Najsvetlejša luč reformacije

Pravilnemu razlikovanju med postavo in evangelijem pravijo  najsvetlejša luč reformacije... Sleherno vnašanje postave v evangeljsko sporočilo ne velja le kot slaba teologija, ampak dejansko zamegljuje evangelij, kristjane pa oropa evangeljske tolažbe. 

~ F. E. Mayer

Zmagovito

Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? 32 On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? 33 Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! 34 Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? 35 Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? 36 Prav kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves dan pobijajo,  imajo nas za klavne ovce. 37 Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. 38 Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, 39 ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.

   (Rim 8,31-39)

Ob koncu 8. poglavja Pisma Rimljanom je apostol Pavel napravil  nekakšen zmagoslaven zaključek vsega, kar je do tedaj napisal v omenjenem spisu. V njem navaja serijo izzivov, ki bi si prizadevali omajati zaupanje cerkve in posameznih kristjanov v Božjo ohranitveno pomoč tukaj in zdaj ter upanje na prihodnjo slavo. 

Martin Luther je ob neki priložnosti izjavil: "Pred kom naj bom zaskrbljen? Kdor je z Bogom, ima večino." Ne glede na to, koliko ovir in nasprotovanja smo deležni, velja za kristjana naslednje: "Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi." (2Kr 6,16) Satan in svet sicer lahko obtožujeta Božje otroke, kar tudi ves čas počneta, ne moreta pa jim vzeti Božjega otroštva, ker so odkupljeni z dragoceno Kristusovo krvjo. Nasprotovanja in preganjanja  sicer lahko pridejo, ne morejo pa omajati vere izvoljenih, to pa zato, ker je na naši strani Bog, ki je močnejši od vsega, kar nam nasprotuje.

Gospod Jezus Kristus je naš edini Srednik. On za nas posreduje pred našim nebeškim Očetom. Če je kdo v Kristusu, ga Bog Oče gleda in vidi skozi prizmo Jezusa Kristusa. Zato ne govori apostol Pavel brez razloga na drugem mestu, ko pravi: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) To so močne in nadvse ohrabrujoče besede. Tistim, ki jih je Bog izvolil, tem obenem zagotavlja stanovitnost do konca. Odrešenja in Božjega otroštva se ne da izgubiti, ne glede na to, kar pravijo tisti, ki verjamejo v domnevno človekovo svobodno voljo. Le po kakšni logiki si lahko nekaj časa Božji otrok, potem spet nekaj časa nisi, nato si ponovno, nato spet nisi itn.? 

Zatorej, kristjani pogum! Vse kar prihaja na nas in velo tisto, kar je navidezno proti nam, služi k dobremu. In ni tiste sile, ki bi mogla izvoljene ločiti od Božje ljubezni v Kristusu.  Zmagovalci smo, vendar ne po svoji zaslugi, ampak po Kristusovi. Vsa naša zmaga je v njem, ki nam je vse pridobil. Njemu slava in hvala na veke!

Previdno s tem!

Nikoli naj ne bomo krivi tega, da bi katerikoli del resnice žrtvovali na oltarju miru.

~ J. C. Ryle

Če zavrnemo križ

 Če zavrnemo križ, bomo ostali brez krone.

~ William S. Plumer

Krščanstvo = Kristus

Krščanstvo je Kristus. Če se kar koli predstavlja kot krščanstvo, pa ne vztraja pri absolutni potrebi po Kristusu, potem ni tisto nobeno krščanstvo.

~ Martyn Lloyd-Jones

Resnična sreča

Kako neizrecno srečni so tisti, katerim je Kristusova smrt odvzela smrtno želo!

~ Ezekiel Hopkins

Velika zamenjava

Bog je dopustil, da je njegov Sin trpel kot obsojen grešnik, zato da bi bili lahko mi rešeni kazni za naše grehe. Božja pravičnost je v tem, da nismo odrešeni po delih (saj bi le-ta morala biti popolna, kar je nemogoče), ampak po milosti, po kateri je odstranjen ves naš greh.

