Lažni učitelji in prava pobožnost

To úči in priporočaj. 3 Če kdo uči drugačen nauk in se ne približuje zdravim besedam, namreč besedam našega Gospoda Jezusa Kristusa, in res pobožnemu nauku, 4 je domišljav in ničesar ne razume. Še več, tak boleha za razpravljanji in pričkanji za besedo. Iz tega pa izvirajo nevoščljivost, prepir, kletve in zlobna sumničenja, 5 prerekanje ljudi, ki so v umu pokvarjeni in oropani resnice ter mislijo, da je pobožnost le vir dobička. 6 Res je prava pobožnost velik dobiček, a le za tistega, ki je zadovoljen z najnujnejšim. 7 Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti. 8 Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko. 9 Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje. 10 Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.  (1Tim 6, 2b-10)

Pričujoči odlomek sodi v zaključni del Pavlovega Prvega pisma Timoteju. Ta del je podoben  uvodnemu delu omenjenega pisma (cf. 1Tim 1,3-10. 20.21), v katerem apostol ravno tako opozarja naslovnika, naj bo pozoren na lažne učitelje. 

Vrstica 1Tim 6,2b se nanaša na predhodno vsebino pisma. Nekateri menijo, da je imel Pavel tu v mislih vsebino od 5,1-6,2a, drugi pa, da celotno predhodno vsebino pisma. Zdravi nauk, o katerem je govora v 1Tim 6,3 je v kontrastu z naukom lažnih učiteljev.  V cerkvi ni nikoli primanjkovalo lažnih učiteljev, enako je danes. Bojim se, da jih je danes najmanj toliko, kot jih je bilo poprej skozi celotno  zgodovino cerkve. Pri tem igra posebno vlogo sla po dobičku, ki jo Pavel označuje kot korenino vsega zla (cf. v. 6). Iz zgodovine se najbrž spomnimo kupčevanja z odpustki, ki so ga izvajali v rimski cerkvi in je sprožilo reformacijsko gibanje. Danes ni nič drugače.  Iz Amerike  pljuska po celem svetu "teologija" zdravja in obilja (bogastva), oziroma health and wealth.  Njeni oznanjevalci, ki so sami velikokrat bajno bogati, trdijo, da Bog hoče, da so kristjani zdravi in bogati. Ti lažni učitelji na vse načine izsesavajo denar  iz ljudi, tudi iz revežev in  s svojim življenjskim slogom dokazujejo resničnost Pavlovih besed, da je zanje pobožnost samo vir dobička in nič več. Oznanjevalci lažnega evangelija, ki pravijo, da potrebuješ za zdravje in bogastvo samo močno vero, so pod obsodbo.   

Kot pravi Pavel v 6.-9. vrstici našega poglavja, je prava pobožnost res velik dobiček, a  drugačne vrste od prejšnjega. Večnostna perspektiva, ki jo ponuja Bog, resničnemu verniku pomaga v boju s privlačnostjo lakomnosti, zato   je lahko povsem zadovoljen že s tem, da ima hrano, obleko in streho nad glavo. Premoženje, bogastvo in denar niso sami po sebi zlo, korenina vsega zla je pohlep po denarju (cf. ibid. v. 10). Ta se lahko na zunaj izraža na dva načina: prvi je, da pohlepnež, ki ima že dovolj in preveč, še kar grabi, drugi pa, da hoče tisti pohlepnež, ki nima, na silo vzeti prvemu, ali pa tistim, ki so prišli ma neoporečen način do premoženja. Greh se da zelo lepo zamaskirati s pravični(šk)imi cilji. To sicer lahko vžge pri ljudeh, pri Bogu pa ne. Ljubezen do denarja je premnoge tako ali drugače odpeljala proč od vere. 

Ničesar nismo prinesli na svet, pa tudi odnesli ne bomo ničesar (cf. ibid. v. 7). Edina stvar, ki nas zanesljivo vse čaka, je smrt. Zato je edino pravo zadovoljstvo, ki nas tudi v najtemnejših okoliščinah, celo v smrti, ne  pusti na cedilu, naš Gospod Jezus Kriatus. On je umrl za naše grehe in nam s svojim vstajenjem zagotavlja, da je popolni in resnični Odrešenik. Kdor vanj zaupa in se popolnoma zanaša nanj, je že tukaj in zdaj deležen predokusa večnega življenja. V njem je, kot pravi pesem, tudi slaboten močan in  revež bogat .

Toleriranje greha skozi generacije

Če neka generacija tolerira greh, potem ga bo naslednja proslavljala, tista za njima pa sploh ne bo vedela, da je to greh. 

~ J. C. Ryle

Prav - narobe

Prav je prav, četudi tega nihče ne počne, narobe je narobe, četudi to vsakdo počne. 

~ Sv. Avguštin

Ob dnevu spomina na žrtve holokavsta

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je 1. novembra leta 2000 razglasila 27. januar za dan spomina na žrtve holokavsta. Ob tem dnevu bodo politiki vseh barv izražali sočutje z žrtvami  te satanske morije, ki so jo nad judovskim ljudstvom izvedli nacionalni socialisti in njihovi epigoni, opremljeni z ideologijo, ki korenini v socialnem darvinizmu.   Eni bodo to delali iz iskrenih nagibov, spet drugi zato, ker se to spodobi, zato bo ob tej priložnosti prelitih tudi nekaj hektolitrov krokodiljih solza. Takšna je pač politika. Malokdo si danes želi, oziroma upa izpasti kot antisemit. Zato nekateri izražajo svoj antisemitizem na bolj prikrite in prefinjene načine, zlasti, kadar gre za obsojanje države Izrael in to kar tako poprek. Časnik Jerusalem Post* je pred nekaj dnevi pisal o Španiji kot o prvi državi v Evropski uniji, ki uradno podpira antisemitizem. Mislim, da uradna Slovenija ne caplja kaj prida za Španijo, ampak ravno nasprotno... 

