Konec krivde in strahu

Krivda in strah, dve silni satanovi orožji sta izgubili učinek na življenje vernika, ki je utemeljen v dovršenem delu na križu. 

~Bob Gordon 

 

Angeli in demoni

Ne, ne gre za istoimeni kriminalni roman, oziroma triler razvpitega Dana Browna, ali za istoimeni film, posnet po tej knjigi, ampak za malo več kot polurno razlago nekaterih pasusov iz Svetega pisma, ki se nanašajo na temo angelov in demonov. O teh stvareh je v zgornjem videu spregovoril ameriški luteranski pastor Jonathan Fisk.

Naša hvala je v Kristusovem križu

Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko. 12 Tisti, ki hočejo biti ugledni v mesu, vas silijo k temu, da bi se dali obrezati, in to samo zato, da ne bi bili preganjani zaradi Kristusovega križa. 13 Vendar se še sami obrezanci ne držijo postave, ampak hočejo, da se daste obrezati zato, da bi se hvalili z vašim mesom. 14 Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. 15 Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev. 16 Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu, bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom.

  17 Zanaprej naj mi nihče ne povzroča nevšečnosti; jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu.

  18 Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen.    (Gal 6,11-18)

Zgornji odlomek  je pravzaprav zaključek Pavlovega pisma Galačanom. Ta del je, tako smemo sklepati na osnovi besedila 11. vrstice, napisal Pavel lastnoročno, medtem ko je večji del pisma narekoval nekomu drugemu. V tem delu spodbuja vernike, naj ostanejo zvesti evangeliju in naj se ne vračajo nazaj k obredom postave, med katere je sodilo tudi obrezovanje.

Tisti, ki zahtevajo obrezovanje, v bistvu zanikajo Kristusov križ in posledično vse blagodati in prednosti, ki izhajajo iz njega. Poleg tega se v resnici niti sami ne držijo postave, čeprav zahtevajo od drugih, da se je morejo držati. Vsa apostolova (in naša hvala) je v Kristusovem križu, in ne v izvrševanju določenih obrednih predpisov. Križ ima za različne ljudi različen pomen:  "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč." (1Kor 1,18) Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13),  je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem, Bogu sovražen in kot tak nima nobenega dejanskega vpliva in  pomena za apostola. Sama obreza in neobreza sta v času, odkar sta prišla na  milost in resnica po Jezusu Kristusu (cf. Jn 1,17) popolnoma brezpredmetni, kajti edino, kar sedaj šteje, je nova stvaritev (cf. Gal 6,15).

Kristus je umrl na križu za naše prestopke in vstal za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). Z njegovega, ne morebitnega našega, križa priteka reka milosti, ki prinaša odrešenje vsem, ki verujejo. O teh pravi pismo: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2 Kor 5,17) Ti so tudi pravi in resnični Božji Izrael, ki ga  omenja Pavel v Gal 6,16.

Ali tudi ti pripadaš Božjemu Izraelu?

Odgovor na satanove obtožbe

Satan obtožuje grešno dušo, da bi jo odgnal proč od Kristusa in jo spravil v obup, tako da bi bila brez upanja na odrešenje. Ko pa ubogi grešnik pribeži h Kristusu,  vidi v Jagnjetovi krvi odgovor na vse satanove obtožbe.

~Robert Murray M'Cheyne

 

Absolutno svobodna volja

Božja volja je edina volja, ki je absolutno svobodna.  

~Steven Houck  

Vera in Bog

Milosten  in kot tak do brezbožnih ljudi  usmiljen Bog je Bog, ki omogoča vero, in hkrati tudi Bog, ki zahteva vero.

~Eberhard Jüngel

Sveta solata!

Ne, to ni šala. Na Union seminarju v New Yorku, ki velja za ultraliberalno teološko fakulteto, kjer izobražujejo za službo ultraliberalne klerike prezbiterijanske in episkopalne cerkve, so se 17. septembra letos izpovedovali rastlinam.  Res je, rastlinam. V "molitvi" so jim izpovedali svojo bridkost, radost, obžalovanje, upanje, krivdo in žalost. Vse to so jim darovali kot bitjem, ki nas vzdržujejo, mi pa jim  dajemo  premalo časti za njihove darove. O takih častilcih pravi apostol Pavel: "Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika." (Rim 1,25a)  Nič novega. Dietrich Bonhoeffer je že pred drugo svetovno vojno pisal, da študentje te fakultete nimajo pojma o dogmatiki in glede čisto osnovnih teoloških vprašanj. Povedal je tudi, da se, zastrupljeni z liberalnimi in humanističnimi frazami, norčujejo iz fundamentalistov, čeprav sami ne dosegajo njihovega nivoja. (Vir)  Liberalno krščanstvo je pač en tak oksimoron, znotraj votlo, zunaj prazno.

