11/05/2026
10/05/2026
Boga je treba poslušati, ne svet
Jezus Kristus je bil semeion antilegomenon (znamenje
nasprotovanja) v svojem času in je to še danes (cf. Lk 2,24). Enako je z
evangelijem, po katerem prihaja odrešenje: kot so ga mnogi zavračali pred dva tisoč
leti, tako ga tudi danes mnogi zavračajo. Judovske verske voditelje je motilo, da so
Jezusovi apostoli oznanjali evangelij, še posebej pa jim je šlo na živce, da so ga oznanjali v tempeljskih prostorih, zato so jih
poklicali pred svoj véliki zbor ali sanhedrin, ki ga je sestavljalo kakšnih
sedemdeset mož, v njem pa so bili tako predstavniki saducejev kot farizejev.
Peter in drugi apostoli so v svojih javnih nastopih člane sanhedrina večkrat okrivili za Jezusovo smrt, kar so lahko slišali
mnogi ljudje. To je zbodlo vélikega duhovnika, zato je očital apostolom, da
hočejo priklicati na véliki zbor Jezusovo kri. Toda Peter in ostali apostoli se
niso vdali. Povedali so tisto, kar tako svet kot velik del sodobne vidne cerkve
nočeta slišati, torej, da se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. To so
argumentirali s konkretnimi dejstvi (Jezusova smrt in vstajenje), ki jim člani
sanhedrina niso mogli oporekati, lahko so jih samo po svoje interpretirali. Ker je nasprotnikom zmanjkalo argumentov, so
hoteli apostole preprosto pobiti. Zadevo je rešil rabin Gamaliel, ki je bil
Pavlov učitelj in po vsej verjetnosti vnuk rabina Hilela, ki je bil vodja ene
od dveh judovskih pravnih šol. Le-ta je bila prizanesljivejša od druge, Šamajeve.
Kakorkoli, Gamaliel, ki je predstavljal farizejsko manjšino v sanhedrinu, je
imel precejšen vpliv. Predlagal je, naj apostole pustijo pri miru, ker bo
njihovo delo, če ni od Boga, vsekakor propadlo, če pa je od Boga, se mu ne bo
moč upirati, zato so Petra in tovariše samo pretepli in jim prepovedali
govoriti o Jezusovem imenu, toda apostoli so nadaljevali z
oznanjevanjem, cerkev v Jeruzalemu pa je rasla (cf. Apd 6,1).
Rabin Gamaliel je imel prav, kajti Božjega dela se ne
da uničiti. Preganjanja so cerkev po eni strani prizadela, po drugi pa ji
prinesla nove ude. Tertulijanov izrek, v katerem pravi: "Kri
mučencev je seme novih kristjanov," nikakor ni iz trte zvit. Apostoli so
bili na začetku deležni samo fizičnega kaznovanja, toda represija nad njimi se
je stopnjevala? Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem,
ne glede na to, kako visoko ti ljudje kotirajo na oblastni lestvici. Cerkev pa
je rasla. Vsi apostoli, razen Janeza, so na koncu plačali ceno evangelija
z življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. Pa ne le
oni, ampak tudi tisoči drugih. Mnogi kristjani tudi danes plačujejo ceno
evangelija s svojim življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot
ljudem.
Temu nasproti je danes bogata zahodna cerkev, ki se je v
veliki meri popolnoma zlizala s svetom in podpira vse modne muhe tega sveta, ki
so pravzaprav odkrit upor proti Bogu, kakršnega je svet od časov Sodome in
Gomore verjetno zelo poredkoma videl. Danes živimo v dobi sprevrženega jezika,
ki izraža nekaj čisto drugega, kot je pomenil, še malo nazaj. Strpnost ni več
potrpljenje z osebami, s katerimi se ne strinjaš, ampak dolžnost aktivnega
pritrjevanja tistemu, kar ti servirajo ljudje, ki se imajo za krono strpnosti. Toda gorje, če se ne strinjaš s temi lažnimi preroki strpnosti! Spol tudi ni več le moški in ženski, ampak je tako rekoč stvar domišljije, ki se
proglaša za znanost. Zakonska zveza, kot je definirana v 1Mz 1,28 in 1Mz 2,24,
je sedaj razširjena na vse mogoče kombinacije, celo na zakonsko zvezo s samim
ali samo sabo. Najde se tudi kakšen doktor družboslovne stroke, ki označi
družino za osnovno celico fašizma. Podobno označujejo ti doktorji,
ki sami sebe smatrajo in razglašajo za cvet vrhunske tolerance,
nasprotovanje pomoru nedolžnih otrok v maternici. Vse to protibožje
uporništvo danes blagoslavljajo mnogi deli odpadle cerkve, ki je krščanska le še po imenu.
