Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. 19 Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. 20 Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, 21 da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. 22 Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. 23 Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. (Rim 8,18-23)
Kot smo videli v perikopi prejšnje nedelje, je apostol Peter (cf. 1Pt 5,10) zapisal, da nas je Kristus poklical v svojo večno slavo, zgornji odlomek iz Pavlovega pisma Rimljanom pa nam pripoveduje prav o tej slavi.
Na začetku obravnavanega odlomka apostol Pavel hrabri Božje ljudstvo, ki je šlo skozi težke preizkušnje. Ker tudi današnjemu času take preizkušnje niso povsem tuje, zato je te vrste ohrabritev še vedno smiselna in potrebna. Kristjanom namreč nihče in nobena stran ne jamči lagodnega življenja. O tem nam pripovedujejo aktualni dogodki po svetu. Kristjani so najbolj preganjana populacija na svetu. Pri nas to še ne prihaja do izraza, se pa to dogaja tam nekje daleč, na območju Sahela, na Bližnjem vzhodu, na Kitajskem, v severni Koreji in drugod. Pri nas, pa tudi drugod, se o tem zelo malo govori in piše. Če smo pri nas deležni tega, da živimo v relativnem miru, potem gre vsa zahvala za to čudovito milost Bogu. Kdor trpi, se seveda ne sme zanašati, da bi imelo njegovo trpljenje kot tako kak poseben zveličaven učinek. Trpljenje je nevšečnost, ki se nam lahko vedno pripeti, a kristjan ve, da ne bo večno trajalo. Tudi najtežje preizkušnje, skozi katere gredo naši bratje in sestre po svetu, se ne morejo primerjati s slavo, ki je bo nekega dne deležno Božje ljudstvo.
V 19. in naslednjih vrsticah 8. poglavja Pisma Rimljanom imamo opravka s personifikacijo stvarstva, ki jo uporablja apostol, da bi poudaril prihodnjo slavo, ki je bodo deležni Božji otroci. Zavoljo Adamovega greha je bilo stvarstvo podvrženo ničevosti: "[N]aj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh." (1Mz 3,17b-19a) Na poslednji dan pa bo Bog znova vse obnovil v smislu prvobitnega stvarstva, kot si ga je On zamislil. Ponovilo se bo tisto, kar je bilo povedano v 1Mz 1,31: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro."
Kot pravi sv. Pavel v Rim 8,23, ne zdihuje le stvarstvo, ampak tudi Božje ljudstvo, ki je sicer že tukaj in zdaj deležno predokusa prihodnjih dobrin. Naše zveličanje ni stvar nejasne prihodnosti, ampak je udejanjeno že tukaj in zdaj. Celotno Božje stvarstvo zdihuje v hrepenenju po izvršitvi Božje obljube, ko bo Bog vse v vsem (cf. 1Kor 15,28). Predokus prihodnjih dobrin ustvarja v nas Sveti Duh, čigar prvin smo deležni. Božji otroci so v pravnem smislu že deležni posinovljenja (cf. Rim 8,15), a to posinovljenje bo doseglo popolno dovršitev in razodetje na dan vstajenja poveličanega telesa.
To pričakujemo in tega se veselimo. Se tudi ti veseliš tega dne?
.jpg)
