Reformirana stran

Alastair Noble: Inteligentni načrt

2012-01-31T16:46:00.000+01:00

Video traja skoraj 41 minut. Nahaja se na spletnih straneh Smithton-Culloden and Nairn Free Church.

Oblast in z njo čast

2012-01-28T17:07:00.000+01:00

Tale zapis nima nobene namerne zveze z aktualnim dogajanjem okrog formiranje nove vlade v Sloveniji, ampak gre za komentar berila, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 4. nedeljo po razglašenju. Besedilo berila je vzeto iz Rim 13,1-7.

Na začetku odlomka Pavel spodbuja rimske kristjane, naj se podrejajo oblasti. To utemeljuje s trditvijo, da je ni oblasti, ki ne bi bila od Boga (cf. Rim 13,1). Trditev je na prvi pogled osupljiva. V preteklosti so ta stavek razlagali tako, češ, da so vladajoči družbeni razredi na ta način s pomočjo religije držali ljudske množice v pokorščini, sebe pa na oblasti. Res je, da so pozneje vladajoči razredi s pomočjo tega odlomka opravičevali svojo oblast, pri čemer jih je podpirala tudi cerkev. Spomnimo se le srednjega veka, toda ta odlomek je nastal davno preden so tisti, ki imajo moč in oblast, spoznali, da bi lahko imeli od tega odlomka kako korist.

Pavlovo pismo Rimljanom je nastalo v času, ko še ni bilo preganjanj kristjanov. Rimska država je tedaj obsegala celoten prostor okrog Sredozemskega morja in je s svojo obsežnostjo in odličnimi povezavami, tako cestnimi kot morskimi, pomenila idealne pogoje za širjenje evangelija. Pax Romana (rimski mir) je zagotavljal veliko mero miru, stabilnosti in varnosti vsem, ki so živeli v tej obsežni državi. Sleherna oblast na svetu deluje z Božjim dopuščenjem. Nekaj stoletij pred Pavlom je Babilonski kralj Nebukadnezar ob priložnosti, ko je bil močno ponižan, prišel do naslednjega sklepa:

"[N]aj živi spoznajo,

da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom;

in komur hoče, ga daje,

pa tudi najnižjega izmed ljudi postavi nadenj." (Dan 4,14b)

To, da je vsaka oblast "od Boga", izhaja iz Božje suverenosti. Po drugi strani je v tem padlem in grešnem svetu oblast nujnost, brez katere na žalost ni mogoče shajati. Tudi če je ta oblast zla, gre za nujno zlo, s poudarkom na nujno! Kjerkoli se je pojavilo brezvladje, so nastali veliki problemi. Spomnimo se razmer v Somaliji in pred nekaj leti v Liberiji. Otroške tolpe in tolpe odraslih, oborožene s kalašnikovimi, bržkone ne morejo biti ideal nobene družbe. Zato je celo slaba oblast boljša kot nikakršna oblast.

v Rim 13,3a pravi Pavel: "Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo." V času nastanka Pavlovega pisma je bilo res tako. Kristjani v Saudovi Arabiji, Iranu, Severni Koreji in še marsikje, se s tem ne bi popolnoma strinjali. Enako najbrž tudi Pavel, pozneje v času Neronovega preganjanja. S tem bi se lahko strinjali v civilnem smislu: delati dobro in izpolnjevati državljanske dolžnosti, torej dati "cesarju, kar je cesarjevega" (cf. Mt 22,21). Ko pa pridemo na Božje področje - tam nima cesar kaj iskati! Preganjanja kristjanov se dogajajo tam in takrat, ko se religije mešajo v "cesarsko" in "cesar" v versko področje. Kristus je ustanovil cerkev, da prinaša svetu evangelij, na da ga straši s politično, oziroma spolitizirano varianto "krščanstva".

V demokraciji imamo kristjani možnost, da se udeležujemo političnega življenja. Kako se ga bo posameznik udeleževal, ni moja stvar niti stvar cerkve, ampak posameznikove vesti.

Kako staromodno!

2012-01-21T17:28:00.000+01:00

Ne imejte se v svojih očeh za pametne. 17 Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. 18 Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. 19 Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. 20 Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. 21 Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim. (Rim 12,16b-21)

Besedilo perikope, ki se bere na tretjo nedeljo po razglašenju je v očeh sveta, ki nas vsak dan prepričuje, da moramo verjeti, kako velepomembni smo, zagotovo videti zastarela. Ne imeti se za nadvse pametnega ali pametno in celo najbolj pametnega ali pametno, ko nas vendar z vseh koncev in krajev bombardirajo s propagando o naši enkratnosti, neponovljivosti in kar je še takega? Seveda smo enkratni in neponovljivi, ampak to so tudi vsi ostali. V tem smislu torej nimamo nobenega pravega razloga za hvaličenje. Taka stvar vodi v povzdigovanje nad drugimi in razdira skupnost.

Svet pravi: "Maščevanje je sladko," apostol Pavel pa pravi, naj ne vračamo hudega s hudim. Kako nepraktično, kajneda? Pa vendar nam praksa kaže, da vračanje hudega s hudim vodi v vedno novo podajanje žogice, ki nikoli ne prekine začaranega kroga sovraštva. Da v skupnosti, ki goji take odnose, ni lahko živeti, se lahko poučimo iz domačih razmer. Kristjan bi moral skrbeti za dobro, ne za hudo. Kolikor je od njega odvisno, naj živi v miru z vsemi ljudmi okrog njega. Če drugim ni do miru, naj bo to predvsem njihov problem. To ne pomeni, da mora biti v primeru, če se mu zgodi kaka krivica, kot neka tutka, ki jo lahko vsak vlači naokrog, kakor mu drago, kajti za krivice obstajajo sodišča, v končni instanci pa Bog. Konec koncev se je tudi apostol Pavel najmanj dvakrat skliceval na svoje državljanske pravice (cf. Apd 16,37 ss. Ibid. 22,25 ss.).

Pavel pa ne ostaja le pri nevračanju hudega s hudim, ampak pravi, da je treba vračati hudo z dobrim, pri čemer citira odlomek iz starozavezne Knjige pregovorov: "Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti kruha, če je žejen, mu daj piti vode. Tako mu boš zbiral žerjavico na glavo." (Prg 25,21.22a). Tu seveda ni nobenega jamstva, da bomo uspešni, ampak gre za Jezusov princip: "Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo." (Mt 5,44)

To je pravzaprav edini način, ki lahko privede do prekinitve neskončnega kroga sovraštva in nasprotovanj. Noben drug način ne prinese nič dobrega, zato je prav, da ga udejanjamo, kolikor je to v naši moči in seveda ob Božji pomoči.

IFES-ova študentska konferenca "Undivided 2012", Györ, 5.-10. april

2012-01-20T21:15:00.000+01:00

Evropska IFES-ova gibanja, med katerimi je tudi ZVEŠ, vsake štiri leta za velikokočne praznike prirejamo skupno srečanje študentov iz vse Evrope - nazadnje leta 2008 v avstrijskem Linzu, letos pa v Györu na Madžarskem, od 5. do 10. aprila.

European Student Evangelism Conference je največje IFES-ovo srečanje študentov-kristjanov na evropskih tleh in je že zato za slednje izjemno spodbudna izkušnja. Potem je tu seveda še sama vsebina:

Letošnja konferenca bo potekala pod naslovom "Undivided", saj je zasnovana kot celostna spodbuda k čaščenju Boga z vsem življenjem, torej tudi k odvrnitvi od različnih oblik malikovanja, da bi študentje bili stanovitni na vseh svojih poteh, ne pa v duši razdvojeni. Glavni govorec bo John Lennox, matematik z Oxfordske univerze, ki ga najbrž poznate prek njegovih debat z Richardom Dawkinsom (The God Delusion Debate , in "Has Science Buried God?"), Christopherjem Hitchensom ("Is God Great ?" in "Can Atheism Save Europe?"), Petrom Singerjem, Petrom Atkinsom in drugimi, ki so mnoge dostopne na spletu (prve štiri debate si lahko v celoti gratis ogledate tukaj).

Cena konference je 145 € za študente in študentke prijavljene do 10. februarja. Po desetem februarju bo zvišana na 170 €. Postopek registracije sprožijo študentje sami na konferenčni spletni strani. Zainteresirani študentje, ki bi jim cena povzročala težave, se lahko obrnejo na nas (info@zves.si), in z veseljem jim bomo skušali pomagati. Tudi glede prevoza nas lahko povprašajo.

Zveza evangelijskih študentov (ZVEŠ)

Registracija in več podrobnosti TUKAJ [>>]

Delovanje skupnosti

2012-01-14T18:10:00.002+01:00

"Imamo različne milostne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja v skladu z vero. 7 Kdor ima dar služenja, naj ga uporablja za služenje. Kdor ima dar učenja, naj uči. 8 Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja. Kdor daje, naj daje širokosrčno. Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost. Kdor izkazuje usmiljenje, naj to dela z veseljem.

9 Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. 10 Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. 11 Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. 12 Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, 13 bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje. 14 Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. 15 Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. 16 Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim." (Rim 12,6-16a)

Vsaka skupnost deluje po določenih načelih in pravilih, zato tudi skupnost vernih kristjanov ne more biti izjema. Sv. Pavel ni podal cerkvi v Rimu zakonik cerkvenega prava, ampak ji je v svojem pismu napisal nekaj preprostih smernic za delovanje.

Vsakemu posamezniku so bili dani od Boga določeni darovi. Božja milost ni uniformna, ampak je bila vsakemu udu cerkve podana na drugačen način. Od tod različnost darov. Cerkev v principu ni organizacija, ampak organizem: "Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus. Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa." (1Kor 12,12.27) Kristus se je tako poistovetil s svojim ljudstvom, ki ga je odkupil, da smatra cerkev za svoje telo. Kakor ima sleherno telo veliko udov, tako ima tudi cerkev kot Kristusovo telo veliko udov, vsak ud pa ima določene talente in posledično določeno vlogo v cerkvi. Pavel našteva nekatere darove, ki so bili prisotni v tedanji cerkvi: preroštvo (tu ne gre ravno za napovedovanje prihodnosti), služenje, poučevanje, spodbujanje, dajanje, predstojniška služba, usmiljenje. To seveda ne pomeni, da nekaterih darov, npr. usmiljenja, ne bi premogli vsi, in da bi morali le nekateri izkazovati določene darove, ampak so s tem mišljeni tisti, pri katerih so ti darovi še posebej izraženi.

Najpomembnejša stvar v cerkveni skupnosti pa je, kot pravi apostol Pavel v Rim 12, 8 in dalje, ljubezen. Ljubezen seveda ne sme biti hlinjena, hinavska. Nobena stvar v cerkvi ni sama sebi namen, tako tudi medsebojna ljubezen. Tega se ne da dolgo igrati. Kristjan je spodbujen, da odklanja zlo, in da se drži dobrega. odnosi, zgrajeni na hinavščini razgrizejo skupnost. Krščanska ljubezen ni toliko stvar čustev kot volje. Od kristjana se pričakuje celo tako nemogoča stvar, kot je ljubezen do sovražnikov (cf. Mt 5, 38-48). To seveda ne pomeni, da bi bil kristjan nek super-človek, ampak je to stvar milosti. Tako tudi Pavel spodbuja kristjane, naj ne preklinjajo svojih preganjalcev, ampak naj zanje molijo (cf. Rim 12,14). V cerkveni skupnosti naj bi vladala empatija, torej vživljanje v to, kar doživljajo drugi, najsi bo to veselje ali žalost. V cerkvi tudi ne bi smelo biti prostora za vzvišenost nad drugimi, ampak bi morala glede tega prevladovati ponižnost, oziroma skromnost. Tu ni mišljena niti igrana "ponižnost" niti zakompleksanost, ampak zavedanje svojega dejanskega položaja.

V tem kratkem odlomku je apostol Pavel navedel precej stvari v zvezi s tem, kako naj bi delovala cerkvena skupnost. Seveda se je treba zavedati, da cerkve ne sestavljajo brezgrešni ljudje, ampak grešniki, opravičeni in posvečeni po Božji milosti, zato na tej strani večnosti ni nobenih idealnih skupnosti. Obstajajo pa skupnosti, ki si prizadevajo za zgornje ideale. Bog daj, da bi jih uresničevale v kar največji meri.

Vabilo na predavanje dr. Franceta Dolinarja

2012-01-13T16:51:00.002+01:00

Vabilo

V sredo, 18.01.2012 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje

dr. Franceta Dolinarja

na temo

»Reformna prizadevanja škofa Franca Kazianerja

in njegov odnos do Trubarja«

Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature, vhod iz Stritarjeve ulice 7.

Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar

Živa, Bogu všečna žrtev

2012-01-07T16:33:00.002+01:00

Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. 2 In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.3 Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal. 4 Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, 5 tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj.

(Rim 12,1-5)

V nekaterih cerkvah učijo, da kristjani, oziroma duhovniki kot njihovi zastopniki, pri bogoslužju darujejo Bogu Kristusovo telo in kri. Sveto pismo nikjer ne govori o taki vrsti darovanja, nas pa zato spodbuja, naj Bogu darujemo sami sebe, oziroma svoja telesa. Taka daritev, oziroma žrtev je živa, saj smo po njej prej bolj kot manj živi. V času Stare zaveze so morali, če so hoteli Bogu kaj žrtvovati, ubiti žrtveno žival, naša žrtev pa je in ostane živa.

V krščanstvo so se prikradle razne manihejske ideje, po katerih naj bi bilo telo nekaj slabega, duh pa naj bi bil dober. Toda Pavel nas ne spodbuja, da bi darovali svojega duha, ampak svoja telesa, naj se torej povsem predamo Bogu, kar je po Pavlu smiselno bogoslužje.

Taka predanost nas tudi varuje pred sistemom razmišljanja, v katerega nas ukaluplja, oziroma hoče ukalupiti svet. Apostol nas zato dodatno spodbuja, naj se ne prilagajamo filozofiji s katero nas hoče ujeti svet, ampak naj mislimo Božje misli. Kristjani nismo nikakršni nadljudje s kakimi posebnimi sposobnostmi, zato tudi nas še prerado zanese v mislih precej "visoko". Pavel nas prizemlji s tem, da nam pač pove, naj mislimo o sebi skladno s tem, kar dejansko smo in skladno z danim nam darom vere. Vsak kristjan je kamenček v mozaiku Kristusove cerkve, smo udje enega samega telesa. Kakor ima telo mnoge organe, tako smo tudi mi posamezni udje, ki sestavljamo skrivnostno Kristusovo telo - Cerkev.

Tu seveda ne gre za neke disciplinske vaje, s pomočjo katerih bi si prislužili zveličanje. Odrešeni smo namreč po Kristusovi smrti na križu in vstajenju. Ker je on predal vse za nas, je povsem normalno, da se tudi mi predamo njemu.

Razglašenje

2012-01-05T17:54:00.000+01:00

6. januarja obhajamo praznik Gospodovega razglašenja. Praznik se na krščanskem zahodu imenuje epifanija ali razglašenje (celotni naziv praznika se glasi Gospodovo razglašenje ljudstvom), na vzhodu pa teofanija (pojavitev Boga). Gre za praznik, ki je starejši od božiča. Na ta dan so se nekoč spominjali dogodkov od Kristusovega rojstva do njegovega krsta. V nekaterih orientalnih cerkvah ima ta dan še vedno podobno funkcijo združevanja več dogodkov, v večini pa so te dogodke razdelili na več praznikov. Na krščanskem vzhodu je teofanija praznik Jezusovega krsta, na zahodu pa se na ta dan spominjamo prihoda modrih k Jezusu.

V ljudski domišljiji in izročilu so modri degenerirali v "svete tri kralje", kar je dajalo prazniku dodaten ljubek in skrivnosten pridih, vsebinsko pa je bil na ta način osiromašen. Sveto pismo namreč nikjer ne govori niti o številu modrih, niti o kakih kraljih, niti o imenih omenjenih mož. V rimskokatoliških cerkvah dodajajo 6. januarja v jaslice podobe "treh kraljev", kar je zgodovinsko netočno. Modri so obiskali Jezusa, ko je bil star kaki dve leti, on in njegova družina pa takrat ni več stanovala v hlevu, ampak v hiši.

Kdo so sploh bili Jezusovi nenavadni in skrivnostni obiskovalci? V evangeliju se imenujejo magoi, kar bi lahko pomenilo perzijske in babilonske svečenike in strokovnjake za astrologijo, razlago sanj, magijo, razlago svetih besedil in kar je še takega. Zaradi stikov z judovsko diasporo, ki je bila prisotna daleč proti vzhodu, so bili seznanjeni z mesijanskimi prerokbami. Ko pa so zagledali nenavaden nebesni pojav (zvezdo), so šli iskat novorojenega judovskega kralja (cf. Mt 2,1.2).

Poročilo o srečanju magov z Jezusom je zelo skopo: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire." (Mt 2,11) Malo verjetno je, da so se modri v polnosti zavedali božanskosti otroka, ki so ga videli. Kljub temu je to, kar so delali ti tujci, primerno in ustrezno. Darovi, ki so jih prinesli so potem zagotovo prišli prav sveti družini, ko je morala zaradi Herodovega besnenja zbežati v Egipt.

Ob prihodu magov se je torej Kristus prvič razodel ljudstvom, torej Nejudom. To razodetje ali razglašenje še ni bilo popolno. Kristus se je v svojem življenju še večkrat razodel ljudem, ki niso bili Judje, na primer Samarijanom (cf. Lk 17,11-19. Jn 4,4-41), rimskemu stotniku (cf. Mt 8,5-13) in Sirofeničanki (cf. Mr 7,24-30). Tudi tu je šlo zgolj za predpodobe tistega razglašenja, ki se je zgodilo po Jezusovi smrti in vstajenju. Sv. Pavel pravi o tem naslednje: "Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju[...]" (Ef 3,5.6) Jezus ni prišel odreševat biološkega judovskega ljudstva, ampak svoje ljudstvo, novi Izrael, ki ga sestavljamo tako Judje kot pogani. Pavel pravi o tem naslednje: "Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu; ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga." (Rim 2,28.29) In na drugem mestu: "Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu." (Gal 3,28)

Jezus Kristus se je torej razodel tudi kot Odrešenik poganov. On je iz Judov in poganov naredil eno samo sveto ljudstvo. To je bistvo praznika razglašenja.

Hitchensova lekcija liberalni pastorici

2012-01-04T18:54:00.004+01:00

Nedavno preminuli svetovno znani ateistični aktivist Christopher Hitchens je dobro poučil pastorico Združene univerzalistične cerkve gospe Marilyn Sewell, o tem, kaj je in o tem, kaj ni krščanstvo. Žalostna je podoba tako imenovanega liberalnega "krščanstva", h kateremu se prišteva omenjena gospa...

Kaj pa obreza?

2012-01-01T18:06:00.004+01:00

A. Dürer, Jezusovo obrezovanje

1. januarja se je cerkev od nekdaj spominjala Jezusovega obrezovanja. Liturgična reforma v rimski cerkvi je leta 1969 ta spomin odpravila in ga nadomestila s še enim Marijinim praznikom. Anglikanski molitvenik (BCP 1662) ima za ta dan kot prvo berilo predpisan odlomek iz Pisma Rimljanom, 4,8-14.

Zakaj ravno 1. januarja? Obrezovanje dečkov (obrezovanja deklic Sveto pismo ne pozna!) se je skladno s Postavo praviloma izvršilo osmi dan od rojstnega dne, pri čemer so kot prvi dan šteli že sam dan rojstva. Ker se cerkev spominja Kristusovega rojstva na 25. december, pade osmi dan od tega dne na 1. januar. Kot sem že nekajkrat povedal, v liturgičnem koledarju ne vidim neke svetinje, ampak zelo dobro orodje za učenje vere in o veri.

Obrezovanje se v Svetem pismu prvič omenja v 17. poglavju 1. Mojzesove knjige, ko je Bog sklenil z Abrahamom zavezo in določil obrezo kot zunanji znak ali pečat te zaveze: "Glej, to je moja zaveza s teboj: postal boš oče množice narodov. Ne boš se več imenoval Abram, temveč Abraham ti bo ime, kajti postavljam te za očeta množici narodov. Naredil te bom silno rodovitnega, napravil bom iz tebe narode in kralji bodo izšli iz tebe. Postavljam svojo zavezo med seboj in teboj ter tvojimi potomci za teboj iz roda v rod kot večno zavezo. Tebi in tvojim potomcem za teboj bom Bog. Tebi in tvojemu potomstvu dajem deželo, v kateri bivaš kot tujec, vso kánaansko deželo, v večno last in bom njihov Bog. To je moja zaveza, ki se je držite, zaveza med menoj in vami ter tvojimi potomci za teboj: vsak moški pri vas naj bo obrezan! Obrežite si meso svojih prednjih kožic! To bodi znamenje zaveze med menoj in vami! Osem dni po rojstvu naj bodo obrezani vsi moški iz roda v rod, najsi bodo rojeni v hiši ali pridobljeni za denar." (1Mz 17, 4-8.10-12a) Bog je torej tisti, ki sklepa zavezo, ne Abraham. Ko je Bog sklenil zavezo, je Abrahamu obljubil, da bo postal oče mnogim narodom. Spremenil mu je ime iz Abram ("oče je vzvišen") v Abraham ("oče množice"), torej v ime, ki vsebuje Božjo obljubo. Zaveza, ki jo je Bog sklenil, se ne nanaša le na Abrahama, ampak tudi na vse njegove potomce. Nato je Bog zapovedal Abrahamu in vsem moškim članom njegove družine, da se dajo obrezati, kar je nato postalo znamenje in pečat zaveze, ki jo je Bog sklenil z Abrahamom in njegovim potomstvom. Ta zapoved se je potem obdržala skozi celotno Staro zavezo. Ob obrezovanju pa je deček tudi uradno dobil ime.

Sveto pismo pravi o Jezusu: "Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu." (Lk 2,21) Jezus je prišel na svet izpolnit celotno postavo: "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali proroke: nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim." (Mt 5,17 CHR) Apostol Pavel piše: "Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje." (Gal 4,4.5) Jezusa so obrezali, ker je bila obreza del postave, on pa je prišel na svet zato, da z brezgrešnim življenjem in popolno poslušnostjo postavi ter z izpolnitvijo določb postave in prerokov odkupi tiste, ki so bili pod postavo. Sama postava je sicer dobra, a ne rešuje, temveč obtožuje (cf. Rim 7,7-23). Jezus nas je s svojo enkratno in popolno daritvijo na križu osvobodil tudi obrednih zahtev postave, med katere sodi obreza.

Pavel pravi: "Se torej blagrovanje nanaša na tistega, ki je obrezan, ali tudi na tistega, ki je neobrezan? Pravimo namreč: Vera je bila Abrahamu šteta v pravičnost. Kako mu je bila torej prišteta? Ko je bil obrezan ali ko je bil neobrezan? Ne, ko je bil obrezan, temveč ko je bil neobrezan. Saj je znamenje obreze dobil kot pečat pravičnosti iz vere, ki jo je imel, ko je bil še neobrezan. To pa zato, da bi postal oče vseh neobrezanih, ki verujejo, da bi se pravičnost prištela tudi njim. " (Rim 4,9-11) Abrahamu niso bila v pravičnost šteta niti njegova dobra dela niti obreza, ampak samo vera. Obreza torej ni bila nič drugega, kot znamenje zaveze in pečat vere, na osnovi katere je Bog z njim sklenil zavezo. Šele po Kristusu se je v polnosti izpolnila obljuba, da je postal Abraham oče množice narodov, (cf. 1Mz 17,4) kajti Božje pravičnosti so poslej deležni vsi, ki verujejo, ne glede na obrezanost, raso, narodnost in podobno. V pismu Galačanom pravi: "Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev." (Gal 6,15) Obreza je torej nekaj, kar je bilo začasno, večno pa je tisto, kar v svojem ljudstvu ustvarja sam Bog, to je nova stvaritev, ki se zgodi preko novega rojstva.

