Velika zamenjava

Bog je dopustil, da je njegov Sin trpel kot obsojen grešnik, zato da bi bili lahko mi rešeni kazni za naše grehe. Božja pravičnost je v tem, da nismo odrešeni po delih (saj bi le-ta morala biti popolna, kar je nemogoče), ampak po milosti, po kateri je odstranjen ves naš greh.

~ Sv. Janez Zlatousti

Prima Scriptura

Ceni cerkvene očete  in druge pisce,  vendar nikogar ne vrednoti kot enakega Božji besedi.

~ Richard Baxter

Življenje iz resnice in ljubezni

Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži. 14 Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti. 15 Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem. 16 Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. 17 Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? 18 Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.

19 Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, 20 če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse. 21 Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni 22 in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč. 23 To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal. 24 Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal.   (1Jn 3,13-24)

 V pričujočem odlomku nam apostol in evangelist Janez podaja nekaj praktičnih pojasnil in nasvetov.

"Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži." (v. 13) Že naš Gospod Jezus Kristus je napovedal, naj s strani tega sveta ne pričakujemo aplavza, ampak sovraštvo, kajti svet živi po svojem vrednostnem sistemu, ki je sicer na zunaj v mnogočem podoben krščanskemu, v bistvu pa je  zelo različen. Danes se na veliko govori o strpnosti in sprejemanju "drugačnosti", v resnici pa gre pri tem za podpiranje in favoriziranje samo določenih vrst in oblik "drugačnosti. Ko pa se sooči z dejansko drugačnostjo, postane taisti "strpni" svet zelo nestrpen in sovražen. Beseda strpnost je izgubila svoj prvotni pomen in ne pomeni več priznavanje pravice do lastnega mnenja in javnega izražanja le-tega, ampak izključno do javnega izražanja mnenj, ki jih sodobne intelektualne elite odobravajo in favorizirajo. Gorje, če ne trobiš v njihov rog, ker te takoj obsodijo kot nestrpnega in bigotnega. 

Pozoren  je treba biti še na  eno pomembno podrobnost. Eno je sovraštvo sveta zaradi tega, ker mu držimo zrcalo in kažemo na njegovo dvoličnost in grešnost, nekaj drugega pa je, ko ljudje, ki se na zunaj ponašajo s svojo krščansko pripadnostjo, počnejo nesprejemljive stvari. Kristjani moramo najprej pomesti pred svojim pragom. Sv. Peter nas glede tega opominja: "Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh." (1Pt 4,15) To seveda velja tudi za druge grehe, kot so nezanesljivost, obrekovanje, hinavščina itn.

Koliko je naše življenje in delovanje res krščansko, se vidi iz naše ljubezni do bratov in sester v Kristusu. Apostol primerja tistega, ki sovraži brata z ubijalcem, kdor pa v tem vztraja, nima v sebi večnega življenja (v. 15). Janez je s tem izrazil tisto, kar je že prej povedal Jezus v svojem znanem govoru na gori: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče 'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!" (Mt 5,20.21) Vsak uboj je najprej spočet v človekovi notranjosti (cf. Mt 15,18.19)! Ljubezen se dokazuje v dejanjih: "Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?" (1Jn 1,17)

Naslednjih nekaj vrstic se nanaša na našo zaupnost do Boga. Biti kristjan ne pomeni biti brez greha. Martin Luther je glede tega rekel, da je kristjan "simul iustus et peccator", oziroma "hkrati pravičen in grešnik". Kristjani mnogokrat grešimo, nakar dobimo moralnega mačka. To samo po sebi ni slabo, saj nas vodi k popravi, hkrati pa je tudi znamenje, da smo na pravi poti. Toda mi v takem primeru po navadi zatajimo in mislimo, da je vsega konec. Takim pravi evangelist Janez: "Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse." (1Jn 3,19.20) Te njegove besede  veljajo kristjanom s preobčutljivo vestjo. V nadaljevanju pa pravi: "Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč." (vv. 21.22) Katere pa so tiste zapovedi? Odgovor nas čaka že v naslednji vrstici: "To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal." (v. 23) Mi sicer nismo zveličani po ljubezni, niti po izpolnjevanju zapovedi, ampak po veri, ki je Božji dar (cf. Ef 2,8). Ljubezen je posledica vere, ne obratno.

Za konec pa nam daje Janez dodatno spodbudo: "Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal." (v. 24) Hvala Bogu za njegovega Duha!

Ko papež odpre Biblijo, se dogaja

Ogromen oblak prahu se je dvignil iz Vatikana, ko je papež odprl svojo Biblijo. 

