Odrešenik, ki je prišel v mesu

 Silno sem se razveselil, ko sem izvedel, da nekateri izmed tvojih otrok živijo po resnici, kakor smo dobili zapoved od Očeta. 5 Zdaj pa, gospa, te prosim, vendar ne, kakor bi ti pisal novo zapoved, ampak tisto, ki jo imamo od začetka: Ljubimo se med seboj! 6 Ljubezen je to, da živimo po njegovih zapovedih. Zapoved – to ste slišali že od začetka – pa je to, da naj živimo v ljubezni. 

7 V svet je namreč odšlo veliko zapeljevalcev. Ti ne priznavajo, da je Jezus Kristus prišel v mesu. Tak je zapeljevalec in antikrist. 8 Glejte nase, da ne uničite, kar smo naredili, ampak dobite polno plačilo. 9 Kdor gre naprej in ne ostaja v Kristusovem nauku, nima Boga; kdor pa ostaja v nauku, ima Očeta in Sina. 10 Če kdo pride k vam, pa ne prinaša tega nauka, ga nikar ne sprejemajte v hišo in ga ne pozdravljajte. 11 Kdor ga pozdravi, je namreč soudeležen pri njegovih hudobnih delih.

(2Jn 1,4-11)

Zgornji odlomek je vzet iz enega od najkrajših bibličnih spisov, 2. Janezovega pisma. Pismo je bilo prvotno namenjeno neki krajevni cerkvi, v kateri so se pojavile določene sumljive stvari. Izraz gospa v 5. vrstici torej v našem primeru ne predstavlja neke osebe ženskega spola, ampak nam neznano cerkveno občestvo in njegove člane. 

V cerkev so se že od vsega začetka vtihotapljali ljudje, ki so vanjo prinašali različne nauke, ki jih po navadi označujemo s skupnim imenom gnoza. Eden od teh naukov je doketizem, ki trdi, da Jezus ni prišel na ta svet v telesu, ampak da je imel samo navidezno telo. Proti temu nauku je nastopal apostol Janez. 

V prvem delu našega odlomka (vv. 4-6) izraža apostol  veselje, ker  nekateri člani občestva živijo v skladu z resnico, kot jo je razodel nebeški Oče in jih spodbuja k medsebojni ljubezni. Zapoved medsebojne ljubezni ni (bila) nekaj  novega, ampak je (bila) hkrati stara in nova. Stara je zato, ker jo je oznanjal naš Gospod, nova pa zato, ker se nenehno uveljavlja, oziroma uporablja. V naslednji, 7. vrstici pa preide Janez na zapeljevalce, ki so prinašali krivi nauk doketizma, ki taji, da je prišel Kristus v mesu. Še več, te zapeljevalce imenuje antikristi. 

Ko se je naš Gospod po svojem vstajenju prikazal apostolom, se ni prikazal kot kakšen duh z eteričnim telescem, ampak kot polnokrvni človek iz mesa in kosti. Apostolom je rekel: Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. "Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz." (Lk 24 29,39) V nadaljevanju je celo pojedel košček pečene ribe (ibid. vv. 41-43).  Čez teden dni je spodbudil nejevernega Tomaža: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27) Na zapis Reformirane strani na Facebooku na veliki petek je nekdo pripomnil: "Ste še vi začeli blebetati neumnosti. Začnite brati Janezeve evangelije Jakoba Lorberja." Priznam, da še nisem imel čast brati Lorberjevih osebnih razodetij, kolikor pa sem slišal, gre tudi pri njih za neko vrsto gnoze, podobno kot pozneje pri Gabrieli Wittek, ki je ustanovila psevdokrščansko sekto Univerzalno življenje. So stvari, ki se vlečejo že toliko časa, kot obstaja krščanstvo. Nobena herezija ni nastala šele danes ali včeraj. Zakaj doketisti in drugi gnostiki ne verjamejo, da je imel Kristus normalno fizično telo? Ti ljudje so pod vplivom neoplatonizma in so prepričani, da je materija, z njo vred pa seveda tudi telo,  nekaj slabega, duh pa da je dober. Zato pač Kristus ne bi smel imeti materialnega telesa. Zato piše Janez na začetku svojega 1. pisma: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja." (1Jn 1,1) V prologu k svojemu evangeliju pa pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami." (Jn 1,14) Tu ni nobenega platonizma, ne starega ne novega. Jezusa se je dalo slišati, videti opazovati in otipati. Ni (bil) neka eterična prikazen, ampak pravi Bog in pravi človek iz mesa in krvi. Da, zmožen je bil celo jesti. Materialni svet je namreč sam po sebi dober, kar nam potrjuje tudi Biblija, ko govori o stvarjenju: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro." (1Mz 1,31)

