Jezus in prešuštnica

Ko je Jezus srečal žensko, zasačeno v prešuštvu (Jn 8), ji je sicer rekel: "Ne obsojam te," ni ji pa rekel: "Pojdi živi svojo resnico in bodi svoj pravi jaz," ampak: "Pojdi in ne greši več!"

Jezus ne pritrjuje ljudem v njihovem grehu, temveč  jih kliče k spreobrnjenju. 

~ Shane Pruitt

Bratska ljubezen v cerkvi

Obravnavana perikopa je vzeta iz 1. Janezovega lista 4, 7-21. 

V tem odlomku spodbuja apostol Janez   kristjane k pristni in dejavni medsebojni ljubezni. Tukaj seveda ni mišljena tista vrsta "ljubezni", o kateri govorijo politiki in svet na raznih paradah ponosa, kot temu pravijo. Gre za  bratsko ljubezen med kristjani, ki je  eno od zunanjih znamenj njihove  odrešenosti in novega rojstva.

Ta vrsta ljubezni ni  nekaj, kar bi zmogli mi sami proizvesti iz lastnih moči: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj." (Jn 4, 11.12) Zadeva je torej takšna: Bog nas je prvi vzljubil in svojo ljubezen do nas izrazil ter dokazal s tem, da je za nas žrtvoval svojega Sina, zato smo tudi mi dolžni, da se med sabo ljubimo. "Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja  v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem." (v. 16b).  Izrek, da je Bog ljubezen, je danes zelo popularen. Privoščila si ga je tudi visoko rangirana slovenska političarka, in sicer na način, kot da so vse ljubezni enake. To je tipična govorica današnjega sveta, v resnici pa je to laž. Tukaj ne gre za nikakršno erotično ljubezen ali sentimentalnost, ki jo mnogi zamenjujejo z ljubeznijo agapé, oziroma s krščansko ljubeznijo. Tisti, ki to vrstico jemljejo izven konteksta,  pozabljajo na Božjo jezo in še katero drugo lastnost, ki ne prija ušesom nespreobrnjenih: "Kajti GOSPOD, tvoj Bog, je ogenj, ki požira, ljubosumen Bog." (5Mz 4,24) Da je to res, dokazuje  evangeljska perikopa o bogatašu in ubogem Lazarju. 

Da smo res v Bogu, spoznavamo po Svetem Duhu, ki nam ga je dal.  Božja ljubezen, ki nam je bila dana,  ima še eno pomembno lastnost; to je, da iz nas izganja strah: "V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni." (1Jn 4,18). Religija je stvar strahu, vera pomeni zaupnost do Boga, ki smo je deležni po ljubezni, ljubezen pa izganja strah. Kdor je v Kristusu, kdor veruje vanj in kdor mu zaupa, se mu ni treba bati kazni. Strah je povezan z nevero, ljubezen pa pride po veri.

 In še opomin: "Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal. Če kdo pravi: 'Ljubim Boga,' pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl." (vv. 8a.20) Dokaz za pristnost naše vere je torej odnos, ki ga gojimo do  naših bratov in sester v Kristusu.

Zapoved ljubezni ni evangelij, ni dobra novica. Zapovedi sestavljajo in predstavljajo postavo, zakon. Evangeljsko sporočilo je tole: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Bog nas ni vzljubil, ker bi bili tako dobri in popolni, da bi si to zaslužili. Kristus ni umrl za popolne, ampak za brezbožne (cf. Rim 5,6). Da, za brezbožne grešnike: "Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki."  (Rim 5,7.8)  Ko se zavemo, v kakšnem stanju smo bili, ko nas je Bog poklical v občestvo s seboj, potem tudi ljubezen do brata in sestre v Kristusu ni več nekaj tako težkega.  

Najpredrznejša laž

Najpredrznejša laž med vsemi je tista, ko si ljudje govorijo:  "Ni mi treba biti zaskrbljen zaradi  Božje jeze, kajti moj Bog  je Bog ljubezni." Če tako mislite, potem je vaš bog malik.

~ R. C. Sproul

Sodobni svet

Noben kristjan ne bi smel biti presenečen nad našim današnjim svetom. To bi moral pričakovati. 