Na Slovenskem smo bili do nedavnega  priča predvsem tej zadnji, levičarski in "proticionistični"  vrsti antisemitizma, ki se vleče še iz časa neuvrščene Titove Jugoslavije, ki vpije gesla, kot je tisto: "Od reke (Jordana, op. Diz.) do morja (seveda Sredozemskega, op. Diz.) Palestina mora biti svobodna." Ob taki svobodni Palestini ostaneta Izraelu in tamkajšnjim Judom le še morje in dihanje na škrge.    Toda zadnjih nekaj let opažam, da se  tudi pri nas uveljavlja njegova bolj odkrita vrsta, recimo ji skrajno desničarska, čeprav ne vem, koliko Slovencev je že srečalo kakšnega Juda. 

Kristjani kot celota smo vse do danes zavzemali različna, večkrat nasprotna stališča do Judov. V srednjem veku so bili preganjani kot "morilci Boga", pri čemer je rimskim papežem treba šteti  v plus, da so v svoji državi ščitili Jude (seveda kot podanike drugega ali tretjega reda), veliko manj tolerantni so bili posvetni vladarji. Luther je na začetku svoje reformacijske kariere simpatiziral z Judi, ker je računal, da bodo radi sprejeli evangelij. Ta računica se mu  ni izšla, poleg tega je bil precej nerazgledan v političnih stvareh. Na stara leta so prišle do njega lažne  govorice (fake news niso ravno sodobna posebnost) o judovskem misijonarjenju nekje na današnjem Slovaškem, zato je napisal strupen pamflet z naslovom O Judih in njihovih lažeh, v katerem je zahteval izgon Judov.  Toda resnici na ljubo je treba priznati, da je šlo v vseh teh primerih za versko, ne rasno nestrpnost, ki je izražena pri sodobnem antisemitizmu, ki ima druge, psevdoznanstvene korenine. 

V sodobnem protestantizmu se je pred malo manj kot 200 leti začelo čisto nasprotno tolmačenje "judovskega vprašanja", ki mu pravimo dispenzacionalistično.  Po njem so Judje še vedno posebno izvoljeno Božje ljudstvo, zato naj bi imel z njimi Bog posebne načrte. Dispenzacionalisti so vneti podporniki države Izrael in različnih skrajnih judovskih sekt, ki se zavzemajo za ponovno postavitev jeruzalemskega templja in obnovo tempeljskega žrtvovanja. Pri tem se ne zavedajo, da talmudsko judovstvo, ki je v bistvu dediščina farizejskega gibanja, ni isto kot judovstvo Stare zaveze.

Seveda ni nobena od navedenih skrajnosti niti dobra niti zdrava. Judje so ravno tako narod kot vsi drugi: eni so nagnjeni v levo, drugi v desno, obstajajo tudi taki, ki nasprotujejo državi Izrael, potem so tu vsi tisti vmesni...   Dispenzacionalizem je zmota, antisemitizem pa še mnogo hujša stvar. Klasični reformirani krščanski pogled je, da pripadnikom zgodovinskega izvoljenega ljudstva želimo isto, kot vsem drugim: da resnično spoznajo pravega Mesija, ki je umrl za naše grehe in vstal zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,24.25).

*   KLIK za dostop do vira>>>

** Vir: R. Friedenthal, Luther, Njegovo življenje in njegov čas, Druga knjiga. Pomurska založba, Murska Sobota 1983. S. 799.

Vnuk vojnega zločinca, pot spreobrnjenja in sprave

Rudolf Höss je bil esesovski oficir in od 1. maja 1940 do konca leta 1943 komandant taborišča smrti Auschwitz. Leta 1947 so ga poljske oblasti obsodile na smrt in obesile na mestu taborišča, ki ga je vodil več kot tri leta. 

Njegov vnuk Kai je živ dokaz tega, da je Božje delovanje nezadržno. Rodil se je v brezbožni družini kot potomec vojnega zločinca, nato delal širom sveta (Evropa, Bližnji vzhod, Azija) na področju turizma in hotelirstva, doživel transformativno spreobrnjenje in se posvetil službi Bogu in bližnjim. Dela kot pastor Biblične cerkve v Stuttgartu. Poleg tega predava po cerkvah, šolah in drugih javnih ustanovah. V svojih predavanjih nastopa zoper nacionalni socializem in antisemitizem.

V pogovoru s kanonikom J. Johnom, ki si ga lahko ogledate v zgornjem videu, je spregovoril o svojem srečanju z neprijetno preteklostjo, svoji poti spreobrnjenja ter z vzpostavljanjem odnosa z judovskimi skupnostmi ter žrtvami holokavsta in njihovimi svojci.  

Ko smrt postane politikum

Pred nami je 23. november, dan, na katerega se v naši državi  spominjamo generala Rudolfa Maistra in borcev za severno mejo. Letošnji 23. november pa bo  malo drugačen, ker se bomo na ta dan odločali o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kar je evfemistični izraz za evtanazijo težko bolnih in trpečih. Kolikor spremljam zadevo, je večina zdravstvene stroke proti, proti so tudi predstavniki nekaterih verskih skupnosti in velik del javnosti. Kolikšen je ta del, je težko reči, ker  tovrstne ankete pri nas niso najbolj zanesljive.  17. člen Ustave Republike Slovenije pravi (moj poudarek): "Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni." Ustava nič ne govori o tem, da bi bila tudi pravica do smrti nedotakljiva. Smrt pride sama po sebi, ne da bi jo kdo klical. 