Bog je vzpostavil obrezo kot pečat in znamenje zaveze s svojim ljudstvom in je veljala le do Kristusa, ki je izpolnil celotno postavo skupaj z obrezo, zapovedmi in prepovedmi. Dejanska obreza ni tisto, kar je storjeno na mesu, ampak obreza srca. Že Mojzes je omenil to obrezo, ko je rekel: "Obrežite torej prednjo kožico svojega srca in ne bodite več trdovratni." (5Mz 10,16) To je dejanska obreza, ki naredi iz trmoglavega upornika Božjega otroka. Kaj pomeni biti Božji otrok, se nam je v polnosti razodelo šele v Kristusu.

Ob menjavi leta

2012-01-01T00:45:00.000+01:00

"Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega. Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec." (Raz 1,8. 22,13)

"Kralju vekov pa, neminljivemu in nevidljivemu, edinemu Bogu čast in slava na veke vekov. Amen. " (1Tim 1,17)

Blagoslovljeno, srečno in zdravo leto Gospodovo 2012!

Resnica je tu

2011-12-29T17:22:00.002+01:00

TU11-051 from St Helen’s Church on Vimeo.

Ta video nam prinaša malo več kot dvajsetminutni duhovni nagovor, ki ga je imel William Taylor nekaj dni pred letošnjim božičem v cerkvi sv. Helene (Bishopsgate) v Londonu. Tema premišljevanja se nanaša na prolog k Janezovemu evangeliju Jn 1,1-18. Izvirni naslov se glasi The truth is out.

Peter Novak: "Samski? Je s tabo kaj narobe?"

2011-12-28T21:30:00.001+01:00

Prebiranje 1. Kor 7 nas je vodilo k razmišljanju o zakonu in samskosti. V prejšnjem prispevku smo opisovali pogled na zakon, sedaj si oglejmo drug, družbeno še manj sprejemljiv stan: samskost.

Po prebiranju zgolj Stare zaveze le te ne moremo zapustiti brez občutka, da samskost ni sprejemljiva oblika bivanja. Menda hebrejski jezik ne pozna besede "samski." Navsezadnje, kaj ni Bog ustvaril človeka kot moškega in žensko, očitno z namenom za vzajemno partnerstvo, rodovitnost in gospodarjenje s stvarstvom pod Božjim okriljem (1.Mz 1-2).

Dostop do celotnega prispevka na spletniku Dokler vsi ne pridemo do edinosti vere [>> ]

Kraljestvo Besede

2011-12-24T19:56:00.000+01:00

Novozavezno berilo za glavno božično bogoslužje je skladno s tradicionalnim lekcionarjem vzeto iz 1. poglavja Pisma Hebrejcem. Božič je zelo prijeten in prijazen praznik, ki ga imajo ljudje na splošno zelo radi, saj se na ta dan spominjamo rojstva Otroka, otroci pa pri ljudeh prav radi zbudijo čisto posebna čustva. Jezus, nemočni otrok v jaslih, kot ga opisuje evangelist Luka, je nadvse simpatična oseba, saj deluje tako zelo nemočno, ljudje pa imajo radi nemočnega in prisrčnega Jezuščka. Ampak to je le delček zgodbe o Jezusu, ki niti ni najbolj pomemben. O Jezusovem otroštvu nam poleg Luka nekaj malega pove le še Matej, Marko in Janez pa se s tem obdobjem ne ukvarjata.

Naš Bog ni neko molčeče božanstvo, ampak je Bog Besede: Bog, ki je najprej govoril po prerokih, nato pa še po svojem edinem Sinu - Besedi (cf. Heb 1,1.2. Jn 1,1-14). Bog ni le govoril po besedi - Kristusu, ampak je po njej/njem in z njo/njim tudi ustvarjal. Ikona, naslikana na gori Atos, ki jo vidite na desni strani, predstavlja Kristusa Vsevladarja (Pantokratorja), ki se niti najmanj ne sklada z našimi predstavami o sladkem Jezuščku. Jezus namreč ni nikakršno nemočno detece: "On je odsvit njegovega (t. j. Očetovega; op. Dizma) veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse." (Heb 1,3a)

On je višji od angelov: "Kateremu izmed angelov je namreč kdaj rekel:

Ti si moj sin,

danes sem te rodil?

In spet:

Jaz mu bom oče

in on mi bo sin." (Heb 1,5. Cf. Ps 2,7; 1Krn 17,13)

Malo naprej pa govori o Sinu:

"Tvoj prestol, o Bog, traja na vekov veke,

žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva.

Ljubil si pravičnost in sovražil nepostavnost,

zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil

z oljem veselja bolj kakor tvoje vrstnike." (Heb 1,8.9. Cf. Ps 45,7.8)

Vsi deli, citirani v kurzivi, so citati iz starozaveznih spisov! Jezus Kristus je po Očetovi volji Vladar vesoljstva. Jezus - nemočni otrok, ki se je rodil hlevu, se zdi svetu simpatičen, Jezus Kristus - Vladar vesoljstva nikakor. Že Herodu ni bila nič kaj všeč ideja, da bi se pojavil kak konkurent v obliki novorojenega Kralja, ki so ga napovedali preroki (cf. Mt 2). To ni bilo všeč niti rimskim oblastnikom. Da, celo večini judovskega ljudstva ne. Janez pravi glede nesprejetja Božje Besede s strani Božjega ljudstva naslednje: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." (Jn 1,11) Na koncu so ga celo obtožili uzurpatorstva, saj niso razumeli, za kakšne vrste kralja gre. Za razumevanje tega je potrebno nekaj več kot golo branje ali poslušanje, potrebno je novo rojstvo. Tega so deležni tisti, ki "se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12) Tega se ne da izsiliti, ker je Božji milostni dar (cf. Ef 2,4 ss.). Apostol Pavel je napisal: Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) S tem je kratko in jedrnato razložil namen in pomen Kristusovega prihoda na svet. Na svet je prišel kot nemočen otrok in nekaj več kot trideset let hodil po zemlji, nato pa se je vrnil k Očetu: "Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja." (Heb 1,3b)

Kralji, cesarji, knezi in predsedniki tega sveta prihajajo in odhajajo. Države nastajajo in propadajo. Pojavljajo se in izginjajo različne družbene in ekonomske ureditve. Božje kraljestvo pa nikoli ne preneha: "Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo, njegova oblast je iz roda v rod." (Dan 3,33b) Si državljan-ka Kristusovega kraljestva?

Kakorkoli že, vsem želim blagoslovljene praznike!

Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje

2011-12-22T21:14:00.000+01:00

Avtor: Jonatan Vinkler
Naslov: Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje
Tip izdaje: znanstvena monografija
Zbirka: Digitalna knjižnica
Podzbirka: Dissertationes, 17
Urednik podzbirke: Igor Ž. Žagar
Urednik knjige: Jonatan Vinkler
ISBN: 978-961-270-095-9
Obseg: 272 strani
Dostop: http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=79

Znanstvena monografija Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje je zgodovinopisna artikulacija avtorjevega raziskovalnega dela pri pripravi Zbranih del Primoža Trubarja III–V (2005–2009, ur. Jonatan Vinkler). Delo prinaša temeljno slovensko obravnavo protestantske percepcije islama v slovenski književnosti 16. stoletja, kar avtor navezuje tako na konkretne politične in kulturne razmer v takratni Notranji Avstriji (le-ta je bila med 15. in 17. stoletjem »pribežališče vojn« in tako tudi turških vpadov), na zglede v protestantski književnosti nemškega prostora (npr. pri M. Luthru), pa tudi na individualne izvirne premisleke protagonistov slovenskega slovstva med 1550 in 1598, zlasti na misli Primoža Trubarja kot očeta slov enske književnosti. Poleg analize idearija in imaginarija »cerkve slovenskega jezika« zastran muslimanov delo pred bralca postavlja tudi mestoma esejistično dinamično napisani politični, kulturno- in intelektualnozgodovinski prerez razvoja slovenske slovstvene in intelektualne kulture v 16. stoletju. Pristop je interdisciplinaren, izdaja pa je opremljena tudi z bogatim barvnim slikovnim gradivom, ki na Slovenskem večinoma še ni bilo objavljeno.

(Kopirano iz e-pošte, poslane s strani Pedagoškega instituta)

KLIKNI ZA VEČ [>>]

Veselite se!

2011-12-17T16:38:00.001+01:00

Perikopa iz apostolskih pisem za 4. adventno nedeljo je vzeta iz Pisma Filipljanom 4, 4-7. V tem kratkem odlomku je apostol Pavel podal nekaj praktičnih spodbud za Kristusovo cerkev v Filipih, ki še danes veljajo za vse kristjane.

"Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se," (Flp 7,4) so besede,. ki jih je izrekel človek, ki je bil zaprt v ječi. Kristjani smo žal mnogokrat videti čemerni, kar ni ravno preveč spodbudno niti za nas niti za svet, ki nas opazuje. V resnici pa imamo veliko razlogov, da moremo, smemo in moramo biti veseli. Ali ni zveličanje, ki nam ga je priskrbel Gospod Jezus dovoljšen razlog za veselje? Ko je bil pastor R. Wurmbrand zaprt zavoljo Kristusa in evangelija, ga je kljub mukam, ki so mu jih zadajali pazniki, navdajala radost, katere mu niso mogli vzeti nobeni ječarji, čeprav so se zelo trudili. Od nas se ne zahteva, da se pred drugimi osladno smehljamo, kot da smo ravnokar ušli iz kake ilustracije v Stražnem stolpu. Glede na to, da živimo svobodno in nismo preganjani, pa imamo nesporno boljše možnosti za dobro voljo, kot sta jih imela apostol Pavel in pastor Wurmbrand. Tudi zato je prav, da se veselimo.

"Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem." (v. 5a) Če bomo veseli in prijazni, predvsem pa, če bomo lepo ravnali s svojimi bližnjimi, se bo to kmalu razvedelo. Enako se bo kmalu razvedelo, če bomo ves čas mrtvaško resni, zajedljivi, malenkostni, osorni in nepripravljeni pomagati. Tudi narejena prijaznost se hitro razkrinka, zato je bolje biti počrnela katedrala, kot pobeljen grob.

"Gospod je blizu." (v. 5b) To je še en razlog več za veselje. Res je, da ne vemo, kdaj bo Gospod ponovno prišel. Toda on je vedno blizu. Ne vemo ne dneva ne ure, kdaj bomo poklicani predenj. Mnogi se bojijo tega trenutka, toda, kdor je Gospodov, nima nobenega razloga za strah, ampak za veselje.

"Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem." (v. 6) Kristjan ne sme biti lahkomiseln, sme pa biti brez skrbi, saj počiva v Božjem naročju. Bog je spregovoril po preroku Izaiju: "Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti," (Iz 41,10) Jezus pa je obljubil: "Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo." (Mt 7,7) Tudi to je zelo dober razlog za veselje.

"In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu." (Flp 4,7) pristno veselje, dobrota in zaupanje v Gospoda prinašajo s sabo mir. jezus je tisti, ki prinaša resnični mir: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši." (Jn 14,27) Svet govori veliko o miru, v resnici pa ne prinaša miru. Govori tudi o veselju, a ne prinaša trajnega veselja. Resnični mir in veselje daje edino Kristus, ki je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. On naj vsakogar, ki to prebere, blagoslovi s svojim mirom in veseljem! Veselimo se, on je blizu!

Peter Novak: Popoln zakon zanj in zanjo

2011-12-17T11:33:00.001+01:00

Nekaj tednov smo v REC-u prebirali sedmo poglavje 1. pismaKorinčanov in se pogovarjali o zakonu in samskosti. V tem članku bomo spregovorili še malo več o popolnem zakonu.

V času, ko so pragmatični argumenti zelo aktualni, se mordacelo kristjani sprašujemo, kako in zakaj bi nekoga prepričevali za zakon.

Dostop do celotnega prispevka na spletniku Dokler vsi ne pridemo do edinosti vere [>> ]

Predavanje o Janu Husu

2011-12-14T19:33:00.001+01:00

Vabilo

V sredo, 21.12.2011 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje

dr. Jonatana Vinklerja

na temo

»Jan Hus in njegov pomen«

Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature,

vhod iz Stritarjeve ulice 7.

Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar

Kdo naj presoja?

2011-12-10T16:19:00.001+01:00

Imejte nas vendar za Kristusove služabnike, za oskrbnike Božjih skrivnosti. 2 Seveda se od oskrbnikov zahteva, da so zanesljivi. 3 Meni pa je prav malo mar, če meni sodite vi ali kakšno človeško sodišče. Seveda pa tudi jaz ne sodim sebi. 4 Ne zavedam se sicer nobene krivde. Vendar zato še nisem opravičen. Sodi mi namreč Gospod. 5 Ne sodite torej pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src. Tedaj bo vsak prejel od Boga priznanje. (1Kor 4,1-5)

Na tem spletniku sem že nekajkrat omenil, da je bila korintska cerkev precej težavna. Enega od razlogov za probleme je predstavljala razdeljenost vernikov na nekakšne frakcije: eni so se imeli za Pavlove, drugi za Petrove, tretji za Apolove, spet nekateri za Kristusove, kar je zagotovo povzročalo neprijetna trenja (cf. 1Kor 1,12.13).

Prvo dejstvo, ki ga poudarja Pavel (cf.1Kor 4, 1) je, da so vsi apostoli samo služabniki enega in istega Kristusa ter oskrbniki Božjih skrivnosti. Med slednje (po vsej verjetnosti) ne sodi le evangelij, temveč vse tisto, česar ljudje ne morejo razumeti po naravni poti, ampak jim mora biti milostno razodeto od Boga; ravno te skrivnosti pa jim pojasnjuje apostol Pavel.

Druga stvar, o kateri govori Pavel v zgornjem odlomku, je to, da morajo biti oskrbniki zanesljivi. Bog je sicer izbral za apostole navadne ljudi z mnogimi pomanjkljivostmi, toda bili so zanesljivi.

Tretjič, Pavla ne zanima, kako ga sodijo nekateri posamezniki, torej pripadniki različnih frakcij v korintski cerkvi. Zanj ni merodajna niti sodba ljudi okrog njega niti njegova lastna sodba, saj nezavedanje krivde še ni dokaz za opravičenost (v. 4). Gospod je edini, ki lahko sodi, kar se bo tudi dejansko zgodilo na dan sodbe.

Tu seveda ne gre za to, da kristjani ne bi smeli soditi o nobeni stvari na svetu, ampak za to, naj nezreli kristjani ne presojajo stvari, za katere niso pristojni. Korintski kristjani pa so na mnogih področjih kazali znake nezrelosti, ki so jo kamuflirali s superduhovnostjo.

Navdihnjena beseda

2011-12-03T09:48:00.001+01:00

"Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje."

(Rim 15,4)

Tradicionalni lekcionar ima za drugo adventno berilo pripravljeno perikopo Rim 15, 4-13. V pričujočem odlomku sv. Pavel med drugim spodbuja rimske kristjane k proučevanju Svetega pisma. V tistem času so spisi, ki sestavljajo Sveto pismo Nove zaveze šele nastajali. Pavel torej meri z izrazom Pismo na hebrejsko Biblijo, torej na spise, ki jih imenujemo Stara zaveza. v kasnejšem, torej tudi sodobnem kontekstu pa razumemo pod tem izrazom celotno Sveto pismo. Zakaj Pavel spodbuja rimske vernike k branju Pisma?

En razlog je poučenje. Mi ne moremo poznati vsebine svoje vere, če ne poznamo Svetega pisma. Tega so se močno zavedali reformatorji v 16. stoletju, zaradi česar so prevajali Sveto pismo v materne jezike. Tako smo dobili Luthrov, Trubarjev (delni) in Dalmatinov prevod, kristjani z angleško govorečega področja se letos spominjajo 400-letnice Prevoda kralja Jakoba (KJV - res je, da ni prevajal kralj Jakob, ampak je organiziral prevajanje) itn. Srednjeveška cerkev je zelo pomanjkljivo poučevala svoje vernike o svetopisemskih resnicah, zato pa jih je tem bolj prizadevno učila raznih legend in vsega mogočega praznoverja. Bog pa ni zapovedal, da bi cerkveni služabniki oznanjali svojo, ampak Božjo besedo. Apostol Pavel je na drugem mestu zapisal: "Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,16.17) Sveto pismo je koristno, ker gre pri njem za navdihnjeno Božjo besedo in ima veliko aplikativno vrednost za vsakdanje krščansko življenje. Sv. Peter pravi: "Predvsem pa védite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage. Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga," (2Pt 1,20.21) malo naprej pa: "Pomnite besede, ki so jih že prej povedali sveti preroki, in tudi zapoved Gospoda in Odrešenika, ki so jo posredovali vaši apostoli." (2Pt 3,2) Biblični in evangelijski kristjani smo prepričani, da je vsak podatek, vsaka pripoved, vsaka trditev v Svetem pismu posredovana z določenim razlogom, zato je tudi prav, da si čim več tega zapomnimo.

Navdihnjena Božja beseda ima tudi poseben učinek v življenju posameznika in cerkve. Bog nam je po preroku Izaiju razodel: "Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,jo naredil rodovitno in brstečo,dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal." (Iz 55,10.11) Božja beseda ni mrtva črka na papirju, ampak ima svojo moč, da izvrši tisto, za kar jo je Bog poslal. Beseda evangelija zmore spreobrniti še tako velikega grešnika. Bog izraža svojo suvereno moč in oblast skozi besedo. V 1. poglavju 1. Mojzesove knjige beremo: "Bog je rekel... Bog je rekel... Bog je rekel..." Vsakemu Božjemu ukazu je sledilo: "In bilo/nastalo je to in to." Božja beseda ima silno kreativno moč. Spreobrnjenje grešnika je dejanje suverenega Boga, ki se zgodi ob oznanjevanju njegove besede - evangelija. Evangelij je v bistvu zelo preprosta reč. Evangelij ni pripovedovanje osebnih zgodb, "ki jih piše življenje", ampak dejstvo, da je pred kakimi 2000 leti hodil po zemlji edini Božji Sin v osebi Jezusa Kristusa. On je bil križan in usmrčen zaradi naših grehov, in obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja. To je preprosto sporočilo evangelija.

Sveto pismo je od prve do zadnje knjige navdihnjena pripoved o Jezusu Kristusu. Gospod Jezus je sam rekel: "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39) Seveda je tudi on z besedo Pisma mislil Hebrejsko Biblijo. Jezus se pojavlja v Stari zavezi v različnih predpodobah, kot je npr. pashalno jagnje, ognjeni in oblačni steber, mož bolečin itn. Sv. Peter pravi, da so o odrešitvi, ki je prišla v svet po Jezusu Kristusu, govorili že preroki: "To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju." (1Pt 1,10.11) Jezus Kristus pomeni uresničitev Božjih obljub iz Stare zaveze. Očaki in preroki so sicer veliko stvari slutili, vendar so bile njihove slutnje le delne. Šele Nova zaveza nam da pravi vpogled v sestavljanko, ki je sicer razmetana skozi Staro zavezo. Nekdo (je bil Luther?) je rekel o Stari zavezi, da pomeni evangelij v popku, Nova zaveza pa je evangelij v polnem cvetu.

"Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja." (Rim 15,13) Vsem, ki to berete pa naj bo njegova navdihnjena beseda v blagoslov in resnično duhovno korist.

Življenje v pripravljenosti

2011-11-26T16:35:00.001+01:00

Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo. 9 Kajti zapovedi Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne požêli! pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 10 Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave.

Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. 12 Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. 13 Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. 14 Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem. (Rim 13, 8-14)

Zgornja perikopa vsebuje dve pomembni praktični resnici, oziroma priporočili, ki sta zelo pomembni za življenje kristjana ter krščanske skupnosti.

Prva je ta, da je vsa postava zajeta v zelo kratki zapovedi, torej v zapovedi ljubezni do bližnjega. Tu seveda ni mišljena nikakršna sentimentalna ljubezen ali zaljubljenost, ampak medsebojna ljubezen med članicami ter člani krščanske skupnosti. Pomembna resnica je, da ta vrsta ljubezni ne povzroča in ne prizadeva hudega. Kdor resnično ljubi, ne zmore prizadeti bratu ali sestri hudega. Kdor resnično ljubi, so mu grehi kot prešuštvo, kraja, uboj, poželenje in kar je še takega, nekaj popolnoma tujega. Ravno zato je ljubezen izpolnitev postave.

V drugem delu naše perikope spodbuja apostol Pavel cerkev k budnosti in pripravljenosti. Kristjani moramo biti ob vsakem trenutku pripravljeni na drugi prihod našega Odrešenika. Po starem cerkvenem koledarju vstopamo jutri v adventni čas, ki pomeni pripravo na božič. Če dobro premislimo, se na božič spominjamo dogodka, torej telesnega rojstva Božjega sina, do katerega je prišlo pred malo več kot dva tisoč leti. V tem spominjanju ni nič slabega, problem pa nastopi, če se v tem pogledu popolnoma usmerimo v preteklost. Kristjan bi moral živeti v nenehnem adventnem pričakovanju, pa ne Kristusovega rojstva, ki je že davno minilo, ampak njegovega drugega prihoda. Sam sem že nekajkrat napisal, da se mi zdi cerkveni koledar koristen pripomoček za učenje o vsebinah krščanske vere, zaradi česar moramo paziti, da se iz njega res kaj naučimo, ne pa da je le stvar nekakšne izvotljene tradicije. V adventnem času je torej večji poudarek na učenju o Jezusovem drugem prihodu ter o stanju pripravljenosti na ta dogodek, na katerega moramo biti vselej pripravljeni. Zato nas apostol opominja, naj odvržemo dela teme in si nadenemo orožje luči. V to orožje seveda ne sodijo sablje, puške in tanki, ampak duhovno orožje, ki podira trdnjave v glavah nepokornih. O tej vrsti orožja govori sv Pavel takole: "Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu." (2Kor 10,4.5) To orožje pa lomi tudi naklepe zlih duhovnih sil, o čemer sem pisal v prispevku Duhovni boj.

Kdor "obleče" Kristusa, kar pomeni, da se z njim popolnoma poistoveti in poveže, ne bo skrbel za to, da bi preživljal čas v požrešnosti, popivanju, poležavanju in podobnem, ampak bo skrbel za to, kako bi ugajal Bogu. Sv. Avguštin je nekoč zapisal: "Ljubi Boga in delaj kar hočeš." S tem smo se spet znašli pri ljubezni iz prvega delu članka. Povedano je bilo namreč, da ljubezen ne dela hudega. Tudi ta je sestavni del naše pripravljenosti.

Tullian Tchividjian o razliki med evangelijem in moralizmom

2011-11-20T15:35:00.001+01:00

Mnogi ljudje, tudi mnogi kristjani danes ne vedo točno, kaj je evangelij in ga zamenjujejo z vljudnostjo, brezgrajnim življenjem in podobnim, skratka z moralizmom. V takem primeru dobi cerkev vlogo nekakšnega kluba "brezgrešnih". Tako razumevanje evangelija je popolnoma napačno. O tem govori Tullian Tchividjian v triminutnem pogovoru v zgornjem videu.

