Današnji antikristi

Antikristi so vedno nasprotovali Kristusu. Sedaj delajo enako. Toda nikoli niso tako drzno nastopali v Kristusovem imenu kot danes. 

~ R. B. Kuiper

 

Cvetna nedelja

 Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. 27 Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. 28 Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, 29 da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso. 30 Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev, 31 da bi se – kakor je pisano – tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu.  

 2.1 Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost. 2 Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega. 3 Pred vami sem bil slaboten, v strahu in velikem trepetu. 4 Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, 5 zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.   (1Kor 1,26-2,5)

Cvetna nedelja je  dan, ki je v naših krajih povezan z različnimi tradicijami, kot je  blagoslov različnega zelenja, velikokrat povezanega v butarice, potice, presmece, ali kakorkoli že  pravijo tem stvarem v različnih delih naše domovine. To se odvija v spomin na Jezusov  triumfalni kraljevski vhod v Jeruzalem, ki se je zgodil nekaj dni pred tem, ko je bil na montiranem procesu obsojen na sramotno smrt na križu. 

Ta  Jezusov triumf pa ni bil prvi. Ko je s petimi hlebi in dvema ribama nahranil nekaj tisočglavo množico, so bili ljudje nadvse navdušeni. Toda: "Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro," (Jn 6,15) in ideja o kraljevini je šla v nič. Še več, ko so ga malo pozneje odkrili v Kafarnaumu, so, poslušajoč njegov govor,  doživeli takšno razočaranje, da so ga zapustili vsi, razen dvanajsterih. Slava sveta je kratkotrajna zadeva. Tudi triumf cvetne nedelje ni dolgo trajal.  Ne verjamem pa niti, da bi si kaj takšnega privoščil kakšen sodobni monarh, kajti osel, na kakršnem je naš Gospod prijezdil v Jeruzalem,  danes ne sodi med posebej ugledne živali. 

Toda Boga ne zanima, kaj je pri ljudeh ugledno in kaj ni. Ko on izbira, se ne ozira na  človeška merila in kriterije. Modrost po merilih sveta, plemenitost po rodu, mogočnost,  moč, premožnost, vse to so stvari, ki Boga prav nič ne ganejo. Bog se odloča suvereno, po svoji previdnosti, tako da se pred njim ne more ponašati nobena posvetna inteligentnost, dobrodelnost, uglednost, mogočnost, moč  in kar je še takega. Naša modrost, pravičnost, posvečenje in odkupitev niso naša zasluga, ampak premoremo vse to v Kristusu. Božja moč in Božja modrost namreč nista neki abstraktni sili, ali zgolj ideji, ampak osebni kvaliteti, ki sta se v polnosti izrazili v življenju, učenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa.  Kristus je vse, s čimer se lahko kristjan zares hvali.

 Ko je prišel  Pavel v Korint, se je izogibal retoričnim bravuram, ki so bile značilne za grške modrijane, ampak se je osredotočil na križ. Pavel ni prišel oznanjat svojo modrost ali sploh modrost tega sveta, kajti takšna človeška modrost, ki so jo oznanjali filozofi, ne rešuje. Tudi  ni oznanjal Kristusa triumfatorja,  kot so si ga na cvetno nedeljo zmotno zamišljali Gospodovi učenci, ko so mu vzklikali: "Hozana!" ampak križanega Kristusa,  ponižanega in križanega, torej takega, ki je pohujšanje za svet in ki ga je razvpiti Friedrich Nietzsche tako globoko preziral. Vse to pa zato, da vera Korinčanov in  kristjanov vseh časov ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.  Vera ki rešuje, se oblikuje skozi delovanje Svetega Duha, ki spreminja srca.

 Kristusov križ ima svoj globok smisel, saj je prišlo po njem popolno opravičenje vsem, ki vanj verujejo, kasnejše Gospodovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je Jezus resnični Odrešenik sveta, torej tisti, ki opravičuje grešne, nevredne in brezbožne. Ali veruješ vanj? 

