrajine v osrčju Male Azije,  okrog današnje turške prestolnice Ankare, so sprva z veseljem sprejeli evangelij, torej veselo oznanilo, ki na kratko pravi, da je Jezus umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Toda, kot se pogostoma rado zgodi, so se v galatijsko cerkev kmalu vtihotapili posamezniki, ki so trdili, da vera v Kristusa ne zadostuje, in da morajo kristjani, ki hočejo biti zveličaniI,  izpolnjevati tudi Mojzesovo postavo. Sv. Pavel se je takim učiteljem  ter njihovemu nauku  odločno uprl in Galačanom razložil vlogo postave in evangelija.

Biti pod postavo je podobno nedoletnosti. Seveda so tudi v Pavlovem času veljali mladoletniki, torej otroci, za nedoletne. Nedoletni pa so bili tudi sužnji. Status mladoletnega dediča se ni v bistvu prav nič razlikoval od statusa sužnja, saj sta bila oba brez  državljanskih pravic, ki so jih uživali polnoletni državljani. Starozavezno Božje ljudstvo se je nahajalo v podobnem stanju kot nedoletne osebe, zato je potrebovalo nekaj, kar jih je vodilo h Kristusu. Ta "nekaj" je bila postava.

Prihod Jezusa Kristusa na svet in njegovo na križu dovršeno delo sta pošteno premešala karte.  Spremenil se je tako status tistih, ki so bili podložni Mojzesovi postavi, kot status poganov, ki so se spreobrnili h Kristusu. Jezus je bil podvržen postavi in je edini, ki je postavo ter njene zahteve v vsem in dosledno izpolnil. S svojo pasivno  (popolna podreditev Božji postavi in življenje v skladu z Božjo voljo) in aktivno poslušnostjo (žrtvena smrt na križu) je odkupil tako tiste, ki so bili pod postavo (Jude), kot tiste, ki postave nis(m)o poznali.

Do Kristusa je bilo Božje ljudstvo omejeno na točno določen biološki narod, ki pa so se mu pridruževali tudi posamezniki izmed drugih narodov, s tem, da so morali ti novi pripadniki (prozeliti) popolnoma sprejeti judovsko postavo, vero in kulturo. Judje so prvi uživali status Božjih otrok, oziroma sinov, kot pravi zgornji odlomek. Kristusovo dejanje odkupitve je šlo preko meja tega biološkega naroda, zato govori apostol v Gal 7,5 o posinovljenju. Posinovljenje, oziroma posvojitev, je bilo med Rimljani zelo običajen pojav, zato je bila ta metafora ljudem, ki so poznali rimsko pravno kulturo, zelo blizu. Posvojenec, oziroma posinovljenec, uživa iste pravice kot biološki potomec. Bog nas  je po žrtvi svojega edinega Sina Jezusa Kristusa posinovil, torej nas je naredil za svoje otroke. Bog ne dela sužnjev, ampak otroke in zakonite dediče svojega kraljestva.

Podobno govori Pavel v Rim 8,25, kjer pravi: "Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'" Kristjan ni kot suženj, ki bi moral neprestano trepetati pred svojim gospodarjem, ampak je Božji otrok in dedič nebeškega kraljestva. On uživa vse blagodati Božjega otroštva. Toda on ni tak zaradi kake svoje posebne dobrote ali sposobnosti, ampak edino zaradi Božje milosti, ki nam jo je zadobil Gospod Jezus Kristus.

Naj Bog  vsem nakloni to milost!

Herodovski čas

Daniele de Volterra: Poboj nedolznih otrok

Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.    (Mt 2,16)

Realnost življenja na tem svetu je taka, da sledijo veselim trenutkom manj veseli, da, celo žalostni in tragični. Cvetni nedelji je sledilo križanje.  Božičnemu veselju, ko se je rodil Odrešenik, je čez kaki dve leti sledil poboj dojenčkov v Betlehemu in okolici. In še bi lahko naštevali. 

