O močnih in slabotnih

Slabotnega v veri sprejemajte medse, ne da bi presojali njegove pomisleke. 2 Nekdo je prepričan, da sme jesti vse; drugi, ki je slaboten, pa jé samo sočivje. 3 Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel. 4 Kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga postavi. 5 Nekdo razločuje med dnevom in dnevom, drugemu pa so vsi dnevi enaki; vsak naj doseže polno prepričanje v svojem umu. 6 Kdor upošteva dneve, naj jih upošteva za Gospoda. Pa tudi kdor jé, jé za Gospoda, saj je zato hvaležen Bogu. Tudi kdor ne jé, se zdrži jedi za Gospoda in je prav tako hvaležen Bogu. 7 Kajti nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. 8 Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. 9 Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim. 10 In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred Božji sodni stol. 11 Kajti pisano je: 

Kakor jaz živim, pravi Gospod, 

se bo pred mano upognilo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga. 

12 Potemtakem bo vsak izmed nas dajal Bogu račun o sebi.               (Rim 14,1-12)

 Ljudje smo nagnjeni k ocenjevanju svojih bližnjih. Takšno ocenjevanje pa ni nujno dobra stvar, saj rado hitro preide v kritiziranje drugih in v povzdigovanje samega sebe.  Rimski kristjani so bili v Pavlovem času zelo raznolika skupnost, v kateri je imel vsak svoje posebne šege, navade, prepričanja in tabuje. Med njimi so bili tako Judje kot pogani. V tej družbi so bili najbrž tudi takšni, ki so pričakovali, da jim bo Pavel podal natančen seznam dovoljenih in prepovedanih stvari, kajti na ta način človek vedno ve, kaj sme in česar ne sme. Toda apostol jim ni dal ničesar od tega, ampak le nekaj osnovnih načel krščanske etike. 

V vrsticah Rim 14,1-4 se srečujemo s problemom, ki se nam zdi danes  čuden, ni pa bil tak za rimske kristjane. Kristjani, ki so prihajali iz judovstva, so uživali le določene vrste mesa, tisti iz poganstva pa so jedli lepo vse po vrsti. Med njimi so bili tudi taki, ki so jedli le rastlinsko hrano, ker je bilo zanje meso, kupljeno na mestni tržnici, nekaj demonskega, saj je bilo predhodno s strani poganskih svečenikov "posvečeno" poganskim božanstvom. Tisti, ki so jedli vse in so se imeli za močne, so se povzdigovali nad onimi, ki so imeli probleme z vestjo in so veljali za slabotne. Tisti, ki so veljali za slabotne pa so gledali zviška na močne, češ, ti so zagotovo grešniki, ker jedo malikom posvečeno meso. Pavel se ni postavil na nobeno stran, ampak je preprosto rekel: "Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel." (Rim 14,3) 

Naslednji problem je bilo upoštevanje prazničnih dni. Nekateri kristjani, najbrž ti iz judovstva,  so menili, da je treba Boga slaviti na točno določene dneve, torej na soboto in druge praznike, spet drugi, tako imenovani močni,  so menili, da je treba Bogu posvečati vse dneve v tednu in letu. Tudi v tem primeru se Pavel ni postavil na nobeno stran, ampak je oba pogleda označil kot veljavna. Sobotna zapoved je bila, podobno kot predpisi glede prehrane, žrtvovanj in drugih obrednih dejanj,  del judovske obredne postave, zato za novozavezne vernike ni več obvezna. Še vedno pa je prav, da vzdržujemo redni čas za tedenski počitek in čas, ki je namenjen bogoslužju (cff. Heb 10,24.25. Apd 20,7). 

Obstajajo stvari, glede katerih nismo poklicani, da bi sodili. Tu seveda ne gre za prvorazredna doktrinarna vprašanja, kot je na primer greh, odrešenje ali Kristusova božanskost. Gre za vprašanja hrane in posvečevanja določenih dni. Kristjan mora v tem primeru izprašati svojo vest in spoznati, kaj s tem v zvezi resnično čuti in veruje. Pavel preprosto pravi: "Ne zaničuj in ne kritiziraj svojega brata ali sestro, saj je Božji služabnik, oziroma služabnica, ne tvoj ali tvoja." Kristus je umrl tako za tiste, ki so se imeli za močne,  kot za one, ki so veljali za slabotne. On je Odrešenik vseh, ki vanj verujejo in mu zaupajo, ne le  nekaterih, kajti s svojim brezgrešnim življenjem je izpolnil vse zahteve postave, bil usmrčen za naše grehe, s svojim vstajenjem od mrtvih pa dokazal, da je resnični in popolni Odrešenik. Njemu pripada vsa slava!

Vera v ljudi ali v Boga?

Če  ste zaradi bolečine, ki vam jo je povzročila cerkev, izgubili vero v Boga, potem niste verovali v Boga, ampak v ljudi. 

~ A. W. Tozer

 

Neločljivo

Kristusov križ in Kristusova krona sta neločljiva. Ne da se ju razdvojiti. Ni Kristusa brez križa, niti križa brez Kristusa.

~ John Flavel 

 

Z nami Bog

 Sredi naše najtemnejše grešnosti in v naših najtežjih trenutkih je z nami Bog - pošilja nam svojega ljubljenega Sina, da nam prinese šalom. 

~ Paul Donison

Kako je z našo duhovnostjo?

Najboljši preizkus naše duhovnosti je mera našega začudenja nad Božjo milostjo. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Začetek našega odrešenja

Odrešenje se ne začne s človekovo, ampak z Božjo voljo. V nasprotnem primeru bi milost prenehala biti milost.