Rim in evangelij

Rimskokatoliški sistem kot celota se ne spreminja v skladu z evangelijem. 

~ Leonardo de Chirico

NOVO: aplikacija Sveto pismo v slovenščini

Na novo vam je na voljo aplikacija Sveto pismo Youversion v slovenskem jeziku, namenjena za mobilne naprave. Aplikacija je brezplačna.

Povezava za prenos aplikacije: http://bit.ly/aplikacija-sveto-pismo

Križati svoje meso

Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. 17 Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. 18 Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo. 19 Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, 20 malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, 21 nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva. 22 Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, 23 krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. 24 Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred.

(Gal 5,16-24) 

Dihotomija  duh - meso, ki se pojavlja na različnih mestih Božje besede, vzbuja pri mnogih napačno mišljenje, ki meji že kar na manihejski dualizem, po katerem je duh nekaj dobrega, meso, oziroma telo pa nekaj slabega. Telo kot tako ni nič slabega. Tisto, čemur nasprotuje Biblija, je določen miselni sistem, ki je v nasprotju z Bogom, oziroma svetim Duhom. Mnogi mislijo, da naj bi bil kristjan nekakšen popoln človek. Isto trdijo pripadniki raznih svetostnih gibanj, ki izhajajo iz pietizma in raznih svetostnih gibanj. Jezusov izrek: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče," (Mt 5,48) razlagajo tako, kot da je to stoodstotno mogoče doseči že na tem svetu. Imenujejo se evangelijski, v njihovih cerkvah pa nabijajo golo postavo in delijo "dobre nasvete".  Ta nevarna miselnost vodi v hinavščino ali pa v brezup. 

Kristjan živi razpet med idealom in realnostjo. Teži k idealu, prizadeva si živeti v skladu s postavo, vidna realnost pa ne kaže zaželenih rezultatov. Ravno zato nas apostol Pavel spodbuja, naj živimo po Duhu. Življenje "po mesu", z vsemi posledicami, ki jih navaja v Gal 5,19-21,  je znak neodrešenosti, kdor tako živi, ne bo podedoval nebeškega kraljestva cf. Gal 5,21). Tak človek živi, kakor on sam hoče, ne meneč se za Božje zapovedi. Temu nasproti navaja apostol Pavel sadove Svetega Duha (Gal 5,22.23), ki so ideal vsakega pravega kristjana.  Pa se ta ideal uresničljiv? 

Pavel pravi v nadaljevanju: "Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred." (Gal 5,24) Nepoučenemu ali slabo poučenemu se utegne zdeti ta misel, kot nekaj, kar se nanaša na askezo, mučenje samega sebe in podobno, pa tudi zgodovina je polna raznih asketov, ki so skušali  z različnimi fizičnimi postopki disciplinirati svoje telo in si na ta način prislužiti domnevne zasluge. V resnici pa sploh ne gre za to. 

Izraza meso ne smemo enačiti s fizičnim telesom, kot to počnejo asketi, ampak s staro grešno naravo, ki smo ji pripadali, preden smo postali Kristusovi. Naše telo se od tedaj ni nič spremenilo, če seveda odštejemo regeneracijo celic in staranje. Pripadati Kristusu pomeni biti v Kristusu. To ima pomembne posledice: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17)   Ker je bil on za nas križan, smo bili na nek način križani tudi mi, ki smo v njem, čeprav živimo dva tisoč let po golgotskem dogodku. Kristus je za nas umrl in bil obujen, enako smo bili tudi mi  nekoč duhovno mrtvi in otroci jeze. Po Kristusu in v Kristusu smo deležni njegovega vstajenja od mrtvih in opravičeni od grehov ter prestopkov. To pomeni biti nova stvaritev.

