Še o opravičenju

Verujemo, da je človek opravičen po veri, in ne po delih. Z izrazom po veri razumemo njen objekt, namreč Kristusovo pravičnost, ki si jo vera kakor roka prilasti in prenaša verniku v odrešenje. To izpovedujemo brez omalovaževanja dobrih del, saj nas sama resnica uči, da del ne smemo zanemariti: nujna so kot sredstvo, ki pričuje o veri in potrjuje našo poklicanost. Da pa bi bila dela zadostna za odrešenje, da bi človeka mogla usposobiti za prihod pred Kristusov sodni stol in da bi po lastni zaslugi mogla podeliti odrešenje – temu človeška slabotnost sama nasprotuje. Kristusova pravičnost, prenesena na spreobrnjenega, pa edina opravičuje in odrešuje vernika.

~ Ciril Lukaris

 Iz: Veroizpoved Cirila Lukarisa

KLIKNI za več o Cirilu Lukarisu

V vmesnem času

Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda. 14 Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.
15 V tistih dneh je Peter vstal sredi bratov, zbrala se je skupina kakih sto dvajset ljudi, in rekel: 16 "Bratje! Moralo se je izpolniti Pismo, kakor je Sveti Duh napovedal po Davidovih ustih o Judu: postal je vodnik tistih, ki so zgrabili Jezusa. 17 Bil je prištet med nas in deležen naše službe. 18 Z nagrado, ki jo je dobil za svoje umazano delo, je kupil zemljišče; padel je z glavo navzdol, tako da se je razpočil in se mu je izsulo vse drobovje. 19 To se je razvedelo med vsemi, ki prebivajo v Jeruzalemu, tako da se tisto zemljišče zdaj v njihovem jeziku imenuje Hakéldama, kar pomeni 'Njiva krvi'. 20 V knjigi psalmov je namreč pisano:
Njegovo bivališče naj postane puščava,
nihče naj v njem ne prebiva.
In dalje:
Njegovo službo naj prevzame kdo drug.
21 Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prihajal k nam in odhajal od nas, 22 od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja!" 23 Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Bársaba, z vzdevkom Just, in Matija. 24 Nato so takóle molili: "Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, 25 naj prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda, da je šel na svoj kraj!" 26 In žrebali so, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom.   (Apd 1,13-26)

 Zgornje besedilo je edini vir, ki nam pripoveduje, kaj se je dogajalo z apostoli in drugimi Jezusovimi učenci  v vmesnem času med Gospodovim vnebohodom in binkoštmi. Iz besedila ni jasno, ali so se zbirali v isti sobi, kjer so z Jezusom obhajali pashalno večerjo in kjer je naš Gospod vzpostavil zakrament svete večerje (cf. Mr 14,15), ali pa morda za sobo v hiši Barnabove tete Marije, matere Janeza Marka (cff. Apd 12,12. Kol 4,10). Hiša je bila verjetno blizu tempeljskega dvorišča, kjer so se zbirale množice judovskih romarjev, ki so prihajali v Jeruzalem (cf. Apd 2,5-12). Enajsterica apostolov je torej teh deset dni vztrajala v molitvi skupaj z Jezusovo materjo Marijo, z njegovimi brati in pobožnimi ženami. 

Edini izrazitejši dogodek v teh dneh je bil izbor Matija in njegova pridružitev k apostolom, s katero so nadomestili Juda Iškarijota, ki je naredil samomor. O Petrovem opisu dogajanja okoli Judovega konca, zlasti vrstici Apd 1,17.18, govorijo mnogi skeptiki, da je v neskladju z opisom istega dogodka v Mt 27,3-10. V Apd 1,18 beremo, da je Juda z denarjem, ki ga je dobil za svoje izdajstvo, kupil njivo, v Mt 27,5-10 pa beremo, da je omenjeni duhovnikom vrnil denar, ki ga je dobil od njih, oni pa so za ta denar kupili njivo. V resnici gre za navidezno nasprotje: njiva je bila kupljena z njegovim denarjem, torej jo je Juda "kupil" na posreden način. V Mt 27,5 beremo, da se je Juda obesil, v Apd 18 pa, da je padel z glavo navzdol in da se mu je razsulo drobovje. Iz tega lahko sklepamo, da je njegovo truplo po obešenju padlo na tla in se pretrgalo ali začelo razpadati. Odvisno, kdaj so ga našli. Gre torej za dve poročili, ki se med sabo dopolnjujeta in si ne nasprotujeta. Juda, ki je kot zadnji omenjen v Apd 1,13, je seveda druga oseba in je  znan tudi pod imenom Tadej. 

