Čigavi?

Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim bitjem, kot nedoraslim v Kristusu. 2 Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete. 3 Še ste namreč meseni. Mar niste še vedno meseni in zgolj ljudje, dokler sta med vami nevoščljivost in prepir? 4 Mar ne ravnate zgolj po človeško, če kdo pravi: "Jaz sem Pavlov," drugi pa: "Jaz sem Apolov"? 5 Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je je komu dal Gospod. 6 Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, 7 tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog. 8 Kdor pa sadi in kdor zaliva, sta eno. Vsak bo prejel svoje plačilo po svojem naporu. 9 Božja sodelavca sva, vi pa ste Božja njiva in Božja zgradba.   (1Kor 3,1-9)

 Korintska cerkev je bila, kot sem že večkrat omenil, pravi cvetnik najrazličnejših nepravilnosti in zlorab. Ena od takih nepravilnosti so bile delitve na različne frakcije. O tem pripoveduje Pavel že na začetku 1. pisma Korinčanom, ko pravi: "V mislih imam to, da ta ali oni izmed vas pravi: 'Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.'  Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime?"  (1Kor 1,12.13)  Sklicevanje na Pavla, Kefa (Petra) in Apola je bilo morda posledica, da so različni posamezniki sprejeli krščanstvo od enega od njih. Podobno se imajo danes nekateri v največji cerkvi za Marijine. Toda ne Pavel, ne Peter, ne Apolo, ne Marija, ne kdor koli od svetnikov ni bil križan za nas, niti nismo (bili) krščeni v njegovo ali njeno ime. 

 Zato uporablja apostol Pavel za Korinčane dva krat izraz meseni. V 1Kor 1,1 uporablja izraz sarkinos, ki dobesedno pomeni, "tisti, ki jih karakterizira meso", v 1Kor 3,3 pa malce drugačen izraz sarkikos, ki pomeni "tisti, ki so narejeni iz mesa".  Z obema navedenima terminoma je izrazil razočaranje nad obnašanjem Korinčanov. Izraz meso, mesenost ima v Svetem pismu več pomenov, Pavel pa ga najpogosteje uporablja kot sinonim za neodrešeno človeško naravo z vsemi njenimi željami in s tem povezanim značilnim obnašanjem. Čeprav je v korintskih kristjanih bival Sveti Duh, niso ravnali kot duhovni, ampak enako kot neverni svet okoli njih. Zato Pavel ne vidi za primerno, da bi jih poučeval kaj več kot začetne lekcije vere, saj za kaj več niti niso zreli (cf. 1Kor 3,2). 

 Vloga oznanjevalca je, da ljudem posreduje evangelij, ostalo pa je Božje delo (cf. 1Kor 3, 6). Tisti, ki posreduje evangelij in tisti, ki v cerkvi še naprej vzdržuje evangeljski nauk, sta samo Božja služabnika in nič več. Bog je zaslužen da posejano seme tudi zraste in rodi sadove (cf. Ef 2,10). Na koncu bo vsak oznanjevalec dobil povračilo. Božji blagoslov in povračilo v življenju kristjana je odvisno od tega, kako zvesto izvršuje zaupane mu naloge (cf. 1Kor 3,8). Krščanski delavci so Božji sodelavci v smislu, da svetu prinašajo evangelij, graditelj občestva vernikov pa je Bog, saj tako občestvo kot njegovi pastirji pripadajo Bogu. 

 Kristusova cerkev ne pripada nobenemu zemeljskemu pastirju, ampak samo Bogu, zato so  prepiri, komu kdo pripada znotraj nekega občestva, slaba popotnica.   Naloga pastirja je vestno in zvesto oznanjevanje neponarejene Božje besede, kot je zapisana v Svetem pismu in spoštljivo podeljevanje zakramentov. Božja stvar pa je, kako se bo potem to seme razvijalo in raslo v srcih kristjanov.

Kaj naredi kristjana

 Kristjani nismo, ker bi bila v nas kakršna koli pravičnost. Kristjani smo samo po goli Božji milosti.

~ R. C. Sproul

Prižnica

Prižnica ni prostor za osebna pričevanja, politične govore, skupinske terapevtske seanse, motivacijske pogovore, nasvete za samopomoč, posvetne filozofije ali znanstvene teorije. Prižnica je prestol Božje besede. 

~ H. B. Charles ml.

Eden od razlogov izvolitve

Bog nas je izvolil, da bi odstranil vse bahanje, vse zanašanje nase, ves človeški napuh.

~ G. K. Beale

Preverjanje vere cerkve

Vero cerkve je treba preverjati z Božjo besedo, ne pa Božjo besedo s cerkvijo, pa tudi ne z mojo vero. 

~ Lady Jane Grey

Vloga lažnivih učiteljev

 Lažnivi učitelji so Božja sodba nad ljudmi, ki nočejo Boga, ampak v imenu religije načrtujejo, kako bi  prišli do vsega, kar koli si poželi njihovo meseno srce. 