Pod antikristom si danes velikokrat predstavljamo bitje iz 13. poglavja Razodetja, ki nosi število šeststo šestinšestdeset. Sam izraz antikrist pomeni nekoga, ki je proti Kristusu, lahko pa tudi nekoga, ki se postavi na mesto Kristusa. Kakorkoli, kot sem že omenil,  pravi Janez doketistom antikristi (v. 7). Zato opominja verne, naj jih ne poslušajo in ne porušijo tistega, kar so zvesti oznanjevalci evangelija zgradili. (v.8) Tisti namreč, ki ne vztrajajo v zdravem nauku, tudi nimajo Boga. (v. 9)

Vrstici 9 in 10 sta v ostrem nasprotju s tistim, kar smo prebrali v vrsticah 4 do 6. Cerkev je dolžna poslušati tiste, ki izpovedujejo in prinašajo resničen nauk ter živeti v bratski ljubezni.  Izogibati pa se mora oznanjevalcev krivih naukov, kakršni so bili med drugim doketisti. Ti in drugi gnostiki so cerkvi povzročali velike težave. Utelešenje Božjega Sina je bilo nujno potrebno za naše odrešenje, kajti duha ne moreš križati, duh tudi ne more umreti, da bi lahko vstal od mrtvih. Gnostične skupine so sicer govorile (in še govorijo) o nekakšnem kristusu, ki pa ni Kristus, kot je razodet v evangelijih in apostolskih spisih. Zato je lahko druženje s prinašalci takih naukov škodljivo in pogubno, kar je veljalo še posebej za Janezov čas, ko so šele nastajali novozavezni spisi, poleg tega pa je bilo dosti vernih nepismenih, kopij teh spisov pa tudi ni bilo na razpolago dovolj za vse.

Ob koncu naj navedem še nekaj odlomkov, ki poudarjajo dejstvo, da Jezus ni bil neka prikazen, ampak Bog, ki se je učlovečil in nase privzel meso:
"On je bil razodet v mesu." (1Tim 3,16)
"Ker je Kristus trpel v mesu..." (1Pt 4,1)
"Božjega duha spoznavate po tem: vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga." (1Jn 4,2)

Za zaključek pa še misel, ki je lep povzetek evangelija: Jezus Kristus "je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Bog naj da vsem trdno zaupanje v Kristusa in v njegovo dovršeno delo!

Paradoks odrešenja

 Pismo je napovedalo, da bo moral On, ki je Bog, umreti, zato da bi zmaga in triumf tistih, ki vanj zaupajo, počivala na dejstvu, da je On, ki je nesmrten, in ki ga smrt ne more premagati, moral umreti, da bi mogli smrtniki zadobiti večnost.

~ Sv. Hilarij iz Poitiersa

Milost je na razpolago

Imamo dovoljenje, da dan na dan vstopamo v skladišče Božje milosti, kolikor nam je treba. 

~ D. L. Moody

O nadlogah

 Nadloge niso nič drugega kot temačen vhod  v Očetovo hišo, oziroma kot blatna steza do kraljevega gradu. 

~ Thomas Brooks

Priljubljene kritike na račun križa in vstajenja

Na predvečer velikega petka sem na Facebooku objavil krajšo misel Timothyja Kellerja na temo Jezusovega križa in smrti. Ista misel je bila objavljena tudi na tem blogu na veliki petek zjutraj. Na Facebooku je bilo nekaj takih in drugačnih odzivov. Eden od teh ima veliko skupnega z oddajo v zgornjem videu, glasi pa se takole: "Žrtvovanje Kristusa, kot odkupnina za greh, je en najnemoralnejših konceptov sploh! Resnično, krščanstvo je kult smrti!" Gre za pogost očitek na račun krščanstva, na katerega sem takole odgovoril: "Brez velikonočnega finala bi lahko res govorili o kultu smrti, oziroma, brez tega niti ne bi bilo nobenega kulta, ker so se ob križanju učenci razbežali in poskrili. Kult smrti pa vidim v propagiranju morjenja nedolžnih nerojenih ter zastrupljanja starih, bolnih in nemočnih." S tem se je najina konverzacija (zaenkrat) končala.  