Kralj Herod ni bil Jud, ampak Idumejec, in se je ustrašil za prestol. V strahu, da bi kaj izgubili, pa so ljudje sposobni delati zelo hude stvari, tudi zločine. Ker je bil Jožef vmes opozorjen, se je skupaj z družino umaknil v Egipt, tako da je Herodov načrt spodletel. 

Nedolžni otroci so bili umorjeni namesto Jezusa, zato so predpodoba Jezusove žrtve na križu, ki se je zgodila približno trideset let pozneje. On je s svojo enkratno in popolno daritvijo usposobil vse, ki vanj verujejo, da so lahko postali dediči Božjega kraljestva. 

Pomori otrok žal niso le stvar davne preteklosti pred dva tisoč leti, ampak se dogajajo tudi danes. Tudi mi živimo v herodovskem času. Tu ne mislim le na pomore otrok, ki jih izvajajo tam  daleč, v "barbarskem" svetu, ampak se ta ista stvar dogaja tudi tu, čisto blizu nas, v vase zaverovanem naprednem zahodnem svetu. Tukaj tega seveda ne delajo s kalašnikovkami ali mačetami, kot to počno barbari, ampak se te stvari izvajajo pod strogim zdravniški nadzorom,  v belem, sterilnem okolju bolnišnic. "Strokovno" se temu ne reče umor, ampak "pravica ženske, da razpolaga s svojim telesom", ali pa "pravica do izbire".  Vest si hladijo s puhlico, da gre pri vsem skupaj samo za skupek tkiva. Toda, čisto tehnično gledano, smo tudi mi skupek tkiva. Kdor  si drzne izzvati  te samooklicane naprednjakinje in naprednjake, ga lahko mimogrede doleti obtožnica, kot se je zgodilo rimskokatoliškemu redovniku dr. Tadeju Strehovcu. Heroda je bilo strah za prestol, ljudi danes pa je strah, da bi jim  novorojeni otrok preprečil dosego njihovih material(istič)nih ciljev. V obeh primerih gre pravzaprav za praktični materializem. 

Toda pozor! Za vsakega grešnika obstaja rešitev, zato je prav, da v srcih predelamo naslednje besede Božjega sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)  To je bil namen njegovega prihoda na svet. Mi vsi smo (bili) deležni padle človeške narave, in kot taki, smo (bili) Božji sovražniki.  Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in vanj verujejo.  Vse, brez izjeme: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

Ali veruješ, da je On tudi tvoj Odrešenik? 

Kakšna je razlika med fatalizmom in predestinacijo?

Ali obstaja razlika med fatalizmom in predestinacijo? V oddaji na spodnji povezavi je (danes žal pokojni) teolog R. C. Sproul odgovarjal na nekatera pomembna vprašanja, ki se dotikajo Božje suverenosti in človekove svobodne volje.  Govoril je o predestinaciji, Božji previdnosti in človekovi volji, pa tudi o tem, kakšen je odnos med vero in deli. 

KLIK za povezavo do oddaje >>>

Križpotja Biblije in politike

Ben Shapiro je znani ameriški  politični komentator, pisec in pravnik judovskega rodu.  Pred kakšnim mesecem se je pogovarjal z znanim pastorjem in teologom Johnom MacArthurjem. Govorila sta o Bibliji, politiki, razlikah med judovstvom in krščanstvom... 

Iz slonokoščenih palač

Si predstavljate, da bi se nekdo, ki prebiva v slonokoščenih palačah, preselil v svet trpljenja in bede, kjer bi ga čakalo nerazumevanje,  poniževanje, in na koncu še sramotna smrt? 

O nekom in nečem podobnem je pred leti pripovedoval, danes žal že pokojni, R. C. Sproul v svojem božičnem nagovoru. Cena naše odkupitve, s katero je naš Gospod Jezus Kristus postal dejanski, ne le potencialni odrešenik, je bila zelo visoka.

