O močnih in slabotnih

Slabotnega v veri sprejemajte medse, ne da bi presojali njegove pomisleke. 2 Nekdo je prepričan, da sme jesti vse; drugi, ki je slaboten, pa jé samo sočivje. 3 Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel. 4 Kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga postavi. 5 Nekdo razločuje med dnevom in dnevom, drugemu pa so vsi dnevi enaki; vsak naj doseže polno prepričanje v svojem umu. 6 Kdor upošteva dneve, naj jih upošteva za Gospoda. Pa tudi kdor jé, jé za Gospoda, saj je zato hvaležen Bogu. Tudi kdor ne jé, se zdrži jedi za Gospoda in je prav tako hvaležen Bogu. 7 Kajti nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. 8 Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. 9 Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim. 10 In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred Božji sodni stol. 11 Kajti pisano je: 

Kakor jaz živim, pravi Gospod, 

se bo pred mano upognilo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga. 

12 Potemtakem bo vsak izmed nas dajal Bogu račun o sebi.               (Rim 14,1-12)

 Ljudje smo nagnjeni k ocenjevanju svojih bližnjih. Takšno ocenjevanje pa ni nujno dobra stvar, saj rado hitro preide v kritiziranje drugih in v povzdigovanje samega sebe.  Rimski kristjani so bili v Pavlovem času zelo raznolika skupnost, v kateri je imel vsak svoje posebne šege, navade, prepričanja in tabuje. Med njimi so bili tako Judje kot pogani. V tej družbi so bili najbrž tudi takšni, ki so pričakovali, da jim bo Pavel podal natančen seznam dovoljenih in prepovedanih stvari, kajti na ta način človek vedno ve, kaj sme in česar ne sme. Toda apostol jim ni dal ničesar od tega, ampak le nekaj osnovnih načel krščanske etike. 

V vrsticah Rim 14,1-4 se srečujemo s problemom, ki se nam zdi danes  čuden, ni pa bil tak za rimske kristjane. Kristjani, ki so prihajali iz judovstva, so uživali le določene vrste mesa, tisti iz poganstva pa so jedli lepo vse po vrsti. Med njimi so bili tudi taki, ki so jedli le rastlinsko hrano, ker je bilo zanje meso, kupljeno na mestni tržnici, nekaj demonskega, saj je bilo predhodno s strani poganskih svečenikov "posvečeno" poganskim božanstvom. Tisti, ki so jedli vse in so se imeli za močne, so se povzdigovali nad onimi, ki so imeli probleme z vestjo in so veljali za slabotne. Tisti, ki so veljali za slabotne pa so gledali zviška na močne, češ, ti so zagotovo grešniki, ker jedo malikom posvečeno meso. Pavel se ni postavil na nobeno stran, ampak je preprosto rekel: "Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel." (Rim 14,3) 

Naslednji problem je bilo upoštevanje prazničnih dni. Nekateri kristjani, najbrž ti iz judovstva,  so menili, da je treba Boga slaviti na točno določene dneve, torej na soboto in druge praznike, spet drugi, tako imenovani močni,  so menili, da je treba Bogu posvečati vse dneve v tednu in letu. Tudi v tem primeru se Pavel ni postavil na nobeno stran, ampak je oba pogleda označil kot veljavna. Sobotna zapoved je bila, podobno kot predpisi glede prehrane, žrtvovanj in drugih obrednih dejanj,  del judovske obredne postave, zato za novozavezne vernike ni več obvezna. Še vedno pa je prav, da vzdržujemo redni čas za tedenski počitek in čas, ki je namenjen bogoslužju (cff. Heb 10,24.25. Apd 20,7). 