-Martyn Lloyd-Jones

Milost

Milost je tisto delovanje roke vsemogočnega Boga, ki ga nobena stvar ne more ovirati ali zadrževati. 

~ Pashazij Quesnel (k Mt 20,34)

Kaj šteje na koncu?

Ob moji smrtni uri bo največ štelo to, ali so bili moji grehi očiščeni s Kristusovo krvjo. 

~ A. W. Pink

Luther o sv. zakonu

Zakonski stan je najplemenitejši stan na zemlji in vzvišen poklic. V njem se vsak dan preizkuša vera, ljubezen pa se uči preko potrpljenja in odpuščanja. 

~ Martin Luther

Greh in svetost

Greh je sladak, v naših želodcih pa postane grenak. Svetost je pogosto grenka, v naših želodcih pa postane sladka.

~ Gary Thomas

Sveta, večna in nedeljiva Trojica

Današnja nedelja je tradicionalno posvečena skrivnosti Svete Trojice, ki je ena od temeljnih dogem krščanske vere. Ko so v srednjem  veku nekateri  razmišljali, da bi Sveti Trojici namenili nek poseben dan, ni šlo gladko, ker so drugi temu ugovarjali, češ, da bi šlo tu za praznik dogme. Na koncu je prevladalo mnenje tistih, ki so bili za tak poseben praznik.

Kaj je sploh dogma? Pri dogmi gre za nekaj podobnega,  kot je v matematiki aksiom. Protestantom nekateri očitajo, da nismo dosledni pri načelu Sola Scriptura, saj Scriptura ne pozna pojma Sveta Trojica. Slednje je sicer res, res pa je tudi, da takšni in podobni kritiki ne poznajo načela Sola Scriptura, ki pravi, da je treba vse dogme preveriti skozi Pismo. Kar gre skozi sito, se obdrži, kar ne gre skozi, se zavrže. Pri reformaciji  ni šlo za izumljanje nove vere, ampak za prevetritev in popravke  verskega nauka, ki se je deformiral skozi stoletja.

Znana je zgodba o tem, kako je sv. Avguštin skušal doumeti  skrivnost Svete Trojice, a brez uspeha. Potem je srečal dečka, ki je prelival vodo iz morja v majhno jamico. Ko ga je Avguštin vprašal, kaj dela, mu je mali odgovoril, da hoče preliti vso vodo iz morja v jamico. Učenjak mu je rekel, da je kaj takega nemogoče. Toda deček mu je odvrnil: "In ti bi rad veliko skrivnost Svete Trojice prelil v svojo majhno glavo?" To je sicer legenda, a je zelo poučna. Človek v svoji končnosti ne bo mogel nikoli doumeti neskončnega, neizrekljivega in nedoumljivega Boga. Opraviti imamo namreč z Božjo aseiteto. 

Kaj sploh pomeni v našem primeru beseda aseiteta? Če jo boste iskali na Franovih spletnih straneh, je ne boste našli. Jo pa najdemo v Velikem slovarju tujk (CZ 2002, s. 76), kjer  v zvezi z njo piše naslednje: 

aseitéta  -e ž [lat. a se esse biti od sebe] 1. nastanek iz samega sebe, avtogeneza (po krščanskem nauku lastnost Boga, ki ga ni nihče ustvaril) [...] 

Bog je torej neustvarjen. On ni niti del stvarstva, niti stvarstvo samo, niti podaljšek stvarstva, pa tudi stvarstvo ni podaljšek Boga. Bog nima ne začetka ne konca, stvarstvo ima svoj začetek, saj je neustvarjeni Bog njegov Stvarnik. Bog je v človeških predstavah nekaj takega kot človek, le da je veliko večji in močnejši. Takšna predstava je zgrešena, ker je Bog bistveno drugačen od vsega stvarstva. 

Bog je enostavno, nespremenljivo in brezstrastno duhovno Bitje. To, da je enostaven pomeni, da se ne sestoji iz različnih delov. To, da je Bog nespremenljiv pomeni, da se ne spreminja. Če bi se spreminjal, bi se lahko na boljše ali na slabše, kar je v nasprotju z Božjo popolnostjo. Brezstrastnost pomeni, da v njem ne prihaja do  čustvenih sprememb. Gre torej za vrsto Božje nespremenljivosti. 