Bratska ljubezen skozi molitev

2011-11-19T16:52:00.001+01:00

Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli se vas spominjam, 4 in v sleherni svoji molitvi zmeraj z veseljem molim za vas vse 5 zaradi vašega občestva v evangeliju od prvega dne do zdaj. 6 Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa. 7 Prav je, da tako mislim o vas vseh, ker vas nosim v srcu, saj ste vsi z menoj deležni milosti, tako v mojih verigah kakor pri obrambi in utrjevanju evangelija. 8 Kajti Bog mi je priča, kako hrepenim po vas vseh v ljubezni Kristusa Jezusa. 9 Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju, 10 da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan, 11 izpolnjeni s sadom pravičnosti, po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Božjo.

(Flp 1,3-11)

Apostol Pavel je pisal Pismo Filipljanom iz zapora. Okoliščine, v katerih se je nahajal so bile zagotovo vse prej kot rožnate. Rimske ječe se po svojem (ne)udobju niti zdaleč niso mogle primerjati s sodobnimi zapori v naši državi. Kljub temu iz zgornjega odlomka ne veje niti trohica zagrenjenosti ali slabe volje, ampak veselje, ljubezen in skrb za cerkev v Filipih. Glede na stanje, v katerem se je Pavel nahajal, bi človek pričakoval, da bo molil predvsem zase, da bi ga Bog kakorkoli osvobodil iz zapora, toda on je molil za druge in jih "nosil v srcu" (cf. 1,7). Molil pa je, naj tudi ljubezen med svetimi v Filipih čim bolj napreduje. Bržkone je izvedel, da se je v cerkvi v Filipih pojavil kak problem, da se je torej medsebojna bratska ljubezen med vernimi ohladila. Kakorkoli, Pavel tu ne preti svetim, ampak jih bratsko spodbuja. Apostol Janez je nekje zapisal: "Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj." (Jn 4,11) Logika medsebojne bratske ljubezni se poraja iz Božji ljubezni. Ker je Bog toliko storil za nas, smo tudi mi dolžni izkazovati ljubezen do bratov in sester. To zagotovo ni vedno lahko, toda Bog je večji od naših ovir in problemov. Tudi Pavel se je zavedal ovir in težav, zato pa je molil za Filipljane in jih v molitvi izročil Božji skrbi. Zatorej je prav, da ga tudi v tem posnemamo.

Svetovni dan spomina na žrtve prometnih nesreč

2011-11-19T16:25:00.001+01:00

Več na tej povezavi: KLIKNI [>>]

Paul Washer o evangeliju

2011-11-16T06:04:00.001+01:00

Paul Washer o najstrašnejši resnici Svetega pisma in evangeliju. Video traja malo več kot dvanajst minut.

Duhovni boj

2011-11-12T16:37:00.001+01:00

Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. 11 Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. 12 Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. 13 Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. 14 Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti 15 in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. 16 Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. 17 Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. 18 Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. 19 Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija, 20 za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost. (Ef 6, 10-20)

Zgornja perikopa, ki se v skladu s tradicionalnim lekcionarjem bere na 21. nedeljo po Sveti Trojici, zveni na prvi pogled precej strumno in vojaško, kajti govori o duhovnem boju. V tem odlomku je dal apostol Pavel zadnja praktična navodila "svetim v Efezu" (cf. Ef 1,1), torej efeški cerkvi, preden je zaključil svoje pismo Efežanom.

Več o tem »

Stati inu obstati 13-14/11

2011-11-10T16:59:00.002+01:00

Izšla je 13. in 14. (dvojna) številka revije za vprašanja protestantizma Stati inu obstati. Več o vsebini najdete na spodnji povezavi. Revijo izdaja Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar.
Več o tem »

Modra izraba časa

2011-11-05T17:05:00.002+01:00

>>Skrbno torej pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. 16 Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. 17 Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. 18 In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: 19 nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. 20 V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.<< (Ef 5,15-20)

To, da je treba modro in skrbno izrabljati čas, ni nekaj, kar bi vedel le apostol Pavel, ki je to položil na srce kristjanom v Efezu, in tudi nam. Tudi svet se zaveda, da je treba čas pravilno in modro izrabljati.. Pregovor, ki ga pogosto slišimo, pravi: "Čas je denar." Toda Pavel ne misli časa v enakem smislu, kot si ga zamišljajo poslovni ljudje. Poslovni ljudje racionalno izrabljajo čas, da bi več zaslužili Tudi nespametni bogataš iz Jezusove prilike v Lk 12, 16-21, si je pridobil lepo premoženje, toda "Bog [...] mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?'" (Lk 16,20) Za Pavla pa je racionalna izraba časa, ki ga preživljamo na tem svetu, predvsem življenje v skladu z Božjo voljo. Pa ne le časa, ampak tudi denarnih sredstev in vsega ostalega. Ko odsvetuje opijanje z vinom, ne misli, kot trdijo legalisti vseh vrst, da kristjan sploh ne bi smel piti vina, ampak, naj ne pijančujemo. Kristjanovo življenje naj poteka v slavljenju in zahvaljevanju. Morda nam včasih ni do slavljenja in zahvaljevanja, ker nas pestijo stiske ali težave "hudih dni", v katerih živimo. Toda slavljenje in zahvaljevanje postavita naše stiske in težave v drugačno luč. Res je sicer, da jih ponavadi ne odpravita, toda dasta nam moč, da jih laže prebredemo, pa še Bogu, ki nas je odrešil po našem Gospodu Jezusu Kristusu, damo zraven slavo, čast in hvalo. Življenja, polnega čemernega životarjenja, zagrenjenosti, godrnjanja in tarnanja pač ni lahko prenašati. Mnogi žal živijo ravno tako življenje. Toda, Bogu hvala, ker je poslal svojega Sina, da je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Jezus sam pravi: "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju," (Jn 10, 10b) na drugem mestu pa pravi: "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje." (Jn 5,24) Njemu bodi skupaj z Očetom in Svetim Duhom slava na veke!

Vseh svetih dan

2011-11-01T07:21:00.001+01:00

"Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam oznanili Božjo besedo. Še in še motrite, kako so izstopili iz življenja in posnemajte njihovo vero." (Heb 13,7)

Noben človek ni samoten atom v vesoljstvu, ki bi prišel iz nič in se vrnil v nič. Vsi imamo določene zemeljske prednike, imamo pa tudi duhovne prednike, ki so se skozi stoletja in tisočletja oklepali vere in jo po Božji milosti in njegovi volji prenašali naprej. Pisec Pisma Hebrejcem nas spodbuja, da bi se jih spominjali in se po njih zgledovali. Sveto pismo nas nikjer ne uči, naj se k tem ljudem zatekamo v svojih molitvah, ampak, naj posnemamo njihovo vero. Njihov zgled je živ dokaz dokaz, da je mogoče uspešno živeti bogoljubno življenje ne glede na okoliščine (cf. Heb 11,32-38). Kajti zvest je Bog, ki je njih in nas poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom. (cf. 1Kor 1,9) Njemu slava na veke!

Posnetek bogoslužja ob dnevu reformacije

2011-10-31T15:27:00.002+01:00

Vir slike: Wikipedija

Spodaj je povezava do posnetka današnjega slavnostnega bogoslužja ob dnevu reformacije, ki je potekalo v Evangeličanski cerkvi v Murski Soboti.

KLIKNI [>>]

Ne gre za Luthra, za evangelij gre

2011-10-30T21:33:00.000+01:00

Ko govorimo o dnevu reformacije, se vse vrti okrog Luthra, Zwinglija, Calvina, Cranmerja, pri nas seveda v prvi vrsti okoli Trubarja, saj je bil začetnik slovenske književnosti moderne dobe. V resnici je šlo pri reformaciji predvsem za ponovno odkritje evangelija milosti in bibličnega nauka o opravičenju grešnika. Sam Luther je v 1. schmalkaldskem členu zapisal:

Prviin poglavitni člen je ta: Jezus Kristus, naš Bog in Gospod, je umrl za našegrehe in bil obujen za naše opravičenje (cf. Rim 3,24.25). On edini je BožjeJagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29) in Bog je nanj položil krivdo nasvseh (cf. Iz 53,6). Vsi so grešili in so opravičeni zastonj, brez svojihlastnih del in zaslug, po njegovi milosti, skozi odkupitev, ki je v KristusuJezusu, v njegovi krvi (cf. Rim 3,23-25). To je nujno treba verovati. Tega se ne da pridobiti ali vzeti spomočjo nobene postave, dela ali zasluge. Zato je jasno in gotovo, da nas opravičujeedino ta vera[…]

Na drugem mestu je Luther napisal: "Če izgubimo nauk o opravičenju, potem smo izgubili vse." (Preus 1984) Ravno zato je za njega nauk o opravičenju tisti člen vere, na katerem cerkev stoji ali pade. Pravzaprav gre pri tem za evangelij v najčistejši obliki. Luther nikoli ni bil naklonjen temu, da bi se denominacija, ki je izšla iz njegove reformacije, imenovala po njem. Njemu je bil pri srcu izraz evangelijski, evangeličani. Tudi Trubar govori: "Mi, evangelijski." Pred časom sem nekje slišal, da so določene osebe iz rimskokatoliških krogov malček zavihale nos nad uporabo izraza evangelijski, evangeličani, češ, saj smo to tudi mi, kajti tudi mi verujemo v evangelij. Res je, da tudi oni verujejo v poročilo štirih evangelistov, ko pa pridemo do podrobnosti, se naša pota razidejo. Na dan reformacije (sic!) leta 1999 so vodilni predstavniki Svetovne luteranske zveze (Luthru ta izraz zagotovo ne bi bil všeč!) s predstavniki Rimske cerkve podpisali skupno izjavo o opravičenju. Rim je tu deloval zelo spravljivo, govorilo in pisalo se je o opravičenju po veri in mnogi so mislili, da je Rim popustil. Kakšna zmota! Rim nikoli ne popušča. Tudi Rim namreč verjame v opravičenje po veri, seveda z "majhnim" dodatkom: in dobrih delih, kar zadevo popolnoma spremeni. Rimski "evangelij" meša evangelij s postavo, milost z dobrimi deli, opravičenje s posvečenostjo. Oni sicer pri slovesnih mašah nosijo evangeljsko knjigo v svečani procesiji, jo pokadijo s kadilom in poljubljajo, evangeliju pa ne verujejo!

Evangelij nas torej uči, da smo odrešeni edino po Božji brezplačni milosti, ki izvira iz Kristusove žrtve na križu in jo lahko prejmemo edino po veri. To so tista ozka vrata in tesna pot, o katerih govori Jezus v pridigi na gori (cf. Mt 7,13.14). Na drugem mestu pa nam je Jezus v eni malo daljši povedi razodel celotno vsebino evangelija: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Na začetku svoje oznanjevalske poti pa je vabil rekoč: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) To vabilo velja še danes. Naj vam bo ta dan reformacije v blagoslov!

Novo življenje

2011-10-29T17:16:00.001+02:00

>>Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega uma. 18 Zaradi nevednosti, ki je v njih, in zaradi trdote njihovega srca jim je razum otemnel in so se odtujili Božjemu življenju. 19 Ko so tako otopeli, so se prepustili razuzdanosti, da so z nenasitnim pohlepom počenjali vsakršne nečistosti. 20 Vi pa se niste tako učili Kristusa, 21 če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. 22 Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, 23 da se prenovite v duhu svojega uma 24 in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.

25 Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa. 26 Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo 27 in ne dajajte prostora hudiču. 28 Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. 29 Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. 30 Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. 31 Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. 32 Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.<< (Ef 4,17 - 32)

Krščanska skupnost nikoli ni bila idealna družba in tudi nikoli ne bo. Večkrat sem omenil, s kakimi problemi se je soočal apostol Pavel v prvih cerkvenih skupnostih, ki so nastale v rimskem svetu. Če ne bi bilo teh čisto praktičnih problemov, bržkone tudi Pavlovih pisem ne bi bilo, saj ne bi bila potrebna.

Prvi kristjani so bili ali judovskega ali poganskega porekla. Efeški kristjani so živeli v popolnoma poganskem okolju, v kraju, ki je bil znan po čaščenju boginje Artemide. Efeška Artemida je bila drugačna od slavne Apolonove dvojčice; bila je materinsko božanstvo, obdarjeno z mnogimi dojkami. V takem okolju ni bilo ravno preprosto živeti kot kristjan. Ker so nekdanji poganski verniki novo stvarjenje v Kristusu, jih Pavel svari, naj tudi ravnajo, da bo njihovo življenje skladno s Kristusom. Svet živi po svojih merilih, kakor pač živi, Božje ljudstvo pa ne sme živeti po merilih sveta, ampak po svojem edinem merilu, torej po Kristusu. Pavel se tu ne gre moralnega teologa, ampak preprosto pove: "Če si Kristusov, je logično, da ravnaš, kakor tisti, ki je Kristusov." Tu seveda ni prostora za razbrzdanost in spolno nemoralo. Seveda pa to še ni vse.

Zato daje v nadaljevanju (cf. vv. 25 do 32) vernikom praktične nasvete za obračun še z nekaterimi drugimi grehi, ki so bili prisotni v efeški cerkvi, prav gotovo pa niso neznani niti v današnji.

Laž: ker so vsi kristjani del enega, to je Kristusovega telesa, so dolžni govoriti resnico.
Jeza: Pavel sicer razume, da se ljudje občasno jezimo. Vsaka jeza tudi ni greh, ravno zato pravi: "Jezite se, a nikar ne grešite!" (v. 26) Jeza do bližnjega je vsekakor greh, zato pravi: "Naj sonce ne zaide nad vašo jezo." (ibid.) Če se že jezimo, je prav, da to svojo aktivnost končamo pred večerom. V nasprotnem primeru damo prostor hudiču (cf. v. 27), kar naše duhovno stanje samo še poslabša.
Kraja: omenjanje tega greha kaže na to, da je bilo v efeški skupnosti tudi kak osebek, ali več osebkov, ki so pred spreobrnjenjem kradli. Pavel sicer ne pove, za katere oblike kraje je šlo. Taki naj delajo s svojimi rokami, da bodo lahko dajali tudi tistim, ki nimajo dovolj materialnih sredstev (cf. v. 28). Spokorjenje ima dva vidika: da nekdo preneha z grehom in začne delati dobro.
Umazano besedovanje: grde besede, kletvice, opolzki vici in podobno niso ravno sredstvo, ki bi izgrajevalo skupnost. Dobre besede so tiste, ki so skupnosti v izgradnjo in blagoslov.
Ujedljivost: tudi ta vrsta govorjenja ni v izgradnjo, ampak povzroča pri žrtvah žalost in zagrenjenost, v cerkvi pa razdor.

Vsak greh žalosti Svetega Duha cf. (v.30), zato Pavel spodbuja pripadnike Božjega ljudstva, da zavestno prenehajo z grehom. Zagotovo se je apostol zavedal, da je stoodstotna brezgrešnost nemogoča stvar. Res je tudi, da se ne zveličamo po izpolnjevanju zgoraj navedenih zapovedi in pravil. Toda, če se spomnimo, koliko nam je Bog milostno odpustil v Kristusu in za kakšno ceno, se v nas mora nekaj premakniti. Pa ne zato, da bi se zveličali, ampak zato, ker smo zveličani! Bogu hvala za ta njegov neprecenljivi dar.

Dan reformacije na Trubarjevi Rašici

2011-10-28T17:03:00.003+02:00

Občina Velike Lašče,
Javni zavod Trubarjevi kraji in
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar

vas vabijo

na

SLAVNOSTNO PRIREDITEV OB DNEVU REFORMACIJE

z nagovorom
akad. prof. dr. Jožeta Trontlja,
predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti,

in

otvoritev slikarske razstave dipl. slikarja Draga Petrovića.

V priložnostnem programu bodo sodelovali
profesorji in učenci Glasbene šole Ribnica, oddelka v Velikih Laščah.

Prireditev bo na praznični dan, v ponedeljek, 31. oktobra,

ob 18. uri,

na Trubarjevi domačiji na Rašici.

Vsi prav lepo vabljeni!

Vabilo na predstavitev Trubarjevega zbornika

2011-10-27T18:33:00.001+02:00

Vabljeni

na predstavitev Trubarjevega zbornika iz Tübingena:

"Primož Trubar - slovenski reformator in Württemberg"

ki bo v nedeljo, 30.10.2011 ob 11. uri

v Trubarjevi hiši literature, Stritarjeva 7, Ljubljana

Vabijo:
Univerza Tübingen: Komisija za zgodovinopisje Baden-Württemberg
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar
Mesto Ljubljana

Vabilo na koncert

2011-10-26T19:00:00.004+02:00

Evangeličanska cerkvena občina Ljubljana

vabi v počastitev praznika Dneva reformacije

KONCERT

Mešanega pevskega zbora KUD SCT

Zborovodja: Denis Robnik

Evangeličanska cerkev
Primoža Trubarja Ljubljana, Gosposvetska 9

v petek, 28. oktobra 2011 ob 19.00

Sveti grešniki

2011-10-22T17:50:00.001+02:00

>>Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, 5 kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju. 6 Pričevanje o Kristusu se je namreč med vami utrdilo, 7 tako da vi, ki pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pogrešate nobenega daru milosti. 8 On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa.<< (1Kor 1, 4-8)

Pričujoči odlomek je, kot je zgoraj navedeno, vzet iz uvodnih besed apostola Pavla v 1. pismu Korinčanom. Glede na prebrano, bi si človek mislil, da gre v tem besedilu za neko idealno cerkveno skupnost, resnica pa je zelo daleč od tega. Naj navedem le nekaj pikantnih cvetk, ki kažejo to cerkev v precej drugačni luči: v korintski cerkvi so vladale razprtije in strankarstva (cf. 1Kor 1,10 ss.), prisotna je bila spolna nemorala (cf. 1Kor 5. 6,12 ss.), posamezni kristjani so se med sabo pravdali pred poganskimi sodišči (1Kor 6,1 ss.), zlorabe so se dogajale celo pri Gospodovi večerji (1Kor 11,17 ss.), v cerkvi je bilo kar nekaj "superduhovnih" vernikov, kar je povzročalo nered pri bogoslužju (cf. 1Kor 12 in 14) in še kaj bi se našlo.

Glede na vse te pojave bi človek pričakoval, da bo Pavel že v uvodu dežil na Korinčane ogenj in žveplo, a nič od tega. Že kar precej let je minilo od takrat, ko je bil avtor teh vrstic povabljen na birmo k neki družini na Hrvaškem. Seveda je šlo za birmo v RKC. Pridigal je eden od dveh zagrebških stolnih kanonikov - birmovalcev in začel pridigo s poveličevanjem hrvaških braniteljev (le kakšno zvezo ima to z birmo?), končal pa z jeznim karanjem staršev, ki da dajejo otrokom slab zgled, ker ne hodijo ki maši, in da morajo hoditi k maši. Po končanih ceremonijah je bilo iz mrmranja in godrnjanja ljudi, zlasti moškega dela publike, razbrati zelo veliko nezadovoljstvo nad pridigarjem.

Pavlov slog se povsem razlikuje od sloga jeznega kanonika, kar veliko pove o pristnem krščanstvu, ki ga je oznanjal apostol Pavel, za razliko od ponarejenega papeškega krščanstva, ki ga oznanja rimska cerkev.

Res je, Korinčani so bili grešniki, pa vendar so bili tiste vrste grešniki, ki jim je bila v Jezusu Kristusu podarjena Božja milost. Na svetu obstajata samo dve vrsti grešnikov: neopravičeni in opravičeni grešniki. Slednji so bili deležni Božje milosti, ki jih rešuje prihodnje jeze. Ti so sveti, torej so po Kristusa in skupaj z njim od-ločeni za Boga. na drugem mestu pravi Pavel: "[T]iste, ki jih je Bog že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina... Tiste, ki je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,29-30) O stanovitnosti svetih govori Pavel v 1 Kor 1,8, ko pravi, da bo Gospod svoje ljudstvo do konca utrdil, da bodo kristjani brez krivde na dan sodbe. Če bi se kristjani zanašali na svoja dela, potem ne bi nobeden med njimi obstal na sodbi. Korinčani se torej niso mogli ponašati s svojimi deli, saj so v mnogočem bolj spominjali na pogansko okolico, kot na tisto, kar si predstavljamo kot krščanski ideal. V nadaljevanju pisma Pavel nikakor ne odobrava ravnanja Korinčanov, ampak jih opominja, naj ravnajo skladno s svojo vero, ne s svojo okolico.

John Newton je napisal: "Nisem tisto, kar bi moral biti, niti nisem tisto, kar bi hotel biti, niti nisem tisto, kar upam, da bom v prihodnjem svetu, pa tudi nisem več tisto, kar sem bil nekoč. Toda po Božji milosti sem, kar sem." Vse kar smo, smo torej po Božji milosti in nič več. Potoki milosti pa pritekajo s križa Jezusa Kristusa. Bogu hvala za ta njegov dar!

Idrijski protestanti 16. stoletja

2011-10-20T17:27:00.001+02:00

Več o tem »

Mart De Haan: Življenje v predoru

2011-10-16T18:08:00.000+02:00

Vir slike: Wikipedija

»On nas je namreč iztrgal iz oblastiteme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina.« (Kol 1, 13)

Polnih šestnajst let je Janez delalkot čuvaj pri vzdrževanju predora. Po odhodu v zasluženi pokoj si je poskušal najti kakšno delo, ki bi mu omogočilo, dabi preživel še kakšno leto na soncuin čistem zraku. Kerje tretjino svojegaživljenjapreživel v mračnempredoru in ga vzdrževal, jehotel sedaj delati nekaj, kar bi mu spremenilo način življenja.In začel se je ukvarjati s kmetijstvom, gojil je bio hrano. Ko so ga vprašali, kako sepočuti v tem novem poslu, je rekel: »Tukajje zrak veliko boljši, pa tudi sonce me greje. Ne želim izpustiti ničesar, kar miponuja narava. V predor se ne bom vrnil nikoli več!«

Ko bi lahkovidelisebe, tako kot nasvidi Bog, bi spoznali, da jevsak resnični vernik preživel podobno izkustvo. Tudi mi smo po veri v JezusaKristusaZveličarja zapustili mračno in neudobno življenje v predoru greha in hudobnosti in prestopiliv življenje, polno svetlobe, čistega zraka, z upanjemv večno življenje z Bogom. In ko pogledamo naše preteklo življenje, preživeto v temi greha,smo pripravljeni rečikot Janez,da sene bomoveč nikolivrnili na ta kraj teme, vlage,smradu in obupa.

Resnično, nimamonobenega razloga vrnitise nastarinačin življenja. Okusili smonekaj novega, kar nam nudi novoživljenje v JezusuKristusu. Živeli smo v temi, dokler nasni obsijala lučJezusaKristusa in nam pokazala pot do resnicein Božje ljubezni.

Bog, pomagaj nam, da se spomnimo, kakšni smo biliprej, preden si nas ti odrešil.

__________________________

Plamenica 11/11. Prev.: F. Kuzmič

Kaj je šlo narobe?

2011-10-16T18:07:00.001+02:00

Vir slike: Reimanova

Zadnje dni smo bili po zaslugi medijev pod vtisom demonstracij, ki so zajele mnoga mesta po svetu. Demonstranti so nastopili proti "nasilju finančnega kapitalizma," ki so ga okarakterizirali z najrazličnejšimi antropomorfnimi pridevniki, kot so na primer: pohlepen, pogolten, kriminalen, izkoriščevalski in podobno. Kot je rekel eden od organizatorjev demonstracij v naši prestolnici, demonstranti ne nastopajo zoper ljudi, ampak zoper sistem, ki da je kriv, da gre vse narobe. Pri tem je seveda pozabil povedati, da sistem upravljajo ljudje in se ne upravlja sam. Ljudje smo torej čisti, kriv je sistem. Tole ni pravzaprav nič novega.

