22/11/2026

Bog in maliki

 Poslušajte besedo, ki vam jo govori Gospod, Izraelova hiša! 2 Tako govori Gospod:
   Ne učite se poti narodov
   in ne bojte se znamenj na 
       nebu,
   kajti le pogani se jih bojijo.
3 Običaji ljudstev so namreč 
     ničnost,
le les, ki ga posekajo v gozdu
in ga obrtnikova roka obdela s 
     sekiro.
4 Okrasí ga s srebrom in z zlatom,
    pritrdi z žeblji in s kladivom,
    tako da ne omahne.
5 Maliki so kakor strašilo na 
    polju s kumaricami,
ne morejo govoriti;
nositi jih morajo,
ker ne morejo hoditi.
Ne bojte se jih,
   saj ne morejo škodovati,
   a tudi dobro storiti ni v njihovi moči.

6 Nobeden ni tebi, Gospod, enak;

   ti si velik in veliko je tvoje ime 
       v môči.
7 Kdo bi se te ne bal, kralj 
    narodov?
   Zares, tebi to pritiče.
Saj med vsemi modreci narodov
   in v vseh njihovih kraljestvih
   ni nobeden tebi enak.
8 Vsi po vrsti so neumni in 
       bedasti,
   nauk o ničnostih: les je to.
9 Kovano srebro prinašajo iz 
      Taršíša
   in zlato iz Ufáza.
 Delo kiparja in rok zlatarja so,
 višnjev in rdeč škrlat je njihovo 
     oblačilo,
   vsi so delo spretnih obrtnikov.
10 Gospod pa je resnični Bog,
      živi Bog in večni Kralj.
 Od njegovega gneva se strese zemlja,
 narodi ne vzdržijo njegovega srda.
                                                            (Jer 10,1-10)

Zgornji odlomek iz Stare zaveze se sestoji iz dveh delov. Prvi del (vv. 1-5) je poziv Božjemu ljudstvu, naj ne malikuje, drugi (vv. 6-10) pa hvalnica, namenjena Bogu.  

 Čaščenje lažnih bogov je (bilo) močno povezano z opazovanjem in celo češčenjem nebesnih teles. V našem času je nekaj podobnega  napovedovanje prihodnosti iz zvezd, oziroma horoskopov. Spremembe na nebu celo danes pri mnogih ljudeh povzročajo strah, toda Bog poziva svoje ljudstvo, naj v tem ne vidi znamenj in naj se ne boji. Bojimo se lahko kvečjemu tega, da na nas pade kakšen kos meteorita (za kar obstaja zanemarljiva možnost), sicer pa nimajo nebesna telesa prav nobenega vpliva na tako imenovano "usodo" (cf. Jer 10,2). 

Vsa verovanja poganov niso nič drugega kot ničnost, ničnost so tudi maliki, ki jih ti ljudje izdelujejo z namenom čaščenja. Nekatere od podob malikov so bile tedaj narejene iz lesa in okrašene z dragocenimi kovinami. Družinski maliki so bili povečini iz žgane gline. Te podobe seveda niso mogle ne hoditi, ne govoriti, ne komur koli škodovati, zato se jim prerok posmehuje. In kako je s tem pri nas danes? Pravzaprav ni kaj dosti drugače. Med čaščenjem podob v krščanskem in tistim v poganskem svetu ni bistvene razlike. Božja zapoved je namreč jasna: "Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!  Ne priklanjaj se jim in jim ne služi[.]" (2Mz 20,4.5a) Mnogi ljudje, med njimi tudi takšni, ki se imajo za kristjane, verjamejo v horoskop, torej v vpliv nebesnih teles na "usodo". Toda vse to so stvari, ki jih Bog ne odobrava, še več, Bog to izrecno prepoveduje. 