~ George Whitefield

Prava modrost

Kdo med vami je moder in razumen? Z lepim življenjem naj pokaže svoja dela v krotkosti modrosti. 14 Če pa imate v srcu grenko nevoščljivost in prepirljivost, se nikar ne hvalíte in ne lažite proti resnici. 15 Ta modrost ne prihaja od zgoraj, temveč je zemska, duševna, demonska. 16 Kjer sta namreč nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo. 17 Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine. 18 In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir.  (Jak 3,13-18)

Jakob je bil v prvi vrsti zelo praktičen človek. Tistim, ki so se zanašali le na vero, pa te vere niso potrjevali s svojimi deli, je rekel, da je vera brez del mrtva (cf. Jk 2,26). V zgornjem odlomku pa je pokazal, da se prava modrost odraža skozi pobožno življenje. 

Za Jakoba modrost ne pomeni le nekaj čisto intelektualnega, ampak tudi nekaj, kar se na zunaj odraža v človekovem obnašanju. Krotkost je bila za Grke znak šibkosti, toda Jezus jo je povzdignil v kardinalno krepost (cf. Mt 5,5). Krotkost ne izhaja iz strahopetnosti ali pasivnosti, ampak iz zaupanja v Boga, zato je popolnoma prosta bolestnega samodokazovanja. 

Grenka nevoščljivost in prepirljivost sta v popolnem nasprotju z resnično modrostjo, za katero je značilna krotkost. Vodita namreč v delitve in strankarstvo, preko česar si hočejo posamezniki zagotoviti vodstvo in prestiž. Te vrste modrost je zemska, duševna in demonska, kot piše v 15. vrstici. Zaporedje pridevnikov ni naključno, saj si sledijo od slabega k najslabšemu. Gre za vedenje, ki je posvetnjaško, čutno in nasprotno od duhovnega in ima izvor v kozmičnih silah teme. Posledici takšne satansko gnane  "modrosti" sta prepir in zlo. V sodobnem svetu je tega ogromno, za kar verjetno ne potrebujem dokazov,  saj nas mediji s tem vsak dan bombardirajo. 

Tej vrsti "modrosti" Jakob zoperstavlja modrost, ki je od zgoraj, ki ustvarja karakterne lastnosti, kakršne si  vsi želimo. Primarna krepost je tu čistost. Sledi miroljubnost, ki je popolno nasprotje prepirljivosti in neredu, ki ga slednji prinaša. Prizanesljivost je  krepost, s katero kažemo spoštovanje do občutkov drugih. Imamo dve ušesi in samo ena usta, kar pomeni, da je prav, da smo dovzetni do tistega, kar nam povedo drugi. Modra oseba ne skopari z usmiljenjem, ampak v obilju izkazuje usmiljenje. Je tudi nepristranska in iskrena, ne dela razlik in ne zavaja. Sad vsega tega je mir. 

Vse to je videti  lepo in idealno, tako da je že skregano z resničnim življenjem.Tega se je zagotovo zavedal tudi apostol Jakob, ko je pisal svoje pismo. Zato nas na drugem mestu spodbuja:  "Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo. Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava." (Jak 1,5.6). Modrost pač ne pade iz nebes kot zrela hruška, ampak je treba zanjo prositi. Vsakič znova. In pri tem seveda verovati.

Božji ideal je bil vedno popolnost, cerkev pa je, kakorkoli obrnemo, samo skupnost opravičenih grešnikov. Zato je kesanje vsakdanji pojav v življenju kristjana. Sv. Janez piše: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9) Ob vseh  padcih in neuspehih, pa tudi uspehih, si moramo vsakič znova  oznaniti evangelij, v katerem naš Gospod pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Dejstvo je, da je Jezus tisti, ki rešuje!

Veliki šmaren

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja na spletni strani Slovenske škofovske konference ne najdemo nič posebnega novega, razen datuma, ampak le trditve, ki se tam pojavljajo skozi vsa leta, odkar obstaja njihova spletna stran, ali vsaj, odkar jo spremljam. Zato tudi jaz ne bom na tem mestu napisal ničesar novega. Pripoved o Marijinem vnebovzetju pač ne gre skozi sito sola Scriptura, pa tudi skozi sito cerkvenih očetov prvih stoletij ne. Evzebij, na primer,  v svoji Cerkveni zgodovini, ki sega nekako do Konstantinovega časa, tega ne omenja, pa bi moral, če bi cerkev to tedaj res tako pridno in vneto  verovala, kot pravi Rim.  Pa si še enkrat malo podrobneje poglejmo to stvar.

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo po vsej verjetnosti odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kako naj bi točno odgovorili.  

Pa si poglejmo, kaj govori o tem prazniku in njegovi zgodovini spletna stran slovenske škofovske konference! 

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega. 

 Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta po vsej verjetnosti prišel do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in naokoli krožila dva spisa,  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je  za  dogmo rimske cerkve  proglasil Pij XII. leta 1950. S stališča dogme  o papeški nezmotnosti iz leta 1870 se poraja vprašanje, kdo od teh se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII.  Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje nekatere spise, a v resnici  ni povsem jasno, ali je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. Glede tega torej zgodovina ni na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh posebna značilnost rimske in še nekaterih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." Res je, Jezus Kristus je v njej glavna oseba. 

Dolžnost cerkve

Cerkev je dolžna ohranjati, razlagati, razumeti in braniti od Boga zaupano resnico.

~ Herman Bavinck