Ko so se šli v 18. stoletju francosko revolucijo, so rekli: "Zrušiti je treba sistem, tiranijo!" In so jo zrušili, nakar je zapela giljotina in najprej sekala po tistih, ki so predstavljali stari sistem, nato pa še po tistih, ki so si novi sistem malce narobe predstavljali. Na koncu je bil ancien régime pravi otroški vrtec v primerjavi z novim sistemom "ljudske vladavine", ki so ga uvedli. Tudi zgodba o kapitalističnem sistemu, ki da povzroča mnoge krivice je precej stara. Našli so se pametni in pogumni ljudje, ki so rekli: "Ta svet krivičnosti razbijmo, bili smo nič, bodimo vse!" Razbili so "svet krivičnosti" in šli "zgradit svoj novi svet". Na njihovo veliko presenečenje ta novi svet ni in ni hotel delovati, zato so ga podmazali s koncentracijskimi taborišči ter streljanji sovražnikov sistema. Ko jim je zmanjkalo sovražnikov, so se za vsak primer lotili še streljanja prijateljev sistema, zadeva pa vseeno ni hotela prav delovati... Potem so nehali streljati in pošiljati v taborišča (ali pa so to zmanjšali na minimum), stvar pa še vedno ni delovala. Nato se je v teh državah razširilo novo geslo: "Tržno gospodarstvo bo rešilo vse probleme, zato nazaj k tržnemu gospodarstvu!" Spet smo zamenjali sistem, le-ta pa zopet noče delovati v skladu s pričakovanji. Zdaj bi ga nekateri spet radi zamenjali, a ne vedo s čim, ker so že vse "zveličavne" rešitve izrabljene. Vedno se pričakujejo neke rešitve, odrešeniki... Kakšne upe so pred leti uperili v novega ameriškega predsednika Baracka Obama! Da ne govorim o upih v zvezi z zmagovitim trojčkom na slovenskih volitvah leta 2008. Toda mesijanskim sanjarijam ponavadi sledijo razočaranja.

Res je, da je nekaj zelo, zelo narobe, toda ta narobe je v človeku. Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak , ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka." (Mr 7,15) Malo naprej pa pravi: "Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj, namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet." (Mr 7, 20-22) Za humanista, ki prosto po Protagoru verjame v človeka, kot merilo vsega, so to zagotovo ostre besede. Od tod zvračanje krivde s človeka na sistem, kot da je sistem nekaj neodvisnega od človeka, oziroma od posameznikov, ki sistem vodijo in upravljajo. Ne vem sicer, s kakšnim ali katerim sistemom nas še kanijo v prihodnje o(ne)srečiti, vem pa eno: "Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ in se bo poslednji vzdignil nad prah." (Job 19,25)

Edinost

2011-10-16T08:01:00.000+02:00

>>Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: 4 eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. 5 En Gospod, ena vera, en krst: 6 en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.<< (Ef 4,1-6)

Apostol Pavel je v izbranem odlomku, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 17. nedeljo po Sveti Trojici, kristjane iz Efeza in širše pozval k edinosti.

Kot je bilo že v prejšnjem prispevku povedano, je Pavel pisal pismo Efežanom iz jetništva. Zaprt je bil zaradi evangelija, oziroma zaradi Gospoda, ki je središče taistega evangelija, ki ga je oznanjal Pavel. Na začetku našega odlomka je opomnil kristjane, naj živimo vredno klica, s katerim smo bili poklicani. Poklicanost kristjana ni nekaj drobnega in nepomembnega, saj je posledica tistega, kar je Kristus storil za nas. Kristjan res ni odrešen po svojih delih, ampak po milosti, zato je prav, da iz hvaležnosti do Odrešenika ravna tako, da svojemu Gospodu ne bo delal sramote. Isto velja za krščansko skupnost. V njej morajo vladati ponižnost, krotkost in potrpežljivost, torej vrednote, ki v svetu niso ravno visoko cenjene, so pa bile pomembna sestavina Jezusovega ravnanja. V cerkvi se najdejo tudi ljudje, ki se nam morda zdijo težavni, zato pravi Pavel, naj v ljubezni prenašamo drug drugega. (cf. v. 2) Naslednja vrednota, o kateri govori Pavel, je mir, ki je posledica naše spravljenosti z Bogom, zato služi kot vez edinosti med Kristusovimi učenci. (cf. v. 3) Kristjani nismo ustvarjalci edinosti, ampak njeni ohranjevalci.

Kakor je vsak posameznik eno telo in en duh, tako je tudi Cerkev eno telo, torej Kristusovo, z enim Duhom, ki je Sveti Duh. Vsi kristjani smo poklicani v enem upanju, ki pomeni večno življenje v vstajenjski slavi. Poklicani smo, da že na tem svetu izražamo edinost. Konec koncev obstaja poleg enega Duha tudi en Gospod, to je Jezus Kristus in en Nebeški Oče, vsi skupaj pa predstavljajo edinost v Trojici. Obstaja ena vera, ki jo izpovedujemo kristjani, ne glede na denominacijsko pripadnost. Poleg nje obstaja en krst, s katerim smo krščeni in posledično včlenjeni v Kristusovo Telo. kakor je Bog povsod prisoten, tako je tudi Cerkev, ki je sicer razsejana po različnih krajih sveta, kot celota eno telo. (cf. vv. 4-6)

Za konec pa še nekaj besed o ekumenizmu. Ekumenizem je gibanje za edinost različnih skupnosti, ki se imenujejo krščanske. Dejstvo pa je, da so nekatere zelo daleč od resničnega krščanstva, kakršnega uči Sveto pismo. Z ljudmi, ki trdijo, da je vera premalo za odrešenje in da se zveličamo tudi po dobrih delih, hkrati se imajo za edino pravo cerkev, poleg troedinega Boga pa molijo tudi Marijo in svetnike, se svetopisemski kristjan ne more iti edinosti. O njej se sicer lahko pogovarjamo, kaj več pa ne. Vse, kar se ponuja pod krščansko nalepko, pač ni pristno krščanstvo.

Molitev za moč in spoznanje

2011-10-08T17:52:00.001+02:00

>>Zato vas prosim, da ne postanete malodušni ob stiskah, ki jih trpim za vas in v katerih je vaša slava.

14 Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, 15 po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, 16 naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. 17 Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, 18 mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina 19 ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti. 20 Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, 21 njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen. << (Ef 3,13-21)

Pričujoči odlomek je, kot je že zgoraj napisano, vzet iz Pavlovega pisma Efežanom. V njem je apostol Pavel podal molitev, oziroma prošnjo, da bi verniki dobili od Boga moč in spoznanje. Pismo Efežanom je nastalo v zaporu (cf. Ef 3,1.4,1.6,20). Dejstvo, da je bil Pavel zaprt, je lahko v efeški cerkvi povzročilo malodušje, zaradi česar je apostol prosil za moč in spoznanje za efeške kristjane (v. 13).

Tu seveda ne gre za fizično moč, niti za kake posebne nadnaravne moči, ampak za okrepitev našega "notranjega človeka", torej človeka, ki živi iz vere in po njej. Besedilo v. 17 ne pomeni, da Kristus že ne bi bival v srcu kristjana, saj je na drugem mestu pisano: "Kristus v vas, upanje slave," (Kol 1,27b) ampak v njej apostol prosi, naj živi v naših srcih Kristus z vso svojo silno in dejavno močjo. Ljubezen je logična posledica žive vere in sad Kristusovega delovanja v kristjanovi notranjosti. Prava pobožnost tudi vodi do globljega razumevanja Boga in njegovih del (v.18). Izrazi: širokost, dolgost, visočina in globočina izražajo neizmerno bogastvo Boga v Jezusu Kristusu. Spoznanje Kristusove ljubezni (v.19) je poseben kristjanov privilegij, ki končno vodi k napolnitvi z Božjo polnostjo.

Sicer pa, zakaj ne bi namesto te suhoparne razlage še enkrat prebrali izvirnega odlomka?

Evangelizacija kulture?

2011-10-02T20:06:00.000+02:00

Jože Ciuha, Pieta na rdečem ozadju

Danes zvečer sem na TV Exodus mimogrede ujel odlomek posnetka maše, ki jo je ob Slomškovi nedelji "daroval" kardinal Franc Rode. Pravzaprav sem ujel tisti del, v katerem je mariborski nadškof Turnšek spregovoril nekaj besed o Slomšku in Mohorjevi družbi, nato pa povedal, da bi bila podobno, kot v Slomškovem času, tudi danes potrebna evangelizacija slovenske kulture. Govorim po spominu, ampak pomembno je bistvo.

Res je, rimska cerkev pri nas že kar nekaj časa govori o novi evangelizaciji, s katero straši laične in še katere druge kroge, in to po mojem ne brez razloga. Evangelizacija v pristnem in izvirnem pomenu besede sicer ni nekaj, česar bi se moral kdorkoli bati, saj gre pri njej za to, da se oznani evangelij; tisti, kdor ga sliši, ga lahko sprejme, ali pa tudi ne. Evangelizacija v rimskem smislu pa pomeni rekatolizacijo.

Že pred časom sem pisal o zmedi v zvezi s pojmovanjem evangelija, zlasti v zvezi z zelo razširjeno zahtevo, da je treba evangelij živeti. Tam sem povedal, da se evangelija ne da živeti, ampak oznanjati. Gospod Turnšek je izrazil še bolj nesmiselno zahtevo, torej, da je potrebna evangelizacija slovenske kulture. Ampak kulture ne moremo evangelizirati, pa tudi kultura kot taka ne more evangelizirati. Kulture ne moremo evangelizirati, ker je kultura pojem, pojmom pa ne moreš oznaniti evangelija. Sicer pa je bil evangelij vedno kontra-kulturen, bil je v opoziciji vsem kulturam tega sveta. Če ni bil tak, potem to zagotovo ni bil evangelij. Res je sicer, da se je v Evropi izoblikovalo nekaj, čemur pravimo "krščanska kultura", ampak to ni bil evangelij. Umetniki, ki so bili kristjani, ali bili s krščanstvom zaznamovani, kot bi rekel kardinal Rode, so ustvarjali pod vplivom krščanstva, ampak močno dvomim, da bi temu lahko rekli evangelij.

Poleg tega Kristus ni ustanovil svojo cerkev, da bi ljudem oznanjala evangelizirano (karkoli že naj bi to pomenilo) slovensko krščansko kulturo, ampak zato, da bi oznanjala evangelij. Ta pa se je v rimski cerkvi očitno izgubil v oblakih kadila in vse mogoče, predvsem kulturne navlake. Pa ga povejmo še enkrat na kratko: "Jezus Kristus je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. Kdorkoli vanj veruje se ne bo pogubil, ampak že tukaj in zdaj poseduje večno življenje." (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4. Jn 3,16. 1Jn 5,13)

Kitajsko zanimanje za cerkve globalnega Juga

2011-10-02T19:01:00.000+02:00

Vir slike: Global South Anglican Online

Pred tednom dni sem pisal o razmerah, v katerih se nahajajo kristjani v LR Kitajski. Nedavno pa me je presenetila novica, da je minister v državni upravi za verske zadeve LR Kitajske Wang Zuoan letos obiskal nekatere anglikanske cerkvene province v Afriki. Njegovemu povabilu je sledil obisk anglikanskih primasov z globalnega Juga (Afrika, Azija, Latinska Amerika) na Kitajskem, ki je trajal od 30. avgusta do 10. septembra.

Poglavarji krajevnih anglikanskih cerkva z globalnega Juga so že nekaj časa v slabih odnosih z anglikanskimi cerkvami razvitega Severa, zlasti z Episkopalno cerkvijo v ZDA. Moti jih teološki in moralni revizionizem, ki so mu podlegle anglikanske cerkve na globalnem Severu. Kitajska se danes razvija v drugo najpomembnejšo velesilo sveta. Že dolgo izraža jasen interes, da bi dobila pomembnejšo vlogo v državah, ki jih štejemo h globalnemu Jugu. Ko so cerkve v nekdanjih kolonialnih, oziroma neokolonialnih metropolah skrenile s svetopisemske poti, so se cerkve globalnega Juga temu uprle. Zanimivo je, da se je med podpornicami tega gibanja znašla tudi Kitajska, kjer ima še vedno v rokah oblast komunistična partija. Kitajska kot podpornica nosilcev krščanske ortodoksije? Kdo bi si kaj takega mislil pred štiridesetimi leti? No, očitno je danes tudi to mogoče, zlasti, če je treba ponagajati zahodnim imperialistom. Kakorkoli, rezultat take politike utegne biti pozitiven za širjenje evangelija. Kaj ni nekdo rekel, da piše Bog zgodovino z velikimi krivuljami?

Primase so na Kitajskem sprejeli predstavniki uradnih protestantskih cerkva in vlade. Primasi so na koncu podali uradno izjavo za javnost, na osnovi katere je nastal tudi ta članek.

Tim Keller: Evangelij in malikovalstvo

2011-10-02T16:14:00.000+02:00

The Grand Demythologizer: The Gospel and Idolatry from The Gospel Coalition on Vimeo.

Video traja malo več kot eno uro.

Hvaliti se s križem?

2011-10-01T16:48:00.000+02:00

Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko. 12 Tisti, ki hočejo biti ugledni v mesu, vas silijo k temu, da bi se dali obrezati, in to samo zato, da ne bi bili preganjani zaradi Kristusovega križa. 13 Vendar se še sami obrezanci ne držijo postave, ampak hočejo, da se daste obrezati zato, da bi se hvalili z vašim mesom. 14 Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. 15 Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev. 16 Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu, bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom.

17 Zanaprej naj mi nihče ne povzroča nevšečnosti; jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu.

18 Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen. (Gal 6,11-18)

Zgornji odlomek je pravzaprav zaključek Pavlovega pisma Galačanom. Ta del je, tako smemo sklepati na osnovi besedila 11. vrstice, napisal Pavel lastnoročno, medtem ko je večji del pisma narekoval nekomu drugemu. V tem delu spodbuja vernike, naj ostanejo zvesti evangeliju in naj se ne vračajo nazaj k obredom postave, med katere je sodilo tudi obrezovanje.

Tisti, ki zahtevajo obrezovanje, zanikajo Kristusov križ in posledično vse blagodati, ki izhajajo iz njega. Poleg tega se niti sami ne držijo postave, čeprav zahtevajo od drugih, da se je morejo držati. Vsa apostolova (in naša hvala) je v Kristusovem križu, ne pa v izvrševanju določenih obredov. Križ ima za različne ljudi različen pomen: "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč." (1Kor 1,18) Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13), je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem, Bogu sovražen in kot tak nima nobenega dejanskega vpliva in pomena za apostola. Sama obreza in neobreza sta v času, odkar sta prišla na milost in resnica po Jezusu Kristusu (cf. Jn 1,17) popolnoma brezpredmetni, kajti edino, kar sedaj šteje, je nova stvaritev (cf. Gal 6,15).

Kristus je umrl na križu za naše prestopke in vstal za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). Z njegovega križa priteka reka milosti, ki prinaša odrešenje vsem, ki verujejo. O teh pravi pismo: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2 Kor 5,17) Ti so tudi pravi in resnični Božji Izrael, ki ga omenja Pavel v Gal 6,16.

Pripadaš tudi ti temu Božjemu Izraelu?

Peticija za osvoboditev Asie Bibi

2011-09-25T18:56:00.000+02:00

Prosim, podpišite peticijo na spodnji povezavi:

KLIKNI [>>]

Krščanstvo na Kitajskem

2011-09-25T17:07:00.004+02:00

Vir slike: Wikipedia

Večji del 20. stoletja so na Kitajskem krščanstvo povezovali z zahodnim imperializmom. Po revoluciji leta 1949 so tuje misijonarje izgnali, dovolili pa delovanje tistim cerkvam, ki so obljubile zvestobo komunističnim oblastem. Med kulturno revolucijo v 60. in 70. letih si je kitajski režim prizadeval izbrisati vsakršno religijo, seveda tudi krščansko. Ampak zgodilo se je to, kar je nekoč davno povedal Tertulijan: "Kri mučencev je seme cerkve." Krščanske skupnosti niso le preživele preganjanja, ampak so se po smrti Mao Zedonga in uvedbi večje verske strpnosti leta 1980, tudi močno okrepile.

Po trditvah kitajskih oblasti naj bi bilo na Kitajskem kakih 25 milijonov kristjanov, od tega nekaj preko 18 milijonov protestantov in nekaj čez 6 milijonov katoličanov. Od države neodvisni podatki govorijo, da je kristjanov več, celo 60 milijonov, po bolj optimističnih ocenah pa še dosti več (pred leti sem nekje bral o 100 - 111 milijonih).

Obe skupnosti, protestantska in katoliška, sta notranje razdvojeni. Delovanje "uradnih" cerkva poteka pod budnim očesom Državne uprave za verske zadeve. Uradno dovoljena katoliška cerkev deluje pod imenom Kitajsko domoljubno katoliško združenje. Ima lastne škofe, ki so neodvisni od Rima. Poleg tega, od države "požegnanega" združenja, deluje na Kitajskem tudi podtalna z Rimom povezana cerkev. Težko je reči, koliko pripadnikov ima slednja. Uradni krovni organizaciji kitajskih protestantov sta Krščanski svet Kitajske in Trojno domoljubno gibanje. O tem, kdo sme v teh cerkvah pridigati in kaj sme pridigati, odloča država. Posebno nočno moro predstavljajo za kitajski režim protestantske hišne cerkve. Te so nastale deloma zato, ker v bližini ni bilo druge cerkve, ali pa zato, ker nekateri verniki niso hoteli in nočejo pripadati cerkvi, ki jo kontrolira državna oblast. Te cerkve niso uradno registrirane in so povečini karizmatske ter neformalne, zaradi česar se uspešno izmikajo nadzoru države. Tudi zanje je težko reči, koliko članov imajo.

Pomenljiv se mi zdi podatek, da se, kot pravijo na BBC, na Kitajskem vsako nedeljo zbere pri bogoslužju več ljudi, kot v celi Evropi. Med novimi verniki v hitro rastočih cerkvenih skupnostih najdemo tako kmete na podeželju, kot mlade pripadnike srednjega razreda v hitro rastočih mestih.

Kakorkoli, ne zdi se mi kaj prida pomembno, če je neka cerkev na Kitajskem povezana z režimom ali ne. Sv. Pavel pravi za take in podobne primere: "A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus." (Flp 1,18) Slednje je tudi edino pomembno!

Vir: BBC [>>]

Sad Duha

2011-09-24T17:49:00.001+02:00

V svoji znani pridigi na gori je Jezus med drugim povedal tudi naslednje: "Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali." (Mt 7,16b. 17. 20) Nauk pripovedi je torej, da se drevo po sadu spozna, enako tudi spoznamo človeka po njegovih "sadovih", oziroma delih. Tisti, ki mešajo in zamenjujejo pojma odrešenje in posvečenost, radi iz neznanja, ali pa iz zlonamernosti očitajo protestantom, da smo proti dobrim delom. Ne, mi nikakor nismo proti dobrim delom, le da jih v skladu s svetopisemskim naukom nimamo za pogoj odrešenosti, ampak za njeno logično posledico.

Toda izvrševati dobra dela in živeti v njih ni mogoče, če ne živimo v Svetem Duhu, oziroma v sozvočju s Svetim Duhom: "Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete." (Gal 5,16.17) Življenje kristjana je uspešno le, če je kristjan v sozvočju s svetim Duhom. Kristjan še vedno živi tudi "v mesu", s čimer je mišljena naša stara narava, a ne le telo, temveč tudi in predvsem naš razum, čustva, volja, temperament, značaj in kar je še psiholoških lastnosti posameznika. Asketi vseh vrst so mrtvili, oziroma nekateri to še vedno delajo, svojo mesenost z različnimi vajami in celo z mučenjem samih sebe, pri čemer se niso zavedali, da naš glavni problem ni v telesu, ampak v glavi. To početje je podobno, kot bi iz sobe preganjali temo z bičem, namesto da bi prižgali luč.

Sv. Pavel nato nadaljuje: "Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo." (Gal 5,18) Vloga postave je obsodilna, preko postave pridemo do spoznanja greha in do obsodbe. Toda, če se kdo da voditi Svetemu Duhu, ni pod postavo, saj v tem primeru ne dela nič takega, s čimer bi si prislužil obsodbo. V nadaljevanju navaja apostol seznam dejanj, ki jim pravi dela mesa: "Nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega." (vv. 19-21a) Seznam torej ni dokončen, je pa zato zelo poučen. Pavel pravi za tiste, ki počnejo, oziroma izvršujejo take stvari, da "ne bodo podedovali Božjega kraljestva." (v. 21b) Vse to so namreč dejanja, ki postavljajo posameznika pod prekletstvo postave.

Nasproti zgoraj naštetim delom mesa navaja Pavel stvari, ki so sad Duha, in da zoper zoper tiste, ki premorejo le-tega, ni postave (cf. Gal 5,23b). K sadu Duha sodijo: "Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje." (vv. 22,23a) Če dobro premislimo, je živeti po mesu dosti laže, kot živeti po Duhu. To je podobno, kot primerjava plevela in kulturne rastline. S plevelom se ni treba prav nič truditi, a čudovito uspeva, kjer hočeš, še raje pa tam, kjer nočeš. S kulturno rastlino je drugače: sam jo moraš posejati, zalivati, gojiti, ne da bi vedel, ali bo na koncu sploh kaj pridelka.Tako tudi življenje po Duhu ni mogoče, razen za tiste, ki pripadajo Jezusu Kristusu.

V nadaljevanju pravi Pavel: "Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred." (Gal 5,24) Uf, tale poved spet utegne biti za koga povod, da pomisli na askezo ali kake bolj psihološko naravnane "duhovne" vaje. Kot sem že zgoraj povedal, pomeni izraz "meso" našo staro, podedovano človeško naravo, s katero smo prišli na svet. Tisti, ki je v Kristusu, sicer še vedno nosi s sabo to staro naravo, toda tak v resnici pripada drugemu kraljestvu. Naš "stari jaz" je tisti, ki je preko zastopniške smrti Jezusa Kristusa umrl na križu, s čimer smo zadobili opravičenje pred Bogom. To nam sedaj omogoča, da moremo hoditi in živeti v Duhu, oziroma živeti kot del Božjega kraljestva že tukaj in zdaj. Tostran nebes naša zmaga nikoli ne bo popolna, kajti kristjan (zaradi stare prtljage - mesenosti) še vedno pada v greh, vendar greh ni več njegovo naravno stanje. Sv. Janez je napisal: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Življenje po mesu torej ni več kristjanovo naravno stanje. Njegovo naravno stanje je življenje po Duhu, ki prinaša sad Duha.

Čemu postava?

2011-09-17T19:07:00.000+02:00

V tradicionalnem lekcionarju je za prvo berilo na trinajsto nedeljo po Sveti Trojici predvideno besedilo iz Gal 3,16-22. Kristjani iz maloazijske pokrajine Galatije so se odvrnili od prvotne preproste evangeljske vere, ki se zanaša edino na Božjo milost in skušali doseči svoje zveličanje malo po veri in malo z izpolnjevanjem del postave, zato se je Pavel odločil, da cerkev v Galatiji ponovno spravi na evangeljsko pot.

V prvem delu našega odlomka govori Pavel o Božji zavezi z Abrahamom in o Božjih obljubah, ki jih je prejel Abraham (cf. 1Mz 15). Abraham še ni imel postave, ki je bila dana Božjemu izvoljenemu ljudstvu dosti pozneje, ampak: "Veroval je GOSPODU in ta mu je to štel v pravičnost." (1Mz 15,6) Zaveza z Abrahamom in iz njega izhajajoča obljuba sta bili dani davno pred Postavo in nista bili nikoli razveljavljeni.

