Vir naše varnosti

Nismo zato varni, ker se trdno držimo Jezusa, ampak ker nas on trdno drži. 

~R. C. Sproul

Nebeški zdravnik

Nihče ne more ozdraviti moje bolezni, razen Njega, ki pozna globočine srca. 

~Efrem Sirski 

 

Moje okoliščine in Jezus

Ne bom sodil Jezusove ljubezni po svojih okoliščinah, ampak svoje okoliščine po Jezusovi ljubezni.

~Timothy Keller

Kako vemo, da smo izvoljeni?

Kako vemo, da nas je Bog izvolil pred stvarjenjem sveta? Po veri v Jezusa Kristusa. 

~Jean Calvin

Zrcalce, zrcalce

Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. 23 Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; 24 pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. 25 Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.

26 Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna. 27 Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta. 

(Jak 1, 22-27)

Sv. Jakob je bil zelo  praktično naravnan apostol, kar  odseva iz celotne njegove poslanice. O takšni Jakobovi naravnanosti je bilo govora že v mojem zapisu pred enim tednom.

Tistemu, ki sicer posluša ali bere Božjo besedo, a je ne uresničuje, mu golo poslušanje prav nič ne koristi, oziroma je podoben človeku, ki bi se  pogledal v zrcalo, potem pa pozabil, kakšen je bil (cf. Jak. 1,23.24). Ena od funkcij Božje besede je namreč, da nam pokaže naše dejansko nstanje in nas usmeri k Jezusu. On je izpolnil celotno starozavezno postavo, njegov evangelij pa nas je osvobodil, tako da  nam postava ne pomeni več nečesa, kar zasužnjuje  (cf. Gal 3,10-4,7), ampak nam je postala "popolna postava svobode" (cf. Jak 1,25). Pristnost krščanstva se ne kaže le v besedi, ampak tudi v dejanju. Pri tem izpostavlja Jakob troje: brzdanje jezika, skrb za sirote in vdove in neomadeževanost od sveta (cf. Jak 1,26.27) .

Brzdanje jezika je pomembno vsaj iz dveh razlogov.  Kristjan namreč ne predstavlja samega sebe, ampak je neke vrste ambasador Jezusa Kristusa. Po drugi strani vodita nebrzdano govorjenje in mišljenje v druge grehe.

Druga stvar, ki nam jo polaga Jakob na srce, je skrb za nemočne, stiskane ali kakorkoli  deprivilegirane. V to kategorijo so v njegovih časih spadale sirote in vdove.  Pri nas je sicer danes situacija nekoliko drugačna, a nemočni, stiskani in deprivilegirani še vedno obstajajo.

Tretja stvar, ki jo omenja v tem odlomku je neomadeževanost od sveta. Svet je kot voda, po kateri pluje barčica Kristusove cerkve. Barka se zelo lepo prilega vodi in  tudi sodi vanjo, voda pa nikakor ne sodi v barko, ker se lahko zaradi nje barka potopi. Glede na dejstvo, da živimo v svetu in da je naša stara grešna narava še vedno del nas, je nemogoče, da ne bi bolj ali manj prihajali pod vpliv sveta in njegovega sistema mišljenja. Toda imamo možnost, da se temu upremo.

Kristjan je zato kristjan, ker je v Kristusu, za take pa velja naslednje: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17) To "novo" zmore  uresničevati besedo. Tega seveda nismo zmožni delati iz naših lastnih moči in po svojih  zaslugah, ampak, kot je rečeno v 24. členu Belgijske veroizpovedi: "Ker izhajajo ta dela iz zdravih korenin vere, so dobra in sprejemljiva v Božjih očeh, saj so posvečena po njegovi milosti." Božja milost je ntorej tista, ki dela naša dela prijetna v Božjih očeh. Pri tem zagotovo ne bomo stoodstotno uspešni, toda imamo Gospoda, ki je edini izpolnil vse zahteve Božje postave in je tudi neskončno večji od naših neuspehov. Njemu slava na veke!