O očitkih ter kritikah na račun križa in vstajenja so se v zgornjem videu pogovarjali teologi Justin Holcomb, Michael Horton, Walter Strickland in Bob Hiller, ki pripadajo različnim denominacijam: episkopalni, reformirani, baptistični in luteranski. 

Kristjanovo upanje

In kakor je On vstal od mrtvih in sedaj kraljuje v večnem življenju, ravno tako tudi jaz vstanem od mrtvih in bom pred Njim večno živel v nebeškem  veselju.

~ Primož Trubar

Vir: Primož Trubar, Catechismus 1555. DZS, Ljubljana 1992. Moja jezikovna posodobitev. 

Edini Odrešenik

Tedaj je Peter spregovoril: "Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, 35 temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. 36 Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. 37 Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: 38 Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. 39 Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. 40 Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, 41 ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. 42 Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. 43 O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." 

   (Apd 10, 34-43)

 Zgornji odlomek služi v tradicionalnem lekcionarju kot prvo berilo na velikonočni ponedeljek. Širši kontekst tega odlomka na pripoveduje o spreobrnitvi rimskega stotnika Kornelija in njegove družine.  Apostol Peter je v svojem kratkem nagovoru povzel bistvo velikonočne skrivnosti, ki je  jedro evangelija. 

 Peter je bil dober Jud in kot tak je bil prepričan, da je Bog edino Bog Judov, kot naroda pretežno v biološkem smislu.  Toda razodeto mu je bilo, da Bog ni le Bog Judov, ampak vseh tistih, ki ga resnično spoštujejo,  mu služijo in pravično ravnajo. Res je, da je Izraelski narod tisti, ki mu je bila najprej dana Božja beseda, ampak vse to je bilo skladno z Božjim načrtom, kajti izraelsko ljudstvo je bilo določeno, da se iz njega rodi Mesija - Odrešenik (Rim 9,5). Iz vv. 37 sl. je razvidno, da ni bilo samo Jezusovo delovanje za prisotne nobena neznanka. Neznanko jim je predstavljal smoter njegovega delovanja, smrti in vstajenja, v čemer je srž evangelija. Apostol Pavel je s tem v zvezi zapisal: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Jezus ni bil le zgled pobožnega življenja v skladu z Božjo voljo, ampak žrtveno jagnje, ki je odvzelo ves naš greh, njegovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je resnični Mesija in da zagotavlja opravičenje vsem, ki vanj verujejo. Toda vera v tem primeru ne pomeni le intelektualnega pristanka na to, da je nekoč živel neki Jezus, ki so ga križali in je vstal od mrtvih (to brez kakršnega koli haska ve celo hudič), ampak predanost njemu kot Odrešeniku in Gospodu. Ta Mesija bo nekega dne prišel sodit živim in mrtvim. Ljudje bodo (ob)sojeni po svojih delih, odrešeni pa so (že tukaj in zdaj) po veri (Rim 2,6. 3,20. Apd 10,34. Gal 2,15. Ef 2,8).  

 Ta evangelij se danes v Evropi in drugod v "razvitem svetu" izgublja, z njim vred pa se izgublja tudi vera. Ko se neka vera izgubi, za njo nikoli ne ostane duhovni vakuum, ampak jo nadomestijo druge vere. Današnja Turčija je bila nekoč popolnoma krščanska, danes je 99 % muslimanska. To se nam zdi danes popolnoma razumljivo. Manj razumljiva se zdi neodpornost sodobne Evrope in ostalega "zahodnega" sveta pred prodirajočim islamom. Razni "znanstveni" svetovni nazori očitno nič ne pomagajo proti preteči nevarnosti. Zahod se obnaša kot babilonski kralj Belšacár, preden so mu mesto in državo zavzeli Perzijci: "Kralj Belšacár je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem in s temi tisočimi je pil vino. Ko je tako popival vino, je Belšacár rekel, naj prinesejo zlate in srebrne posode, ki jih je bil njegov oče Nebukadnezar odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Tedaj so prinesli zlate posode, ki so jih bili odnesli iz templja, Božje hiše v Jeruzalemu, in pili so iz njih kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna." (Dan 5,1-4) Kralj Belšacár se ni zavedal, kaj je sveto in ni ločil svetega od posvetnega. Še malo in je bil umorjen, državo pa smo mu prevzeli Perzijci (Dan 5,30. 6,1). Zato apostol Pavel opozarja Ne slepite se: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Tudi naš zahodni svet že počasi žanje tisto, kar je sejal in še vedno brezumno seje. 