Bog sprašuje svoje ljudstvo preko preroka Izaija: "S kom me hočete vzporejati in enačiti, da bi me primerjali in bi si bila podobna?"  (Iz 46,5) Res je, Boga se ne da primerjati z nobeno upodobitvijo, čeprav vidimo kje kakšno sliko, na kateri je Bog upodobljen kot nekakšen starček. Ampak Bog je Bog, kajti on ni  del stvarstva, niti ni stvarstvo kakšen podaljšek Boga. Njemu ni  enaka nobena stvar niti nobeno bitje (cf. Jer 10,6).  On si zasluži, da se ga bojimo (cf. ibid. v. 7), a ne na takšen način, kot bi večina mislila. Svetopisemski strah Božji je več kot nekakšno golo trepetanje pred njim. Pri njem gre za odgovor na  zavedanje Božjega veličastva in njegove svetosti, zaradi česar vključuje čudenje, spoštovanje in čaščenje. Takšni in drugačni modreci in oblastniki se lahko napihujejo in bahajo s svojo modrostjo, a Bog se jim lahko samo smeje: "Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje."  (Ps 2,4)  Religiozni in filozofski sistemi tega sveta štejejo v njegovih očeh toliko kot nič. Edino GOSPOD je resnični, večni in živi Bog, Vladar nebes in zemlje, Stvarnik vesoljstva. Poznavanje tega Boga je zato ideal sleherne duhovne osebe. Le-to nam prinaša odnos, poln vere, ki vodi v odrešenje in večno življenje, v posamezniku pa zbuja ljubezen, upanje, poslušnost in veselje. Jezus pravi v svoji velikoduhovniški molitvi: "Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa." (Jn 17,3) Boga poznamo kot našega, ker nas on pozna kot svoje, saj pravi naš Gospod: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene." (Jn 10,14)

Troedinemu  večnemu in živemu Bogu bodi torej vsa čast in slava na veke!

21/11/2026

Svet v laži

Svet se je tako globoko zaljubil v laži, da je resnica videti kot sovraštvo. 
~ Shane Pruitt

20/11/2026

Današnji pridigarji in Jezus

Če bi Jezus oznanjal isto sporočilo, kot ga oznanjajo današnji pridigarji, potem ne bi bil nikoli križan. 
~ Leonard Ravenhill

19/11/2026

Duhovna lenoba

 Krivim prerokom ne prinaša nobena stvar toliko sledilcev kot duhovna lenoba.
~ J. C. Ryle

18/11/2026

Mir z Bogom

 Ko Kristus,  naš Srednik,  plača ceno naših grehov in ko nas Bog proglasi za pravične v Kristusu, potem je vojne konec. 
~ R. C. Sproul


17/11/2026

Imeti ali ne imeti?

Dajmo, razčistimo nekaj! Bog ni proti temu, da poseduješ stvari. On je proti temu, da stvari posedujejo tebe.  
~ Voddie Baucham

16/11/2026

Spodbuda ob začetku tedna

Bogu se nikoli ne mudi. Pred njim ni rokov, katerih bi se moral držati. Zgolj to védenje bi moralo pomiriti našega duha in sprostiti naše živce. 
~ A. W. Tozer

