Brez Svetega Duha

Brez Svetega Duha ne bi noben človek prišel k Bogu: se spreobrnil, veroval in ubogal Boga. 

~ J. C. Ryle

Na binkošti

Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. 2 Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. 3 Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. 4 Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. 5 V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. 6 Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. 7 Strmeli so, se čudili in govorili: "Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? 8 Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? 9 Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, 10 v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, 11 Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!"    (Apd 2,1-11)

 Beseda binkošti izhaja iz grške besede pentekoste, kar pomeni petdeseti in je prišla v slovenščino preko nemščine. Starozavezna (judovska) cerkev je petdeseti dan po pashi praznovala praznik tednov ali šavuot. Šlo je za praznik ob pšenični žetvi.   V času helenizma so na ta dan praznovali tudi praznik Božje zaveze z Noetom, zato so tudi na ta dan prihajali v Jeruzalem judovski romarji iz diaspore.  Toliko na kratko o prvotnem izvoru in imenu praznika.

Pred binkoštmi so bili apostoli dva krat razočarani: prvič, ko je bil naš Gospod križan, drugič pa, v nekoliko manjši meri, ob njegovem vnebohodu. Zadrževali so se bolj ali manj na skrivnem, ker jih je bilo strah pred versko in posvetno oblastjo. Vse to pa se je dramatično spremenilo na binkošti, ko so prejeli Svetega Duha. Tedaj so naenkrat stopili na plano in pogumno oznanjevali evangelij. Govorjenje v jezikih je bilo sicer res velik čudež, nekakšen anti-Babilon (cf. 1Mz 11,1-9), a ne največji. Namen govorjenja v različnih jezikih je bil v tistem trenutku ta, da pritegnejo pozornost množice Judov iz različnih delov sveta, ki je bila ob žetvenem prazniku navzoča v Jeruzalemu.

Še veliko večji in neskončno pomembnejši čudež pa se je zgodil kmalu za tem. Sv. Peter je pridigal zbrani množici in jim dal v pridigi vedeti, da je njihov resnični problem greh ter jim zagotovil, da imajo v Jezusovem imenu odpuščanje grehov. Da, oznanil jim je postavo in evangelij, kar je množico močno pretreslo (cf. Apd 2,14-37). Sveti Duh je bil očitno na delu. Nekje sem prebral, da je sama pridiga z retoričnega in homiletičnega  stališča tako slabo zastavljena, da bi z njo Peter zagotovo padel na praktičnem izpitu iz homiletike. Toda Bog je močnejši od naših slabosti in tudi od navidezno  slabo zastavljene pridige. Delovanje Svetega Duha je bilo tako silno, da se je na koncu zgodilo nekaj, kar je s človeškega stališča popolnoma nepredvidljivo in nepojmljivo: "Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi. " (Apd 2,41)

Pri zadnji večerji je naš Gospod apostolom povedal o Svetem Duhu, da "bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe." (Jn 16,8) Greh je naravno stanje naravnega človeka. Človek povsem svobodno greši in tega ne problematizira, saj je greh zanj tako naraven kot zrak, ki ga vdihava. Sveti Duh pa je  tisti, ki posamezniku razkrije njegovo grešno stanje.  Ljudje imamo v sebi neko določeno védenje glede tega, kaj naj bi bila pravičnost.  Toda Sveti Duh je tu, da nam razodeva Božjo pravičnost in njene zahteve, ki pa so za človeka v njegovem naravnem stanju nedosegljive, zato je tak človek podvržen Božji sodbi. S tem v zvezi je apostol Pavel napisal: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Vladar tega sveta, hudič, je obsojen (cf. Jn 16,11), enaka sodba čaka nespreobrnjene grešnike. Vloga Svetega Duha je, da jih prepriča  glede njihovega tragičnega stanja ter jih privede h Kristusu. On je namreč umrl za naše grehe in nam s svojim vstajenjem zagotavlja popolno opravičenje (cf. Rim 4,25. Apd 13,39). Sam Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To je dobra novica za vsakega grešnika! 

 Naj Bog po Svetem Duhu privede čim več ljudi k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, "v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov." (Kol 1,14) Bogu hvala za vsako dušo, ki jo privede k Jezusu!

Sveti Duh in cerkev

Cerkev je delavnica Svetega Duha. Če ni tam Duha, potem je le še gledališče. 

~ Martin Luther

 

Ne kaos, ampak Jezus

 Kljub drugačnim dokazom ne vlada kaos, ampak Jezus. 

~ Ryan Tinetti

Naloga cerkve

Naloga cerkve ni le, da ohranja resnico, ampak da jo pogumno izpoveduje kljubovaje zmotam in neveri. 

- Herman Bavinck

Napuh

 Napuh je duhovni rak, ki požira sleherno možnost ljubezni, zadovoljstva in celo zdrave pameti. 

~ C. S. Lewis

V nadlogah

Kadarkoli se znajdem v kleti trpljenja, se vedno oziram za Gospodovimi najžlahtnejšimi vini.

~ Samuel Rutherford

Še o opravičenju

Verujemo, da je človek opravičen po veri, in ne po delih. Z izrazom po veri razumemo njen objekt, namreč Kristusovo pravičnost, ki si jo vera kakor roka prilasti in prenaša verniku v odrešenje. To izpovedujemo brez omalovaževanja dobrih del, saj nas sama resnica uči, da del ne smemo zanemariti: nujna so kot sredstvo, ki pričuje o veri in potrjuje našo poklicanost. Da pa bi bila dela zadostna za odrešenje, da bi človeka mogla usposobiti za prihod pred Kristusov sodni stol in da bi po lastni zaslugi mogla podeliti odrešenje – temu človeška slabotnost sama nasprotuje. Kristusova pravičnost, prenesena na spreobrnjenega, pa edina opravičuje in odrešuje vernika.