Tukaj gre za globoko etično vprašanje. Že starogrški poganski (sic!) zdravnik Hipokrat, avtor slavne zdravniške prisege, je nasprotoval dajanju strupa bolniku, četudi bi le-ta prosil zanj. To načelo je nekako veljalo do 20. stoletja. Prvi, ki so ga prekršili, so bili nemški nacisti z akcijo T-4, pri kateri je šlo za  neprostovoljno usmrtitev do 300.000 neozdravljivo bolnih, invalidov, duševnih bolnikov, psihično prizadetih itn. Temu so rekli Gnadentod (milostna smrt). Celo v komunističnih režimih se niso odločili za kaj takega, so pa začeli na začetku 21. stoletja sprejemati tovrstno zakonodajo v naprednjaških zahodnih državah, začenši z Nizozemsko. Beremo pa lahko, da prihaja tudi v državah, ki jih imamo za vzorne (Nizozemska, Kanada) do zlorab, ki nikakor ne bi bile tuje tudi našemu balkanskemu okolju.  

V zgodovini so tudi poznali nekakšno vrsto evtanazije. Pri Grkih in Rimljanih je bilo v navadi izpostavljanje nezaželenih novorojenčkov. Špartanci so take celo metali v prepad. Izpostavljenega otroka je potem lahko kdo posvojil, ali pa je nesrečno dete umrlo. Pri Inuitih je bila navada, da so stari, ki so se imeli za odvečne, v primeru lakote ob hudih zimah, odšli nekam proč v sneg in tam zmrznili, s čimer so mlajšim omogočili lažje preživetje. Torej niso naši naprednjakarji, ki se imajo za moralno večvredne od nas zahojenih starokopitnežev, pogruntali nič novega. Znani univerzitetni profesor celo razpreda, kako je evtanazija cenejša od zdravljenja. Ja, povejmo, bolnik je strošek. 

Omenil sem že, da je več verskih skupnosti v Sloveniji nasprotuje zakonu.  Predstavniki nekaterih so podpisali izjavo, v kateri spodbujajo svoje ude, naj se udeležijo referenduma "da bomo kot skupnost jasno povedali, da bolnim in ranljivim ne ponujamo smrti, ampak pomoč, bližino in spoštovanje do življenja." Pri naprednjakih je to povzročilo hud vik in krik, pri čemer je največ "pokasirala" RKC, ker je pač največja, češ, kaj pa ločitev cerkve od države. Verske skupnosti  pač vedno izražajo svoja mnenja glede etičnih vprašanj, zlasti, ko oblast spremeni neko etično zadevo v politikum,  da jo torej politizira. Versko skupnost tvorijo njeni pripadniki.  Pripadniki verskih skupnosti v Sloveniji so povečini tudi državljani Slovenije. Kako izločiti pripadnika verske skupnosti iz državljana, to je tu vprašanje. Komunisti so to vprašanje rešili enostavno tako, da so vernim ljudem onemogočili dostop do določenih služb in funkcij.  Ker pa se gredo današnji politiki človekove pravice (kot da so jih oni iznašli), je to malo težji problem, oziroma misija nemogoče. Za kristjana pač velja pravilo: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) 

Nekje na Facebooku me je neka oseba vprašala v slogu, "kakšen bog je to, ki dopušča trpljenje". Vprašanje seveda ni enostavno. Na to temo se je že pred tisočletji spraševal trpeči Job in ni dobil nobenega jasnega odgovora. Edini ustrezen odgovor je naš Gospod Jezus Kristus, učlovečeni Bog, ki je šel sam skozi neznosno trpljenje, zatorej:  "Uprimo oči v Jezusa, začetnika 

in dopolnitelja vere. On je zaradi 

veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12,2)  In pomagajmo, da smrt ne postane politikum!

Resnični vzrok propadanja naše kulture

 Aleksander Solženicin je imel pred štiridesetimi leti svoj znamenito govor ob prejemu Templetonove nagrade, v katerem je med drugim povedal: "Spominjam se, da sem pred več kot pol stoletja, ko sem bil še otrok, slišal od starejših ljudi naslednjo razlago za velike katastrofe, ki so prizadele Rusijo: "Ljudje so pozabili na Boga, zato se nam vse to dogaja." [...] Svet se je danes znašel na stopnji, da bi ljudje iz predhodnih stoletij, če bi jim jo opisali, vsi enoglasno zavpili: "Apokalipsa!" Toda mi smo se navadili na svet apokalipse. Še več, vanj smo se vživeli." (Vir) Obstaja veliko vzporednic med  kolapsom duhovnega življenja v Sovjetski Rusiji in med današnjo krizo v ZDA in drugod, ne nazadnje tudi pri nas...

Več o tem Stephen Mayer v zgornjem videu.  

Ob dnevu državnosti

Napočil je še en dan državnosti. Danes je naša zemeljska domovina Republika Slovenija stara štiriintrideset let. Poglejmo si, kakšen naj bi bil odnos kristjana do države.

Država je nekaj, od česar vsi nekaj pričakujemo. Nekateri zelo veliko, celo preveliko. V Ameriki poznajo pregovor, ki pravi: "Če je tvoja vlada dovolj velika, da ti lahko vse da, potem je tudi dovolj velika, da ti lahko vse to vzame nazaj."  Zanašanje na državo, ki naj bi bila kot nekakšen Miklavž ali dedek Mraz, ki bi vse dal in vse uredil, torej ni niti najmanj pametno. Mussolini je nekoč dejal: "Država je vse, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej." Tu gre za tipičen primer malikovanja države, oziroma njeno pobožanstvenje, ki je značilno za vse totalitarne sisteme. Taka totalitarna država ti zelo hitro res vse vzame.

