Rušenje mentalnih trdnjav

Jaz sam, Pavel, ki sem sicer ponižen, dokler sem osebno med vami, od daleč pa sem drzen, vas pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusa rotim 2 in prosim: uredite, da ne bom osebno navzoč prisiljen pokazati neustrašnost v zaupanju, s katerim mislim drzno nastopiti proti nekaterim, ki menijo, da živimo po mesu. 

3 Res živimo v mesu, 

a se ne bojujemo v skladu z mesom. 

4 Orožje našega bojevanja ni meseno, 

ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke 5 in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu. 6 Pripravljeni smo kaznovati vsako neposlušnost, ko se bo vaša poslušnost dopolnila.  (2Kor 10,1-6)

!0. poglavje Drugega pisma Korinčanom pomeni prelomnico v omenjenem pismu. V prvih devetih poglavjih izraža apostol Pavel radost in hvaležnost nad poboljšanjem korintskih kristjanov, do katerega je prišlo po prejemu Prvega pisma.  V 10. poglavju pa se tema dramatično zamenja, kajti v zadnjih štirih poglavjih  apostol brani svojo službo pred lažnimi apostoli, ki so se vmes pojavili v Korintu in njihovimi lažnivimi obtožbami. Toliko o kontekstu, iz katerega je vzet odlomek.

Na začetku našega odlomka (2Kor 10,1.2) se sv. Pavel sklicuje na Kristusovo krotkost in prizanesljivost: Naš Gospod je počasen v jezi in potrpežljiv, da bi se mogli odrešiti vsi Božji izvoljeni, ali kot pravi apostol Peter: "Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje." (2Pt 3,9) V tem je Pavel posnemal Kristusa pri svojem ravnanju s Korinčani. Zato je tamkajšnje vernike pozval, naj uredijo stvari, da mu ne bo treba ostro nastopati proti tistim, ki živijo po mesu. 

Kaj pomeni izraz življenje po mesu? Življenje po mesu (gr. sarx) je fraza, ki jo pogosto omenja apostol Pavel in se je lepo udomačila v krščanski teologiji. Pri tem ne gre nujno za fizično človeško telo (enako  v našem primeru), ampak za življenje, ki ga obvladuje grešna človeška narava, ne Sveti Duh. Gre torej za grešna nagnjenja in želje, ki so v nasprotju z Božjo voljo.

Kristjani sicer živimo v mesu, torej v telesu, ki ni samo po sebi nič slabega (nismo torej manihejci), ni nam pa dovoljeno ravnati po mesu. Kristjanov boj je duhoven, ne mesen, telesen. Pri duhovnem boju ne pridejo v poštev meči, kopja ali katapulti, ker se ne morejo dotakniti duhovne stvarnosti. Orožje, s katerim je razpolagal Pavel, je molitev, Božja beseda, vera in moč Svetega Duha. Ambroziaster pravi: "Čeprav živimo v telesu, moramo delovati na duhovni način. Vsakdo, ki dela, kar je všeč Bogu, deluje duhovno. Pavel bojuje boj za Kristusa s poslušnostjo v veri in samodisciplini." (1) To orožje je zelo močno, saj podira trdnjave. Pavel tu ni mislil fizičnih trdnjav, ampak središča demonskega nasprotovanja evangeliju. Zemeljski nosilci tega nasprotovanja so bili Satanovi služabniki, toda Pavla ni bilo strah, ker je bila z njim moč Svetega Duha, ali kot pravi sv. Janez: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu." (1Jn 4,4) Hudičevi služabniki so pri napadih na sv. Pavla uporabljali vso mogočo lažno modrost in sofisticirane argumente. Zoper take je Pavel govoril že v Prvem pismu Korinčanom, kjer je branil duhovno modrost križa pred modrostjo tega sveta. Apostol se je bil pripravljen soočiti z neposlušnostjo v korintski cerkvi in problem popraviti, vendar nič na silo. Teodoret Cirski to komentira takole: "Pavel je potrpežljiv, ker jih hoče poskušati prepričati, kolikor je mogoče, da popravijo svoja pota. Kaznoval bo le tiste, ki se bodo še naprej upirali njegovim opozorilom." (2)  Kot sem že rekel, Pavel je posnemal Kristusovo potrpljenje.

