Na vseh svetih dan

Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.  In vpili so z močnim glasom: "Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu." (Raz 7,9.10)

Še en praznični dan je pred nami, nekateri mu pravijo dan spomina na mrtve, drugi pa praznik vseh svetih. Tisti, bolj "radikalni" se najbrž ne bodo strinjali z menoj, ko pravim, da je prav, da se tudi mi spominjamo  praznika vseh svetih, torej  tistih, katerih duše so, kot slikovito pravi Sveto pismo, v Abrahamovem naročju in že uživajo blaženo zrenje Boga. Spet drugi bodo rekli, da se lahko svetih spominjamo vsak dan, tretji pa, da se bo blaženo zrenje začelo šele ob koncu časov, ob Kristusovem drugem prihodu. Tem zadnjim lahko povem, da se z njimi ne strinjam, onim drugim (in prvim) pa naj ponovim, da zame koledar ni taka svetinja, da brez njega ne bi mogel živeti, ampak  didaktični pripomoček, ki mi po eni strani pomaga, da določenih lekcij ne ponavljam po nepotrebnem, in da ne izpustim tistih, ki jih je dobro in zdravo predelati. Toliko za uvod.

Zdaj pa preidimo k definiciji, kdo sploh so sveti, oziroma svetniki in svetnice. Tu prihaja do razkoraka med Biblijo in našim običajnim, vsakdanjim žargonom, ki je ostanek predreformacijske, oziroma nereformirane cerkve. V bibličnem jeziku so sveti vsi kristjani, torej ne le pokojni. Apostol Pavel, ki je v svojem prvem pismu Korinčanom močno grajal zlorabe, nered in hude prestopke, ki so se dogajali v njihovi cerkvi, verne, vsemu omenjenemu navkljub, imenuje sveti. Sveto je po definiciji nekaj, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe in namenjeno (posvečeno) za poseben namen. Enako je kristjan nekdo, ki sicer živi v svetu, a je hkrati posvečen Bogu. Zato bi za svete, ki so odšli s tega sveta, lahko bržkone bolj upravičeno rekli blaženi. Ampak pustimo to dlakocepljenje!

 Pisec Pisma Hebrejcem se jim je posvetil v 11. in na začetku 12. poglavja svojega pisma. Govori  o dveh skupinah svetnikov. Glede prve pravi: "Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli, silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume." (Heb 11, 32-34) Ko omenja to skupino, govori o herojskih dejanjih in uspehih, ki so jih ti ljudje izvedli v moči vere. Ampak avtor se ne zaustavi samo pri teh. Obstaja še ena skupina, ki je imela v očeh povprečnih zemljanov "manj sreče": "Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo. Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah." (Heb 11, 32-38) Gre za mučence, ki bili z gledišča zunanjega sveta poraženci, z Božjega pa zmagovalci. Preganjanje in mučeniška smrt  ne pomenita neuspeh. Tudi naš posvetni pesnik Cene Vipotnik je to vedel in v Pesmi svitanici napisal: "Kar je velikega, rodi trpljenje."

 In kaj naj protestant počne s svetniki? Res je, da protestanti ne molimo k svetnikom. Trubarjev sodobnik Johannes Brenz je glede tega napisal naslednje:

Kaj pomeni zanašanje na priprošnjo svetnikov, kaže naslednja prilika: pri Bogu je tako kot pri knezu. Če hoče kdo pri knezu kaj doseči, si mora najprej pridobiti njegovo naklonjenost prek kanclerja ali maršala. Toda to priliko je Kristus sam zavrgel z jasnimi besedami: "Pri poganih kralji gospodujejo nad ljudmi in oblastniki pustijo, da jim pravijo Dobrotniki. Med vami pa ni tako, ampak največji med vami naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik" (Lk 22.25-26; prim. Mt 20, 25-26). Nobenega kanclerja ne potrebujemo pri Bogu, razen edinole našega Gospoda Kristusa, ki nam je že s svojo smrtjo Boga pridobil za prijatelja, tako da kadarkoli lahko brez strahu in pogumno stopimo predenj.*

Če je Jezus Kristus naš veliki zgled, so za nas sveti iz preteklih dni prikaz, dokaz in zgled bogoljubnega življenja. Pri tem naš pogled ni v prvi vrsti osrediščen nanje, ampak na Kristusa: "Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12, 1.2) Avtor Pisma Hebrejcem nas ne spodbuja, naj se osredotočamo na svetnike, ampak na Kristusa. Svetniki, ki že uživajo blaženost pa so naš zgled za uspešno življenje v Kristusu, ki se bo nadaljevalo z blaženim gledanjem.

