Otroci dekle ali svobodne?

P. P. Rubens: Izgon Hagare. Vir slike: Art and the Bible

 Povejte mi, vi, ki hočete biti pod postavo: ne slišite, kaj pravi postava? 22 Pisano je namreč, da je Abraham dobil dva sinova, enega od dekle in enega od svobodne. 23 Toda sin, rojen iz dekle, se je rodil po mesu, sin pa, rojen iz svobodne, po obljubi. 24 To je povedano v prispodobi: gre namreč za dve zavezi. Ena izvira s Sinajske gore in rodi za sužnost: takšna je Hagára. 25 Hagára je gora Sinaj, ki je v Arabiji: ta se sklada s sedanjim Jeruzalemom, ki je suženj s svojimi otroki vred. 26 Oni Jeruzalem, ki je zgoraj, pa je svoboden in ta je naša mati. 27 Pisano je namreč:

Razveseli se, nerodovitna, ki ne rodiš;

zavriskaj in vzklikni, ki nisi v porodnih bolečinah;

zakaj več je otrok zapuščene,

kakor tiste, ki ima moža.

28 Vi pa, bratje, ste kakor Izak otroci obljube. 29 In kakor je takrat tisti, ki je bil rojen po mesu, preganjal tistega, ki je bil rojen po duhu, tako se dogaja tudi zdaj. 30 Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne. 31 Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne.   (Gal 4,21-31)

V srednjem veku je bilo popularno upodabljanje alegorij cerkve in sinagoge. Cerkev so upodabljali kot čedno mlado, okronano žensko, ki zre naravnost  predse, sinagogo pa kot mlado lepotico z zavezanimi očmi, ki gleda nekam vstran in proti tlom.  S tem so hoteli poudariti prednost krščanstva pred judovstvom. S sporočilom alegorije se načeloma strinjam, toda srednjeveška cerkev je bila v mnogočem in velikokrat v bistvenih stvareh vsaj toliko slepa, kot  religija, ki jo je predstavljal kip sinagoge. Problem te in mnogih drugih cerkva je bil in je še danes (celo tako imenovanih evangelijskih), da učijo nejasen nauk o milosti in ga mešajo z naukom o posvečenosti, ali pa o potrebnosti del za doseganje milosti. Nič novega torej, kajti to je bil  problem Božje cerkve od vsega začetka.

Cerkev v Galatiji je bila za Pavla precej trd oreh, saj so se Galačani zelo hitro obrnili od vere v Božjo milost, ki rešuje, k "veri", ki zahteva izpolnjevanje del postave. Ta stvar mu je povzročala velike preglavice, saj je šlo pri njej za razvodenitev evangelija, ki ga je oznanjal.  zato se je v  Pismu Galačanom spoprijel ravno s problemom vere in del postave.

Prispodoba, ki jo je uporabil sv. Pavel v tem odlomku, je vzeta iz 1. Mojzesove knjige. Tisti, ki hočejo vztrajati pri delih postave so kot Izmael, ki ga je Abraham spočel s sužnjo Hagaro. Hagara je prispodoba za goro Sinaj, na kateri je bila pozneje predana Izraelcem  postava. Izak je otrok obljube, ki ga je Sara rodila Abrahamu, ko zaradi njune starosti ni bilo več pravega upanja, da bi še sploh  lahko rodila. Toda zgodilo se je, kakor je Bog obljubil. Sara je bila svobodna, zato so tisti, ki živijo iz milosti, otroci svobodne. Mati tistih, ki živijo iz milosti, je Jeruzalem, a ne zemeljski Jeruzalem, ampak, tisti zgoraj,  nebeški. Pavel pravi: "Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne." (Gal 4,30) S tem je hotel povedati, da ne moremo in ne smemo mešati ter pogojevati milosti s postavo. To je pozneje počela srednjeveška cerkev, žal pa delajo isto tudi mnoge cerkve, ki se imajo za evangelijske.  Pri takih se vse začne z Jezusom in vero, konča pa s: "Tega ne smeš! Onega ne smeš! Kristjan ne sme piti vina! Kristjan ne sme kaditi! Kristjan ne sme...!" Iz postave so naredili celo znanost, s tem da so jo "oplemenitili" z mnogimi zapovedmi, ki so si jih sami izmislili, ali kot je nekje zapisal Izaija: "Zapoved na zapoved, zapoved na zapoved, pravilo na pravilo, pravilo na pravilo, malo sèm, malo tja." (Iz 28,10)