Zdaj pa si poglejmo, kako lahko sploh kaj vemo o Bogu in kako ga lahko spoznavamo. Bolj na splošno lahko vemo nekaj o Bogu iz njegovih del, saj pravi psalmist: "Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok."  (Ps 19,2)  Seveda pa je to splošno spozna(va)nje preveč površinsko, da bi lahko o Bogu vedeli kaj več. Na temelju stvarstva in v moči človeškega razuma je največ, kar lahko spoznamo, to, da obstaja neko božansko Bitje, ki je vse ustvarilo. Za kaj več potrebujemo posebno razodetje, ki ga najdemo v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. V njem se je namreč Bog razodel kot Stvarnik, Vzdrževalec vsega stvarstva in kot Odrešenik. Na temelju splošnega in posebnega razodetja lahko  nekaj izvemo o Bogu, to pa  natančno toliko, kolikor je potrebno za nas in za naše odrešenje. 

 

Iz našega začetnega bibličnega citata je razvidno, da se pri govorjenju o Bogu soočamo s težavo, kako sploh govoriti o njem.  Res je, da se da o Bogu izražati na afirmativni ali trdilni način, kar pomeni, da govorimo o tem, kaj in kakšen  je Bog. Lahko torej rečemo: "Bog je dober. Bog je velik. Bog je ljubezen. Bog je luč. Bog je resnica. Boga lahko spoznavamo. Itn." Toda ta način je problematičen, ker z njim Boga nekako prizemljimo in izenačimo s stvarstvom, kar nas odvede v panteizem. Na krščanskem vzhodu se je temu nasprotno uveljavila negativna ali apofatična teologija, ki je deloma prodrla tudi na zahod (z njo se je ukvarjal tudi Akvinski), po kateri lahko o Bogu povemo le tisto, kar On ni, na primer: "Bog ni škodoželjen. Bog ni ustvarjen. Bog ni vezan na čas in prostor. Bog nima telesa. Itn." Nevarnost izključne rabe te teologije je v tem, da je njena zadnja postaja ateizem, kajti če o Bogu ne moremo ničesar povedati, potem pridemo na koncu do formule Bog = 0. Lahko pa je ta način, ki so ga na krščanskem zahodu poimenovali tudi via negativa, zelo dober korektiv afirmativne teologije. O Bogu je torej treba govoriti na afirmativni in nikalni način.  Takšni kombinaciji afirmativne in negativne teologije je zelo blizu analogen način. Jezik ustvarjenega, končnega in omejenega bitja ni zmožen zaobjeti neskončnega in nedojemljivega Stvarnika, ki je popolnoma drugačen od vseh ustvarjenih bitij in vsega stvarstva. Kadar torej govorimo o Bogu, še zdaleč ne zaobjamemo vsega o njem,  saj kot prigodna človeška bitja nimamo nobene izkušnje glede tega, kaj pomeni biti Bog.  Izraz analogno pomeni podobno. Ko torej Sveto pismo govori o Bogu kot Očetu, s tem ne misli enakosti med Bogom in zemeljskimi očeti. Bog je torej v določenih pogledih podoben zemeljskim očetom, a še zdaleč ne v vseh. V bistvu je bolj drugačen kot podoben. Ko rečemo: "Bog je ljubezen," je to dobro ponazorilo, ko govorimo o krščanstvu  tistim izven cerkve.  Problem pa se pojavi, če zvedemo Boga na nivo človeške ljubezni ali sentimentalnosti, kajti Bog je tudi glede tega zagotovo dosti več kot to, kar lahko izrazi naš jezik. 

