01/03/2026

Kristjan in greh

Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust. Ne lažite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred 10 in oblekli novega, ki se prenavlja za spoznanje, po podobi svojega Stvarnika. 11 Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus. 

(Kol 3,8-11) 

Vsi ljudje smo rojeni kot grešniki, čisto vsi.  Božja beseda nam govori: "Kdo pride čist iz nečistega? Nihče!" (Job 14,4) Na drugem mestu pa pravi: "Glej, v krivdi sem bil rojen,v grehu me je spočela moja mati." (Ps 51,7) To ne pomeni, da je samo dejanje spočetja v vsakem primeru grešno, ampak, da je človek grešen od samega začetka. Temu grešnemu stanju pravimo izvirni greh. Grešen človek pa greši. 
 
Apostol Pavel  v prvih dveh vrsticah obravnavanega odlomka poziva Kološane, naj se odpovedo nekaterim grehom, kot so jeza,  obrekovanje, laž itn.  Iz tega sledi, da so bili  v kološki cerkvi prisotni ti grehi. Kot sem že napisal, je greh logična posledica človekove grešnosti. Toda kristjani naj ne bi bili takšni kot ostali ljudje, saj smo vendar slekli starega človeka in oblekli novega, ki se preobraža po Stvarnikov podobi (cf. Kol 3,9.10). Greh torej ni več naravno stanje kristjana. Toda izkustvo nam dokazuje, da kristjani še vedno grešimo. Greh v življenju kristjana se torej ne kaže več tako nelogičen, o čemer nam na široko pripoveduje apostol Pavel v 7. poglavju Pisma Rimljanom. Kaj pa zdaj? 

Na novo rojeni kristjani mnogokrat obupajo, ker ugotovijo, da je  medenih tednov s Kristusom, ki se kažejo v začetnem navdušenju,  konec in da se stare grešne navade znova vračajo. Problem je v tem, da imajo ti kristjani pogled obrnjen vase, ter da se mučijo z introspektivnim proučevanjem svojega duhovnega življenja, namesto da bi svoj pogled osredotočili na Kristusa. Naše posvečenje namreč ni odvisno od nas, ampak od Boga. Zato pravi Pavel:  "Iz njega [namreč iz Boga, op. Diz.] pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30)  Ravno osredotočenost na Kristusa je tista, ki nas preobraža, da se lahko osvobajamo starih grehov.  Toda tu se moramo zavedati, da na tej strani večnosti ne bomo dosegli popolnosti. Naša popolnost je Jezus Kristus in mi smo v njem!  Popolni smo zaradi njegovih del, ne zaradi svojih!

Cerkev je občestvo izvoljenih iz vseh ras, ljudstev, rodov, jezikov, družbenih razredov in kar je še takega (cff. Raz 7,9. 11,9). Kristjan je v Kristusu  in Kristus je v kristjanu (cff. Rim 8,1.2 2Kor 5,17. Kol 1,27).  Zato pa: "Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere." (Heb 11,2a)  On je edini Odrešenik. Mi nismo svoji lastni odrešeniki, vse odrešenje prihaja od Boga. 
 
In zatorej: "Hvala Bogu za njegov neopisljivi dar! " (2Kor 9,15)


28/02/2026

Grešnikovo opravičenje

Kristusova pravičnost je edina stvar, ki lahko grešnika opraviči pred svetim Bogom.
~ Thomas Goodwin

27/02/2026

Umrl je za upornike

O, globočina, visočina, širokost in globokost tiste ljubezni, ki je privedla Kralja slave z njegovega prestola, da je umrl za upornike, kakršni smo mi!

~ George Whitefield

26/02/2026

Je možno odrešenje izgubiti?

Noben pravi kristjan nikdar ne izgubi svojega odrešenja. Ni dvoma, da kristjani občasno resno in korenito padejo, toda nikoli popolnoma in dokončno. Ne vztrajamo po svoji moči, ampak po Božji milosti, ki nas ohranja.
~ R. C. Sproul

25/02/2026

Bog zadržuje zlo

Oh, kako neverjetno, da ljudje toliko govorijo o človeški moči in dobroti ob dejstvu, da bi bili utelešeni hudiči, če nas ne bi Bog pri tem zadrževal. 

~ David Brainard

23/02/2026

22/02/2026

Rušenje mentalnih trdnjav

Jaz sam, Pavel, ki sem sicer ponižen, dokler sem osebno med vami, od daleč pa sem drzen, vas pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusa rotim in prosim: uredite, da ne bom osebno navzoč prisiljen pokazati neustrašnost v zaupanju, s katerim mislim drzno nastopiti proti nekaterim, ki menijo, da živimo po mesu. Res živimo v mesu, a se ne bojujemo v skladu z mesom. Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu. Pripravljeni smo kaznovati vsako neposlušnost, ko se bo vaša poslušnost dopolnila.  (2Kor 10,1-6)

!0. poglavje Drugega pisma Korinčanom pomeni prelomnico v omenjenem pismu. V prvih devetih poglavjih izraža apostol Pavel radost in hvaležnost nad poboljšanjem korintskih kristjanov, do katerega je prišlo po prejemu Prvega pisma.  V 10. poglavju pa se tema dramatično zamenja, kajti v zadnjih štirih poglavjih  apostol brani svojo službo pred lažnimi apostoli, ki so se vmes pojavili v Korintu in njihovimi lažnivimi obtožbami. Toliko o kontekstu, iz katerega je vzet odlomek.

