Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda
ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v
resnico postanete prvina odrešenja. 14 V to vas je tudi poklical po našem
evangeliju, da bi prišli do slave našega Gospoda Jezusa Kristusa. 15 Zato,
bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša
beseda bodisi naše pismo. 16 Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš Oče, ki
nas je v svoji milosti vzljubil in nam dal neminljivo tolažbo in blago upanje,
17 pa naj opogumi vaša srca ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni
dobri besedi.
(2Tes 2,13-17)
V prvih dveh vrsticah našega odlomka (2Tes 2,13.14)
apostol Pavel zagotavlja vernikom v Solunu, preko njih pa vsem, ki verujemo v
Jezusa Kristusa vernikom, da smo deležni popolnega odrešenja. Bog Oče nas je
izvolil in poklical, Bog Sin deli svojo slavo s svojim ljudstvom, Bog Sveti Duh
pa daje Božjemu ljudstvu svojo posvečujočo milost. Izvolitev je tisto, kar se
je zgodilo pred stvarjenjem sveta (cf. Ef 1,4), nato pa nas je Bog poklical z
učinkujočim klicem, torej s klicem, na katerega se ne moreš oglušiti.
Vse to je lepo opisano v 7. členu I. poglavja Kánonov
dordrechtske sinode, kjer pravi:
Izvolitev je nespremenljivi Božji sklep, s katerim je Bog
pred začetkom sveta, iz čiste milosti in kot je ugajalo njegovi suvereni volji,
izmed vsega človeškega rodu, ki je po lastni krivdi odpadel od prvotne
pravičnosti v greh, izvolil določeno število oseb, da bi bile odkupljene
v Kristusu. Njega je od vekomaj določil za Srednika in Glavo izvoljenih ter za
temelj odrešenja. Izvoljene, ki po naravi niso niti boljši niti
zaslužnejši od drugih, ampak z njimi soudeleženi v isti bedi, je Bog določil,
da jih izroči Kristusu, da bi bili po njem odrešeni; z učinkujočim klicem
jih je poklical ter jih s svojo Besedo in Duhom pritegnil v občestvo s
Kristusom, da bi dobili pravo vero, opravičenje in posvečenje. S svojo močjo
jih ohranja v občestvu s svojim Sinom, da bi jih nazadnje poveličal in tako
pokazal svoje usmiljenje, v hvalo bogastva svoje slavne milosti, kakor je
pisano: "[P]red stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred
njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj
bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni
sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je
obdaril v Ljubljenem." (Ef
1, 4-6) Na drugem mestu pa pravi: "Tiste, ki jih je vnaprej določil,
je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki
jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim
8,30)
Omenjeni člen lepo opisuje proces posameznikovega
spreobrnjenja, ki vsebuje izvolitev in vnaprejšnjo določitev, učinkujoči klic,
ki ima za rezultat spreobrnjenje, opravičenje in posvečenje. Učinkujoči klic je
suvereno delo Boga, ki preko evangeljskega oznanila v moči Svetega Duha
pripravi posameznico ali posameznika k spreobrnjenju. Ta vrsta klica se
razlikuje od splošnega klica ali splošnega povabila k spreobrnitvi, katerega so
deležni mnogi, toda, kot je rekel Jezus: "Veliko je namreč poklicanih,
a malo izvoljenih." (Mt 22,14) Veliko jih je deležnih splošnega
klica, malo pa se jih na ta klic odzove. Teh "malo" so deležni
učinkujočega klica. Takega klica se ne da zavrniti (cff. Jn 10,3.4.
26-29).
Nauk o izvirnem grehu nas uči, da smo vsi ljudje po naravi
mrtvi, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Ni namreč nobene
razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim
3,22b.23) Bog pa nas je oživil preko svojega učinkujočega klica: "Tudi
vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov [...] Toda Bog, ki je
bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je
vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom
oživil." (Ef 2,1.4.5) Sveti Duh razsvetljuje um in prenavlja srca
tistim, ki jih je Bog izvolil, tako da so voljni sprejeti evangelij kot od Boga
razodeto resnico, Kristus pa postane predmet njihove ljubezni.
V nadaljevanju spodbuja Pavel kristjane, da bi vztrajali v
posredovani resnici in prosi Boga, da bi bili opogumljeni ter utrjeni v dobrem
delu in besedi. Preden zaključim, bi se ustavil pri 15. vrstici, kjer pravi: "Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo." (Moji poudarki) Ta vrstica je za nas zanimiva zato, ker jo rimski katoliki in pravoslavni uporabljajo kot dokaz, da Sveto pismo ne vsebuje vse resnice, saj naj bi poleg svetopisemske resnice obstajala tudi resnica, ki so jo apostoli razodeli ustno, torej naj bi jo vernim izrazili z besedo. Vzemimo na primer nauk, da je koristno, ali celo potrebno častiti svete podobe, moliti k pokojnim svetnikom itn. Seveda se lahko popolnoma strinjamo, da Biblija ne vsebuje vsakega Jezusovega stavka ali vsake besede, ki so jo izrekli apostoli. Ne moremo pa se strinjati, da bi apostoli ukazali nekaj, kar je v nasprotju s Pismom, npr., da je potrebno častiti podobe, ali pa, da je potrebno verovati, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. V slednjem primeru gre za preveč pomembno podrobnost, da bi jo pisci Nove zaveze izpustili. In še več takih naukov obstaja (vice, mašna daritev, papeška nezmotljivost itn.).
Seveda obstaja tudi tako izročilo, ki je povsem skladno z naukom Svetega pisma in to izročilo sprejemamo in spoštujemo. Sprejemamo torej vsak nauk, ki gre gladko skozi sito Svetega pisma. Naj vsemogočni Bog še mnogim podeli pravo spoznanje sebe in odrešenja, ki je edino v našem Gospodu Jezusu Kristusu, v katerem smo izvoljeni in poklicani!
.jpg)
