O svobodni volji

Sveto pismo ne uči, da bi imel človek svobodno voljo v smislu, da bi se bil zmožen brez Božje milosti odločati za Boga. Pismo uči, da je padli človek svoboden za greh, ni pa svoboden, da bi po lastni volji prišel k Bogu.

~ R. C. Sproul

Edinost brez resnice

Hudič ma rad edinost, ki ji ni mar za resnico.

~ Costi Hinn

Kdo so sužnji pravičnosti

Zato naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem. 13 Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti. 14 Kajti greh ne bo več gospodoval nad vami, saj niste pod postavo, ampak pod milostjo.
15 Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor! 16 Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost. 17 Zahvalímo se Bogu, ker ste bili sužnji greha, pa ste iz srca postali pokorni podobi nauka, ki vam je bil posredovan. 18 Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti.   (Rim 6,12-18) 

 Izraz suženj je v demokratični družbi nekaj, kar zbuja nezadovoljstvo in zgražanje. V 4. členu Splošne deklaracije človekovih pravic beremo naslednje: "Nikogar se ne sme držati v suženjstvu ali podložnosti; suženjstvo in trgovina s sužnji sta prepovedana v vseh oblikah." Toda kljub visokoletečim besedam in deklaracijam suženjstvo še vedno ni izkoreninjeno, niti tisto dobesedno. 

 Na tem mestu nimam namena govoriti o tej vrsti suženjstva, ampak o suženjstvu, ki smo mu od Adama naprej podvrženi vsi ljudje. Po naravi smo namreč vsi sužnji greha, smrti in hudiča. Toda, pozor! Kristus je vse, ki vanj verujemo, oziroma, mu zaupamo, osvobodil te vrste suženjstva (cff. Jn 8,32.36. Gal 5,1). Odrešenje, ki ga prinaša Kristus, je hkrati osvoboditev. V tem primeru seveda ne gre za socialno, politično ali ekonomsko osvobajanje, kot govorijo teologi osvoboditve, ampak za osvoboditev od postave, greha in praznoverja.  

 Greh je, kot sem že omenil, naravno stanje slehernega Adamovega potomca, z izjemo Jezusa Kristusa. Toda, ko vstopi Kristus v življenje posameznika, postane greh nelogičen, ker ne spada skupaj s Kristusom. V nas sicer še vedno prebiva greh, nismo pa več njegovi dolžniki, nismo se mu več dolžni vdajati. Posameznik je lahko suženj greha, ali Kristusov suženj. Med tema dvema opcijama ni nobene nevtralnosti. Kristjan ni več pod postavo, ampak pod milostjo. Toda, kot sem že povedal, greh še vedno prebiva v nas, toda njegovo gospostvo nad nami je končano. Zato je greh za kristjana nelogičen. Nov status kristjana je v tem, da je iz sužnja greha postal suženj pravičnosti. Toda za marsikoga je to zadnje dejstvo zelo slaba tolažba. Pripadniki raznih svetostnih gibanj pravijo, da kristjan ne sme več grešiti. To je sicer na nek način res, toda kristjan še vedno greši. Je pa tudi res, da kristjan več ne uživa v valjanju v grehu, ampak se hoče iz tega izkopati. Sv. Janez pravi: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9)  Priznanje grehov je torej ključ do odpuščanja.

 Martin Luther je rekel: "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Smo pač kot preluknjana posoda. Matt Brown pa je izjavil: "Če svojemu srcu vsak dan oznaniš evangelij, potem boš vsak dan imel upanje, radost in mir."  Evangelij ni nekaj, kar bi potrebovali enkrat v življenju, ampak vsakodnevna potreba, ker se pač nahajamo v paradoksalni situaciji in vsak dan grešimo. Taisti evangelij nam pravi, da je Kristus živel namesto nas popolno življenje, bil usmrčen za naše grehe in vsem, ki vanj verujejo ter mu zaupajo, zagotavlja s svojim vstajenjem  večno življenje. Bogu hvala za ta dar!

Ko smo potrti

Puščava je začasno stanje, skozi katero potujemo proti obljubljeni deželi.

~ Cotton Mather

Odrešenje ni hipotetično

Kristusovo delo na križu ne pomeni hipotetičnegaodrešenja za hipotetične ljudi, ampak resnično in določno odrešenje za Božje lastno izvoljeno ljudstvo.

~ James Montgomery Boice

Novo srce

Bog ponekod zahteva novo srce (Ez 18,31), spet drugje pa pravi, da je on tisti, ki ga da (Ez 11,19. 36,26). Kar Bog obljublja, tega ne moremo storiti po svoji izbiri ali naravi, ampak on po milosti. 

