V težavah z bratsko ljubeznijo

Brata, za katerega molim, ne morem več obsojati ali sovražiti, ne glede na to, koliko težav mi povzroča.

~ Dietrich Bonhoeffer

Kako deluje zlata veriga odrešenja

Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? 25 Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo. 

26 Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. 27 In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo. 28 Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. 29 Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. 30 Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.  (Rim 8,24-30)

 Obravnavani odlomek lahko razdelimo v dva dela: prvi govori o vlogi Svetega Duha pri naših molitvah, v drugem delu pa nam je apostol Pavel predstavil, kako deluje zlata veriga odrešenja, ki se razteza od Božje izvolitve in vnaprejšnje določitve, pa vse do poveličanja kristjana. 

Kristjani smo med drugim ljudje upanja. Živimo v blaženem upanju na vnovični prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Takrat, ko bo Jezus prišel, ne bomo več upali, ampak gledali. In to je tisto, kar pričakujemo s potrpežljivostjo (cf. Rim 8, 24.25).

 Naše molitve so slabotne, velikokrat jecljajoče in tresoče se. Mnogokrat niti ne vemo, za kaj,  kako in kaj moliti. Zato nastopa v vseh   naših slabotnostih Sveti Duh, ki nas krepča in posreduje za nas. Sveti Duh ni le neka abstraktna sila, ampak oseba svete in nedeljive Trojice. On ve bolje kot mi, česa potrebujemo, zato je najbolj kompetenten, da prosi za nas in daje našim molitvam pravo vsebino in obliko (cf. Rim 8,26.27). 

 Vrstice Rim 8,28-30 predstavljajo zlato verigo odrešenja. Ta veriga se sestoji iz petih členov: iz vnaprejšnjega poznavanja,  vnaprejšnje določitve, učinkujočega klica, opravičenja in poveličanja. Pa si na kratko poglejmo  vsakega od členov:

