Vedno sveža zapoved

Ljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki jo imate že od začetka. In stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. 8 Pa vendar vam pišem novo zapoved, namreč to, kar je resnično v njem in v vas: tema izginja in resnična luč že sveti. 9 Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. 10 Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja. 11 Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema zaslepila oči.

12 Pišem vam, otroci,

    ker so vam zaradi njegovega imena odpuščeni grehi.

13 Pišem vam, očetje, 

    ker ste spoznali njega, ki je od začetka.

Pišem vam, mladi, 

    ker ste premagali hudiča.

14 Vam, otroci, sem pisal, 

    ker ste spoznali Očeta.

Vam, očetje, sem pisal, 

    ker ste spoznali tistega, ki je od začetka.

Vam, mladi, sem pisal, 

    ker ste močni 

    in je Božja beseda v vas 

        in ste premagali hudiča.

15 Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, 16 kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta. 17 Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj. 

(1Jn 2,7-17)

Zgornji odlomek lahko razdelimo na tri dele: prvi del je od 1Jn 2,7-11, drugi del predstavljajo vrstice od 12. do 14., tretji pa vrstice od 15. - 17. 

Zapoved ljubezni je nekakšen evergreen, je hkrati stara in nova. Stara je zato, ker jo najdemo že v Svetem pismu Stare zaveze, kjer ni bila preveč izpostavljena. Del nje se nahaja v 5Mz 6,5: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo!" drugi pa v 3Mz 19,18: "[L]jubi svojega bližnjega kakor samega sebe."  Stara je tudi zato, ker sega že na sam začetek krščanske dobe, saj jo je posebej izpostavil  naš Gospod Jezus Kristus, ko je začel učiti. Nova pa je zato, ker se nenehno obnavlja v dejanjih ljubezni, ki imajo svoj izvir v Kristusu, iz katerega prehaja v njegove učence. Zato lahko rečemo, da je vedno sveža. Ljubezen pripada kraljestvu luči, ki premaguje kraljestvo teme, ki je svet sovraštva. V tem odlomku  Janez posebej izpostavlja ljubezen do bratov (in sester) v krščanskem občestvu. To je zapoved, o kateri je naš Gospod govoril na večer pred svojim trpljenjem, oziroma pri zadnji večerji  (cff. Jn 13,34.35. 15,17. 17,26). Apostol Janez je, tako kot Jezus, opozoril na ostro ločnico med krščanskim občestvom in sovraštvom, ki vlada "tam zunaj" (cf. Jn 15,18 ss). 

 V drugem delu Janez govori trem skupinam ljudi, pri čemer gre najverjetneje za eno samo skupino, ki nastopa v treh različnih vlogah. Krščansko občestvo najprej nagovarja kot otroke, saj so bili, ko so bili njihovi grehi odpuščeni, sprejeti, oziroma posvojeni v družino Boga Očeta. Grehi so jim bili odpuščeni v Jezusovem imenu, katerega moč ima osrednje mesto v oznanjevanju zgodnje krščanske cerkve (cff. Jn 17,11.12. Apd 2,38. 3,6. 4,12. Flp 2,9.10), pa tudi cerkve vse do danes. V nadaljevanju jih nagovarja kot očete, kajti njihovo poznavanje Boga v Jezusu Kristusu jim daje zmožnost, da prenašajo to spoznanje na naslednje rodove. Pravi jim tudi "mladi", saj je šlo pri njihovi odločilni zavrnitvi Hudobnega za zmago,  podobno Jezusovi zmagi nad skušnjavcem v puščavi, na začetku javnega delovanja našega Gospoda (cf. Mt 4,1-11).

V tretjem delu našega odlomka spodbuja Janez verne, naj ne ljubijo sveta, kajti svet je minljiv. Pa ne le to. V svojem evangeliju in pismih  označuje  z izrazom svet celoten sistem uporništva in napuha, ki si prizadeva izriniti Boga in njegovo vladavino. To je sistem, ki ni od Očeta in ga je Bog  že davno določil za obsodbo ter uničenje. Tisti, ki niso del tega svetovnega sistema, oziroma niso od sveta, sprejemajo  od Jezusa Očetovo besedo, njihov pozitivni odgovor na Božji klic pa dokazuje, da so izvoljeni za odrešenje in večno življenje. 

Izpolnjevanje zapovedi ljubezni je nekaj, kar mora biti posebej izpostavljeno v slehernem  krščanskem občestvu,  pa ne le zato, ker je tako zapovedano, ampak predvsem zato, ker je Jezus rekel: "Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen." (Jn 13,35) To je krščanski ideal, temu se bližajmo! Ne zato, da bi se odrešili, ampak ker nas je Jezus odrešil: bil je usmrčen za naše grehe in je vstal od mrtvih zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Kdor se zanaša nanj, ima večno življenje. 

Lažna prijaznost

Prijazni pridigar, ki ne opozarja na realnost pekla, izdaja s poljubom Božjega Sina.

~ Ray Comfort 

Delu čast

Ni dela, naj bo še tako neugledno ali umazano, ki pred Bogom ne bi sijalo.

~ Jean Calvin

 

Božja izvolitev

Božja  izvolitev ni odvisna niti od naših del niti od naše vere, ampak izhaja iz njegove večne modrosti, dobrote in usmiljenja.  

~ John Knox 

Ali Bog pomaga tistim, ki si sami pomagajo?