~ Paul Washer

Krst in Kristus

Kdor koli že je tisti, ki krščuje, Kristus pri tem vedno predseduje. 

~ Jean Calvin

 

Pavlova zahvala in molitev

Efez danes: Celzova knjižnica in vrata na agoro. Vir slike: Wikipedia

Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. 16 Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, 17 da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, 18 in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, 19 kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči, 20 ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, 21 nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. 22 In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, 23 ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje.           (Ef 1,15-23)

 Efez je bil bogato in imenitno pristaniško mesto ob egejski obali Male Azije ter v 1. stoletju po Kr.  glavno mesto rimske province Azije in sploh eno najpomembnejših mest imperija. Danes leži v turški provinci Izmir, nanj pa spominjajo le še razvaline, ki se jih splača videti. Če obiščete grški otok Samos, vam priporočam izlet na to arheološko lokacijo. Ta kraj je tudi močno povezan z začetki krščanstva. Apostol Pavel je se je v njem zadrževal dva krat, in sicer v času svojega drugega in tretjega misijonskega potovanja.  Prvič  je tukaj prebil le krajši čas (cf. Apd 18,19-21), drugič pa je v njem oznanjal evangelij več kot  dve leti  in organiziral krajevno krščansko cerkev (cf. Apd 19,1-20,1). Efez je bil torej pomembno evangelizacijsko središče današnje zahodne Anatolije. 

 Sv. Pavel je po vsej verjetnosti napisal Pismo Efežanov v času svojega hišnega pripora v Rimu (cff. Ef 3,1. 6,20), v letih 60 - 62, to je približno pet let po svojem drugem bivanju v tem mestu. V vmesnem  času se je število vernih v Efezu in okolici že povečalo. Pavel je, kot pravi, slišal o njihovi veri do Jezusa Kristusa in ljubezni do vseh svetih (cf. Ef 1,15). Z besedo "sveti" Pavel ni mislil svetnikov, kot si jih danes (zlasti v katoliškem svetu) radi predstavljamo, ampak kristjane nasploh.   

Odnos naslovnikov do Kristusa in sovernikov ga je navdal z zahvalo in s spominjanjem v njegovih molitvah (cf. ibid. v. 16). Slavljenje in zahvaljevanje je nasploh pomembna značilnost Pisma Efežanom. 

 V v. 17 prosi Pavel Boga, da bi dal naslovnikom duha modrosti in razodetja v pravem spoznanju Boga (kar malce spominja na  Trubarjevo prošnjo na začetku Katekizma iz leta 1550). Sveti "Duh  namreč preiskuje vse, celo Božje globine".  (1Kor 2,10)  V naslednji (18.) vrstici pa prosi, da bi se verni ovedli (kar velikokrat pozabljamo), kakšno upanje je pred nami in kakšnega bogastva in  dediščine smo deležni. 

 V vrsticah, ki sledijo, je Pavel  v svojo molitev vpletel novozavezni nauk o Kristusovem vstajenju od mrtvih in  njegovem poveličanju ter ustoličenju na desnici Boga Očeta.  Iz besedila lahko izluščimo dve  dejstvi, ki sta pomembni za razumevanje povezave med Jezusovim vstajenjem in statusom vernikov. 

1. Taista moč in zmožnost, ki je obudila Jezusa od mrtvih, deluje tudi v njegovih  vernikih.
2. Jezus uživa svoj položaj tistega, ki je nad vsakršnim vladarstvom silo in oblastjo, kar je  v korist cerkve. On ne uživa le najvišjega položaja v vesoljstvu, ampak pri tem hkrati predstavlja  svoje verno ljudstvo. On po eni strani vlada, po drugi pa služi svojim vernim, torej cerkvi. Njegova mogočna oblast je v funkciji služenja.   Isti princip velja tudi za cerkev, čeprav je naša človeška narava  bolj nagnjena h gospodovanju kot k služenju, kar pa je s krščanskega stališča narobe. Oblast nikakor ni sama sebi namen, ampak je  njen pravi cilj  služenje. Zato mora biti Jezusova pravilna raba moči in oblasti  zgled za kristjane. 

Kristjani se prevečkrat premalo zavedamo, kakšno bogastvo predstavlja naš Gospod Jezus Kristus in kaj premoremo v njem. Zato je prav, da to védenje v sebi redno obnavljamo. Martin Luther je izjavil:  "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Ravno evangelij pa nas uči, kaj vse je Jezus storil za nas ter namesto nas in kaj vse nam je zadobil s svojim brezgrešnim življenjem v poslušnosti nebeškemu Očetu ter s svojo smrtjo na križu in vstajenjem. Poleg tega je on naš edini srednik in priprošnjik (cff. 1Tim 2,5. Heb 9,15). Njemu pripada slava na veke!

Ozka pot (cf. Mt 7,13.14)

 Popotovanje po ozki poti pomeni, da plavaš proti toku splošno razširjenega mnenja. 

~ A. W. Pink