Po drugi strani je država nekaj, kar potrebujemo, a ne zaradi tega, ker bi bili tako dobri, temveč zato, ker smo tako grešni. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nikakršne oblasti. Zato je apostol Pavel  s tem v zvezi zapisal: "Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo." (Rim 13,4b) Brezvladje (anarhija) prinese kaos in po navadi še večjo škodo kot najslabši možen režim. Spomnimo se samo brezvladja pred mnogimi leti, ki se je zgodilo v Liberiji, kjer so dvanajstletniki terorizirali ljudi s kalašnikovimi in drugih podobnih primerov.  Tudi zato je Pavel napisal: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga." (Rim 13,1) To seveda ne pomeni, da je Bog postavil oblastnike, kot postavlja šahist figure, ampak, da je oblast nekako v skladu z Božjo voljo, četudi je ta oblast poganska ali celo brezbožna. Še več, kristjan je dolžan prispevati svoj delež pri skrbi za blaginjo države, kjer živi. Prerok Jeremija je  judovskim izgnancem v hiperpoganskem Babilonu položil na srce naslednje besede: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7)  Babilon še zdaleč ni bil  neko nedolžno mesto, ampak velika in osvajalska mestna država,  imperij, ki je Božjemu ljudstvu vzel lastno državo in ga (v veliki meri) preselil v Babilon. Tudi sv. Pavel je pisal, naj molimo za oblastnike: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho."  (1Tim 2,1.2) Res je sicer, da se je to dogajalo pred Neronovim divjanjem, vendar, kristjani tudi v času preganjanj niso odstopali od tega načela.

Po drugi strani se kristjani niso kompromitirali z božanskim čaščenjem cesarja, oziroma države, ki jo je le-ta predstavljal. Tu so se dosledno držali principa: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) Zato noben kristjan ne bi smel pristati na totalitarno tezo o državi, ki da naj bi bila vse!  Vsaka oblast teži k temu, da bi čim popolneje obvladovala tiste, ki jim vlada. Kjerkoli in kadarkoli je ta oblast totalna, je tudi obvladovanje totalno.  Zato je ločitev cerkve od države zelo dobra zamisel, ki  cerkvi zagotavlja avtonomijo. V severnoevropskih državah, kjer imajo državne cerkve, se dogaja, da država preko imenovanja cerkvenega vodstva določa cerkveno disciplino in se posredno meša v verski nauk. Princip sola Scriptura so zamenjali s principom sola cultura. Vse to se je zgodilo zato, ker se cerkvena vodstva ne držijo apostolskega nauka: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" 

 

Imamo pa tudi cerkve, ki se gredo zelo rade politiko in prižnico uporabljajo za širjenje čisto političnih idej. Tudi to je nadvse problematično.  Russel D. Moore je s tem v zvezi zapisal: "Kar se tipično dogaja, je da  gredo cerkve, ki so očitno politične, v tako smer, da postanejo cerkve, ki jih nihče niti politično niti teološko ne jemlje več resno." Ko začne cerkev nastopati s političnimi temami,  začne okolica nanjo gledati kot na politično organizacijo. Isto velja za  politično izpostavljene pastorje, teologe, duhovnike. Ker niso pravi politiki, postanejo politično irelevantni, ker se gredo politiko, so tudi teološko irelevantni. Na dveh stolih se ne da sedeti. Kadar in kjer sta cerkev in država nekako združeni, izgubljata obe. Tak sistem ne ustvarja pravih kristjanov, ampak  predvsem cerkveno članstvo. 

Kristjanu se ni prepovedano ukvarjati s politiko, toda po pameti! Tu je treba biti zelo pazljiv, kajti svet  v tem pogledu  opazi pri kristjanu celo tisto, česar  ni storil, kaj šele dejanske spodrsljaje. 

Za konec pa recimo prosto po Trubarju: "Vsem Slovencem in ostalim državljanom Slovenije želim milosti, usmiljenja in miru po našem Gospodu Jezusu Kristusu!" Naj torej Bog blagoslovi našo zemeljsko domovino in da milost, da vsi njeni udje najdejo pot v nebeško domovino! 

Med že in še ne

Konec vsega je blizu. Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve. 8 Predvsem se med seboj goreče ljubite, ker ljubezen pokrije množico grehov. 9 Bodite gostoljubni drug do drugega brez godrnjanja. 10 Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel. 11 Če kdo govori, naj to stori, kakor je prav za Božje besede. Če je kdo v kakšni službi, naj jo opravlja z močjo, ki jo daje Bog. Le da bo po Jezusu Kristusu v vsem slavljen Bog. Njemu slava in oblast na veke vekov. Amen.            

(1Pt 4,7-11)

Ko je apostol Peter napisal, da je konec vsega blizu, s tem ni hotel reči, da bo vsak čas napočil konec sveta, ampak, da se  je do trenutka, v katerem je pisal, že izpolnila večina dogodkov, ki so bili del Božjega odrešenjskega načrta in so jih že prej napovedali starozavezni preroki: Mesija je prišel na svet, na njem je namesto nas živel popolno in brezgrešno življenje, na križu je umrl zaradi naših grehov in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja, šel je v nebesa, od koder je na prve binkošti poslal Svetega Duha.

Mi  živimo v vmesnem času, v katerem se srečujeta "že" in "še ne". Jezus  je s svojo eno, edino in popolno žrtvijo na križu izvršil popolno odkupitev, kar je izrazil, ko je rekel: "Izpolnjeno je." (Jn 19,30b) To je tisti  "že". Po drugi strani pa še ni napočil čas, ko bo Bog "vse v vsem". (1Kor 15,28) To je tisti "še ne".  V vmesnem obdobju, ki  je nam na razpolago, moramo biti kristjani on vsakem času  pripravljeni na Gospodov vnovični prihod. V tem je bistvo misli, izražene v 1Pt 4,7.

