Ali se je res treba ponašati? To sicer nič ne koristi, vendar bom prišel do videnj in razodetij Gospoda. 2 Vem za človeka v Kristusu. Pred štirinajstimi leti je bil vzet do tretjih nebes – ali v telesu, ne vem, ali brez telesa, ne vem, to ve Bog. 3 Vem tudi, da je bil ta človek – ali v telesu ali brez telesa, ne vem, to ve Bog – 4 vzet v raj in je slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti. 5 S tem človekom se bom ponašal, s seboj pa se ne bom ponašal, razen s slabotnostmi. 6 Če bi se že hotel ponašati, ne bi bil neumen, saj bi govoril resnico. Pa se rajši zdržim, da ne bi kdo mislil o meni več kakor to, kar na meni vidi ali kar povem. 7 Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. 8 Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, 9 a mi je rekel: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. 10 Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten. (2Kor 12,1-10)
V zgornjem odlomku sv. Pavel brani svoj apostolski poklic pred posamezniki, ki so nastopali kot nekakšni super-apostoli in so se hvalili s svojimi domnevno veličastnimi duhovnimi izkustvi. Toda Pavel se je za razliko od teh ljudi raje ponašal s svojimi slabostmi.
Pravzaprav je tudi sam doživel nekatera močna duhovna izkustva, o čemer nam pripoveduje v 3. in 4. vrstici obravnavanega odlomka. Govori o tem, da je bil dvignjen v tretja nebesa, kar seveda ne pomeni, da bi imela nebesa tri nadstropja. V skladu s takratnim pojmovanjem so prva nebesa tista, po katerih letijo ptice, druga vesolje in tretja svet onkraj časa in prostora, ki predstavlja Božje bivališče. V določenem trenutku je torej dobil nekakšen vpogled v področje božanskega.
Toda, ker pa je bil Pavel ravno tako dovzeten za ponašanje, kot smo na splošno vsi ljudje, mu je bil po Božji volji dan trn v meso, da bi ga varoval pred prevzetnostjo (cf. 2Kor 12,7). O tem, kaj naj bi bil ta trn, nam apostol ničesar ne pove. Iz besedila se da razbrati, da je šlo za zelo neprijetno nadlogo. Nekateri menijo, da je bil to nekakšen notranji boj ali tegoba, kar bi lahko bilo kot posledica njegovega nekdanjega preganjanja kristjanov, ali pa žalost zaradi zavračanja Kristusa s strani judovskega ljudstva itn. Spet drugi menijo, da je šlo za demonsko nadlegovanje. Možno je tudi, da je šlo za kakšno telesno bolezen. Ko je Pavel tri krat prosil Boga, naj ga reši te nadloge, ni dobil pozitivnega odgovora, ampak naslednjo spodbudo: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (Ibid. v. 9) Kristjan, ki je v stiski, nima vedno na razpolago neposredne Božje pomoči. Te se ne da izsiliti, za kar si tako radi prizadevajo različni karizmatiki. Ima pa kristjan na razpolago milost, da smo zmožni črpati moč celo iz lastne slabotnosti.
Na več mestih sem napisal, da je hierarhija stvari v krščanstvu bistveno drugačna od tiste, kot jo pozna svet: kar je v svetu zgoraj, je lahko v krščanstvu čisto na dnu in obratno. Da bi nekdo črpal svojo moč iz lastne slabotnosti? To je tista slabotnost, ki je šla Nietzscheju, in ki gre podobnim "prerokom" volje za moč še vedno tako zelo na živce. In tu nastopi Božja milost, ki zadostuje. Ko si zaradi svojega greha, osebnih težav ali česar koli na dnu, te čaka milost. Milost, ki odpušča in čisti, milost, ki te dviga kvišku, ko si na tleh in te vodi v večno življenje.
Da, to je milost, ki zadostuje v vseh potrebah.
.jpg)
