Ko deluje Božja ljubezen

Kadar koli se te spominjam v svojih molitvah, se zahvaljujem svojemu Bogu, 5 ker slišim o tvoji ljubezni in o zvestobi, ki jo imaš do Gospoda Jezusa in do vseh svetih, 6 da bi vera, ki nam je skupna, postala učinkovita v spoznavanju vsega dobrega, ki je v nas za Kristusa. 7 Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so bila srca svetih deležna počitka.

 8 Zaradi tega, čeprav imam v Kristusu veliko svobodo, da ti zapovem, kaj se spodobi storiti, 9 te vendar rajši v imenu ljubezni prosim – kakršen sem pač, Pavel, starec, zdajle tudi jetnik Kristusa Jezusa – 10 za svojega otroka, ki sem ga rodil v verigah, za Onézima. 11 Doslej ti ni bil koristen, zdaj pa je koristen tebi in meni. 12 Pošiljam nazaj k tebi njega, svoje srce. 13 Sicer bi ga bil rad zadržal pri sebi, da bi mi stregel namesto tebe, ko sem vklenjen zaradi evangelija. 14 Vendar nisem hotel storiti ničesar brez tvojega soglasja, da bi tvoje dobro delo ne bilo videti nekako prisiljeno, ampak prostovoljno. 15 Morda je bil zato za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, 16 in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse ljubega najprej meni, še koliko bolj pa tebi, tako v mesu kot v Gospodu.         (Flm 1,4-16)

Pavlovo pismo Filemonu je bilo  napisano v Rimu, ko je bil Pavel v zaporu in sicer po vsej verjetnosti leta 62 po Kr.  Filemon je bil premožen kristjan iz mesta Kolose v Mali Aziji. Bil je tudi lastnik sužnjev, od katerih mu je eden, po imenu Onézim, pobegnil v Rim in svojega gospodarja verjetno pred tem tudi okradel, kar je razvidno iz Flm 1,18.19a: "Če pa ti je prizadel kakšno krivico ali ti je kaj dolžan, zapiši to na moj račun.  To pišem jaz, Pavel, s svojo roko: poravnal bom sam." Ko je bil v Rimu, je pobegli Onézim srečal Pavla in se spreobrnil. Kazen, ki je v tistem času doletela pobeglega sužnja, ki so ga dobili, je bila zelo huda, od bičanja, žigosanja, dela v verigah, lahko pa celo smrtna. V našem primeru je stvar zelo drugačna.

 

Zgornji odlomek se začenja z zahvalno molitvijo, ki služi kot uvod v samo pismo Filemonu. Že v uvodu apostol apelira na Filemonovo ljubezen do Pavla ter do vseh svetih v Kristusu. 

 

V nadaljevanju je Pavel postopoma razvil svoj poziv Filemonu, da vnovič sprejme Onézima. Tega ni izrazil kot ukaz ali zahtevo, ampak kot prošnjo, v kateri se je skliceval na bratsko ljubezen med kristjani (cf. Flm 1,8.9). Povedal mu je, da je po Pavlovem oznanjevanju Onézim postal kristjan (cf. ib. v. 10) in če prej Filemonu ni bil koristen, ker je okradel gospodarja in mu ušel,   je sedaj koristen tako Filemonu kot Pavlu.  Takšno moč preobrazbe ima evangelij!  Pavel se ni odločil, da bi Onézima  obdržal, ampak ga je poslal nazaj k nekdanjemu gospodarju. Toda ne  pošilja ga več kot sužnja, ampak kot svojega in Filemonovega ljubega brata v Kristusu, s čimer je med vrsticami izrazil željo, naj ga Filemon osvobodi.  Krščanstvo ni šlo v frontalni napad na sužnjelastništvo, ampak ga je spodkopalo na bolj subtilen način, od znotraj. 

Sv. Pavlinu Oglejskemu (725 - 802) pripisujejo himno Ubi caritas est vera, Deus ibi est, ali po naše, Kjer ljubezen je resnična, tam je Bog. Tukaj gre za aluzijo na temo 4. poglavja 1. Janezovega pisma. Vstop Boga v  življenjsko zgodbo posameznika premeša vse karte in postavi vse dotedanje hierarhije stvari na glavo. Božji odtujenci in sovražniki postanejo njegovi ljubljeni otroci, pripadniki sovražnih družbenih skupin in razredov se preobrazijo v  brate in sestre, vse to pa zato,  "ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." (Rim 5,5)  Kjer in kadar Bog deluje, takrat zagotovo rešuje, kjer in kadar Bog rešuje, tam tudi posvečuje, ljubezen pa je zunanji znak posvečenosti.

Božja milost in usmiljenje

Božja milost in usmiljenje sta brezdanji ocean, ki nikoli ne bo presahnil.

~ Thomas Goodwin

Vsi, ki pripadajo Kristusu

Vsi tisti, ki pripadajo Jezusu Kristusu, so skupaj z njim pripeti h križu. 

