Tradicija - Biblija

 Ne strinjamo se zgolj zato, ker gre za izročilo očetov. Pomembno je to, da so očetje sledili temu, kar pravi Sveto pismo. 

~ Bazilij iz Cezareje

Prakticiranje odrešenja

Potemtakem, moji ljubi, kakor ste bili zmeraj poslušni, in to ne le takrat, kadar sem bil med vami, ampak še veliko bolj zdaj, ko sem odsoten, s strahom in s trepetom udejanjajte svoje odrešenje. 13 Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje. 14 Vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti, 15 da boste neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu, med katerim žarite na svetu kakor zvezde. 16 Držite se besede življenja, da se bom lahko na Kristusov dan pohvalil, da nisem v prazno tekel in se nisem v prazno trudil. 17 Četudi se izlivam kot pitna daritev pri žrtvi in daritvi vaše vere, se veselim in radujem z vami vsemi.      (Flp 2,12-17)

Apostol Pavel je napisal Pismo Filipljanom, ko je bil v rimskem zaporu. Filipi so bili rimska kolonija v (današnji Egejski) Makedoniji, severozahodno od otoka Thasosa. Pavel s sodelavci je na svojem prvem misijonskem potovanju v Evropo organiziral tamkajšnjo cerkev (cf. Apd 16) in jo potem še nekajkrat obiskal (cff. Apd 20,1-6. 2Kor 2,13).

Na začetku našega odlomka (v. 12) je apostol pohvalil poslušnost kristjanov v Filipih v času njegove prisotnosti in jih spodbudil, naj s tem nadaljujejo tako, da bodo s strahom in trepetom udejanjali svoje odrešenje.

Najprej poglejmo, za katero vrsto strahu gre. To zagotovo ni strah pred Božjo obsodbo, kajti kristjan ni nič več v stanju obsodbe, ampak pod milostjo. Gre za najgloblje možno spoštovanje do suverenega Boga, ki nas v vsem presega. Ne glede na dejstvo, da nam je Jezus Kristus predstavil nebeškega Očeta kot »Abba«, torej nekako tako kot »Očka«, se z njim ne moremo v molitvi pogovarjati na familiaren in površen način, nekako v slogu: »Živ'jo, Foter,« ali kaj podobnega.

Kaj pa udejanjanje odrešenja? To vsekakor ne pomeni, da bi morali delati za svoje odrešenje, saj smo odrešeni iz milosti, po veri: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2,8.9) Udejanjati odrešenje, pomeni v prakso prenesti novo stvarnost odrešenosti, oziroma njeno izvrševanje v vsakdanjem življenju. Veri nujno sledijo dobra dela, oziroma, kot je rekel Luther: »Odrešeni smo samo po veri. Toda vera, ki rešuje, ne hodi nikoli sama.« Res je, zveličavni veri vedno sledijo dela.

V 13. vrstici našega odlomka beremo, da je pravzaprav Bog tisti, ki v nas udejanja ali uresničuje, da hočemo delovati v skladu z njegovim načrtom, oziroma, kot piše na drugem mestu: »Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli.« (Ef 2,10)  Smo torej del načrta suverenega Boga, ki si ga je on sam od vekomaj zamislil, zdaj pa ga izvršuje preko svojih izvoljenih.

Kristjani žal nismo cepljeni proti godrnjanju in preračunljivosti. (v. 14)  Godrnjanje je pravzaprav odraz nevere. Janez Zlatoust pravi v zvezi s tem naslednje: »Boljše je nič delati, kot to delati z godrnjanjem, kajti, kadar godrnjamo, uničimo, kar smo naredili.«*  Kristjani bi morali sredi sveta sijati kakor zvezde (v. 15). Pa smo res take prijazne zvezdice? Žal velikokrat ne, ker smo še vedno samo grešna človeška bitja in s svojim slabim ravnanjem mečemo slabo podobo na vse tisto, kar zagovarjamo. Toda Gospod Jezus Kristus nam je s svojo žrtveno smrtjo na križu priskrbel popolno odrešenje, zato se moramo v vseh situacijah osredotočiti nanj.