Obstajajo stvari, glede katerih nismo poklicani, da bi sodili. Tu seveda ne gre za prvorazredna doktrinarna vprašanja, kot je na primer greh, odrešenje ali Kristusova božanskost. Gre za vprašanja hrane in posvečevanja določenih dni. Kristjan mora v tem primeru izprašati svojo vest in spoznati, kaj s tem v zvezi resnično čuti in veruje. Pavel preprosto pravi: "Ne zaničuj in ne kritiziraj svojega brata ali sestro, saj je Božji služabnik, oziroma služabnica, ne tvoj ali tvoja." Kristus je umrl tako za tiste, ki so se imeli za močne,  kot za one, ki so veljali za slabotne. On je Odrešenik vseh, ki vanj verujejo in mu zaupajo, ne le  nekaterih, kajti s svojim brezgrešnim življenjem je izpolnil vse zahteve postave, bil usmrčen za naše grehe, s svojim vstajenjem od mrtvih pa dokazal, da je resnični in popolni Odrešenik. Njemu pripada vsa slava!

Vera v ljudi ali v Boga?

Če  ste zaradi bolečine, ki vam jo je povzročila cerkev, izgubili vero v Boga, potem niste verovali v Boga, ampak v ljudi. 

~ A. W. Tozer

 

Neločljivo

Kristusov križ in Kristusova krona sta neločljiva. Ne da se ju razdvojiti. Ni Kristusa brez križa, niti križa brez Kristusa.

~ John Flavel 

 

Z nami Bog

 Sredi naše najtemnejše grešnosti in v naših najtežjih trenutkih je z nami Bog - pošilja nam svojega ljubljenega Sina, da nam prinese šalom. 

~ Paul Donison

Kako je z našo duhovnostjo?

Najboljši preizkus naše duhovnosti je mera našega začudenja nad Božjo milostjo. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Začetek našega odrešenja

Odrešenje se ne začne s človekovo, ampak z Božjo voljo. V nasprotnem primeru bi milost prenehala biti milost.

~ George Whitefield

Prava modrost

Kdo med vami je moder in razumen? Z lepim življenjem naj pokaže svoja dela v krotkosti modrosti. 14 Če pa imate v srcu grenko nevoščljivost in prepirljivost, se nikar ne hvalíte in ne lažite proti resnici. 15 Ta modrost ne prihaja od zgoraj, temveč je zemska, duševna, demonska. 16 Kjer sta namreč nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo. 17 Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine. 18 In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir.  (Jak 3,13-18)

Jakob je bil v prvi vrsti zelo praktičen človek. Tistim, ki so se zanašali le na vero, pa te vere niso potrjevali s svojimi deli, je rekel, da je vera brez del mrtva (cf. Jk 2,26). V zgornjem odlomku pa je pokazal, da se prava modrost odraža skozi pobožno življenje. 

Za Jakoba modrost ne pomeni le nekaj čisto intelektualnega, ampak tudi nekaj, kar se na zunaj odraža v človekovem obnašanju. Krotkost je bila za Grke znak šibkosti, toda Jezus jo je povzdignil v kardinalno krepost (cf. Mt 5,5). Krotkost ne izhaja iz strahopetnosti ali pasivnosti, ampak iz zaupanja v Boga, zato je popolnoma prosta bolestnega samodokazovanja. 

Grenka nevoščljivost in prepirljivost sta v popolnem nasprotju z resnično modrostjo, za katero je značilna krotkost. Vodita namreč v delitve in strankarstvo, preko česar si hočejo posamezniki zagotoviti vodstvo in prestiž. Te vrste modrost je zemska, duševna in demonska, kot piše v 15. vrstici. Zaporedje pridevnikov ni naključno, saj si sledijo od slabega k najslabšemu. Gre za vedenje, ki je posvetnjaško, čutno in nasprotno od duhovnega in ima izvor v kozmičnih silah teme. Posledici takšne satansko gnane  "modrosti" sta prepir in zlo. V sodobnem svetu je tega ogromno, za kar verjetno ne potrebujem dokazov,  saj nas mediji s tem vsak dan bombardirajo. 