~ Ciril Lukaris

 Iz: Veroizpoved Cirila Lukarisa

KLIKNI za več o Cirilu Lukarisu

V vmesnem času

Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda. 14 Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.
15 V tistih dneh je Peter vstal sredi bratov, zbrala se je skupina kakih sto dvajset ljudi, in rekel: 16 "Bratje! Moralo se je izpolniti Pismo, kakor je Sveti Duh napovedal po Davidovih ustih o Judu: postal je vodnik tistih, ki so zgrabili Jezusa. 17 Bil je prištet med nas in deležen naše službe. 18 Z nagrado, ki jo je dobil za svoje umazano delo, je kupil zemljišče; padel je z glavo navzdol, tako da se je razpočil in se mu je izsulo vse drobovje. 19 To se je razvedelo med vsemi, ki prebivajo v Jeruzalemu, tako da se tisto zemljišče zdaj v njihovem jeziku imenuje Hakéldama, kar pomeni 'Njiva krvi'. 20 V knjigi psalmov je namreč pisano:
Njegovo bivališče naj postane puščava,
nihče naj v njem ne prebiva.
In dalje:
Njegovo službo naj prevzame kdo drug.
21 Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prihajal k nam in odhajal od nas, 22 od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja!" 23 Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Bársaba, z vzdevkom Just, in Matija. 24 Nato so takóle molili: "Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, 25 naj prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda, da je šel na svoj kraj!" 26 In žrebali so, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom.   (Apd 1,13-26)

 Zgornje besedilo je edini vir, ki nam pripoveduje, kaj se je dogajalo z apostoli in drugimi Jezusovimi učenci  v vmesnem času med Gospodovim vnebohodom in binkoštmi. Iz besedila ni jasno, ali so se zbirali v isti sobi, kjer so z Jezusom obhajali pashalno večerjo in kjer je naš Gospod vzpostavil zakrament svete večerje (cf. Mr 14,15), ali pa morda za sobo v hiši Barnabove tete Marije, matere Janeza Marka (cff. Apd 12,12. Kol 4,10). Hiša je bila verjetno blizu tempeljskega dvorišča, kjer so se zbirale množice judovskih romarjev, ki so prihajali v Jeruzalem (cf. Apd 2,5-12). Enajsterica apostolov je torej teh deset dni vztrajala v molitvi skupaj z Jezusovo materjo Marijo, z njegovimi brati in pobožnimi ženami. 

Edini izrazitejši dogodek v teh dneh je bil izbor Matija in njegova pridružitev k apostolom, s katero so nadomestili Juda Iškarijota, ki je naredil samomor. O Petrovem opisu dogajanja okoli Judovega konca, zlasti vrstici Apd 1,17.18, govorijo mnogi skeptiki, da je v neskladju z opisom istega dogodka v Mt 27,3-10. V Apd 1,18 beremo, da je Juda z denarjem, ki ga je dobil za svoje izdajstvo, kupil njivo, v Mt 27,5-10 pa beremo, da je omenjeni duhovnikom vrnil denar, ki ga je dobil od njih, oni pa so za ta denar kupili njivo. V resnici gre za navidezno nasprotje: njiva je bila kupljena z njegovim denarjem, torej jo je Juda "kupil" na posreden način. V Mt 27,5 beremo, da se je Juda obesil, v Apd 18 pa, da je padel z glavo navzdol in da se mu je razsulo drobovje. Iz tega lahko sklepamo, da je njegovo truplo po obešenju padlo na tla in se pretrgalo ali začelo razpadati. Odvisno, kdaj so ga našli. Gre torej za dve poročili, ki se med sabo dopolnjujeta in si ne nasprotujeta. Juda, ki je kot zadnji omenjen v Apd 1,13, je seveda druga oseba in je  znan tudi pod imenom Tadej. 

Glede izbora Matija in njegove pridružitve dvanajsterim nekateri trdijo, da je tu šlo za nekakšno napako, da so se torej apostoli prenaglili s svojim izborom, saj naj bi bil na to mesto določen Pavel. To ni res vsaj iz treh razlogov. Pavel ni bil priča Jezusovega vstajenja (cf. Lk 24,48),  Jožef Bársaba in Matija pa sta bila  od vsega začetka del širšega kroga učencev (cf. Apd 1,21.22). Po drugi strani Pavel sploh ni bil Jezusov, ampak Gamalielov učenec, kjer se je izučil za poznavalca postave (cf. Apd 22,3). Tretji razlog je ta, da je bilo Pavlovo primarno poslanstvo delo s pogani, čeprav je pri svojem delu prihajal tudi v interakcijo z Judi (cf. Apd 9,15. 22,21).  Primarna naloga ostalih apostolov  je bilo namreč delovanje med Judi. Res je sicer, da Matija pozneje ni več poimensko omenjen v Novi zavezi, toda pri tem nikakor ni edini.

Le zakaj so apostoli, skupaj z Jezusovo materjo Marijo (ki se na tem mestu zadnjikrat pojavi v Novi zavezi) in drugimi samo čakali in molili?   Izvrševali so Jezusovo naročilo ob vnebohodu:   "In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave." (Lk 24,49)  Ta obljuba je na drugem mestu opisana takole: "Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta." (Apd 1,8)  Teh deset dni med vnebohodom in binkoštmi apostoli še niso bili opolnomočeni za oznanjevanje evangelija, nakar se je vse spremenilo. 

Nekdaj plaha in prestrašena skupina učencev je potem pogumno oznanjala po svetu, da je bil  Jezus Kristus usmrčen za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja ter da vsakdo, ki vanj veruje, prejme dar večnega življenja. Ali veruješ  vanj?