~ Sv. Avguštin

Beseda spodbude

Pogum, omahujoči kristjani, obdaja vas velik oblak prič! Tekmo, v kateri ste udeleženi, so prestali že milijoni pred vami. Ti milijoni so šli skozi bridkosti in solze kakor vi, toda nihče od njih se ni pogubil, ampak so vsi dosegli svoj večni dom.

~ J. C. Ryle

Cerkev

Cerkev je zbor oseb, ki so prišle skupaj, pa ne po naključju, niti brez reda, ampak so po Gospodovem glasu in preko oznanjevanja evangelija poklicane iz Satanovega kraljestva, da bi poslušale Božjo besedo in se je oklenile. 

~ Zacharias Ursinus

Ti si Peter...

Grb Vatikana. Vir slike: Wikipedia

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" 14 Rekli so: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov."  15 Dejal jim je: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" 16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: "Ti si Mesija,Sin živega Boga." 17 Jezus pa mu je dejal: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'"  (Mt 16,13-19)

 

 V rimskokatoliški cerkvi močno poudarjajo zgornji odlomek iz Matejevega evangelija in ga razglašajo za kronski dokaz papeškega prvenstva in vsega tistega, kar iz tega izhaja. Renesančni skladatelj Palestrina, poleg njega pa še drugi, so celo uglasbili besedilo Mt 16,18.19. Slišite jo lahko med drugim na tej povezavi. 

  Pa si poglejmo to stvar bolj podrobno. Dogodek, o katerem je govora, navajajo vsi trije sinoptiki, zgodil pa se je na področju mesta Cezareja Filipova, ki je ležalo severno od Galilejskega jezera. Kraj se omenja že v Jozuetovi knjigi, v njem pa je tedaj stalo Baalovo svetišče. V času Selevkidov so v kraju uredili  svetišče boga Pana, kralj Herod pa je dal v mestu sezidati tempelj v čast cesarja Avgusta. Kraj je dobil ime deloma po tetrarhu Filipu, deloma pa po Cezarju Tiberiju. Gre za eno od najbolj severnih točk Jezusovega delovanja, kjer so se mešale različne kulture in religije: judovska, grško-rimska in orientalske. Če dobro pogledamo, gre za podobno multikulturno družbo, podobno današnji. In ravno tam je Jezus zastavil apostolom ključno vprašanje o sebi: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (v. 13b)

 Odgovori so bili zelo različni, vsi pa so se nanašali na preroke: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov." (v.14) Roko na srce, tudi danes bi bili odgovori zagotovo zelo pestri, najbrž še bolj kot v tistem času. Nato jim je Jezus še enkrat zastavi ključno vprašanje, ki pa se je nanašalo izključno nanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v.15) Apostol Peter je izstrelil kot iz katapulta: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." (v.16) Tukaj smo prišli do pravilnega odgovora na ključno vprašanje. Gre namreč za prvo zapisano izpoved vere v Jezusa Kristusa, in to je podal neučakani Peter v imenu ostalih apostolov. Šlo je za tako pomembno izpoved, da mu je Jezus odgovoril: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (v.17) S temi besedami mu je povedal, da Peter ni mogel iz svoje lastne človeške moči in intelektualnega ali religioznega napora priti do takega zaključka, temveč mu je bilo to dano od nebeškega Očeta. Opraviti imamo z Božjo izvolitvijo, izvolitev, ne s  Petrovo svobodno voljo ali umskim naporom.

 Toda sama ta izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga,"  je bila nadvse pomembna, kajti učenci so doumeli najpomembnejšo lekcijo v Jezusovi šoli. Kar je sledilo, je bil le še zaključni del: zadnji meseci delovanja, cvetna nedelja, zadnja večerja, obsodba, križev pot, Kristusova žrtvena smrt na križu in vstajenjski finale z vnebohodom. Res je, da gre tudi pri teh dogodkih za pomembne mejnike odrešenjske zgodovine, ki pa so vsi anticipirani v Petrovi izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." V skladu s starozaveznimi prerokbami in z judovskim verovanjem je/naj bi bil Mesija hkrati prerok, duhovnik in kralj. Petrova izpoved vere v Jezusa pa nekako ne gre v kontekst človeške predstave o nekom, ki bi bil prerok, duhovnik in kralj. Duhovniki in še manj kralji po navadi niso  vandrali naokoli, obdani s skupinico nepomembnih učencev in govorili o Božjem kraljestvu... Kakorkoli, učenci so obvladali lekcijo, seme Kristusove Cerkve se je prijelo, s čimer je Jezusova učiteljska pot dosegla svoj glavni cilj.