Tej vrsti "modrosti" Jakob zoperstavlja modrost, ki je od zgoraj, ki ustvarja karakterne lastnosti, kakršne si  vsi želimo. Primarna krepost je tu čistost. Sledi miroljubnost, ki je popolno nasprotje prepirljivosti in neredu, ki ga slednji prinaša. Prizanesljivost je  krepost, s katero kažemo spoštovanje do občutkov drugih. Imamo dve ušesi in samo ena usta, kar pomeni, da je prav, da smo dovzetni do tistega, kar nam povedo drugi. Modra oseba ne skopari z usmiljenjem, ampak v obilju izkazuje usmiljenje. Je tudi nepristranska in iskrena, ne dela razlik in ne zavaja. Sad vsega tega je mir. 

Vse to je videti  lepo in idealno, tako da je že skregano z resničnim življenjem.Tega se je zagotovo zavedal tudi apostol Jakob, ko je pisal svoje pismo. Zato nas na drugem mestu spodbuja:  "Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo. Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava." (Jak 1,5.6). Modrost pač ne pade iz nebes kot zrela hruška, ampak je treba zanjo prositi. Vsakič znova. In pri tem seveda verovati.

Božji ideal je bil vedno popolnost, cerkev pa je, kakorkoli obrnemo, samo skupnost opravičenih grešnikov. Zato je kesanje vsakdanji pojav v življenju kristjana. Sv. Janez piše: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9) Ob vseh  padcih in neuspehih, pa tudi uspehih, si moramo vsakič znova  oznaniti evangelij, v katerem naš Gospod pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Dejstvo je, da je Jezus tisti, ki rešuje!

Veliki šmaren

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja na spletni strani Slovenske škofovske konference ne najdemo nič posebnega novega, razen datuma, ampak le trditve, ki se tam pojavljajo skozi vsa leta, odkar obstaja njihova spletna stran, ali vsaj, odkar jo spremljam. Zato tudi jaz ne bom na tem mestu napisal ničesar novega. Pripoved o Marijinem vnebovzetju pač ne gre skozi sito sola Scriptura, pa tudi skozi sito cerkvenih očetov prvih stoletij ne. Evzebij, na primer,  v svoji Cerkveni zgodovini, ki sega nekako do Konstantinovega časa, tega ne omenja, pa bi moral, če bi cerkev to tedaj res tako pridno in vneto  verovala, kot pravi Rim.  Pa si še enkrat malo podrobneje poglejmo to stvar.

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo po vsej verjetnosti odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kako naj bi točno odgovorili.  

Pa si poglejmo, kaj govori o tem prazniku in njegovi zgodovini spletna stran slovenske škofovske konference! 

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega. 

 Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta po vsej verjetnosti prišel do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in naokoli krožila dva spisa,  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je  za  dogmo rimske cerkve  proglasil Pij XII. leta 1950. S stališča dogme  o papeški nezmotnosti iz leta 1870 se poraja vprašanje, kdo od teh se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII.  Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje nekatere spise, a v resnici  ni povsem jasno, ali je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. Glede tega torej zgodovina ni na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh posebna značilnost rimske in še nekaterih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." Res je, Jezus Kristus je v njej glavna oseba. 

Dolžnost cerkve

Cerkev je dolžna ohranjati, razlagati, razumeti in braniti od Boga zaupano resnico.

~ Herman Bavinck

Calvin o branju Svetega pisma

Branje Svetega pisma je tisto, kar nam daje rast v pobožnosti in svetem življenju. Zato si moramo prizadevati, da bi se naučili, kar smo prejeli v Pismu. 

~ Jean Calvin

Izvolitev - delo milosti

Božja milost ne najde človeka, ki bi bil vreden, da bi bil izvoljen, ampak takega naredi.

~ Sv. Avguštin

Priprava na cilj

Nebesa si pridobiš ali izgubiš na zemlji. Posest je tam, priprava nanjo pa tukaj. 

~ Richard Baxter

Ko te vest vznemirja

Če se hočeš pomiriti, ko te tvoja vest vznemirja, ali ko si v hudi stiski. takrat ti ni treba storiti nič drugega, kot da se v veri okleneš Kristusa in rečeš: "Verujem v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je zame trpel, bil križan in umrl. V njegovih ranah in smrti vidim svoj greh. V njegovem vstajenju vidim zmago nad grehom, smrtjo in hudičem. V njem vidim tudi pravičnost in večno življenje. Videti in slišati nočem ničesar, razen njega." To je resnična vera v Kristusa in pravi način verovanja. 

