Razlika kot pekel in nebesa

Satan obljublja najboljše, plačuje pa z najslabšim; obljublja čast, plačuje s sramoto; obljublja užitek, plačuje z bolečino; obljublja dobiček, plačuje z izgubo. Toda Bog plačuje, kakor obljublja, vsa njegova plačila so čisto zlato. 

~ Thomas Brooks

Vse ima svoj namen

Na tem svetu ni niti ene travne bilke niti ene barve, ki ji ne bi bilo namenjeno, da nas razveseljuje.

~ Jean Calvin

Velika skrivnost

Resnično, to je ena največjih skrivnosti na svetu, in sicer, da bi pravičnost, ki biva v nebesih, morala opravičiti mene, grešnika na zemlji. 

~ John Bunyan

Kristusov vojak?

 Zato pa, moj otrok, bodi močan v milosti, ki je v Kristusu Jezusu. 2 Kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, izrôči zanesljivim ljudem, takim, ki bodo zmožni tudi druge poučiti. 3 Trpi z menoj kot dober vojak Kristusa Jezusa. 4 Nihče, ki služi vojsko, se ne zapleta v vsakdanje opravke, da bi le bil po volji tistemu, ki ga je vzel za vojaka. 5 Tekmovalec ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih. 6 Kmet, ki se trudi, ima prvi pravico pobirati sadove. 7 Premisli, kaj pravim. Sicer pa ti bo Gospod dal pamet v vsem.    (2Tim 2,1-7)

Morda deluje naslov tega sestavka, pa tudi citirano besedilo, ki ga komentiram nekoliko militaristično, ampak dejstvo je, da je celotno življenje kristjana boj. Burk Parsons je s tem v zvezi zapisal: "Tisti, ki pravijo: 'Če postaneš kristjan, bo tvojih težav konec,' nimajo pojma o tem, kaj pomeni postati kristjan. Prava vojna se takrat šele začne." To seveda ni vojna, ki bi jo bojevali z orožjem tega sveta, kot so sablje, puške ali tanki, ampak za duhovno orožje. 

Na začetku našega odlomka spodbuja apostol Pavel Timoteja, naj bo močan v milosti, ki je v Kristusu. Timotej je namreč kazal znake plahosti, zato ga je Pavel spodbudil h korajžnemu nastopanju. V nadaljevanju mu veleva, kot to komentira sv. Hipolit v enem od svojih spisov, naj ne predaja svetopisemskega učenja nevernim in bogokletnim jezikom, ampak pobožnim in zvestim možem, ki želijo živeti sveto in pravično v Božjem strahu. Dejstvo je, da so le taki zmožni poučevati druge.

Sleherni kristjan je vojak Jezusa Kristusa. Toda pozor, tega izraza si ne smemo predstavljati v dobesednem smislu, ker bi sicer šlo v tem primeru za nekakšen krščanski džihad, ampak v čisto duhovnem. Gre torej za čisto duhovni boj.  Martin Luther je rekel, da obstaja v življenju kristjana v tem smislu trojni duhovni boj: boj zoper svet,  meso in zoper hudiča. Pod besedo svet si ne smemo predstavljati ustvarjenega sveta in ljudi, ampak splošno vzdušje in pokvarjeno miselnost, v katero bi nas rad vklenil in nas skuša vkleniti svet okoli nas. Pri mesu ne gre le za telo kot tako (telo kot tako je namreč dobro), ampak  za globlje stvari, kot so zavist, jeza, napuh in podobno, ki potem v ljudeh sprožajo različne reakcije.  Tretji element je že skoraj odpisani skušnjavec, ki mu pravimo hudič ali satan in ga imajo mnogi za srednjeveško strašilo, ampak stvar ni tako preprosta, ker je to strašilo v resnici zelo staroveško. Svoj rep vleče  že od časov edenskega vrta. 

Tisti, ki smo služili vojsko, vemo, kaj pomeni biti vojak. Živeli smo z mnogimi omejitvami: zaprti v vojašnici, ki smo jo lahko zapustili le na povelje, ali z dovoljenjem, imeli smo točno določen urnik, izvrševati smo morali povelja itn. Pri tem se nismo smeli zapletati v stvari, ki so jih lahko počeli tisti zunaj. Ni bilo lahko in najbrž se radi ravno zato v spominu vračamo v tiste čase. Seveda gre tu bolj za analogijo, kajti kristjanu ni treba živeti kot kakšen menih v nekem ločenem svetu. To bi bil čisti legalizem. Življenja ne smemo striktno ločevati na duhovno in posvetno, ampak mora biti celo naše življenje v tem svetu potekati v skladu z Duhom in Božjo besedo. Luther upravičeno pravi: "Pred Bogom uživa vsako delo svojo čast. Vsakdanje delo je božanski poklic, oziroma poklicanost. Pri našem vsakdanjem delu, ne glede na to, kako pomembno ali povsem navadno se zdi, služimo Bogu preko služenja bližnjemu, s čimer smo udeleženi v neprestani Božji skrbi za človeški rod."   Lahko smo torej čisto duhovni v popolnoma posvetnih stvareh, treba se je le izogibati, da te stvari ne postanejo naša absolutna prioriteta. 