KLIKNI za dostop >>>

Jezus je prišel svet odrešit

Si zgrožen? Potem pridi k njemu, ki leži v naročju najpravičnejše in najljubeznivejše služabnice. Videl boš, kako velika je Božja dobrota, ki si najbolj od vsega želi, da ne obupaš. Zaupaj mu! Zaupaj mu! Tukaj je Dete, v katerem je odrešenje. Po mojem ni večje tolažbe za človeštvo kot je ta, da je Kristus postal človek, otrok, dojenček, ki se igra v naročju in na prsih svoje nadvse prijazne matere. Le komu ne bi bil pogled na ta prizor v uteho? Tukaj je zmaga nad močjo greha, smrti, pekla, vesti in krivde, če prideš presodit tega grgrajočega dojenčka in veruješ, da te ni prišel obsodit, ampak odrešit.

Avtor: Martin Luther 

Poslovenil: Dizma 

KLIK za dostop do vira >>>

Božič je za tiste, ki ga najbolj črtijo

Jezus je prišel zaradi tistih, ki se pogledajo v zrcalo in vidijo grdoto. Jezus je prišel zaradi hčera, ki jim očetje nikdar niso rekli, da so lepe. Božič je za tiste, ki gredo zvečer sami na poceni perutničke. Božič je za tiste, ki jim je rak uničil življenje in se jim zdi misel na naslednji božič kot nemogoče sanje. Božič je za tiste, ki bi bili brez socialnih omrežij čisto osamljeni. Božič je za tiste, ki jim je zakonska zveza zletela ob podporni zid in ji grozi, da se zvrne preko roba. Božič je za sina, ki mu da oče lovsko opremo, fant pa bi imel material za risanje. Božič je za kadilce, ki kljub soočenju s smrtno obsodbo ne morejo odnehati. Božič je za prostitutke, prešuštnike in porno zvezde, ki hrepenijo po ljubezni na nepravem mestu. Božič je za študente, ki sedijo v družinskem krogu in komaj čakajo, da gredo ven na pijačo. Božič je za tiste, ki so se jim izjalovile sanje. Božič je za tiste, ki so zapravili dobro družinsko ime in premoženje; hočejo domov, ne morejo pa si predstavljati prijaznega sprejema. Božič je za starše, katerim pred lastnimi očmi razpadajo zakoni njihovih otrok. Resnični pomen božiča je evangelij milosti za grešnike. Jasli so, zavoljo vsega, kar je Kristus naredil na križu, mesto največjega upanja v vesoljstvu, ki ga zatemnjuje brezup. Ironija vseh ironij je v tem, da je božič namenjen tistim, ki v njem najtežje uživajo. V resnici je namenjen tistim, ki ga najbolj črtijo.

                                                                                              Avtor: Matt B. Redmond 

Poslovenil: Dizma

Dostop do celotnega članka v izvirniku na spletni strani The Gospel Coalition>>>

Veselje v Gospodu

Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. 5 Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. 6 Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. 7 In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.

8 Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.      (Flp 4, 4-8)

V tem kratkem odlomku je apostol Pavel podal nekaj praktičnih spodbud za Kristusovo cerkev v Filipih, ki so še danes  veljavne za vse kristjane.   

"Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se," (Flp 7,4) so besede,. ki jih je izrekel človek, ki je bil zaradi vere v Kristusa zaprt v ječi. Kristjani smo žal prevečkrat videti čemerni in črnogledi, kar ni ravno preveč spodbudno niti za nas niti za svet, ki nas opazuje. V resnici  imamo namreč veliko razlogov, da moremo, smemo in moramo biti veseli. Ali ni zveličanje, ki nam ga je priskrbel Gospod Jezus dovoljšen razlog za veselje?  Ko je bil romunski pastor Richard Wurmbrand zaprt zavoljo Kristusa in evangelija, ga je kljub mukam, ki so mu jih zadajali pazniki, navdajala radost, katere mu niso mogli vzeti nobeni ječarji, čeprav so se zelo trudili. Od nas se ne zahteva, da se pred drugimi osladno smehljamo, kot da smo ravnokar ušli iz kake ilustracije v reklami za najnovejšo zobno kremo. Glede na to, da živimo svobodno in nismo preganjani,  pa imamo nesporno boljše možnosti za dobro voljo, kot sta jih imela apostol Pavel in pastor Wurmbrand.  Tudi zato je prav, da se veselimo.

"Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem." (v. 5a) Če bomo veseli in prijazni, predvsem pa, če bomo lepo ravnali s svojimi bližnjimi,  se bo to kmalu razvedelo. Enako se bo kmalu razvedelo, če bomo ves čas mrtvaško resni, zajedljivi, malenkostni, osorni in nepripravljeni pomagati. Tudi narejena prijaznost se hitro razkrinka, zato je bolje biti počrnela katedrala, kot pobeljen grob.

"Gospod je blizu." (v. 5b) To je še en razlog več za veselje. Res je, da ne vemo, kdaj bo Gospod ponovno prišel. Toda on je vedno blizu. Ne vemo ne dneva ne ure, kdaj bomo poklicani predenj. Mnogi se bojijo tega trenutka, toda, kdor je Gospodov, nima nobenega razloga za strah, ampak za veselje.

"Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem."  (v. 6) Kristjan ne sme biti lahkomiseln, sme pa biti brez skrbi, saj počiva v Božjem naročju. Bog je spregovoril po preroku Izaiju: "Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti," (Iz 41,10) Jezus pa je obljubil: "Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo." (Mt 7,7) Tudi to je zelo dober razlog  za veselje.

"In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu." (Flp 4,7) pristno veselje, dobrota in zaupanje v Gospoda prinašajo s sabo mir. Jezus je tisti, ki prinaša resnični mir: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši." (Jn 14,27)  Svet veliko govori o miru, v resnici pa ne prinaša miru. Govori tudi o veselju, a ne prinaša trajnega veselja.  Resnični mir in veselje  daje edino Kristus, ki je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje.  On naj vsakogar, ki to prebere, blagoslovi s svojim mirom in veseljem! Veselimo se, kajti On je blizu! 

Kako predstavljamo Kristusa?

Če dajemo vtis, da je glavni učinek  krščanstva ta, da nas naredi bedne, potem ni čudno, da se  devetdeset procentov ljudi nahaja zunaj krščanske cerkve. "Glej jih, bedne kristjane," pravijo. In dodajo, da imajo življenje, veselje in polnost. Nas kristjane je lahko sram. Toda ne gre le za vprašanje sramu. Kakšna strašna odgovornost je na nas, če na tak način krivo predstavljamo evangelij veličastva blaženega Boga (1Tim 1,11).  Pred vsemi ljudmi bi morali izpričevati, da prekipevamo od polnosti. Predstavljati bi morali resničnost psalmistovih besed: "Moj kelih je zvrhan."  (Ps 23,5*)

~ dr. Martyn Lloyd-Jones

*Ekumenska izdaja 1974

Presojanje

Imejte nas vendar za Kristusove služabnike, za oskrbnike Božjih skrivnosti. 2 Seveda se od oskrbnikov zahteva, da so zanesljivi. 3 Meni pa je prav malo mar, če meni sodite vi ali kakšno človeško sodišče. Seveda pa tudi jaz ne sodim sebi. 4 Ne zavedam se sicer nobene krivde. Vendar zato še nisem opravičen. Sodi mi namreč Gospod. 5 Ne sodite torej pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src. Tedaj bo vsak prejel od Boga priznanje.     (1Kor 4,1-5)

Korintska cerkev je bila na samem začetku krščanstva manj zgledna, kot bi človek pričakoval. Bila je precej težavna. Enega od vzrokov problemov in težav je predstavljala razdeljenost vernikov na  frakcije: eni so se imeli za Pavlove, drugi za Petrove, tretji za Apolove, spet nekateri za Kristusove, kar je v cerkvi zagotovo povzročalo neprijetna trenja  (cf. 1Kor 1,12.13).

