Preverjanje vere cerkve

Vero cerkve je treba preverjati z Božjo besedo, ne pa Božjo besedo s cerkvijo, pa tudi ne z mojo vero. 

~ Lady Jane Grey

Pavlova zahvala in molitev

Efez danes: Celzova knjižnica in vrata na agoro. Vir slike: Wikipedia

Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. 16 Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, 17 da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, 18 in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, 19 kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči, 20 ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, 21 nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. 22 In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, 23 ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje.           (Ef 1,15-23)

 Efez je bil bogato in imenitno pristaniško mesto ob egejski obali Male Azije ter v 1. stoletju po Kr.  glavno mesto rimske province Azije in sploh eno najpomembnejših mest imperija. Danes leži v turški provinci Izmir, nanj pa spominjajo le še razvaline, ki se jih splača videti. Če obiščete grški otok Samos, vam priporočam izlet na to arheološko lokacijo. Ta kraj je tudi močno povezan z začetki krščanstva. Apostol Pavel je se je v njem zadrževal dva krat, in sicer v času svojega drugega in tretjega misijonskega potovanja.  Prvič  je tukaj prebil le krajši čas (cf. Apd 18,19-21), drugič pa je v njem oznanjal evangelij več kot  dve leti  in organiziral krajevno krščansko cerkev (cf. Apd 19,1-20,1). Efez je bil torej pomembno evangelizacijsko središče današnje zahodne Anatolije. 

 Sv. Pavel je po vsej verjetnosti napisal Pismo Efežanov v času svojega hišnega pripora v Rimu (cff. Ef 3,1. 6,20), v letih 60 - 62, to je približno pet let po svojem drugem bivanju v tem mestu. V vmesnem  času se je število vernih v Efezu in okolici že povečalo. Pavel je, kot pravi, slišal o njihovi veri do Jezusa Kristusa in ljubezni do vseh svetih (cf. Ef 1,15). Z besedo "sveti" Pavel ni mislil svetnikov, kot si jih danes (zlasti v katoliškem svetu) radi predstavljamo, ampak kristjane nasploh.   

Odnos naslovnikov do Kristusa in sovernikov ga je navdal z zahvalo in s spominjanjem v njegovih molitvah (cf. ibid. v. 16). Slavljenje in zahvaljevanje je nasploh pomembna značilnost Pisma Efežanom. 

 V v. 17 prosi Pavel Boga, da bi dal naslovnikom duha modrosti in razodetja v pravem spoznanju Boga (kar malce spominja na  Trubarjevo prošnjo na začetku Katekizma iz leta 1550). Sveti "Duh  namreč preiskuje vse, celo Božje globine".  (1Kor 2,10)  V naslednji (18.) vrstici pa prosi, da bi se verni ovedli (kar velikokrat pozabljamo), kakšno upanje je pred nami in kakšnega bogastva in  dediščine smo deležni. 

 V vrsticah, ki sledijo, je Pavel  v svojo molitev vpletel novozavezni nauk o Kristusovem vstajenju od mrtvih in  njegovem poveličanju ter ustoličenju na desnici Boga Očeta.  Iz besedila lahko izluščimo dve  dejstvi, ki sta pomembni za razumevanje povezave med Jezusovim vstajenjem in statusom vernikov. 

1. Taista moč in zmožnost, ki je obudila Jezusa od mrtvih, deluje tudi v njegovih  vernikih.
2. Jezus uživa svoj položaj tistega, ki je nad vsakršnim vladarstvom silo in oblastjo, kar je  v korist cerkve. On ne uživa le najvišjega položaja v vesoljstvu, ampak pri tem hkrati predstavlja  svoje verno ljudstvo. On po eni strani vlada, po drugi pa služi svojim vernim, torej cerkvi. Njegova mogočna oblast je v funkciji služenja.   Isti princip velja tudi za cerkev, čeprav je naša človeška narava  bolj nagnjena h gospodovanju kot k služenju, kar pa je s krščanskega stališča narobe. Oblast nikakor ni sama sebi namen, ampak je  njen pravi cilj  služenje. Zato mora biti Jezusova pravilna raba moči in oblasti  zgled za kristjane. 

Kristjani se prevečkrat premalo zavedamo, kakšno bogastvo predstavlja naš Gospod Jezus Kristus in kaj premoremo v njem. Zato je prav, da to védenje v sebi redno obnavljamo. Martin Luther je izjavil:  "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Ravno evangelij pa nas uči, kaj vse je Jezus storil za nas ter namesto nas in kaj vse nam je zadobil s svojim brezgrešnim življenjem v poslušnosti nebeškemu Očetu ter s svojo smrtjo na križu in vstajenjem. Poleg tega je on naš edini srednik in priprošnjik (cff. 1Tim 2,5. Heb 9,15). Njemu pripada slava na veke!

Preganjanje kot del življenja cerkve

Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste bili razsvetljeni, že ste v trpljenju prestali velik boj. 33 Zdaj ste bili javno izpostavljeni sramotenjem in stiskam, zdaj ste bili tovariši tistih, ki jih je to zadelo. 34 Tudi z vklenjenimi ste sočustvovali. Z veseljem ste prenesli, da so vam pobrali imetje, ker ste vedeli, da imate boljšo in neminljivo posest. 35 Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo. 36 Kajti stanovitnost vam je potrebna, pa boste izpolnili Božjo voljo in tako dosegli, kar je obljubljeno. 

37 Zakaj še malo, prav malo 

in prišel bo ta, ki prihaja, in ne bo odlašal. 

38 Moj pravični bo živel iz vere. 

In: Če pa se odtegne, moja duša nad njim nima veselja. 

39 Mi pa nismo med tistimi, ki bi odstopali in se tako pogubili, temveč med tistimi, ki verujejo in tako rešijo dušo. 

(11) 1 Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. 2 Zaradi nje je bilo namreč pričano v korist starih. 3 Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže.

(Heb 10,32-11,3)

Preganjanja so od vsega začetka stalnica v zgodovini cerkve. Spomnimo se Štefana, tam čisto nekje na začetku, njemu je nato sledilo še mnogo, premnogo podobnih primerov mučeništva mož in žena. Zato ni čudno, da se je te teme lotil tudi avtor Pisma Hebrejcem. 