 In še ena misel Burka Parsonsa: "Tisti, ki mislijo, da je duhovni boj šala, še niso vstopili v bitko." Res je, toda v tem boju nismo sami. Pravzaprav je Kristus že vse opravil za nas, zato nam ne preostane drugega, kot da se zanesemo na njegovo v popolnosti dovršeno delo. Pri tem boju ne gre za to, da bi mislili, kaj moramo sami storiti, ampak premišljujmo, kaj je za nas opravil Kristus, pri čemer nam je v pomoč njegova beseda in obljuba. Ne verjemimo skušnjavam sveta, mesa in hudiča, ampak zaupajmo v trdno Božjo obljubo, kot je oznanjena v njegovi besedi. Če pademo, se spomnimo naslednjih besed: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen," (Jn 1,8.9)  Potem nadaljujmo z Gospodom! 

Zakaj cerkev?

Cerkev obstaja Bogu na slavo, ne ljudem za zabavo. 

~ Charles Spurgeon

Glavna zgodovinska prelomnica

Osrednji preobrat človeške zgodovine je Kristusov križ. 

~ Charles Spurgeon

Hierarhija posnemovalcev

 

Skrb za telo in dušo

Skrbi za svoje telo, kot da boš večno živel, za svojo dušo pa skrbi, kot da boš jutri umrl.

~ Sv. Avguštin

 

Ob dnevu spomina na žrtve holokavsta

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je 1. novembra leta 2000 razglasila 27. januar za dan spomina na žrtve holokavsta. Ob tem dnevu bodo politiki vseh barv izražali sočutje z žrtvami  te satanske morije, ki so jo nad judovskim ljudstvom izvedli nacionalni socialisti in njihovi epigoni, opremljeni z ideologijo, ki korenini v socialnem darvinizmu.   Eni bodo to delali iz iskrenih nagibov, spet drugi zato, ker se to spodobi, zato bo ob tej priložnosti prelitih tudi nekaj hektolitrov krokodiljih solza. Takšna je pač politika. Malokdo si danes želi, oziroma upa izpasti kot antisemit. Zato nekateri izražajo svoj antisemitizem na bolj prikrite in prefinjene načine, zlasti, kadar gre za obsojanje države Izrael in to kar tako poprek. Časnik Jerusalem Post* je pred nekaj dnevi pisal o Španiji kot o prvi državi v Evropski uniji, ki uradno podpira antisemitizem. Mislim, da uradna Slovenija ne caplja kaj prida za Španijo, ampak ravno nasprotno... 

Na Slovenskem smo bili do nedavnega  priča predvsem tej zadnji, levičarski in "proticionistični"  vrsti antisemitizma, ki se vleče še iz časa neuvrščene Titove Jugoslavije, ki vpije gesla, kot je tisto: "Od reke (Jordana, op. Diz.) do morja (seveda Sredozemskega, op. Diz.) Palestina mora biti svobodna." Ob taki svobodni Palestini ostaneta Izraelu in tamkajšnjim Judom le še morje in dihanje na škrge.    Toda zadnjih nekaj let opažam, da se  tudi pri nas uveljavlja njegova bolj odkrita vrsta, recimo ji skrajno desničarska, čeprav ne vem, koliko Slovencev je že srečalo kakšnega Juda. 

Kristjani kot celota smo vse do danes zavzemali različna, večkrat nasprotna stališča do Judov. V srednjem veku so bili preganjani kot "morilci Boga", pri čemer je rimskim papežem treba šteti  v plus, da so v svoji državi ščitili Jude (seveda kot podanike drugega ali tretjega reda), veliko manj tolerantni so bili posvetni vladarji. Luther je na začetku svoje reformacijske kariere simpatiziral z Judi, ker je računal, da bodo radi sprejeli evangelij. Ta računica se mu  ni izšla, poleg tega je bil precej nerazgledan v političnih stvareh. Na stara leta so prišle do njega lažne  govorice (fake news niso ravno sodobna posebnost) o judovskem misijonarjenju nekje na današnjem Slovaškem, zato je napisal strupen pamflet z naslovom O Judih in njihovih lažeh, v katerem je zahteval izgon Judov.  Toda resnici na ljubo je treba priznati, da je šlo v vseh teh primerih za versko, ne rasno nestrpnost, ki je izražena pri sodobnem antisemitizmu, ki ima druge, psevdoznanstvene korenine. 

V sodobnem protestantizmu se je pred malo manj kot 200 leti začelo čisto nasprotno tolmačenje "judovskega vprašanja", ki mu pravimo dispenzacionalistično.  Po njem so Judje še vedno posebno izvoljeno Božje ljudstvo, zato naj bi imel z njimi Bog posebne načrte. Dispenzacionalisti so vneti podporniki države Izrael in različnih skrajnih judovskih sekt, ki se zavzemajo za ponovno postavitev jeruzalemskega templja in obnovo tempeljskega žrtvovanja. Pri tem se ne zavedajo, da talmudsko judovstvo, ki je v bistvu dediščina farizejskega gibanja, ni isto kot judovstvo Stare zaveze.

Seveda ni nobena od navedenih skrajnosti niti dobra niti zdrava. Judje so ravno tako narod kot vsi drugi: eni so nagnjeni v levo, drugi v desno, obstajajo tudi taki, ki nasprotujejo državi Izrael, potem so tu vsi tisti vmesni...   Dispenzacionalizem je zmota, antisemitizem pa še mnogo hujša stvar. Klasični reformirani krščanski pogled je, da pripadnikom zgodovinskega izvoljenega ljudstva želimo isto, kot vsem drugim: da resnično spoznajo pravega Mesija, ki je umrl za naše grehe in vstal zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,24.25).

*   KLIK za dostop do vira>>>

** Vir: R. Friedenthal, Luther, Njegovo življenje in njegov čas, Druga knjiga. Pomurska založba, Murska Sobota 1983. S. 799.