- Martin Luther

Lažni učitelji in prava pobožnost

To úči in priporočaj. 3 Če kdo uči drugačen nauk in se ne približuje zdravim besedam, namreč besedam našega Gospoda Jezusa Kristusa, in res pobožnemu nauku, 4 je domišljav in ničesar ne razume. Še več, tak boleha za razpravljanji in pričkanji za besedo. Iz tega pa izvirajo nevoščljivost, prepir, kletve in zlobna sumničenja, 5 prerekanje ljudi, ki so v umu pokvarjeni in oropani resnice ter mislijo, da je pobožnost le vir dobička. 6 Res je prava pobožnost velik dobiček, a le za tistega, ki je zadovoljen z najnujnejšim. 7 Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti. 8 Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko. 9 Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje. 10 Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.  (1Tim 6, 2b-10)

Pričujoči odlomek sodi v zaključni del Pavlovega Prvega pisma Timoteju. Ta del je podoben  uvodnemu delu omenjenega pisma (cf. 1Tim 1,3-10. 20.21), v katerem apostol ravno tako opozarja naslovnika, naj bo pozoren na lažne učitelje. 

Vrstica 1Tim 6,2b se nanaša na predhodno vsebino pisma. Nekateri menijo, da je imel Pavel tu v mislih vsebino od 5,1-6,2a, drugi pa, da celotno predhodno vsebino pisma. Zdravi nauk, o katerem je govora v 1Tim 6,3 je v kontrastu z naukom lažnih učiteljev.  V cerkvi ni nikoli primanjkovalo lažnih učiteljev, enako je danes. Bojim se, da jih je danes najmanj toliko, kot jih je bilo poprej skozi celotno  zgodovino cerkve. Pri tem igra posebno vlogo sla po dobičku, ki jo Pavel označuje kot korenino vsega zla (cf. v. 6). Iz zgodovine se najbrž spomnimo kupčevanja z odpustki, ki so ga izvajali v rimski cerkvi in je sprožilo reformacijsko gibanje. Danes ni nič drugače.  Iz Amerike  pljuska po celem svetu "teologija" zdravja in obilja (bogastva), oziroma health and wealth.  Njeni oznanjevalci, ki so sami velikokrat bajno bogati, trdijo, da Bog hoče, da so kristjani zdravi in bogati. Ti lažni učitelji na vse načine izsesavajo denar  iz ljudi, tudi iz revežev in  s svojim življenjskim slogom dokazujejo resničnost Pavlovih besed, da je zanje pobožnost samo vir dobička in nič več. Oznanjevalci lažnega evangelija, ki pravijo, da potrebuješ za zdravje in bogastvo samo močno vero, so pod obsodbo.   

Kot pravi Pavel v 6.-9. vrstici našega poglavja, je prava pobožnost res velik dobiček, a  drugačne vrste od prejšnjega. Večnostna perspektiva, ki jo ponuja Bog, resničnemu verniku pomaga v boju s privlačnostjo lakomnosti, zato   je lahko povsem zadovoljen že s tem, da ima hrano, obleko in streho nad glavo. Premoženje, bogastvo in denar niso sami po sebi zlo, korenina vsega zla je pohlep po denarju (cf. ibid. v. 10). Ta se lahko na zunaj izraža na dva načina: prvi je, da pohlepnež, ki ima že dovolj in preveč, še kar grabi, drugi pa, da hoče tisti pohlepnež, ki nima, na silo vzeti prvemu, ali pa tistim, ki so prišli ma neoporečen način do premoženja. Greh se da zelo lepo zamaskirati s pravični(šk)imi cilji. To sicer lahko vžge pri ljudeh, pri Bogu pa ne. Ljubezen do denarja je premnoge tako ali drugače odpeljala proč od vere. 