 

*Johannes Brenz, Iz "Sermona o svetnikih", 1523. 2000 let krščanstva, Ilustrirana zgodovina Cerkve v barvah. Založba Mihelač, Ljubljana 1991. S. 478

 

Dan reformacije: votlo, prazno, ali nekaj tretjega?

Slovenci se imamo za zelo kulturen narod, saj smo prepričani, da je bila slovenska kultura poleg jezika tista, ki je izoblikovala slovenski narod. To v ogromni meri tudi drži. To je seveda razlog, da smo uvedli Prešernov dan kot slovenski kulturni praznik. Po osamosvojitvi smo uvedli še dva praznična dneva, to sta dan reformacije in čez nekaj let še dan Primoža Trubarja (precej nepoznan, saj ni dela prost dan). Dan reformacije zaznamujemo z veliko državno proslavo, pri kateri so snovalci po navadi v zadregi, kaj sploh na njej podati. Tako dobimo včasih ščepec kulturnega boja, nato kaj o Trubarju, slovenskem jeziku, kulturi in podobnem. Na ta način smo  na Slovenskem pridobili kar tri kulturne praznike. Ampak pri reformaciji v resnici ni šlo v prvi vrsti za jezik, kulturo in izobrazbo, to so bile le njene pozitivne posledice. Šlo je za evangelij. 

Ko je Martin Luther davnega leta 1517 napisal svojih 95 tez (in jih morda, kot se govori, pribil na vrata grajske cerkve v Wittenbergu), se mu ni niti sanjalo, kakšen plaz bo s tem sprožil. Teze so bile pravzaprav dokaj nedolžne, saj so se nanašale na prodajo odpustkov, toda budno oko rimskih teologov je v njih odkrilo nekaj "krivoverskih" stavkov, nakar je Rim zahteval, da jih Luther prekliče, česar pa le-ta ni storil.  Ostalo je zgodovina, zato o tem ne bom pisal, ampak grem k bistvu reformacije.

Bistvo reformacije je  spoznanje Luthra in drugih reformatorjev, do katerega so se dokopali s pomočjo Svetega pisma, za katero so trdno in neomajno verovali, da je Božja beseda. Strnemo ga lahko v naslednjo biblično misel: "V njem [v evangeliju, moja opomba] se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,17) Gre torej za spoznanje, kaj je srčika evangelija: opravičenje po veri in iz vere v Jezusa Kristusa. 

Reformatorji niso znova odkrivali tople vode, ampak preproste resnice evangelija, ki jih je srednjeveška cerkev s svojim nenehno rastočim in množečim se "zakladom vere" zameglila do nerazpoznavnosti. Mnogi ljudje so prepričani, da jih bo rešila njihova religija in zvesto izpolnjevanje religijskih, moralnih in drugih predpisov. Religija nima nobene odrešilne moči, naj se zdi človeškim očem in okusu še tako popolna, oziroma, kot pravi sv. Pavel: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave," (Rim 3,23) v isti sapi pa sporoča: "Opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,24)

Slaba novica je, da so vsi ljudje grešili, zaradi česar smo na začetku pri Bogu vsi na isti izhodiščni točki. Morda je kdo v svojih očeh in očeh okolice visoko moralna oseba, ampak pri Bogu šteje le, kar je 100 % pravično, takega človeka pa ni. Saj poznamo tisti pregovor: "Nihče ni popoln," ki ga radi uporabimo, da opravičimo kak svoj spodrsljaj. Dobra novica pa pravi, da je Bog priskrbel odkupitev, opravičenje in odrešitev v Jezusu Kristusu. Pa še zastonj povrhu! In ravno tukaj je bržkone največji problem. Najbrž vsi poznamo tisti karmični pregovor, ki pravi: "Vse se vrača, vse se plača," ali pa onega, ki pravi, da dobiš, kar si zaslužiš. Iz krščanstva je ponosnemu človeku, navajenemu na daj-dam vsakdanjika, lažje narediti religijo pobožnosti in "pokore" po človeškem merilu, kot sprejeti Božje opravičenje takšno, kot je v skladu z evangelijem: ZASTONJ! Ravno to je ljudem najtežje dopovedati. Toda Božja beseda pravi, da je res zastonj, ker se človek v svoji (ne)moči in grešnem stanju ni zmožen sam odkupiti pri Bogu.