Jezusu Kristusu je bilo že kmalu po rojstvu prerokovano, da bo postal semeion antilegomenon, znamenje, ki se mu nasprotuje (cf. Lk 2,34). Isto je naš Gospod napovedal tistim, ki mu bodo sledili (cf. Jn 15,20).  Kot je razvidno iz Heb 10,32-35, so bili naslovniki pisma, komaj so se spreobrnili h Kristusu, deležni najrazličnejših oblik preganjanja, v tem primeru zaenkrat še  brez smrtnih obsodb, od javnega sramotenja, do ječ in zaplemb premoženja. Podobne in še hujše stvari se še danes dogajajo v Severni Koreji, v islamskih državah, na Kitajskem, Indiji, Eritreji in še kje. Na progresivnem zahodu stvari zaenkrat še zdaleč niso tako slabe, lahko pa se poslabšajo. Pisec Pisma Hebrejcem hvali  sočustvovanje naslovnikov z brati in sestrami v ječah ter  njihovo prenašanje zaplemb in jih obenem spodbuja k vztrajnosti in stanovitnosti na poti, katere cilj je večno življenje. 

V vv. 37 in 38 avtor prosto navaja Hab 2,3.4, s čimer spet opogumlja kristjane k vztrajnosti, kajti njihova preizkušnja bo pravzaprav kratkotrajna. Pri tej vztrajnosti, oziroma stanovitnosti, je najpomembnejša stvar vera, ki je neobhodno potrebna za pravičnost pred Bogom, zdrs s te poti pa bi zagotovo pomenil Božje nezadovoljstvo in obsodbo. Vztrajanje v veri  na Božji poti je tisto, kar vodi v dokončno odrešitev duše (Heb 10,39). 

Na začetku 11. poglavja podaja pisec definicijo vere, v kateri opredeljuje vero kot zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Tu ne gre za upanje, utemeljeno na domišljiji ali na pobožnih željah, ampak za zaupanje v nekaj, kar pripada prihodnosti, česar zaenkrat še ne vidimo, a nam je Bog to obljubil. Ne gre torej za slepo zaupanje, ali za skok v temo, ampak za prepričanje in zaupanje v Boga, ki je vsemogočen, neskončno moder in neskončno vreden zaupanja. Ta Bog se je osebno razodel v osebi Jezusa Kristusa in so se njegove obljube vseskozi izkazale kot zanesljive. To je vera, po kateri so starozavezni očaki, kljub vsem svojim napakam in spodrsljajem, prejeli od Boga dobro pričevanje (v. 2). Po veri tudi vemo, da je bilo vse vesoljstvo ustvarjeno in priklicano v bivanje z njegovo besedo, torej iz nič (ex nihilo), ne pa morda iz prej obstoječe materije, kaosa, ali česa podobnega. 

Glavno, k čemer spodbuja avtor Pisma Hebrejcem preganjano cerkev, je vztrajnost in stanovitnost v veri. Glede teh stvari je brezkompromisen. Tudi Jezus je rekel svojim učencem: "Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mr 13,13) Niti Jezus niti pisec našega odlomka nista vernim obljubljala brezskrbnega življenja v ljubečem okolju. Svet ima svoja pravila, ki so v nasprotju z Božjimi pravili. Toda, pozor! Svet ni največja grožnja cerkvi. Isto velja za preganjanje. Največja grožnja cerkvi je njen kompromis s svetom. Ko cerkev  odpove glede nauka vere, zlasti nauka o opravičenju, za katerega pravi Luther, da z njim cerkev stoji ali pade, se začne pot navzdol. Cerkev, ki oznanja čisti evangelij, je zdrava cerkev. Evangelij pa nas uči, da je  Jezus Kristus prišel na svet odrešit grešnike. S svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. Njemu pripada vsa slava!

 

Beseda in Duh

Božja beseda je glavno orodje, ki ga uporablja Sveti Duh, da bi razsvetlil um ljudi. 

~ Jonathan Edwards

Marija iz evangelijev

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni."  (Lk 1,48b.49a)

Pričujoči odlomek je vzet iz Marijine slavilne pesmi, znane kot Magnifikat. Te besede je Marija izrekla ob srečanju s svojo sorodnico Elizabeto. V protestantskih krogih smo žal zelo mačehovski do Marije in jo večkrat obravnavamo kot nekakšno nebodijetreba Pepelko. Po drugi strani pa naši duhovni sorodniki z drugega brega Tibere pravijo, da ni o Mariji nikoli dovolj govorjenja, imajo jo za srednico vseh milosti, neuradno celo za soodrešenico itn. Tudi sorodstvo z druge strani Bosporja jim glede tega v mnogočem  pritrjuje, a ne v vsem. Ker so iz Marije naredili nekakšno boginjo, se je protestantski del odločil, da bo iz nje naredil Pepelko. Najbrž zato, da bi prišlo do izenačenja, ali pa ker misli, da je boljše nekaj ne uporabljati, kot napak uporabljati. V bistvu sta obe opciji napačni, vse je namreč treba pravilno in po pameti uporabljati. 

Kaj nam torej ostane, če Marije ne pobožanstvimo, kot to počno oni onkraj Tibere in Bosporja? 

Več v prispevku "Marija: Pepelka ali boginja?" na tej povezavi  >>>

Izvoljeni in poklicani

Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja. 14 V to vas je tudi poklical po našem evangeliju, da bi prišli do slave našega Gospoda Jezusa Kristusa. 15 Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo. 16 Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš Oče, ki nas je v svoji milosti vzljubil in nam dal neminljivo tolažbo in blago upanje, 17 pa naj opogumi vaša srca ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi. 

(2Tes 2,13-17)

V prvih dveh vrsticah našega odlomka (2Tes 2,13.14)  apostol Pavel zagotavlja vernikom v Solunu, preko njih pa vsem, ki verujemo v Jezusa Kristusa vernikom, da smo deležni popolnega odrešenja. Bog Oče nas je izvolil in poklical, Bog Sin deli svojo slavo s svojim ljudstvom, Bog Sveti Duh pa daje Božjemu ljudstvu svojo posvečujočo milost. Izvolitev je tisto, kar se je zgodilo pred stvarjenjem sveta (cf. Ef 1,4), nato pa nas je Bog poklical z učinkujočim klicem, torej s klicem, na katerega se ne moreš oglušiti. 