Ker je bil kristjan deležen Gospodovega križanja in s tem postal nova stvaritev, je zanj postal greh nelogičen. Biti nova stvaritev pomeni imeti nov status. Zato je Pavel opomnil Galačane: "Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa." (Gal 5,16)  Poželenje mesa se nanaša na vse, kar spada v staro grešno naravo. Kristjan sam po sebi ni brezgrešen in popoln človek, toda pred Bogom je brezgrešen in popoln, ker je v Kristusu. Nebeški Oče se ne ozira na naše slabosti, ampak na Kristusove kreposti. Toda po drugi strani  si kristjan prizadeva, da bi s pomočjo Svetega Duha živel skladno z Božjo postavo in  v svojem življenju udejanjal Božjo pravičnost.

Tega ne počne, da bi se odrešil, ali zaradi tega prejel odpuščanje grehov, kot nekateri zmotno mislijo, ampak zato, ker je odrešen in opravičen v Gospodu Jezusu Kristusu. Pri tem ne bo dosegel idealov, toda le-te je zanj dosegel in mu jih priboril Kristus s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem. Njemu gre vsa hvala in slava.

Sebe se bojte!

Vir slike: RefToons>>>

Nobenega človeka se ne bojte bolj kot samih sebe! V sebi nosimo svoje najhujše sovražnike. 

~Charles Spurgeon

 

Lepota Gospodove hiše

Primerno je, da Gospodova hiša predstavlja resnico o lepoti... Sveta lepota nam oznanja resnico in dobroto, s čimer nas uči, da vemo, kaj je lepo.  

~ Rebekah Curtis

Božja beseda

Božja beseda je učinkovita, kar pomeni, da izvrši, kar obljubi. Božja beseda rešuje, ker Bog pove, kar misli. 

~Thomas Park

 

Srce krščanskega sporočila

Apostol Pavel pravi: "Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem Jezusa Kristusa." Resnično, v tem je videl Pavel srce krščanskega sporočila. 

~Rico Tice 

 

Temeljna razlika med religijami

Koliko bistveno različnih religij je na svetu? Ni jih niti tisoč, niti niso štiri, ampak sta samo dve bistveno različni religiji: religija postave, ki si prizadeva doseči spravo z Bogom preko človekovih lastnih del in religija evangelija, to je vera v Gospoda Jezusa Kristusa, torej verovanje, dovršeno preko evangelija po Svetem Duhu, da imamo  Boga, ki je milosten zaradi sprave, ki jo je izvršil  Kristus, in ne zaradi naših lastnih del.

~Franz Pieper

Nesveta trojica iz Razodetja

Razodetje apostola Janeza je polno najrazličnejših simbolov. V 13. poglavju te svetopisemske knjige, ki je predmet obravnave v pričujočem videu, srečamo zver, zmaja in še drugo zver kot simbole zla. Kaj je vsa ta simbolika pomenila v Janezovem času in kaj danes? 

O tem nam pripoveduje Melvin Tinker iz cerkve sv. Janeza Newland v mestu Kingston upon Hull v Angliji.

Vloga postave

[O]bljube so bile izrečene Abrahamu in njegovemu potomcu. Ne pravi "in potomcem", kakor če bi šlo za mnoge, temveč kakor za enega: in tvojemu potomcu, ki je Kristus. 17 Pravim pa tole: če je Bog prej naredil veljavno oporoko, je postava, ki je nastala šele štiristo trideset let pozneje, ne more razveljaviti tako, da bi bila obljuba neučinkovita. 18 Kajti če dediščina izvira iz postave, ni več iz obljube; Bog pa je Abrahamu izkazal milost prek obljube. 19 Čemú torej postava? Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba, razglašena pa je bila po angelih, s pomočjo posrednika. 20 Ne obstaja posrednik enega, Bog pa je eden.

21 Je torej postava zoper Božje obljube? Nikakor ne! Kajti opravičenje bi dejansko izviralo iz postave, ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje. 22 Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa.  

(Gal 3,16-22) 

Kristjani iz maloazijske pokrajine Galatije so se  odvrnili od prvotne preproste evangeljske vere, ki se zanaša edino na Božjo milost in  skušali doseči svoje zveličanje malo po veri, malo pa z izpolnjevanjem del postave.  To je bil razlog, da se je apostol Pavel odločil, da  cerkev v Galatiji ponovno spravi na evangeljsko pot. 