Postava, ki je bila naknadno dana Božjemu ljudstvu je imela točno določen namen: "Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba." (Gal 3, 19)

Postava je bila dana zaradi prestopkov

Preko postave ne dobimo opravičenja, ampak prejmemo spoznanje greha (cf. Rim 7,7). Zelo pogosto vprašanje, ki ga ljudje postavljajo se glasi: "Kaj naj delam, da dosežem večno življenje?" Pričakujejo, da bodo dobili nek seznam zapovedi, ki jim bo omogočil vstop v večno življenje. Tudi prilika o usmiljenem Samarijanu se začne na podoben način: "Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: 'Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?'" (Lk 10,25) Učitelj postave je hotel nekaj storiti, da bi si prislužil večno življenje. Jezus mu je odgovoril po načelu: "Kakršno vprašanje, takšen odgovor," rekoč: "Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?" (Lk 10,26) Pismouk ni razumel, v kako absurdno situacijo je spravil samega sebe in je prostodušno nadaljeval: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe." (Lk 15,27) "'Prav si odgovoril,' mu je rekel, 'to delaj in boš živel.'" (Lk 15,28) Zapoved je na prvi pogled zelo enostavna, a ni. Tega se je zavedel tudi pismouk, in ker "je hotel sebe opravičiti", je zastavil dodatno vprašanje: "In kdo je moj bližnji?" (Lk 15,29) Očitno mu ljubezen do bližnjega ni šla preveč od rok, enako kot ne gre nam. Jezus je nato povedal priliko o usmiljenem Samarijanu, o kateri na tem mestu ne bom podrobneje govoril. Še enkrat poudarjam: postava ni zdravilo za greh, enako kot opis bolezni ni zdravilo za bolezen.

Postava - Kristusova predhodnica

Pavel nam nato pravi v Gal 3,19, da je bila postava dana Božjemu ljudstvu le do prihoda potomca, kateremu je bila dana obljuba. Ta daljni Abrahamov potomec pa je seveda Jezus Kristus. O njem pravi Pavel na drugem mestu: "Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje," (Rim 10,4) oziroma: "Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa." (Gal 3,22) Postava, zapisana v Pismu, ne rešuje, ampak je vse zaklenila pod greh. Odrešenje pripada le tistim, ki verujejo, oziroma so prejeli obljubo iz vere v Jezusa Kristusa. Mi nismo odrešeni zaradi izpolnjevanja postave in njenih del, ker pač v stanju svoje podedovane narave Božjih zahtev nismo zmožni v polnosti izvrševati. Zato je Bog za nas pripravil nekaj boljšega: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) To je evangelij, veselo oznanilo, postava pa je predhodnica Kristusa in njegovega evangelija ter naša vzgojiteljica za Kristusa (cf. Gal 3,24).

Kaj je evangelij?

2011-09-11T17:33:00.000+02:00

Vir slike: ABC News

Določeni dogodki prejšnjega vikenda so mi temeljito prekrižali račune, tako da nisem napisal komentarja berila za 11. nedeljo po Sveti Trojici. Glede na pomembnost te tematike sem se odločil, da napišem danes o tem nekaj besed. Odlomek iz 1Kor 15,1-11 namreč govori o evangeliju, oziroma o tem, kaj sploh je evangelij. O tej temi sicer ne pišem prvič, vendar je tako pomembna, da brez pravilnega razumevanja evangelija ne moremo prav razumeti bistva krščanske vere. Evangelij je namreč "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16)

Jezusovo življenje in delo, smrt, vstajenje ter namen in pomen vsega naštetega, vse to najdemo opisano v štirih evangelijih, toda vse, kar piše v štirih evangelijih ni evangelij v ožjem pomenu besede. Če vzamemo samo blagre iz Jezusovega govora na gori, opazimo, da gre pri njih za postavo, ne za evangelij. Blagrovanje ubogih v duhu, žalostnih, krotkih, lačnih in žejnih pravičnosti, čistih v srcu itn. (cf. Mt 5,3-11) gre tistim, ki imajo te lastnosti. Nekoga, ki je eksplozivne narave, tisti "Blagor krotkim" nikakor ne more potolažiti, lahko ga kvečjemu spravi v obup. Mnogi evangelijski kristjani so danes prepričani, da je evangelij predvsem stvar občutkov. V nekem dokumentarcu sem videl žensko, ki je rekla, da hodi v določeno cerkev zato, ker se tam dobro počuti. Evangelij ni dobro počutje. Evangelij sicer ima določene pozitivne stranske učinke, med katere sodijo tudi prijetni občutki, vendar le-ti še zdaleč niso bistvo evangelija!

"Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. 2 Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero." (1Kor 15,1.2)

Že na začetku poglavja je Pavel opozoril Korinčane ne evangelij, ki jim ga je oznanil, oni pa so ga sprejeli. Tisti, ki so ga dejansko sprejeli, so na poti rešitve. Tisti, ki so se od vere obrnili nazaj k zanašanju na svoja dejanja, so zaman sprejeli vero (cf. Gal 3,1-3). Religija govori: "Če bom poslušen, me bo Bog sprejemal," toda evangelij govori: "Ker me Bog sprejema, sem lahko poslušen." V nadaljevanju pravi Pavel:

"Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. 4 Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. 5 Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. 6 Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. 7 Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. 8 Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. 9 Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. 10 Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj. 11 Naj bom torej jaz ali oni, takó oznanjamo in takó ste sprejeli vero." (1Kor 15,3-11)

Prva pomembna stvar, ki jo Pavel poudarja je, da je Kristus umrl za naše grehe in bil obujen (vv. 4.5). Zgodovinskost Kristusove osebe, njegove smrti in vstajenja, so stvari, na katerih krščanstvo stoji ali pade. Konec koncev stoji na tem tudi naše zveličanje: "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17) Zgodovinskost nobene druge osebe ni bila v zadnjih stoletjih s strani sveta tako zelo osporavana, kot zgodovinskost Jezusa Kristusa, kakor ga opisujejo evangeliji. Nihče se posebej ne ukvarja z zgodovinskostjo Mohameda ali Bude. Tako Mohamed kot Buda sta se imela v primerjavi z naukom, ki sta ga učila, za nepomembna. Pri Kristusu pa je drugače, zato se svet zaletava vanj na vse načine. Eni pravijo: "Vse vere učijo isto, torej, da moramo delati dobra dela, biti pošteni itn." Ni res. Ena vera je izjema in uči, da je Bog nekaj naredil, da bi mi mogli postati taki in taki ter delati taka in taka dela. Ta vera je evangelijsko krščanstvo. Potem obstajajo taki, ki skušajo osebo Jezusa Kristusa narediti za izmišljotino, toda ti so v manjšini. Najbolj pogosta športna disciplina na področju Kristusovega minimiziranja je lov na zgodovinskega Jezusa. Ta skupina skuša "izluščiti" zgodovinskega Jezusa in odstraniti vse "mitske" tančice, ki naj bi ga obdajale. Rezultat tega luščenja je, da jim na koncu ne ostane v roki skoraj nič. V to kategorijo spadajo žal tudi mnogi teologi, ki se imajo za liberalne, če smo pošteni, bi se tem moralo reči ateologi. Pavel se v zgornjem poročilu o vstajenju sklicuje na vse, ki so videli vstalega Gospoda: Kefa (aramejsko ime za Petra), dvanajstere (vključen je že Matija, ki je nadomestil Juda Iškariota), na skupino petstotih, od katere so nekateri tedaj že pomrli (zaspali), Jakoba (ta je vodil jeruzalemsko cerkev) in vse apostole (tu je mišljen širši krog apostolov, ne le prvotnih dvanajst), na koncu pa na lastno videnje, ki se mu je pripetilo na poti v Damask, kjer je postal iz preganjalca kristjanov oznanjevalec evangelija Jezusa Kristusa. S pričami vstajenja, katere je navedel, je hotel Pavel dokazati zgodovinskost tega dogodka.

Evangelij je torej vesela novica, da je v nekem točno določenem zgodovinskem obdobju Božji Sin Jezus Kristus umrl za naše grehe (cf. 1Kor 15,3. Rim 4,25) in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25), tako da se nihče, ki vanj veruje, ne bo pogubil, ampak ima večno življenje. (Jn 3,16. 1Jn 5,13) Imaš v sebi to gotovost?

Sergio Endrigo: Noetova barka (L'arca di Noè)

2011-09-11T12:58:00.001+02:00

Lepa pesem s pridihom biblijske teme na sanremskem festivalu davnega leta 1970.

Staro - novo

2011-09-10T19:38:00.000+02:00

Tolikšno zaupanje v Boga imamo po Jezusu Kristusu. 5 Nismo sami po sebi zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili. Ne, naša zmožnost je od Boga, 6 ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja.

7 Če je bila že služba smrti v črkah, vklesana v kamen, obdana s takšnim veličastvom, da Izraelci niso mogli Mojzesu pogledati v obličje zaradi veličastva na obličju, čeprav je bilo to veličastvo minljivo, 8 kako ne bo še bolj obdana z veličastvom služba Duha? 9 Če pa je bila veličastna že služba obsodbe, je tem bolj veličastna služba pravičnosti. 10 In zató to, kar je bilo poveličano v tem primeru, sploh ni bilo poveličano – prav zaradi vsepresegajočega veličastva. 11 Če je bilo namreč prek veličastva dano že to, kar naj bi bilo odpravljeno, je toliko bolj v veličastvu to, kar ostane.

(2Kor 3,4-11)

V pričujočem odlomku je apostol Pavel v prvi vrsti poučil korintske kristjane o pomenu stare in nove zaveze. V 5. in 6. vrstici poudarja dejstvo, da zmožnosti apostolov, tudi njega samega, ne izhajajo iz njih, ampak so to prejeli od Boga. Bog je tisti, ki je apostole, tudi Pavla, usposobil za služabnike nove zaveze.

Biti služabnik nove zaveze pomeni biti posredovalec veselega oznanila svetu. Nova zaveza ni zaveza črke, ampak Duha, saj črka ubija, Duh pa oživlja (cf. v.6). Izraz črka pomeni v našem primeru postavo. Kaj pa hoče Pavel povedati z besedami, da črka ubija? S temi besedami je mišljeno oznanilo Božje postave, ne da bi bila posameznikom hkrati dana zmožnost njenega izvrševanja. S samo postavo ni nič narobe, problem je v tem, da je posameznik ni zmožen izvrševati in živeti po njej, zato črka ubija. Postava sama po sebi torej nič ne koristi, kajti po njej pridem edino do spoznanja greha (cf. Rim 7,7-11). Na zgornji ilustraciji vidimo na vrhu star jugoslovanski srebrnik za 50 dinarjev. Ker gre za srebrnik, ta novec ni brez vrednosti. Toda, če pridem v trgovino na blagajno s polno vrečko takih kovancev, mi le-ti ne bodo nič koristili, in bom "obsojen" na to, da pustim izbrano blago, ki sem ga naložil v voziček, lepo v trgovini. Prav tako mi postava, če nimam moči, da bi jo izpolnjeval, čisto nič ne koristi, ampak me postavlja pod Božjo obsodbo kot prestopnika postave. Sveti Duh je tisti, ki daje življenje, saj zmore spreminjati naša srca, da dobijo zmožnost izpolnjevati postavo.

V vv. 7-9 opisuje Pavel Mojzesovo službo kot službo smrti. Pa ne zato, ker bi bilo s samo postavo karkoli narobe, saj pravi v Rim 7,12: "Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra." Večna vrednost postave je razvidna tudi iz tega, da je Bog sam vklesal črke desetih zapovedi na kamniti plošči (cf. 2Mz 31,18. 32,16). Toda, kot je že zgoraj povedano, zapovedi same ne dajejo nikomur zmožnosti, da bi jih lahko izpolnjeval, zato govori Pavel o "službi obsodbe" (v. 9). Izročitev desetih zapovedi je spremljal še en pojav: "In ko je Mojzes šel s Sinajske gore – obe plošči pričevanja sta bili v Mojzesovi roki, ko je šel z gore –, Mojzes ni vedel, da koža njegovega obraza žari zaradi pogovora z njim. Aron in vsi Izraelovi sinovi so videli Mojzesa in glej, koža njegovega obraza je žarela; in bali so se mu približati." (2Mz 34,29.30) Pavlovo govorjenje o veličastvu, ki je spremljalo staro zavezo, se nanaša prav na ta pojav. Služba Duha pa je veličastnejša od Mojzesove službe, in sicer vsaj iz dveh razlogov:

Veličastvo na Mojzesovem obličju je bilo nekaj začasnega, veličastvo službe Duha pa ostane trajno.
Mojzesova služba je v bistvu služba obsodbe, pri službi Duha pa gre za službo pravičnosti. Kristjan (tak, ki je to čisto zares, ne le na jeziku ali na papirju) je opravičen pred Bogom, in Bog ga obravnava kot pravičnega.

Med starim in novim se v v vsakdanjem življenju nekateri rajši odločajo za staro, drugi pa za novo. Pavel nam je v obravnavanem besedilu pojasnil, v čem je prednost nove zaveze pred staro. V našem primeru je vsekakor življenjsko pomembno, da izberemo novo, ne staro, službo Duha, ne službo črke, saj je od tega odvisna naša večna usoda.

Digitalno Sveto pismo

2011-08-28T11:34:00.004+02:00

Vir slike: Wikipedia

Skoraj do včeraj je veljalo, v kolikor si se želel s raziskovanjem Svetega pisma ukvarjati nekoliko resneje, da je obisk slovitih knjižnic in arhivov, kjer hranijo še bolj slovite rokopise in zvitke, tako rekoč neizogiben. Digitalizacija je na tem področju marsikaj spremenila. V prvi vrsti imam s tem v mislih dosegljivost virov ter čas, ki ga potrebujemo, da jih dosežemo.

[... ... ...]

V nadaljevanju bom predstavil tri precej znane spletne strani za preučevanje Svetega pisma, ki so po definiciji »vstopne«. Nekatera orodja, ki jih ponujajo, so kljub temu razvita do te mere, da omogočajo tudi resnejše raziskovanje[...]

Več v članku Sama Skralovnika na spletni strani Časnika [>>]

Duhovni darovi

2011-08-27T18:37:00.004+02:00

Glede duhovnih darov, bratje, nočem, da bi bili vi v nevednosti. 2 Veste, kako ste bili zapeljani in ste se dali voditi k nemim malikom, ko ste bili še pogani. 3 Zato vam jasno povem, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne reče: "Jezus naj bo preklet," in nihče ne more reči: "Jezus je Gospod," razen v Svetem Duhu.

4 Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. 5 Različne so službe, Gospod pa je isti. 6 Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. 7 Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. 8 Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. 9 Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, 10 drugemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. 11 Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče. (1Kor 12, 1-11)

Kot sem že omenil v sestavku Zgledni primeri, je v korintski cerkvi na samem začetku vladal precejšen nered. Lahko bi torej rekli, da je bila ta cerkev zgleden primer nereda. Pavel je tej cerkvi napisal pismo, da bi jo spravil v red. Eno od področij, ki jih je bilo treba urediti, je bila tudi duhovnost, oziroma duhovni darovi. Nekateri pripadniki cerkve so bili deležni določenih darov Svetega Duha, drugi pa ne. Nekateri so duhovne darove uporabljali za svoj zasebni luksuz, drugi pa so z njimi javno pretiravali. Duhovni darovi, ki bi morali služiti edinosti, so tako postali sredstvo razdorov, zato je bilo treba tudi to področje nekako urediti.

Večina korintskih kristjanov je izhajala iz poganstva. Ker so se v poganskih templjih dogajala razna "prerokovanja" in podobno, so bili mnogi kristjani iz poganstva zaskrbljeni, da so določeni darovi v cerkvi, ki so bili povezani z govorjenjem, napačni. Takim je Pavel v 1Kor 12,3 lepo razložil, kako ločimo tistega, ki govori, od tistega, ki ne govori v Duhu. Kdor reče: "Jezus je Gospod (Kyrios)," ta govori v Svetem Duhu.

V 4. vrstici poudarja, da so darovi Duha raznovrstni, eden pa je Sveti Duh. Enako je s Kristusom, čeprav obstajajo v cerkvi različne službe (v. 5), enako z Bogom Očetom, ki deluje preko različnih del (v. 6). Ob vsej raznolikosti darov, služb in del, je povsod udeležen en in isti troedini Bog. Enako mora delovati cerkvena skupnost. Raznoliki darovi morajo verne povezovati, ne razdvajati. Eden je deležen besede modrosti, drugi daru spoznanja, tretji daru vere, kjer ni mišljena vera v običajnem smislu, ampak posebna vera, potrebna za izvršitev določene naloge v cerkvi. Med darovi so našteti tudi dar ozdravljanja, dar čudežnih moči, dar prerokovanja, dar razločevanja duhov, dar jezikov in dar razlaganja jezikov. Dar prerokovanja ne pomeni ravno napovedovanje prihodnosti, kot si ponavadi predstavljamo. Prerok v Svetem pismu je oseba, ki poučuje ali opominja skupnost v zvezi s kako pomembno zadevo. Dar razločevanja duhov je dar, s pomočjo katerega so lahko razlikovali, ali je neko govorjenje, ravnanje itn. res od Boga, oziroma skladno z Božjo voljo, ali ne. Dar raznovrstnih jezikov je dar, ki je posameznikom omogočal govorjenje v različnih jezikih, seveda pa je bilo pomembno tudi to, da je nekdo tako govorjenje tolmačil, kar mu je omogočal dar razlaganja jezikov. Čeprav je veliko darov, jih uresničuje en Sveti Duh in jih tudi deli, kakor hoče. Nekdo je lahko deležen enega, drugi več darov. Bog je tudi v tej zadevi suveren. pred leti sem v neki knjigi karizmatične provenience zasledil popolnoma napačno razlago drugega dela 11. vrstice: "Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče." Pisalo je, da deli Duh tako, kot hoče prejemnik, torej da smo sami odgovorni za to, če prejmemo nek dar ali ne. Taka eksegeza je popolnoma zgrešena, Duh je tisti, ki hoče (in deli skladno s svojim hotenjem), ne mi.

Pavel torej v zgornjem odlomku spodbuja korintske kristjane, naj ne gledajo toliko na darove, kot na Darovalca, ki je eden in naj duhovne darove uporabljajo tako, da v cerkvi ne bo razprtij glede tega. Darovi ne smejo biti le v korist posameznikom, ampak celotni skupnosti, tako da se skupnost izgrajuje.

Megacerkve, megabog

2011-08-21T11:49:00.001+02:00

Crystal Cathedral. Vir slike: Wikipedia

Prijazno, odprto in brez obsodb zaradi preteklih zablod. Ameriške (mega)- cerkve niso le zanimiv družbeni fenomen.

Na veliko parkirišče se je prilesketal bel harley-davidson. Njegov voznik je usnjeno motoristično jakno z izvezeno mrtvaško glavo pospravil pod sedež in si nadel bel klobuk. »Ko bo Kristus drugič prišel, bo prijezdil na belem konju. Takrat se bom pridružil njegovim angelom in odletel z njimi v nebesa. Pridi, brat moj, pojdiva prisluhnit njegovi besedi,« je vzkliknil, mi stisnil roko in me vodil med parkiranimi avtomobili[...]

Ameriška raziskovalca Scott Thumma in Dave Travis sta v knjigi Beyond Megachurch Myths pokazala, da so megacerkve večplasten in zelo raznolik družbeni pojav, ki ga ni mogoče zajeti samo s slikovitimi opisi cerkvenih šovov in zgodbami o premožnih pastorjih, ki se v zasebnem življenju predajajo vsem prelestim posvetne slave dolarskih milijonov. Strinjala sta se, da megacerkve pestijo vse težave velikih organizacij (neosebnost …), da iz svetega pisma pogosto izpuščajo manj prijetna poglavja in da včasih za ozvočenje porabijo več denarja, kot ga namenijo brezdomcem. Vendar sta opozorila tudi, da so Američani tradicionalno veren narod, za katerega cerkev pomeni prostor za molitev in srečanje z Bogom. Ne glede na njeno velikost, organizacijsko strukturo in arhitekturne značilnosti.

Avtorja poudarjata, da so Američani že od konca druge svetovne vojne izpostavljeni velikim megaorganizacijam (bolnišnicam, šolam, tovarnam, zabaviščnim parkom, nakupovalnim središčem …) ter ideologiji osebne svobode in individualne (potrošniške) izbire. Zato verjameta, da so ameriške megacerkve – tako kot nekoč velike evropske katedrale – predvsem odsev družbenih, političnih in kulturnih okoliščin, v katerih poskušajo ameriški verniki izpolnjevati potrebe po duhovnosti, pastorji pa učinkovito širiti božjo (in svojo) besedo[...]

Več v članku Lenarta J. Kučića v Sobotni prilogi Dela [> >]

Še moj PS.:

V članku se najde tudi kaka manjša terminološka napaka. V primeru omenjene lasvegaške cerkve ne gre za evangeličansko cerkve, ampak evangelijsko. V angleščini pravijo obojemu evangelical, zato je slovenskemu novinarju to rahlo težko razlikovati. Tudi uporaba termina maša je neustrezna. protestantsko bogoslužje ali bogoslužno srečanje ni maša. Sicer pa moram članek pohvaliti.

Zdaj bi pa še posebej izpostavil in pokomentiral zadnji stavek, ki sem ga zgoraj citiral. Drznem si trditi, da je oklepaj v zvezi z oznanjevanjem pastorjeve besede nepotreben. sam bi tisto "in svoje" celo posebej poudaril. V teh cerkvah bolj poslušajo človeško kot Božjo besedo. Pomembno se jim zdi predvsem to, kaj čutijo, kako se počutijo, kaj je storil Jezus za njihovo zdravje, srečo, premoženje in kar je še takega. Čisto potrošniško, toda prepričan sem, da se bo ta balon prej ali slej razpočil. Ogromno Kristalno "katedralo" v Garden Grovu (gl. sliko), kjer je ekipa dr. Roberta Schullerja in naslednikov oznanjala zvodeneli "evangelij" pozitivnega razmišljanja, bodo morali prodati. Bolje majhno, skromno in evangeljsko, kot cerkvena megaštacuna, kjer prodajajo nekaj, kar ni evangelij, ampak pastorjeva beseda.

Zgledni primeri

2011-08-20T20:56:00.002+02:00

Na tem mestu bomo na kratko preleteli vsebino besedila 1 Kor 10,1-13. Korintska cerkev ni bila ravno neka idealna skupnost idealnih kristjanov. Idealne cerkvene skupnosti pravzaprav nikoli ni bilo in je tudi nikoli ne bo. Ravno zato, ker cerkev že od začetka ni bila idealna, so nastala Pavlova pisma, v katerih je apostol narodov opominjal in poučeval cerkve in njihove voditelje. Odlomek, ki ga tu obravnavam, ne vsebuje vseh problemov, ki so se pojavljali v korintski cerkvi, ampak le štiri. Apostol Pavel je za vsak greh, ki je bil navzoč v cerkvi našel zgledni primer iz tistega, čemur danes pravimo Sveto pismo Stare zaveze. Obenem je pojasnil, zakaj so taki primeri za cerkev tako pomembni.

V 1. vrstici pravi apostol Izraelcem, ki so izšli iz Egipta, "naši očetje". Korintsko cerkev so sestavljali pretežno pogani, katerim Izraelci niso bili biološki predniki. V biološkem smislu torej ni šlo za "očete" večine korintskih kristjanov. Toda Pavel govori o cerkvi Stare in cerkvi Nove zaveze kot o enem samem ljudstvu. Starozavezni Izraelci sicer niso biološki, so pa zato duhovni predniki novozaveznega Božjega ljudstva. V vrsticah 1 - 2 dalje pravi, da je bilo starozavezno Božje ljudstvo deležno krsta v oblaku, ki jih je spremljal na poti iz suženjstva in v morju (cf. 2Mz 13,17-14,31).