 Zdaj pa sledi odlomek, ki je najbolj pri srcu rimskim katoličanom, saj na njem osmišljajo svoje posebne avtorske pravice do Kristusovega evangelija: "Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.  Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'" (vv.18-19) Na teh dveh (in še nekaterih) stavkih utemeljujejo primat rimskega škofa in posebno "apostolskost" rimskega "svetega" sedeža. Pri tem seveda  pozabljajo, ali pa nočejo vedeti: 

1. da je lahko neka cerkev toliko apostolska, kolikor zvesto sledi nauku apostolov; 
2. da je apostolska doba in služba že davno minila;  
3. da apostolska služba za razliko od prezbiterske (starešinske) in škofovske (predstojniške) ni bila omejena na nek kraj, kot je npr. Rim, ampak je šlo pri njej za službo potujočih misijonarjev; 
4.  da je Peter utemeljil ali pomagal utemeljiti mnoge cerkve (Jeruzalem, Antiohija), med katerimi zagotovo ni bilo rimske, saj je obstajala že pred njegovim prihodom v omenjeno mesto. 

Kakšna je torej Petrova vloga v tem odlomku? Izpovedal je tisto, kar so verovali apostoli. Zakaj ravno on? Bil je pač najhitrejši in tudi najbolj zaletav govorec med njimi. O njegovi zaletavosti se lahko prepričamo že nekaj vrstic pozneje, ko je Jezus govoril o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka (prim Mt 16,20). Peter je spet izstrelil kot iz katapulta: "Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" (v. 22) Tokrat ni sledila pohvala, temveč zelo stroga graja: "Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (v.23) Kot pravi Zondervanov svetopisemski priročnik, "Boga ne obvezuje vsaka Petrova beseda. Vse, kar je učenec naredil v skladu s Kristusovo voljo, pa ima trajno vrednost." (s.566) Trajno vrednost pa ima zagotovo njegova znamenita izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga."

Pri utemeljevanju domnevnega prvorazrednega pomena apostola Petra, pri čemer naj bi bili ostali apostoli tako rekoč drugorazredni (kar demantira sv. Ciprijan, ki pravi v svojem spisu Edinost katoliške cerkve: "To so bili kajpada tudi drugi apostoli, kar je bil Peter, opremljeni z enakim deležem časti in oblasti..." *), se pojavljajo določena vprašanja:

1. Če je bil sv. Peter res Kristusov namestnik na zemlji in posledično tako zelo pomemben, zakaj se zadnjikrat pojavi v 15. poglavju Apostolskih del, v preostalih 13 poglavjih pa ni več ne duha ne sluha o njem? 28. poglavje Apd govori o Pavlovem bivanju v Rimu, o Petrovem pa nič.
2. V Apd 8,14 beremo: "Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza." Bi lahko  v časniku Osservatore Romano prebrali kaj takega: "Škofje, ki živijo v Rimu, so slišali, da je Kuvajt sprejel Božjo besedo; zato so tja poslali  Leona XIV. in Franca Rodeta?"  Prej bi se lahko zgodilo, da bi Kuvajt sprejel Božjo besedo, kot ono drugo! Rodeta bi najbrž lahko poslali, ne pa Leona. On pošilja in imenuje po svetu druge, ne drugi njega. 
3. 15. poglavje Apostolskih del nam pripoveduje o jeruzalemskem koncilu. Peter se pojavlja kot eden od poročevalcev (Apd 15,7-11). Za njim sta govorila Barnaba in Pavel (ib. v. 12), zaključno besedo pa je imel apostol Jakob, ki je tudi povzel sklepe (ib. 13-21), ki so jih nato vnesli v pismo antiohijski cerkvi. Pismo pa se začenja z besedami: "Mi, apostoli in strešine, vaši bratje..." (ib. v.23) Peter tu ne igra nobene posebne vloge velikega svečenika in nezmotljivega Kristusovega namestnika. Je le eden od apostolov, starešin, bratov.

Res je, da so med apostoli nekateri uživali večji ugled, kar potrjuje tudi sv. Pavel, ko pravi: "[K]o so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico v znamenje občestva; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane." (Gal 2,9) Peter je bil torej eden od treh apostolov, ki so veljali za stebre cerkve, poleg njega sta uživala enak ugled tudi Jakob in Janez. Toda med uživanjem ugleda in posedovanjem posebnih pooblastil je velika razlika. 

 Da, Peter je bil eden od najpomembnejših apostolov, ni pa imal pristojnosti, kot jih ima danes rimski škof ali papež. Te privilegije so si rimski škofje uzurpirali skozi stoletja, ki so sledila... 

 

*Svetega Cecilija Cipriana izbrani spisi, drugi del, Ljudska knjigarna, Ljubljana 1943