V nadaljevanju (v. 16) spodbuja Pavel naslovnike, naj se zvesto držijo besede življenja, ki je evangelij – veselo oznanilo in ji sledijo s svojim življenjem. V nasprotnem primeru bo njegov trud brez haska.

Na koncu našega odlomka primerja Pavel samega sebe, podobno kot v 2Tim 4,6,  s pitno daritvijo. Ta vrsta daritve je bila znana tako Stari zavezi kot grško-rimskemu kulturnemu krogu. Pri njej so izlili vino na tla, ali na oltar, skupaj z drugimi žrtvami. Ta prispodoba je živ prikaz življenja, ki se izliva v službi Kristusu vse do skrajne možnosti, da bo umrl kot mučenec. Toda vsemu navkljub ne kaže zaradi tega nobene zagrenjenosti, ampak veselje. Kot sem že na začetku omenil, je nastalo Pismo Filipljanom v zaporu v Rimu, tamkajšnje razmere pa so bile zelo slabe. Toda Pavel je bil kljub temu optimist, saj je vedel, komu veruje in komu služi (cf. 2Tim 1,12).

 Bog rešuje preko oznanjevanja evangelija, preko katerega se oznanja Jezus Kristus.  On v svojem ljudstvu udejanja hotenje za opravljanje dobrih del. Kot pravi Luther, Bog ne potrebuje teh del, potrebujejo jih naši bližnji, Bog pa je v očeh ljudi poveličan zaradi njih.  Temu bi lahko rekli prakticiranje odrešenja. Toda še enkrat, ne odrešuje nas prakticiranje, ampak Kristus!

*Church History Study Bible. Crossway, Wheaton, Illinois, 2023. S. 1803.

Zlatoust in opravičenje po veri

 Tukaj  razodeva Božjo moč, ne le, da jih je odrešil, ampak jih je tudi opravičil ter jim dal razlog za hvaljenje, in to ne po delih, marveč samo po veri.

~ Janez Zlatoust

Ni boljšega in slabšega evangelija

Drugi ljudje lahko bolje od mene oznanjajo evangelij. Nihče pa ne more oznanjati boljšega evangelija. 

~ George Whitefield

 

Delovanje zdravega nauka

Gorečnost za Boga ne zadostuje. Usklajena mora biti z védenjem. Zdrav nauk je luč, ki vodi razum, očiščuje srce in določa pot. 

~ Martin Bucer

Christus Victor

Naš Gospod ni prišel

zato na svet, da bi ga tu zlomila moč greha in smrti, ampak zato, da jo uniči. 

~ B. B. Warfield

Koristnost Jezusove žrtve

Kristus ni umrl zato, da bi naredil odrešenje možno za celotno človeštvo, ampak da bi zagotovil odrešenje vsem, katere mu jih je dal Oče.  

~ A. W. Pink

Luther o vicah

Vice so največja neresnica, ker temeljijo na brezbožnosti in neveri; saj zanikajo, da vera odrešuje, ter trdijo, da je zadoščevanje za grehe vzrok zveličanja. Zato je tisti, ki je v vicah, pravzaprav v samem peklu; kajti njegove misli so takšne: »Sem grešnik in moram zadostiti za svoje grehe. Zato bom napravil oporoko in zapustil določeno vsoto denarja za gradnjo cerkva ter za plačevanje molitev in daritev za mrtve, ki jih bodo opravljali menihi in duhovniki.« Takšni ljudje umirajo v veri v dela in ne poznajo Kristusa. Še več, sovražijo ga. Mi pa umiramo v veri v Kristusa, ki je umrl za naše grehe in namesto nas zadostil za nas. On je moje zavetje, moj raj, moja tolažba in moje upanje.

~ Martin Luther

Na vseh svetih dan

Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.  In vpili so z močnim glasom: "Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu." (Raz 7,9.10)

Še en praznični dan je pred nami, nekateri mu pravijo dan spomina na mrtve, drugi pa praznik vseh svetih. Tisti, bolj "radikalni" se najbrž ne bodo strinjali z menoj, ko pravim, da je prav, da se tudi mi spominjamo  praznika vseh svetih, torej  tistih, katerih duše so, kot slikovito pravi Sveto pismo, v Abrahamovem naročju in že uživajo blaženo zrenje Boga. Spet drugi bodo rekli, da se lahko svetih spominjamo vsak dan, tretji pa, da se bo blaženo zrenje začelo šele ob koncu časov, ob Kristusovem drugem prihodu. Tem zadnjim lahko povem, da se z njimi ne strinjam, onim drugim (in prvim) pa naj ponovim, da zame koledar ni taka svetinja, da brez njega ne bi mogel živeti, ampak  didaktični pripomoček, ki mi po eni strani pomaga, da določenih lekcij ne ponavljam po nepotrebnem, in da ne izpustim tistih, ki jih je dobro in zdravo predelati. Toliko za uvod.