 

Kristjani verujemo v trinitarnega ali troedinega Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. V Bogu  te tri prej naštete Božje osebe (hipostaze) predstavljajo eno Božje bistvo (ousia). Skrivnost te imanentne ali večne Trojice je človekovemu razumu nedoumljiva. Razlagati njeno skrivnost pomeni razlagati nerazložljivo. Kolikor se nam je ta Trojica razodela v zgodovini, je sicer vse prav in res, ne razodeva pa nam celotnega Božjega bistva. Končni človek pač ni zmožen doumeti Neskončnega. Bog ostaja za nas skrivnost, toda vse, kar o njem vemo, povsem zadošča za naše zveličanje. V krščanski cerkvi se je bilo  treba že zgodaj spoprijeti  spoprijeti  s tem vprašanjem. Od judovstva je novozavezna cerkev  podedovala vero v enega Boga. Toda tudi Jezus se je svojim učencem razodel kot Bog. Po svojem odhodu je  učencem poslal  Svetega Duha.  Ker pušča Sveto pismo  stvari odprte, je morala cerkev to nekako povezati, ker so se   v zvezi s tem zelo zgodaj pojavile različne herezije. Cerkev je to vprašanje razrešila in rezultat definirala  na nikejskem in prvem carigrajskem koncilu.  Z matematičnega stališča je seveda enačba "trije so eden in obratno" nesprejemljiva. Ne smemo pozabiti, da je  Bog  onkraj matematike. Če bi bilo drugače, bi bil Bog del naravnega sistema stvari, toda on presega stvarstvo.  Tu ne gre za nasprotje, ampak za paradoks.  Dogma o Trojici pa nas uči še eno pomembno resnico, ta je, da je Bog občestveno bitje, ne pa samozadovoljni samotar. Ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, smo tudi ljudje občestvena bitja, zato pravijo sociologi, da je človek družbeno bitje.  Jezus se je svojim učencem razodel kot Sin nebeškega Očeta, torej je Oče počelo Sina. Nekateri  razlagajo skrivnost Trojice s stališča Janezovega izreka: "Bog je ljubezen." (1Jn 4,8) Oče ljubi Sina, Sin mu vrača ljubezen, Sveti Duh pa je vez ljubezni v Trojici. Gre za precej smiselno razlago te dogme, toda, tudi to je poenostavitev, oziroma analogija. 

 

Božjo skrivnost zelo lepo ponazarja naslednji dogodek:

Potem je Mojzes rekel: "Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!" 19 Rekel je: "Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota in klical bom pred teboj ime Gospod. Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti." 20 Nato je rekel: "Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ."

21 Potem je Gospod rekel: "Glej, tu je mesto pri meni; stopi na skalo! 22 Ko pojde moje veličastvo mimo, te bom postavil v razpoko v skali in te pokril z roko, dokler ne bom mimo. 23 Ko bom potem odmaknil roko, me boš videl v hrbet, mojega obličja pa ne more videti nihče."   (2Mz 33,18-23)

Ko si je Mojzes želel videti Božje veličastvo, mu je Bog ugodil. Ves dogodek je sicer napisan precej antropomorfno, toda če smo pozorni, se Jahve Mojzesu ni pokazal v celoti, ampak samo delno. Bog seveda tudi ni prisoten le na enem mestu, niti ne hodi sem ter tja. Tu je šlo za posebno teofanijo ali Božjo pojavitev, ki je bila seveda delna, pa še te  ni smel Mojzes videti v celoti. Tako tudi mi vemo zelo, zelo malo o Bogu, ostalo pa je skrivnost, toda to malo popolnoma zadostuje za naše večno zveličanje. 

Nekateri takole povzemajo nauk o Trojici: "Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje."  Ta trditev je sicer resnična, a še vedno pomanjkljiva. Pri stvarjenju  sta namreč sodelovala tudi Bog Sin in Bog Sveti Duh (cf. Heb 1,2. 1Mz 1,2).  Tudi pri našem odrešenju so sodelovale vse tri Božje osebe (cf. Jn 3,5.6.8.16. Rim 8,26. Jn 6,37-40). Podobno je s posvečenjem (cff. 1Kor 1,30. Heb 2,11. 1Pt 1,2). 

