Spravljeni z Bogom

Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 2 po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. 3 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, 4 potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. 5 Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. 6 Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. 7 Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. 8 Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. 9 Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. 10 Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave. 11 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo.  (Rim 5,1-11)

Danes zelo pogosto slišimo besedi mir in sprava, miru in sprave v svetu pa ni od nikoder. Svet očitno išče mir in spravo na napačnem mestu. Že kar daleč nazaj so mi v Mohorjevi knjigarni dali  označevalec strani za knjige, na katerem je bila misel, ki jo je napisal katoliški duhovnik Franc Sodja, in se glasi takole: "Sprava s seboj. Najprej to. Potem sprava z ljudmi. In triumf: sprava z Bogom." To spravno zaporedje je zelo dober humanizem, a zelo slabo krščanstvo. Kot je razvidno iz odlomka Pavlovega pisma Rimljanom 5,1-11, je temelj resnične sprave sprava z Bogom, ne s samim sabo ali z drugimi. Taka sprava nas tudi logično privede do sprave s sabo. Toda sprava z ljudmi je že bolj zahtevna in ni vedno odvisna od nas. Ampak dovolj o tem.

Apostol Pavel pravi, da nam opravičenje iz vere zagotavlja mir z Bogom. V mnogih življenjskih situacijah nam je to dejstvo težko razumljivo. To se zgodi zlasti takrat, kadar nam spodrsne. Zato je tolikanj bolj pomembno, da si v takih primerih oznanimo evangelij. Kristjan je opravičen iz vere in po veri. Tu seveda ne gre za vero v karkoli ali kogarkoli, ampak za trdno zanašanje na Kristusa in na njegovo na križu dovršeno delo. Mi k temu ne moremo ničesar dodati niti odvzeti. Kristjan torej stoji opravičen pred Bogom, zato ne živi v strahu pred sodbo in obsodbo (cf. Rim 5,1.2). Tu ne gre za subjektivni občutek, ampak za objektivno resničnost, saj nam Bog to zagotavlja v svoji besedi. 

Ker je tako, se kristjan ponaša s stiskami, pa ne zato, ker bi v njih užival, ampak zaradi bodoče slave, ki jo na nek način napovedujejo te preizkušnje (cf. ibid. 3.4). Kdor misli, da bo zato, ker je kristjan, rešen vseh težav, se moti.  Burk Parsons je izjavil: "Tisti, ki pravijo: 'Če postaneš kristjan, bo tvojih težav konec,' nimajo pojma o tem, kaj pomeni postati kristjan. Prava vojna se takrat šele začne." Tu seveda ni mišljena dobesedna vojna z zemeljskim orožjem, ampak duhovni boj, toda tudi tega boja bo enkrat konec. Preizkušnje kalijo značaj. Resničnim vernikom se ni treba bati, da bi bili   na sodni dan ponižani, saj pripadajo Bogu. Vedo tudi, da so prejeli Božjo ljubezen, ki jo je vanje izlil Bog Sveti Duh (cf. ibid. v. 5).  

Najlepši pasus tega odlomka in zame eden najlepših novozaveznih pasusov predstavljajo vrstice 6-8. Božja ljubezen do nas odkupljenih grešnikov je nekaj najčudovitejšega. Po svoji naravi smo bili Bogu sovražni. Nismo bili Božji otroci, kot pravijo liberalni teologi vseh vrst, ampak otroci Božje jeze (cf. Ef 2,3). V Božjih očeh smo bili zli in brezbožni. In ravno za take je umrl Kristus. Ni umrl za tiste, ki  imajo sami sebe za dobre in pravične, ampak za brezbožne, hudobne in grešnike (cf. Lk 5,32)! Le kdo bi bil pripravljen umreti za takega? Kristus pa je umrl za nas, ko smo bili njegovi sovražniki! Ker smo opravičeni z njegovo dragoceno krvjo, smo rešeni Božje jeze (cf. Rim 5,9)  Kristus je iz Božjih sovražnikov naredil Božje otroke. Če smo bili po Kristusovi smrti odrešeni, ko smo bili še sovražniki, bomo toliko bolj rešeni Božje jeze po njegovem življenju (cf. ibid. v. 10). To je sad resnične sprave, ne tiste, o kateri govori svet.

 Bogu hvala za spravo, po kateri nas je On sam spravil s sabo! 

Za koga je evangelij?

Evangelij Jezusa Kristusa ni namenjen dobrim ljudem, ampak grešnikom. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Nauk križa

Križ nas uči, da je tisto, kar je videti kot poraz, lahko prav tisto sredstvo, po katerem Bog uresničuje svoj namen. 

~ Kathryn Walter

Kristus in svetost

Svetost ni pot h Kristusu, ampak je Kristus pot k svetosti.  

~ C. H. Spurgeon

Nesmiselno pričakovanje

 Kako lahko pričakujete, da boste z Bogom bivali na veke,  tukaj ga pa zanikate in zavračate?

~ Jonathan Edwards

Milost - slava

Milost je začetek slave, slava pa je dovršitev milosti. 

~ François Turrettin 

Evangelij oživlja

Evangelij ne dela iz slabih ljudi dobre, ampak iz mrtvih ljudi žive.  