1. Kristjan je vnaprej poznan. Apostol Pavel pravi, da je Bog nekatere ljudi "vnaprej poznal". Namesto tega bi lahko tudi rekli, da jih je naprej predvidel. V grškem izvirniku je uporabljen izraz proginosko. Omenjeni termin se nanaša na pristno ter osebno poznavanje neke osebe in lahko pomeni tudi izbor. Ne gre torej samo za brezosebno poznavanje golih dejstev o tej osebi.  (FERGUSON 100-101). 
2. Kristjan je vnaprej določen (predestiniran) in izvoljen. V nadaljevanju piše Pavel, da je Bog tiste, ki jih je vnaprej poznal, tudi "vnaprej določil". Vnaprejšnja določitev je torej posledica vnaprejšnjega poznavanja. V pismu Efežanom piše naslednje: "[P]red stvarjenjem sveta nas je (Bog; op. Dizma) izvolil v njem (v Kristusu; op. Dizma)." (Ef 1,4) V 2Tes 2,13 pa pravi: "Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja." Izvolitev je torej Božje delo, ne človeška izbira. Vnaprejšnja določitev in izvolitev sta najtesneje povezani, torej gre za dve dejanji, ki potekata istočasno.
3. Kristjan je poklican. Pri tem ne gre za eno vrsto klica, ampak dve: eden je splošni klic, ki so ga deležni mnogi, drugi je dejavni ali učinkujoči klic, ki deluje na tiste, ki se nanj odzovejo in se spreobrnejo. Jezus je poslal svoje apostole z besedami: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha  in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a) Tukaj gre  za evangelizacijo, oziroma sejanje evangelija po širnem polju tega sveta. Pri tem se  nekaj prime, vzklije in obrodi sadove, nekaj pa ne (cf Lk 8,5-15).  Dejavnega ali učinkujočega klica so deležni tisti, v katerih se zgodi preporod, ki je posledica delovanja Svetega Duha v posamezniku. Temu pravimo tudi novo rojstvo ali rojstvo od zgoraj. Bog je tisti, ki preporodi duhovno mrtvega. Človek je v svojem naravnem stanju mrtev za Boga. Vinko Ošlak pravi, da je  človek po naravi cepljen proti Bogu.  Pavel pravi v pismu Titu:  "(Bog; dod. Dizma) nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu." (Tit 3,5) Tu je jasno napisano, da nismo prerojeni zaradi svojih zaslug, kot so nekateri zmotno prepričani, ampak zaradi Božjega usmiljenja. Dejavni klic je torej tisti, ki učinkuje na človeka in  ga pripravi k spreobrnitvi. Vsi ki slišijo evangelij in so torej deležni splošnega klica, se ne spreobrnejo. Jezus je rekel: "Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih." (Mt 12,14) Ne spreobrnejo se torej vsi poklicani, ampak le izvoljeni.
4. Kristjan je opravičen. Tisti, ki se spreobrnejo, so tudi opravičeni. Opravičenje pride po milosti, ne zaradi del. Opravičenje je Božje suvereno delo, s katerim Bog razglasi izvoljeno osebo za nedolžno. Kdor je opravičen, je rešen Božje jeze: "Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo." (Rim 5,9) Opravičenje je torej posledica Jezusove žrtvene smrti na križu. Gre za dejanje, s katerim nam je Božji edinorojeni Sin Jezus Kristus prislužil opravičenje, ki ga s svojimi deli nikakor in nikdar nismo zmožni zaslužiti.
5. Kristjan živi v pričakovanju poveličanja. Tukaj imamo opraviti z eshatološkim finalom. Gre za pričakovanje tistega, kar se bo nekega dne zgodilo. Ne glede na to, kaj pravijo naši nasprotniki, smo    predokusa eshatološke prihodnosti deležni že tukaj in zdaj. Pavel se je tega radoval z besedami: "Kajti sedanja kratka in lahka stiska naša nam napravlja nad vse obilno večno množino slave." (2Kor 4,17) Na drugem mestu pa pravi: "Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu." (Rim 8,37-39) Kristjan je oseba, ki je "v Kristusu". Reformator Martin Luther je ob neki priložnosti izjavil: "Pred kom naj bom zaskrbljen? Kdor je z Bogom, ima večino." Ne glede na to, koliko ovir in nasprotovanja smo deležni, velja za kristjana naslednje: "Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi." (2Kr 6,16) Satan sicer lahko obtožuje Božje otroke in to tudi počne, ne more pa jih iztrgati iz Kristusove roke, ker so odkupljeni z njegovo dragoceno  krvjo. Nasprotovanja in preganjanja sicer lahko pridejo, ne morejo pa omajati vere izvoljenih, to pa zato, ker je Bog za nas.

Ko premišljujemo vsebino vrstic zlate verige odrešenja, se zavemo, da je odrešenje v celoti Božje, ne naše delo. To nas dela skromne in hvaležne pred Bogom, saj mu v resnici nismo možni dati ničesar, on pa nam daje vse. Njemu bodi hvala na veke!

 

 

 Razlaga glagola "proginosko" je narejena po: S. Fergusson, Kršćanska vjera i život, Izvori. Zagreb-Osijek, 1986.

Kaj pa vest in občutki?

Svoji vesti in svojim občutkom ne smeš verjeti bolj kakor Besedi. 

~ Martin Luther

Kjer se srečata dve volji

Križ je prostor, kjer se srečata tvoja ter Božja volja, in ena od teh mora umreti. 

~ A. W. Tozer

Krščanski zakon

Krščanski zakon mora odsevati odnos med Kristusom in njegovo cerkvijo: žrtvujočo se ljubezen, potrpežljivost in zvestobo. 

~ Joel R. Beeke

Upanje

Upanje ni zgolj pobožna želja, ampak pričakovanje, zasidrano v Božjih obljubah, ki vernika krepi v stiskah, ga utrjuje med dolgotrajnim čakanjem in mu omogoča, da vztraja tudi, ko se zdi, da se je Božja Previdnost zavila v temo.

~ William Gurnail

 

Če...

Če bi Bog samo na kratko umaknil svojo roko, potem bi vse stvari nemudoma propadle in se razblinile v nič.

~ Jean Calvin

Kaj nas dela uboge

Ubogi smo samo zato, ker se ne zavedamo bogastva, ki ga imamo v Kristusu. 