~ Sv. Avguštin

Edina Božja beseda

Bog govori v svoji besedi polno in dokončno. Vsa druga domnevna  razodetja so laži, porojene iz pekla. 

~ John Owen

Če izbrišemo Calvina

Izbrišite Jeana Calvina in  njegovo teologijo iz cerkvene zgodovine, toda jaz bom temu navkljub še vedno veroval v človekovo dejansko pokvarjenost,  Božjo brezpogojno izvolitev, določno Kristusovo spravo, učinkovito Božjo milost in stanovitnost svetih. 

To pa zato, ker mi tako govori Sveto pismo.

~ Dustin Benge

 

Hudičeva ribičija

Satan rad ribari v nemirnih vodah nezadovoljnega srca. 

~ Thomas Watson

 

Dobra dela

Dobra dela ne priborijo odrešenja, ampak kažejo, da je tisti, ki jih opravlja, prejel Božjo milost in je eden od izvoljenih.

~ John Wycliffe

Zakaj bi se ponašal s slabotnostmi?

Ali se je res treba ponašati? To sicer nič ne koristi, vendar bom prišel do videnj in razodetij Gospoda. 2 Vem za človeka v Kristusu. Pred štirinajstimi leti je bil vzet do tretjih nebes – ali v telesu, ne vem, ali brez telesa, ne vem, to ve Bog. 3 Vem tudi, da je bil ta človek – ali v telesu ali brez telesa, ne vem, to ve Bog – 4 vzet v raj in je slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti. 5 S tem človekom se bom ponašal, s seboj pa se ne bom ponašal, razen s slabotnostmi. 6 Če bi se že hotel ponašati, ne bi bil neumen, saj bi govoril resnico. Pa se rajši zdržim, da ne bi kdo mislil o meni več kakor to, kar na meni vidi ali kar povem. 7 Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. 8 Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, 9 a mi je rekel: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. 10 Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.           (2Kor 12,1-10)

 

V zgornjem odlomku sv. Pavel brani svoj apostolski poklic pred posamezniki, ki so nastopali kot nekakšni super-apostoli in so se hvalili s svojimi domnevno veličastnimi duhovnimi izkustvi. Toda Pavel se je za razliko od teh ljudi raje ponašal s svojimi slabostmi.

 

Pravzaprav je tudi sam doživel nekatera močna duhovna izkustva, o čemer nam pripoveduje v   3. in 4. vrstici obravnavanega odlomka. Govori o tem, da je bil dvignjen v tretja nebesa, kar seveda ne pomeni, da bi imela nebesa tri nadstropja. V skladu s takratnim pojmovanjem so prva nebesa tista, po katerih letijo ptice, druga vesolje in tretja svet onkraj časa in prostora, ki predstavlja Božje bivališče. V določenem trenutku je torej dobil nekakšen vpogled v področje božanskega.

Toda, ker pa je bil Pavel ravno tako dovzeten za ponašanje, kot smo na splošno vsi ljudje, mu je bil po Božji volji dan trn v meso, da bi ga varoval pred prevzetnostjo (cf. 2Kor 12,7).  O tem, kaj naj bi bil ta trn, nam apostol ničesar ne pove. Iz besedila se da razbrati, da je šlo za zelo neprijetno nadlogo. Nekateri menijo, da je bil to nekakšen notranji boj ali tegoba, kar bi lahko bilo kot  posledica njegovega nekdanjega preganjanja kristjanov, ali pa žalost zaradi  zavračanja Kristusa s strani judovskega ljudstva itn. Spet drugi menijo, da je šlo za demonsko nadlegovanje. Možno je tudi, da je šlo za kakšno telesno bolezen. Ko je  Pavel tri krat prosil Boga, naj ga reši te nadloge, ni dobil pozitivnega odgovora, ampak naslednjo spodbudo: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (Ibid. v. 9) Kristjan, ki je v stiski,  nima vedno na razpolago  neposredne Božje pomoči. Te se ne da izsiliti, za kar si tako radi prizadevajo različni karizmatiki. Ima pa kristjan na razpolago milost, da smo zmožni črpati  moč celo iz lastne slabotnosti. 

Na več mestih sem napisal, da je hierarhija stvari v krščanstvu bistveno drugačna od tiste, kot jo pozna svet: kar je v svetu zgoraj, je lahko v krščanstvu čisto na dnu in obratno. Da bi nekdo črpal svojo moč iz lastne slabotnosti?  To je tista slabotnost, ki je šla Nietzscheju, in ki gre podobnim "prerokom" volje za moč še vedno  tako zelo na živce. In tu nastopi  Božja milost, ki  zadostuje. Ko si zaradi svojega greha, osebnih težav ali česar koli na dnu, te čaka milost. Milost, ki odpušča in čisti, milost, ki te dviga kvišku, ko si na tleh  in te vodi  v večno življenje.

Da, to je milost, ki zadostuje v vseh potrebah. 

Kdo si?

Tega, kdo si, ne odkriješ z gledanjem vase. Razkriješ se, ko stojiš pred Božjo besedo.

~ Kathryn Walter