Zato je sporočilo dneva reformacije, da se nebes ne da zaslužiti. Nebesa so zastonj. So dar. Le sprejeti ga je treba, saj nam ga Bog ponuja po Jezusu Kristusu.  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Rešuje vera, oziroma zaupanje v Jezusa Kristusa.  Kdor to sprejme, je odrešen. V tem je pravi pomen in smisel reformacije. Vse drugo je votlo in prazno. 

Božja beseda in naša duša

Božja beseda je za naše duše to, kar je naša duša za naše telo.

~ John Jewel

Calvin o zakramentu Gospodove večerje

Trdim, da je Kristus celotna in popolna duhovna hrana za naše duše, ter da nam v kruhu in vinu podarja samega sebe.

~ Jean Calvin 

Kaj vsebuje Biblija in česa ne

Sveto pismo ne vsebuje brezmadežnih življenjepisov svetnikov, ampak popackane povzetke življenja grešnikov, katerih pravičnost je bila v celoti Kristusova last.

~ Chad Bird

Ni novih razodetij

Sveti Duh ne dodaja novih informacij o Jezusu, ampak preprosto odpira naše oči, da bi videli, kakšen On je. 

~ Sinclair Ferguson

RKC in nauki, ki jih ne najdemo v Bibliji, niti v zgodnji cerkvi

"Kdor gre globoko v zgodovino, neha biti protestant." 

To je rekel kardinal John Henry Newman, ki je prišel na dan s teorijo o razvoju krščanskega nauka skozi stoletja.

Kristjanov duhovni boj

Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. 11 Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. 12 Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. 13 Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. 14 Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti 15 in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. 16 Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. 17 Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. 18 Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. 19 Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija,  20 za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost.  (Ef 6, 10-20)

Zgornja perikopa zveni že na prvi pogled precej strumno in vojaško, kajti govori o duhovnem boju. V tem odlomku je dal apostol Pavel iz rimskega zapora zadnja praktična navodila "svetim v Efezu" (cf. Ef 1,1), torej efeški cerkvi, preden je zaključil svoje pismo Efežanom. 

Na začetku našega odlomka spodbuja apostol Efežane, naj zajemajo moč v Gospodu. Kristjan ne premore nobene svoje moči, s katero bi se lahko uprl zlu v sebi in izven sebe. On se ne zanaša na svoje zmožnosti, ampak na Gospoda in silo njegove moči. Ko so izšli Izraelci  iz Egipta, se niso kar sami rešili svojih zasledovalcev, ampak je bil Bog tisti, ki jih je rešil. Zato so po prehodu čez Trstično morje zapeli: "GOSPOD je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev." (2Mz 15,2a)  Motiv "GOSPOD je moja moč" se  v Stari zavezi še nekajkrat ponovi. Naj navedem  reference: Ps 28,7, Ps 118,14; Iz 12,2; Iz 49,5; Žal 1,14;  Hab 3,19. Seveda smo tudi kristjani podvrženi skušnjavi, da bi se zanašali nase, zato nas  Pavel na drugem mestu opominja: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade." (1Kor 10,12) 

V nadaljevanju (v. 11) nas apostol spodbuja, naj si nadenemo celotno bojno opremo, da bi se mogli upreti hudiču. Liberalni teologi in sekularisti vseh vrst seveda ob teh in podobnih besedah zavijajo z očmi, češ, to se bere in  sliši "tako srednjeveško".  Take moram blagohotno opomniti, da  to ni le srednjeveško, ampak tudi staroveško, novoveško in kar je še teh vekov. Srednjeveška bi bila kvečjemu predstava, da se moremo in moramo zlim duhovnim silam upreti s čisto materialnimi sredstvi, kot so blagoslovljena voda in razpelo. Srednjeveška cerkev je poleg teh reči uporabljala za svoj "duhovni" boj tudi bolj konkretna orodja in orožja, kot so natezalnica, meč in grmada. Tako mišljenje je seveda perverzna  zmota, kajti že v 12. vrstici pravi Pavel, da se naš boj ne bije proti "krvi in mesu", torej proti konkretnim ljudem iz mesa in krvi, ampak proti duhovnim silam, oziroma proti zlim vladarstvom, oblastem  in kar je še takega "v nebeških področjih".  Tu niso mišljena nebesa, kakor si jih predstavljamo, ampak nek določen nevidni svet, ki je nad nami. Te sile imajo seveda vpliv na človeške gospodovalce, ki razpolagajo z močjo in oblastjo na tem svetu, ampak naš boj ni in ne sme biti usmerjen proti tem človeškim osebkom!  Oblast teh zlih duhovnih sil tudi ni tolikšna, kot si predstavljajo kakšni animisti. Satan je poraženi nasprotnik: "Razorožil je (namreč Bog, op. Dizma) vladarstva in oblasti ter jih javno izpostavil, ko je v njem (v Kristusu, op. Dizma) slavil zmago nad njimi." (Kol 2,15) 