Postava ima v cerkvi svoje zelo pomembno mesto, saj ima veliko pedagoško vrednost.  Preko nje namreč pridemo  do spoznanja greha. (Rim 3,20. Ib.7,7ss. 1Kor 15,56) Toda postava ne prinaša opravičenja, enako kot golo poznavanje delovanja bolezni ne prinaša ozdravljenja. Postava je zakonik, le.-ta pa ne opravičuje, ampak obsoja.  Zato pravi Pavel na drugem mestu: "[V]emo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa" (Gal 2,16) To je evangelij, veselo moznanilo, da nismo opravičeni po svojem prizadevanju, ampak po veri v Kristusa, ki nam je zadobil popolno odrešitev. Da ne bi še naprej sužnjevali delom postave pa spodbuja Galačane:  "Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne." (Gal 4,31)

Edino po milosti smo torej odkupljeni, odrešeni, osvobojeni. Milost nam je prislužil Kristus s svojo smrtjo na križu.  Bogu hvala za ta dar!

Izvolitev - Božje delo

Izvolitev je nespremenljivi Božji sklep, s katerim je Bog pred začetkom sveta, iz čiste milosti in kot je ugajalo njegovi suvereni volji, izmed vsega človeškega rodu, ki je po lastni krivdi odpadel od prvotne pravičnosti v greh, izvolil določeno število oseb, da bi bile odkupljene v Kristusu.

(Kánoni dordrechtske sinode, I. pogl., 7. čl.)

 

Ponašanje izključeno!

Nismo odrešeni po svojih lastnih delih, ampak samo po Kristusovi pravičnosti, zaradi česar nimamo nobenega razloga za ponašanje. Tako pravi apostol Pavel v Pismu Rimljanom (cf. Rim 3,27), pa tudi na drugih mestih. 

 Pokojni ameriški teolog R. C. Sproul je v predavanju na spodnji povezavi, ki sodi v serijo razlag Pisma Rimljanov, obravnaval pomembno vprašanje opravičenja. 

KLIKNI za dostop do predavanja >>>

Priznan greh - oproščen greh

Kaj zato sledi? Otročiči moji, to vam pišem, da ne bi grešili.(1) Toda recimo, da se v človekovo življenje vtihotapi greh. Kaj vendar? Bo takoj nastopil obup? Poslušaj: Če pa bi kdo grešil imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega; in on je spravna daritev za naše grehe.(2) On je torej zagovornik, ti pa se potrudi, da ne grešiš. Če pa bi se zaradi slabotnosti življenja vtihotapil greh, takoj postani pozoren, naj ti takoj ne bo všeč, takoj ga obsodi! In ko ga boš obsodil, boš miren šel pred sodnika, in tam imaš zagovornika. Ne boj se, da bi izgubil pravdo zaradi lastnega priznanja grehov! Če se namreč v tem življenju kdo zaupa veščemu jeziku in ni izgubljen, mar boš ti izgubljen, če se izročiš Besedi? Kliči: Imamo zagovornika pri Očetu! 

 (Sv. Avguštin)

(1) 1Jn 2,1

(2) 1Jn 2,1-2

Iz: Avguštin, Deset govorov o prvem Janezovem pismu. Celjska Mohorjeva družba, Celje 2012. S. 12.

Moč v Gospodu

Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. 11 Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. 12 Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. 13 Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. 14 Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti 15 in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. 16 Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. 17 Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. 18 Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. 19 Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija,  20 za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost.   (Ef 6, 10-20)

Na začetku obravnavanega odlomka nas apostol Pavel spodbuja, naj posnemajmo Boga, saj smo njegovi ljubljeni otroci (cf. v. 1).  Kot zemeljski otroci smo se najprej učili od svojih telesnih staršev ter jih posnemali. Skladno s tem je razumljivo, da kristjani kot posvojeni Božji otroci v svojem življenju posnemamo našega nebeškega Očeta. V vsaki zemeljski družini je logično in prav, da se njeni člani med sabo ljubijo.  Če je tako z zemeljskimi družinami, mora ljubezen  vladati tudi znotraj družine Božjih otrok, saj nam je Kristus izkazal največjo ljubezen, ko se je za nas žrtvoval in nam prislužil vstop v Božje kraljestvo (cf. Ef 5,2. Jn 15,12.13. ).