~ Sv. Janez Zlatousti

Prima Scriptura

Ceni cerkvene očete  in druge pisce,  vendar nikogar ne vrednoti kot enakega Božji besedi.

~ Richard Baxter

Življenje iz resnice in ljubezni

Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži. 14 Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti. 15 Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem. 16 Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. 17 Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? 18 Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.

19 Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, 20 če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse. 21 Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni 22 in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč. 23 To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal. 24 Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal.   (1Jn 3,13-24)

 V pričujočem odlomku nam apostol in evangelist Janez podaja nekaj praktičnih pojasnil in nasvetov.

"Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži." (v. 13) Že naš Gospod Jezus Kristus je napovedal, naj s strani tega sveta ne pričakujemo aplavza, ampak sovraštvo, kajti svet živi po svojem vrednostnem sistemu, ki je sicer na zunaj v mnogočem podoben krščanskemu, v bistvu pa je  zelo različen. Danes se na veliko govori o strpnosti in sprejemanju "drugačnosti", v resnici pa gre pri tem za podpiranje in favoriziranje samo določenih vrst in oblik "drugačnosti. Ko pa se sooči z dejansko drugačnostjo, postane taisti "strpni" svet zelo nestrpen in sovražen. Beseda strpnost je izgubila svoj prvotni pomen in ne pomeni več priznavanje pravice do lastnega mnenja in javnega izražanja le-tega, ampak izključno do javnega izražanja mnenj, ki jih sodobne intelektualne elite odobravajo in favorizirajo. Gorje, če ne trobiš v njihov rog, ker te takoj obsodijo kot nestrpnega in bigotnega. 

Pozoren  je treba biti še na  eno pomembno podrobnost. Eno je sovraštvo sveta zaradi tega, ker mu držimo zrcalo in kažemo na njegovo dvoličnost in grešnost, nekaj drugega pa je, ko ljudje, ki se na zunaj ponašajo s svojo krščansko pripadnostjo, počnejo nesprejemljive stvari. Kristjani moramo najprej pomesti pred svojim pragom. Sv. Peter nas glede tega opominja: "Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh." (1Pt 4,15) To seveda velja tudi za druge grehe, kot so nezanesljivost, obrekovanje, hinavščina itn.

Koliko je naše življenje in delovanje res krščansko, se vidi iz naše ljubezni do bratov in sester v Kristusu. Apostol primerja tistega, ki sovraži brata z ubijalcem, kdor pa v tem vztraja, nima v sebi večnega življenja (v. 15). Janez je s tem izrazil tisto, kar je že prej povedal Jezus v svojem znanem govoru na gori: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče 'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!" (Mt 5,20.21) Vsak uboj je najprej spočet v človekovi notranjosti (cf. Mt 15,18.19)! Ljubezen se dokazuje v dejanjih: "Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?" (1Jn 1,17)

Naslednjih nekaj vrstic se nanaša na našo zaupnost do Boga. Biti kristjan ne pomeni biti brez greha. Martin Luther je glede tega rekel, da je kristjan "simul iustus et peccator", oziroma "hkrati pravičen in grešnik". Kristjani mnogokrat grešimo, nakar dobimo moralnega mačka. To samo po sebi ni slabo, saj nas vodi k popravi, hkrati pa je tudi znamenje, da smo na pravi poti. Toda mi v takem primeru po navadi zatajimo in mislimo, da je vsega konec. Takim pravi evangelist Janez: "Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse." (1Jn 3,19.20) Te njegove besede  veljajo kristjanom s preobčutljivo vestjo. V nadaljevanju pa pravi: "Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč." (vv. 21.22) Katere pa so tiste zapovedi? Odgovor nas čaka že v naslednji vrstici: "To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal." (v. 23) Mi sicer nismo zveličani po ljubezni, niti po izpolnjevanju zapovedi, ampak po veri, ki je Božji dar (cf. Ef 2,8). Ljubezen je posledica vere, ne obratno.

Za konec pa nam daje Janez dodatno spodbudo: "Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal." (v. 24) Hvala Bogu za njegovega Duha!