15/11/2026

Začetek krščanstva v Evropi

Pavel in Sila v ječi. Ilustracijo je izdelala U.I. 
 Nekega dne smo šli k molitvi. Srečala nas je dekla, ki je imela duha jasnovidnosti in je z vedeževanjem prinašala precéj zaslužka svojim gospodarjem. 17 Pritekla je za Pavlom in za nami ter vpila: »Ti ljudje so služabniki Boga Najvišjega; oznanjajo vam pot odrešenja.« 18 To je počenjala več dni. Nazadnje se je Pavel naveličal, se obrnil in rekel duhu: »V imenu Jezusa Kristusa ti zapovedujem: pojdi iz nje!« In pri priči jo je duh zapustil. 19 Ko so njeni gospodarji videli, da jim je splahnelo upanje na dobiček, so prijeli Pavla in Sila ter ju odvlekli na trg pred mestne poglavarje. 20 Prignali so ju pred zastopnike oblasti in rekli: »Ta dva netita nemir v našem mestu. Juda sta 21 in širita običaje, ki jih mi kot Rimljani ne moremo sprejeti in ne smemo izpolnjevati.« 22 Tudi ljudstvo se je dvignilo proti njima. Rimska oblastnika sta jima strgala oblačila in ju velela pretepsti. 23 Ko so ju hudo pretepli, so ju vrgli v ječo, ječarju pa zabičali, naj skrbno pazi nanju. 24 Ječar je izpolnil ukaz in ju vrgel v najglobljo temnico, nogé pa jima je vklenil v klado.
25 Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali. 26 Iznenada pa je nastal silen potres, tako da se je ječa v temeljih zamajala; v hipu so se vsa vrata odprla in vsem jetnikom so odpadle verige. 27 Ječar se je prebudil. Ko je videl, da so vrata ječe odprta, je izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili. 28 Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: »Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!« 29 Ječar je zahteval luč in planil noter. Trepetaje je padel pred Pavla in Sila, 30 nato ju je popeljal ven in vprašal: »Gospoda, kaj naj storim, da se rešim?« 31 Odgovorila sta mu: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« 32 Nato sta oznanila Gospodovo besedo njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši. 33 Vzel ju je s sabo še tisto nočno uro ter jima izpral rane; in pri priči se je dal krstiti z vso svojo družino. 34 Peljal ju je na svoj dom in ju povabil k mizi; in veselje je navdalo njega in vso njegovo hišo, ker so našli vero v Boga. 
35 Ko pa se je zdanilo, sta oblastnika poslala redarje z naročilom: »Osvobôdi tista človeka!« 
Apd 16,16-35a)

Filipi so bili v 1. stol. po Kr. pomembno mesto v rimski provinci Makedoniji in rimska kolonija z mnogimi privilegiji, v kateri je živela le peščica judovskega prebivalstva. Obenem je to prvo mesto na evropski celini, v katerem je apostol Pavel s sodelavci oznanjal evangelij. Prva, ki je v tem mestu sprejela krst, skupaj s svojo družino, je bila premožna trgovka Lidija (cf. Apd 16,11-15).

Ko je prispel Pavel v neko mesto, je v njem najprej obiskal judovsko shodnico, da bi v njej oznanil evangelij. Ker je bilo v Filipih zelo malo Judov, le-ti v tem mestu niso imeli shodnice, saj je bilo za njeno ustanovitev potrebno zbrati najmanj deset mož. V takih primerih so se Judje ob sobotah zbirali na prostem, po navadi ob kakšni reki ali potoku, enako je bilo v Filipih. Tak prostor je tu odkril Pavel (cf. Apd 16,13) in začel z oznanjanjem evangelija.

Ko so šli nekoč Pavel in njegova družba k molitvi, so na poti srečali deklo (pravzaprav sužnjo), ki je imela duha vedeževanja. V grškem originalu je omenjen »kot duh Pitona«, ki je bil povezan z antičnim preročiščem v Delfih. Vedeževanje je lastnikom prinašalo dosti denarja. Dekle je za njimi vpilo: »Ti ljudje so služabniki Boga Najvišjega; oznanjajo vam pot odrešenja,« (v. 17) kar bi lahko bila  pravilna ugotovitev, toda pridobljena je bila na napačen način. Poleg tega ne vemo točno, za katero najvišje božanstvo je šlo: za Juda bi to bil Jahve, za grško-rimskega pogana pa Zevs (Jupiter). Zgodba se je še nekajkrat ponovila, kar je Pavla močno motilo, zato je demona izgnal  iz dekle, zaradi česar so bili njeni lastniki močno finančno prikrajšani. Pred sabo imamo dve različni zgodbi dveh žensk, ki sta obe prepoznali božansko delovanje v Pavlu in njegovih spremljevalcih. Na eni strani je Lidija, ki je Bog nagnil njeno srce k spreobrnjenju, na drugi pa nesrečna reva z nadnaravnimi močmi, ki so prihajale iz sveta demonov. Posledica je bila takoj tu. Ko se je Kristus preko Pavla dotaknil žepa posvetnih lastnikov dekle, je to v hipu zbudilo nasprotovanje. Svet se nemudoma vznemiri, ko izgubi svoj dobiček. Zato so deklini lastniki nahujskali množico ter privlekli Pavla in Sila  pred mestne oblastnike, ki so ju ukazali pretepsti in vreči v ječo (cf. vv. 19-23) Zakaj samo onadva? Bila sta Juda, ostala člana ekipe, Luka in Timotej pa ne. Pravzaprav je bil Timotej Jud samo po materi. 