Vse to je lepo opisano v 7. členu  I. poglavja Kánonov dordrechtske sinode, kjer pravi:

Izvolitev je nespremenljivi Božji sklep, s katerim je Bog pred začetkom sveta, iz čiste milosti in kot je ugajalo njegovi suvereni volji, izmed vsega človeškega rodu, ki je po lastni krivdi odpadel od prvotne pravičnosti v greh,  izvolil določeno število oseb, da bi bile odkupljene v Kristusu. Njega je od vekomaj določil za Srednika in Glavo izvoljenih ter za temelj odrešenja.                                                                                                          Izvoljene, ki po naravi niso niti boljši niti  zaslužnejši od drugih, ampak z njimi soudeleženi v isti bedi, je Bog določil, da jih izroči Kristusu, da bi bili po njem odrešeni;  z učinkujočim klicem jih je poklical ter jih s svojo Besedo in Duhom  pritegnil v občestvo s Kristusom, da bi dobili pravo vero, opravičenje in posvečenje. S svojo močjo jih ohranja v občestvu s svojim Sinom, da bi jih nazadnje poveličal in tako pokazal svoje usmiljenje, v hvalo bogastva  svoje slavne milosti, kakor je pisano: "[P]red stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem." (Ef 1, 4-6) Na drugem mestu pa pravi: "Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,30)

 Omenjeni člen lepo opisuje proces posameznikovega spreobrnjenja, ki vsebuje izvolitev in vnaprejšnjo določitev, učinkujoči klic, ki ima za rezultat spreobrnjenje, opravičenje in posvečenje. Učinkujoči klic je suvereno delo Boga, ki preko evangeljskega oznanila v moči Svetega Duha pripravi posameznico ali posameznika k spreobrnjenju. Ta vrsta klica se razlikuje od splošnega klica ali splošnega povabila k spreobrnitvi, katerega so deležni mnogi, toda, kot je rekel Jezus: "Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih." (Mt 22,14) Veliko jih je deležnih splošnega klica, malo pa se jih na ta klic odzove. Teh "malo" so deležni učinkujočega klica. Takega klica se ne da zavrniti (cff. Jn 10,3.4. 26-29). 

Nauk o izvirnem grehu nas uči, da smo vsi ljudje po naravi mrtvi, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23) Bog pa nas je oživil preko svojega učinkujočega klica: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov [...] Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil." (Ef 2,1.4.5) Sveti Duh razsvetljuje um in prenavlja srca tistim, ki jih je Bog izvolil, tako da so voljni sprejeti evangelij kot od Boga razodeto resnico, Kristus pa postane predmet njihove ljubezni. 

V nadaljevanju spodbuja Pavel kristjane, da bi vztrajali v posredovani resnici in prosi Boga, da bi bili opogumljeni ter utrjeni v dobrem delu in besedi.  Preden zaključim, bi se ustavil pri 15. vrstici, kjer pravi: "Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo."  (Moji poudarki) Ta vrstica je za nas zanimiva zato, ker jo rimski katoliki in pravoslavni uporabljajo kot dokaz, da Sveto pismo ne vsebuje vse resnice, saj naj bi poleg svetopisemske resnice obstajala tudi resnica, ki so jo apostoli razodeli ustno, torej naj bi jo vernim izrazili z besedo. Vzemimo na primer nauk, da je koristno, ali celo potrebno častiti svete podobe, moliti k pokojnim svetnikom itn. Seveda se lahko popolnoma strinjamo, da Biblija ne vsebuje vsakega Jezusovega stavka ali vsake besede, ki so jo izrekli apostoli. Ne moremo pa se strinjati, da bi apostoli ukazali nekaj, kar je v nasprotju s Pismom, npr., da je potrebno častiti podobe, ali pa, da je potrebno verovati, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. V slednjem primeru gre za preveč pomembno podrobnost, da bi jo pisci Nove zaveze izpustili. In še več takih naukov obstaja (vice, mašna daritev, papeška nezmotljivost itn.). 

Seveda obstaja tudi tako izročilo, ki je povsem skladno z naukom Svetega pisma in to izročilo sprejemamo in spoštujemo. Sprejemamo torej vsak nauk, ki gre gladko skozi sito Svetega pisma. Naj vsemogočni Bog še mnogim podeli pravo spoznanje sebe in odrešenja, ki je edino v našem Gospodu Jezusu Kristusu, v katerem smo izvoljeni in poklicani!

Kažipot v nebesa

Beseda je svetilka našim nogam.  Če ne bomo hodili v njeni svetlobi, potem se ne bomo nikoli držali Kraljeve poti, ki vodi v nebesa. 

~ J. C. Ryle

Prava modrost

Kdo med vami je moder in razumen? Z lepim življenjem naj pokaže svoja dela v krotkosti modrosti. 14 Če pa imate v srcu grenko nevoščljivost in prepirljivost, se nikar ne hvalíte in ne lažite proti resnici. 15 Ta modrost ne prihaja od zgoraj, temveč je zemska, duševna, demonska. 16 Kjer sta namreč nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo. 17 Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine. 18 In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir.  (Jak 3,13-18)

Jakob je bil v prvi vrsti zelo praktičen človek. Tistim, ki so se zanašali le na vero, pa te vere niso potrjevali s svojimi deli, je rekel, da je vera brez del mrtva (cf. Jk 2,26). V zgornjem odlomku pa je pokazal, da se prava modrost odraža skozi pobožno življenje. 

Za Jakoba modrost ne pomeni le nekaj čisto intelektualnega, ampak tudi nekaj, kar se na zunaj odraža v človekovem obnašanju. Krotkost je bila za Grke znak šibkosti, toda Jezus jo je povzdignil v kardinalno krepost (cf. Mt 5,5). Krotkost ne izhaja iz strahopetnosti ali pasivnosti, ampak iz zaupanja v Boga, zato je popolnoma prosta bolestnega samodokazovanja. 

Grenka nevoščljivost in prepirljivost sta v popolnem nasprotju z resnično modrostjo, za katero je značilna krotkost. Vodita namreč v delitve in strankarstvo, preko česar si hočejo posamezniki zagotoviti vodstvo in prestiž. Te vrste modrost je zemska, duševna in demonska, kot piše v 15. vrstici. Zaporedje pridevnikov ni naključno, saj si sledijo od slabega k najslabšemu. Gre za vedenje, ki je posvetnjaško, čutno in nasprotno od duhovnega in ima izvor v kozmičnih silah teme. Posledici takšne satansko gnane  "modrosti" sta prepir in zlo. V sodobnem svetu je tega ogromno, za kar verjetno ne potrebujem dokazov,  saj nas mediji s tem vsak dan bombardirajo. 