V nadaljevanju nam apostol. Peter nam  polaga na srce, naj se ljubimo med seboj, kajti ljubezen pokrije množico grehov (cf. v. 8). Gre za parafrazo Prg 10,12, kjer piše: "Sovraštvo zbuja prepire, ljubezen pa pokriva vse napake."  Znotraj Božji cerkve ne sme biti prostora za sovraštvo, pa tudi za brezbrižnost ne. Dokler smo na tej strani večnosti, kristjani ne bomo dosegli popolnosti. Medsebojna ljubezen pomaga pri premagovanju težav, do katerih prihaja v naši medsebojni komunikaciji in tako v našem medsebojnem ravnanju pokriva napake ter pomanjkljivosti. Ljubezen med kristjani se izraža skozi besede in dejanja, kot je gostoljubnost, oziroma vsakovrstno služenje bratom in sestram s svojimi milostnimi darovi. "[V]sak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako." (cf. 1Kor 7,7b)  Darov nimamo zato, da bi jih porabili  zase, ampak za izgradnjo občestva. Vse to pa ni za našo slavo, ali za slavo naše skupnosti, ampak v Božjo slavo. 

Toda pozor! Cerkev znotraj časa, ki ga ima na razpolago, nikoli ni bila in nikoli ne bo popolna družba, oziroma klub popolnih, temveč je in ostane sanatorij za grešnike. Dejstvo je, da smo še vedno na tej strani večnosti. Jezus je tisti, ki nas dela popolne pred Božjim obličjem, saj je on edini, ki je na tem svetu živel popolno in brezgrešno življenje. On za nas živi, kraljuje in posreduje, njemu pripada vsa slava na veke!

Napuh

Napuh je uničujoč greh. Večina  grehov nas  odvrača od Boga, toda napuh ga neposredno napada.   Povzdiguje  nas nad in zoper Boga,  vse z namenom, da bi ga vrgel  s prestola in ustoličil nas.  

~ Joel Beeke

Ko vlada nepoznavanje Boga

Obstaja neposredna povezava med nepoznavanjem Boga in podivjanim brezzakonjem v družbi.

~ Tom Ascoll

Splav

Splav je zla, obrnjena podoba evangelija. Namesto: "Umrem zate," pravi: "Ti umri zame!"

~ Josh Howerton

Živeti v miru

Ne imejte se v svojih očeh za pametne. 17 Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. 18 Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. 19 Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. 20 Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. 21 Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.  (Rim 12,16b-21) 

Če se malce poglobimo v začetek zgornjega odlomka, bomo hitro ugotovili, da je v popolnem nasprotju z miselnostjo tega sveta, ki nas vsak dan prepričuje, da moramo verjeti, kako pomembni, enkratni in neponovljivi smo, kako se moramo samouresničevati in podobno. Res je sicer, da smo enkratni in neponovljivi, ampak tudi vsi ostali so enkratni in neponovljivi. V tem smislu torej nimamo nobenega pravega razloga za hvaličenje.  Taka stvar vodi v povzdigovanje sebe nad drugimi in deluje razdiralno  znotraj občestva. 

Svet tudi pravi, da je maščevanje sladko,  toda apostol Pavel pravi, naj ne vračamo hudega s hudim. Kako nepraktično, kajneda? Pa vendar nam praksa kaže, da vračanje hudega s hudim vodi v vedno novo podajanje žogice, ki nikoli ne prekine začaranega kroga sovraštva.  Da  v skupnosti, ki goji take odnose, ni lahko živeti, se lahko poučimo iz domačih razmer.  Kristjan bi moral skrbeti za dobro, ne za hudo.  Kolikor je od njega odvisno,  naj živi v miru z vsemi ljudmi okrog sebe.  Če drugim ni do miru, naj bo to predvsem njihov problem. To ne pomeni, da mora biti v primeru, če se mu zgodi kakšna krivica, kot  lutka brez lastne volje, ki jo lahko vsak vlači naokrog, kakor in kolikor mu drago, kajti za krivice obstajajo sodišča. Celo   apostol Pavel se je  najmanj dvakrat skliceval na svoje državljanske pravice (cf. Apd 16,37 ss. Ibid. 22,25 ss.). Končna in najvišja instanca pa je Bog, ki bo nekega dne sodil vsem krivičnim. 

Toda Pavel  ne ostaja le pri pasivnem nevračanju hudega s hudim, ampak pravi, da je treba vračati hudo z dobrim, pri čemer citira odlomek iz starozavezne Knjige pregovorov: "Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti kruha, če je žejen, mu daj piti vode. Tako mu boš zbiral žerjavico na glavo." (Prg 25,21.22a). Pri tem seveda nimamo nikakršnega  jamstva, da bomo uspešni, ampak gre za Jezusov princip: "Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo." (Mt 5,44) Nekoč sem nekje prebral naslednjo misel: "Vračanje dobrega s hudim je demonsko, vračanje dobrega z dobrim je človeško, vračanje hudega z dobrim je božansko."

V bistvu je to edini način, ki lahko privede do prekinitve neskončnega kroga sovraštva in nasprotovanj.  Noben drug način ne prinese nič dobrega, zato je prav, da ga udejanjamo, kolikor je to v naši moči in  s pomočjo Božje milosti.  Reinhold Niebuhr je s tem v zvezi napisal molitev, ki se glasi nekako takole (obstaja namreč več verzij):

"Bog, daj mi mirnost, da bom zmožen  sprejemati stvari, ki jih ne morem spremeniti, 

pogum, da spreminjam stvari, ki se jih da spremeniti 

in modrost, da bom znal ločiti eno od drugega."

Božična temna senca (2)

 Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.  (Mt 2,16)

V božičnem času je še en senčni dan, ki kvari božično idilo. To je dan, ko se spominjamo otrok, ki jih je dal pomoriti trinoški kralj Herod.  Jezusov prihod na svet je bil zaznamovan s prepevanjem "Slava Bogu na višavah," angelskih zborov, a tudi peklenske sile ob tem dogodku niso obmirovale, ampak so si za svoje orodje izbrale kralja Heroda, ko je le-ta izvedel od modrih, da se je rodil judovski kralj. 