Prvo dejstvo, ki ga poudarja Pavel  v zgornjem odlomku (cf.1Kor 4, 1) je, da so vsi apostoli samo služabniki enega in istega Kristusa ter oskrbniki Božjih skrivnosti. Med Božje skrivnosti pa (po vsej verjetnosti) ne sodi le evangelij, temveč vse tisto, česar ljudje ne morejo razumeti po naravni poti, ampak jim mora biti milostno razodeto od Boga; ravno te skrivnosti  jim pojasnjuje apostol Pavel.

Druga stvar, o kateri pripoveduje Pavel v našem odlomku, je to, da morajo biti oskrbniki Božjih skrivnosti zanesljivi ljudje. Res je sicer, da je Bog izbral za apostole navadne ljudi z mnogimi človeškimi pomanjkljivostmi in slabostmi, toda bili so zanesljivi.

Tretjič, Pavla ne zanima, kako ga sodijo nekateri posamezniki, torej pripadniki različnih frakcij v korintski cerkvi. Zanj ni merodajna niti  sodba ljudi okrog njega niti njegova lastna sodba, saj nezavedanje krivde še ni dokaz za opravičenost (v. 4). Gospod je edini, ki lahko sodi, kaj se bo  na dan sodbe tudi dejansko zgodilo. 

Tu seveda ne gre za to, da kristjani ne bi smeli soditi o nobeni stvari na svetu, ampak za to, naj nezreli kristjani ne presojajo stvari, za katere niso pristojni. Korintski kristjani pa so na mnogih področjih kazali znake nezrelosti, ki so jo maskirali s superduhovnostjo. Ravno ta je znak nezrelosti kristjanov. 

Nezavedanje kristjanov

O, kakšni trojni norci smo, podobni jokajočim novorojenim princem, ki ne vedo, da jih čaka kraljestvo! 

~Samuel Rutherford 

Koristnost Božje besede

"Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje."

(Rim 15,4) 

Tradicionalni lekcionar ima za drugo adventno berilo pripravljeno perikopo Rim 15, 4-13.  V  pričujočem odlomku sv. Pavel med drugim spodbuja rimske kristjane  k proučevanju Svetega pisma. V tistem času  so spisi, ki sestavljajo Sveto pismo Nove zaveze šele nastajali. Pavel torej meri z izrazom Pismo na hebrejsko Biblijo, torej na spise, ki jih imenujemo Stara zaveza. v kasnejšem, torej tudi sodobnem  kontekstu pa razumemo pod tem izrazom celotno Sveto pismo. Zakaj Pavel spodbuja rimske vernike k branju Pisma?

En razlog je poučenje. Če ne poznamo Svetega pisma, ne moremo poznati vsebine svoje vere, . Tega so se močno zavedali reformatorji v 16. stoletju, zaradi česar so prevajali Sveto pismo v materne jezike. Tako smo dobili Luthrov, Trubarjev (delni) in Dalmatinov prevod, kristjani z angleško govorečega področja se letos spominjajo 400-letnice Prevoda kralja Jakoba (KJV - res je, da ni prevajal kralj Jakob, ampak je organiziral prevajanje) itn. Srednjeveška cerkev je svoje vernike zelo pomanjkljivo poučevala  o svetopisemskih resnicah, zato pa jih je tem bolj prizadevno učila raznih legend in vsega mogočega praznoverja.  Bog pa  ni zapovedal, da bi cerkveni služabniki oznanjali svojo, ampak Božjo besedo. Apostol Pavel je na drugem mestu zapisal: "Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,16.17) Sveto pismo je koristno, ker gre pri njem za navdihnjeno Božjo besedo in ima veliko aplikativno vrednost za vsakdanje krščansko življenje. Sv. Peter pravi: "Predvsem pa védite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage. Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga,"  (2Pt 1,20.21)  malo naprej pa: "Pomnite besede, ki so jih že prej povedali sveti preroki, in tudi zapoved Gospoda in Odrešenika, ki so jo posredovali vaši apostoli." (2Pt 3,2) Iz tega sledi, da je vsak podatek, vsaka pripoved, vsaka trditev v Svetem pismu posredovana z določenim razlogom, zato je tudi prav, da si čim več tega zapomnimo. 