Tej vrsti "modrosti" Jakob zoperstavlja modrost, ki je od zgoraj, ki ustvarja karakterne lastnosti, kakršne si  vsi želimo. Primarna krepost je tu čistost. Sledi miroljubnost, ki je popolno nasprotje prepirljivosti in neredu, ki ga slednji prinaša. Prizanesljivost je  krepost, s katero kažemo spoštovanje do občutkov drugih. Imamo dve ušesi in samo ena usta, kar pomeni, da je prav, da smo dovzetni do tistega, kar nam povedo drugi. Modra oseba ne skopari z usmiljenjem, ampak v obilju izkazuje usmiljenje. Je tudi nepristranska in iskrena, ne dela razlik in ne zavaja. Sad vsega tega je mir. 

Vse to je videti  lepo in idealno, tako da je že skregano z resničnim življenjem.Tega se je zagotovo zavedal tudi apostol Jakob, ko je pisal svoje pismo. Zato nas na drugem mestu spodbuja:  "Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo. Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava." (Jak 1,5.6). Modrost pač ne pade iz nebes kot zrela hruška, ampak je treba zanjo prositi. Vsakič znova. In pri tem seveda verovati.

Božji ideal je bil vedno popolnost, cerkev pa je, kakorkoli obrnemo, samo skupnost opravičenih grešnikov. Zato je kesanje vsakdanji pojav v življenju kristjana. Sv. Janez piše: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9) Ob vseh  padcih in neuspehih, pa tudi uspehih, si moramo vsakič znova  oznaniti evangelij, v katerem naš Gospod pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Dejstvo je, da je Jezus tisti, ki rešuje!

Veliki šmaren

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja na spletni strani Slovenske škofovske konference ne najdemo nič posebnega novega, razen datuma, ampak le trditve, ki se tam pojavljajo skozi vsa leta, odkar obstaja njihova spletna stran, ali vsaj, odkar jo spremljam. Zato tudi jaz ne bom na tem mestu napisal ničesar novega. Pripoved o Marijinem vnebovzetju pač ne gre skozi sito sola Scriptura, pa tudi skozi sito cerkvenih očetov prvih stoletij ne. Evzebij, na primer,  v svoji Cerkveni zgodovini, ki sega nekako do Konstantinovega časa, tega ne omenja, pa bi moral, če bi cerkev to tedaj res tako pridno in vneto  verovala, kot pravi Rim.  Pa si še enkrat malo podrobneje poglejmo to stvar.

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo po vsej verjetnosti odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kako naj bi točno odgovorili.  

Pa si poglejmo, kaj govori o tem prazniku in njegovi zgodovini spletna stran slovenske škofovske konference! 

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega. 

 Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta po vsej verjetnosti prišel do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in naokoli krožila dva spisa,  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je  za  dogmo rimske cerkve  proglasil Pij XII. leta 1950. S stališča dogme  o papeški nezmotnosti iz leta 1870 se poraja vprašanje, kdo od teh se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII.  Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje nekatere spise, a v resnici  ni povsem jasno, ali je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. Glede tega torej zgodovina ni na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh posebna značilnost rimske in še nekaterih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." Res je, Jezus Kristus je v njej glavna oseba. 

Calvin o branju Svetega pisma

Branje Svetega pisma je tisto, kar nam daje rast v pobožnosti in svetem življenju. Zato si moramo prizadevati, da bi se naučili, kar smo prejeli v Pismu. 

~ Jean Calvin

Lažni učitelji in prava pobožnost

To úči in priporočaj. 3 Če kdo uči drugačen nauk in se ne približuje zdravim besedam, namreč besedam našega Gospoda Jezusa Kristusa, in res pobožnemu nauku, 4 je domišljav in ničesar ne razume. Še več, tak boleha za razpravljanji in pričkanji za besedo. Iz tega pa izvirajo nevoščljivost, prepir, kletve in zlobna sumničenja, 5 prerekanje ljudi, ki so v umu pokvarjeni in oropani resnice ter mislijo, da je pobožnost le vir dobička. 6 Res je prava pobožnost velik dobiček, a le za tistega, ki je zadovoljen z najnujnejšim. 7 Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti. 8 Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko. 9 Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje. 10 Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.  (1Tim 6, 2b-10)

Pričujoči odlomek sodi v zaključni del Pavlovega Prvega pisma Timoteju. Ta del je podoben  uvodnemu delu omenjenega pisma (cf. 1Tim 1,3-10. 20.21), v katerem apostol ravno tako opozarja naslovnika, naj bo pozoren na lažne učitelje. 

Vrstica 1Tim 6,2b se nanaša na predhodno vsebino pisma. Nekateri menijo, da je imel Pavel tu v mislih vsebino od 5,1-6,2a, drugi pa, da celotno predhodno vsebino pisma. Zdravi nauk, o katerem je govora v 1Tim 6,3 je v kontrastu z naukom lažnih učiteljev.  V cerkvi ni nikoli primanjkovalo lažnih učiteljev, enako je danes. Bojim se, da jih je danes najmanj toliko, kot jih je bilo poprej skozi celotno  zgodovino cerkve. Pri tem igra posebno vlogo sla po dobičku, ki jo Pavel označuje kot korenino vsega zla (cf. v. 6). Iz zgodovine se najbrž spomnimo kupčevanja z odpustki, ki so ga izvajali v rimski cerkvi in je sprožilo reformacijsko gibanje. Danes ni nič drugače.  Iz Amerike  pljuska po celem svetu "teologija" zdravja in obilja (bogastva), oziroma health and wealth.  Njeni oznanjevalci, ki so sami velikokrat bajno bogati, trdijo, da Bog hoče, da so kristjani zdravi in bogati. Ti lažni učitelji na vse načine izsesavajo denar  iz ljudi, tudi iz revežev in  s svojim življenjskim slogom dokazujejo resničnost Pavlovih besed, da je zanje pobožnost samo vir dobička in nič več. Oznanjevalci lažnega evangelija, ki pravijo, da potrebuješ za zdravje in bogastvo samo močno vero, so pod obsodbo.   