Greh naravnega človeka

Greh naravnega človeka je točno tole: imeti hoče korist od Boga, a brez Boga.

~R. C Sproul

Ali je res cerkev določila, katere knjige sodijo v biblični kánon?

Rimskokatoliška cerkev trdi, da je cerkev določila, katere knjige sodijo v kánon Svetega pisma, katere pa ne. Michael Kruger nam v zgornjem videu kratko in jedrnato razloži, kako je dejansko s to stvarjo.

Skrivanje križa pred islamom

Res, čudna so pota sodobne inkluzivne cerkve. Apostol Pavel je v Pismu Galačanom zapisal: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14)  Ker pa "sodobna" cerkev živi bolj po lastnih občutkih, politikah in filozofijah tega sveta, kot po Božji besedi, se dogaja, da se marsikje sramuje križa in ga skriva, da ne bi ranila verskih čustev muslimanov. O tem so se v zgornjem videu pogovarjali Kevin Coulson, George Congar in Gavin Ashenden.

Na spodnji povezavi je posnetek pogovora, ki ga je opravil Nick Ferrari s komercialnega radio LBC z Gavinom Ashendenom, o katerem je govora tudi v zgornjem videu.

KLIKNI >>>

Resnica in mi

Resnico moramo iskati, ljubiti, braniti in nepokvarjeno posredovati našim zanamcem. 

~Philipp Melanchton

Sad dobrega daru

"[V]sak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave. 18 Po svoji volji nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev. 

19 Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, 20 kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. 21 Zato odpravite vso umazanost in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše."  (Jak 1,17-21)

Jakobovo pismo ni prav nič abstraktno, ampak nam daje zelo konkretne nasvete za konkretne situacije. Tudi v drugih apostolskih pismih najdemo podobna opozorila, toda Jakob je  še malo bolj neposreden. 

 V zgornjem odlomku nas apostol Jakob na samem začetku pouči glede dvojega (cf. v. 17). Najprej nam pove, da prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo od Boga Očeta, in da je ta Bog nespremenljiv. On je nespremenljiv,  večno isti, dober in popoln, zato so tudi njegovi darovi, ki jih poklanja svojemu ljudstvu, dobri in popolni.  

Največji dar, ki ga je poslal Bog, je njegov Sin Jezus Kristus. Po njem smo prejeli še en dar, to je dar opravičenja in odrešenja, ki smo ga bili deležni preko novega rojstva: "Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. 7 Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. 8 Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. 9 Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo." (Rim 5,6-9) Uporniki, brezbožniki in grešniki smo po njem prejeli popolno opravičenje in odrešenje vseh naših grehov. To se ni zgodilo, ker bi bili kaj boljši od ostalih ljudi, ali zato, ker bi si to bolj zaslužili kot drugi, ampak je to čisti dar. Beseda resnice, ki nam je bila povedana nas je prerodila tako, da smo, kot pravi sv. Jakob, postali nekakšna prvina njegove stvaritve. To se ni zgodilo zaradi kakih posebnih kvalitet, ki bi jih posedovali, ampak, ker je bila taka volja Očeta luči. 

Temu  sledi praktičen še del. Jakob je nasploh praktik.   Opominja nas, naj bomo hitri za poslušanje in počasni za govorjenje ter jezo. Res je, vsak človek ima dve ušesi in ena usta, mnogokrat pa se obnašamo, kot da je obratno. Lahko bi torej rekli, da je poslušanje boljše kot govorjenje. Svet nas bombardira s tem, kako se moramo kar naprej "samouresničevati" in s podobnimi puhlicami, ki ne služijo ničemur drugemu, razen  napihovanju ega.  Ob takšnih za uho prijetnih nasvetih se naučimo poslušati s pol ušesa in govoriti, kot da imamo dvojna usta. Jakob pa pravi: "Ne tako, ampak dobro poslušaj in preudarno govori!"  Nepremišljeno govorjenje, ki je velikokrat rezultat jeze, je slaba popotnica za Božjo stvar, ki naj bi jo zagovarjali. 