V prvem delu našega odlomka govori Pavel o Božji zavezi z Abrahamom in o Božjih obljubah, ki jih je prejel Abraham (cf. 1Mz 15). Abraham še ni imel postave, ki je bila dana Božjemu izvoljenemu ljudstvu dosti pozneje, ampak: "Veroval je GOSPODU in ta mu je to štel v pravičnost." (1Mz 15,6) Zaveza z Abrahamom in iz njega izhajajoča obljuba sta bili dani davno pred Postavo in nista bili nikoli razveljavljeni. Postava, ki je bila naknadno dana Božjemu ljudstvu, je imela točno določen namen: "Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba." (Gal 3, 19) 

Preko postave ne dobimo opravičenja, ampak prejmemo spoznanje greha (cf. Rim 7,7). Zelo pogosto vprašanje, ki ga ljudje postavljajo se glasi: "Kaj naj delam, da dosežem večno življenje?" Pričakujejo torej, da bodo dobili nekakšen seznam zapovedi, ki jim bo omogočil vstop v večno življenje. Tudi prilika o usmiljenem Samarijanu se začne na podoben način: "Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: 'Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?'" (Lk 10,25) Učitelj postave je torej hotel narediti nekaj, s čimer bi si prislužil večno življenje. Jezus mu je odgovoril po načelu: "Kakršno vprašanje, takšen odgovor,"  rekoč: "Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?" (Lk 10,26)  Pismouk ni razumel, v kako absurdno situacijo je spravil samega sebe in je prostodušno nadaljeval: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe." (Lk 15,27) "'Prav si odgovoril,' mu je rekel, 'to delaj in boš živel.'" (Lk 15,28) Zapoved je na prvi pogled zelo enostavna, v resnici pa ni. Tega se je zavedel tudi pismouk, in ker "je hotel  sebe opravičiti", je  našemu Gospodu hitro zastavil še dodatno vprašanje: "In kdo je moj bližnji?" (Lk 15,29) Očitno mu ljubezen do bližnjega ni šla preveč od rok, enako kot ne gre nam. Jezus je nato povedal priliko o usmiljenem Samarijanu, o kateri na tem mestu ne bom podrobneje govoril. Poudariti hočem, da postava ni zdravilo za greh, enako kot opis bolezni ni zdravilo za bolezen.

V nadaljevanju (Gal 3,19) pravi sv. Pavel, da je bila postava dana Božjemu ljudstvu le do prihoda potomca, kateremu je bila dana obljuba. Ta daljni Abrahamov potomec pa je seveda Jezus Kristus. O njem pripoveduje apostol narodov na drugem mestu: "Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje," (Rim 10,4) oziroma: "Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa." (Gal 3,22) Postava, zapisana v Pismu, ne rešuje, ampak je vse zaklenila pod greh. Odrešenje pripada le tistim, ki verujejo, oziroma so prejeli obljubo iz vere v Jezusa Kristusa. Mi nismo odrešeni zaradi izpolnjevanja postave in njenih del, ker  v stanju svoje od Adama podedovane narave  Božjih zahtev nismo zmožni v polnosti izvrševati. Zato je  Bog za nas pripravil nekaj boljšega: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) To je evangelij, veselo oznanilo, postava pa je predhodnica Kristusa in njegovega  evangelija ter naša vzgojiteljica za  Kristusa (cf. Gal 3,24). 

Ali veruješ evangeliju?

Priznanje, zahvala in milost

Sleherno pristno priznanje [grehov, op. Diz.] dušo poniža. Ko privzame obliko zahvale, pouči dušo, da je rešena po Božji milosti. 

~Maksim Spoznavalec

 

Podarjeni blagoslovi

Vsak resnični kristjan, bodisi živ ali mrtev, je deležen vseh blagoslovov Kristusa in cerkve;  le-te mu celo brez odpustkovnih listkov podarja Bog. 

~Martin Luther 

(37. teza iz 95 tez)

Ne moja, ampak Kristusova pravičnost

Vsakič, ko prepoznam Božjo milost,  ki mi prihaja naproti s Kristusovim dovršenim delom, se zavem pokvarjenosti moje lastne pravičnosti. Božja milost je kot dišeča sol, ki me me prebudi  iz moje samopravičniške omame in me spodbudi, da stečem h Kristusu po njegovo pravičnost. 

~Michael G. Brown

Všteta pravičnost in Božja vzgoja

V Kristusovem življenju, smrti in vstajenju imamo pravičnost, ki nam je všteta. Zato nas postava ne more obsoditi in nas tudi ne bo. Toda Gospod vzgaja tiste, katere ljubi. 