Navdihnjena Božja beseda ima tudi poseben učinek v življenju posameznika in cerkve.  Bog nam je po preroku Izaiju razodel: "Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,jo naredil rodovitno in brstečo,dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal."  (Iz 55,10.11) Božja beseda ni mrtva črka na papirju, pri njej torej ne gre za "papirnatega papeža", kot nam očitajo rimski katoličani, ampak ima svojo moč, da izvrši tisto, za kar jo je Bog poslal. Beseda  evangelija zmore spreobrniti še tako velikega grešnika. Bog izraža svojo suvereno moč in oblast skozi besedo. V 1. poglavju 1. Mojzesove knjige beremo: "Bog je rekel... Bog je rekel... Bog je rekel..."  Vsakemu Božjemu ukazu je sledilo:  "In bilo/nastalo je to in to." Božja beseda ima silno kreativno moč. Spreobrnjenje grešnika je dejanje suverenega Boga, ki se zgodi ob oznanjevanju njegove besede - evangelija. Evangelij je v bistvu zelo preprosta reč. Evangelij ni pripovedovanje osebnih zgodb, "ki jih piše življenje", ampak dejstvo, da je pred kakimi 2000 leti hodil po zemlji edini Božji Sin v osebi Jezusa Kristusa. On je bil križan in usmrčen zaradi naših grehov, in obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja.  To je preprosto sporočilo evangelija. 

Sveto pismo je od prve do zadnje knjige navdihnjena pripoved o Jezusu Kristusu. Gospod Jezus je sam rekel:  "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39) Seveda je tudi on z besedo Pisma mislil Hebrejsko Biblijo. Jezus se pojavlja v Stari zavezi v različnih predpodobah, kot je npr. pashalno jagnje, ognjeni in oblačni steber, mož bolečin itn. Sv. Peter pravi, da so o odrešitvi, ki je prišla v svet po Jezusu Kristusu, govorili že preroki: "To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju." (1Pt 1,10.11) Jezus Kristus pomeni uresničitev Božjih obljub iz Stare zaveze. Očaki in preroki so sicer veliko stvari  slutili, vendar so bile njihove slutnje le delne. Šele Nova zaveza nam da pravi vpogled v sestavljanko, ki je sicer  razmetana skozi Staro zavezo. Nekdo (je bil Luther?) je rekel, da je  Stara zaveza evangelij v popku, Nova zaveza pa evangelij v polnem cvetu.

"Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja."  (Rim 15,13) Vsem, ki to berete pa naj bo njegova navdihnjena beseda v blagoslov in resnično duhovno korist.

Človek - bog?

Človeku ni bilo nikoli namenjeno biti bog, a se vseeno nenehno skuša pobožanstviti.

~Martyn Lloyd-Jones

K čemu smo poklicani?

Značilnost Nove zaveze niso naše žrtve in poskusi, kako pomiriti Boga. Mi smo preprosto poklicani, da razglašamo, kaj je Bog dovršil namesto nas.