Herod, ki ni bil Jud, ampak Idumejec, se je ustrašil za prestol, zato se je hotel znebiti nadležne konkurence. V upanju, da bo med žrtvami tudi Jezus, je dal pomoriti betlehemske dečke, ki so bili stari  dve leti in manj. Ta dogodek ne sovpada s časom tik po Kristusovem rojstvu, ampak se je zgodil nekaj kasneje, morda leto ali dve. Ker je bil Jožef na nadnaravni način opozorjen na to, kaj se pripravlja, se je skupaj z Marijo in otrokom Jezusom umaknil v Egipt. 

Nedolžni otroci, ki so bili žrtvovani namesto Jezusa, so  predpodoba Jezusove žrtve, ki se je zgodila malo več kot trideset let pozneje. Jezus  je s to svojo enkratno žrtvijo na golgotskem križu naredil nje in vse, ki vanj verujejo, primerne za nebeško kraljestvo. Zgodba nedolžnih otrok se pojavlja skozi celotno zgodovino. Pomori otrok žal tudi danes niso nobena izjema. Če to stvar v kakšnih "barbarskih" deželah še vedno počnejo s hladnim ali strelnim orožjem, se v razvitem svetu taisto dogaja  v navidezno brezmadežnem in sterilnem okolju bolnišnic, čemur evfemistično pravijo "možnost izbire", oziroma "pravica do varnega in dostopnega splava", kot temu pravi nek obskurni samooklicani inštitut, ki  deluje v naši državi. Potem so tu osebe, ki ne jedo nobene hrane živalskega izvora, da ne bi kakor koli prizadele ubogih živali, obenem pa na ves glas propagirajo splav.  Herodovstvo v vseh svojih pojavnih oblikah je torej na žalost še danes aktualno. Hudič sovraži človeka, zato si ga preko svojih orodij, tudi takih, ki se imenujejo homines sapientes,  prizadeva uničiti vse od spočetja naprej. 

Toda ne glede na zgoraj zapisano je  naš Gospod Jezus Kristus rekel: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)  To je bil namen njegovega prihoda na svet. Božična idila je lepa stvar, vendar jo je dobro malo uravnovesiti. Nemški teolog Dietrich Bonhoeffer, ki je bil žrtev nacionalsocialističnega režima,  je zapisal:

"Jezus Kristus je živel sredi svojih sovražnikov. Na koncu so ga zapustili vsi učenci. Popolnoma sam, obdan od zločincev in posmehljivcev, je visel na križu. Ravno zato je tudi prišel, da Božjim sovražnikom prinese mir." *

Mi vsi smo (bili) v  skladu s svojo padlo človeško naravo  Božji sovražniki.  Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in vanj verujejo.  Vse takšne, brez izjeme. To je več vredno kot božična idila.

Ali zaupaš Jezusu in se zanašaš nanj ter na njegovo odrešenjsko delo?

*Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek,1987. S. 17. Poslovenil Dizma.

Ljudstvo resnice

Poklicani smo, da bi bili ljudstvo resnice,  kar velja celo takrat, ko resnica ni popularna, pa tudi takrat, ko kultura okrog nas zanika resnico. 

~ Al Mohler

Teologija Jordana Petersona in mitološki pomen

Jordana Petersona nabrž ni potrebno posebej predstavljati, saj je zelo znan, dva krat je predaval tudi v Ljubljani, leta 2018 in 2022. Njegova predavanja danes privlačijo milijone mladih moških. Zato ni čudno, da so njegove nauke v zvezi z Biblijo in mitologijo vzeli pod drobnogled štirje protestantski teologi različnih smeri: reformirane (Michael Horton), anglikanske - episkopalne (Justin Holcomb), luteranske (Bob Hiller) in baptistične (Walter Strickland).

Njihov pogovor lahko poslušate na tej povezavi. >>> 

Ko so temelji razrušeni

[K]o so temelji razrušeni, kaj more storiti pravični?" (Ps 11,3) 

Živimo v času razrušenih temeljev. Kar je bilo včeraj, ali trideset let nazaj sveto, je danes zasmehovano. Kar je bilo pred tridesetimi leti nezamisljivo, je danes "nova normalnost", ki ima bolj malo skupnega z normalnostjo. 

Pred manj kot dvajsetimi leti so s svojo kritiko (predvsem krščanske) religije prebudili zaspani krščanski svet štirje jezdeci "znanstvenega ateizma", Richard Dawkins, Christopher Hitchens, Daniel Dennett in Sam Harris. Pravzaprav niso bili edini, bilo jih je še kar nekaj. Kristjane jim je uspelo prebuditi iz Trnjulčicinega spanja, tako da smo se znova začeli bolj zavzeto ukvarjati z apologetiko.  V vmesnem času sta  Hitchens in Dennett umrla, Dawkinsu pa ne povzročajo problemov kristjani, ampak nova volčja, oziroma voknjena (woke) religija s svojim izključevanjem vsega in vseh, ki se z njo ne strinjajo.  Tako je zdaj doživel tudi to, da so mu na začetku tega meseca brez obrazložitve ukinili Facebookov račun. Verjetno je  s svojega racionalističnega stališča objavil kakšno resnico v zvezi s transpolnimi osebami, ki voknjenim administratorjem ni bila povšeči. 