V vv. 3 in 4 nas sv. Pavel opominja, naj se določeni grehi med kristjani niti ne omenjajo, kaj šele, da bi jih delali: "Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim.  Isto velja za kvantanje in nespametno ali prostaško govorjenje; vse to je nespodobno." To seveda ne pomeni, da se ti grehi med Božjim ljudstvom niso dogajali. Če bi bilo tako, potem zgornje opozorilo ne bi bilo potrebno. O tem je apostol veliko pripovedoval v 1. pismu Korinčanom. Dejstvo pa je, da ravna kristjan, ki počne karkoli od naštetega, nekonsistentno. Po drugi strani je tudi res, da kristjan še vedno živi v "stari embalaži", zaradi česar še vedno greši. Toda Bog je dal kristjanu izhod iz tega stanja:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Da ne bi, skladno s pregovorom: "Bolje preprečiti, kakor zdraviti,"  zapadli v takšno stanje, najdemo recept na koncu 4. vrstice Ef 5, kjer piše: "Rajši se posvečajte zahvaljevanju!" Naveza z Bogom, zlasti še zahvaljevanje in zavedanje, kaj je Bog za nas storil,  je najboljše varovalo pred grehom.

V Ef 5,5 pravi Pavel naslednje: "Dobro namreč vedite tole: noben nečistovalec ali nečist človek ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu." Je kristjan lahko kaj od navedenega?  Vse je odvisno od tega, kako razumemo samostalnik kristjan. Če s tem mislimo nekoga, ki pripada vidni cerkvi, potem je odgovor: "Da." V kolikor mislimo nekoga, ki je na novorojeni Božji otrok, potem je odgovor: "Ne." Božji otrok lahko pade v greh, toda greh ni njegovo naravno stanje, zato si bo prizadeval, da se izkoplje iz njega. To je nekako  tako, kot pri ovci. Ovca se ne mara valjati v blatu, ker blato ni njen bivalni prostor. Kljub temu pa ovca lahko pade v blato, toda prizadevala si bo, da čim prej zleze iz njega. Drugače je s prašičem, ki uživa v blatni kopeli. Cerkev ni klub popolnih, ampak sanatorij za grešnike. Namen sanatorijev pa je, da se v njih ljudje zdravijo. Jezus je rekel: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Mr 2,17)

Pavel opozarja v nadaljevanju svojega pisma: "Nihče naj vas ne zavaja s praznimi besedami: kajti vse to kliče Božjo jezo nad sinove neposlušnosti. Zato ne imejte s takimi nič skupnega." (Ef 5,6.7) Skozi celotno zgodovino cerkve so se pojavljali zapeljevalci, ki so trdili, da smejo verni kristjani  še naprej živeti tako življenje, kot so ga v svojem prejšnjem življenju. Bržkone so se taki posamezniki pojavili tudi v efeški cerkvi.  Uživanje v starem nespokorjenem življenju je zelo slaba popotnica, saj dokazuje predvsem to, da naše spreobrnjenje ni bilo pristno. Nepristno spreobrnjenje ima za posledico življenje po starem.  Zato pravi dalje: "Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici." (vv. 8.9) Če si luč, je logično, da svetiš. Če si še vedno tema, ne moreš svetiti. Tako preprosto je to. Toda v praksi je marsikaj videti težje, kajti še vedno nosimo s sabo staro embalažo. Ravno zato je edino prav, da se zavemo in ob vsakem času zavedamo, kaj smo v Kristusu in da ravnamo v skladu s tem zavedanjem.

"Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. Kajti vse, kar se razodeva, je luč." (v. 13.14a)  "Bog je luč," (Jn 1,5b), zato so Božji otroci otroci luči. Grešnik beži proč od luči, ker se v luči razodevajo njegovi grehi. Božji otrok hiti k luči, ker je luč njegovo naravno okolje. V tej luči vidi tudi svoje grehe, se jih sramuje, jih priznava Bogu ter zadobi popolno odpuščanje, saj je Kristusov. Kristus pa je  umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja (cf, Rim 4,25).

Bogu hvala!

Ko se vera izgubi

V oddaji na zgornji povezavi so se Kevin Coulson, George Congar in Gavin Ashenden pogovarjali o trenutnih, za krščanstvo neprijaznih, razmerah v akademskih krogih, družbi in cerkvi na zahodu... 

Od kod odrešenje

Odrešenje je določeno od Boga, plačano s strani Boga, uveljavljeno s strani Boga in zagotovljeno od Boga. Odrešenje je od začetka do konca samó Gospodovo delo. 

~Steven J. Lawson 

Posvečenost

"Sicer pa vas, bratje, prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da še bolj napredujete v tem, kar ste prejeli od nas, namreč to, kako vam je treba živeti, da boste ugajali Bogu; sicer pa tako živite. 2 Saj veste, kakšna navodila smo vam dali po Gospodu Jezusu. 3 Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje: da se vzdržite nečistovanja, 4 da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, 5 ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga. 6 Naj v tej stvari nihče ne goljufa in ne vara svojega brata. Kajti vse to Gospod kaznuje, kakor smo vam že povedali in izpričali. 7 Saj nas vendar Bog ni poklical k nečistosti, marveč v svetosti. 8 Kdor torej zametuje to, ne zametuje človeka, temveč Boga, ki vam daje svojega Svetega Duha."  (1Tes 4, 1-8)

Pod pojmom posvečeno življenje si nekatere cerkve  predstavljajo nekaj, kar naj bi bilo namenjeno samo določenim ozkim skupinam ljudi, ki živijo po "evangeljskih svetih", oziroma  v skladu z  redovnimi pravili. Toda posvečenost v svetopisemskem smislu ni ekskluzivni privilegij posebej izbrane elite, ampak stvar, ki je je deležen vsak novorojeni človek, vsak kristjan. Posvečenje je povezano z opravičenjem in gre vštric z njim. V zmoti pa so tisti, ki mešajo, oziroma zamenjujejo opravičenje s posvečenjem. Bistvo posvečenja je, da kristjan ni sam svoj (pravzaprav ni nihče sam svoj, vsakdo ima nekega gospodarja), ampak pripada Bogu, saj je Bog tisti, ki ga je izvolil, poklical, opravičil (cf. Rim 8, 29.30)...

V zgornjem odlomku apostol Pavel spodbuja solunske kristjane in nenazadnje tudi nas, da bi živeli skladno s svojo vero, oziroma, da bi živeli življenje, prijetno Bogu.  Zaradi takšnega življenja se seveda nihče ne bo odrešil, ampak so odrešeni tisti, ki živijo tako življenje. Zato je  popolnoma  logično, da si kristjani prizadevajo, da bi napredovali v posvečenju. 

V vv. 3-8 spodbuja sv. Pavel kristjane k spolni čistosti, torej k takemu spolnemu življenju, kakršno je skladno z Božjo voljo. To je v Pavlovih časih povzročalo težave zlasti tistim kristjanom, ki so prišli iz poganstva. Sodobni kristjani, ki   izhajajo iz sekularizirane družbe 20. in 21. stoletja (upravičeno lahko rečemo, da prihajajo iz sodobnega poganstva), imajo podobne težave. Toda kakor solunske kristjane 1. stoletja, tako je tudi nas poklical Bog k svetosti, ne k nečistosti (cf. 1Tes 4,7).  Bog daje svojim Svetega Duha, oziroma, kot je napovedal po preroku Ezekielu: "Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali." (Ez 36,26.27) Gre za dejstvo, na katero kristjani prevečkrat pozabljamo. Ravno zaradi svoje pozabljivosti premnogokrat klonemo. Kdor podleže grehu, se začne potem ukvarjati sam s sabo in s svojim grehom, pri čemer odvrne svojo pozornost od Boga, od katerega prihaja rešitev. Pavel nas hoče odvrniti od grešnega ravnanja, ki prinaša samo škodo in žalost,  zato  usmerja našo pozornost k Njemu, od katerega prihaja naša pomoč. O tem je psalmist David pred davnimi časi napisal naslednje: "Naša pomoč je v imenu GOSPODOVEM, ki je naredil nebo in zemljo." (Ps 124,8)