Razglašati, da Bog pomaga tistim, ki si sami pomagajo, je zanikanje ene najdragocenejših resnic, ki jih uči Sveto pismo (res je, edino Sveto pismo), to je, da Bog pomaga tistim, ki si niso zmožni sami pomagati in poskušajo vselej znova in znova, pa jim vsakič spodleti.

~ A. W. Pink

Zedinjenost s Kristusom

Kristus in vernik nista dva, ampak eden. 

~ William Lyford

Milost

Milost je po definiciji nezaslužena Božja naklonjenost; če je torej nezaslužena, potem je nihče ne more zahtevati zase kot svojo neodtujljivo pravico. Če je milost nepriborjena in nezaslužena, potem ni nihče do nje upravičen. Če je milost dar, potem je nihče ne more zahtevati. Ker je torej odrešenje po milosti, torej brezplačen Božji dar, zato ga lahko On podeli, komur hoče. In ker je odrešenje po milosti, zato ni niti največji grešnik izven dosega Božjega usmiljenja. Ker je odrešenje po milosti, je izključen sleherni razlog za ponašanje, vsa slava pa pripada Bogu.   

~ A. W. Pink

Prerojeni za živo upanje

Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, 4 za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, 5 katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. 6 Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, 7 da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. 8 Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, 9 ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš. 

10 To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. 11 Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju. 12 Njim je bilo razodeto, da niso služili sebi, ampak vam, v tem, kar so vam zdaj sporočili tisti, ki so vam po Svetem Duhu, poslanem iz nebes, oznanili evangelij. In to so stvari, v katere želijo pogledati angeli.

 (1Pt 1,3-12)

Vsi tisti, ki so postavili svoje zaupanje v Kristusa, slavijo Boga zaradi odrešenja, ki ga je On obljubil in živijo svoje vsakdanje življenje na temelju tega odrešenja. 

Apostol Peter začenja pričujoči odlomek s slavljenjem Boga, ki je dal vernim novo življenje in jim zagotavlja prihodnjo slavo. Odrešenje je v celoti Božji dar, ki prihaja v nas od zunaj, od Boga.  Bog je obenem iniciator in izvajalec posameznikovega odrešenja. Peter povezuje kristjanov preporod s Kristusovim vstajenjem od mrtvih, saj smo po njem prerojeni za živo upanje. Upanje v bibličnem kontekstu ne pomeni zgolj nekakšnih nejasnih  želja, ampak zaupno pričakovanje prihodnjega blagoslova, ki je utemeljeno na izvršenih dejstvih in Božjih obljubah (cf. 1Pt 1,3). Kristusovo vstajenje je izvršeno dejstvo, in Božje obljube so zanesljive. To upanje je v nadaljevanju opisano kot dediščina. Ta izraz pomeni v Stari zavezi obljubljeno deželo, namenjeno izraelskemu ljudstvu. Toda dediščina, omenjena  v Stari zavezi,  je le  predpodoba večje in neveneče, oziroma nepropadljive dediščine, ki je za verne pripravljena v nebesih (cf. ibid. v. 4). Odrešitev (cf.v.5)  pomeni v tem kontekstu opis dediščine in upanja iz predhodnih vrstic. Peter usmerja misli vernih k tistemu, kar se bo razodelo v poslednjem času. Verni bodo zagotovo dosegli odrešitev, saj jih bo Bog s svojo močjo varoval, da bodo do konca vztrajali v veri. Ko Bog rešuje, tedaj zares in dokončno rešuje.

V nadaljevanju (cf. vv. 6-7) sv. Peter ne skriva dejstva, da bo veselje, ki ga uživajo kristjani zavoljo odrešenja, pomešano s preizkušnjami. Kakor uporabljajo ljudje ogenj, da bi z njegovo pomočjo prečistili žlahtne kovine, tako uporablja Bog preizkušnje, da bi se pri nas izkazala pristna vera.  Toda preizkušnje so začasne in se ne morejo primerjati s prihodnjo slavo v večnosti, ki je končni cilj preizkušenj. 

Veselje (cf. vv. 8-9) pa nam ni namenjeno le v prihodnosti, v kateri se bo Jezus jasno in popolnoma razodel kot Odrešenik vernih, ampak smo ga kristjani deležni že tukaj in zdaj. Že na tem svetu namreč verujemo v Gospoda, ga ljubimo in se v njem veselimo v neizrekljivem in poveličanem veselju. Torej že tukaj in zdaj v veliki meri uživamo predokus odrešenja, ki bo doživelo svoj končni finale ob Gospodovem drugem prihodu. 

Kar so videli starozavezni preroki, je bila le nejasna senca prihodnjih stvari (vv. 10-11). Niso torej razločno videli tega, o čemer so prerokovali, a so kljub temu napovedali Kristusovo trpljenje in temu sledeče poveličanje. Pri njihovem delu jih je navdihoval Sveti Duh in govoril skozi  nje.

Kristjani smo prejeli osupljive blagoslove, saj starozavezni preroki niso služili sebi, ampak nam, novozaveznim vernikom (cf. v. 12). Celo angeli bi radi v polnosti razumeli te stvari, kot so bile dovršene. Mi smo tisti, ki nam je bil jasno in v polnosti oznanjen evangelij odrešenja.  Evangelij pa nam pravi, da je bil Jezus Kristus predan v smrt za naše grehe in je s svojim vstajenjem dokazal, da je popoln Odrešenik, po katerem prejme grešnik popolno opravičenje.

Jezusu pripada vsa slava na veke!

Najpogostejši predmet jeze danes

Sodobnih ljudi nobena stvar ne jezi bolj kot svetopisemska resnica.  

~ Toby Longsdon