Posvečenost, v kateri naj bi živeli, ni enkratno dejanje, ampak proces, v katerem smo podvrženi Božjemu delovanju. Nismo več pod oblastjo greha, a greh še vedno rovari v nas in proti nam. Toda beseda, ki je  vrojena v nas, to je beseda evangelija milosti, ima moč, da nas ob vsakem času podpira in tako privede  v večno življenje.  Bogu hvala za vsak njegov dober dober dar in vsako popolno darilo!

 

Kandidati za odrešenje

Edini kandidati za odrešenje po Jezusu so tisti, ki ugotovijo, da so popolnoma  nemočni, da bi lahko odrešili sami sebe. 

~Brian g. Hedges 

 

Komu je namenjen evangelij

Evangelij ni le za izgubljene. Evangelij je za krist- jane. 

~Paul Washer

 

Kaj zmore svobodna volja

Človekova svobodna volja ne more ozdraviti niti zobobola ali bolečega prsta,toda on vseeno noro misli, da ima moč ozdraviti njegovo dušo.  

~Augustus M. Toplady

 

Priprava na življenjski zaključni izpit

Razmišljal sem o tem, kako je videti, da starejši ko so ljudje, bolj prebirajo Sveto pismo. Nato se mi je posvetilo: gulijo se za zaključni izpit. 

~George Carlin

 

Kristjan v svetu

"Ljubi, opominjam vas kot tujce in priseljence! Zdržite se mesenih poželenj, ki se bojujejo proti duši. 12 Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja.

13 Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški ustanovi, bodisi kralju kot najvišjemu 14 bodisi oblastnikom kot tistim, ki so od njega poslani zato, da kaznujejo hudodelce in dajo priznanje tistim, ki delajo dobro. 15 Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih. 16 Živite kot svobodni ljudje, vendar ne tako, da bi bila vaša svoboda zagrinjalo zla, ampak kot Božji služabniki. 17 Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, cesarja spoštujte."  (1Pt 2,11-17)

Reformator Martin Luther je zapisal v zvezi z berilom, ki se bere na tretjo  nedeljo po veliki noči, da je tema pričujoče perikope  opominjanje k opravljanju dobrih del, ki se nanaša na skoraj vsa področja življenja. V njem nas namreč apostol Peter uči, kako naj vsak posameznik živi in  kako naj se obnaša. Mar to pomeni, da govori Peter v tem odlomku o zveličavni moči dobrih del?  Nikakor. V zvezi s tem pravi Luther:

  "Slišali smo že, da obstajata v krščanskem življenju dva bistvena principa, ki bi  jima morali dajati krščanski učitelji večji poudarek.  Prvič, vera v dejstvo, da smo po Kristusovi krvi odrešeni greha in imamo odpuščanje; drugič, ker nam je bilo odpuščeno, se mora naša narava spremeniti in moramo hoditi v novosti življenja. Ko smo začeli verovati, nismo prejeli po krstu le odpuščanje grehov, po katerem smo po milosti postali Božji otroci, ampak tudi moč, da očistimo in omrtvičimo preostale grehe.  Kot pravi Pavel (cf. Rim 6,1), naši grehi niso odpuščeni, da bi dobili privilegij za to, da bi smeli v njih še nadalje vztrajati, kot si predstavljajo nesramni  tajivci milosti. Stvar je taka: naši grehi so izbrisani po Kristusovi krvi, zanje nam ni treba plačevati ali opravljati zadostitve; mi smo otroci milosti in uživamo  odpuščanje.  Toda greh, ki je v nas, ni popolnoma odstranjen ali omrtvičen."

