Pavel med filozofi

 Atene so v 1. stoletju po Kr. že izgubile velik del nekdanjega sijaja, a so bile kljub temu še vedno pomembno intelektualno, umetniško in kulturno središče antičnega sveta. Sem so bratje v Kristusu poslali apostola Pavla, ker je prišel v konflikt z Judi iz Makedonije, zlasti s solunskimi. V mestu je čakal na svoja sopotnika ter sodelavca Sila ter Timoteja (cf. Apd 17,14.15).  O kratkotrajnem Pavlovem bivanju v Atenah nam pripoveduje odlomek iz Apostolskih del 17,16-34. 

 Atene so bile v 1. stoletju po Kr. še vedno imenitno mesto,  z mogočnimi kulturnimi spomeniki, kot so templji, kipi, javne zgradbe in podobno. Pavla je ob prihodu v mesto močno prizadelo, ko je videl okrog sebe vso množico malikov (cf. Apd 17,16).  V mestu je obiskal judovsko shodnicoin se na agori ter rimskem forumu pogovarjal z naključnimi mimoidočimi, med katerimi so bili tudi epikurejski in stoiški  filozofi ter jim govoril o Jezusu in o vstajenju mrtvih. Nekateri med njimi so ga ozmerjali za blebetača, drugi obtožili oznanjanja tujih božanstev, tako kot nekoč poprej Sokrata.  Da bi se bolje poučili, so ga odvedli na Areopag, da bi, radovedni kot so bili,  kaj več izvedeli o novih naukih, ki jih je oznanjal.  Danes ne vemo, ali so ga odvedli na dobesedni Aresov grič (Areopag), ali na prostor na agori, kjer je zasedal areopag, kot se je imenovalo sodišče, ali celo morda pred samo sodišče. Kakorkoli že, Pavlu je bilo dano spregovoriti. 

Sv. Pavel je na začetku svojega (za)govora pohvalil pobožnost Atencev (tako je vsaj razumeti), čeprav je imel o poganskih bogovih zelo slabo mnenje, saj nekje pravi: "Kaj hočem reči? Da je kaj to, kar se žrtvuje malikom, ali da je morda malik sam kaj? Nikakor! Povedati hočem, da to, kar žrtvujejo, žrtvujejo demonom in ne Bogu." (1Kor 10,19.20) V nadaljevanju je omenil nek oltar v mestu, ki je bil posvečen neznanemu božanstvu, vendar se ni zaustavil pri neznanem bogu, ampak jim je spregovoril o živem Bogu, Stvarniku vsega, kar obstaja in je bil povsem neznan Pavlovim poslušalcem. 

 Ta Bog je neskončno vzvišen nad poganskimi božanstvi, z vsemi njihovimi muhami in slabostmi, ki so bili predmet čaščenja Atencev. Edino ta Bog si zasluži čaščenje, "... saj ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo (1). Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: '… saj smo po rodu iz njega.' (2)" (Apd 17,27b. 28) Bog ni neka oddaljena resničnost, ampak povsod prisoten. Pavel je na tem mestu citiral dva grška misleca, Epimenidesa s Krete (1) in Aratusa (2). Ker smo Božja stvaritev, ustvarjeni po Božji podobi, Pavel uporablja izraz Božjega rodu; toda kljub temu si ne smemo predstavljati, da je božanstvo podobno nečemu, kar je narejeno iz kovine ali kamna in je delo umetnikovih rok. 

