Hoja z Bogom

Kadar hodimo z Bogom skozi temne doline, postanemo z njim neločljivo povezani.

~ Chuck Swindoll

 

Preganjanje kot del življenja cerkve

Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste bili razsvetljeni, že ste v trpljenju prestali velik boj. 33 Zdaj ste bili javno izpostavljeni sramotenjem in stiskam, zdaj ste bili tovariši tistih, ki jih je to zadelo. 34 Tudi z vklenjenimi ste sočustvovali. Z veseljem ste prenesli, da so vam pobrali imetje, ker ste vedeli, da imate boljšo in neminljivo posest. 35 Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo. 36 Kajti stanovitnost vam je potrebna, pa boste izpolnili Božjo voljo in tako dosegli, kar je obljubljeno. 

37 Zakaj še malo, prav malo 

in prišel bo ta, ki prihaja, in ne bo odlašal. 

38 Moj pravični bo živel iz vere. 

In: Če pa se odtegne, moja duša nad njim nima veselja. 

39 Mi pa nismo med tistimi, ki bi odstopali in se tako pogubili, temveč med tistimi, ki verujejo in tako rešijo dušo. 

(11) 1 Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. 2 Zaradi nje je bilo namreč pričano v korist starih. 3 Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže.

(Heb 10,32-11,3)

Preganjanja so od vsega začetka stalnica v zgodovini cerkve. Spomnimo se Štefana, tam čisto nekje na začetku, njemu je nato sledilo še mnogo, premnogo podobnih primerov mučeništva mož in žena. Zato ni čudno, da se je te teme lotil tudi avtor Pisma Hebrejcem. 

Jezusu Kristusu je bilo že kmalu po rojstvu prerokovano, da bo postal semeion antilegomenon, znamenje, ki se mu nasprotuje (cf. Lk 2,34). Isto je naš Gospod napovedal tistim, ki mu bodo sledili (cf. Jn 15,20).  Kot je razvidno iz Heb 10,32-35, so bili naslovniki pisma, komaj so se spreobrnili h Kristusu, deležni najrazličnejših oblik preganjanja, v tem primeru zaenkrat še  brez smrtnih obsodb, od javnega sramotenja, do ječ in zaplemb premoženja. Podobne in še hujše stvari se še danes dogajajo v Severni Koreji, v islamskih državah, na Kitajskem, Indiji, Eritreji in še kje. Na progresivnem zahodu stvari zaenkrat še zdaleč niso tako slabe, lahko pa se poslabšajo. Pisec Pisma Hebrejcem hvali  sočustvovanje naslovnikov z brati in sestrami v ječah ter  njihovo prenašanje zaplemb in jih obenem spodbuja k vztrajnosti in stanovitnosti na poti, katere cilj je večno življenje. 

V vv. 37 in 38 avtor prosto navaja Hab 2,3.4, s čimer spet opogumlja kristjane k vztrajnosti, kajti njihova preizkušnja bo pravzaprav kratkotrajna. Pri tej vztrajnosti, oziroma stanovitnosti, je najpomembnejša stvar vera, ki je neobhodno potrebna za pravičnost pred Bogom, zdrs s te poti pa bi zagotovo pomenil Božje nezadovoljstvo in obsodbo. Vztrajanje v veri  na Božji poti je tisto, kar vodi v dokončno odrešitev duše (Heb 10,39). 

Na začetku 11. poglavja podaja pisec definicijo vere, v kateri opredeljuje vero kot zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Tu ne gre za upanje, utemeljeno na domišljiji ali na pobožnih željah, ampak za zaupanje v nekaj, kar pripada prihodnosti, česar zaenkrat še ne vidimo, a nam je Bog to obljubil. Ne gre torej za slepo zaupanje, ali za skok v temo, ampak za prepričanje in zaupanje v Boga, ki je vsemogočen, neskončno moder in neskončno vreden zaupanja. Ta Bog se je osebno razodel v osebi Jezusa Kristusa in so se njegove obljube vseskozi izkazale kot zanesljive. To je vera, po kateri so starozavezni očaki, kljub vsem svojim napakam in spodrsljajem, prejeli od Boga dobro pričevanje (v. 2). Po veri tudi vemo, da je bilo vse vesoljstvo ustvarjeno in priklicano v bivanje z njegovo besedo, torej iz nič (ex nihilo), ne pa morda iz prej obstoječe materije, kaosa, ali česa podobnega. 