 Dejstvo je, da je kristjan je na tem svetu kakor tujec in priseljenec (cf. 1Pt 2,1), ali kot pravi Pavel: "Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa." (Flp 3,20) Smo torej kot ladjica sredi bolj ali manj razburkanega morja. Ladjica spada v vodo, voda pa ne spada v ladjico. Tako živimo v nenehni skušnjavi, da bi se  poistovetili s posvetnim življenjem, s kulturo ter navadami tega sveta in kar je še takega. Poudariti je treba, da krščanstvo ni del kulture tega sveta, ampak v bistvu predstavlja njegovo kontra-kulturo.  Ta svet nam nastavlja zanke in skušnjave, ki prebujajo v naši notranjosti   stara poželenja. Zato nas sv. Pavel opominja, da se je treba tega zdržati.

Življenje kristjana v svetu ni bilo lahko niti takrat niti danes. Zunanja pojavna oblika problemov se spreminja, njihovo bistvo pa ostaja. Kristjan je državljan Božjega kraljestva in na nek način njegov ambasador, zato je prav, da  v tosvetnem "kraljestvu"  skuša, kolikor je v njegovi moči, ravnati tako, da ne bo svetu v spotiko.  Seveda pa ima tudi to svoje meje, kajti Boga je treba bolj poslušati kot ljudi (cf. Apd 4,19).  Kristjan je torej poklican, da živi Bogu v slavo. 

Kristjan ima tudi opravka z oblastjo, čemur se ne da izogniti. Pri nas sicer  nimamo cesarja, kot je omenjen v zgornjem odlomku, oblast pa ima še vedno enake ali vsaj zelo podobne naloge, kot jih je imela v prvem stoletju po Kristusu, da torej skrbi za red in mir. Ravno zato je treba oblast upoštevati. Izkušnje so pokazale, da prinese brezvladje več hudega kot še tako slaba oblast.

Kristjan je odrešen po milosti, ne po lastnih delih in zaslugah. Ker je tako, je svoboden. Svoboda pa prinaša tveganje, zato je v vsakem času možno, da jo kdo zlorabi za kaj slabega. To je tudi razlog, da apostol opominja kristjane, naj  izkoriščajo svojo svobodo kot Božji služabniki, torej za dobro.

Zavedati pa se moramo, da so vsa dobra dela, ki jih opravlja kristjan sad Božje milosti, in da na tej strani večnosti nikoli ne bomo dosegli popolnosti. Zato prosimo Boga,  naj nas vselej  krepi s svojo milostjo, da bomo mogli vselej živeti njemu v slavo. 

Kako v hipu uničiš krščanstvo

Trenutek, ko poskušaš narediti krščanstvo bolj relevantno, bolj družbeno sprejemljivo in ustrežljivo, je trenutek, ko izgubiš pravo krščanstvo.

Krščansko sporočilo bo za svet vedno norost, za odrešene pa je Božja moč (Rim 1,16). 

~Grant R. Castleberry

Vir stanovitnosti svetih

Ko Bog vpiše naša imena v Jagnjetovo knjigo življenja, tega ne stori z radirko v roki. To naredi za vso večnost.

~R. C. Sproul 

Ovce med volkovi

Mez McConnell je v nedeljo, 5. 5. 2019, gostoval v Deseti prezbiterijanski cerkvi v Philadelphiji  in tamkajšnjim bratom in sestram na svoj zanimiv način spregovoril na temo Mt 10,16-25.

Delo milosti

Božja milost se spušča do globin naše pokvarjenosti in nas dviga do višin njegovega prestola.

~Steven Lawson

Naš zgledni pastir

[T]o, da kdo po krivici trpi, a bridkosti prenaša, ker se zaveda Boga, je hvalevredno. 20 Kakšen ugled bi imeli, če bi potrpežljivo prenašali kazen za to, za kar ste se pregrešili? Je pa pred Bogom hvalevredno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost. 21 Saj ste bili vendar za to poklicani. Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah,  
22 on, ki ni storil greha

in ni bilo zvijače v njegovih ustih.