Glede izbora Matija in njegove pridružitve dvanajsterim nekateri trdijo, da je tu šlo za nekakšno napako, da so se torej apostoli prenaglili s svojim izborom, saj naj bi bil na to mesto določen Pavel. To ni res vsaj iz treh razlogov. Pavel ni bil priča Jezusovega vstajenja (cf. Lk 24,48),  Jožef Bársaba in Matija pa sta bila  od vsega začetka del širšega kroga učencev (cf. Apd 1,21.22). Po drugi strani Pavel sploh ni bil Jezusov, ampak Gamalielov učenec, kjer se je izučil za poznavalca postave (cf. Apd 22,3). Tretji razlog je ta, da je bilo Pavlovo primarno poslanstvo delo s pogani, čeprav je pri svojem delu prihajal tudi v interakcijo z Judi (cf. Apd 9,15. 22,21).  Primarna naloga ostalih apostolov  je bilo namreč delovanje med Judi. Res je sicer, da Matija pozneje ni več poimensko omenjen v Novi zavezi, toda pri tem nikakor ni edini.

Le zakaj so apostoli, skupaj z Jezusovo materjo Marijo (ki se na tem mestu zadnjikrat pojavi v Novi zavezi) in drugimi samo čakali in molili?   Izvrševali so Jezusovo naročilo ob vnebohodu:   "In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave." (Lk 24,49)  Ta obljuba je na drugem mestu opisana takole: "Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta." (Apd 1,8)  Teh deset dni med vnebohodom in binkoštmi apostoli še niso bili opolnomočeni za oznanjevanje evangelija, nakar se je vse spremenilo. 

Nekdaj plaha in prestrašena skupina učencev je potem pogumno oznanjala po svetu, da je bil  Jezus Kristus usmrčen za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja ter da vsakdo, ki vanj veruje, prejme dar večnega življenja. Ali veruješ  vanj?

Kakor tat ponoči

Jezus pride kakor tat ponoči in vzame tvoj greh, še preden dobiš priložnost, da mu ga ponudiš.

~ Daniel Emery Price

Sprava, križ, krščanstvo

Če odvzamete križ kot dejanje sprave, ste odvzeli krščanstvo. 

~ R. C. Sproul

Vnebohod

KAKO JE BIL KRISTUS POVIŠAN S SVOJIM VNEBOHODOM?

Kristus je bil s svojim vnebohodom povišan  tako, da se je po svojem vstajenju često prikazoval apostolom, se z njimi pogovarjal in jim govoril o stvareh, povezanih z Božjim kraljestvom, jim dal nalogo, da oznanjajo evangelij vsem narodom, štirideseti dan po vstajenju pa je v naši človeški naravi in kot naša glava zmagujoč nad sovražniki vidno odšel v najvišja nebesa, kjer je prejel darove za ljudi, da bi povzdignil naša hrepenenja tja gor in nam pripravil prostor, kjer je on sam in kjer bo ostal do svojega drugega prihoda ob koncu sveta. 

Apd 1,2.3. Mt 28,19.20. Heb 6,20. Ef 4,8. Apd 1,9-11. Ef 4,10. Ps 68,19. Kol 3,1.2. Jn 14,3. Apd 3,21. 

Vir: Westminstrski Veliki katekizem, 53. vprašanje. 

Kdo je nevarnejši

Zapeljevalci so za cerkev nevarnejši kot preganjalci. 

- Matthew Henry

Kaj mora razumeti vsak človek?

Dve stvari,  ki bi ju moralo na vsak način razumeti sleherno človeško bitje, sta Božja svetost in človekova grešnost. 

~ R. C. Sproul 

Življenje v telesu

Apostolsko pričevanje ni  eskapistično sporočilo, po katerem bi se odrešenje kristjanov uresničilo z opustitvijo telesnega življenja. 

~ John W. Hoyum

Boga je treba poslušati, ne svet

 Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki duhovnik jih je zasliševal: 28 "Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!" 29 Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! 30 Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. 31 Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpuščanje grehov. 32 In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni." 33 Ko so to slišali, so se razsrdili in jih hoteli pobiti. 34 Toda v zboru je vstal farizej z imenom Gamáliel, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled. Vêlel je, naj apostole za nekaj časa pošljejo ven. 35 Nato je spregovoril: 38 "[R]oke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; 39 če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu." Poslušali so njegov nasvet. 40 Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. 41 In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena. 42 Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu.     (Apd 5,27-35a. 38b-42)

Jezus Kristus je bil semeion antilegomenon (znamenje nasprotovanja) v svojem času in je to še danes (cf. Lk 2,24). Enako je z evangelijem, po katerem prihaja odrešenje: kot so ga mnogi  zavračali pred dva tisoč leti, tako ga tudi danes mnogi zavračajo. Judovske verske voditelje je motilo, da so Jezusovi apostoli oznanjali evangelij, še posebej pa jim je šlo na živce, da so ga oznanjali v tempeljskih prostorih, zato so jih poklicali pred svoj véliki zbor ali sanhedrin, ki ga je sestavljalo kakšnih sedemdeset mož, v njem pa so bili tako predstavniki saducejev kot farizejev. 

