Bratska ljubezen v cerkvi

Obravnavana perikopa je vzeta iz 1. Janezovega lista 4, 7-21. 

V tem odlomku spodbuja apostol Janez   kristjane k pristni in dejavni medsebojni ljubezni. Tukaj seveda ni mišljena tista vrsta "ljubezni", o kateri govorijo politiki in svet na raznih paradah ponosa, kot temu pravijo. Gre za  bratsko ljubezen med kristjani, ki je  eno od zunanjih znamenj njihove  odrešenosti in novega rojstva.

Ta vrsta ljubezni ni  nekaj, kar bi zmogli mi sami proizvesti iz lastnih moči: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj." (Jn 4, 11.12) Zadeva je torej takšna: Bog nas je prvi vzljubil in svojo ljubezen do nas izrazil ter dokazal s tem, da je za nas žrtvoval svojega Sina, zato smo tudi mi dolžni, da se med sabo ljubimo. "Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja  v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem." (v. 16b).  Izrek, da je Bog ljubezen, je danes zelo popularen. Privoščila si ga je tudi visoko rangirana slovenska političarka, in sicer na način, kot da so vse ljubezni enake. To je tipična govorica današnjega sveta, v resnici pa je to laž. Tukaj ne gre za nikakršno erotično ljubezen ali sentimentalnost, ki jo mnogi zamenjujejo z ljubeznijo agapé, oziroma s krščansko ljubeznijo. Tisti, ki to vrstico jemljejo izven konteksta,  pozabljajo na Božjo jezo in še katero drugo lastnost, ki ne prija ušesom nespreobrnjenih: "Kajti GOSPOD, tvoj Bog, je ogenj, ki požira, ljubosumen Bog." (5Mz 4,24) Da je to res, dokazuje  evangeljska perikopa o bogatašu in ubogem Lazarju. 

Da smo res v Bogu, spoznavamo po Svetem Duhu, ki nam ga je dal.  Božja ljubezen, ki nam je bila dana,  ima še eno pomembno lastnost; to je, da iz nas izganja strah: "V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni." (1Jn 4,18). Religija je stvar strahu, vera pomeni zaupnost do Boga, ki smo je deležni po ljubezni, ljubezen pa izganja strah. Kdor je v Kristusu, kdor veruje vanj in kdor mu zaupa, se mu ni treba bati kazni. Strah je povezan z nevero, ljubezen pa pride po veri.

 In še opomin: "Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal. Če kdo pravi: 'Ljubim Boga,' pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl." (vv. 8a.20) Dokaz za pristnost naše vere je torej odnos, ki ga gojimo do  naših bratov in sester v Kristusu.

Zapoved ljubezni ni evangelij, ni dobra novica. Zapovedi sestavljajo in predstavljajo postavo, zakon. Evangeljsko sporočilo je tole: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Bog nas ni vzljubil, ker bi bili tako dobri in popolni, da bi si to zaslužili. Kristus ni umrl za popolne, ampak za brezbožne (cf. Rim 5,6). Da, za brezbožne grešnike: "Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki."  (Rim 5,7.8)  Ko se zavemo, v kakšnem stanju smo bili, ko nas je Bog poklical v občestvo s seboj, potem tudi ljubezen do brata in sestre v Kristusu ni več nekaj tako težkega.