Kot pravi Pavel v 6.-9. vrstici našega poglavja, je prava pobožnost res velik dobiček, a  drugačne vrste od prejšnjega. Večnostna perspektiva, ki jo ponuja Bog, resničnemu verniku pomaga v boju s privlačnostjo lakomnosti, zato   je lahko povsem zadovoljen že s tem, da ima hrano, obleko in streho nad glavo. Premoženje, bogastvo in denar niso sami po sebi zlo, korenina vsega zla je pohlep po denarju (cf. ibid. v. 10). Ta se lahko na zunaj izraža na dva načina: prvi je, da pohlepnež, ki ima že dovolj in preveč, še kar grabi, drugi pa, da hoče tisti pohlepnež, ki nima, na silo vzeti prvemu, ali pa tistim, ki so prišli ma neoporečen način do premoženja. Greh se da zelo lepo zamaskirati s pravični(šk)imi cilji. To sicer lahko vžge pri ljudeh, pri Bogu pa ne. Ljubezen do denarja je premnoge tako ali drugače odpeljala proč od vere. 

Ničesar nismo prinesli na svet, pa tudi odnesli ne bomo ničesar (cf. ibid. v. 7). Edina stvar, ki nas zanesljivo vse čaka, je smrt. Zato je edino pravo zadovoljstvo, ki nas tudi v najtemnejših okoliščinah, celo v smrti, ne  pusti na cedilu, naš Gospod Jezus Kriatus. On je umrl za naše grehe in nam s svojim vstajenjem zagotavlja, da je popolni in resnični Odrešenik. Kdor vanj zaupa in se popolnoma zanaša nanj, je že tukaj in zdaj deležen predokusa večnega življenja. V njem je, kot pravi pesem, tudi slaboten močan in  revež bogat .

Svet, svet, svet

Sveto pismo ne pravi: "Bog je ljubezen, ljubezen, ljubezen", niti:  "Bog je milost, milost, milost", ampak mu pravi: "Svet, svet, svet."

~ R. C. Sproul

Pavel med filozofi

 Atene so v 1. stoletju po Kr. že izgubile velik del nekdanjega sijaja, a so bile kljub temu še vedno pomembno intelektualno, umetniško in kulturno središče antičnega sveta. Sem so bratje v Kristusu poslali apostola Pavla, ker je prišel v konflikt z Judi iz Makedonije, zlasti s solunskimi. V mestu je čakal na svoja sopotnika ter sodelavca Sila ter Timoteja (cf. Apd 17,14.15).  O kratkotrajnem Pavlovem bivanju v Atenah nam pripoveduje odlomek iz Apostolskih del 17,16-34. 

 Atene so bile v 1. stoletju po Kr. še vedno imenitno mesto,  z mogočnimi kulturnimi spomeniki, kot so templji, kipi, javne zgradbe in podobno. Pavla je ob prihodu v mesto močno prizadelo, ko je videl okrog sebe vso množico malikov (cf. Apd 17,16).  V mestu je obiskal judovsko shodnicoin se na agori ter rimskem forumu pogovarjal z naključnimi mimoidočimi, med katerimi so bili tudi epikurejski in stoiški  filozofi ter jim govoril o Jezusu in o vstajenju mrtvih. Nekateri med njimi so ga ozmerjali za blebetača, drugi obtožili oznanjanja tujih božanstev, tako kot nekoč poprej Sokrata.  Da bi se bolje poučili, so ga odvedli na Areopag, da bi, radovedni kot so bili,  kaj več izvedeli o novih naukih, ki jih je oznanjal.  Danes ne vemo, ali so ga odvedli na dobesedni Aresov grič (Areopag), ali na prostor na agori, kjer je zasedal areopag, kot se je imenovalo sodišče, ali celo morda pred samo sodišče. Kakorkoli že, Pavlu je bilo dano spregovoriti. 

Sv. Pavel je na začetku svojega (za)govora pohvalil pobožnost Atencev (tako je vsaj razumeti), čeprav je imel o poganskih bogovih zelo slabo mnenje, saj nekje pravi: "Kaj hočem reči? Da je kaj to, kar se žrtvuje malikom, ali da je morda malik sam kaj? Nikakor! Povedati hočem, da to, kar žrtvujejo, žrtvujejo demonom in ne Bogu." (1Kor 10,19.20) V nadaljevanju je omenil nek oltar v mestu, ki je bil posvečen neznanemu božanstvu, vendar se ni zaustavil pri neznanem bogu, ampak jim je spregovoril o živem Bogu, Stvarniku vsega, kar obstaja in je bil povsem neznan Pavlovim poslušalcem. 

 Ta Bog je neskončno vzvišen nad poganskimi božanstvi, z vsemi njihovimi muhami in slabostmi, ki so bili predmet čaščenja Atencev. Edino ta Bog si zasluži čaščenje, "... saj ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo (1). Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: '… saj smo po rodu iz njega.' (2)" (Apd 17,27b. 28) Bog ni neka oddaljena resničnost, ampak povsod prisoten. Pavel je na tem mestu citiral dva grška misleca, Epimenidesa s Krete (1) in Aratusa (2). Ker smo Božja stvaritev, ustvarjeni po Božji podobi, Pavel uporablja izraz Božjega rodu; toda kljub temu si ne smemo predstavljati, da je božanstvo podobno nečemu, kar je narejeno iz kovine ali kamna in je delo umetnikovih rok. 

V nadaljevanju pravi, da je Bog zatisnil oči nad časi nevednosti, v kateri so živeli pogani, zdaj pa vse ljudi poziva k spreobrnjenju. Podobno je pred tem govoril poganom v Listri, ki jo je obiskal skupaj z Apolom: "Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota.  In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in vam srca napolnjeval z veseljem." (Apd 14, 15b-17) Do tukaj vse lepo in prav. Dokler se je Pavel zadrževal na področju naravne teologije, ki je v bistvu tudi del filozofije, so ga z zanimanjem poslušali. Konec koncev so tudi nekateri grški filozofi razvili nekakšen koncept boga, ki pa je močno drugačen od judovskega in krščanskega. Nato pa je Pavel izrekel nekaj, kar je bilo za veliko večino njegovih poslušalcev popolnoma nesprejemljivo: "Zakaj  določil je dan (namreč Bog, op. Diz.), ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih." (Apd 17,31) Ko je apostol omenil vstajenje mrtvih, so se nekateri med njimi norčevali, drugi pa rekli, da bi ga o tem poslušali kdaj drugič. Le malo je bilo takih, ki so sprejeli evangelij. Toda bili so tudi taki. 