 Peter in drugi apostoli so v svojih javnih nastopih člane sanhedrina večkrat  okrivili za Jezusovo smrt, kar so lahko slišali mnogi ljudje. To je  zbodlo vélikega duhovnika, zato je očital apostolom, da hočejo priklicati na véliki zbor Jezusovo kri. Toda Peter in ostali apostoli se niso vdali. Povedali so tisto, kar tako svet kot velik del sodobne vidne cerkve nočeta slišati, torej, da se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. To so argumentirali s konkretnimi dejstvi (Jezusova smrt in vstajenje), ki jim člani sanhedrina niso mogli oporekati, lahko so jih samo po svoje interpretirali. Ker je nasprotnikom zmanjkalo argumentov, so hoteli apostole preprosto pobiti. Zadevo je rešil rabin Gamaliel, ki je bil Pavlov učitelj in po vsej verjetnosti vnuk rabina Hilela, ki je bil vodja ene od dveh judovskih pravnih šol. Le-ta je bila prizanesljivejša od druge, Šamajeve. Kakorkoli, Gamaliel, ki je predstavljal farizejsko manjšino v sanhedrinu, je imel precejšen vpliv. Predlagal je, naj apostole pustijo pri miru, ker bo njihovo delo, če ni od Boga, vsekakor propadlo, če pa je od Boga, se mu ne bo moč upirati, zato so Petra in tovariše samo pretepli in jim prepovedali govoriti o Jezusovem imenu,  toda apostoli so nadaljevali z oznanjevanjem,  cerkev v Jeruzalemu pa je rasla (cf. Apd 6,1).

 Rabin Gamaliel je imel prav, kajti Božjega dela se ne da uničiti. Preganjanja so cerkev po eni strani prizadela, po drugi pa ji prinesla nove ude.  Tertulijanov izrek, v katerem pravi:  "Kri mučencev je seme novih kristjanov," nikakor ni iz trte zvit. Apostoli so bili na začetku deležni samo fizičnega kaznovanja, toda represija nad njimi se je stopnjevala? Zakaj?  Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem, ne glede na to, kako visoko ti ljudje kotirajo na oblastni lestvici. Cerkev pa je rasla. Vsi apostoli, razen Janeza, so na koncu plačali ceno evangelija  z življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. Pa ne le oni, ampak tudi tisoči drugih. Mnogi kristjani tudi danes plačujejo ceno evangelija s svojim življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. 

Temu nasproti je danes bogata zahodna cerkev, ki se je v veliki meri popolnoma zlizala s svetom in podpira vse modne muhe tega sveta, ki so pravzaprav odkrit upor proti Bogu, kakršnega je svet od časov Sodome in Gomore verjetno zelo poredkoma videl. Danes živimo v dobi sprevrženega jezika, ki izraža nekaj čisto drugega, kot je pomenil, še malo nazaj. Strpnost ni več potrpljenje z osebami, s katerimi se ne strinjaš, ampak dolžnost aktivnega pritrjevanja tistemu, kar ti servirajo ljudje, ki se imajo za krono strpnosti. Toda gorje, če se ne strinjaš s temi lažnimi preroki strpnosti! Spol tudi ni več le moški in ženski, ampak je tako rekoč stvar domišljije, ki se proglaša za znanost. Zakonska zveza, kot je definirana v 1Mz 1,28 in 1Mz 2,24, je sedaj razširjena na vse mogoče kombinacije, celo na zakonsko zvezo s samim ali samo sabo. Najde se tudi kakšen doktor družboslovne stroke, ki označi družino  za osnovno celico fašizma. Podobno  označujejo ti doktorji, ki sami sebe smatrajo in razglašajo za cvet  vrhunske tolerance, nasprotovanje pomoru nedolžnih otrok v maternici.  Vse to  protibožje uporništvo danes blagoslavljajo mnogi deli odpadle cerkve, ki je krščanska le še po imenu. 

Vsemu temu navkljub pa prava cerkev še vedno živi in vztraja pri izvirnem nauku ter oznanja postavo in evangelij. Zakaj? Ker se je treba Bogu pokoravati bolj kakor ljudem. Evangelij rešuje, odpadniške cerkve, ki oznanjajo posvetno filozofijo, so samo krste, ki svoje "vernike" hranijo za pekel. Ves sistem pokvarjene religije, zlizan s svetom, postaja del tistega, čemur pravi Biblija véliki Babilon, ki bo nekega dne uničen, o čemer piše apostol Janez in poziva izvoljene, naj ga zapustijo: "Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge  Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba in Bog se je spomnil njegovih krivic." (Raz 18,4.5)  

 Toda resnična "Cerkev živega Boga, steber in opora resnice"  (1Tim 3,15) še vedno stoji, kot je stala v apostolskih časih in še vedno uči, se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem.  To je cerkev, ki priznava, da ni klub popolnih, ampak skupnost grešnikov, odrešena po milosti. Škotski pastor Horatio Bonar, ki je živel v 19. stoletju, je nekoč zapisal: "K Bogu prihajamo s svojimi grehi, saj nimamo nobene lastne stvari, s katero bi lahko prišli predenj." Jezus Kristus poziva vse ljudi: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Na drugem mestu pa povzema vsebino evangelija in pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Mnogi sicer trdijo, da je to premalo in bi radi k temu še kaj dodajali. Toda, kot  že rečeno, Boga je treba poslušati in se mu pokoravati bolj kot ljudem!