Rimske ječe niso bile niti najmanj udobne, še posebej, če so ti noge vklenili v klado (cf. v. 24). Toda Pavla in Sila niti v tem temnem trenutku ni premagalo malodušje, ampak sta najbrž na veliko začudenje sojetnikov z molitvijo in pesmijo hvalila Boga (cf. v. 25). Le kdo bi opolnoči sredi ječe pel hvalnice?  Nato se je zgodil potres, ki ni na območju Balkanskega polotoka nobena posebnost, ječa se je zamajala, vrata so se odprla in jetniki so bili osvobojeni verig (cf. V. 26).  Ko je ječar videl, kaj se dogaja, je hotel narediti samomor, kajti v rimskih časih so bili ječarji osebno odgovorni za jetnike in jih je lahko v primeru pobega zapornikov doletela celo smrtna kazen (cf. v.27). Pavel ga je potolažil in mu povedal, da ni nihče ušel, kar je ječarja spravilo na kolena (cf. vv. 28-30). Kadar Bog deluje, takrat zares deluje. Ječar je spoznal, da obstaja še večje odrešenje, kot je rešitev pred telesno smrtjo, Zato je Pavla in Sila vprašal, kaj naj stori, da bo odrešen. Resnica je zelo preprosta, čeprav jo ljudje radi zapletamo: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (cf. v. 31) Ne le on, ampak cela njegova hiša! Bog ne rešuje le posameznikov, ampak  tudi cele družine. V rimskem času  so spadali v družino vsi, ki so živeli v hiši, svobodni in sužnji. Povabil ju je v svojo hišo, kjer sta njemu in vsej družini oznanila evangelij Jezusa Kristusa, oskrbel je njune rane, se dal z vso družino krstiti in ju pogostil. (cf. vv. 32-34) Da, vsa družina je bila krščena, odrasli in otroci, svobodni in sužnji. Kolikšno veselje je zavladalo!

Naslednji dan sta bila Pavel in Sila svobodna (v. 35a). 

Rimska kolonija Filipi v provinci Makedoniji je bil prvi kraj na evropski celini, v katerem je bil oznanjen evangelij.  Pavel in njegovi spremljevalci so najprej oznanili peščici tukaj živečih Judov. Sledilo je močno nasprotovanje  s strani demonskih sil, ki je dva oznanjevalca spravilo v ječo, kar se je z Božjo pomočjo srečno izšlo in spreobrnjeni so bili tudi prvi pogani. Kadar in kjer Bog deluje, tedaj in tam tudi zanesljivo deluje. Oznanilo evangelija je zelo enostavno: »Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike.«  (1Tim 1,15b) Božja beseda pravi, da smo vsi ljudje grešniki, brez izjeme in kot taki zapisani pogubljenju. Recept za odrešenje je zelo preprost, Pavel ga je takole zaupal ječarju iz Filipov: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (Apd 16,31) Sam Gospod Jezus pa je rekel o sebi in večnem odrešenju naslednje: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Zato je evangelij res dobra novica, veselo oznanilo o Jezusovem delu odrešenja. Ali zaupaš Jezusu in se zanašaš nanj?

14/11/2026

Problem sodobne cerkve

Cerkev, ki je preveč ljubeča, da bi greh poimenovala z 
njegovim imenom, in preveč prijazna, da bi svarila pred lažnimi učitelji, je pomešala prijaznost in svetost ter na ta način opustila oboje. 
~ R. C. Sproul