~ Voddie Baucham

Gospodov dan

Ljubi, to je že drugo pismo, ki vam ga pišem. V obeh sem skušal s tem, da sem vas spominjal, dramiti vaše iskreno razumevanje. 2 Pomnite besede, ki so jih že prej povedali sveti preroki, in tudi zapoved Gospoda in Odrešenika, ki so jo posredovali vaši apostoli. 3 Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih 4 in govorili: "Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja." 5 Sami hočejo, da jim ostane skrito, da je nebo obstajalo že zdavnaj in da zemlja po Božji besedi obstaja iz vode in prek vode. 6 Po teh prvinah je bil tedanji svet preplavljen z vodo in tako pokončan. 7 Sedanje nebo in zemljo pa ista beseda hrani za ogenj, ohranja ju za dan sodbe in pogubljenja brezbožnih ljudi. 

8 Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. 9 Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje. 10 Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju razkrojile, zemlja in dela na njej pa bodo razkrita. 11 Kako prav je torej, da živite sveto in res pobožno, če se bo vse to razkrojilo, 12 da čakate in pospešujete prihod Božjega dne, zaradi katerega bo nebo zaplamenelo in prešlo in se bodo prvine razžarjene topile. 13 Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost. (2Pt 3,1-13)

Iz zgornjega odlomka je razvidno, da z izrazom Gospodov dan ni mišljena nedelja, ampak dan, ko bo naš Gospod Jezus Kristus prišel v slavi sodit živim in mrtvim. Apostol Peter nam v njem zagotavlja, da bo Gospodov dan nekoč zagotovo napočil. Iz vsebine je razvidno, da so kristjani, na katere je bilo naslovljeno to pismo, razpravljali o tem, kdaj naj bi se naš Gospod vrnil, kar je tudi glavna tema tega odlomka.

Na začetku (2Pt 3,1) omenja Peter, da je to drugo pismo, ki je bilo naslovljeno na to občestvo. Iz tega je jasno razvidno, da je bilo tudi 1. Petrovo pismo namenjeno taistemu krogu kristjanov. Naslovnikom pravi "ljubi" (orig. gr. agapetos), s čimer je izrazil veliko skrb zanje, ko jim je razlagal skrivnost Gospodovega drugega prihoda. 

Posebej jih je opozoril na besede starozaveznih prerokov in apostolov ter samega Gospoda Jezusa, ki se nanašajo na njegov drugi prihod.  Enako kot drugi novozavezni pisci ter krščanska cerkev do današnjega dne, je bil tudi Peter prepričan, da živimo v poslednjih dneh. Gre za podaljšan čas, čas novozavezne cerkve, med križanjem na Golgoti  in Gospodovo vrnitvijo. Peter je lepo napovedal nastop posmehljivcev, ki živijo v skladu s svojimi poželenji in se norčujejo iz Gospodovega drugega prihoda ter iz tistih, ki ga pričakujemo. Konec koncev, sonce že dva tisoč let vzhaja in zahaja, ljudje se ženijo in možijo, nič takega se ne dogaja, če seveda ne odštejemo poplav, potresov, epidemij in nenehnih vojn med ljudmi. Toda Bog ni vezan na čas, ker biva izven časa in prostora. Zanj je tisoč, ali pa deset tisoč let, kakor en dan. Ti posmehljivci so samovoljno spregledali, da je Bog enkrat že posredoval in sodil zemlji preko vode (cf. 1Mz 6.-10. poglavje).  Naslednjič pride sodit z ognjem (cf. 1Pt 3,7.12. Sof 1,18), ko bo sodil brezbožne in posmehljivce, za katere je pripravljena poguba. 

Navidezno Božje odlašanje ni z njegovega stališča nobena počasnost, ker Bog ni vezan na čas.  Za razliko od nas, ima on na razpolago neskončno časa. Gre le za potrpežljivost, ker hoče, da bi vsi izvoljeni dosegli spreobrnjenje. Koliko je teh, ne ve noben človek, niti angeli.  Toda ta vmesni čas, podaljšan čas ali poslednji dnevi, kakor koli že temu pravimo, vse to ne bo večno trajalo. Kristusov drugi prihod bo nenaden, kakor tat. Nebo bo prešlo in nebesna telesa se bodo raztalila in razpadla. Nobenega zaklonišča ali skrivališča ne bo na voljo. Tisti, ki zaničujejo Božji glas in ravnajo nepostavno, se prihoda tega dne  ne morejo veseliti, kajti: "Glas Gospodovega dneva bo turoben, tam bo stokal celo junak. Tisti dan bo dan jeze, dan stiske in tesnobe." (Sof 1,1,14b.15a)  Za razliko od teh ima Božje ljudstvo  zelo dober  razlog, da z radostnim srcem pričakuje ta dan, kajti Bog bo tedaj vse prenovil in vzpostavil nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost: "In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo." (Raz 21,4)

Ste pripravljeni na ta dan? V kolikor niste, je še vedno čas: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b) Ko je ječar iz Filipov vprašal apostola Pavla in Barnaba, kaj naj stori, da bo rešen, sta mu odgovorila: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!" (Apd 16,31) Isto pravilo velja za vse ljudi. Naj Bog vsem nakloni to vero!

Bogoslužje kot šov

Če manjka duhovno življenje, ki prihaja k nam samo od Kristusa, potem je sleherno krščansko bogoslužje navadna predstava. 

~ Willem Geesink