 

Božja troedinost je skrivnost, tudi Bog je za nas končna bitja še vedno v pretežni meri skrivnost. Vse, kar lahko s človeškimi besedami povemo o njem, je zgolj otroško jecljanje. O njem še zdaleč ne vemo vsega, toda tisto, kar nam je razodeto in kar vemo, nam povsem zadostuje. Bog namreč ni le nekje tam, neskončno daleč, ampak nam je tudi neskončno blizu, saj se nam je razodel po našem Gospodu Jezusu Kristusu.  Po njem nam je razodel eno najlepših in najbolj ohrabrujočih stvari: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  To je vera, ki rešuje. Ali imaš to vero?

 

 

 

 

UPORABLJENA LITERATURA:

C. A. Carter, Contemplating God with the Great Tradition, Recovering Trinitarian Classical Theism. Baker Academic, Grand Rapids MI 2021.

A. E. McGrath, Christian Theology, An Introduction, Fourth Edition. Blackwell Publishing 2007.

Contra mundum

Ko je vera v modi, je lahko biti veren. Toda dokaz močne vere in odločitve za plavanje proti toku v nebesa je, če se postaviš na stran Boga, ko se nihče drug ne postavi zanj. 

~ Matthew Henry

Strah Božji

Če bi se ljudje bolj bali Boga, potem se ničesar drugega ne bi toliko bali. 

~ Richard Baxter

"Začetek modrosti je strah Gospodov, spoznanje svetih je razumnost." (Prg 9,10) 

 

Cilj evangelija

Cilj evangelija ni,  da te potrjuje, slavi in sprejema. Cilj evangelija je, da te reši, preobrazi in preusmeri.  Vsakdo se mora skesati, spreobrniti in slediti Jezusu.

~ Shane Pruitt

Luthrov nasvet pridigarjem

 Pridigaj in živi, kot da je bil Jezus včeraj  križan, danes vstal od mrtvih in da se jutri vrne. 

~ Martin Luther

Kristjan moli, Bog spreobrne

Kadar moliš za nespreobrnjene, tedaj to delaš na podlagi domneve,  da je v Božji  moči, da pridejo k veri.

~ J. I. Packer

.

Sveti Duh in oznanjevanje besede

Oznanjevanje nima nobene moči, dokler ne vzame Sveti Duh svoje besede in z njo prodre v srca ljudi.

~ R. C. Sproul

Na binkošti

 Na binkoštni dan je prav, da se  posvetimo tretji Božji osebi, torej  Svetemu Duhu. Heidelberški katekizem mu namenja samo eno vprašanje, kateremu sledi lakoničen odgovor:

Kaj veruješ o Svetem Duhu?

Prvič, da je tudi večni Bog z Očetom in Sinom (1 Mz 1,2; Iz 48,16; 1 Kor 3,16; 6,19; Apd 5,3). Drugič, da je dan tudi meni (Mt 28,19; 2 Kor 1,21) ter me na podlagi prave vere naredi deležnika Kristusa in vseh njegovih dobrih del (Gal 3,14; 1 Pt 1,2; 1 Kor 6,17), me tolaži (Apd 9,31) in ostane vedno z menoj (Jn 14,16; 1 Pt 4,14).

Kot pravi katekizem, je Sveti Duh dan kristjanu, da ga naredi deležnega Kristusa in vseh njegovih dobrin, oziroma blagodati.

V svojem pogovoru z Nikodemom je Jezus rekel: "Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo." (Jn 3,5) S tem je poudaril vlogo Svetega Duha pri novem rojstvu kristjana. Novo rojstvo je delo Svetega Duha v izvoljenih, oziroma, kot je rečeno v Dordrechtskih kanonih: 

Izvoljene, ki po naravi niso niti boljši niti zaslužnejši od drugih, ampak z njimi soudeleženi v isti bedi, je Bog določil, da jih izroči Kristusu, da bi bili po njem odrešeni; z učinkujočim klicem jih je poklical ter jih s svojo besedo in Duhom pritegnil v občestvo s Kristusom, da bi dobili pravo vero, opravičenje in posvečenje. (I. pogl., 7. člen. Poudaril Dizma) 

Apostol Pavel pa pravi: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti." (Rim 8,1.2) Novo rojstvo, ki nam ga je daroval Bog nas je torej osvobodilo stare postave greha in večne smrti, ki smo ji bili podvrženi s svojim naravnim, telesnim rojstvom.