Ničesar nismo prinesli na svet, pa tudi odnesli ne bomo ničesar (cf. ibid. v. 7). Edina stvar, ki nas zanesljivo vse čaka, je smrt. Zato je edino pravo zadovoljstvo, ki nas tudi v najtemnejših okoliščinah, celo v smrti, ne  pusti na cedilu, naš Gospod Jezus Kriatus. On je umrl za naše grehe in nam s svojim vstajenjem zagotavlja, da je popolni in resnični Odrešenik. Kdor vanj zaupa in se popolnoma zanaša nanj, je že tukaj in zdaj deležen predokusa večnega življenja. V njem je, kot pravi pesem, tudi slaboten močan in  revež bogat .

Duša, v katero se naseli Kristus

 Kjer po svojem Duhu prebiva Kristus, od tam izžene Satana, prevzame dušo v posest in jo okrasi s svojimi milostmi, v nas popravi svojo podobo, preda nam svoje življenje in nam daje moč za prenašanje križev.

~ Edward Leigh

Greh

Greh je kozmična izdaja.Greh je izdaja zoper Suverena, ki je popolna čistost. Je dejanje skrajne nehvaležnosti zoper Njega, kateremu dolgujemo vse, zoper Njega samega, ki nam je dal življenje. 

- R. C. Sproul

Svet, svet, svet

Sveto pismo ne pravi: "Bog je ljubezen, ljubezen, ljubezen", niti:  "Bog je milost, milost, milost", ampak mu pravi: "Svet, svet, svet."

~ R. C. Sproul

Ljubezen brez resnice

Cerkev. ki v imenu ljubezni noče obsojati krivih naukov, ni ljubeča, ampak strahopetna. Ljubezen brez resnice ni ljubezen, ampak laskanje. Laskanje pa z nasmehom vodi ljudi naravnost v pekel.

~ Voddie Baucham

 

Kje naj iščemo Kristusa?

Kristusa moramo iskati tam, kjer se je razodel in kjer hoče biti poznan, torej v Besedi, krstu in sveti večerji.

~ Martin Luther

Še o mrtvičenju greha

Mrtvičenje ne pomeni omejevati veselje, ampak odstranjevati tisto, kar nam krade pristno veselje, to je greh.

~ John Owen  

Pavel med filozofi

 Atene so v 1. stoletju po Kr. že izgubile velik del nekdanjega sijaja, a so bile kljub temu še vedno pomembno intelektualno, umetniško in kulturno središče antičnega sveta. Sem so bratje v Kristusu poslali apostola Pavla, ker je prišel v konflikt z Judi iz Makedonije, zlasti s solunskimi. V mestu je čakal na svoja sopotnika ter sodelavca Sila ter Timoteja (cf. Apd 17,14.15).  O kratkotrajnem Pavlovem bivanju v Atenah nam pripoveduje odlomek iz Apostolskih del 17,16-34. 

 Atene so bile v 1. stoletju po Kr. še vedno imenitno mesto,  z mogočnimi kulturnimi spomeniki, kot so templji, kipi, javne zgradbe in podobno. Pavla je ob prihodu v mesto močno prizadelo, ko je videl okrog sebe vso množico malikov (cf. Apd 17,16).  V mestu je obiskal judovsko shodnicoin se na agori ter rimskem forumu pogovarjal z naključnimi mimoidočimi, med katerimi so bili tudi epikurejski in stoiški  filozofi ter jim govoril o Jezusu in o vstajenju mrtvih. Nekateri med njimi so ga ozmerjali za blebetača, drugi obtožili oznanjanja tujih božanstev, tako kot nekoč poprej Sokrata.  Da bi se bolje poučili, so ga odvedli na Areopag, da bi, radovedni kot so bili,  kaj več izvedeli o novih naukih, ki jih je oznanjal.  Danes ne vemo, ali so ga odvedli na dobesedni Aresov grič (Areopag), ali na prostor na agori, kjer je zasedal areopag, kot se je imenovalo sodišče, ali celo morda pred samo sodišče. Kakorkoli že, Pavlu je bilo dano spregovoriti. 

