Darovi opravičenja

Opravičenje ni celotna zgodba, toda brez njega ni srečnega konca. Resnično, opravičenje nam zagotavlja vse ostale darove, ki jih imamo v zedinjenosti s Kristusom: posinovljenje, posvečenje in poveličanje. 

~ Michael Horton

Božje in posvetno

Stvari, ki pripadajo Bogu, ne sodijo pod cesarjevo pristojnost. 

~ Sv. Ambrož

Pogumno k prestolu milosti!

Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. 15 Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. 16 Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. (Heb 4,14-16)

Pred leti sem nekje naletel na naslednjo, zelo "katoliško" (točneje, katoliško v rimskem smislu) misel: "Gospod je pravičen sodnik. Naša dejanja, besede in misli nam pišejo sodbo. Kakšna bo?" Odgovoril sem: "Sodba po delih, zveličanje po milosti." Kmalu pa sem prejel naslednji odgovor: "Drži. A to ne pomeni, da je zveličanje garantirano. Danes ljudje vse preradi beremo sledeče: "Vstopíte skozi široka vrata, kajti ozka so vrata in drobna je stezica, ki vodi v pogubo, in malo jih je, ki vstopajo po njej." Pa to res piše v Svetem Pismu? 

 

Seveda piše drugače, in sicer: "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata 

in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.  Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo."  (Mt 7,13.14)  Mnogi, najbrž tudi pisec odgovora na mojo pripombo, si žal predstavljajo, da pomeni pričujoči odlomek to, da se moramo strašansko truditi in "delati na tem", da bi lahko vstopili v življenje. Pa si malo pobliže poglejmo, kaj v krščanskem kontekstu pomenita besedi vrata in pot! Jezus pravi:  "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo." (Jn 10,9) Na drugem mestu pa pravi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6)  Jezus je torej vrata in pot. Žal je tako, da bi mnogi radi imeli Jezusa za heroja, ali v najboljšem primeru za velikega učitelja, bolj malo pa je takih, ki bi ga imeli za vrata in pot, torej Odrešenika, ki je zmožen popolnoma odrešiti. 

Toda Jezus je več od heroja ali velikega učitelja. On je naš veliki duhovnik. Pokojni ameriški teolog R. C. Sproul je rekel: "Kristus ni le umrl za nas. On je živel za nas. V tem je vsa poanta evangelija." Na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. Kot učlovečeni Božji Sin je imel v svojem zemeljskem življenju enake potrebe kot vsi ljudje. Prestati je moral mnoge preizkušnje in ponižanja, na koncu pa mučno smrt na križu. Bil je torej skušan podobno kot drugi ljudje, pri čemer pa je bil, za razliko od nas, brez greha. Ravno zato, ker je šel skozi človeške preizkušnje, ker je torej živel za nas, kot pravi Sproul,  je zmožen sočustvovati z našimi slabostmi. Ljudje smo po naravi grešni, zato grešimo. Da, tudi kristjani grešimo, ne le "tisti zunaj". Pripadniki krščanskih svetostnih gibanj, ki izhajajo iz pietizma, trdijo, da kristjani ne bi smeli grešiti, kar je po svoje res, kajti  za kristjana greh ni logičen. Toda tudi kristjani še vedno nosimo s sabo staro prtljago, staro naravo, o kateri piše Pavel v Rim 7. Greh  je tako vabljiv, da nas mimogrede premami. Kaj sledi temu, če podležemo? Po navadi samoobsojanje in strah pred Bogom, kar nas potem drži proč od Boga. Hudič pa ta občutek krivde še podpihuje. Zato je angleški puritanski pridigar Thomas Watson* upravičeno zapisal: "Jezus je bil bolj pripravljen iti na križ, kot mi k prestolu milosti." Naš Gospod ni nek bav-bav, pred katerim bi morali  trepetati. On razume naše slabosti in nas je vedno pripravljen  sprejeti. On je umrl za naše pretekle, sedanje in prihodnje grehe. V cerkvah, ki same sebi pravijo evangelijske, slišimo danes zelo malo ali nič evangelija (ta je pri njih rezerviran za "tiste zunaj") in zelo veliko postave ter moraliziranja. toda Jezus vabi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek." (Mt 11,28) To ne velja le za ljudi izven naših krogov, ampak tudi za verne kristjane. 

Zatorej "uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere." (Heb 12,2)  Osredotočimo se na njega, ne nase. Ob vsakem času torej pogumno pristopajmo k prestolu milosti, kjer nas čaka pomoč!  Vsak dan si povejmo evangelij, ki pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

*Angleški puritanci iz 16. in 17. stol. niso bili tisto, kar danes predstavlja izraz puritanec. 

Božje otroštvo

Če si Božji otrok, potem te greh nikoli ne bo osrečeval.

~ Charles Spurgeon

Na Kalvariji dovršeno delo

Kalvarija ne daje le možnost odrešenja tistim,  za katere je umrl Kristus, ampak jim zagotavlja, da pridejo k veri in udejanja njihovo odrešenje.

~ J. I. Packer

Kristusovo delo

Kristus ni le umrl za nas, on je živel za nas. V tem je vsa poanta evangelija. 

~ R. C. Sproul

Vermigli o reformaciji

Mi ne uvajamo nobenih novotarij, ampak smo se vrnili k izviru čistega in apostolskega nauka...

  Vzdržujemo kontinuiteto, skupnost in občestvo z vsemi svetimi očeti in škofi, ki so bili resnično pravoverni...

    Mi  nismo  zavrgli cerkve, ampak smo se k njej vrnili.

~ Peter M. Vermigli

Kaj lahko damo Bogu?

Mi ne moremo dati Bogu ničesar, kajti vse je že njegovo in vse, kar imamo, prihaja od njega. Damo mu lahko le slavo, zahvalo in čast. 

~ Martin Luther

Avguštin o odrešenju

Ljudje niso odrešeni po dobrih delih, niti po svobodni odločitvi svoje lastne volje, ampak po Božji milosti preko vere.

~ Sv. Avguštin