Glavno, k čemer spodbuja avtor Pisma Hebrejcem preganjano cerkev, je vztrajnost in stanovitnost v veri. Glede teh stvari je brezkompromisen. Tudi Jezus je rekel svojim učencem: "Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mr 13,13) Niti Jezus niti pisec našega odlomka nista vernim obljubljala brezskrbnega življenja v ljubečem okolju. Svet ima svoja pravila, ki so v nasprotju z Božjimi pravili. Toda, pozor! Svet ni največja grožnja cerkvi. Isto velja za preganjanje. Največja grožnja cerkvi je njen kompromis s svetom. Ko cerkev  odpove glede nauka vere, zlasti nauka o opravičenju, za katerega pravi Luther, da z njim cerkev stoji ali pade, se začne pot navzdol. Cerkev, ki oznanja čisti evangelij, je zdrava cerkev. Evangelij pa nas uči, da je  Jezus Kristus prišel na svet odrešit grešnike. S svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. Njemu pripada vsa slava!

 

Največja radost

Največja radost, ki jo lahko ima nek človek, je v tem, da ve, da je njegovo ime zapisano v Jagnjetovi knjigi življenja, da je odrešen in da bo na vekomaj prebival s Kristusom.

~ R. C. Sproul

En izraz ponižnosti

Sprejemanje dejstva, da so Božja pota pogosto skrivnostna, njegova modrost neskončna, naša pa samo končna, je pomemben izraz ponižnosti. 

~ Jerry Bridges

Beseda in Duh

Božja beseda je glavno orodje, ki ga uporablja Sveti Duh, da bi razsvetlil um ljudi. 

~ Jonathan Edwards

Opozorilo

Pazite, da ne boste svoje svetosti merili z grehi drugih ljudi!

~ Martin Luther

Marija iz evangelijev

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni."  (Lk 1,48b.49a)

Pričujoči odlomek je vzet iz Marijine slavilne pesmi, znane kot Magnifikat. Te besede je Marija izrekla ob srečanju s svojo sorodnico Elizabeto. V protestantskih krogih smo žal zelo mačehovski do Marije in jo večkrat obravnavamo kot nekakšno nebodijetreba Pepelko. Po drugi strani pa naši duhovni sorodniki z drugega brega Tibere pravijo, da ni o Mariji nikoli dovolj govorjenja, imajo jo za srednico vseh milosti, neuradno celo za soodrešenico itn. Tudi sorodstvo z druge strani Bosporja jim glede tega v mnogočem  pritrjuje, a ne v vsem. Ker so iz Marije naredili nekakšno boginjo, se je protestantski del odločil, da bo iz nje naredil Pepelko. Najbrž zato, da bi prišlo do izenačenja, ali pa ker misli, da je boljše nekaj ne uporabljati, kot napak uporabljati. V bistvu sta obe opciji napačni, vse je namreč treba pravilno in po pameti uporabljati. 

Kaj nam torej ostane, če Marije ne pobožanstvimo, kot to počno oni onkraj Tibere in Bosporja? 

Več v prispevku "Marija: Pepelka ali boginja?" na tej povezavi  >>>

Znak živosti

 Če se bojuješ z grehom, potem si živ. Zato zberi pogum! Kajti če greh neovirano vlada, potem si mrtev, ne glede na občutek živosti, ki ti ga daje greh. 

~ John Owen

Izvoljeni in poklicani

Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja. 14 V to vas je tudi poklical po našem evangeliju, da bi prišli do slave našega Gospoda Jezusa Kristusa. 15 Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo. 16 Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš Oče, ki nas je v svoji milosti vzljubil in nam dal neminljivo tolažbo in blago upanje, 17 pa naj opogumi vaša srca ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi. 

(2Tes 2,13-17)

V prvih dveh vrsticah našega odlomka (2Tes 2,13.14)  apostol Pavel zagotavlja vernikom v Solunu, preko njih pa vsem, ki verujemo v Jezusa Kristusa vernikom, da smo deležni popolnega odrešenja. Bog Oče nas je izvolil in poklical, Bog Sin deli svojo slavo s svojim ljudstvom, Bog Sveti Duh pa daje Božjemu ljudstvu svojo posvečujočo milost. Izvolitev je tisto, kar se je zgodilo pred stvarjenjem sveta (cf. Ef 1,4), nato pa nas je Bog poklical z učinkujočim klicem, torej s klicem, na katerega se ne moreš oglušiti. 

