Učlovečenje Boga Sina

Ker ni mogel prenesti, da bi imela smrt oblast - da to, kar je začelo biti, ne bi razpadlo in bi Očetovo delo v ljudeh ne bilo porabljeno za nič -,  si je privzel telo in to tako, ki se ni razlikovalo od našega.

~ Sv. Atanazij

Vir: Atanazij Aleksandrijski, O učlovečenju. Celjska Mohorjeva družba, Celje 2023. S. 48.

Božja svetost

Božja svetost je za nesvete ljudi travmatična. 

~ R. C. Sproul

 

Vabilo na predavanje (SPD Primož Trubar)

 

Vabilo

Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar

vabi na

študijski večer, ki bo v torek, 31. 03. 2026, ob 19.00 uri, 
v Trubarjevi hiši literature na Stritarjevi 7, Ljubljana

na temo
 
O Trubarjevi Slouenski desheli: integralni označevalci slovenskega etničnega prostora v protestantskih besedilih druge polovice 16. stoletja

 

Predavatelj: doc. dr. Vanja Kočevar   

 

Izvleček vsebine:
Slovenski etnični prostor so nekateri srednjeveški viri označevali z variantami latinskega horonima Sclavonia, ki se mu je najpozneje v zgodnjem 15. stoletju pridružilo še nemško poimenovanje Windischland z različicami. Čeprav je opredeljevanje s slovenskim prostorom kot celoto vsled krepitve deželnih identitet v zgodnjem novem veku postopno slabelo, je nastanek slovenske protestantske književnosti v drugi polovici 16. stoletja botroval najstarejšim znanim zapisom slovenskih različic latinskih in nemških poimenovanj. Gre za besedni zvezi Slovenſka Deshela in Slouenske Deshele, ki so ju v svojih slovenskih besedilih uporabljali Primož Trubar, Sebastjan Krelj, Jurij Dalmatin in Matija Trost. S precejšnjo verjetnostjo lahko sklepamo, da omenjena horonima nista protestantski iznajdbi, temveč zapisa poimenovanj iz obče rabe.

doc. dr. Vanja Kočevar:
Znanstveni sodelavec Vanja Kočevar je raziskovalec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Doktoriral je s področja zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in se dodatno izpopolnjeval na univerzah v Tübingenu, Gradcu in na Dunaju. Ukvarja se s politično zgodovino slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku s poudarkom na vojvodini Kranjski ter preučevanjem simbolne komunikacije in političnih ritualov na primeru kranjskih deželnih zborov in dednih poklonitev. Posveča se tudi raziskovanju političnih vidikov protireformacije in katoliške obnove na prelomu 16. in 17. stoletja, razvoju kolektivnih identitet na Slovenskem pred pojavom narodnih gibanj ter zgodovini epidemij v zgodnjem novem veku. (https://zimk.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/vanja-kocevar-sl).

 

Dogodek se bo odvijal v Trubarjevi hiši literature na Stritarjevi 7 v Ljubljani.

Za ene norost, za druge Božja moč

Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč. 19 Saj je pisano: 

Uničil bom modrost modrih,

razumnost razumnih bom zavrgel.

20 Kje je modrec, kje je pismouk, kje razpravljavec sveta? Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? 21 Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo. 22 Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, 23 mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. 24 Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. 25 Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.     (1 Kor 1,18-25) 

 Judje Pavlovega časa so hoteli imeti nazorne dokaze o   mesijanskem poslanstvu našega Gospoda. Hoteli so videti znamenja in čudeže.  Toda v resnici jim tudi to ni bilo dovolj, saj so jih mnogi med njimi pripisovali zlim silam. Zato srečamo v talmudski literaturi trditev, po kateri naj bi imel Jezus demona in naj bi delal čudeže s pomočjo demonskih sil (Babilonski Talmud, Sanhedrin 43a). 

 Po drugi strani so Grki stavili skoraj izključno na razum in filozofijo. Odgovore na vsa svoja končna vprašanja so hoteli dobiti v moči svojega razuma.  Pri tem se niso zavedali, da ima tudi razum svoje meje. 