 Obsojati svet je zelo enostavno in celo prijetno, saj se ob tem počutimo moralno superiorne.  Toda  svet je takšen kot je, pa tudi nikoli ni bil bistveno drugačen, le njegova zunanjost se nenehno spreminja. Kje se je torej dejansko zalomilo in od kod ta duhovni vakuum? Pravilo pravi, da spada čoln v vodo, voda pa ne sodi v čoln. Enako spada cerkev v svet, s tem namenom jo je tudi vzpostavil naš Gospod, ko je dal zapoved svojim apostolom: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha  in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a) Posvetnjaška miselnost pač ne sodi v cerkev, o čemer piše sv. Pavel, ko pravi: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) V današnji cerkvi najdemo skoraj vse, le evangelija skorajda ne. Liberalne protestantske denominacije so se že tako prilagodile miselnosti sveta, da govorijo enako kot svet. Zadnje čase opažamo podoben pojav pri rimskih katoličanih. ogromno je govora o "podnebni pravičnosti", nebrzdanem sprejemanju priseljevanja muslimanov v Evropo,  dnevnopolitičnim dogodkom in podobno, vse v duhu tega sveta. Dobro ni niti v cerkvah, ki se imajo za evangelijske.  V le-teh danes oznanjujejo bolj moralo, oziroma postavo kot evangelij. Z moralo, oziroma postavo, ni sicer nič narobe, ampak to ni evangelij. Cerkev mora vzporedno oznanjati tako eno kot drugo. Cerkve brez evangelija postajajo vse bolj mrtve, kar  okolica zelo dobro zaznava. Se sploh še smemo čuditi požigom cerkva po Evropi in napadom na cerkvene služabnike?

 Sveta ne rešujejo takšne in drugačne teologije, ampak živi, od mrtvih vstali Gospod Jezus Kristus, kajti, kot je rekel apostol Peter članom Kornelijeve družine: "Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10,43b) Ali veruješ vanj in so ti tvoji grehi odpuščeni?

Blagoslovljene velikonočne praznike!

Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. 2 Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. 3 Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. 4 Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. 5 Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. 6 Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. 7 Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. 8 Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni.   (1Kor 15,1-8)

 Apostol  Pavel je v zgornjem odlomku na kratko strnil  evangeljsko sporočilo, ki je bistvo krščanske vere. Na drugem mestu je to izrazil še krajše: "On [Kristus; moja op.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Najpomembnejša postavka tega sporočila je, da je Kristus umrl za naše grehe. Druga, enako pomembna je tista, da je vstal od mrtvih. Njegovo vstajenje je namreč jamstvo za naše opravičenje. V tem je bistvo, oziroma jedro krščanske vere, zato si  nasprotniki to prizadevajo spodkopati. Poglejmo si kako!