Apostol Pavel je vsaki ciljni skupini oznanil evangelij na drug način. S pogani ni mogel ravnati enako kot z Judi, ki so imeli Sveto pismo (tisti del, ki mu danes rečemo Stara zaveza) in so bili dobro seznanjeni z Božjimi obljubami. Čeprav ga je v Atenah zelo motila prisotnost mnogih malikov, tega ni očitno izrazil, ampak  povedal, da se Boga ne da upodobiti z materialnimi sredstvi, kar za izobražene Grke niti ni bilo sporno. Pri svoji evangelizaciji je omenil oltar neznanemu bogu in  neznanega  razodel kot znanega Boga.  Na koncu  je požel precej pičel uspeh, dosti slabši kot pozneje v Korintu. Tudi danes ni nič kaj drugače, zato je treba poudariti, da evangelizacija ni odvisna od oznanjevalca, ampak od Boga. Oznanjevalec seje seme Božje besede, Bog pa odloča, kaj in koliko bo od tega zraslo. Bog je suveren. 

Življenje ob Besedi

Življenje poleg Božje besede je življenje poleg Boga.

~ B. B. Warfield

Veselo oznanilo o edinem Sredniku

Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, 2 za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. 3 To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, 4 ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. 5 Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, 6 on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času. 7 Zaradi tega sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – za učitelja poganov v veri in resnici. 

(1Tim 2,1-7)

Zgornji odlomek iz 1, Pavlovega pisma Timoteju vsebuje navodila za molitev in čaščenje, kar je najbrž Pavlov odgovor na zlorabe, ki so jih v cerkev vpeljali krivi učitelji. Krščanstvo ima namreč z njimi opravka že od samega začetka. 

Na začetku obravnavanega odlomka (cf. 1Tim 2,1.2) spodbuja Pavel Timoteja in njemu zaupano občestvo k molitvi za "vse ljudi", med njimi za tiste, ki so bili na oblasti. Izraz vse (originalno grško pas), s katerim bomo še imeli opravek, v našem kontekstu ne pomeni vseh posameznih ljudi, ampak ljudi na splošno, torej ljudi iz vseh slojev, med drugim tiste, ki predstavljajo ali pa so predstavljali oblast. Sv. Pavel in takratni kristjani si niso želeli nič drugega, kot da bi živeli v miru in  bili varni pred preganjanjem. 

 V nadaljevanju (cf. ibid. v. 3.4) apostol pojasnjuje, zakaj je to dobro.  Dobro je zato, ker Bog želi,  bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. Spet smo pri zaimku vsi, ki se v grškem izvirniku glasi pas. Se bodo res vsi posamezni ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice? Iz prakse vemo, da ni tako. Nikoli niso vsi posamezni ljudje prišli do spoznanja resnice, zato se niso mogli rešiti. Zaimek vsi ali pas v določenih kontekstih res pomeni vsi ali vse, v drugih pa ne. Poglejmo nekaj novozaveznih primerov, v katerih se v originalu pojavi  zaimek pas ali v naših prevodih vsi, oziroma vse (poudarki so moji), in ne pomenijo vseh posameznih ljudi:

• "Vse mesto je šlo Jezusu naproti. In ko so ga zagledali, so ga prosili, naj odide iz njihovih krajev." (Mt 8,34)  Mesto kot tako mu ni šlo naproti, ampak prebivalci različnih starosti in iz različnih družbenih slojev. Morda je bila med njimi  večina meščanov, ne verjamem pa, da res vsi.
• "Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil."  (Mr 2,13) Dvomim, da je res prihajalo k Jezusu čisto vse ljudstvo iz okolice Kafarnauma. Zaimek vsi tukaj pomeni veliko ljudi iz različnih družbenih slojev in različne starosti. 
• "To pa je trpelo dve leti, tako da so slišali besedo Gospodovo vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki." (Dap 19,10 Chráskov prevod) Vsi v provinci Aziji je niso slišali, so jo pa slišali ljudje iz različnih družbenih slojev, etničnih skupin in različne starosti, ki so živeli v omenjeni provinci. Imeli pa so več ali manj vsi to teoretično možnost, zato ima Slovenski standardni prevod (Apd 19,10) prevedeno takole: "To je trajalo dve leti, tako da so vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki, lahko slišali Gospodovo besedo." 

Božja volja ni v tem, da bi Bog v svoji suverenosti določil, da bi se morali rešiti vsi ljudje brez izjeme, po drugi strani pa je tudi res, da Bog ne želi smrti krivičneža (cf. Ezk 18,24), s čimer izkazuje človeškemu rodu svojo blagohotnost.  Odrešenje je namenjeno ljudem "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov" (Raz 7,9), starosti, družbenih slojev in kar je še takega. 

In smo že pri naslednjem področju, to je Jezusovo sredništvo ali posredništvo, omenjeno v 1Tim 2,5.6. Srednik je oseba, ki posreduje med dvema stranema, ki ne komunicirata in sta odtujeni ena od druge. Zato mora imeti srednik zvezo z obema takima stranema in se mora z njima tudi identificirati. Taki osebi danes rečemo mediator, kar prihaja iz latinščine. Vsak padli ud človeškega rodu je po naravi Bogu sovražen (cf. Rim 8,7), zato nad njim počiva Božja jeza (cff. Rim 1,18. 2,5-9. 3,5.6). Iz tega razloga je Bog poslal v svet svojega Sina "v podobi grešnega mesa" (Rim 8,3), da je opravil spravo za naše grehe. Jezus je za nas postal greh, da bi mi pridobili Božjo pravičnost (cf. 2Kor 5,21). On "je srednik nove zaveze" (Heb 9,15), ki nas je pomiril z Bogom in s svojo eno samo daritvijo na križu  opravil popolno zadostitev za naše grehe. Zato pravi Božja beseda: "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temveč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR)  Kristus sedi na Božji desnici (cff. Apd 7,55.56. Rim 8,34. Kol 3,1. 1Pt 3,22) in posreduje za nas (cff. Rim 8,34. Heb 7,25).  V našem odlomku beremo, da je Bog eden, in tudi srednik eden, to je Jezus Kristus (cf. 1Tim 2,5).  Srednikov ni več, tako kot tudi ni več Bogov.