Vsemu temu navkljub pa prava cerkev še vedno živi in vztraja pri izvirnem nauku
ter oznanja postavo in evangelij. Zakaj? Ker se je treba Bogu pokoravati bolj
kakor ljudem. Evangelij rešuje, odpadniške cerkve, ki oznanjajo posvetno
filozofijo, so samo krste, ki svoje "vernike" hranijo za pekel. Ves
sistem pokvarjene religije, zlizan s svetom, postaja del tistega, čemur pravi
Biblija véliki Babilon, ki bo nekega dne uničen, o čemer piše apostol Janez in
poziva izvoljene, naj ga zapustijo: "Pojdi iz njega, ljudstvo moje,
da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove
nadloge Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba in Bog se je
spomnil njegovih krivic." (Raz 18,4.5)
09/05/2026
Začetek vere
08/05/2026
Slava evangelija
07/05/2026
Kdaj moliti?
06/05/2026
Kristus vlada
05/05/2026
Vera - dela
04/05/2026
03/05/2026
Vedno sveža zapoved
(1Jn 2,7-17)
Zgornji odlomek lahko razdelimo na tri dele: prvi del je od
1Jn 2,7-11, drugi del predstavljajo vrstice od 12. do 14., tretji pa vrstice od
15. - 17.
Zapoved ljubezni je nekakšen evergreen, je hkrati stara in nova. Stara je zato, ker
jo najdemo že v Svetem pismu Stare zaveze, kjer ni bila preveč izpostavljena.
Del nje se nahaja v 5Mz 6,5: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z
vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo!" drugi pa v 3Mz 19,18: "[L]jubi svojega bližnjega kakor
samega sebe." Stara je tudi zato, ker sega že na sam začetek
krščanske dobe, saj jo je posebej izpostavil naš Gospod Jezus Kristus, ko
je začel učiti. Nova pa je zato, ker se nenehno obnavlja v dejanjih ljubezni,
ki imajo svoj izvir v Kristusu, iz katerega prehaja v njegove učence. Zato lahko rečemo, da je vedno sveža. Ljubezen
pripada kraljestvu luči, ki premaguje kraljestvo teme, ki je svet sovraštva. V
tem odlomku Janez posebej izpostavlja ljubezen do bratov (in sester) v
krščanskem občestvu. To je zapoved, o kateri je naš Gospod govoril na večer
pred svojim trpljenjem, oziroma pri zadnji večerji (cff. Jn 13,34.35.
15,17. 17,26). Apostol Janez je, tako kot Jezus, opozoril na ostro ločnico med
krščanskim občestvom in sovraštvom, ki vlada "tam zunaj" (cf. Jn
15,18 ss).
V drugem delu Janez govori trem skupinam ljudi, pri
čemer gre najverjetneje za eno samo skupino, ki nastopa v treh različnih
vlogah. Krščansko občestvo najprej nagovarja kot otroke, saj so bili, ko so
bili njihovi grehi odpuščeni, sprejeti, oziroma posvojeni v družino Boga Očeta.
Grehi so jim bili odpuščeni v Jezusovem imenu, katerega moč ima osrednje mesto
v oznanjevanju zgodnje krščanske cerkve (cff. Jn 17,11.12. Apd 2,38. 3,6. 4,12.
Flp 2,9.10), pa tudi cerkve vse do danes. V nadaljevanju jih nagovarja kot očete, kajti njihovo poznavanje
Boga v Jezusu Kristusu jim daje zmožnost, da prenašajo to spoznanje na
naslednje rodove. Pravi jim tudi "mladi", saj je šlo pri njihovi
odločilni zavrnitvi Hudobnega za zmago, podobno Jezusovi zmagi nad
skušnjavcem v puščavi, na začetku javnega delovanja našega Gospoda (cf. Mt
4,1-11).
V tretjem delu našega odlomka spodbuja Janez verne, naj ne
ljubijo sveta, kajti svet je minljiv. Pa ne le to. V svojem evangeliju in pismih označuje z izrazom svet celoten sistem uporništva in napuha,
ki si prizadeva izriniti Boga in njegovo vladavino. To je sistem, ki ni od
Očeta in ga je Bog že davno določil za obsodbo ter uničenje.
Tisti, ki niso del tega svetovnega sistema, oziroma niso od sveta, sprejemajo od
Jezusa Očetovo besedo, njihov pozitivni odgovor na Božji klic pa dokazuje, da
so izvoljeni za odrešenje in večno življenje.
Izpolnjevanje zapovedi ljubezni je nekaj, kar mora biti posebej izpostavljeno v slehernem krščanskem občestvu, pa ne le zato, ker je tako zapovedano, ampak predvsem zato, ker je Jezus rekel: "Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen." (Jn 13,35) To je krščanski ideal, temu se bližajmo! Ne zato, da bi se odrešili, ampak ker nas je Jezus odrešil: bil je usmrčen za naše grehe in je vstal od mrtvih zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Kdor se zanaša nanj, ima večno življenje.