Nekje na Indijski podcelini obstaja  grobnica, v kateri je pokopan nek muslimanski svetnik, za katerega nekateri trdijo, da je pravzaprav Jezus Kristus. Pred  leti so v Jeruzalemu odkrili še eno  domnevno grobnico Jezusa Kristusa, za katero pa se je kmalu izkazalo, da ni prava...  Na svetu najdemo grobove ustanoviteljev religij, kot sta na primer Buda in Mohamed. Za razliko od teh grobov je Jezusov grob prazen. Zakaj je tako, so ljudje iznašli več teorij. Po eni naj bi ga ukradli učenci. To bi lahko držalo, če ne bi bili učenci tedaj zbegani kot kure in jih je zanimalo predvsem to, kako rešiti lastno glavo. Po drugi naj bi bil Jezus v resnici še  živ in naj bi prikorakal iz groba. Glede na težo kamna, ki je pokrival grob (med približno 1,3 in 1,8 tone), in se ga je dalo premakniti le od zunaj in od strani, je  to nemogoče. Tretja teorija pravi, da naj bi prišlo vmes do zamenjave groba. Če bi bilo to res, bi farizeji in saduceji, ko bi ugotovili napako, z veseljem pokazali ljudem razpadajoče truplo.   Po četrti teoriji so apostoli haluciniral in na ta način "doživel" Jezusovo vstajenje. Nemogoče pa je, da bi večja skupina istočasno halucinirala  na isto vižo. Še ena teorija obstaja: učenci so si vse skupaj gladko izmislili. Dobro, toda kdo bi si izmišljal nekaj, zaradi česar bi ga čakala mučeniška smrt? Po Jezusovem križanju so bili apostoli  razočarani in ter prestrašeni in so se skrili. Pogum jim je zrasel  po Kristusovem vstajenju in po izlitju Svetega Duha. Med apostoli edino Janez ni pretrpel mučeniške smrti. Bi si kdo želel ali hotel umreti za laž?

Jezusovo vstajenje je, kot sem že napisal, jamstvo za naše opravičenje. In česa naj bi bili opravičeni? Gre za zelo staromodno stvar, ob omembi katere mnogi začnejo zavijati z očmi, reče pa se ji greh. Toda ta stvar ni noben hec, ker je  vsakdo od nas  podedoval smrtonosno dozo tega Adamovega strupa, zato pravi Pavel: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23) Pri grehu ne gre le storjena ali opuščena dejanja, ampak za celokupno človekovo naravnanost  v njegovem naravnem stanju upora proti Bogu. Ta splošna naravnanost poraja grešna dejanja. pri tem ni nihče izjema, zato pravi apostol: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Da, ali pa jaz, ali pa ti, ali kdor koli... Ni nobene razlike.  Zato je pomembno, da smo deležni opravičenja. Če Kristus ni vstal, je vsa naša vera, vse naše opravičenje prazno, ali, kot je rekel Pavel, še smo v svojih grehih.  (cf. 1Kor 15, 17) Toda Kristus nam je s svojim življenjem, ki ga je preživel v  popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, prinesel dosti več od jedenja, pitja in kar je še takega. Njegova poslušnost, ki je dosegla najvišjo potrditev s sramotno smrtjo na križu, je odvzela vso sramoto in krivdo  našega greha ter nam prinesla popolno opravičenje. Njegov stavek: "Izpolnjeno je," (Jn 19,30)  pomeni, da je bila z njegovo smrtjo dovršena sprava za grehe sveta. Njegovo vstajenje od mrtvih pa je  kakor pečat na to dejanje sprave med grešnim človekom in svetim Bogom.  Zato pravi Pismo: "Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih." (Kol 1,19.20) 

Sprave, o kateri beremo, pa ni deležen vsak, ampak le tisti, ki se po Kristusu bližajo Bogu (cf. Heb 7,25).  Zato je pomembna vera vanj, a ne kakršna koli vera, kajti: "Tudi demoni verujejo, a trepetajo." (Jak 2,19b)  Trepetajo, ker je njihova "vera" brezpredmetna, saj jim ne prinaša nikakršnega odrešenja, ampak bivajo v stanju večne pogubljenosti, v katero hočejo s svojo aktivnostjo potlačiti tudi ljudi, pri čemer so zelo uspešni.    Biblična vera je več kot prepričanje, da nekdo ali nekaj je. Ta vera pomeni popolno zaupanje in osebni odnos z Bogom. Jezus je s tem v zvezi izrekel znameniti stavek, ki sem ga na tem blogu že ne vem kolikokrat citiral: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Njegov križ in vstajenje nam ne jamčita večjega kosa potice ali šunke na mizi, a nam zato  vera v  Jezusa in v njegovo popolno in dovršeno delo jamči delež v njegovem kraljestvu.

 Aleluja! Blagoslovljene velikonočne praznike!

Veliki teden - povzetek

Veliki teden je največji teden v svetovni zgodovini. Vsako leto je znova oznanjen, podoživljen, podarjen, tako da nikdar ne pozabimo, kako daleč gre Jezus, da bi nas privedel domov k našemu Očetu. 

~ Chad Bird