Ta nova normalnost je videti tako, da če pripadnik črne rase izjavi, da vsa življenja štejejo, potem ga obtožijo belskega rasizma. Drugi primer, imigrant v Veliki Britaniji, pripadnik religije miru, je posilil trinajstletno deklico, sodišče pa ga je oprostilo, ker je rekel, da ni vedel, da se to ne sme delati, aretirajo pa ljudi, ki opozarjajo na te nepravilnosti. Tretji primer, predstavniki organizacije CitizenGO, ki so se vozili po Parizu z avtobusom, na katerem je bil napis: "Ustavite napade na kristjane," (Stop Attacks on Christians), je policija aretirala, pripadnike religije miru, ki javno opravljajo svoje ceremonije na trgih in  ulicah, tako da ohromijo promet, pa pustijo lepo pri miru. In še in še. 

V letošnjem velikonočnem intervjuju je Dawkins izjavil, da je Velika Britanija krščanska dežela in da je krščanstvo, v primerjavi z nekaterimi drugimi, spodobna religija. Po drugi strani pa si želi, da bi ljudje opustili krščansko vero. Imel bi torej deželo s krščansko kulturo, a brez krščanstva. To je nekaj takega kot telečja pečenka brez mesa. Ko so temelji razrušeni...

V Knjigi psalmov 2,1-3 beremo naslednje:

Zakaj hrumijo narodi

in ljudstva razmišljajo prazne reči?

 Kralji zemlje so se dvignili,

oblastniki se skupaj posvetujejo

proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu:

 "Pretrgajmo njihove spone,

njihove vezi vrzimo s sebe."

 Danes sicer ni  več veliko kraljev, so pa drugi oblastniki, ki sprejemajo zakone, ki so v popolnem nasprotju z Božjimi zakoni, kajti ti slednji baje preveč stiskajo ljudi. Seveda se to ni zgodilo naenkrat, ampak ima že zelo dolgo brado. Začelo se je v filozofiji, iz nje je prešlo v teologijo in na koncu smo dobili krščanstvo, ki je le še samo sebi namen in seveda tistim, ki od tega živijo. Takega krščanstva nihče ne potrebuje. Iz racionalizma smo se odpeljali v prosvetljenstvo in v njegove izrastke, na koncu pa smo pristali pri beli krivdi in pri volčji, oziroma voknjeni  (woke) ideologiji ter pri ne vem koliko spolih in podobnih modrovanjih.  Krščanstvo v svoji izvirni obliki je izjemno nevarno za ideologijo voknjenosti, zato je tako osovraženo. Ko so ob neki priložnosti vprašali Petra Hitchensa (brata zgoraj omenjenega Christopherja): "Katera tako imenovana nevarna ideja ima po vašem mnenju moč, da bi, v kolikor bi jo izvedli v praksi,  spremenila svet na bolje?"  je odvrnil: "Najnevarnejša ideja v človeški zgodovini in filozofiji ostane vera, da je bil Jezus Kristus Božji sin in da je je vstal od mrtvih. To je najnevarnejša ideja, s katero se boste kdaj koli srečali."* Ko je bil vprašan, zakaj je najbolj nevarna, je nadaljeval: "Zato ker spreminja celotno človeško obnašanje in vso našo odgovornost. Vesoljstvo preobrača iz brezpomenskega kaosa v načrtovan prostor, v katerem sta pravičnost in upanje, zato imamo vsi dolžnost, da odkrivamo naravo te pravičnosti in delamo v smislu upanja. To nas vse spreminja. Če to zavračamo, nas tudi spreminja. To je neverjetno nevarno. Zato  mnogi ljudje nastopajo proti temu."*  Bog ustvarja iz kaosa red, hudič pa dela ravno obratno. Svet ni nujno nekaj romantično lepega, ker ga je človek, ki je poslušal hudiča,  pokvaril s svojim grehom. Zato pravi apostol Janez: "Mi vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu." (1Jn 5,19) Zanašanje na tako ali drugačno politiko, ki bi vse spremenila, nima smisla. Konservativci niso doslej še ničesar konservirali, torej ohranili. Edino to je, da capljajo deset let ali malo več za progresisti. 

Toda Božja beseda sporoča vsem, ki bi se radi "osvobodili" Božjih spon: "Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje." (Ps 2,4)  Na drugem mestu (Ps 11,4-6) pa pravi:

Gospod je v svojem svetem templju,

Gospod ima svoj prestol v nebesih;

njegove oči gledajo,

njegov pogled preizkuša človeške otroke.

Gospod preizkuša pravičnega in krivičnega,

tistega, ki ljubi nasilje, sovraži njegova duša.

Na krivične bo dal deževati zanke,

ogenj, žveplo in hudo nevihto,

to je delež njihove čaše.

Tisti, ki pravijo, da ima Bog vse ljudi enako rad, lažejo. Če bi bilo tako, ne bi nihče prišel v pekel. Zahod je danes v veliki nevarnosti, ker so temelji razrušeni. Ideologija teh novih "liberalcev" hoče zatreti vsako idejo, drugačno od njihove, pri čemer silijo v lastno zanko in pogubo, s sabo pa bi potegnili še milijone ljudi. To je demonski načrt. 

Toda Božji evangelij kvari ta načrt, ko pravi, da je Jezus  mesto nas živel popolno življenje, bil umorjen za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik, ki nam daje po veri  popolno opravičenje od naših grehov. Oziroma, kot sam pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To je za svet demonov in kaosa zelo nevarna ideja! 

* Vir

P.s. Bomo videli, kako dolgo bo ta zapis zdržal na Bloggerju. 

Olimpi-ja-ja-ja-da

"Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico." (Rim 1,18)

Pa smo jo spet doživeli. Olimpijado namreč. Moja pozna reakcija na ta dogodek ni posledica  slabih refleksov, ampak moje devetdnevne odsotnosti od doma in ločenosti od računalnika, potem pa še prihajanja k sebi po truda polnem potovanju in zbiranju vtisov. Prispevki na blogu, ki so se vsak dan redno pojavljali, so bili v naprej pripravljeni, program pa jih je sproti objavljal. 