~Michael Horton 

 

Akvinski o predestinaciji

Vsi vnaprej določeni so izvoljeni od Boga za večno življenje. Popis vnaprej določenih se imenuje "knjiga življenja". 

~Tomaž Akvinski 

 

Pismo Rimljanom v 40 minutah

Pismo apostola Pavla Rimljanom je nadvse dragocen novozavezni spis, saj nam zelo lepo predstavi bistvo evangelija. Škotski teolog dr. Sinclair Ferguson se je potrudil, da je v štiridesetih minutah predstavil Pismo Rimljanom ter  povzel njegove bistvene poudarke.
 

Pristna evangeljska Marija

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni," je rekla Marija v slavilni molitvi, imenovani Magnifikat, med obiskom pri sorodnici Elizabeti. O tem dogodku govori Luka v svojem evangeliju (Lk 1,48b.49a). Zdaj pa poglejmo, kako se je ta Marijina prerokba izpolnila in koliko jo danes izpolnjujemo.

Upam si trditi, da nekateri preko vseh mer pretiravajo z njenim izpolnjevanjem (pravijo, da o Mariji ni nikoli dovolj govorjenja), drugi pa se na vse kriplje  trudijo, tako je vsaj videti,  da bi se prerokba uresničila v čim manjši meri. Gotovo ste uganili, da sodijo v prvo skupino rimski katoličani, pravoslavni in še nekateri, v drugo pa protestanti. Od rimskih katoličanov sem nekajkrat slišal, da protestanti zaničujemo Marijo, ali nekaj podobnega. S tem se nikakor ne morem strinjati, je pa res, da nanjo skorajda gledamo kot na nekakšno Pepelko, in da nam ni čisto jasno, kaj naj bi z njo počeli.

Po mojem je glavni razlog za tak odnos v pretiranem strahu, da ne bi tudi mi zapadli v zmoto dejanskega pobožanstvenja Jezusove matere, zaradi česar obravnavamo Marijin primer v slogu: "Boljša neuporaba, kot napačna uporaba." Toda to ni prav. Zdravilo za napačno uporabo ni neuporaba, ampak pravilna uporaba. To moramo prenesti tudi na naš primer. Na mestu hladne ignorance bi moral prevladati bolj prijazen odnos do Marije.

Pastorji zelo redko pridigajo o Mariji. Kar se mi ne zdi prav. Vsaj eno pridigo letno bi bilo dobro posvetiti izključno Jezusovi materi. Ona je tista, ki ji je angel oznanil: "Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. " (Lk 1,30.31) Njo je Bog v naprej določil za zemeljsko mater svojemu Sinu Jezusu Kristusu. V tem je ta milost. Pravzaprav gre za enkratno milost, katere je bila v zgodovini odrešenja deležna edino Marija. Marija torej ni neka popolnoma postranska oseba, ampak ima pomembno vlogo v odrešenjski zgodovini. Glede na to, da se pridiga o Abrahamu, Mojzesu, Davidu in drugih biblijskih junakih vere, je prav, da se pridiga tudi o njej, saj gre za zelo pomembno svetopisemsko osebo. Res je, da o njej Pismo ne govori preveč obširno, ampak tisto, malo kar nam pove, je zelo močno.

O čem bi lahko pripovedovali, če bi govorili o Mariji? Najprej kot o velikem zgledu vere. Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45) Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da jim lahko njen Sin pomaga iz zagate. Ni prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak po žensko, indirektno. Jezusu materina prošnja ni bila všeč, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In so storili, on pa tudi (prim. Jn 2,7-11).  To je pravzaprav njena edina zahteva, ki jo je zabeležil kateri od novozaveznih bibličnih piscev. 

Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in se nikoli ni prerivala v ospredje. V Svetem pismu najdemo primer, kjer pravi, da Marija in Jožef "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51)

Tretja stvar, katero bi poudaril, je Marijina vztrajnost. Marija je vztrajala s svojim Sinom vse do njegove sramotne smrtni na križu, kjer so ga pokončali kot nekakšnega terorista, če se izrazim v sodobnem žargonu. V času, ko so se apostoli, razen Janeza poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še mnogočem. Ko smo ravno pri prizoru pod križem, moram poudariti, da v naslednjem odlomku ne vidim dokaza, da bi dal Jezus Marijo nam za mater: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Tak "dokaz" Marijinega razširjenega materinstva uporabljajo rimski katoličani. Če se natančno poglobimo v besedilo, je Jezus izročil svojo mater v oskrbo najljubšemu učencu. Torej je zanjo poskrbel, ker najbrž v tistem trenutku ni bilo nikogar v sorodstvu, ki bi bil to pripravljenl storiti.