V 3. in 4. vrstici pravi: "Vsi so jedli isto duhovno jed in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus." Izraz duhovna jed aludira na mano, duhovna pijača pa na vodo, ki so jo dobili iz skale na začetku (cf. 2Mz 17,1-7) in proti koncu (4Mz 20,2-13) potovanja. Rabini Pavlovega časa so učili, da je skala pravzaprav ves čas spremljala Izraelce. Pavel se s tem mnenjem ni strinjal, ampak je rekel, da je pravzaprav Kristus tista Skala, ki jih je spremljala. Tu torej ni bila mišljena neka dobesedna skala, ampak Kristusova duhovna prisotnost med Izraelci na njihovem popotovanju skozi puščavo.

V 5. vrstici pa pravi: "Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi." Večina izmed njih ni nikoli prišla v obljubljeno deželo, ker niso verovali, ampak so v svoji neveri počeli stvari, ki so bile v nasprotju z Božjo voljo. Nato nadaljuje: "To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni." Ne glede na to, kaj govori svet o Svetem pismu Stare zaveze, ki ga pač interpretira v "duhu časa", je za kristjana starozavezna zgodovina polna zglednih primerov pravilnega in napačnega ravnanja ter posledic, ki temu sledijo.

Pavel v vrsticah 7- 10 svari pred ponavljanjem istih grehov, kot so jih v svoji neveri počeli Izraelci na poti skozi puščavo:

malikovanje
spolna nemorala
preizkušanje Gospoda
godrnjanje

Vzrok za vse te grehe je bila v bistvu nevera. Zakaj navaja ravno te primere? Mnogi Korinčani so menili, da ni nič narobe, če v poganskem templju zaužijejo hrano, posvečeno bogovom (cf. 1Kor 8. 10,19 sl.). Znotraj korintske cerkve so bili tudi primeri spolne nemorale (1Kor 5. 16,12-22). Korintska cerkev je bila tudi zelo "karizmatična", tako zelo, da je moral Pavel to karizmatično navdušenost brzdati (cf. 1Kor 12.14). Hlastanje za duhovnimi doživetji in darovi ter pozabljanje na Darovalca je privedlo do ekscesnih primerov, tudi do preizkušanja Gospoda. Na koncu svari tudi pred godrnjanjem, ki ga sicer na drugih mestih v pismih Korinčanom ne omenja. V 11. vrstici pa apostol ponovi tisto, kar je povedal v 6. vrstici: "To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov." Nekdo je napisal, da živi cerkev v podaljšanem času. To je tako Pavlov kot naš čas. Njegova generacija in vse naslednje generacije smo tisti, nad katere je prišel konec vekov. Starozavezni primeri so primeri, iz katerih se lahko poučimo o pravilnem in napačnem ravnanju ter posledicah. Izraelci so bili ob izhodu iz Egipta deležni prav posebne Božje prisotnosti, a so vseeno velikokrat na celi črti odpovedali. Mi smo deležni te prisotnosti na drug način, na voljo pa imamo Svetom pismo, v katerem so popisani mnogi zgledni primeri kot vodilo pravilnega ravnanja.

Kristjani mnogokrat mislimo, da trdno stojimo, a ni vedno tako: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade." (1Kor 10,12) Morda gre za aluzijo na krščanske jedce v poganskih templjih. Vsekakor je ta stavek dober opomin za primer, da se kristjani iz napačne prepričanosti v svojo neomajnost, ne bi zapletli v kake sumljive mreže in potem padli.

Pavel pravi v 13. vrstici: "Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati." Kristjani se velikokrat znajdemo pred različnimi preizkušnjami. Včasih so videti tako močne in nepremagljive, da postanemo malodušni. Ob malodušnosti naša vera seveda plahni in posledice so tu. Preizkušnje niso zato, da bi omagali, ampak se ob njih preizkusi naša vera. Bog ne potrebuje tega preizkusa, ampak mi. To pa preprosto zato, da bi približno poznali stanje naše vere. Hvala Bogu, ki naredi ob vsaki taki preizkušnji tudi izhod. Potrebno je le obdržati mirno kri in ga najti. Pri tem pridejo prav tudi zgledni primeri iz Svetega pisma.

Kontekst

2011-08-19T19:03:00.002+02:00

Zadnjič sem nekje prebral komentar, ki ga je nekdo napisal pod svetopisemsko vrstico, ki jo je pred tem objavil nekdo drug. Komentator je napisal, da je navedba ene vrstice, iztrgane iz celote, premalo, da bi lahko pravilno razumeli celoten kontekst, v katerega je vpeta omenjena vrstica.

S komentatorjem se deloma strinjam, deloma pa ne. Obstajajo namreč odlomki, celo posamezne vrstice, ki se zelo dobro obnesejo, če jih izpostavimo popolnoma samostojno. Najbrž najbolj znana taka vrstica je Jn 3,16. V primeru Mr 3,16 je seveda popolnoma druga zgodba. Ali pa v primeru 1Mz 3,16. Obstajajo torej vrstice ali odlomki, ki jim, brez da bi jih postavili v širši kontekst, storimo silo. V takih primerih ima zgoraj navedeni komentator prav. Take odlomke je treba najprej postaviti v širši kontekst in jih v tem kontekstu tudi razlagati.

Pri razlagi Svetega pisma pa je mnogokrat poudarjena tudi potreba po poznavanju družbenega ali zgodovinskega konteksta, v katerem so nastali posamezni svetopisemski spisi. Strinjam se, da je tudi to zelo pomembna stvar, ne velja pa v absolutnem smislu. Določene starozavezne zapovedi in prepovedi je Nova zaveza odpravila. Gre za zapovedi ceremonialnega in pravnega značaja. Z odpravo starozaveznega posebnega duhovništva in starozavezne teokracije so bile odpravljene tudi zapovedi in prepovedi, ki se nanašajo na obredno in pravno postavo. Nikoli pa ni bila odpravljena moralna postava, saj se ponavlja tudi v Novi zavezi. V govoru na gori je npr. Jezus moralno postavo v primerjavi s tem, kako so jo tedaj razlagali pismouki, celo zaostril (primer: Mt 5,17-31).

Iz celote je možno vleči tudi cele teme. Danes nekateri tako pocukrano govorijo o Božji ljubezni, da se njihovo nakladanje že kar vleče kot melasa, nič pa ne povedo o Božji jezi. Strah jih je, da bi s tem koga prizadeli. Toda, kaj naj mi bo sploh Božja ljubezen, kjer ni Božje jeze? Pa niso le liberalni teologi tisti, ki pri svojih vernikih povzročajo duhovni diabetes, tudi evangelijski glede tega ne zaostajajo za onimi prvimi. Mnogi med slednjimi nam predstavljajo Boga kot nekoga, ki nas bo naredil zdrave, lepe, bogate in srečne ter nam priskrbel idealnega zakonskega partnerja ali partnerko, da bomo na koncu vsi skupaj ena sama srečna in nasmejana družina, kot bi pravkar pobegnili s kake kičaste ilustracije v Stražnem stolpu. Torej Bog kot duh iz Aladinove svetilke in izpolnjevalec naših muh in želja! Ali pa Jezus kot višnja na torti, v slogu: "Vse že imaš, le Jezus ti še manjka."

Pa še eno zanimivo kontekstualizacijo imamo. Pravim ji: "Danes so taki časi." Ker so bili nekoč drugi časi, naj bi tedaj veljala ena moralna pravila, ker pa so danes "taki časi", veljajo danes drugačna moralna pravila, da le ljubimo eden drugega. Liberalni teologi ne presojajo moralnega ravnanja ljudi s stališča tistih svetopisemskih zapovedi, ki niso bile nikoli odpravljene, ampak celo ponovljene v Novi zavezi, temveč s stališča sodobne kulture, ker so pač danes "taki časi". Ker so sedaj "taki časi", je treba svetopisemske zapovedi aplicirati na "take čase". S tem se po njihovih trditvah zelo povečuje relevantnost cerkve, česar pa z izkustvenega stališča ne morejo dokazati. Cerkve, ki se prilagajajo posvetnim kulturnim trendom, so vedno bolj prazne. Zakaj bi nekdo hodil v cerkev po tisto, kar lahko dobi v disku? Ali pa, če sem O.K., zakaj bi hodil v cerkev, da bi mi povedali, kako zelo O.K. sem, saj mi lahko to povedo moji frendi, s katerimi se dobivamo v nočnem klubu? Če bi se cerkev v Pavlovih rimskih časih, ki v moralnem pogledu niso bili nič kaj drugačni od naših, šla te vrste aggiornamento, je danes zagotovo ne bi več bilo. Pavel ni rekel: "Ah, dragi kristjani, treba je biti relevanten in razumeti biblične zapovedi v kontekstu sodobne rimske kulture," ampak je rekel: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) Še en stavek, torej, ki lahko mirno stoji in obstoji povsem samostojno. Kdor pa hoče, lahko prebere tudi njegov širši kontekst.

Kaj naj torej rečem za konec? Kontekst, v katerem se nahaja neka svetopisemska vrstica, je mnogokrat zelo pomemben. Nekatere vrstice lahko stojijo same zase, druge pa ne. Tudi pri obravnavi širših tem je treba biti uravnotežen. Popolnoma narobe pa je, če razlagamo svetopisemsko moralno postavo s stališča sodobne družbe. Takim, ki tako izkrivljajo Božjo besedo, odgovarjam z besedami Petra in Janeza iz Apd 4,19 "Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?" Kontekst te izjave pa si lahko poiščejo sami.

Posodobljena oblika apostolske vere

2011-08-18T19:29:00.003+02:00

Temu zgoraj bi morda kdo rekel norčevanje, a ni. V resnici gre za dejansko stanje krščanske vere v zahodnem svetu. Kakorkoli, kolikor je ta zadeva smešna, je tudi žalostna. V videu igra tudi Rowan, a ne Williams (sedanji canterburyski nadškof), ampak Atkinson, znan tudi kot Mr. Bean. Čeprav je bila oddaja posneta že tako rekoč davnega leta 1980, ni danes nič manj aktualna. Tudi Rowan bi se lahko našel in videl v tem "kontekstu". Rowan Williams, ne Rowan Atkinson.Na slovanskem jugu bi takemu "krščanstvu" rekli: "Što je babi milo, to se babi snilo."

Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke. Hudič je tisti, ki se s časom spreminja.

2011-08-15T11:26:00.005+02:00

Vir slike: Pyromaniacs

Na spletniku Pyromaniacs vsak teden objavijo krajši odlomek iz ene od pridig znamenitega angleškega pridigarja Charlesa H. Spurgeona (1834-1892). Nazadnje so objavili odlomek iz pridige, ki jo je imel Spurgeon 29. marca 1859 v glasbeni dvorani v Royal Surrey Gardens. Besedilo odlomka objavljam v slovenskem prevodu.

Pred petsto leti je bil hudič črna in umazana reč, tako je upodobljen na naših starih podobah hudobnega duha. Bil je preganjalec, ki meče ljudi v peč in jih, ker služijo Kristusu, predaja v smrt.

Sodobni hudič je vljuden in prijeten gospod, ki ne preganja, ampak rajši poskuša prepričati in preslepiti. Zdaj ni več pobesneli papist, ampak nevernik, ki insinuira, da bi na ta način preobrnil našo vero, pri čemer se pretvarja, kot da bi jo rad naredil bolj racionalno in zmagovito. Posvetnjaštvo bi hotel povezati z vero in jo na tak način narediti jalovo; vse to pod krinko, češ, da hoče povečati silo evangelija in spraviti na površje skrivnosti, ki jih naši predniki nikoli niso razkrili.

Dostop do izvirnega besedila: KLIK [>>]

Velikošmarenski ponaredki

2011-08-14T16:49:00.003+02:00

Vir slike: Wikipedia

Če vprašaš kakega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo po vsej verjetnosti odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalna mantra, kadar ne vedo, kaj naj bi točno odgovorili.

Na tem spletniku sem že vsaj dvakrat dokumentirano razložil, da cerkev ni res od vsega začetka verovala v omenjeno rimskokatoliško dogmo (nekaj podobnega verjamejo tudi pravoslavni, a tega niso proglasili za dogmo). O tem sem pisal tukaj in tukaj.

Ob letošnjem velikem šmarnu na spletni strani RKC spet ponavljajo iste polresnice in izmišljotine, kot so jih lani:

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.

Jaz pa še enkrat ponavljam: apokrif oziroma psevdoepigraf Prehod blažene Device Marije sta prepovedala kar dva rimska papeža sv. Gelazij (492-496) in sv. Hormizd (514 - 523). Kako lahko nekdo izpeljuje nek nauk in celo dogmo iz spisa, ki sta ga prepovedala kar dva papeža, ki sta povrhu vsega celo uradna svetnika katoliške cerkve? Težko razumljivo! Glede Janeza Damaščana pa še enkrat ponavljam, da ni oseba iz prvih časov cerkve, saj je živel približno od leta 676 do leta 749. Efrem Sirski bi še edini kolikor toliko ustrezal opisu (okoli 306-373), ampak tudi ta se pojavi šele po skoraj treh stoletjih molka, ki so pretekla od Marijine smrti do njegovega časa. Kot sem že povedal, sodi Timotej Jeruzalemski bržkone bolj na področje domišljije in ne more biti relevanten vir.

Bodo prišli naslednje leto na plan s kakimi novimi "dokazi"? Dvomim, ker ne obstaja nič kaj takega. Tako bodo najbrž svoje vernike še naprej zalagali z neresnicami in polresnicami.

Ježeva mineštra

2011-08-14T16:10:00.003+02:00

Novinar Boris Jež se je v svoji kolumni z naslovom Berlinski zid - izraelski algoritem v današnjem Nedelu (14. 8. 2011) v znanem gostobesednem slogu, ki kaže na intelektualno superiornost pisca nad navadnimi smrtniki, zmešal v eno samo mineštro berlinski zid, Brežnjeva in Honeckerja, Marilyn Monroe in Che Guevaro, Janšo in Pahorja, Boštjana M. Zupančiča in Igorja Omerzo... Kljub omejenemu prostoru se je poleg teh in aktualnega političnega dogajanja uspel lotiti tudi starozavezne eksegeze, pri čemer pa ni bil tako uspešen, kot bi lahko človek sodil glede na že zgoraj omenjene piščeve lastnosti. Poglejmo si štiri cvetke iz tega spisa:

[...] izraelski strokovnjaki, ki so razvili tako rekoč čudežen algoritem; ta v nekaj minutah preveri vse za nazaj – do Geneze, začetkov sveta. Program zmore takoj razpoznati, ali je besedilo spisala moška ali ženska roka. V analizo so mu »podstavili« svete knjige Tore in Pentatevha, ki jih Judje sprejemajo kot božjo besedo, čisto resnico, ki jo je Bog razodel Mojzesu na gori Sinaj. Računalnik je bil neusmiljen: to je spisalo več avtorjev.

Če smo malce sarkastični: je svete knjige skupaj pisalo več bogov?

Prva cvetka: ne reče se Tore in Pentatevha, ampak Tore ali Pentatevha. Izraz Pentatevh (grško Pentateuhos = Petoknižje, torej 5 Mojzesovih knjig) je namreč isto kot Tora (hebrejsko: Postava).

Druga cvetka: ne vem, kje je g. Jež izvedel, da je Bog razodel Mojzesu celotno vsebino "Tore in Pentatevha" (tako Jež) na gori Sinaj. Po tej logiki je prišel Mojzes na goro Sinaj, nakar mu je Bog (naenkrat ali po delih) zdrdral celotno vsebino "Tore in Pentatevha", vključno s podrobnostmi Mojzesove smrti in pokopa, kar je potem, skladno s to logiko, Mojzes napisal nekaj v času svojega življenja, nekaj malega pa še po smrti (cf. 5Mz 34).

Tretja cvetka: neusmiljeni izraelski računalnik je povedal isto, kar že zelo dolgo govorijo biblicisti, in to še iz časov, ko ni bilo računalnikov in računalniških programov, zaradi česar so morali priti do svojih ugotovitev peš, torej s tekstom, svinčnikom in papirjem. Ti viri naj bi bili J, E, P in morda še kateri (jahvist, elohist, duhovniški vir...).

Četrta cvetka: za Biblijo ni nikoli veljalo, da bi jo pisal Bog osebno ali kaki bogovi. Vsak pisec je pisal po navdihu, pri čemer je obdržal vse svoje osebnostne, stilske in druge lastnosti, ki se tudi odražajo v tekstu. Ravno zato se da razločiti Jeremijo od Ezekijela.

G. Ježu predlagam, da se začne držati Voltairove navade nošenja Biblije s sabo, ki jo je g. Jež ovekovečil v kolumni v včerajšnji Sobotni prilogi Dela na strani 8. Ker pa je golo nošenje knjige premalo, bi bilo dobro, da tudi kaj pokuka vanjo. Potem bržkone ne bo delal takih napak, kot jih je danes v Nedelu. Kaj naj torej rečem za konec? Prosto, navdihnjeno po Prešernu: "Le bodice na zgornji sliki naj sodi Jež." V te se avtor tega odgovora res ne želi spuščati, ker se za kaj takega še zdaleč ne čuti kompetentnega.

Duh posinovljenja

2011-08-13T18:44:00.001+02:00

"Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli. Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: "Aba, Oče!" Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani." (Rim 8,12-17)

V Rim 8,12 se ponavlja resnica o nelogičnosti greha v življenju kristjana, o kateri smo govorili v prispevku Življenje oživljenih in Čigav suženj. Kristjan torej ni dolžnik mesu, torej svojemu egu, da bi živel po njem in se usmerjal po muhavosti lastnega ega. Kristjan sicer še vedno prebiva v starem telesu in je še vedno podvržen skušnjavam vseh vrst, toda greh ni več dominantna sila v njegovem življenju. Tisti, ki še naprej živijo izključno po mesu in pripadajo cerkvi, bi morali preveriti, kako je kaj z njihovim krščanstvom, kajti, kdor živi po mesu, bo umrl. Mislim, da s tem ni mišljena telesna smrt, ki nas bo (če se Gospod prej ne vrne) prej ali slej vse doletela, ampak večno pogubljenje.

Večno življenje je obljubljeno tistim, ki z Duhom morijo dela telesa (Rim 8,13). V tako imenovanem krščanskem svetu so prisotni mnogi primeri askeze, ko skušajo posamezniki moriti dela telesa z raznimi pobožnimi vajami ali celo s fizičnim samokaznovanjem. Kot smo lahko brali, se je tudi pokojni rimski škof Janez Pavel II., ki ga je njegov naslednik že razglasil za "blaženega", bičal, da bi na tak način moril dela mesa in si s tem pridobil zaslužnost pred Bogom. Seveda je tak način samokaznovanja v popolnem nasprotju z naukom Jezusa in apostolov. Moriti dela telesa pomeni, dati se voditi Božjemu Duhu (v. 14). Kristjan v lastni moči nikoli ne bo premagal svojega ega, oziroma telesa, kot pravi Pavel. Na drugem mestu pravi apostol Pavel o tem naslednje: "Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo." (Gal 5,16-18) Nekdo je napisal, da noben kristjan v boju z lastnim egom ni general, ampak čisto navaden vojak, general je v tem primeru le Sveti Duh. Dokler se kristjan ne podvrže disciplini Svetega Duha, ne bo pri svojih prizadevanjih požel nobenega uspeha, ampak bo šlo njegovo življenje kot sinusoida: gor - dol, gor - dol. Sveti Duh ni duh suženjstva ali paničnega strahu, on je Duh posinovljenja. V Svetem Duhu smemo vpiti k nebeškemu Očetu: "Aba!" (Rim 8,15) Kristjan je Božji otrok in kot tak pripada veliki Božji družini. O tem nam pričuje tudi sam Sveti Duh (v. 16). Kot Božji otroci smo skupaj s Kristusom dediči. Kdor trpi skupaj s Kristusom, bo tudi skupaj z njim dosegel poveličanje (v. 17).

Krščansko življenje ni brezbrižen popoldanski sprehod. Krščansko življenje tudi ni nekaj nemogočega. Da, nemogoče je živeti krščansko življenje iz lastnih moči in naprezanj. V tem primeru bomo vsakič poraženi s strani lastnega ega, sveta in hudiča. Krščansko življenje pomeni, da se damo voditi Svetemu Duhu. Naj nam Bog pri tem pomaga!

D. De Haan: Poravnani dolg

2011-08-09T19:00:00.003+02:00

»Če pa ti je prizadel kakšno krivico ali ti je kaj dolžan, zapiši to na moj račun. «

(Flm 18)

Kot deček sem opazoval očeta, kako je izpolnjeval številne položnice in čeke. Zaželel sem si, da bi to delal tudi sam. Nisem namreč vedel, da mora biti za izpisovanje vsakega čeka ali položnice, s katerimi se plačujejo računi, na bančnem računu tudi denar.

Apostol Pavel je napisal ček in imel dober polog na svojem »računu«, da bi lahko izplačal neobičajni dolg, če bo to potrebno. O tem piše Filemonu, bogatemu kristjanu, katerega suženj Onezim je pobegnil in morda ukradel svojemu gospodarju kaj denarja.

Po Božji previdnosti je Onezim spoznal apostola Pavla v Rimu in postal sledilec Kristusa. Strinjala sta se, da se Onezim mora vrniti k svojemu gospodarju. Tudi Pavel je napisal Filemonu pismo (list ima po njem ime) in ga prosil, da sprejme Onezima kot brata v Kristusu, prepričujoč ga, da bo sam plačal vsak Onezimov dolg.

To je slika odrešenja. Kot grešniki dolgujemo, toda Jezus je za to poskrbel. ln zaradi Njegovega brezgrešnega življenja ima neomejene izvire pravičnosti, s katerimi plačuje našo grešnost. Umrl je namesto nas zaradi naših grehov, plačal polno ceno za naše prekrške. In sedaj lahko črpamo Njegovo bogastvo milosti po veri v Njega. Martin Luther, veliki reformator, je rekel: »Mi vsi smo Kristusovi Onezimi.« Če smo popolnoma zaupali v Jezusa Kristusa kot osebnega Zveličarja, so naši grehi, »računi«, plačani z Njegovega »bančnega računa« in osvobojeni smo dolga za vso večnost. In zato lahko slavimo Boga.

__________________________
Plamenica 10/11. Prev.: F. Kuzmič

Čigav suženj?

2011-08-07T02:44:00.000+02:00

Ilustracija: Joyce Thimsen. Iz: F. Ridenour, Biti kršćanin a ne religiozan. Zagreb 1978.

Perikopa za berilo na 7. nedeljo po Sveti Trojici je odlomek iz Pisma Rimljanom 6,19-23, govori pa, enako kot odlomek, ki smo ga obdelali pred tednom dni, o nelogičnosti greha v življenju kristjana. Naj kristjan nadaljuje z grehom, ko je bila vendar oblast greha nad njim zlomljena?