Bog je za nas priskrbel odrešenje in posvečenje. Tako prvo kot drugo je delo Svetega Duha v posamezniku. Ob vsakem času se moramo zavedati, komu pripadamo in kaj vse  v njem premoremo.  Bolj ko bomo mislili na Jezusa in kaj vse je On storil za nas in kaj nam je s svojim življenjem,  smrtjo na križu in vstajenjem prislužil, lažja in enostavnejša bo naša hoja v posvečenem življenju.

Jezus - Zveličar

Jezus je vzel nase najslabše, kar imamo: naš greh. 

                                  ~ W. Robert Godfrey

Jezus - vstajenje

"Jaz sem vstajenje," pravi Jezus, on ni abstraktni čudež ali ideja.

~Donavon Riley

Jezus in sodobni kristjani

O Jezusu obstajata dve resnici, za kateri se zdi, da se ne ujemata z razumevanjem sodobnih kristjanov. Prvič, Bog-človek, ki ni bil vezan na čas, je imel zatrdno star in "nerazsvetljen" pogled na svet. Drugič, redno je prizadeval čustva ljudi, ne da bi se opravičil. Nežno Božje jagnje je bilo obenem srdit lev. 

(Glenn T. Stanton)

Dostop do vira >>

O nujnosti reformacije za naš čas

Reformacija velja za nek zgodovinski pojav, o katerem mnogi govorijo kot o nečem, kar danes ni več aktualno. 

Avstralski anglikanski pastor Philip Jensen se s to trditvijo nikakor ne bi strinjal.  V zgornjem videu se je z Markom Deverjem pogovarjal o reformaciji, Rimskokatoliški cerkvi in drugih teoloških vprašanjih.  Jensen spada med "klasične" protestante, ki menijo (oziroma menimo), da je naziv "Kristusov namestnik", ki si ga lastijo rimski papeži, blasfemičen in strašanska zmota, saj je resnični Kristusov namestnik Sveti Duh, ne umrljiv človek...

O sitih, rešetih in ambasadorjih

Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno! 2 Pravi namreč:

Ob času milosti sem te uslišal

in na dan rešitve sem ti pomagal.

Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!

3 V ničemer ne dajemo nobene priložnosti za pohujšanje, da se naša služba ne bi grajala, 4 ampak v vsem sebe priporočamo kot Božje služabnike: v veliki stanovitnosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, 5 pod udarci, v ječah, pri uporih, v naporih, v bedenjih, v postih, 6 s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo, 7 z besedo resnice, z Božjo močjo, z orožjem pravičnosti v desnici in levici, 8 v slavi in sramoti, na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljevalci, a vendar resnični, 9 kakor neznani in spoznani, kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor kaznovani, a ne usmrčeni, 10 kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse.               (2Kor 6,1-10)

Zgornja perikopa je sestavljena iz dveh delov. Prvi del sestavljata prvi vrstici 6. poglavja, drugega pa ostale vrstice. 

V prvih dveh vrsticah opominja Pavel Korinčane, ko pravi: "Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno!" (v. 1) Božja milost prihaja do nas izključno po zasluženju, ki ga nam je pridobil Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu (cf. 2Kor 5,14-19).  Toda pri tem zlasti izstopa apostolova misel, da je možno Božjo milost prejeti v prazno. Kako je torej s tem?  V katerih primerih je možno prejeti Božjo milost v prazno? 

En način je, da nekdo, ki je ob poslušanju evangeljskega sporočila  navidez prejel vero, potem  obrne hrbet  Kristusu in njegovi milosti ter odpade. Sam močno dvomim, da bi šlo tu za tak primer, saj taka oseba potem najverjetneje  ne bi več zašla v cerkev. 

