Za vse Slovence prosim
milosti, miru, usmi-
ljenja in pravega spoznanja Boga
po Jezusu
Kristusu*
To so besede, s katerimi je Primož Trubar
nagovoril Slovence v svojem prvem katekizmu, ki je izšel leta 1550. Ne glede na njihovo častitljivo starost so še danes enako aktualne kot v
času, ko so bile prvič objavljene.
V tem nagovoru, ki je v bistvu prošnja,
oziroma molitev, prosi Trubar na prvem mestu za milost. Brez milosti, ki jo
ponuja Bog, namreč ni mogoče doseči opravičenja pred neskončno Božjo
pravičnostjo, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "[S]aj so vsi grešili
in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti,
prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,23.24)
Naslednja stvar, za katero je
prosil Trubar, je mir. S tem zagotovo ni mislil miru, ki ga daje ta svet, kajti ta svet, ki po eni strani tako hrepeni po miru, po drugi kar naprej sili v vojne. Mir, o katerem govori Trubar, je tisti, ki prihaja od Boga in je o njem govoril Jezus svojim
apostolom: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne
dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne
plaši." (Jn 14,27)
Tretja stvar, ki jo omenja Trubar,
je usmiljenje. Navdihnjeni psalmist Asáf pravi: "Ne spominjaj se proti nam krivd
prednikov. Hitro naj pride pred nas tvoje usmiljenje. Zakaj postali smo
zelo slabotni." (Ps 79,8) Tudi Trubar se je zavedal, da brez Božjega
usmiljenja ni pomoči našim človeškim slabostim. Enako kot Pavel, je tudi on zelo dobro vedel, da naše zveličanje "ni odvisno od tistega, ki hoče,
niti od tistega, ki teče (v pomenu: "ki se trudi". Op.
Dizma), ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje." (Rim 9,16) To
usmiljenje je hotel Trubar Trubar priklicati na Slovence.
Četrta stvar, za katero prosi
Trubar, je pravo spoznanje Boga. Ljudje so imeli v vseh časih nekakšno spoznanje Boga, ki je bilo povečini izkrivljeno. V Trubarjevem času je bilo to spoznanje Boga močno deformirano, saj je srednjeveška cerkev oznanjala zveličanje po veri in
po delih, mešala evangelij s postavo ter enačila pojma opravičenje in
posvečenost, kar počne večinska cerkev v naših krajih še danes. To je precej
daleč od pravega spoznanja Boga, o katerem govori Trubar. Lahko bi torej rekli,
da pomeni prošnja za pravo spoznanje Boga prošnjo za dejansko notranjo
reformacijo vsakega posameznika. Trubar ne prosi za neko brezoblično maso,
ampak za vse Slovence, torej za vsakega posameznika. Bog rešuje posameznike, ne
skupin ali kolektivov. Ti posamezniki se povezujejo v cerkev, ki potem ni le
zbir posameznikov, ampak je več kot le to. Ampak to je že druga
tema.
Petič, Trubar prosi Boga Očeta po
Jezusu Kristusu. Kristus je tisti, ki je prišel na svet odrešit grešnike, na
zemlji je živel brezgrešno življenje, bil usmrčen s sramotno smrtjo na križu,
kjer je prevzel vse dolgove, ki jih ima njegovo ljudstvo do nebeškega Očeta in
na koncu vstal za naše opravičenje. "Kristus ni šel v svetišče z roko
narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo
nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR)
On je tisti, ki posreduje za nas, saj nam je on sam preko apostolov naročil, naj prosimo po njem,
oziroma v njegovem imenu: "Do zdaj niste ničesar prosili
v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje
dopolnjeno." (Jn 16,24)
Ker je Trubarjeva prošnja še vedno
enako aktualna, kot je bila ob svojem nastanku, tudi jaz prosim isto za vse, ki
boste to brali in za vse ljudi v naših krajih ter po svetu. Naj bo dan Primoža
Trubarja vsem v blagoslov!
*Primož Trubar, Katekizem (1550).
Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec 2009. S.9.
Ni komentarjev:
Objavite komentar