~Michael Horton

Bodite pripravljeni, tudi če niste skavt

Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo. 9 Kajti zapovedi Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne požêli! pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 10 Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave. 
Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. 12 Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. 13 Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. 14 Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem. (Rim 13, 8-14)

Skavtsko geslo se glasi: "Bodi pripravljen!" Skavt mora biti namreč pripravljen na vse mogoče okoliščine, v katerih se znajde pri urjenju v svoji organizaciji, pa tudi v praktičnem vsakdanjem življenju. Skavti pa niso edini, ki morajo biti v stalni pripravljenosti. Tudi kristjani spadamo v to kategorijo, le da na malo drugačen način. Iz zgornje  perikope se lahko poučimo o dveh pomembnih praktičnih resnicah,  ki sta nadvse pomembni  za življenje kristjana kot posameznika, pa tudi krščanskega občestva.

Prva je ta, da je vsa postava zajeta v zelo kratki zapovedi, torej v zapovedi ljubezni do bližnjega. Tu seveda ni mišljena nikakršna sentimentalna ljubezen ali zaljubljenost, ampak medsebojna ljubezen med članicami ter člani znotraj krščanskega občestva. Pomembna resnica je, da ta vrsta ljubezni ne povzroča in ne prizadeva hudega. Kdor resnično ljubi, ne zmore prizadeti bratu ali sestri hudega. Kdor resnično ljubi, so mu grehi kot  prešuštvo, kraja, uboj, poželenje in kar je še takega, nekaj popolnoma tujega. Ravno zato je ljubezen  izpolnitev postave.

V drugem delu naše perikope  pa apostol Pavel spodbuja cerkev k budnosti in pripravljenosti na drugi Gospodov prihod. Kristjani moramo biti ob vsakem trenutku pripravljeni na drugi prihod našega Odrešenika. Po starem cerkvenem koledarju vstopamo jutri v adventni čas, ki pomeni pripravo na praznovanje Kristusovega rojstva. Če dobro premislimo, se na božič spominjamo dogodka, torej telesnega rojstva Božjega sina, do katerega je prišlo pred malo več kot dva tisoč leti. V tem spominjanju ni nič slabega, problem pa nastopi, če se v tem pogledu popolnoma usmerimo v preteklost. Kristjan bi moral živeti v nenehnem adventnem pričakovanju, pa ne Kristusovega rojstva, ki je že davno za nami, ampak njegovega drugega prihoda. Sam sem že nekajkrat napisal, da je zame cerkveni koledar  koristen pripomoček za učenje o vsebinah krščanske vere, zaradi česar moramo paziti, da se iz njega res kaj naučimo, ne pa le stvar nekakšne izvotljene tradicije.

V adventnem času dajemo večjo pozornost učenju o  Jezusovem drugem prihodu ter o stanju pripravljenosti na ta dogodek, na katerega  moramo biti  vselej pripravljeni. Pavel nas tu upravičeno opominja, naj odvržemo dela teme in si nadenemo orožje luči. V to orožje seveda ne sodijo ubijalska orožja tega sveta, ampak duhovno orožje, ki podira trdnjave v glavah nepokornih. O tej vrsti orožja govori sv. Pavel takole: "Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu." (2Kor 10,4.5) To orožje pa lomi tudi naklepe zlih duhovnih sil v nebeških področjih (cf. Ef 6,12).

Kdor "obleče" Kristusa, kar pomeni, da se z njim popolnoma poistoveti in poveže,  ne bo skrbel za to, da bi preživljal čas  v požrešnosti, popivanju, poležavanju in podobnem, ampak  za to, da bi ugajal Bogu. Sv. Avguštin je nekoč zapisal: "Ljubi Boga in delaj kar hočeš."  S tem smo se spet znašli pri ljubezni iz  prvega delu  članka. Povedano je  bilo namreč, da ljubezen ne dela hudega.

Tudi to je sestavni del naše pripravljenosti.

Vidna in nevidna cerkev

Tako kot je človeška duša prilagojena telesu in se izraža skozi telo, tako tudi nevidna cerkev [...] nujno privzema vidno obliko preko zunanje organizacije, skozi katero se izraža.

~Louis Berkhof