Lahko pa se nam to dogaja zaradi naše pozabljivosti. Ljudje smo v duhovnih stvareh kot sito in rešeto, zaradi česar beseda milosti, ki smo jo enkrat slišali, zelo rada  zdrsne skozi nas in se izgubi. Lahko bi torej rekli, da "puščamo".   Upam si reči, da se danes večina pridigarjev zadovolji  z enkratnim evangeljskim sporočilom, s katerim privabijo novince, potem pa jih  s prižnice bombardirajo le še s postavo, velikokrat tudi takšno, ki so jo sami "postavili". Vse skupaj začnejo z besedami. "Jezus te ljubi, Jezus te kliče, Jezus gor, Jezus dol," nadaljujejo pa: "Delati moraš to, tisto in ono. Le kako lahko ti, ki si kristjan počneš to in to?"  Seveda ni nič narobe, da se v cerkvi oznanja postava, nasprotno, to je celo nujno. Toda enako nujno je, da se poleg postave  oznanja evangelij milosti.  Ljudje smo že po naravi nagnjeni, da zdrsnemo od milosti k postavi in delom. Zelo hitro pozabimo, da smo odrešeni z milostjo po veri, in ne iz del, kar nas privede v samoobtoževanje. Zato pravi sv. Janez:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Te Janezove besede niso bile namenjene ne Judom ne poganom, ampak kristjanom! Zato so Božji služabniki ob vsakem času dolžni oznanjati evangelij. Ko je Jezus umrl na križu, je to storil za vse grehe svojega ljudstva, tudi za tiste, storjene po osebni spreobrnitvi posameznikov. Sv. Pavel pravi na drugem mestu: "Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave." (Rim 5,10) Tudi on tega ni rekel  Judom in poganom, ampak kristjanom. Pač zato, ker smo kot sito in rešeto.

 

Na začetku drugega dela perikope pravi Pavel, da on in njegovi sodelavci niso dajali nobenega povoda za pohujšanje, temveč so  se s svojimi dejanji ravnali kot Božji služabniki (cf. vv. 3.4).  Glavni razlog za tako ravnanje je bil ta, da se njihova služba ne bi grajala (cf. v. 3). Če nekdo v svetu nastopa kot diplomatski predstavnik svoje države v drugi državi, mora ravnati tako, da s svojimi dejanji ne povzroča svoji državi sramote in neprijetnosti. Enako morajo ravnati služabniki cerkve, ki so služabniki evangelija  in nove zaveze ter  vsi kristjani, saj so ambasadorji evangelija. Paziti morajo, da  da ne bi   delali sramote stvari, ki jo zastopajo. 

V nadaljevanju navaja apostol vse dobro in hudo, kar lahko doleti Božjega služabnika pri oznanjevanju evangelija, pri čemer mora ostati stanoviten.  Pavel ni bil zvest in zanesljiv Božji služabnik samo v času, ko je doživljal uspehe in zmagoslavja, ampak tudi v času stisk in težkih preizkušenj. Slava in moč evangelija se najbolj razodeva iz načina, kako kristjan reagira v težkih časih svojega življenja, ko trpi zaradi stisk in nasprotovanj, oziroma, kakor je pisano na drugem mestu: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (2Kor 12, 9) Božja milost nas je  zmožna držati pokonci vseh nadlogah in težavah.  Toda nagnjeni smo k temu, da na to tako hitro pozabimo.

Orožje pravičnosti (cf. v 7), s katerim razpolaga apostol (in vsak kristjan), ni zemeljsko orožje, ampak duhovno orožje, o katerem govori v Ef 6, 11-17.

 Izdvajam še tri paradokse, ki jih navaja Pavel v 2Kor 6,10: 

• smo kakor žalostni, pa vedno veseli
• smo kakor ubogi, pa mnoge bogatimo
• kakor bi nič imeli, a imamo vse. 