Novemu rojstvu sledi življenje po Duhu. Z novim rojstvom smo namreč dobili novo identiteto, oziroma, kot je rekel starozavezni prerok Ezekiel: "Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali." (Ez 36,26.27) Pavel se je v osmem poglavju Rimljanom precej ukvarjal z življenjem po Svetem Duhu. Tu ne gre za neko teorijo, ki bi visela v zraku, ampak za zelo praktične stvari. Življenje, oziroma mišljenje po Duhu je nasprotno od starega, mesenega življenja in mišljenja, saj prinaša mišljenje po Duhu življenje in mir, medtem ko prinaša staro, meseno mišljenje smrt in pogubo. (prim. Rim 8,3-13)

Kristjan ne bi smel zapadati v strah, kajti "Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti." (2Tim 1,7) Sveti Duh ni duh suženjstva, ampak duh posinovljenja, v katerem kličemo: "Aba, Oče." (prim. Rim 8,15) Božjemu otroku se ni treba ničesar bati, kajti "njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu." (Rim 8,28) Bati se moramo le greha, ki seveda spada v področje Božjega strahu, le-ta pa nima ničesar skupnega s paničnim strahom, ki obvladuje svet.

Sveti Duh tudi moli in prosi, oziroma posreduje za nas, kot je pisano: "Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi." (Rim 8,26) Sami mnogokrat ne vemo, kako izraziti svoje prošnje Bogu. Sveti Duh je tisti, ki naše molitve oplemeniti in jim da pravo učinkovitost pred prestolom milosti. "Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo." (Rim 8,27b) Sveti v bibličnem smislu niso neka posebna kategorija v nebesih ali ljudje, ki bi odražali  posebno obliko svetosti, ampak je to novozavezni izraz za vse izvoljene. Sveti Duh nam torej pomaga hoditi skozi življenje in nam daje, da napredujemo v posvečenem življenju. Še vedno smo namreč v fazi učenja in še vedno hodimo v starem telesu.

Jezus je imenoval Svetega Duha Parakletos, kar pomeni Srednik, Zagovornik, Odvetnik, Tolažnik (po Strongu). Slovenski prevodi Svetega pisma uporabljajo izraz Tolažnik . Beseda pomeni v izvirniku nekoga, ki je pozvan na stran drugega na sodišče, da bi ga branil (po Easton's Bible Dictionary). Torej bi bil Zagovornik, ali Odvetnik primernejši izraz.

Sveti Duh ima tudi posebno vlogo v času preganjanja. Sam Jezus je rekel: "Ko vas bodo vlačili in vas izročali, ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh." (Mr 13,11) Mislim, da v vseh 2000 letih, odkar obstajamo kristjani, ni bilo obdobja brez preganjanj. Seveda preganjanja nikoli niso potekala povsod in z enako intenziteto. Res je tudi, da so tudi taki in drugačni kristjani preganjali drugače misleče, mnogokrat resnične kristjane. Za te zadnje velja beseda iz Mr 13,11.

Sveti Duh torej spremlja kristjana od novega rojstva, ki je pravzaprav njegovo delo v posamezniku, in potem skozi vse življenje. Blagoslovljeno binkoštno nedeljo voščim!

Ob dnevu Primoža Trubarja

Današnji praznik, dan  Primoža Trubarja, se ujema z binkoštnim praznikom, ko se spominjamo prihoda Svetega Duha na apostole, ki jih je opolnomočil za oznanjevanje evangelija  vsem narodom.  

Ob tej priložnosti se pridružujem Trubarjevi želji, ki jo je izrazil na začetku Katekizma l. 1550 ter vam vsem skupaj želim milosti, usmiljenja, miru in pravega spoznanja Boga, po našem Gospodu Jezusu Kristusu. 

"In vsak jezik bo slavil Boga."   (Rim 11,14b)

Za spodbudo

Vse ni dobro, toda vse bo še dobro.  Častimo Kralja, ki kroti vse svoje in naše sovražnike.

~ Chris Larson

Milost

Milost ne pomeni, da je Bog prezrl ceno greha, ampak, da jo je prevzel nase. 