Vsak človek nekomu ali nečemu sužnjuje, česar seveda večina ne prizna, saj tega niti ne opazi. Toda na splošno obstajata v človekovem življenji dve vrsti sužnjevanja, sužnjevanje grehu in sužnjevanje pravičnosti. Sveti Pavel pravi glede tega: "Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost." (Rim 6,16) Tretje variante ne pozna. Preden je kristjan spoznal Gospoda, je bil tudi on suženj greha. Vsi smo torej začeli iz istega izhodišča. Ko je kristjan svoje življenje predal Kristusu, ali bolje povedano, ko je Kristus po Svetem Duhu prevzel nadzor nad njegovim življenjem, se je legalni status kristjana spremenil za 180°. Po naravi ni več suženj greha, ampak je postal suženj pravičnosti (cf. Rim 6,18). Ta sprememba legalnega statusa vsekakor mora vplivati na kristjana, greh torej ni več naravno okolje v katerem bi kristjan užival. kristjan se sramuje del, ki jih je nekoč počel, saj gre za dejanja, ki vodijo v smrt in pogubljenje, pa tudi Bogu niso všeč (cf. Rim 6,21). Z življenjem v Kristusu pa je drugače: "Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje." (Rim 6,22) V nadaljevanju pa pravi: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23)

Kot sem že zadnjič poudaril, kristjan kljub spremembi legalnega statusa še vedno greši, toda greh ni več njegovo naravno stanje, podobno kot ni naravno stanje postrvi, da bi dihala na zraku. Obstajajo krščanske denominacije, ki svojim članom postavljajo zelo striktne omejitve glede pijače, oblačenja, nekatere celo grede prehranjevanja. Svoje člane hočejo zdresirati v smehljajoče se popolneže, in to take s točno določenim nasmehom in pobožnim žargonom. Na drugi strani obstajajo taki, ki dopuščajo vse, "saj nas vendar več ne veže nobena postava," kot približno pravijo. Prava pot pa ni ne legalizem ne laksizem, prva prerada naredi farizeje, druga pa povzroči razpuščenost.

Apostol Janez pravi zelo preprosto in dovolj jasno: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Čeprav nismo več sužnji greha, se nam torej greh še vedno dogaja. Toda Bog je za nas pripravil zdravilo, to je priznanje. On naj nam tudi pomaga, da bo takih zdrsov v našem življenju čim manj.

Življenje oživljenih

2011-07-30T13:22:00.001+02:00

To razmišljanje se nanaša na odlomek iz Pavlovega pisma Rimljanom 6,3-11, ki govori o dveh stvareh:

Kristjan je mrtev za greh.
Kristjan živi v Kristusu.

Pisatelj in filozof Vinko Ošlak je v nekem intervjuju za Mladino izjavil: "Ko si enkrat odrešen, si odrešen." Novinar mu je nato zastavil provokativno vprašanje: "Tudi če po tem ubiješ tisoč ljudi?" Nato se je še Ošlak malo poigral z novinarjem, potem pa je le rekel: "Ampak naj končno vendarle odgovorim na vaše vprašanje o pobitih tisoč ljudeh: tisti, ki je zares sprejel Kristusa, tega apetita nima več. Ker ni več suženj greha." S tem je zadel bistvo naše teme.

Božja milost je tista moč, po kateri je (bil) premagan naš greh. Ko je bil kristjan krščen v Kristusa, je umrl za greh (v. 3). To ne pomeni, da bi imel krst magično moč, ampak predstavlja zunanje znamenje ali simbol notranje spreobrnitve posameznice ali posameznika. V prvotni cerkvi je bil krst s potopitvijo običajna krstna praksa, ki lepo simbolizira posameznikov pokop (v.4). Seveda ne gre za dobeseden pokop, ampak je s tem pokazano, da je posameznik ali posameznica umrl-a za greh. Ker je kristjan združen s Kristusom, je deležen vseh blagodati, ki nam jih je priskrbel Kristus s svojo smrtjo: z njim vred smo (bili) križani, oziroma, križan je bil naš "stari človek", stari jaz, stara identiteta. Kristus "je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov." (Rim 4,25a) Enako je umrla stara kristjanova identiteta.

Toda Kristus "je bil tudi (dod.: Dizma) obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25b) To se je zgodilo, da bi "kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja." (Rim 6,4) Apostol Pavel je na drugem mestu zapisal: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (1Kor 5,17) Biti v Kristusu pomeni biti nova stvaritev. Biti nova stvaritev pa tudi pomeni novo življenje, življenje oživljenih. Zato nas Pavel spodbuja: "Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu." (Rim 6,11) Biti mrtev za greh je zakoniti status kristjana. Nedavno tega je umrl dr. Oton Habsburški, ki bi nam lahko v drugačnih okoliščinah vladal kot cesar. Kdor si je ogledal kak intervju z njim, je gotovo opazil, da je bil ta mož nadvse preprost, a je obenem izražal določeno prefinjeno dostojanstvo. Zakaj? Zavedal se je, da pripada stari vladarski družini in se je obnašal ter nastopal statusu primerno. Enako se mora tudi kristjan zavedati, da pripada družini Kralja kraljev in Gospoda gospodov in tem smislu tudi ravnati.

Vendar, pozor! Nov status sam po sebi še ne jamči, da bo kristjan popoln in brezgrešen. Pravzaprav mu kaj takega nikoli ne bo uspelo, pa naj razni člani svetostnih gibanj in perfekcionisti vseh vrst govorijo, kar hočejo! Kristjan je še vedno grešnik, čeprav opravičen. Da, predvsem opravičen. Opravičenje pa ne izhaja iz tega, kar kristjan (ne) dela, ampak iz tega, kar je za nas naredil Jezus Kristus! Kdor je opravičen, si bo že iz hvaležnosti do Boga prizadeval tudi ravnati v tem smislu. Bog, izvir vse svetosti, pa naj nam pomaga napredovati v posvečenem življenju.

In memoriam John Stott

2011-07-27T22:45:00.008+02:00

John Robert Walmsley Stott
(*27. 4. 1921 + 27. 7. 2011)

Pastor, evangelist, pisec, služabnik Kristusovega evangelija.

"Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Da, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; kajti njihova dela gredo z njimi."

(Raz 14,13)

Nalepke

2011-07-26T19:03:00.011+02:00

Popolnoma se strinjam z naslednjim zapisom Igorja Vidmarja, ki ga je objavil na spletni strani Razgledi.net:

Lepa reč – dobri stari Orwell in njegova »1984« sta passe, zmagoslavno pa prihaja svet, v katerem enoumja in mind control in »laži kot resnice« ne bo več ustvarjala (samo) državno-partijska kontrola in prirejanje, prikrivanje informacij, ampak nasprotno – poplava zasebno in profitno upravljanih škandaloznih, tračerskih, kratkih, instantno spremenljivih in površnih informacij, ki da jih potrebuje sodobni info-potrošnik in njegov vse krajši attention span. To je novi svetovni (ne)red, ki nastaja zadnjih dvajset let – od »konca zgodovine« in vsaj videza konkurenčnih družbenih ureditev in seveda tudi od naše osamosvojitve naprej.

Zadnjih nekaj dni smo bili dobesedno zasuti z informacijami o nezaslišanem pokolu, ki ga je te dni izvršil Anders Behring Breivik na Norveškem. Z vseh strani smo bili tudi bombardirani s takšnimi in drugačnimi resnicami, pa tudi s polresnicami in neresnicami o omenjeni osebi. Reakcije bralcev na spletnih straneh slovenskih medijev so bile seveda temu ustrezne.

Breivik je tako med drugim postal "katolik", nekateri so iz njega naredili "konservativnega kristjana", tretji pa kar "krščanskega fundamentalista". Po mojem mnenju se je med spletnimi mediji na vse skupaj še najbolj trezno odzvalo Delo v članku Kdo je Norvežan Anders Behring Breivik. Delo je tudi posredovalo povezavo do filma, ki ga je Breivik objavil na You Tubu in so ga menda od tam odstranili, dobi pa se ga na Live Leaku.

Od kod ideje o konservativnem kristjanu in krščanskem fundamentalistu? Sam sem te dni dosti brskal po spletu in naletel na screenshot Breivikovega FB profila, ki je bil objavljen nekje na spletu (Facebook je Breivikov račun medtem že izbrisal, ali morda skril). Na FB je možno objaviti tudi svoje versko in politično prepričanje. Pod rubriko "versko prepričanje" je Breivik navedel: "Christian", pod rubriko "politično prepričanje" pa "Conservative". Svetovni mediji so to zagrabili in iz Breivika naredili konservativnega kristjana, kar lahko v ameriškem žargonu pomeni krščanskega fundamentalista. Videti je bilo, da so nato nekateri veselo triumfirali ob omenjenem "dejstvu", saj je kazalo, da je zdaj tehtnica lepo "uravnotežena", ko se je islamskim "fundamentalistom" na drugi strani pridružil še en krščanski fundamentalistični skrajnež (tudi o ustreznosti nalepke "islamski fundamentalizem", ki so jo uvedli Američani v času iranske revolucije, bi se dalo razpravljati).

Toda pri Breiviku nekatere reči ne gredo v kontekst površnega pisanja medijev. Ed Stetzer je o tem napisal:

Poznam nekatere krščanske fundamentaliste (tudi Wikipedija ima o tem dober prispevek), toda nikoli še nisem srečal takega, ki bi govoril kot Breivik. Morda pomeni izraz "fundamentalist" na Norveškem nekaj drugega, toda jaz ne poznam nobenega "krščanskega fundamentalista", ki bi bil povezan s prostozidarji, ki bi na HBO gledal The True Blood in menil, da bi se morala cerkev vrniti "nazaj" v rimsko katolištvo.

Pa poglejmo, kaj je Breivik sam napisal o svojem "krščanskem" prepričanju na strani 1307 svojega proslulega manifesta :

Če imaš oseben odnos z Jezusom Kristusom in Bogom, potem si veren kristjan. Jaz in mnogi meni podobni nismo nujno v osebnem odnosu z Jezusom Kristusom in Bogom. Verjamemo pa v krščanstvo kot v kulturno, družbeno, istovetnostno in moralno platformo. To nas dela kristjane.

Kultura, dediščina ali tako imenovane krščanske vrednote (kako domače se to sliši, kajne?) ne naredijo nikogar kristjana v izvirnem smislu besede, ampak gre pri tem za navadno zlorabo. Njegovo občudovanje kristjanskih vojskovodij in vladarjev, kot so bili Karel Martel, Jan Sobieski in drugi, zlasti še viteški red templjarjev, ki so se vsak ob svojem času bojevali proti prodirajočemu islamu, vse to so stvari, zaradi katerih mu poleg že naštetega ugaja takšno politično in kulturno krščanstvo, oziroma pravilneje kristjanstvo, kot bi rekel Tomaž Mastnak. Zanimiva je tudi Breivikova ideja, da bi se morala norveška cerkev vrniti pod rimsko okrilje, kakor je bila pred reformacijo, ampak, kolikor mi je znano, on sam tega ni storil.

Polresnične in neresnične nalepke, s katerimi mediji etiketirajo neko osebo, so bržkone orodje za uspešnejše privabljanje sodobnih info-potrošnikov. Toda na koncu se njihova resničnost pokaže podobna strahu: na sredi je votla, okoli je pa nič ni. Ampak nekaj negativnega učinka vseeno pustijo za sabo. Danes sem slišal poučno anekdoto. Nek vernik je naokrog obrekoval svojega pastorja, nato pa se je skesal in se pastorju opravičil. Pastor mu je rekel: "Oprostim ti, ti pa prinesi naslednjič s sabo na bogoslužje vzglavnik." Mož je res prinesel na bogoslužje vzglavnik, pastor pa mu je rekel: "Prinesi ga sem na podij." Ko ga je prinesel na podij, mu je pastor ukazal: "Stresi perje ven." Ko je mož stresel perje, mu je pastor rekel: "Zdaj pa poberi vse perje in ga spravi nazaj v vzglavnik." Mož je zajecljal: "Toda, to je vendar nemogoče, saj se je perje razletelo po celem prostoru." Pastor mu odgovori: "Povsem enako je z lažnivimi govoricami, ki jih kdorkoli širi naokrog." Res je, dezinformacijo je težko spraviti nazaj "v vzglavnik". Nekaj tega se zagotovo prime in ostane. Ampak tudi to je lahko cena evangelija. Tudi v našem primeru.

Skupno življenje in potrpljenje

2011-07-23T18:13:00.001+02:00

Končno, bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni. 9 Ne vračajte hudega za húdo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova.

10 Kajti kdor hoče ljubiti življenje

in videti dobre dni,

naj zadržuje svoj jezik od zla

in ustnice od zvijačnega govorjenja.

11 Ogiblji se zla in delaj dobro,

išči mir in hodi za njim.

12 Zakaj Gospodove oči so uprte v pravične

in njegova ušesa v njihovo prošnjo,

Gospodovo obličje pa je zoper hudodelce.

13 Le kdo vam bo škodil, če boste vneti za dobro? 14 Nasprotno, tudi če bi zaradi pravičnosti trpeli, blagor vam! Česar se oni bojijo, se ne bojte in ne plašite. 15 Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. (1Pt 3,8-15a)

Perikopa v tradicionalnem lekcionarju, določena za berilo na 5. nedeljo po Sveti Trojici je zelo praktične narave, saj govori o življenju v cerkveni, pa tudi v širši skupnosti. Življenje v skupnosti je vedno zapletena reč, saj se v njej pojavljajo ljudje z različnimi osebnostmi lastnostmi, potrebami, zahtevami, slabostmi in kar je še takega. Življenje v skupnosti nikoli ni "domek, sladki domek", kajti vsako skupnost sestavljamo ljudje, ki smo še vedno grešni. Tudi cerkveno skupnost sestavljajo osebki, ki so sicer v Božjih očeh pravični, ampak ta pravičnost je forenzična, in še vedno živijo v prav istih telesih, z istimi možgani, istim razumom, temperamentom in voljo, kot so živeli pred opravičenjem.

Apostol Peter našteva v 8. vrstici lastnosti, ki naj bi jih izkazovali v medsebojnem življenju (sloga, sočutje, bratoljubje, usmiljenost, ponižnost). Vsebina 9. vrstice pa se nanaša na nevračanje hudega s hudim v vseh oblikah. Tudi Jezus je rekel nekaj podobnega: "Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami" (Lk 6,28) Zakaj naj blagoslavljamo? Peter jasno pove, da zato, ker smo bili poklicani, da bi bili sami deležni blagoslova. Kristjan mora biti za okolico vir blagoslova, ne kamen spotike. Seveda mu njegovo blagoslavljanje ne jamči, da ne bi kljub temu ostal kamen spotike, toda kristjan ni bil poklican v to, da zmerja in preklinja tiste, ki tako delajo. Ne glede na to, ali nam dobro delo na tem svetu kaj koristi ali ne, smo dolžni delati dobro. Tudi trpljenje zavoljo pravičnosti nam je v blagor, pa ne zato, ker bi nam prinašalo kake zveličavne zasluge pri Bogu, ampak, ker je pokazatelj tega, da smo na Božji poti. Jezus je rekel: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12) Seveda pa se je treba zamisliti, v kolikor to hudo govorjenje ne bi bilo lažnivo, ampak resnično!

Zatorej, kakor je bil Kristus po smrti in trpljenju obujen, tako čaka tudi tistega, čigar pristna in iskrena vera je kamen spotike ali še kaj hujšega, nebeški blagoslov. Naj nam da Bog vsem živeti v skladu z blagoslovi, ki nam jih je on sam podelil že na tem svetu.

V pričakovanju

2011-07-16T16:31:00.000+02:00

Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. 19 Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. 20 Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, 21 da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. 22 Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. 23 Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. (Rim 8,18-23)

V perikopi za prejšnjo nedeljo smo prebrali, da nas je Kristus poklical v svojo večno slavo, perikopa za to nedeljo pa nam govori ravno o tej slavi.

V zgornjem odlomku apostol Pavel hrabri Božje ljudstvo, ki je šlo skozi težke preizkušnje. Tudi današnjemu času take preizkušnje niso ravno tuje. Kristjanom nihče ne jamči lagodnega življenja. Če smo že deležni česa takega (in mnogi tudi smo), za to dolgujemo hvaležnost Bogu. Seveda se tudi nihče ne sme zanašati, da bi imelo njegovo trpljenje kot tako kak poseben zveličaven učinek. Trpljenje je nevšečnost, ki se nam lahko vedno pripeti, a kristjan ve, da ne bo večno trajalo. Tudi najtežje preizkušnje, skozi katere gredo naši bratje in sestre po svetu, se ne morejo primerjati s slavo, ki je bo nekega dne deležno Božje ljudstvo.

V 19. in naslednjih vrsticah 8. poglavja Pisma Rimljanom imamo opravka s personifikacijo stvarstva, ki jo uporablja apostol, da bi poudaril prihodnjo slavo, ki je bodo deležni Božji otroci. Zavoljo Adamovega greha je bilo stvarstvo podvrženo ničevosti: "[N]aj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obrazaboš jedel kruh." (1Mz 3,17b-19a) Na poslednji dan pa bo Bog znova vse obnovil v smislu prvobitnega stvarstva, kot si ga je On zamislil. Ponovilo se bo tisto, kar je bilo povedano v 1Mz 1,31: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro."

Kot pravi sv. Pavel v Rim 8,23, ne zdihuje le stvarstvo, ampak tudi Božje ljudstvo, ki je sicer že deležno predokusa prihodnjih dobrin. Tudi to zdihuje v hrepenenju po izvršitvi Božje obljube, ko bo Bog vse v vsem (cf. 1Kor 15,28). Predokus prihodnjih dobrin ustvarja v nas Sveti Duh, čigar prvin smo deležni. Božji otroci so že deležni posinovljenja v čisto pravnem smislu (cf. Rim 8,15), a to posinovljenje bo doseglo popolno dovršitev in razodetje ob vstajenju poveličanega telesa.

To pričakujemo in tega se veselimo. Ali tudi ti z veseljem pričakuješ ta dan?

Katoliški zbor - protestantska pesem

2011-07-10T20:03:00.002+02:00

Ko sem pred malo več kot desetimi leti sodeloval pri "prelaganju" cerkvenih himen v slovenščino, si nisem mislil, da bom nekoč slišal nek katoliški pevski zbor prepevati besedilo enega od mojih prevodov. Pravijo, da je vse enkrat prvič. Ne vem pa, če je tudi zadnjič. Tole zgoraj je torej slovenska verzija pesmi Charlesa Wesleya, Raduj se, Bog je kralj, kot jo je zapel Mešani pevski zbor župnije Ravne na Koroškem na reviji na Prevaljah. Glasbo je napisal John Darwall. Pesem je objavljena v pesmarici Pojte Gospodu novo pesem (Nashville - Ljubljana 2000), št. 369.

Ponižnost

2011-07-09T18:44:00.006+02:00

V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker

Bog se prevzetnim upira,

ponižnim pa daje milost.

6 Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. 7 Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.

8 Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. 9 Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu. 10 Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. 11 Njemu oblast na veke. Amen.

(1Pt 5,5b-11)

Slavni nemški filozof Friedrich Nietzsche je nekoč zapisal: "Pohojen črv se zvije. To je pametno. S tem zmanjša verjetnost, da bi bil še enkrat pohojen. V jeziku morale: Ponižnost. -"* To, kar opisuje Nietzsche, ni ravno ponižnost, ampak prej njena karikatura. Ta karikatura pa ni nastala v njegovi glavi, ampak gre za nekaj, kar je véliki mislec opazoval v praksi: po svetu od pamtiveka hodi veliko takih karikatur ponižnosti, ki se najbrž niti ne zavedajo, da ponižnost ni nekakšno samozaničevanje in črvovsko zvijanje, ampak zavedanje, da smo, kar smo, nič več in nič manj.

Za dobro delovanje vsake skupnosti, tudi cerkvene, so zelo pomembni medsebojni odnosi. V skupnosti napuhnjenih ljudi, kjer iz vsakogar buta na dan predvsem njegov ego, je zelo zoprno in težko živeti. Pa tudi Boga nikoli ne moremo šarmirati s svojo inteligentnostjo, delavnostjo, premoženjem, prizadevnostjo, uspešnostjo in drugimi lastnostmi, ki so same po sebi dobre, a niso nič drugega kot Božji dar. Da, tudi z narejeno pohlevnostjo ali ponižnostjo ga ne moremo očarati. Enako ni prav, da skušamo na enak ali podoben način očarati svoje brate in sestre v cerkvi. Še vedno smo namreč samo opravičeni grešniki, s poudarkom na opravičeni. Ampak taki so tudi ostali bratje in sestre. Če parafraziram razvpiti slogan iz bližnje preteklosti, vsi smo drugačni, a vsi enaki v grešnosti, toda, hvala Bogu, tudi v opravičenosti.

Naslednja stvar, ki nam jo v zgornji perikopi polaga na srce apostol Peter, je, naj se podredimo pod mogočno Božjo roko. Krščansko življenje ni le nedeljsko in praznično bogoslužje, ampak nekaj, kar mora biti v nas prisotno vseh sedem dni v tednu, 24 ur na dan. Podrediti se Božji roki pomeni svojevrstno zaščito, a ne nujno samo to, ampak tudi težave na tem svetu. Svet je tisti, ki se noče podrediti Božji roki, zato se podreja človeški roki. Smemo pa biti gotovi, da bo Bog ob svojem času poskrbel za nas in nas povišal.

Za resničnega kristjana bi moral biti hudič papirnati lev, ki Božjemu otroku sicer lahko povzroči nevšečnosti na tem svetu, nima pa nobenega dostopa do kristjanove duše, če mu le-ta tega ne dovoli, ampak se mu upre. 9. vrstica v zgornjem besedilu je očitna aluzija na preganjanje, ki so ga bili v Petrovem času ponekod deležni kristjani, pa ne le tedaj, ampak vseskozi, tudi danes. Nihče, nobena deklaracija o takih in drugačnih pravicah nam ne jamči, da se kaj takega ne more zgoditi tudi pri nas, saj je potreben za spremembo ali odpravo take deklaracije le ustrezen kvorum.

Kakorkoli, ker smo poklicani v Božjo slavo, tudi ravnajmo kot taki, seveda v duhu pristne, ne (po)narejene ponižnosti.

___________________________________________________

*Friedrich Nietzsche, Somrak malikov itn. Slovenska matica, Ljubljana 1989. S. 13.

Bo konec nizozemske multikulturnosti?

2011-07-08T19:45:00.003+02:00

Vir slike: Happy Tours

Nizozemskemu parlamentu je bil predstavljen nov predlog zakona, s pomočjo katerega naj bi končali multikulturalizem, ki je muslimanske priseljence spodbujal, da so na Nizozemskem izoblikovali paralelno družbo.

Po novem zakonu o integraciji, ki ga je nizozemski minister za notranje zadeve Piet Hein Donner 16. junija letos predstavil nizozemskemu parlamentu, naj bi od priseljencev zahtevali, da se naučijo nizozemščine, do tistih, ki zavračajo nizozemske vrednote in kršijo zakone, pa naj bi zavzeli strožje stališče. V primeru potrebe bodo zoper tiste, ki ne bi opravili integracijskega tečaja, ukrepali tako, da jim odvzamejo pravico do bivališča.

Vlada tudi načrtuje, da prepove prisilne poroke, s 1. januarjem 2013 pa naj bi prepovedali zakrivanje obraza.

Krovna muslimanska organizacija Contactorgaan Moslims en Overheid (Stik med muslimani in vlado) se strinja s tem, da bi se morali priseljenci bolje vključiti v nizozemsko družbo, ne strinja pa se s prepovedjo zakrivanja obraza.

(Po članku na spletni strani Barnabas Funda)

Klikni za DOSTOP do izvirnega članka [>>]

Mali Erik in protestanti

2011-07-07T11:30:00.000+02:00

<br>V

Vir: Radio Center

Kristusova soha na Marjanu v Splitu?