 Judom je bil torej koncept križanega Mesija v spotiko, Grkom pa norost. Še danes je križ mnogim, pa ne le Judom, ampak tudi npr. muslimanom v spotiko,  tistim, ki se imajo za prosvetljene ateiste ali agnostike, pa norost. Toda Bog  ne deluje v skladu z našimi željami in predstavami, ampak po svojem načrtu. Starozavezni prerok Izaija zato pravi: "Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD." (Iz 55,8) Na drugem mestu pa govori: "Gospod nad vojskami je sklenil to, da oskruni vse slave napuh, da spravi v zaničevanje vse najbolj češčene na zemlji."  (Iz 23,9)  Naš Bog ni projekcija naših pogledov in želja, ampak suvereni Bog, Jahve Sabaot, ki vse dela v skladu s svojim namenom.

 Za svet je krščanstvo, ki je zvesto Kristusu, nekakšen popoln  narobe svet, oziroma kontra-kultura. Je v popolnem nasprotju s človeško naravo, ki ceni predvsem tisto, kar je močno, veliko in bleščeče, zaradi česar je Nietzsche krščanstvo tako globoko preziral.  Teolog Daniel Brkič je nekje zapisal: "Krščanstvo je veliko zato, ker temelji na križu, ne pa na kroni." To je v popolnem  nasprotju z vplivništvom in glamuroznostjo, ki je našemu svetu tako zelo pri srcu. 

Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13),  je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem in estradništvom, Bogu sovražen in kot tak nima za apostola nobenega dejanskega  pomena.  Filozofija, ki jo prodaja današnji svet je sploh precej zmedena. Če je od prosvetljenstva naprej veljalo za resnično le to, kar naj bi pravil razum, prevladuje v novejšem času miselnost, ki daje absolutno prednost posameznikovim občutkom. Tako smo prišli do teorije, da obstaja toliko "resnic", kolikor je pač ljudi na svetu. Pavel je tole zelo dobro napisal: "Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli." (Rim 1, 22) Ta stvar dejansko velja za človeške družbe  vseh časov, v današnji zahodni pa še posebej izstopa. Pomislimo le na "znanost", ki se gre nekakšne spolne študije in je "iznašla" že nekaj desetin spolov s katerimi se lahko nekdo poistoveti. 

Takšna družba ima verne kristjane v najboljšem primeru za pobožnjaške tepce, toda ljudje iz taiste družba ne vedo, ali se nočejo zavedati, da je Božja norost modrejša in Božja slabotnost močnejša od njih (cf. 1Kor 1,25).  Vsem poklicanim in izvoljenim pa je križani Kristus Božja moč in Božja modrost (cf. 1Kor 1,24). On je bil na križu po krivem usmrčen za naše grehe, svoje odrešenjsko poslanstvo pa je dokazal z vstajenjem od mrtvih (cf. Rim 4,24). Jezus Kristus vsem, ki vanj verujejo, mu zaupajo in se nanj zanašajo, jamči večno življenje. Tu, v tej veri je prava modrost in moč. 

 

 

Katero zgodovinsko obdobje spominja na naše?

Zgodovina ne poteka ciklično. Toda če obstaja katero obdobje, ki bi bilo nekako podobno našemu, potem je to prvih tristo let krščanstva.

~ Adam Francisco

Neprijetna realnost križa

Križ je kronski dokaz, da bi človek, če bi mu Bog dal to možnost, ubil svojega Stvarnika. 

~ Lucas Costa

Vera, ki privede h Kristusu

Vera, ki nas privedeh Kristusu, je vera, ki spremlja potrto in skesano srce.

- R. C. Sproul

Berkhof o opravičenju

 Opravičenje je Božje sodno dejanje, pri katerem On na osnovi pravičnosti Jezusa Kristusa razglasi, da so glede grešnika izpolnjene vse zahteve postave.

~  Louis Berkhof

Kristjanova vera

Ni treba, da me muči strah, da bo moja vera omagala. Milost, ki me je v začetku privedla k veri, me bo v njej držala do konca. Vera je tako po svojem izvoru kot v nadaljevanju dar milosti.

~ J. I. Packer