Za konec še praktična uporabna vrednost našega odlomka. Dejstvo je, da "bog tega sveta" (2Kor 4,4) obvladuje ves svetovni sistem, zaradi česar je le-ta  Bogu sovražen. Pita nas z lažno filozofijo, lažno religijo, lažno modrostjo, lažno svobodo, lažno umetnostjo, lažno znanostjo, ki zanika biološki spol,  izmaličeno moralko, izkrivljenim pravom, toksično empatijo in drugimi peklenskimi iznajdbami. Cerkev kot celota se je znašla v nekakšnem globalnem Korintu, iz katerega je žal vsrkala veliko greznice. In v ta svet smo vrženi kristjani. Ko je hudič skušal Jezusa, ga je le-ta zavrnil s tremi biblijskimi citati cf. (Mt 4,1-11). Božja beseda je močno orožje zoper sile zla. Pismo govori o njej naslednje: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Potem je tu molitev, o kateri pravi Luther: "Molitev je močan zid in trdnjava cerkve. Je čudovito krščansko orožje."  Naslednje orožje je vera, oziroma zaupanje vanj, ki je svet premagal, našega Gospoda Jezusa Kristusa  (cf. Jn 16,33). In potem je tu še moč Svetega Duha: "Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'" (Rim 8,14.15)  Kaj bi še hoteli drugega? 

(1) Church History Study Bible, Crossway, Wheaton Illinois 2023, s. 1764.

(2) Ibid. 

Edinost

Edinost šteje samo tedaj, kadar je zakoreninjena v resnici.

~ Patrick McCabe 

 

Realna prisotnost

Tega se držimo in verujemo v prisotnost Kristusovega telesa in krvi v zakramentu Gospodove večerje: ne v navidezno, ampak v resnično in dejansko prisotnost.   

~ William Perkins

Proti tesnobnosti

Najboljši protistrup proti tesnobnosti je pogosto premišljevanje o Božji dobroti, moči in zadostnosti. Nobena stvar ni prevelika, niti premajhna, da je ne bi mogli razgrniti in položiti pred Boga. 

~ A. W. Pink

Žívi za Kristusa

Tisti, ki so živeli, so umrli. Tisti, ki sedaj živijo, bodo tudi umrli. V primerjavi z večnostjo je vse brez vrednosti. Žívi za Kristusa, žívi za večnost!

~ Avtor. N. N. 

Ob Božji podpori

Vaša vera ne bo omahnila, dokler jo Bog podpira; niste dovolj močni, da bi odpadli, medtem ko je Bog sklenil, da vas drži.

~ J. I. Packer

Odrešenje - pogubljenje

Naše odrešenje je od Boga, naše pogubljenje pa od nas. 

~ Johannes Oecolampadius

Ko deluje Božja ljubezen

Kadar koli se te spominjam v svojih molitvah, se zahvaljujem svojemu Bogu, 5 ker slišim o tvoji ljubezni in o zvestobi, ki jo imaš do Gospoda Jezusa in do vseh svetih, 6 da bi vera, ki nam je skupna, postala učinkovita v spoznavanju vsega dobrega, ki je v nas za Kristusa. 7 Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so bila srca svetih deležna počitka.