~ N. N. 

Vir: www. monergism.com 

KLIK za dostop do izvirne misli >>

Božje usmiljenje

Božje usmiljenje je sidro duše, brez katerega bi nas lahko potopil sleherni val greha.

~ Jean Calvin

Preporod

Preporod ni popravljanje starega, ampak rojstvo popolnoma novega človeka.

~ Stephen Charnock

Vera brez posvečujočega vpliva

Vera, ki nima posvečujočega vpliva na srce, ni nič boljša kot vera hudičev. 

~ J. C. Ryle

Najosnovnejša resnica

Najosnovnejša teološka resnica je, da obstaja Bog in da vi niste On. 

~ Joel Beeke

Med že in še ne

Konec vsega je blizu. Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve. 8 Predvsem se med seboj goreče ljubite, ker ljubezen pokrije množico grehov. 9 Bodite gostoljubni drug do drugega brez godrnjanja. 10 Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel. 11 Če kdo govori, naj to stori, kakor je prav za Božje besede. Če je kdo v kakšni službi, naj jo opravlja z močjo, ki jo daje Bog. Le da bo po Jezusu Kristusu v vsem slavljen Bog. Njemu slava in oblast na veke vekov. Amen.            

(1Pt 4,7-11)

Ko je apostol Peter napisal, da je konec vsega blizu, s tem ni hotel reči, da bo vsak čas napočil konec sveta, ampak, da se  je do trenutka, v katerem je pisal, že izpolnila večina dogodkov, ki so bili del Božjega odrešenjskega načrta in so jih že prej napovedali starozavezni preroki: Mesija je prišel na svet, na njem je namesto nas živel popolno in brezgrešno življenje, na križu je umrl zaradi naših grehov in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja, šel je v nebesa, od koder je na prve binkošti poslal Svetega Duha.

Mi  živimo v vmesnem času, v katerem se srečujeta "že" in "še ne". Jezus  je s svojo eno, edino in popolno žrtvijo na križu izvršil popolno odkupitev, kar je izrazil, ko je rekel: "Izpolnjeno je." (Jn 19,30b) To je tisti  "že". Po drugi strani pa še ni napočil čas, ko bo Bog "vse v vsem". (1Kor 15,28) To je tisti "še ne".  V vmesnem obdobju, ki  je nam na razpolago, moramo biti kristjani on vsakem času  pripravljeni na Gospodov vnovični prihod. V tem je bistvo misli, izražene v 1Pt 4,7.

V nadaljevanju nam apostol. Peter nam  polaga na srce, naj se ljubimo med seboj, kajti ljubezen pokrije množico grehov (cf. v. 8). Gre za parafrazo Prg 10,12, kjer piše: "Sovraštvo zbuja prepire, ljubezen pa pokriva vse napake."  Znotraj Božji cerkve ne sme biti prostora za sovraštvo, pa tudi za brezbrižnost ne. Dokler smo na tej strani večnosti, kristjani ne bomo dosegli popolnosti. Medsebojna ljubezen pomaga pri premagovanju težav, do katerih prihaja v naši medsebojni komunikaciji in tako v našem medsebojnem ravnanju pokriva napake ter pomanjkljivosti. Ljubezen med kristjani se izraža skozi besede in dejanja, kot je gostoljubnost, oziroma vsakovrstno služenje bratom in sestram s svojimi milostnimi darovi. "[V]sak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako." (cf. 1Kor 7,7b)  Darov nimamo zato, da bi jih porabili  zase, ampak za izgradnjo občestva. Vse to pa ni za našo slavo, ali za slavo naše skupnosti, ampak v Božjo slavo. 

Toda pozor! Cerkev znotraj časa, ki ga ima na razpolago, nikoli ni bila in nikoli ne bo popolna družba, oziroma klub popolnih, temveč je in ostane sanatorij za grešnike. Dejstvo je, da smo še vedno na tej strani večnosti. Jezus je tisti, ki nas dela popolne pred Božjim obličjem, saj je on edini, ki je na tem svetu živel popolno in brezgrešno življenje. On za nas živi, kraljuje in posreduje, njemu pripada vsa slava na veke!