23 Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil,  ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično. 24 Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni. 25 Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš.   (1Pt 2,19-25) 

Zgornji odlomek iz tradicionalnega lekcionarja, ki je namenjen za berilo  na drugo nedeljo po veliki noči, lahko razdelimo na  dva dela. V prvem delu  nas apostol Peter spodbuja k potrpežljivemu prenašanju nadlog in bridkosti, ki nas zadevajo v življenju, v drugem  pa nam ob Jezusovem zgledu razloži, zakaj naj bi tako ravnali.

Najprej je treba poudariti, da kristjanu ni treba iskati nadlog in nevšečnosti, saj ga bodo le-te še prehitro našle kar same. Mirno in potrpežljivo prenašanje krivic, za katere nismo osebno krivi, je zelo težka, a pred Bogom hvalevredna  stvar (cf. vv. 19.20), vsekakor neprimerno boljša, kot da bi morali prenašati kazen za lastne prestopke. To, da je nekaj hvalevredno, seveda še ne pomeni, da smo s tem pridobili kakšne posebne zasluge.  Jezus pravi : "Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: 'Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.'" (Lk 17,10) Mi nismo odrešeni po svojem, ampak po Kristusovem trpljenju, oziroma po njegovih ranah (cf. 1Pt 2,24). Od nas se torej pričakuje potrpežljivost. Še več, kot pravi apostol Peter, smo bili za to celo poklicani (cf. 1Pt 2,21). Poglejmo, kaj pravi Jezus: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj." (Mt 16,24) Križ ne pomeni nekaj, kar bi si sami namenoma povzročili ali naredili in naložili, da bi nam nato ta stvar grenila življenje, ampak, da smo na svoje rame dolžni sprejeti bridkosti in nevšečnosti, ki nas doletijo v življenju. Za to pa imamo enkraten zgled v osebi Jezusa Kristusa.

Jezus Kristus je trpel, in bil usmrčen za naše grehe. On je naš Odrešenik, pa tudi zgled. Bil je brezgrešen (cf. 1Pt 2,22), ob sramotenju in trpljenju, ki ga je prestal, ni sramotil ali grozil, ampak je sodbo prepuščal nebeškemu Očetu (cf. 1 Pt 2,23). Najpomembnejše je, da je naše grehe ponesel na les križa, in da imamo v njegovih ranah popolno ozdravljenje naših duš (cf. 1Pt 2,24). Apostol Pavel pravi, da nam je Bog  "Odpustil […] vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol 2,13b.14) Za tiste, ki so v Kristusu, ni več nobene obsodbe. Greh je plačan, zadolžnica je pribita na križ. Izpolnila se je Izaijeva prerokba izpred  stoletij:

"On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,

strt zaradi naših krivd.

Kazen za naš mir je padla nanj,

po njegovih ranah smo bili ozdravljeni." (Iz 53,3) 

On je svojemu ljudstvu prinesel popolno odkupitev, odvezo in odrešenje vseh grehov. Nekoč smo tavali, potem pa smo po čudoviti Božji milosti prišli k njemu, ki je pastir in varuh (Chráskov prevod  pravi "Škof")  naših duš. Da, on je resnično dobri pastir, ki je položil lastno življenje za svoje ovce (cf. Jn 10, 11.15).

 

Ali je na tej strani večnosti res možno popolnoma živeti po Jezusovem zgledu? Doslej kaj takega še nobenemu kristjanu ni uspelo in mu tudi ne bo. Vsekakor pa je mogoče delovati v tej smeri in si za to prizadevati. Jezus, naš Odrešenik, varuh in dobri pastir, pa naj nas vodi po poti potrpežljivosti, zdaj in do srečne večnosti.

Avguštin o resnici

Resnica je kot lev: ni je treba braniti. Spusti jo na prostost, branila se bo sama.  

~Sv. Avguštin 

 

Prava gotovost

Kaj pomeni izraz gotovost odrešenosti? Smemo imeti takšno gotovost? Kaj sploh je pristna gotovost odrešenosti? O tem govori R. C. Sproul v kratki razlagi na spodnji povezavi. 

KLIK za dostop >>>