Vse to je lepo opisano v 7. členu  I. poglavja Kánonov dordrechtske sinode, kjer pravi:

Izvolitev je nespremenljivi Božji sklep, s katerim je Bog pred začetkom sveta, iz čiste milosti in kot je ugajalo njegovi suvereni volji, izmed vsega človeškega rodu, ki je po lastni krivdi odpadel od prvotne pravičnosti v greh,  izvolil določeno število oseb, da bi bile odkupljene v Kristusu. Njega je od vekomaj določil za Srednika in Glavo izvoljenih ter za temelj odrešenja.                                                                                                          Izvoljene, ki po naravi niso niti boljši niti  zaslužnejši od drugih, ampak z njimi soudeleženi v isti bedi, je Bog določil, da jih izroči Kristusu, da bi bili po njem odrešeni;  z učinkujočim klicem jih je poklical ter jih s svojo Besedo in Duhom  pritegnil v občestvo s Kristusom, da bi dobili pravo vero, opravičenje in posvečenje. S svojo močjo jih ohranja v občestvu s svojim Sinom, da bi jih nazadnje poveličal in tako pokazal svoje usmiljenje, v hvalo bogastva  svoje slavne milosti, kakor je pisano: "[P]red stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem." (Ef 1, 4-6) Na drugem mestu pa pravi: "Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,30)

 Omenjeni člen lepo opisuje proces posameznikovega spreobrnjenja, ki vsebuje izvolitev in vnaprejšnjo določitev, učinkujoči klic, ki ima za rezultat spreobrnjenje, opravičenje in posvečenje. Učinkujoči klic je suvereno delo Boga, ki preko evangeljskega oznanila v moči Svetega Duha pripravi posameznico ali posameznika k spreobrnjenju. Ta vrsta klica se razlikuje od splošnega klica ali splošnega povabila k spreobrnitvi, katerega so deležni mnogi, toda, kot je rekel Jezus: "Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih." (Mt 22,14) Veliko jih je deležnih splošnega klica, malo pa se jih na ta klic odzove. Teh "malo" so deležni učinkujočega klica. Takega klica se ne da zavrniti (cff. Jn 10,3.4. 26-29). 

Nauk o izvirnem grehu nas uči, da smo vsi ljudje po naravi mrtvi, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23) Bog pa nas je oživil preko svojega učinkujočega klica: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov [...] Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil." (Ef 2,1.4.5) Sveti Duh razsvetljuje um in prenavlja srca tistim, ki jih je Bog izvolil, tako da so voljni sprejeti evangelij kot od Boga razodeto resnico, Kristus pa postane predmet njihove ljubezni. 

V nadaljevanju spodbuja Pavel kristjane, da bi vztrajali v posredovani resnici in prosi Boga, da bi bili opogumljeni ter utrjeni v dobrem delu in besedi.  Preden zaključim, bi se ustavil pri 15. vrstici, kjer pravi: "Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo."  (Moji poudarki) Ta vrstica je za nas zanimiva zato, ker jo rimski katoliki in pravoslavni uporabljajo kot dokaz, da Sveto pismo ne vsebuje vse resnice, saj naj bi poleg svetopisemske resnice obstajala tudi resnica, ki so jo apostoli razodeli ustno, torej naj bi jo vernim izrazili z besedo. Vzemimo na primer nauk, da je koristno, ali celo potrebno častiti svete podobe, moliti k pokojnim svetnikom itn. Seveda se lahko popolnoma strinjamo, da Biblija ne vsebuje vsakega Jezusovega stavka ali vsake besede, ki so jo izrekli apostoli. Ne moremo pa se strinjati, da bi apostoli ukazali nekaj, kar je v nasprotju s Pismom, npr., da je potrebno častiti podobe, ali pa, da je potrebno verovati, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. V slednjem primeru gre za preveč pomembno podrobnost, da bi jo pisci Nove zaveze izpustili. In še več takih naukov obstaja (vice, mašna daritev, papeška nezmotljivost itn.). 

Seveda obstaja tudi tako izročilo, ki je povsem skladno z naukom Svetega pisma in to izročilo sprejemamo in spoštujemo. Sprejemamo torej vsak nauk, ki gre gladko skozi sito Svetega pisma. Naj vsemogočni Bog še mnogim podeli pravo spoznanje sebe in odrešenja, ki je edino v našem Gospodu Jezusu Kristusu, v katerem smo izvoljeni in poklicani!