~ Richard Sibbes

Spravljeni z Bogom

Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 2 po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. 3 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, 4 potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. 5 Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. 6 Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. 7 Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. 8 Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. 9 Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. 10 Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave. 11 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo.  (Rim 5,1-11)

Danes zelo pogosto slišimo besedi mir in sprava, miru in sprave v svetu pa ni od nikoder. Svet očitno išče mir in spravo na napačnem mestu. Že kar daleč nazaj so mi v Mohorjevi knjigarni dali  označevalec strani za knjige, na katerem je bila misel, ki jo je napisal katoliški duhovnik Franc Sodja, in se glasi takole: "Sprava s seboj. Najprej to. Potem sprava z ljudmi. In triumf: sprava z Bogom." To spravno zaporedje je zelo dober humanizem, a zelo slabo krščanstvo. Kot je razvidno iz odlomka Pavlovega pisma Rimljanom 5,1-11, je temelj resnične sprave sprava z Bogom, ne s samim sabo ali z drugimi. Taka sprava nas tudi logično privede do sprave s sabo. Toda sprava z ljudmi je že bolj zahtevna in ni vedno odvisna od nas. Ampak dovolj o tem.

Apostol Pavel pravi, da nam opravičenje iz vere zagotavlja mir z Bogom. V mnogih življenjskih situacijah nam je to dejstvo težko razumljivo. To se zgodi zlasti takrat, kadar nam spodrsne. Zato je tolikanj bolj pomembno, da si v takih primerih oznanimo evangelij. Kristjan je opravičen iz vere in po veri. Tu seveda ne gre za vero v karkoli ali kogarkoli, ampak za trdno zanašanje na Kristusa in na njegovo na križu dovršeno delo. Mi k temu ne moremo ničesar dodati niti odvzeti. Kristjan torej stoji opravičen pred Bogom, zato ne živi v strahu pred sodbo in obsodbo (cf. Rim 5,1.2). Tu ne gre za subjektivni občutek, ampak za objektivno resničnost, saj nam Bog to zagotavlja v svoji besedi. 

Ker je tako, se kristjan ponaša s stiskami, pa ne zato, ker bi v njih užival, ampak zaradi bodoče slave, ki jo na nek način napovedujejo te preizkušnje (cf. ibid. 3.4). Kdor misli, da bo zato, ker je kristjan, rešen vseh težav, se moti.  Burk Parsons je izjavil: "Tisti, ki pravijo: 'Če postaneš kristjan, bo tvojih težav konec,' nimajo pojma o tem, kaj pomeni postati kristjan. Prava vojna se takrat šele začne." Tu seveda ni mišljena dobesedna vojna z zemeljskim orožjem, ampak duhovni boj, toda tudi tega boja bo enkrat konec. Preizkušnje kalijo značaj. Resničnim vernikom se ni treba bati, da bi bili   na sodni dan ponižani, saj pripadajo Bogu. Vedo tudi, da so prejeli Božjo ljubezen, ki jo je vanje izlil Bog Sveti Duh (cf. ibid. v. 5).  

Najlepši pasus tega odlomka in zame eden najlepših novozaveznih pasusov predstavljajo vrstice 6-8. Božja ljubezen do nas odkupljenih grešnikov je nekaj najčudovitejšega. Po svoji naravi smo bili Bogu sovražni. Nismo bili Božji otroci, kot pravijo liberalni teologi vseh vrst, ampak otroci Božje jeze (cf. Ef 2,3). V Božjih očeh smo bili zli in brezbožni. In ravno za take je umrl Kristus. Ni umrl za tiste, ki  imajo sami sebe za dobre in pravične, ampak za brezbožne, hudobne in grešnike (cf. Lk 5,32)! Le kdo bi bil pripravljen umreti za takega? Kristus pa je umrl za nas, ko smo bili njegovi sovražniki! Ker smo opravičeni z njegovo dragoceno krvjo, smo rešeni Božje jeze (cf. Rim 5,9)  Kristus je iz Božjih sovražnikov naredil Božje otroke. Če smo bili po Kristusovi smrti odrešeni, ko smo bili še sovražniki, bomo toliko bolj rešeni Božje jeze po njegovem življenju (cf. ibid. v. 10). To je sad resnične sprave, ne tiste, o kateri govori svet.

 Bogu hvala za spravo, po kateri nas je On sam spravil s sabo!