Na tem mestu ni moj namen opisovanje otvoritve olimpijskih iger v Parizu, ki je pravzaprav niti nisem gledal, bom pa pridal nekaj misli na posnetke, ki so potem zasuli družbena omrežja, dokler jih niso začeli z njih umikati in brisati. 

Med drugim so prikazali  obglavljeno Marijo Antoaneto, kako drži v rokah svojo glavo, kar  predstavlja neke čudne "vrednote" francoske republike. Sledilo je nekaj, kar naj bi bila gostija grških bogov, in je hkrati aluzija na da Vincijevo sliko Zadnje večerje, zatem se pojavi še bog Dioniz, ki na svojem telesu več odkriva kot skriva. Potem je bil tu lik, ki kaže spolovilo, zraven pa otroci.  Vse to   skupaj ni nič drugega kot naturalistični prikaz tega, kam pride družba, ki ne le zavrže Boga, ampak se mu očitno upre.  Avtorji tega demoničnega cirkusa so po burni reakciji, ki je prišla z različnih strani, podali nekakšno opravičilo, pravzaprav zagovor, češ, da niso imeli namena, da bi kogar koli prizadeli, ampak da je šlo za "spodbujanje strpnosti do ljudi različnih spolnih orientacij."  (Vir: N1) Ampak Bog, naš Stvarnik,  ne kaže prevelike naklonjenosti do poveličevanja različnih spolnih orientacij, saj gre pri tem za odkrit upor zoper Božji stvarjenjski red:  "Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi." (Rim 1,26.27) Posledice so  na dlani.  

Pošteno povedano, me ta zadeva niti ni kaj prida presenetila, ker gredo danes na Zahodu vse te stvari v samo še navzdol. Aleksander Solženicin bi ob tem rekel enako, kot je nekajkrat ponovil ob prejemu Templetonove nagrade leta 1983: "Ljudje so pozabili Boga, zato se vse to dogaja." (Vir: National Review) V svetu brez Boga prevladujeta dve težnji: volja do moči in želja po hedonizmu. Tako imenovani kulturni marksizem se je skozi desetletja uspešno prebil na svojem dolgem pohodu skozi institucije in obvladuje na zahodu akademsko (univerze), zabavno (Hollywood), medijsko, gospodarsko,  politično in celo cerkveno sfero. Z iznajdbo raztegljivega pojma sovražni govor nam omejujejo svobodo govora in izražanja mnenj. To se je že enkrat zgodilo tudi temu blogu, (Vir: RS) zgodba se bo morda ponovila tudi po tem prispevku.  Ljudje sicer vedo, kaj je narobe, zato ta svoj narobe še bolj strastno branijo, oziroma, kot govori Pavel: "Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo." (Rim 1,32) Tu ne gre za fizično smrt, ampak za večno pogubljenje. Pastor John Vernon McGee je na to temo rekel: "Nemoralnost je enako slaba sedaj, kot je bila v preteklosti. Razlika je, da se sedaj z njo ponašamo. Kar se je prej delalo na skrivaj, se zdaj dela javno." Pastor McGee je umrl leta 1988. Od tedaj smo zelo  v tem pogledu zelo globoko padli.       

Svet ima rad nekakšnega polulanega Jezuščka v jaslicah, tudi nekakšen ponarejeni hipijski Jezus mu ni tuj, rad ima tudi Jezusa - socialnega revolucionarja. Ne mara pa Jezusa, ki je rekel: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji." (Mt 28,18b) Ali pa tega, ki kliče: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15) Ta polnokrvni Jezus menda preveč omejuje, čeprav ponuja večno življenje in svari pred večnim peklom. Zato so danes kristjani na zahodu moteč element. Pravzaprav so bili vedno, vsaj tisti, ki so svoje krščanstvo resno jemali. Konec koncev je bilo o Jezusu prerokovano, da bo postal semeion antilegomenon, oziroma "znamenje, ki se mu nasprotuje" (Lk 2,34b). Zato nam govori: "Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas." (Jn 15,20)  Ne obljublja nam torej najboljšega možnega življenja tukaj in zdaj, nam pa daje čisto vest in obljubo srečne večnosti.

Naj še opozorim na eno dejstvo: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel.  To se pravi: kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubo; kdor pa seje v Duha, 

bo od Duha 

žel večno življenje." (Gal 6,7) Že na teh olimpijskih igrah opažamo, da se tudi na tekmovanjih dogajajo anomalije. Odlična ženska tekmovalka, ki se dolgov trudi in pripravlja na tekmo, podleže povprečnemu moškemu tekmovalcu, ki se menda počuti kot ženska in naj bi bil zato ženska, zaradi česar nastopa v ženski konkurenci. Na to temo bi lahko Erazem Rotterdamski napisal še eno Hvalnico norosti. 

Za kristjana pride v takih časih prav beseda starozaveznega preroka Habakuka, ki pravi: "Kajti smokva ne bo cvetela in na trtah ne bo grozdja, pridelek oljke bo odpovedal in polja ne bodo dajala živeža, drobnica bo izginila iz staj in v hlevih ne bo živine. Vendar se bom veselil v Gospodu, se radoval v Bogu moje rešitve. Gospod Bog je moja moč, dela mi noge kakor košutam in mi daje stopiti na moje višine." (Hab 3,17-19) Svet je res v popolni zmedi, toda: "Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?" (Rim 8,31b) 

Svet je v zmedi, na nas pa je, da mu povemo evangelij, ki pravi, da je Jezus umrl za naše grehe,   s svojim vstajenjem pa zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, popolno opravičenje, rešitev od pekla in večno življenje v njegovem kraljestvu. 

Nemoralnost nekoč in danes

Nemoralnost je enako slaba sedaj, kot je bila v preteklosti. Razlika je, da se sedaj z njo ponašamo. Kar se je prej delalo na skrivaj, se zdaj dela javno.       

- John Vernon McGee