Bratje, nisem vam mogel govoriti
kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim bitjem, kot nedoraslim v
Kristusu. 2 Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli.
Pa tudi zdaj je še ne zmorete. 3 Še ste namreč meseni. Mar niste še vedno
meseni in zgolj ljudje, dokler sta med vami nevoščljivost in
prepir? 4 Mar ne ravnate zgolj po človeško, če kdo pravi: "Jaz
sem Pavlov," drugi pa: "Jaz sem Apolov"? 5 Kaj je
vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in
sicer kakor je je komu dal Gospod. 6 Jaz sem zasadil, Apolo je zalil,
Bog pa je dal rast, 7 tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki
zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog. 8 Kdor pa sadi in kdor
zaliva, sta eno. Vsak bo prejel svoje plačilo po svojem
naporu. 9 Božja sodelavca sva, vi pa ste Božja njiva in Božja
zgradba. (1Kor 3,1-9)
Korintska cerkev je bila, kot sem
že večkrat omenil, pravi cvetnik najrazličnejših nepravilnosti in zlorab. Ena
od takih nepravilnosti so bile delitve na različne frakcije. O tem pripoveduje
Pavel že na začetku 1. pisma Korinčanom, ko pravi: "V mislih imam to, da
ta ali oni izmed vas pravi: 'Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa
Kristusov.' Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za
vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime?" (1Kor 1,12.13)
Sklicevanje na Pavla, Kefa (Petra) in Apola je bilo morda posledica, da so
različni posamezniki sprejeli krščanstvo od enega od njih. Podobno se imajo
danes nekateri v največji cerkvi za Marijine. Toda ne Pavel, ne Peter, ne
Apolo, ne Marija, ne kdor koli od svetnikov ni bil križan za nas, niti nismo
(bili) krščeni v njegovo ali njeno ime.
Zato uporablja apostol Pavel za
Korinčane dva krat izraz meseni. V 1Kor 1,1 uporablja izraz sarkinos, ki
dobesedno pomeni, "tisti, ki jih karakterizira meso", v 1Kor 3,3 pa
malce drugačen izraz sarkikos, ki pomeni "tisti, ki so narejeni iz
mesa". Z obema navedenima terminoma je izrazil razočaranje nad
obnašanjem Korinčanov. Izraz meso, mesenost ima v Svetem pismu več pomenov,
Pavel pa ga najpogosteje uporablja kot sinonim za neodrešeno človeško naravo z vsemi
njenimi željami in s tem povezanim značilnim obnašanjem. Čeprav je v korintskih
kristjanih bival Sveti Duh, niso ravnali kot duhovni, ampak enako kot neverni
svet okoli njih. Zato Pavel ne vidi za primerno, da bi jih poučeval kaj več kot
začetne lekcije vere, saj za kaj več niti niso zreli (cf. 1Kor 3,2).
Vloga oznanjevalca je, da ljudem
posreduje evangelij, ostalo pa je Božje delo (cf. 1Kor 3, 6). Tisti, ki
posreduje evangelij in tisti, ki v cerkvi še naprej vzdržuje evangeljski nauk,
sta samo Božja služabnika in nič več. Bog je zaslužen da posejano seme tudi
zraste in rodi sadove (cf. Ef 2,10). Na koncu bo vsak oznanjevalec dobil
povračilo. Božji blagoslov in povračilo v življenju kristjana je odvisno od
tega, kako zvesto izvršuje zaupane mu naloge (cf. 1Kor 3,8). Krščanski delavci
so Božji sodelavci v smislu, da svetu prinašajo evangelij, graditelj občestva
vernikov pa je Bog, saj tako občestvo kot njegovi pastirji pripadajo
Bogu.
Kristusova cerkev ne pripada
nobenemu zemeljskemu pastirju, ampak samo Bogu, zato so prepiri, komu kdo
pripada znotraj nekega občestva, slaba popotnica. Naloga pastirja
je vestno in zvesto oznanjevanje neponarejene Božje besede, kot je zapisana v
Svetem pismu in spoštljivo podeljevanje zakramentov. Božja stvar pa je, kako se bo potem to seme razvijalo in raslo v srcih kristjanov.