Sv. Pavel je na začetku svojega (za)govora pohvalil pobožnost Atencev (tako je vsaj razumeti), čeprav je imel o poganskih bogovih zelo slabo mnenje, saj nekje pravi: "Kaj hočem reči? Da je kaj to, kar se žrtvuje malikom, ali da je morda malik sam kaj? Nikakor! Povedati hočem, da to, kar žrtvujejo, žrtvujejo demonom in ne Bogu." (1Kor 10,19.20) V nadaljevanju je omenil nek oltar v mestu, ki je bil posvečen neznanemu božanstvu, vendar se ni zaustavil pri neznanem bogu, ampak jim je spregovoril o živem Bogu, Stvarniku vsega, kar obstaja in je bil povsem neznan Pavlovim poslušalcem. 

 Ta Bog je neskončno vzvišen nad poganskimi božanstvi, z vsemi njihovimi muhami in slabostmi, ki so bili predmet čaščenja Atencev. Edino ta Bog si zasluži čaščenje, "... saj ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo (1). Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: '… saj smo po rodu iz njega.' (2)" (Apd 17,27b. 28) Bog ni neka oddaljena resničnost, ampak povsod prisoten. Pavel je na tem mestu citiral dva grška misleca, Epimenidesa s Krete (1) in Aratusa (2). Ker smo Božja stvaritev, ustvarjeni po Božji podobi, Pavel uporablja izraz Božjega rodu; toda kljub temu si ne smemo predstavljati, da je božanstvo podobno nečemu, kar je narejeno iz kovine ali kamna in je delo umetnikovih rok. 

V nadaljevanju pravi, da je Bog zatisnil oči nad časi nevednosti, v kateri so živeli pogani, zdaj pa vse ljudi poziva k spreobrnjenju. Podobno je pred tem govoril poganom v Listri, ki jo je obiskal skupaj z Apolom: "Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota.  In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in vam srca napolnjeval z veseljem." (Apd 14, 15b-17) Do tukaj vse lepo in prav. Dokler se je Pavel zadrževal na področju naravne teologije, ki je v bistvu tudi del filozofije, so ga z zanimanjem poslušali. Konec koncev so tudi nekateri grški filozofi razvili nekakšen koncept boga, ki pa je močno drugačen od judovskega in krščanskega. Nato pa je Pavel izrekel nekaj, kar je bilo za veliko večino njegovih poslušalcev popolnoma nesprejemljivo: "Zakaj  določil je dan (namreč Bog, op. Diz.), ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih." (Apd 17,31) Ko je apostol omenil vstajenje mrtvih, so se nekateri med njimi norčevali, drugi pa rekli, da bi ga o tem poslušali kdaj drugič. Le malo je bilo takih, ki so sprejeli evangelij. Toda bili so tudi taki. 

Apostol Pavel je vsaki ciljni skupini oznanil evangelij na drug način. S pogani ni mogel ravnati enako kot z Judi, ki so imeli Sveto pismo (tisti del, ki mu danes rečemo Stara zaveza) in so bili dobro seznanjeni z Božjimi obljubami. Čeprav ga je v Atenah zelo motila prisotnost mnogih malikov, tega ni očitno izrazil, ampak  povedal, da se Boga ne da upodobiti z materialnimi sredstvi, kar za izobražene Grke niti ni bilo sporno. Pri svoji evangelizaciji je omenil oltar neznanemu bogu in  neznanega  razodel kot znanega Boga.  Na koncu  je požel precej pičel uspeh, dosti slabši kot pozneje v Korintu. Tudi danes ni nič kaj drugače, zato je treba poudariti, da evangelizacija ni odvisna od oznanjevalca, ampak od Boga. Oznanjevalec seje seme Božje besede, Bog pa odloča, kaj in koliko bo od tega zraslo. Bog je suveren. 

Slab argument proti Bogu

Moj argument proti Bogu je bil, češ da je vesolje videti tako kruto in nepravično. Toda od kod mi ideja  o pravičnem in nepravičnem? Človek ne reče, da je neka črta kriva, v kolikor nima določene ideje o ravni črti. 

~C. S. Lewis