2011-07-06T16:16:00.006+02:00

Kristusova soha nad Rio de Janeirom

Splitski župan Željko Kerum je v torek v pogovoru za Hrvaško televizijo napovedal, da bo dal na hribu Marjan v Splitu na lastne stroške postaviti 39-metrski kip Jezusa. Kdo in kdaj naj bi ga izdelal, ni povedal, poudaril pa je, da bo stal tam, kjer so svoj čas s kamni oblikovali napis Tito v spomin na jugoslovanskega predsednika Josipa Broza[...]
Po njegovih besedah bo 39-metrski kip najvišji na svetu, saj bo dva metra višji od tistega v Rio de Janeiru.
Kerum je sicer pozabil, da so leta 2009 v brazilskem Sertaozinhou postavili repliko Odrešenika iz Ria, visoko 57 metrov. V kraju Swiebodzin na zahodu Poljske pa so lani postavili Jezusov kip, ki je brez podstavka visok 33 metrov[...]

Več o tem najdete na TEJ POVEZAVI [>>]

Sam bi k temu dodal še nekaj besed. Jezus ni nikoli niti z besedo omenil, naj mu postavljamo take ali drugačne sohe. Nasprotno! Druga Božja zapoved se glasi: "Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi." (2Mz 20,4.5a). Resnični spomenik Jezusu Kristusu je: lačnega obleči, žejnega napojiti in kar je še takih dejanj, najlepši spomenik pa pomeni oznanjevanje njegovega evangelija: "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 15,3.4) "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

Dorothy L. Sayers o brezupu, ki mu pravijo strpnost

2011-07-03T08:05:00.008+02:00

Vir slike: thomasnelson.com

"Svet pravi temu Strpnost, v peklu pa se temu reče Brezup, greh, ki veruje v nič, skrbi za nič, si prizadeva, da ne bi vedel nič, ne posega v nič, ne uživa v ničemer, ne sovraži ničesar, ne vidi smotra v ničemer, živi za nič in ostaja živ, ker ne obstaja nič, za kar bi lahko umrl."

Dostop do vira [>>]

Mi, svet, bratje, Bog

2011-07-02T17:02:00.002+02:00

Apostol Janez nam je v odlomku 1Jn 3, 13-21 posredoval kar nekaj resnic in praktičnih nasvetov.

"Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži." (v. 13) Že Jezus nam je napovedal, da nam svet ne bo ploskal, ampak, da nas bo sovražil. Svet živi po svojem vrednostnem sistemu, ki je sicer na zunaj tu in tam podoben, v bistvu pa zelo različen od krščanskega. Svet sicer danes na veliko govori o strpnosti in sprejemanju "drugačnosti", vendar svet podpira in favorizira točno določeno strpnost in točno določene oblike "drugačnosti", ko pa gre za drugačnost, ki je drugačna ot tistega, čemur ploska svet, postane taisti "strpni" svet zelo nestrpen. Izraz strpnost danes ne pomeni več priznavanje pravice do lastnega mnenja in javnega izražanja le-tega, ampak do javnega izražanja samo tistih mnenj, ki jih sodobne intelektualne elite odobravajo in favorizirajo. Pozoren pa je treba biti tudi na eno pomembno podrobnost. Eno je sovraštvo sveta zaradi tega, ker mu držimo zrcalo, nekaj drugega pa je, ko se dogaja, da ljudje, ki se na zunaj ponašajo s svojo določeno krščansko pripadnostjo, počnejo nesprejemljive stvari. Sv. Peter nas glede tega opominja: "Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh." (1Pt 4,15) Danes lahko beremo o nemirih, ki so jih sprožila paradiranja militantnih protestantskih skupin v Belfastu. Mešanje religije z nacionalizmom in politiko je pošastna eksplozivna zmes, v kateri ni nič Kristusovega, ampak prej veliko hudičevega. Prav je, da protestanti oznanimo katoličanom evangeljsko resnico. V bobnanju in paradiranju po ulicah, kjer proslavljaš zmago nekega kralja nad drugim kraljem pa ni nič krščanskega ali evangeljskega.

Dejanskost našega krščanskega življenja je razvidna iz naše ljubezni do bratov v Kristusu. Apostol primerja tistega, ki sovraži brata z ubijalcem, kdor pa v tem vztraja, nima v sebi večnega življenja (v. 15). Janez je s tem izrazil tisto, kar je že prej povedal Jezus v svojem znanem govoru na gori: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče 'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!" (Mt 5,20.21) Vsak uboj je najprej spočet v človekovi notranjosti (cf. Mt 15,18.19)! Ljubezen se dokazuje v dejanjih: "Kako more Božja ljubezen ostati

v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?" (1Jn 1,17)

Naslednjih nekaj vrstic se nanaša na našo zaupnost do Boga. Biti kristjan ne pomeni biti brez greha. Martin Luther je glede tega rekel, da je kristjan "simul iustus et peccator", oziroma "hkrati pravičen in grešnik". Kristjani mnogokrat grešimo, potem pa se rado zgodi, da dobimo moralnega mačka. To samo po sebi ni ravno slabo, saj nas vodi k popravi, hkrati pa je tudi znamenje, da smo na pravi poti. Takim pravi sv. Janez: "Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse." (1Jn 3,19.20) Te besede torej veljajo tistim s preobčutljivo vestjo. Naprej pravi: "Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč." (vv. 21.22) Katere pa so tiste zapovedi? Odgovor nas čaka že v naslednji vrstici: "To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal." (v. 23) Mi sicer nismo zveličani po ljubezni, niti po izpolnjevanju zapovedi, ampak po veri, ki je Božji dar (cf. Ef 2,8). Ljubezen je posledica vere, ne obratno. Nepotrebno izzivanje drugače mislečih na Severnem Irskem z oranževskim paradiranjem ni ravno sad ljubezni, še manj sad prave, zveličavne vere, ampak sad določenih političnih prepričanj in nacionalističnih čustvovanj. Take reči sramotijo Boga in so prikladna municija za vse sovražnike Kristusovega evangelija.

Za konec pa še ena spodbuda: "Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal." (v. 24) Hvala Bogu za njegovega Duha!

O medsebojni ljubezni

2011-06-25T19:03:00.003+02:00

Perikopa, ki v tradicionalnem lekcionarju služi kot prvo berilo za jutrišnjo nedeljo (1. nedeljo po Sveti Trojici), je vzeta iz 1. Janezovega lista 4, 7-21.

Apostol Janez spodbuja v tem odlomku kristjane k pristni medsebojni ljubezni. Kdor je rojen iz Boga, torej tisti, ki je bil nanovo rojen, je sicer res odrešen po veri, toda eno od zunanjih znamenj novega rojstva je bratska ljubezen.

Ta ljubezen pravzaprav ni nekaj, kar bi mi mogli proizvesti sami iz lastne moči: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj." (Jn 4, 11.12) Zelo preprosta stvar: Bog nas ljubi in je svojo ljubezen do nas izrazil in dokazal s tem, da je za nas žrtvoval svojega Sina, zato smo tudi mi dolžni, da se med sabo ljubimo. "Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem." (v. 16b). Izrek, da je Bog ljubezen, je danes zelo popularen. Tisti, ki ga jemljejo izven konteksta, po drugi strani pozabljajo na Božjo jezo in še katero drugo lastnost, ki ne prija ušesom nespreobrnjenih: "Kajti GOSPOD, tvoj Bog, je ogenj, ki požira, ljubosumen Bog." (5Mz 4,24) To dokazuje tudi evangeljska perikopa o bogatašu in ubogem Lazarju, o kateri sem pisal lani.

Da smo res v Bogu, spoznavamo po svetem Duhu, ki nam ga je dal. Božja ljubezen, ki nam je bila dana, ima še eno pomembno lastnost; to je, da iz nas izganja strah: "V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni." (1Jn 4,18). Religija je stvar strahu, vera pomeni zaupnost do Boga, ki smo je deležni po ljubezni, ljubezen pa izganja strah. Kdor je v Kristusu, se mu ni treba bati kazni. Strah je povezan z nevero, ljubezen pride po veri.

In še opomin: "Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal. Če kdo pravi: 'Ljubim Boga,' pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl." (vv. 8a.20) Dokaz za pristnost naše vere je torej odnos do bratov in sester, oziroma ljubezen.

Že spet ta država!?

2011-06-24T19:29:00.002+02:00

Vir slike: Wikipedija

Tega zapisa sem se lotil ob dvajsetletnici samostojne Slovenije. Pri tem me zlasti zanima, kakšen odnos naj bi imel kristjan do institucije, imenovane država. Tu ne mislim države v smislu državnega ozemlja s pripadajočim prebivalstvom, ampak odnos do upravljanje z državo ter do državne oblasti.

Od kod in zakaj država? O tem obstaja več teorij. Ena od njih je marksistična. Po njej je država orodje izkoriščevalskih družbenih razredov, s katerim si pomagajo pri eksploataciji podrejenih in izkoriščanih družbenih razredov. Engels pravi, da je država oficielni predstavnik družbe, ko pa bo postala dejanski predstavnik vse družbe, naj bi samo sebe naredila za odveč. Tisti, ki smo živeli v državi, ki so jo vodili s pomočjo marksistične ideologije, smo se lahko iz prve roke prepričali, da država ni ravno odmirala, ali postajala odveč, ampak je zlezla v vse pore družbe.

Rimski komediograf Plavt je rekel, da je človel človeku volk, kar je pozneje ponovil tudi Thomas Hobbes. Ta trditev je po mojem mnenju kar ustrezna diagnoza dejanskega človeškega stanja, ki se ji v svetopisemskem jeziku reče greh. Država ne bi bila potrebna edino, če bi bili ljudje brezgrešni, pa niso, torej je obstoj države ena od posledic greha, ni pa nujno ena hujših posledic.

Glede kristjanovega odnosa do oblasti, oziroma države, je apostol Pavel v Rim 13, 1-7 zapisal naslednje:

"Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. 2 Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. 3 Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. 4 Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. 5 Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. 6 Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. 7 Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast"

Zdaj pa secirajmo zgornji sestavek.

Vsaka oblast je od Boga. V času, ko je Pavel pisal pismo Rimljanom, se rimska oblast ni kaj prida ukvarjala s kristjani. Rimska država je z razvejano mrežo cest in z vojsko skrbela za varnost državljanov, kar je tudi omogočalo razširjanje evangelija po obsežnem cesarstvu. Po drugi strani se je Pavel zavedal, da je tudi slaba oblast boljša od nikakršne oblasti, oziroma brezvladja. Kot primer lahko vzamemo trenutno stanje v Somaliji ali stanje nekaj let nazaj v Liberiji, kjer so v stanju popolnega brezvladja mladoletniške milice terorizirale prebivalstvo.
Kdor se upira oblasti, se upira Božjemu redu in si nakoplje obsodbo (v. 2). Celo slab red je boljši od nobenega reda (o čemer je bilo govora v 1. točki), saj "Bog ni Bog zmešnjave, ampak miru." (1Kor 14,33) Apostol odvrača kristjane od uporništva, ker jih lahko le-to privede do obsodbe. Rimska oblast pa glede teh reči ni bila ravno nežna.
Oblast je Božja služabnica in se je ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak, kadar delamo hudo. Kot sem že prej omenil, kristjani v najzgodnejšem obdobju še niso imeli posebnih težav z rimsko oblastjo. Namen oblasti naj bi bila skrb za red in pravičnost, za kar so Rimljani dokaj dobro poskrbeli. Pavel kot rimski državljan je užival zaščito rimskega prava in se je mogel s ponosom sklicevati na dejstvo: "Romanus sum," ki mu je to zaščito tudi omogočalo. Mestni redarji v Filipih so ob neki priložnosti pretepli Pavla in Sila ter ju vrgli v ječo. Ko so prišli po njiju, se je Pavel skliceval na svoje državljanske pravice: "Toda Pavel je sporočil redarjem: 'Čeprav sva rimska državljana, so naju dali javno pretepsti, ne da bi nama bili dokazali krivdo, in naju vrgli v ječo. Zdaj pa bi naju radi skrivaj vrgli ven. Ne, tako ne gre! Naj prideta oblastnika sama semkaj in naju spremita na prostost!' Redarji so te besede sporočili oblastnikoma. Le-ta sta se prestrašila, ko sta slišala, da sta Pavel in Sila Rimljana. Prišla sta k njima in se opravičila, ju odpeljala iz ječe ter prosila, naj odideta iz mesta." (Apd 16, 37-39) Kristjanu se torej v odnosu do oblasti ne sme napravljati kot neka tutka, ampak se sme upravičeno sklicevati na svoje pravice. Ko so ob neki drugi priložnosti hoteli prebičati Pavla, se je spet skliceval na svoje rimsko državljanstvo (cf. Apd 22,21-29).
Plačevati je treba davke in izpolnjevati obveznosti. Kristjan je dolžan plačevati davke in biti poslušen oblasti v čisto zemeljskih stvareh. Tudi Jezus je v zvezi s plačevanjem davkov rekel: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega." (Mr 12,17) Mi sicer nimamo cesarja, ampak smisel je isti: cesar simbolizira državno oblast. Toda ta poslušnost ni absolutna, kadar gre za zadeve, ki so v nasprotju s Kristusovim verskim in etičnim naukom. V teh primerih je kristjanova dolžnost, da pove državi enako, kot je oblastnikom povedal apostol Peter: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29) Nobena država se nima pravice postavljati nad kristjanovo vestjo! Država ne sme delovati kot malik. Iz bližnje preteklosti poznamo tri totalitarne sisteme, ki so malikovali državo: fašistični, nacistični in realsocialistični. Država še zdaleč ni nekaj absolutnega, kajti države prihajajo in odhajajo. Kdor ne verjame, naj si ogleda zgodovinske karte Evrope leta 100, 1000, 1500, 1900, 1930, 1960 in 2010. Lahko tudi katero od naštetih opusti, ali si pogleda take iz drugih let.

Kaj pa demokracija? O tem sistemu je Churchill nekoč povedal, da je sicer zelo slab sistem, a boljšega da še nismo iznašli. S tem mnenjem se zelo strinjam. Seveda pa tudi demokracija ni ravno vsemogočna, kakor bi si mnogi želeli. Modri Salomon je rekel: "Kjer ni izvedenosti, ljudstvo propada, kjer je veliko svetovalcev, je blaginja." (Prg 11,14) s tem izrekom se kar strinjam, pred "svetovalcev" pa bi še za vsak primer dodal: modrih in poštenih. Na drugem mestu pa je zapisal: "Ko vladajo krivični, se množi greh, pravični pa bodo videli njihov padec." (Prg 29,16) Res je, tudi to se dogaja, čeprav včasih na daljši rok, kot bi si kdo želel. Tudi v demokraciji upravljajo nepopolni ljudje, zato ne more biti popolna. Volitve v demokraciji pa vsaj omogočajo menjavo zakonodajne in izvršilne oblasti, ko se le ta "iztroši", kar takim družbam omogoči večjo dinamičnost.

Sv. Pavel pa nam vsem skupaj polaga na srce še nekaj: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho." (1Tim 2,1.2) Glede na to, da so danes kralji v glavnem nekako iz mode, lahko ta samostalnik v praktičnem življenju nadomestimo s predsednikom ali s kom podobnim, pomen pa ostane isti: kristjan naj moli za oblastnike, ne glede na to, kakšni so.

Kristjani smo razpeti med dvema domovinama, ena je v nebesih, oziroma, kakor je pisano: "Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa." (Flp 3,20), ker pa bivamo v telesu, imamo tudi zemeljsko domovino. Za slovenskega kristjana je ta domovina Slovenija. Svojim bližnjim in naši zemeljski domovini smo dolžni po svojih močeh služiti duhovno in materialno. Ob njeni dvajsetletnici naj Bog blagoslovi Slovenijo in vse, ki v njej prebivajo! Da ne bomo sebični: naj se ta Blagoslov razlije na vse narode in ljudstva sveta!

Wilhelm Busch: Zakaj Bog dopušča zlo?

2011-06-23T08:26:00.005+02:00

svetu se dogajajo strašne stvari. In zato se ljudje sprašujejo: Kje je Bog? Zakaj on to dopušča? Zakaj ob vseh teh strahotah molči? In tako lahko pridemo do nevarne misli: Morda pa res ni Boga? Mogoče so nebesa prazna? Mogoče je ateizem vseeno pravilen?

KLIKNI za dostop do brošure [>>]

Henry Purcell: Te Deum v D duru

2011-06-19T10:40:00.004+02:00

1. del:

2. del:

Več o tem »

Mladinski tabor, Hodoš, 27.-31.7. 2011

2011-06-16T14:46:00.002+02:00

Nekaterih stvari ni mogoče zguglati!
Ali pač?

Organizatorji: Evangeličanska cerkev Murska Sobota in Društvo ZvEŠ

Kontakt: eco.ms(at)siol.net za dijake

info(at)zves.si za študente

http://www.evangelicanska-cerkev.si/

http://www.zves.si/

Psalm 121

2011-06-12T19:35:00.000+02:00

Poje zbor katedrale sv. Pavla v Londonu

Psalm 121 - Slovenski standardni prevod:

Svoje oči vzdigujem h goram:

od kod bo prišla moja pomoč?

2 Moja pomoč je od GOSPODA,

ki je naredil nebo in zemljo.

3 Naj ne da, da bi tvoja noga omahovala,

tvoj varuh naj ne dremlje.

4 Glej, ne dremlje, ne spi,

Izraelov varuh.

5 GOSPOD je tvoj varuh,

GOSPOD je tvoja senca,

nad tvojo desno roko.

6 Podnevi te ne bo udarilo sonce,

ne luna ponoči.

7 GOSPOD te bo varoval vsega hudega,

varoval bo tvoje življenje.

8 GOSPOD bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje,

od zdaj in do večnosti.

Binkošti 2011

2011-06-11T20:56:00.007+02:00

"Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel." Juda (ne Iškarijot) mu je rekel: "Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?" Jezus je odgovoril in mu rekel: "Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.

To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: 'Odhajam in pridem k vam.' Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče." (Jn 14, 15-31a)

Več o tem »

Protestantska etika za 21. stoletje

2011-06-09T19:48:00.017+02:00

V sredo, 15.06.2011 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje

mag. Leona Novaka in prof.dr. Jähnichena

na temo

»Protestantska etika za 21. stoletje«.

Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature, vhod iz Stritarjeve ulice 7.

Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar

Kateri praznik?

2011-06-08T17:06:00.006+02:00

ubi Slouenzi! Letošnji dan Primoža Trubarja, ki so ga lani s tolikšnim pompom razglasili v parlamentu za državni praznik, je izzvenel nekam v prazno. Res je sicer, da ta praznik ni dela prost dan, s čimer se popolnoma strinjam. Toda, če gre za državni praznik, bi lahko vsaj kje visela kaka zastava, ampak nič. Nekaj dni nazaj sem sicer dobil elektronsko pošto, v kateri smo bili prejemniki "vljudno vabljeni", da se udeležimo proslave, ki je danes potekala v državnem zboru in še ene, ki se bo kmalu pričela odvijati na Rašici. Toda tu je šlo za neuradno sporočilo, ki bi lahko bilo tudi netočno.

Ko sem šel stvar preverjati na spletu, nisem na to temo našel ničesar. Spletna stran Slovenskega protestantskega društva o tem modro molči, tudi spletna stran zavoda Trubarjevi kraji ni glede tega nič kaj bolj gostobesedna, ali pa sem kaj spregledal. Res je, da težko spregledaš stvari, na katere se koncentriraš. Pa mi danes zjutraj pade v glavo ideja, da zadevo preverim tudi na spletni strani državnega zbora. Glej, čudo, tam sem končno našel javno objavljeno vabilo na proslavo. Nato sem se lotil raziskovanja, kaj piše na spletu o današnjem dnevu. Skoraj vse, kar sem našel, je bil lanski sneg, le na spletni strani radia Triglav Jesenice je pisalo nekaj svežega o tem prazniku. Da ne bom krivičen, po končani proslavi je tudi v Dnevniku izšel en članek o proslavi in o slavnostnih besedah, ki so bile tam izrečene.

Ne vem, zakaj se gremo pri nas praznik, ki je skorajda skrivnost, proslave v njegovo počastitev pa potekajo napol v ilegali. Kateri motivi so vodili tiste, ki so ta praznik predlagali in na koncu uzakonili, zdaj pa je pristal nekje v popolnem zakotju? Konec koncev že imamo dan reformacije in se mi tovrstno podvajanje ne zdi najbolj potrebno. Očitno se tudi njim ne zdi. Toda, zakaj so si potem izmislili ta praznik?

Ob dnevu Primoža Trubarja

2011-06-07T18:54:00.007+02:00

Za vse Slovence prosim

milosti, miru, usmi-

ljenja in pravega spoznanja Boga

po Jezusu

Kristusu*

S temi besedami je Primož Trubar nagovoril Slovence v svojem prvem katekizmu, ki je izšel leta 1550. Te besede, ki so bile napisane pred davnimi 461 leti, so še danes enako aktualne, kot v času, ko so bile prvič objavljene.

V tem nagovoru, ki je prošnja, oziroma molitev, prosi Trubar na prvem mestu za milost. Brez milosti, ki jo ponuja Bog, namreč ni mogoče doseči opravičenja pred neskončno Božjo pravičnostjo, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "[S]aj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,23.24)

Naslednja stvar, za katero je prosil Trubar, je mir. S tem zagotovo ni mislil miru, ki ga daje ta svet, ampak mir, ki prihaja od Boga. O tem miru je Jezus povedal svojim apostolom: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši." (Jn 14,27)

Tretja stvar, ki jo omenja Trubar, je usmiljenje. Psalmist Asáf pravi: "Ne spominjaj se proti nam krivd prednikov. Hitro naj pride pred nas tvoje usmiljenje. Zakaj postali smo zelo slabotni." (Ps 79,8) Tudi Trubar se je zavedal, da brez Božjega usmiljenja ni pomoči našim človeškim slabostim. Enako kot Pavel, je tudi Trubar zelo dobro vedel, da naše zveličanje "ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče (v pomenu: "ki se trudi". Op. Dizma), ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje." (Rim 9,16) To usmiljenje je hotel Trubar Trubar priklicati na Slovence.

Četrta stvar, za katero prosi Trubar, je pravo spoznanje Boga. Ljudje so imeli v vseh časih določeno spoznanje Boga, ki pa v večini primerov ni bilo pravo. V Trubarjevem času so imeli na Slovenskem več ali manj vsi ljudje nekakšno spoznanje Boga, a je bilo močno deformirano, saj je srednjeveška cerkev oznanjala zveličanje po veri in po delih, mešala evangelij s postavo ter enačila pojma opravičenje in posvečenost, kar počne večinska cerkev v naših krajih še danes. To pa je precej daleč od pravega spoznanja Boga, o katerem govori Trubar. Lahko bi torej rekli, da pomeni prošnja za pravo spoznanje Boga prošnjo za dejansko notranjo reformacijo vsakega posameznika. Trubar ne prosi za neko brezoblično maso, ampak za vse Slovence, torej za vsakega posameznika. Bog rešuje posameznike, ne skupin ali kolektivov. Ti posamezniki se povezujejo v cerkev, ki potem ni le zbir posameznikov, ampak je več kot le to. Ampak to je že druga tema.

Petič, Trubar prosi Boga Očeta po Jezusu Kristusu. Kristus je tisti, ki je prišel na svet odrešit grešnike, na zemlji je živel brezgrešno življenje, bil usmrčen s sramotno smrtjo na križu, kjer je prevzel vse dolgove, ki jih ima njegovo ljudstvo do nebeškega Očeta in na koncu vstal za naše opravičenje. "Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR) Kristus je tisti, ki posreduje za nas. On sam je rekel, naj prosimo po njem, oziroma v njegovem imenu: "Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno." (Jn 16,24)

Ker je Trubarjeva prošnja še vedno enako aktualna, kot je bila ob svojem nastanku, tudi jaz prosim isto za vse, ki boste to brali in za vse ljudi v naših krajih in po svetu. Naj bo dan Primoža Trubarja vsem v blagoslov!

*Primož Trubar, Katekizem (1550). Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec 2009. S.9.