Skozi stoletja se je v krščanstvo prikradla ideja, da obstajajo tudi vmesni sredniki med posamezniki in Kristusom. Vlogo teh vmesnih srednikov so začeli pripisovati mučencem, apostolom in nasploh svetnikom, predvsem pa Mariji. Božja beseda, zapisana v Svetem pismu nikjer ne pravi, da bi bili Marija in svetniki v katerem koli smislu sredniki. Nikjer. V 5. vrstici našega odlomka celo izrecno piše, da je srednik med Bogom in ljudmi samo eden, to je Jezus Kristus.  Seveda obstajajo sveti ljudje, ki so živeli v preteklosti in so vredni vsega spoštovanja, niso pa sredniki, h katerim bi molili. 

Jezus, naš edini Srednik, je odkupil Božje ljudstvo. To veselo oznanilo, da so nam v njem odpuščeni vsi grehi, če vanj verujemo in mu zaupamo, je  apostol Pavel širil po svetu (cf. 1Tim 2,7).  Taisto oznanilo, da je bil Jezus žrtvovan zaradi naših grehov in je s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik (cf. Rim 4,25), je tudi najpomembnejše sporočilo Kristusove cerkve, in mimogrede povedano, tudi tega bloga.

Nekaj najlepšega pred Bogom

V Božjih očeh ni ničesar lepšega kot duša, ki rada posluša njegovo besedo.

~ Martin Luther

Oznanjevanje besede vere

Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega. 6 Toda pravičnost, ki je iz vere, pravi takole: Ne govôri v svojem srcu: "Kdo se bo povzpel v nebesa?" To pomeni pripeljati dol Kristusa. 7 Ali: "Kdo se bo spustil v brezno?" To pomeni pripeljati Kristusa nazaj od mrtvih. 8 Kaj torej pravi?

Blizu tebe je beseda,

v tvojih ustih in v tvojem srcu;

namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. 9 Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. 10 S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. 11 Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. 12 Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. 13 In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.

14 Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? 15 In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh!16 Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju? 17 Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi.   (Rim 10,5-17)

Religije sveta učijo, da se lahko odrešiš ali si pomagaš tako, da narediš nekaj za neko višjo silo, npr. božanstvo, in ta ti bo povrnila, ti pomagala ali te odrešila. To je odvisno od tega, ali gre za plemensko ali  odrešenjsko religijo. Toda krščanstvo je glede tega radikalno drugačno, saj uči, da je Bog tisti, ki odrešuje in to brez človeškega naprezanja, torej iz čiste milosti.

 Judje so v 1. stoletju verovali, da jih odrešuje njihovo vestno izpolnjevanje postave. Citat iz 3Mz 18, 5, ki ga navaja apostol Pavel na začetku našega odlomka (Rim 8,5), to lepo potrjuje. Kdor torej v popolnosti izpolnjuje postavo, bo rešen, kar pomeni stoodstotno izpolnjevanje vseh 613 zapovedi, ki jih vsebujejo Mojzesove knjige (Torá).  Toda, vsi najbrž prav dobro vemo, da ni težko zgrešiti niti pri tistih osnovnih 10 zapovedih s Sinaja, kaj šele pri ostalih 603. Zato nam Pavel v nadaljevanju (Rim 10,6-8) poda kontrast med pravičnostjo, ki je utemeljena na veri in pravičnostjo, ki temelji na postavi, kar ilustrira s pomočjo navedkov, vzetih iz 5Mz  30,12-14 in pravi, da ni nobene potrebe, da bi se povzpeli v nebesa ter od tam pripeljali Kristusa, saj ga je Bog že poslal na zemljo, prav tako tudi ni nobene potrebe, da bi ga šli iskat v podzemlje, kajti Bog ga je že obudil od mrtvih. Bog torej  ne zahteva od nas nobenih nadčloveških naporov, ampak vero v evangelij, ki ga oznanja sv. Pavel, oziroma v Njega, o katerem pripoveduje evangelij, torej v Jezusa Kristusa.. 

Vsebina evangelija je na kratko ta, da je Bog poslal svojega Sina Jezusa Kristusa na svet, kjer je njegov Sin s svojim popolnim in brezgrešnim življenjem izpolnil vse zahteve postave, bil umorjen za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik sveta. Zato je vera v njegovo obuditev od mrtvih tako zelo pomembna (cf. Rim 10, 9.10).  Priznanje, da je Jezus Kyrios, Gospod, je zunanji izraz te vere, ne razlog za pripisovanje kakšnih zaslug samemu sebi. Toda vera, ki rešuje, ni le golo doktrinarno strinjanje na intelektualni ravni, ampak srčno zaupanje v Kristusa z vsem svojim bitjem. 

V nadaljevanju (cf. vv. 11-13)  navaja apostol Pavel preroka Izaija (Iz 28,16) in Joela (Jl 3,5), kjer poudarja, da vodi v odrešenje vera v Kristusa in ne pravičnost iz del.  Bog daje svoje odrešenje vsem, tako Judom kot poganom. Vsak, kdor v veri kliče h Gospodu, bo torej rešen. 

 V odlomku Rim 10,14.15 najdemo serijo retoričnih vprašanj, ki predstavljajo verigo dogodkov, ki so predpogoj za posameznikovo zveličanje in so vezani na v. 13, oziroma na klicanje Gospodovega imena (cf. Jl 3,5). Zaporedje teh dogodkov poteka takole:

1. Ljudje lahko kličejo k Jezusu kot Odrešeniku le, če bodo verovali, da jih lahko reši.
2. Vera v Kristusa lahko obstaja le, če ga poznamo.
3. Kristusa lahko spoznaš le, če prejmeš sporočilo odrešenja.
4. Sporočilo odrešenja lahko prejmeš le, če ti ga poda nekdo, ki ga je za to poslal Bog.  To je bil tudi razlog, zaradi katerega se je apostol Pavel tako zelo trudil, da bi ponesel evangeljsko sporočilo do "koncev sveta".

Slišati (ali prebrati) evangeljsko sporočilo je neobhodni pogoj odrešenja, toda  sam po sebi še vedno nezadosten. Prejemnik mora temu sporočilu zaupati, oziroma verovati (cf. Rim 10,16). 

17. vrstica našega odlomka predstavlja kratek povzetek povedanega. Posameznik lahko pride k veri le preko poslušanja/branja evangeljskega oznanila, ki je Kristusova beseda, oziroma Euaggelion, torej veselo oznanilo o Jezusu Kristusu, križanem in od mrvih vstalemu Odrešeniku. On sam je namreč rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16) 

 Ali veruješ vanj, oziroma, ali mu zaupaš in se zanašaš nanj?