Kristjan je sicer žalosten zavoljo svojih in tujih grehov, a vesel, ker so mu v Kristusu grehi odpuščeni, in ko vidi, da grešniki prihajajo h Kristusu. Pavel in velika večina kristjanov niso  (bili) bogataši, pa  so mnoge obogatili z evangelijem zveličanja, ki so  ga posredovali. "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?" (Lk 9,25) Pravo bogastvo je nebeško kraljestvo, ne bogastvo tega sveta (cf. Mt 13,46 sl.). Kristjan je lahko tisti, ki v očeh sveta nima nič, a ima v resnici vse. Ta vse je Kristus, zato pravi sv. Pavel: "[V] njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju." (1Kor 1,5)

Bogu hvala za evangeljski nauk in Pavlov apostolski zgled!

Kriza zahoda

Dejstvo,  da se zahodne družbe vse bolj trgajo od resničnosti, vzporedno s tem ko se vedno bolj odmikajo od krščanstva kot jedrnega pogleda na svet, bi moralo  tudi najpreprostejšim umom povedati, da je zahod brez moči vere, ki bi delovala v njegovem socialno-političnem krvotoku, obsojen na propad.

~J. Davila-Ashcraft

Kako govori Bog kristjanom?

Na zgornje vprašanje odgovarja Sinclair Ferguson in pravi, da je Sveto pismo, in ne kakršna koli osebna razodetje v slogu: "Bog mi je govoril...," edini vir, iz katerega govori Bog kristjanom. 

Kaj pomeni biti protestant?

Na to zanimivo in pomembno vprašanje so v oddaji na spodnji povezavi razpravljali štirje teologi, ki pripadajo različnim denominacijam: Ken Jones (baptist),  Michael Horton in Kim Riddlebarger (reformirana) ter Rod Rosenbladt (evangeličan-luteran).  Ugotavljali so, da so mnoge cerkve, ki vlečejo korenine iz protestantske reformacije in se imajo za evangelijske, reformirane itn. bolj pelagijanske, kot je bil Rim v času tridentinskega koncila.  V svoji debati se niso ustavili pri problemu, ampak so se usmerili tudi na rešitev, to je evangelij...

Dostop do oddaje na spletni strani White Horse Inn >>>

Čemu Biblija?

Biblija je dokument o odnosu med Bogom in človekom. Pojasnjuje nam, kako ima Bog rad tisto, kar je ustvaril in da želi, da bi v občestvu z njim uživali sadove del njegovega stvarjenja. Pripoveduje pa nam tudi o tem, kako so se mu nekatera najvišja bitja  uprla in zavrnila njegovo ljubezen ter da je vodja tega upora  zapeljal človeštvo, da mu je sledilo. Iz te tragedije je izšlo sporočilo, da nas Bog ni zapustil, ampak je razodel še večjo ljubezen, s tem da je poslal svojega edinega Sina, ki je živel naše življenje, umrl namesto nas in vstal od mrtvih, zato da bi mi mogli v večnosti živeti z njim.

(Gerald Bray)

Iz: Bray, G., God Is Love. A Biblical and Systematic Theology, 2012. Wheaton, Ill.: Crossway. S.11. Poslovenil Dizma. 

Debra Soh: Znanost ne podpira spola kot družbenega konstrukta

Ali res obstaja dvainsedemdeset ali kolikor pač spolov? Kateri in kakšen spol je samorog? Kaj pa mesec? Je spol res nekaj, kar si sami poljubno izmišljamo in spreminjamo, ker pač menda tako čutimo? Debra Soh se ne strinja s temi politično korektnimi konstrukti, ki jo  vladajoči danes marsikje prodajajo kot znanost. Tudi pri nas nismo več izjema.

 

V Jeruzalem!

Zbral je okrog sebe dvanajstere in jim rekel: "Glejte! V Jeruzalem gremo in nad Sinom človekovim bo izpolnjeno vse, kar je pisano po prerokih. 32 Izročen bo namreč poganom, ki ga bodo zasmehovali, z njim grdo ravnali, vanj pljuvali, 33 ga bičali in umorili, in tretji dan bo vstal." 34 Vendar oni niso doumeli nič od tega. Ta govor jim je ostal prikrit in niso razumeli, kar je govoril.