Na začetku našega odlomka (2Kor 10,1.2) se sv. Pavel sklicuje na Kristusovo krotkost in prizanesljivost: Naš Gospod je počasen v jezi in potrpežljiv, da bi se mogli odrešiti vsi Božji izvoljeni, ali kot pravi apostol Peter: "Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje." (2Pt 3,9) V tem je Pavel posnemal Kristusa pri svojem ravnanju s Korinčani. Zato je tamkajšnje vernike pozval, naj uredijo stvari, da mu ne bo treba ostro nastopati proti tistim, ki živijo po mesu. 

Kaj pomeni izraz življenje po mesu? Življenje po mesu (gr. sarx) je fraza, ki jo pogosto omenja apostol Pavel in se je lepo udomačila v krščanski teologiji. Pri tem ne gre nujno za fizično človeško telo (enako  v našem primeru), ampak za življenje, ki ga obvladuje grešna človeška narava, ne Sveti Duh. Gre torej za grešna nagnjenja in želje, ki so v nasprotju z Božjo voljo.

Kristjani sicer živimo v mesu, torej v telesu, ki ni samo po sebi nič slabega (nismo torej manihejci), ni nam pa dovoljeno ravnati po mesu. Kristjanov boj je duhoven, ne mesen, telesen. Pri duhovnem boju ne pridejo v poštev meči, kopja ali katapulti, ker se ne morejo dotakniti duhovne stvarnosti. Orožje, s katerim je razpolagal Pavel, je molitev, Božja beseda, vera in moč Svetega Duha. Ambroziaster pravi: "Čeprav živimo v telesu, moramo delovati na duhovni način. Vsakdo, ki dela, kar je všeč Bogu, deluje duhovno. Pavel bojuje boj za Kristusa s poslušnostjo v veri in samodisciplini." (1) To orožje je zelo močno, saj podira trdnjave. Pavel tu ni mislil fizičnih trdnjav, ampak središča demonskega nasprotovanja evangeliju. Zemeljski nosilci tega nasprotovanja so bili Satanovi služabniki, toda Pavla ni bilo strah, ker je bila z njim moč Svetega Duha, ali kot pravi sv. Janez: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu." (1Jn 4,4) Hudičevi služabniki so pri napadih na sv. Pavla uporabljali vso mogočo lažno modrost in sofisticirane argumente. Zoper take je Pavel govoril že v Prvem pismu Korinčanom, kjer je branil duhovno modrost križa pred modrostjo tega sveta. Apostol se je bil pripravljen soočiti z neposlušnostjo v korintski cerkvi in problem popraviti, vendar nič na silo. Teodoret Cirski to komentira takole: "Pavel je potrpežljiv, ker jih hoče poskušati prepričati, kolikor je mogoče, da popravijo svoja pota. Kaznoval bo le tiste, ki se bodo še naprej upirali njegovim opozorilom." (2)  Kot sem že rekel, Pavel je posnemal Kristusovo potrpljenje.

Za konec še praktična uporabna vrednost našega odlomka. Dejstvo je, da "bog tega sveta" (2Kor 4,4) obvladuje ves svetovni sistem, zaradi česar je le-ta  Bogu sovražen. Pita nas z lažno filozofijo, lažno religijo, lažno modrostjo, lažno svobodo, lažno umetnostjo, lažno znanostjo, ki zanika biološki spol,  izmaličeno moralko, izkrivljenim pravom, toksično empatijo in drugimi peklenskimi iznajdbami. Cerkev kot celota se je znašla v nekakšnem globalnem Korintu, iz katerega je žal vsrkala veliko greznice. In v ta svet smo vrženi kristjani. Ko je hudič skušal Jezusa, ga je le-ta zavrnil s tremi biblijskimi citati cf. (Mt 4,1-11). Božja beseda je močno orožje zoper sile zla. Pismo govori o njej naslednje: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Potem je tu molitev, o kateri pravi Luther: "Molitev je močan zid in trdnjava cerkve. Je čudovito krščansko orožje."  Naslednje orožje je vera, oziroma zaupanje vanj, ki je svet premagal, našega Gospoda Jezusa Kristusa  (cf. Jn 16,33). In potem je tu še moč Svetega Duha: "Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'" (Rim 8,14.15)  Kaj bi še hoteli drugega? 


(1) Church History Study Bible, Crossway, Wheaton Illinois 2023, s. 1764.
(2) Ibid. 

21/02/2026