Ne dodajaj in ne mešaj!

Lepo ste tekli. Le kdo vam je presekal pot, da niste poslušni resnici? 8 To prepričanje gotovo ne prihaja od tistega, ki vas kliče. 9 Peščica kvasa skvasi vse testo. 10 Jaz se zanašam v Gospodu na vas, da ne boste drugačnih misli. Kdor pa vas bega, bo nosil obsodbo, naj bo kdor koli. 11 Če jaz, bratje, še oznanjam obrezo, zakaj me potem preganjajo? Torej je bilo pohujšanje križa odpravljeno. 12 O, ko bi se tisti, ki vas vznemirjajo, dali tudi skopiti! 13 Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. 14 Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.   (Gal 5,7-14) 

Cerkev v Galatiji, pokrajini na območju današnje Ankare, je Pavlu povzročala velike težave. Tu ni šlo za težave, ki bi bile čisto osebne narave, kot je bilo v primeru cerkve v Filipih: "Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz zavisti in iz tekmovalnosti, nekateri pa tudi z dobrim namenom. Ti delajo to iz ljubezni, saj vedo, da sem bil določen za obrambo evangelija, oni pa oznanjajo Kristusa iz stremuštva in ne iz čistega namena, ker mislijo, da s tem povečujejo bridkost mojih verig. A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje." (Flp 1,15-18) V primerov Filipov so nekateri oznanjali evangelij zato, da bi škodovali Pavlu, a so kljub temu oznanjali evangelij, zaradi česar se Pavel ni vznemirjal, ampak je bil celo vesel. Po njegovem ni bil toliko pomemben motiv oznanjevanja, kot oznanjevanje samo. 

Situacija v Galatiji pa je bila povsem drugačna. Kot pravi v Gal 5,7,  pa tudi na drugih mestih, so Galačani na začetku sprejemali zdrav nauk, nakar so se v njihovo cerkev vtihotapili ljudje, ki so evangeliju nekaj dodali.  Kristusu so dodali še nekaj, s čimer so razvodenili Kristusovo popolno daritev. Kristus torej po njihovem ne zadostuje za odrešenje, ampak je potrebno storiti še nekaj več, izpolnjevati je treba Mojzesovo postavo. Teh sicer ni bilo veliko, ampak že majhna in dovolj glasna skupina (peščica kvasa) je zmožna povzročiti velik problem (cf. Gal 5,9).  Toda, če bi Pavel oznanjal, da je za odrešenje potrebna obreza, potem bi bilo pohujšanje križa odpravljeno, saj bi se v cerkev vrinila človeški napor in  ponos. Vse naše odrešenje je bilo namreč v popolnosti izvršeno na križu, Jezus je vse to opravil namesto nas, mi tu nimamo  biti na kaj ponosni. Nobeno naše dejanje nas ne opravičuje pred Bogom, niti nima nobene spravne vrednosti.  Odrešenje nam je v celoti prislužil Jezus Kristus, mi ga lahko samo sprejmemo po veri.  Kristusovo na križu dokončano delo ne potrebuje nobenega dodatka. 

Kot pravi apostol Pavel, smo kristjani poklicani k svobodi. To je svoboda od greha, ne svoboda za greh (cf. Gal 5,13).  Pavel torej  postave ne daje v nič, toda Kristus je tisti, ki jo je v polnosti izpolnil (cf. Jn 19,30). Od krščanskega občestva se pričakuje, da živi v medsebojni ljubezni. Izpolnjevanje etičnih zapovedi postave so še vedno v veljavi, ne sicer kot sredstvo za opravičenje pred Bogom, temveč kot pomembna sestavina krščanskega življenja. 

Evangeljska formula se glasi: odrešenje = Kristus + 0. Z vsakršnim dodajanjem česarkoli ali kogarkoli  Kristusu, kot so obreza, naša dela, zasluge Marije, svetnikov in podobno, krademo Kristusu, kar pripada edino njemu in zmanjšujemo pomen našega edinega Odrešenika in Srednika, kateremu v resnici in upravičeno pripada vsa slava.

 

Božje odpuščanje je popolno

Kadar Bog odpusti, tedaj pozabi. Naše grehe potopi v morje, na obrežje pa postavi znak: "Prepovedan ribolov."

~ Corrie ten Boom

Popoln Odrešenik

Jezus je večji Odrešenik, kot si ti grešnik. Tvoji grehi ne morejo izničiti njegovega križa. Ne moreš obdržati madeža, ki ga Jezusova kri ne bi mogla izmiti. Kristus Jezus je prišel odrešit grešnike. Jezus ni Odrešenik malih grešnikov, grešnikov "dojenčkov". Jezus je Odrešenik Davida in Mojzesa, Petra in Pavla, tebe in mene. Prevzel je Božje sovražnike in jih odkupil. Nas je odkupil.  

~ Brian Wolfmüller

Samo po milosti

Nikoli ni bil nihče odrešen, ker bi bili njegovi grehi majhni, nihče tudi ni bil nikoli zavržen na račun velikosti svojih grehov. Kjer se je pomnožil greh, tam se je še veliko bolj pomnožila milost.

~ Archibald Alexander

Nič novega

V današnjih dneh je moderno iti v pekel. 

~ Thomas Watson

P. s. Thomas Watson, pisec zgornje misli, je živel v 17. stoletju (okoli 1620- 1686). Le kaj bi napisal, če bi živel danes? Bojim se, da isto. 

Človekova narava

Človekova narava je, tako rekoč, nenehna delavnica malikov.