Dnevno krepčilo

 Naj ne gre mimo nas dan, v katerem nas ne bi okrepčala Božja beseda. 

~ John Knox

Kristjanova pravičnost

Ob sodbi lahko obstane samo popolna pravičnost. Kristjan ima lahko takšno pravičnost le izven sebe, in sicer Kristusovo pravičnost.

~ Jean Calvin

Ena Avguštinova

Gospod, vse kar je dobrega v meni, prihaja od tebe. Ostalo je moja krivda. 

~ Sv. Avguštin

Učlovečenje Boga Sina

Ker ni mogel prenesti, da bi imela smrt oblast - da to, kar je začelo biti, ne bi razpadlo in bi Očetovo delo v ljudeh ne bilo porabljeno za nič -,  si je privzel telo in to tako, ki se ni razlikovalo od našega.

~ Sv. Atanazij

Vir: Atanazij Aleksandrijski, O učlovečenju. Celjska Mohorjeva družba, Celje 2023. S. 48.

Božja svetost

Božja svetost je za nesvete ljudi travmatična. 

~ R. C. Sproul

 

Vabilo na predavanje (SPD Primož Trubar)

 

Vabilo

Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar

vabi na

študijski večer, ki bo v torek, 31. 03. 2026, ob 19.00 uri, 
v Trubarjevi hiši literature na Stritarjevi 7, Ljubljana

na temo
 
O Trubarjevi Slouenski desheli: integralni označevalci slovenskega etničnega prostora v protestantskih besedilih druge polovice 16. stoletja

 

Predavatelj: doc. dr. Vanja Kočevar   

 

Izvleček vsebine:
Slovenski etnični prostor so nekateri srednjeveški viri označevali z variantami latinskega horonima Sclavonia, ki se mu je najpozneje v zgodnjem 15. stoletju pridružilo še nemško poimenovanje Windischland z različicami. Čeprav je opredeljevanje s slovenskim prostorom kot celoto vsled krepitve deželnih identitet v zgodnjem novem veku postopno slabelo, je nastanek slovenske protestantske književnosti v drugi polovici 16. stoletja botroval najstarejšim znanim zapisom slovenskih različic latinskih in nemških poimenovanj. Gre za besedni zvezi Slovenſka Deshela in Slouenske Deshele, ki so ju v svojih slovenskih besedilih uporabljali Primož Trubar, Sebastjan Krelj, Jurij Dalmatin in Matija Trost. S precejšnjo verjetnostjo lahko sklepamo, da omenjena horonima nista protestantski iznajdbi, temveč zapisa poimenovanj iz obče rabe.

doc. dr. Vanja Kočevar:
Znanstveni sodelavec Vanja Kočevar je raziskovalec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Doktoriral je s področja zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in se dodatno izpopolnjeval na univerzah v Tübingenu, Gradcu in na Dunaju. Ukvarja se s politično zgodovino slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku s poudarkom na vojvodini Kranjski ter preučevanjem simbolne komunikacije in političnih ritualov na primeru kranjskih deželnih zborov in dednih poklonitev. Posveča se tudi raziskovanju političnih vidikov protireformacije in katoliške obnove na prelomu 16. in 17. stoletja, razvoju kolektivnih identitet na Slovenskem pred pojavom narodnih gibanj ter zgodovini epidemij v zgodnjem novem veku. (https://zimk.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/vanja-kocevar-sl).

 

Dogodek se bo odvijal v Trubarjevi hiši literature na Stritarjevi 7 v Ljubljani.

Za ene norost, za druge Božja moč

Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč. 19 Saj je pisano: 

Uničil bom modrost modrih,

razumnost razumnih bom zavrgel.