V nadaljevanju pravi, da je Bog zatisnil oči nad časi nevednosti, v kateri so živeli pogani, zdaj pa vse ljudi poziva k spreobrnjenju. Podobno je pred tem govoril poganom v Listri, ki jo je obiskal skupaj z Apolom: "Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota.  In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in vam srca napolnjeval z veseljem." (Apd 14, 15b-17) Do tukaj vse lepo in prav. Dokler se je Pavel zadrževal na področju naravne teologije, ki je v bistvu tudi del filozofije, so ga z zanimanjem poslušali. Konec koncev so tudi nekateri grški filozofi razvili nekakšen koncept boga, ki pa je močno drugačen od judovskega in krščanskega. Nato pa je Pavel izrekel nekaj, kar je bilo za veliko večino njegovih poslušalcev popolnoma nesprejemljivo: "Zakaj  določil je dan (namreč Bog, op. Diz.), ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih." (Apd 17,31) Ko je apostol omenil vstajenje mrtvih, so se nekateri med njimi norčevali, drugi pa rekli, da bi ga o tem poslušali kdaj drugič. Le malo je bilo takih, ki so sprejeli evangelij. Toda bili so tudi taki. 

Apostol Pavel je vsaki ciljni skupini oznanil evangelij na drug način. S pogani ni mogel ravnati enako kot z Judi, ki so imeli Sveto pismo (tisti del, ki mu danes rečemo Stara zaveza) in so bili dobro seznanjeni z Božjimi obljubami. Čeprav ga je v Atenah zelo motila prisotnost mnogih malikov, tega ni očitno izrazil, ampak  povedal, da se Boga ne da upodobiti z materialnimi sredstvi, kar za izobražene Grke niti ni bilo sporno. Pri svoji evangelizaciji je omenil oltar neznanemu bogu in  neznanega  razodel kot znanega Boga.  Na koncu  je požel precej pičel uspeh, dosti slabši kot pozneje v Korintu. Tudi danes ni nič kaj drugače, zato je treba poudariti, da evangelizacija ni odvisna od oznanjevalca, ampak od Boga. Oznanjevalec seje seme Božje besede, Bog pa odloča, kaj in koliko bo od tega zraslo. Bog je suveren. 

Slab argument proti Bogu

Moj argument proti Bogu je bil, češ da je vesolje videti tako kruto in nepravično. Toda od kod mi ideja  o pravičnem in nepravičnem? Človek ne reče, da je neka črta kriva, v kolikor nima določene ideje o ravni črti. 

~C. S. Lewis

 

Zakaj je Jezus prišel na svet

Jezus ni prišel, da bi naredil vtis na množice, ampak da bi umrl za grešnike. 

D. A. Carson

Askeza

Skozi zgodovino so mnogi skušali s svojo lastno močjo omrtvičiti greh. Takšna prizadevanja so temelj sleherne krive vere. Pravo omrtvičenje je moč doseči v odvisnosti od Svetega Duha in ne od človeških naporov. 

~ John Owen

Kdaj bo konec zla?

Šele ko bo Bog dovršil svoje veliko delo milosti in prerodil ter prenovil svoje ljudstvo, tedaj bo nastopilo upanje na konec zlih posledic greha. Sedanji svet mora biti namreč očiščen greha in nastopiti mora Kristusovo večno kraljestvo. Politika, izobraževanje in družbene reforme tega ne morejo narediti. 

~ Ronald Hanko

Ronald Hanko, Doctrine according to Godliness, A Primer of Reformed Doctrine. Reformed Free Publishing Association, Grandville (MI) 2004. S. 112. 

Zakaj ima kristjan vse?

Kristjan bi moral govoriti: "Nimam le dovolj, ampak imam vse." Zakaj  ima vse?  Zato, ker ima Boga, ki je Vse.

~ Jeremiah Burroughs

Milosti se ne da zaslužiti

Tisti, ki hočejo Božjo milost zaslužiti s svojimi lastnimi napori, poskušajo Bogu ugajati z grehi. 

~ Martin Luther

Sužnji greha ali pravičnosti?

 Zaradi šibkosti vašega mesa govorim pač po človeško. Kakor ste torej usužnjili svoje ude nečistosti in nepostavnosti, da bi živeli v nepostavnosti, tako usužnjite svoje ude pravičnosti za posvečenje. 20 Kajti ko ste bili sužnji greha, ste bili svobodni v svojem razmerju do pravičnosti. 21 Toda kakšen sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj je njihov konec smrt. 22 Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje. 23 Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.  (Rim 6,19-23)

Danes imajo ljudje zelo radi izbiro in to bogato izbiro. Smo pač v dobi potrošništva, ki nas očara z množico najrazličnejših izdelkov, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju, še več pa je takih, ki jih ne potrebujemo. Potrošništvo pa se ne nanaša le na izbiro izdelkov, ampak tudi na plejado najrazličnejših idej in ideologij, ki nam jih ponuja svet. 