Kljub zavračanju rimskih dogem o brezmadežnem spočetju (po naj bi bila Marija vse od trenutka spočetja v telesu njene matere obvarovana izvirnega greha, kar je razglasil Pij IX. leta 1854) in vnebovzetja (razglasil Pij XII. leta 1950), o čemer Sveto pismo vztrajno molči, imamo tudi v protestantskih krogih dosti razlogov, da se malo bolj posvetimo Jezusovi materi in njenemu zgledu. Ona nam, kot sem že zgoraj zapisal,  naroča: "Kar koli vam [Jezus, op. Diz.] reče, storite." (Jn 2,5) Njen Sin, naš Gospod pa nam govori: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (Jn 6,29b)

Marija evangelija nas torej usmerja k Jezusu, ne k sebi. To je naša pristna evangeljska Marija.

Luč proti temi

Tema ne more izgnati teme. To lahko naredi edino luč. Sovraštvo ne more izgnati sovraštva. To lahko naredi edino ljubezen. 

~Martin Luther King

O socialni pravičnosti

Ah, kako prijetno zveni besedna zveza socialna pravičnost. Toda, pozor! V resnici ta besedna zveza ne pomeni dejanske pravičnosti, saj njeni promotorji pri njej ne ciljajo na posameznike, ampak na cele družbene skupine in jih ex cathedra razglašajo za zatirane. Dr. Voddie Baucham (ki skladno s teorijo socialne pravičnosti sam sodi v eno od "zatiranih" skupin) je v svojem predavanju razgalil logične nesmisle koncepta socialne pravičnosti in dejstvo, da socialna pravičnost, kot jo razlagajo akademske in politične elite, žal pa tudi premnoge cerkve (liberalne provenience), nima nič skupnega z evangelijem.

Brez Kristusa

Dokler se človek ne spreobrne h Kristusu, je njegovo celotno življenje poguben labirint tavanja.

~ Jean Calvin

Ranjen zaradi naših prestopkov (Iz 53,5)

Če ne bežimo proč od Boga in ne prikrivamo svojega greha, ampak ga razkrijemo, oziroma priznamo, nam Bog obljublja, da ga bo On pokril s krvjo svojega Sina. Jezus je za to umrl. 

~Juan R. Sanchez 

 

Tim Keesee o širjenju evangelija po svetu

 V oddaji na spodnji povezavi sta se Dave Jenkins in Tim Keesee pogovarjala o preganjanju kristjanov v svetu, o pomembnosti molitve za naše preganjane brate in sestre, o pomenu branja življenjepisov junakov vere iz preteklosti in še o čem. 

KLIK za dostop do oddaje >>>

Kalvinizem davno pred Calvinom

Mislim, da komentar ni potreben,  Jezusove besede pa so vzete iz Jn 6,44.   😃

O evangeliju nikoli dovolj

Rimski katoličani radi pravijo: "O Mariji nikoli dovolj."  To je potem videti, kot da je Marija nekakšna odrešenica ali vsaj soodrešenica (coredemptrix).  Sam menim, da je evangelij tisto, česar ni nikoli dovolj, oziroma nikoli preveč. Ravno odlomek iz 1Kor 15,1-11  govori o evangeliju, oziroma o tem, kaj sploh je evangelij. Brez pravilnega razumevanja te nadvse pomembne tematike ne moremo prav razumeti bistva krščanske vere. Evangelij je namreč "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16)

Jezusovo življenje in delo, smrt, vstajenje ter namen in pomen vsega naštetega, vse to najdemo opisano v štirih evangelijih, toda vse, kar piše v štirih evangelijih ni evangelij v ožjem pomenu besede. Če vzamemo samo blagre iz Jezusovega govora na gori, opazimo, da gre pri njih za postavo, ne za evangelij. Blagrovanje ubogih v duhu, žalostnih, krotkih, lačnih in žejnih pravičnosti, čistih v srcu itn. (cf. Mt 5,3-11) gre tistim, ki imajo te lastnosti. Nekoga, ki je eksplozivne narave, tisti "Blagor krotkim" nikakor ne more potolažiti, lahko ga kvečjemu spravi v obup. Mnogi evangelijski kristjani so danes prepričani, da je evangelij predvsem stvar občutkov. V nekem dokumentarcu sem videl žensko, ki je rekla, da hodi v določeno cerkev zato, ker se tam dobro počuti. Evangelij ni dobro počutje. Evangelij sicer ima določene pozitivne stranske učinke, med katere sodijo tudi prijetni občutki, vendar le-ti še zdaleč niso bistvo evangelija!

"Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. 2 Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero." (1Kor 15,1.2)

Že na začetku poglavja je Pavel opozoril Korinčane ne evangelij, ki jim ga je oznanil, oni pa so ga sprejeli. Tisti, ki so ga dejansko sprejeli, so na poti rešitve. Tisti, ki so se od vere obrnili  nazaj k zanašanju na svoja dejanja, so zaman sprejeli vero (cf. Gal 3,1-3). Religija govori: "Če bom poslušen, me bo Bog sprejemal," toda evangelij govori: "Ker me Bog sprejema, sem lahko poslušen." V nadaljevanju  pravi Pavel:

 "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. 4 Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. 5 Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. 6 Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. 7 Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. 8 Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. 9 Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. 10 Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj. 11 Naj bom torej jaz ali oni, takó oznanjamo in takó ste sprejeli vero." (1Kor 15,3-11)

Prva pomembna stvar, ki jo Pavel poudarja je, da je  Kristus umrl za naše grehe in bil obujen (vv. 4.5).  Zgodovinskost Kristusove osebe, njegove smrti in vstajenja, so stvari, na katerih krščanstvo stoji ali pade. Konec koncev, na tem stoji  tudi naše zveličanje:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17) Zgodovinskost nobene druge osebe ni bila v zadnjih stoletjih s strani sveta tako zelo osporavana, kot zgodovinskost Jezusa Kristusa, kakor ga opisujejo evangeliji. Nihče se posebej ne ukvarja z zgodovinskostjo Mohameda ali Bude. Tako Mohamed kot Buda sta se imela v primerjavi z naukom, ki sta ga učila, za nepomembna. Pri Kristusu pa je drugače, zato se svet zaletava vanj na vse načine. Nekateri pravijo: "Vse vere  učijo isto, torej, da moramo delati dobra dela, biti pošteni itn." Ni res. Ena vera je izjema in uči, da je Bog nekaj naredil, da bi mi mogli postati taki in taki ter delati taka in taka dela. Ta vera je evangelijsko krščanstvo. Potem obstajajo taki, ki skušajo osebo Jezusa Kristusa narediti za izmišljotino, toda ti so v manjšini. Najbolj pogosta športna disciplina na  področju Kristusovega minimiziranja  je lov na zgodovinskega Jezusa. Ta skupina skuša "izluščiti" zgodovinskega Jezusa in odstraniti vse "mitske" tančice, ki naj bi ga obdajale. Rezultat tega luščenja je, da jim na koncu ne ostane v roki skoraj nič. V to kategorijo spadajo žal tudi mnogi teologi, ki se imajo za liberalne, če smo pošteni,  bi se tem moralo reči  ateologi. Pavel se v zgornjem poročilu o vstajenju sklicuje na vse, ki so videli vstalega Gospoda: Kefa (aramejsko ime za Petra), dvanajstere (vključen je že Matija, ki je nadomestil Juda Iškariota), na skupino petstotih, od katere so nekateri tedaj že pomrli (zaspali), Jakoba (ta je vodil jeruzalemsko cerkev) in vse apostole (tu je mišljen širši krog apostolov, ne le prvotnih dvanajst), na koncu pa na lastno videnje, ki se mu je pripetilo na poti v Damask, kjer je postal iz preganjalca kristjanov nadvse prizadeven oznanjevalec evangelija  Jezusa Kristusa. S pričami vstajenja, katere je navedel, je hotel Pavel dokazati zgodovinskost tega dogodka.

Evangelij je torej vesela novica, da je v nekem točno določenem zgodovinskem obdobju Božji Sin Jezus Kristus umrl za naše grehe (cf. 1Kor 15,3. Rim 4,25) in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25), tako da se nihče, ki vanj veruje, ne bo pogubil, ampak ima večno življenje. (Jn 3,16. 1Jn 5,13)  Imaš v sebi to gotovost?