Za ene norost, za druge Božja moč

Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč. 19 Saj je pisano: 

Uničil bom modrost modrih,

razumnost razumnih bom zavrgel.

20 Kje je modrec, kje je pismouk, kje razpravljavec sveta? Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? 21 Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo. 22 Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, 23 mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. 24 Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. 25 Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.     (1 Kor 1,18-25) 

 Judje Pavlovega časa so hoteli imeti nazorne dokaze o   mesijanskem poslanstvu našega Gospoda. Hoteli so videti znamenja in čudeže.  Toda v resnici jim tudi to ni bilo dovolj, saj so jih mnogi med njimi pripisovali zlim silam. Zato srečamo v talmudski literaturi trditev, po kateri naj bi imel Jezus demona in naj bi delal čudeže s pomočjo demonskih sil (Babilonski Talmud, Sanhedrin 43a). 

 Po drugi strani so Grki stavili skoraj izključno na razum in filozofijo. Odgovore na vsa svoja končna vprašanja so hoteli dobiti v moči svojega razuma.  Pri tem se niso zavedali, da ima tudi razum svoje meje. 

 Judom je bil torej koncept križanega Mesija v spotiko, Grkom pa norost. Še danes je križ mnogim, pa ne le Judom, ampak tudi npr. muslimanom v spotiko,  tistim, ki se imajo za prosvetljene ateiste ali agnostike, pa norost. Toda Bog  ne deluje v skladu z našimi željami in predstavami, ampak po svojem načrtu. Starozavezni prerok Izaija zato pravi: "Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD." (Iz 55,8) Na drugem mestu pa govori: "Gospod nad vojskami je sklenil to, da oskruni vse slave napuh, da spravi v zaničevanje vse najbolj češčene na zemlji."  (Iz 23,9)  Naš Bog ni projekcija naših pogledov in želja, ampak suvereni Bog, Jahve Sabaot, ki vse dela v skladu s svojim namenom.

 Za svet je krščanstvo, ki je zvesto Kristusu, nekakšen popoln  narobe svet, oziroma kontra-kultura. Je v popolnem nasprotju s človeško naravo, ki ceni predvsem tisto, kar je močno, veliko in bleščeče, zaradi česar je Nietzsche krščanstvo tako globoko preziral.  Teolog Daniel Brkič je nekje zapisal: "Krščanstvo je veliko zato, ker temelji na križu, ne pa na kroni." To je v popolnem  nasprotju z vplivništvom in glamuroznostjo, ki je našemu svetu tako zelo pri srcu. 

Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13),  je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem in estradništvom, Bogu sovražen in kot tak nima za apostola nobenega dejanskega  pomena.  Filozofija, ki jo prodaja današnji svet je sploh precej zmedena. Če je od prosvetljenstva naprej veljalo za resnično le to, kar naj bi pravil razum, prevladuje v novejšem času miselnost, ki daje absolutno prednost posameznikovim občutkom. Tako smo prišli do teorije, da obstaja toliko "resnic", kolikor je pač ljudi na svetu. Pavel je tole zelo dobro napisal: "Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli." (Rim 1, 22) Ta stvar dejansko velja za človeške družbe  vseh časov, v današnji zahodni pa še posebej izstopa. Pomislimo le na "znanost", ki se gre nekakšne spolne študije in je "iznašla" že nekaj desetin spolov s katerimi se lahko nekdo poistoveti. 

Takšna družba ima verne kristjane v najboljšem primeru za pobožnjaške tepce, toda ljudje iz taiste družba ne vedo, ali se nočejo zavedati, da je Božja norost modrejša in Božja slabotnost močnejša od njih (cf. 1Kor 1,25).  Vsem poklicanim in izvoljenim pa je križani Kristus Božja moč in Božja modrost (cf. 1Kor 1,24). On je bil na križu po krivem usmrčen za naše grehe, svoje odrešenjsko poslanstvo pa je dokazal z vstajenjem od mrtvih (cf. Rim 4,24). Jezus Kristus vsem, ki vanj verujejo, mu zaupajo in se nanj zanašajo, jamči večno življenje. Tu, v tej veri je prava modrost in moč. 

 

 

Katero zgodovinsko obdobje spominja na naše?

Zgodovina ne poteka ciklično. Toda če obstaja katero obdobje, ki bi bilo nekako podobno našemu, potem je to prvih tristo let krščanstva.

~ Adam Francisco

Neprijetna realnost križa

Križ je kronski dokaz, da bi človek, če bi mu Bog dal to možnost, ubil svojega Stvarnika. 

~ Lucas Costa

Vera, ki privede h Kristusu

Vera, ki nas privedeh Kristusu, je vera, ki spremlja potrto in skesano srce.

- R. C. Sproul

Berkhof o opravičenju

 Opravičenje je Božje sodno dejanje, pri katerem On na osnovi pravičnosti Jezusa Kristusa razglasi, da so glede grešnika izpolnjene vse zahteve postave.

~  Louis Berkhof

Kristjanova vera

Ni treba, da me muči strah, da bo moja vera omagala. Milost, ki me je v začetku privedla k veri, me bo v njej držala do konca. Vera je tako po svojem izvoru kot v nadaljevanju dar milosti.

~ J. I. Packer

Kristjan in svet

Kristjan je človek, ki ne pričakuje ničesar od tega sveta in ne polaga vanj svojih upov, saj ve, da  je ta svet pod obsodbo. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Prava svoboda

Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.  