35 Ko se je bližal Jerihi, je sedèl ob poti neki slepi mož, ki je prosil vbogajme. 36 Slišal je množico, ki je šla mimo, in spraševal, kaj je to. 37 Povedali so mu, da gre mimo Jezus Nazarečan. 38 Zavpil je: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!" 39 Tisti, ki so hodili spredaj, so ga grajali, naj umolkne; on pa je še bolj vpil: "Davidov sin, usmili se me!" 40 Jezus se je ustavil in ukazal, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se mu je približal, ga je vprašal: 41 "Kaj hočeš, da ti storim?" Dejal je: "Gospod, da bi spregledal." 42 Jezus mu je rekel: "Spreglej! Tvoja vera te je rešila." 43 In pri priči je spregledal. Šel je za njim in slavil Boga. Vse ljudstvo, ki je to videlo, je hvalilo Boga.  (Lk 18,31-43)

Zgornjo perikopo je sestavljata dva dela, ki pa imata nekaj skupnega: oba se nanašata na vero. Pred svojo zadnjo potjo v Jeruzalem je Jezus že tretjič povedal učencem, kaj ga tam čaka. Toda, kot pravi evangelist, učenci še vedno niso razumeli, kaj him hoče Jezus dopovedati.  Stvar jim je ostala prikrita. Tudi danes so mnogim ljudem te stvari prikrite: vedo sicer, da je Jezus trpel, bil križan in pokopan, potem pa se zgodba za mnoge konča. Obstajajo tudi taki, ki verujejo, da je vstal od mrtvih in šel v nebesa, a se ne zavedajo, kaj je s tem dejanjem storil zanje, ampak si sami  kar naprej prizadevajo, da bi tudi oni namesto njega opravili kako dobro delo, kot da je bila njegova žrtev nepopolna. Toda apostoli so doumeli, kaj jim je hotel naš Gospod povedati, ko je vstal od mrtvih.

Nekdo pa je ob srečanju z Jezusom takoj vedel, s kom ima opravka. To je bil slepi berač pred Jeriho. Le kako je lahko slepec vedel? Določene informacije je dobil od ljudi iz okolice. Ti so mu povedali, da prihaja po poti Jezus iz Nazareta. Zelo verjetno  je  že tudi kaj slišal o tej osebi. Toda, to je premalo za vero in zaupanje, ki ga je imel v moč Jezusa Kristusa. Pristna vera je Božji dar in očitno je slepi berač imel to vero. Jezusovi učenci so videli mnogo čudežev in ozdravljenj, ki jih je opravil naš Gospod, od njega samega so slišali veliko prilik in naukov, a še vedno niso razumeli. Pri njih je vse  šlo  bolj postopoma, temu slepemu človeku pa je bilo takoj jasno, koga ima pred sabo. To je milost, da, velika milost. Odrešenje je iz milosti, vera, ki rešuje pa tudi.

Apostoli niso razumeli, ker jim to v tistem trenutku še ni bilo dano. Razmišljali so namreč v napačni smeri. šele takrat, ko so se vse Kristusove napovedi uresničile, so doumeli, o čem jim je govoril. Vse njegovo življenje je bilo v znamenju križa. Na tem sramotnem, mučilnem in smrtonosnem orodju je prejel smrt, ki smo si jo zaslužili mi, z našim grehom. To pa zato, da bi lahko  v zameno po veri prejeli večno življenje. Prostovoljno je prejel kazen, namenjeno nam. Spoznanje te resnice ni preprosto. Večina je zaslepljena in to zavrača, tako kot pobožni Savel, ki je preganjal Jezusove sledilce. Ko pa je enkrat spregledal, je to obrnilo njegovo življenje na glavo.  Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Da, odrešenje, ki nam ga je prislužil Jezus, je v primerih, kadar deluje milost, zelo preprosta stvar.  V zgodbi našega odrešenja nismo glavni igralci; v njej smo, kot je  dejal na smrtni postelji Martin Luther, samo berači. Berači na poti proti nebeškemu Jeruzalemu.

Največja past

Vir slike: RefToons>>

Pomni, sami sebi smo največja past!

~Richard Baxter

 

Postava - evangelij

Postava hoče zbuditi v človekovem srcu kesanje zaradi greha, evangelij pa hoče prebuditi zveličavno vero v Jezusa Kristusa. 

~Louis Berkhof