Vir: The Babylon Bee

Velika transakcija

 Bog nam ne zaračunava našega greha, ker ga je zaračunal Kristusu.

~ Derek Thomas

Na kolenih

Če smo na kolenih, je to zato, ker zelo dobro vemo, da nismo tisti, ki nadzoruje svet. 

~ J. I. Packer

Čigava volja rešuje?

Ne rešuje nas naša svobodna volja, ampak Božja volja.  Naš Odrešenik je molil: »Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« In Bog je po svoji volji s smrtjo uničil smrt in jetnike pustil na prostost.

~ Amy Mantravadi

Stopnjevanje hudega

Dovolj hudo je, če si brez denarja,  zdravja,  doma, ali brez prijateljev, še veliko hujše pa je, če si brez Kristusa. 

~ J. C. Ryle

Ob dnevu Primoža Trubarja

 Za vse Slovence prosim 

milosti, miru, usmi-

ljenja in pravega spoznanja Boga

po Jezusu

Kristusu*

 To so besede, s katerimi je Primož Trubar nagovoril Slovence v svojem prvem katekizmu, ki je izšel leta 1550. Ne glede na njihovo častitljivo starost so še danes enako aktualne kot v času, ko so bile prvič objavljene.

V tem nagovoru, ki je v bistvu prošnja, oziroma molitev, prosi Trubar na prvem mestu za milost. Brez milosti, ki jo ponuja Bog, namreč ni mogoče doseči opravičenja pred neskončno Božjo pravičnostjo, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "[S]aj so vsi grešili in so brez Božje slave,  opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,23.24)  

 Naslednja stvar, za katero je prosil Trubar, je mir. S tem zagotovo ni mislil miru, ki ga daje ta svet, kajti ta svet, ki po eni strani tako hrepeni po miru, po drugi kar naprej sili v vojne. Mir, o katerem govori Trubar, je tisti, ki prihaja od Boga in je o njem govoril Jezus svojim apostolom: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši." (Jn 14,27)

 Tretja stvar, ki jo omenja Trubar, je usmiljenje. Navdihnjeni psalmist Asáf pravi: "Ne spominjaj se proti nam krivd prednikov. Hitro naj pride pred nas tvoje usmiljenje. Zakaj postali smo zelo slabotni." (Ps 79,8) Tudi Trubar se je zavedal, da brez Božjega usmiljenja ni pomoči našim človeškim slabostim. Enako kot Pavel, je tudi on zelo dobro vedel, da naše zveličanje "ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče (v pomenu: "ki se trudi". Op. Dizma), ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje." (Rim 9,16) To usmiljenje je hotel Trubar Trubar priklicati na Slovence.

 Četrta stvar, za katero prosi Trubar, je pravo spoznanje Boga. Ljudje so imeli v vseh časih nekakšno spoznanje Boga, ki je bilo povečini izkrivljeno. V Trubarjevem času je bilo to  spoznanje Boga močno deformirano, saj je srednjeveška cerkev oznanjala zveličanje po veri in po delih, mešala evangelij s postavo ter enačila pojma opravičenje in posvečenost, kar počne večinska cerkev v naših krajih še danes. To je precej daleč od pravega spoznanja Boga, o katerem govori Trubar. Lahko bi torej rekli, da pomeni prošnja za pravo spoznanje Boga prošnjo za dejansko notranjo reformacijo vsakega posameznika. Trubar ne prosi za neko brezoblično maso, ampak za vse Slovence, torej za vsakega posameznika. Bog rešuje posameznike, ne skupin ali kolektivov. Ti posamezniki se povezujejo v cerkev, ki potem ni le zbir posameznikov, ampak je več kot le to.  Ampak to je že druga tema. 

 Petič, Trubar prosi Boga Očeta po Jezusu Kristusu. Kristus je tisti, ki je prišel na svet odrešit grešnike, na zemlji je živel brezgrešno življenje, bil usmrčen s sramotno smrtjo na križu, kjer je prevzel vse dolgove, ki jih ima njegovo ljudstvo do nebeškega Očeta in na koncu vstal za naše opravičenje. "Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR) On je tisti, ki posreduje za nas, saj nam je on sam preko apostolov naročil, naj prosimo po njem, oziroma v njegovem imenu: "Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno." (Jn 16,24) 

 Ker je Trubarjeva prošnja še vedno enako aktualna, kot je bila ob svojem nastanku, tudi jaz prosim isto za vse, ki boste to brali in za vse ljudi v naših krajih ter po svetu. Naj bo dan Primoža Trubarja vsem v blagoslov!

 

*Primož Trubar, Katekizem (1550). Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec 2009. S.9.