Zdaj pa preidimo k definiciji, kdo sploh so sveti, oziroma svetniki in svetnice. Tu prihaja do razkoraka med Biblijo in našim običajnim, vsakdanjim žargonom, ki je ostanek predreformacijske, oziroma nereformirane cerkve. V bibličnem jeziku so sveti vsi kristjani, torej ne le pokojni. Apostol Pavel, ki je v svojem prvem pismu Korinčanom močno grajal zlorabe, nered in hude prestopke, ki so se dogajali v njihovi cerkvi, verne, vsemu omenjenemu navkljub, imenuje sveti. Sveto je po definiciji nekaj, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe in namenjeno (posvečeno) za poseben namen. Enako je kristjan nekdo, ki sicer živi v svetu, a je hkrati posvečen Bogu. Zato bi za svete, ki so odšli s tega sveta, lahko bržkone bolj upravičeno rekli blaženi. Ampak pustimo to dlakocepljenje!

 Pisec Pisma Hebrejcem se jim je posvetil v 11. in na začetku 12. poglavja svojega pisma. Govori  o dveh skupinah svetnikov. Glede prve pravi: "Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli, silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume." (Heb 11, 32-34) Ko omenja to skupino, govori o herojskih dejanjih in uspehih, ki so jih ti ljudje izvedli v moči vere. Ampak avtor se ne zaustavi samo pri teh. Obstaja še ena skupina, ki je imela v očeh povprečnih zemljanov "manj sreče": "Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo. Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah." (Heb 11, 32-38) Gre za mučence, ki bili z gledišča zunanjega sveta poraženci, z Božjega pa zmagovalci. Preganjanje in mučeniška smrt  ne pomenita neuspeh. Tudi naš posvetni pesnik Cene Vipotnik je to vedel in v Pesmi svitanici napisal: "Kar je velikega, rodi trpljenje."

 In kaj naj protestant počne s svetniki? Res je, da protestanti ne molimo k svetnikom. Trubarjev sodobnik Johannes Brenz je glede tega napisal naslednje:

Kaj pomeni zanašanje na priprošnjo svetnikov, kaže naslednja prilika: pri Bogu je tako kot pri knezu. Če hoče kdo pri knezu kaj doseči, si mora najprej pridobiti njegovo naklonjenost prek kanclerja ali maršala. Toda to priliko je Kristus sam zavrgel z jasnimi besedami: "Pri poganih kralji gospodujejo nad ljudmi in oblastniki pustijo, da jim pravijo Dobrotniki. Med vami pa ni tako, ampak največji med vami naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik" (Lk 22.25-26; prim. Mt 20, 25-26). Nobenega kanclerja ne potrebujemo pri Bogu, razen edinole našega Gospoda Kristusa, ki nam je že s svojo smrtjo Boga pridobil za prijatelja, tako da kadarkoli lahko brez strahu in pogumno stopimo predenj.*

Če je Jezus Kristus naš veliki zgled, so za nas sveti iz preteklih dni prikaz, dokaz in zgled bogoljubnega življenja. Pri tem naš pogled ni v prvi vrsti osrediščen nanje, ampak na Kristusa: "Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12, 1.2) Avtor Pisma Hebrejcem nas ne spodbuja, naj se osredotočamo na svetnike, ampak na Kristusa. Svetniki, ki že uživajo blaženost pa so naš zgled za uspešno življenje v Kristusu, ki se bo nadaljevalo z blaženim gledanjem.

 

*Johannes Brenz, Iz "Sermona o svetnikih", 1523. 2000 let krščanstva, Ilustrirana zgodovina Cerkve v barvah. Založba Mihelač, Ljubljana 1991. S. 478