2 Glejte, jaz, Pavel, vam pravim: če se daste obrezati, vam Kristus ne bo prav nič koristil. 3 In ponovno izjavljam vsakomur, ki se dá obrezati, da je dolžan v celoti izpolnjevati postavo. 4 Tisti, ki iščete opravičenje v postavi, nimate nič več skupnega s Kristusom: odpadli ste od milosti. 5 Po Duhu, iz vere, pričakujemo upanje pravičnosti, 6 saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, 9ki deluje po ljubezni.    (Gal 5,1-6) 

Cerkev v Galatiji je bila, podobno kot tista v Korintu,  za Pavla dokaj trd oreh, pravzaprav celo trši. V korintski cerkvi je bil prisoten nered, zlorabe in precejšnja spolna nemorala, verniki v galatijski cerkvi pa so se zelo hitro obrnili od vere v Božjo milost, ki rešuje, k "veri", ki zahteva izpolnjevanje del postave. Ta stvar je Pavlu povzročala velike skrbi, saj je šlo v tem primeru za razvodenitev evangelija, ki ga je oznanjal,  zaradi česar se je v  Pismu Galačanom spoprijel  s problemom vere in del postave.

 

Odrešenje v Kristusu pomeni svobodo, saj sam Gospod pravi: "In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni." (Jn 8,32.36)  Kristusovo dejanje osvoboditve seveda ne pomeni v osnovi socialnih, političnih ali gospodarskih izboljšav, o čemer slišimo pri raznih teologih osvoboditve. Še manj gre tu za svobodo, o kateri govorijo razni filozofi,oblikovalci javnega mnenja, politiki in drugi vplivneži: "Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega, čemur podleže." (2Pt 2,19) V resnici gre za osvoboditev od postave kot sredstva za odrešenje, pa tudi za osvoboditev od greha in praznoverja. 

 

Kristjan je odrešen postave kot sistema za dosego odrešenja.  Vsi, ki so opravičeni po veri, niso več pod Božjo postavo, ampak pod milostjo. Iz odlomka v Gal 5,2.3 je razvidno, da se je od vernih moških v Galatiji zahtevalo, da se dajo obrezati. Toda to je narobe. Naše odrešenje ni odvisno od izpolnjevanja postave, ampak od Kristusovega zveličavnega dela. Kristjan je sprejet in posvojen v Kristusu. Ta sprejetost ni odvisna od kristjanovih dejanj, kajti tudi kristjan, kljub trudu, žal še vedno greši, ampak od Božjega odpuščanja. Človeška bitja v stanju svoje podedovane padle narave mislijo, da lahko vstopijo v pristen odnos z Bogom preko poslušnosti, obredov ali askeze. Spominjajo na Jude, o katerih piše Pavel: "Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti." (Rim 10,3)  Toda tu gre za popolnoma nemogočo stvar. Nobeno človeško naprezanje ni zmožno doseči opravičenja pred Bogom. Zato je naloga postave, da pokaže, izpostavi in obsodi greh, ki pronica v naše življenje, da bi se zavedeli njegove resničnosti in posledic. Popolnoma očitna je nesmiselnost pričakovanja, da bi se lahko odrešili preko postave. To je tako, kot bi se prestopnik zanašal na to, da ga bo kazenski zakonik rešil pred zaporom. Tovrstno nesmiselno pričakovanje je jarem suženjstva, katerega nas je osvobodil Kristus (cf. Gal 5,1).

Kristjan je osvobojen vladavine greha: "Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha.  Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj.  Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni." (Jn 8,34-36)  Ker je na novo rojen v Kristusu, je preko edinosti s Kristusom postal živ za Boga. Kristus je za nas umrl in bil obujen od mrtvih. Želja kristjana je, da bi Bogu služil v pravičnosti, zato pravi Pavel:  "Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti." (Rim 6,18) Kristjanove prioritete so se spremenile, greh zanj ni več logična stvar, zato beži pred njim.

Kristjan je tudi osvobojen praznoverja, vključno s trditvijo, da sta materija in fizično zadovoljstvo nujno nekaj slabega. Zato sme uživati v dobrih darovih, ki prihajajo od Boga, pri čemer seveda ne sme prestopiti moralne postave, ali škodovati duhovnemu blagru svojih bližnjih. Danes je posebej nevarna ideologija etatizma, ki pravi, da bi morala država poskrbeti čisto za vse potrebe posameznika.  Opažamo namreč, da se država, ponekod v večji, drugod v manjši meri, vmešava v vse sisteme, kot so družina, cerkev itn. Taka monstruozna leviatanska država je nevarna, ker ti lahko po eni strani vse da, po drugi pa vse vzame. Ob tem se po navadi spomnimo na komunizem, fašizem in nacizem, ampak podobni etatistični procesi se danes dogajajo tudi v državah, ki veljajo za spodobne demokracije.  Kristjan je tudi osvobojen brezmejnega malikovalskega zaupanja v državo.

Ali torej svoboda pomeni, da lahko kristjan počne, kar koli se mu zahoče?  Seveda ne, kar pa  ne pomeni, da je kristjan sedaj brezgrešen, kot govorijo krivi preroki raznih svetostnih gibanj, ampak, da je osredotočen na Kristusa, ki je naše jamstvo za odpuščanje grehov. Pristop k njegovemu prestolu milosti nam je na voljo 24 ur na dan in vseh 365 ali 366 dni v letu. Bogu hvala za ta čudoviti dar!

V težavah

 Težaven položaj, v katerem ste se morda znašli, je prav tisti položaj, v katerem vam daje Bog priložnost, da se zanesete samo na njega.

~ Elisabeth Elliot