Čigav suženj?

Zato naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem. 13 Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti. 14 Kajti greh ne bo več gospodoval nad vami, saj niste pod postavo, ampak pod milostjo.
15 Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor! 16 Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost. 17 Zahvalímo se Bogu, ker ste bili sužnji greha, pa ste iz srca postali pokorni podobi nauka, ki vam je bil posredovan. 18 Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti.   (Rim 6,12-18) 

 Izraz suženj je v sodobni demokratični družbi nekaj, kar zbuja nezadovoljstvo in zgražanje. V 4. členu Splošne deklaracije človekovih pravic beremo naslednje: "Nikogar se ne sme držati v suženjstvu ali podložnosti; suženjstvo in trgovina s sužnji sta prepovedana v vseh oblikah." Toda kljub visokoletečim besedam in deklaracijam suženjstvo še vedno ni izkoreninjeno, niti tisto dobesedno. 

 Na tem mestu nimam namena govoriti o tej vrsti suženjstva, ampak o suženjstvu, ki smo mu od Adama naprej podvrženi vsi ljudje. Po naravi smo namreč vsi sužnji greha, smrti in hudiča. Toda, pozor! Kristus je vse, ki vanj verujemo, oziroma, mu zaupamo, osvobodil te vrste suženjstva (cff. Jn 8,32.36. Gal 5,1). Odrešenje, ki ga prinaša Kristus, je hkrati osvoboditev. V osnovi tu ne gre za socialno, politično ali ekonomsko osvobajanje, kot govorijo teologi osvoboditve in razni modernisti, ampak za osvoboditev od postave, greha in praznoverja.  

Greh je, kot sem že omenil, naravno stanje slehernega Adamovega potomca, z izjemo Jezusa Kristusa. Toda, ko vstopi Kristus v življenje posameznika,  greh izgubi svojo prvotno privlačno moč. V nas sicer še vedno prebiva greh, nismo pa več njegovi dolžniki. Posameznik je lahko suženj greha, ali Kristusov suženj. Med tema dvema skrajnostma ni nobene nevtralnosti. Kristjan ni več pod postavo, ampak pod milostjo. Toda, kot sem že povedal, greh še vedno prebiva v nas, toda njegovo gospostvo nad nami je končano. Zato je greh za kristjana nelogičen. Nov status kristjana je v tem, da je iz sužnja greha postal suženj pravičnosti. Toda za marsikoga je to zadnje dejstvo zelo slaba tolažba. Pripadniki raznih svetostnih gibanj pravijo, da kristjan ne sme več grešiti. To je sicer na nek način res, toda kristjan še vedno greši. Je pa tudi res, da kristjan več ne uživa v valjanju v grehu, ampak se hoče iz tega izkopati. Sv. Janez pravi: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9)  Priznanje grehov je torej ključ do odpuščanja.

Martin Luther je rekel: "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Smo pač kot preluknjana posoda. Matt Brown pa je izjavil: "Če svojemu srcu vsak dan oznaniš evangelij, potem boš vsak dan imel upanje, radost in mir."  Evangelij ni nekaj, kar bi potrebovali enkrat v življenju, ampak vsakodnevna potreba, ker se pač nahajamo v paradoksalni situaciji in vsak dan grešimo. Taisti evangelij nam pravi, da je Kristus živel namesto nas popolno življenje, bil usmrčen za naše grehe in vsem, ki vanj verujejo ter mu zaupajo, zagotavlja s svojim vstajenjem  večno življenje. Bogu hvala za ta dar!

 

Zmagovito

Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? 32 On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? 33 Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! 34 Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? 35 Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? 36 Prav kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves dan pobijajo,  imajo nas za klavne ovce. 37 Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. 38 Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, 39 ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.

   (Rim 8,31-39)

Ob koncu 8. poglavja Pisma Rimljanom je apostol Pavel napravil  nekakšen zmagoslaven zaključek vsega, kar je do tedaj napisal v omenjenem spisu. V njem navaja serijo izzivov, ki bi si prizadevali omajati zaupanje cerkve in posameznih kristjanov v Božjo ohranitveno pomoč tukaj in zdaj ter upanje na prihodnjo slavo. 

Martin Luther je ob neki priložnosti izjavil: "Pred kom naj bom zaskrbljen? Kdor je z Bogom, ima večino." Ne glede na to, koliko ovir in nasprotovanja smo deležni, velja za kristjana naslednje: "Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi." (2Kr 6,16) Satan in svet sicer lahko obtožujeta Božje otroke, kar tudi ves čas počneta, ne moreta pa jim vzeti Božjega otroštva, ker so odkupljeni z dragoceno Kristusovo krvjo. Nasprotovanja in preganjanja  sicer lahko pridejo, ne morejo pa omajati vere izvoljenih, to pa zato, ker je na naši strani Bog, ki je močnejši od vsega, kar nam nasprotuje.

Gospod Jezus Kristus je naš edini Srednik. On za nas posreduje pred našim nebeškim Očetom. Če je kdo v Kristusu, ga Bog Oče gleda in vidi skozi prizmo Jezusa Kristusa. Zato ne govori apostol Pavel brez razloga na drugem mestu, ko pravi: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) To so močne in nadvse ohrabrujoče besede. Tistim, ki jih je Bog izvolil, tem obenem zagotavlja stanovitnost do konca. Odrešenja in Božjega otroštva se ne da izgubiti, ne glede na to, kar pravijo tisti, ki verjamejo v domnevno človekovo svobodno voljo. Le po kakšni logiki si lahko nekaj časa Božji otrok, potem spet nekaj časa nisi, nato si ponovno, nato spet nisi itn.? 

Zatorej, kristjani pogum! Vse kar prihaja na nas in velo tisto, kar je navidezno proti nam, služi k dobremu. In ni tiste sile, ki bi mogla izvoljene ločiti od Božje ljubezni v Kristusu.  Zmagovalci smo, vendar ne po svoji zaslugi, ampak po Kristusovi. Vsa naša zmaga je v njem, ki nam je vse pridobil. Njemu slava in hvala na veke!

Prima Scriptura

Ceni cerkvene očete  in druge pisce,  vendar nikogar ne vrednoti kot enakega Božji besedi.

~ Richard Baxter