~ Jean Calvin

Slabotni v veri

Slabotna vera je še vedno vera. Vera se oklepa Kristusa, v Kristusu pa je Božja milost, odpuščanje grehov in večno življenje; pa ne zato, ker je močna, ampak zato, ker je vera. Močna vera se trdno oklepa Kristusa, šibka vera pa se še vedno drži Kristusa za odrešenje. Tvoj Odrešenik Jezus Kristus ne bo zlomil nalomljenega trsta in tlečega stenja ne bo ugasil (Iz 42,3). On  blagohotno sprejema šibkega v veri (Rim 14,3).

~ Johann Gerhard

O močnih in slabotnih

Slabotnega v veri sprejemajte medse, ne da bi presojali njegove pomisleke. 2 Nekdo je prepričan, da sme jesti vse; drugi, ki je slaboten, pa jé samo sočivje. 3 Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel. 4 Kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga postavi. 5 Nekdo razločuje med dnevom in dnevom, drugemu pa so vsi dnevi enaki; vsak naj doseže polno prepričanje v svojem umu. 6 Kdor upošteva dneve, naj jih upošteva za Gospoda. Pa tudi kdor jé, jé za Gospoda, saj je zato hvaležen Bogu. Tudi kdor ne jé, se zdrži jedi za Gospoda in je prav tako hvaležen Bogu. 7 Kajti nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. 8 Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. 9 Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim. 10 In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred Božji sodni stol. 11 Kajti pisano je: 

Kakor jaz živim, pravi Gospod, 

se bo pred mano upognilo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga. 

12 Potemtakem bo vsak izmed nas dajal Bogu račun o sebi.               (Rim 14,1-12)

 Ljudje smo nagnjeni k ocenjevanju svojih bližnjih. Takšno ocenjevanje pa ni nujno dobra stvar, saj rado hitro preide v kritiziranje drugih in v povzdigovanje samega sebe.  Rimski kristjani so bili v Pavlovem času zelo raznolika skupnost, v kateri je imel vsak svoje posebne šege, navade, prepričanja in tabuje. Med njimi so bili tako Judje kot pogani. V tej družbi so bili najbrž tudi takšni, ki so pričakovali, da jim bo Pavel podal natančen seznam dovoljenih in prepovedanih stvari, kajti na ta način človek vedno ve, kaj sme in česar ne sme. Toda apostol jim ni dal ničesar od tega, ampak le nekaj osnovnih načel krščanske etike. 

V vrsticah Rim 14,1-4 se srečujemo s problemom, ki se nam zdi danes  čuden, ni pa bil tak za rimske kristjane. Kristjani, ki so prihajali iz judovstva, so uživali le določene vrste mesa, tisti iz poganstva pa so jedli lepo vse po vrsti. Med njimi so bili tudi taki, ki so jedli le rastlinsko hrano, ker je bilo zanje meso, kupljeno na mestni tržnici, nekaj demonskega, saj je bilo predhodno s strani poganskih svečenikov "posvečeno" poganskim božanstvom. Tisti, ki so jedli vse in so se imeli za močne, so se povzdigovali nad onimi, ki so imeli probleme z vestjo in so veljali za slabotne. Tisti, ki so veljali za slabotne pa so gledali zviška na močne, češ, ti so zagotovo grešniki, ker jedo malikom posvečeno meso. Pavel se ni postavil na nobeno stran, ampak je preprosto rekel: "Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel." (Rim 14,3) 

Naslednji problem je bilo upoštevanje prazničnih dni. Nekateri kristjani, najbrž ti iz judovstva,  so menili, da je treba Boga slaviti na točno določene dneve, torej na soboto in druge praznike, spet drugi, tako imenovani močni,  so menili, da je treba Bogu posvečati vse dneve v tednu in letu. Tudi v tem primeru se Pavel ni postavil na nobeno stran, ampak je oba pogleda označil kot veljavna. Sobotna zapoved je bila, podobno kot predpisi glede prehrane, žrtvovanj in drugih obrednih dejanj,  del judovske obredne postave, zato za novozavezne vernike ni več obvezna. Še vedno pa je prav, da vzdržujemo redni čas za tedenski počitek in čas, ki je namenjen bogoslužju (cff. Heb 10,24.25. Apd 20,7). 

Obstajajo stvari, glede katerih nismo poklicani, da bi sodili. Tu seveda ne gre za prvorazredna doktrinarna vprašanja, kot je na primer greh, odrešenje ali Kristusova božanskost. Gre za vprašanja hrane in posvečevanja določenih dni. Kristjan mora v tem primeru izprašati svojo vest in spoznati, kaj s tem v zvezi resnično čuti in veruje. Pavel preprosto pravi: "Ne zaničuj in ne kritiziraj svojega brata ali sestro, saj je Božji služabnik, oziroma služabnica, ne tvoj ali tvoja." Kristus je umrl tako za tiste, ki so se imeli za močne,  kot za one, ki so veljali za slabotne. On je Odrešenik vseh, ki vanj verujejo in mu zaupajo, ne le  nekaterih, kajti s svojim brezgrešnim življenjem je izpolnil vse zahteve postave, bil usmrčen za naše grehe, s svojim vstajenjem od mrtvih pa dokazal, da je resnični in popolni Odrešenik. Njemu pripada vsa slava!

Vera v ljudi ali v Boga?

Če  ste zaradi bolečine, ki vam jo je povzročila cerkev, izgubili vero v Boga, potem niste verovali v Boga, ampak v ljudi. 

~ A. W. Tozer