V v. 13 nas Pavel znova opomni, naj se opremimo z Božjo bojno opremo in to z enim samim namenom: da bi bili pripravljeni na spopad ob hudem dnevu, torej v času skušnjave ali kake druge preizkušnje. Življenje ne teče enakomerno ali enakomerno pospešeno. Naš življenjski tok je zelo nepredvidljiv, nekaj časa je  umirjen, nato  poln ostrih zavojev, ovir, kriz in podobnega. V mirnem času  je treba "trenirati", da bomo mogli "stati inu obstati" ob hudem dnevu, podobno kot se vojaki v mirnem času pripravljajo na morebitno vojno.

V nadaljevanju (vv. 14-17) nam apostol Pavel priporoča različna orožja, ki nam jih najbrž ne bi priporočil noben vojaški strokovnjak. Ta orožja so svetlobna leta daleč od pušk, letal in dronov in pomenijo še en znak, da se božje kraljestvo popolnoma  razlikuje od vladavin tega sveta. Poglejmo si ta silna orožja:

1. Prepasani z resnico: "In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila." (Jn 8,32)
2. Oblečeni v oklep pravičnosti: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo."  (Rim 3,22a)
3. Obuti v pripravljenost za oznanjevanje evangelija: "Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16a)
4. Ščit vere, ki bo pogasil hudičeve puščice: "On pa ji je rekel: 'Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru!'" (Lk 8,48)
5. Čelada odrešenja: "[I]n daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njihovih grehov." (Lk 1,77)
6. Meč Duha: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Prvih pet orožij na našem seznamu je obrambnih, edino meč, ki je omenjen  zadnji omenjen, je  napadalno orožje. Ta meč  je Božja beseda, ne kak kos železa ali  druge kovine!

Ko je sv. Pavel naštel vsa orožja za duhovni boj, je Efežanom položil na srce, naj  v Duhu molijo z vsakršnimi molitvami in prošnjami in sicer za vse svete, torej kristjane (cf. v. 18), obenem pa tudi zanj, ki je bil takrat vklenjen v ječi.  Nam danes ni treba moliti za Pavla, ker je že zdavnaj pri Gospodu (cf. 2Kor 5,8.9), smo pa dolžni moliti za brate in sestre, ki so zaradi Kristusa zaprti v ječah, koncentracijskih taboriščih in podobno.  Za tiste, ki jih nasprotniki Kristusovega križa morijo, jim požigajo domove in cerkve. Pa ne nazadnje tudi za Kristusove sovražnike, da bi se spreobrnili in prišli do spoznanja resnice.  

Življenje kristjana ni vedno prijazno in enostavno.  Svet plava s tokom, kristjan pa mora, če hoče biti zvest svojemu poklicu,  plavati proti toku. Edino živa riba more plavati proti toku, mrtve ribe plavajo s tokom. V  odlomku Ef 6,10-20 nam je apostol Pavel priporočil nekaj učinkovitih pripomočkov za plavanje proti toku, oziroma navodil za bojevanje duhovnega boja. V tem boju se moramo zavedati, da  noben kristjan ni general, ampak navaden pešak. General je samo eden, in sicer Sveti Duh.

 

Pred 500 leti

Pred petsto leti so ljudje tvegali življenja, da bi lahko brali in prevajali to, kar mnogi med nami nosimo v svojih žepih. Danes lahko to odpremo in slišimo, kako se nam oznanja Kristus. 

~ Wesley Huff