Naše obdobje je  znano tudi po tem, da ima zelo rado svobodo in to neskončno svobodo. Zato najdemo v svetu mnogo prodajalcev takšne in drugačne svobode. Toda apostol Peter nas opozarja, da bodimo previdni pred takimi, ko pravi: "Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega, čemur podleže." (1Pt 2,19) Mnogi ljudje pravijo: "Svoboden sem, nikomur ne služim in tudi ne bom služil." Pa je res tako?

Sv. Pavel  pravi, da ni tako, pravi pa tudi, da v tem pogledu nimamo  bogate izbire, ampak nadvse skromno. Vsak človek nekomu ali nečemu sužnjuje, česar seveda večina ne prizna, saj tega  ne opazi, ali pa noče priznati. Kot pravi naš odlomek, obstajata v človekovem življenju dve vrsti sužnjevanja, sužnjevanje grehu in sužnjevanje pravičnosti, ali enemu ali drugemu.  Zato govori Pavel glede tega: "Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost." (Rim 6,16) Tretje možnosti ni. Na razpolago ni  nobene druge izbire, ni niti srednje poti, tako imenovane zlate sredine niti česa podobnega. Tu ni nobene nevtralnosti.

Preden je kristjan spoznal Gospoda, je bil tudi on suženj greha. Vsi smo torej  začeli iz istega izhodišča z iste točke nič. Ko je kristjan svoje življenje predal Kristusu, ali bolje povedano, ko je Kristus po Svetem Duhu prevzel nadzor nad njegovim življenjem, se je legalni status kristjana spremenil za 180°. Po naravi ni več suženj greha, ampak je postal suženj pravičnosti (cf. Rim 6,18). Ta sprememba legalnega statusa  mora vplivati na kristjana, kajti greh  ni več naravno okolje v katerem bi kristjan užival. Kristjan se sramuje del, ki jih je nekoč počel, saj gre za dejanja, ki vodijo v smrt in pogubljenje, pa tudi Bogu niso všeč  (cf. Rim 6,21). Z življenjem v Kristusu pa je drugače: "Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje." (Rim 6,22) V nadaljevanju pa pravi: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23) 

Kot sem že večkrat poudaril, kristjan kljub spremembi legalnega statusa še vedno greši, toda greh ni več njegovo naravno stanje, podobno kot ni naravno stanje postrvi, da bi dihala na zraku, ali kokoši, da bi plavala po vodi. Obstajajo krščanske denominacije, ki postavljajo svojim članom zelo striktne omejitve glede pijače, oblačenja in podobno, nekatere celo glede prehranjevanja. Svoje člane hočejo zdresirati v smehljajoče se popolneže s točno določenim nasmehom in pobožn(jašk)im žargonom. Na drugi strani obstajajo takšni, ki dopuščajo vse, "saj nas vendar več ne veže nobena postava," kot  pravijo. Prava pot pa ni niti legalizem niti laksizem, kajti prva  naredi iz ljudi farizeje, druga pa pelje v moralno razpuščenost.  

 Apostol Janez pravi zelo preprosto in dovolj jasno:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9)  Čeprav nismo več sužnji greha, se nam  greh še vedno dogaja. Če to zanikamo, lažemo sami sebi.  Toda Bog je  za nas pripravil zdravilo, to je priznanje, ki nam prinese odpuščanje. On naj nam tudi pomaga, da bo v našem življenju čim manj takšnih zdrsov! 

Toleriranje greha skozi generacije

Če neka generacija tolerira greh, potem ga bo naslednja proslavljala, tista za njima pa sploh ne bo vedela, da je to greh. 

~ J. C. Ryle