20 Kje je modrec, kje je pismouk, kje razpravljavec sveta? Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? 21 Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo. 22 Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, 23 mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. 24 Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. 25 Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.     (1 Kor 1,18-25) 

 Judje Pavlovega časa so hoteli imeti nazorne dokaze o   mesijanskem poslanstvu našega Gospoda. Hoteli so videti znamenja in čudeže.  Toda v resnici jim tudi to ni bilo dovolj, saj so jih mnogi med njimi pripisovali zlim silam. Zato srečamo v talmudski literaturi trditev, po kateri naj bi imel Jezus demona in naj bi delal čudeže s pomočjo demonskih sil (Babilonski Talmud, Sanhedrin 43a). 

 Po drugi strani so Grki stavili skoraj izključno na razum in filozofijo. Odgovore na vsa svoja končna vprašanja so hoteli dobiti v moči svojega razuma.  Pri tem se niso zavedali, da ima tudi razum svoje meje. 

 Judom je bil torej koncept križanega Mesija v spotiko, Grkom pa norost. Še danes je križ mnogim, pa ne le Judom, ampak tudi npr. muslimanom v spotiko,  tistim, ki se imajo za prosvetljene ateiste ali agnostike, pa norost. Toda Bog  ne deluje v skladu z našimi željami in predstavami, ampak po svojem načrtu. Starozavezni prerok Izaija zato pravi: "Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD." (Iz 55,8) Na drugem mestu pa govori: "Gospod nad vojskami je sklenil to, da oskruni vse slave napuh, da spravi v zaničevanje vse najbolj češčene na zemlji."  (Iz 23,9)  Naš Bog ni projekcija naših pogledov in želja, ampak suvereni Bog, Jahve Sabaot, ki vse dela v skladu s svojim namenom.

 Za svet je krščanstvo, ki je zvesto Kristusu, nekakšen popoln  narobe svet, oziroma kontra-kultura. Je v popolnem nasprotju s človeško naravo, ki ceni predvsem tisto, kar je močno, veliko in bleščeče, zaradi česar je Nietzsche krščanstvo tako globoko preziral.  Teolog Daniel Brkič je nekje zapisal: "Krščanstvo je veliko zato, ker temelji na križu, ne pa na kroni." To je v popolnem  nasprotju z vplivništvom in glamuroznostjo, ki je našemu svetu tako zelo pri srcu. 

Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13),  je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem in estradništvom, Bogu sovražen in kot tak nima za apostola nobenega dejanskega  pomena.  Filozofija, ki jo prodaja današnji svet je sploh precej zmedena. Če je od prosvetljenstva naprej veljalo za resnično le to, kar naj bi pravil razum, prevladuje v novejšem času miselnost, ki daje absolutno prednost posameznikovim občutkom. Tako smo prišli do teorije, da obstaja toliko "resnic", kolikor je pač ljudi na svetu. Pavel je tole zelo dobro napisal: "Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli." (Rim 1, 22) Ta stvar dejansko velja za človeške družbe  vseh časov, v današnji zahodni pa še posebej izstopa. Pomislimo le na "znanost", ki se gre nekakšne spolne študije in je "iznašla" že nekaj desetin spolov s katerimi se lahko nekdo poistoveti. 

Takšna družba ima verne kristjane v najboljšem primeru za pobožnjaške tepce, toda ljudje iz taiste družba ne vedo, ali se nočejo zavedati, da je Božja norost modrejša in Božja slabotnost močnejša od njih (cf. 1Kor 1,25).  Vsem poklicanim in izvoljenim pa je križani Kristus Božja moč in Božja modrost (cf. 1Kor 1,24). On je bil na križu po krivem usmrčen za naše grehe, svoje odrešenjsko poslanstvo pa je dokazal z vstajenjem od mrtvih (cf. Rim 4,24). Jezus Kristus vsem, ki vanj verujejo, mu zaupajo in se nanj zanašajo, jamči večno življenje. Tu, v tej veri je prava modrost in moč.