 8 Zaradi tega, čeprav imam v Kristusu veliko svobodo, da ti zapovem, kaj se spodobi storiti, 9 te vendar rajši v imenu ljubezni prosim – kakršen sem pač, Pavel, starec, zdajle tudi jetnik Kristusa Jezusa – 10 za svojega otroka, ki sem ga rodil v verigah, za Onézima. 11 Doslej ti ni bil koristen, zdaj pa je koristen tebi in meni. 12 Pošiljam nazaj k tebi njega, svoje srce. 13 Sicer bi ga bil rad zadržal pri sebi, da bi mi stregel namesto tebe, ko sem vklenjen zaradi evangelija. 14 Vendar nisem hotel storiti ničesar brez tvojega soglasja, da bi tvoje dobro delo ne bilo videti nekako prisiljeno, ampak prostovoljno. 15 Morda je bil zato za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, 16 in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse ljubega najprej meni, še koliko bolj pa tebi, tako v mesu kot v Gospodu.         (Flm 1,4-16)

Pavlovo pismo Filemonu je bilo  napisano v Rimu, ko je bil Pavel v zaporu in sicer po vsej verjetnosti leta 62 po Kr.  Filemon je bil premožen kristjan iz mesta Kolose v Mali Aziji. Bil je tudi lastnik sužnjev, od katerih mu je eden, po imenu Onézim, pobegnil v Rim in svojega gospodarja verjetno pred tem tudi okradel, kar je razvidno iz Flm 1,18.19a: "Če pa ti je prizadel kakšno krivico ali ti je kaj dolžan, zapiši to na moj račun.  To pišem jaz, Pavel, s svojo roko: poravnal bom sam." Ko je bil v Rimu, je pobegli Onézim srečal Pavla in se spreobrnil. Kazen, ki je v tistem času doletela pobeglega sužnja, ki so ga dobili, je bila zelo huda, od bičanja, žigosanja, dela v verigah, lahko pa celo smrtna. V našem primeru je stvar zelo drugačna.

 

Zgornji odlomek se začenja z zahvalno molitvijo, ki služi kot uvod v samo pismo Filemonu. Že v uvodu apostol apelira na Filemonovo ljubezen do Pavla ter do vseh svetih v Kristusu. 

 

V nadaljevanju je Pavel postopoma razvil svoj poziv Filemonu, da vnovič sprejme Onézima. Tega ni izrazil kot ukaz ali zahtevo, ampak kot prošnjo, v kateri se je skliceval na bratsko ljubezen med kristjani (cf. Flm 1,8.9). Povedal mu je, da je po Pavlovem oznanjevanju Onézim postal kristjan (cf. ib. v. 10) in če prej Filemonu ni bil koristen, ker je okradel gospodarja in mu ušel,   je sedaj koristen tako Filemonu kot Pavlu.  Takšno moč preobrazbe ima evangelij!  Pavel se ni odločil, da bi Onézima  obdržal, ampak ga je poslal nazaj k nekdanjemu gospodarju. Toda ne  pošilja ga več kot sužnja, ampak kot svojega in Filemonovega ljubega brata v Kristusu, s čimer je med vrsticami izrazil željo, naj ga Filemon osvobodi.  Krščanstvo ni šlo v frontalni napad na sužnjelastništvo, ampak ga je spodkopalo na bolj subtilen način, od znotraj. 

Sv. Pavlinu Oglejskemu (725 - 802) pripisujejo himno Ubi caritas est vera, Deus ibi est, ali po naše, Kjer ljubezen je resnična, tam je Bog. Tukaj gre za aluzijo na temo 4. poglavja 1. Janezovega pisma. Vstop Boga v  življenjsko zgodbo posameznika premeša vse karte in postavi vse dotedanje hierarhije stvari na glavo. Božji odtujenci in sovražniki postanejo njegovi ljubljeni otroci, pripadniki sovražnih družbenih skupin in razredov se preobrazijo v  brate in sestre, vse to pa zato,  "ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." (Rim 5,5)  Kjer in kadar Bog deluje, takrat zagotovo rešuje, kjer in kadar Bog rešuje, tam tudi posvečuje, ljubezen pa je zunanji znak posvečenosti.

Božja milost in usmiljenje

Božja milost in usmiljenje sta brezdanji ocean, ki nikoli ne bo presahnil.

~ Thomas Goodwin