Otroci in dediči kraljestva

Pravim namreč takole: dokler je dedič še nedoleten, se nič ne razlikuje od sužnja, čeprav je gospodar vsega, 2 temveč je pod varuhi in oskrbniki vse do dne, ki ga je določil oče. 3 Tako je bilo tudi z nami. Ko smo bili nedoletni, smo bili usužnjeni prvinam sveta. 4 Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, 5 da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. 6 Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: "Aba, Oče!" 7 Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.  (Gal 4,1-7)

Pismo Galačanom je nastalo v prav posebnih okoliščinah. Posamezniki iz Galatije, pokrajine v osrčju Male Azije,  okrog današnje Ankare, so najprej z veseljem sprejeli evangelij, torej veselo oznanilo, da je Jezus umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Toda, kot se to zelo rado zgodi, so se v galatijsko cerkev kmalu vtihotapili osebki, ki so trdili, da vera v Kristusa ne zadostuje, in da morajo kristjani, ki hočejo biti zveličaniI,  izpolnjevati tudi Mojzesovo postavo. Sv. Pavel se je takim odločno uprl in Galačanom razložil vlogo postave in evangelija. 

Biti pod postavo je podobno nedoletnosti. Seveda so tudi v Pavlovem času veljali mladoletniki, torej otroci, za nedoletne. Nedoletni pa so bili tudi sužnji. Status mladoletnega dediča se ni v bistvu prav nič razlikoval od statusa sužnja, saj sta bila oba brez  državljanskih pravic, ki so jih uživali polnoletni državljani.

Prihod Jezusa Kristusa na svet in njegovo na križu dovršeno delo je spremenil status tistih, ki so bili podložni Mojzesovi postavi, enako pa tudi status poganov, ki so se spreobrnili. Jezus je bil podvržen postavi in je edini, ki je postavo ter njene zahteve v vsem izpolnil. S svojo pasivno  (popolna podreditev Božji postavi in življenje v skladu z Božjo voljo) in aktivno poslušnostjo (žrtvena smrt na križu) je odkupil tako tiste, ki so bili pod postavo (Jude), kot tiste, ki postave nis(m)o poznali. 

Do Kristusa je bilo Božje ljudstvo omejeno na točno določen biološki narod, ki pa so se mu pridruževali tudi posamezniki izmed drugih narodov, s tem, da so morali ti novi pripadniki (prozeliti) popolnoma sprejeti judovsko postavo, vero in kulturo. Judje so prvi uživali status Božjih otrok, oziroma sinov, kot pravi zgornji odlomek. Kristusovo dejanje odkupitve je šlo preko meja biološkega naroda, zato govori apostol v Gal 7,5 o posinovljenju. Posinovljenje, oziroma posvojitev, je bilo med Rimljani zelo običajen pojav, zato je bila ta metafora ljudem, ki so oznali rimsko pravno kulturo, zelo blizu. Posvojenec, oziroma posinovljenec, uživa iste pravice kot biološki otrok. Bog nas  je po žrtvi svojega edinega Sina Jezusa Kristusa posinovil, torej nas je naredil za svoje otroke. Bog ne dela sužnjev, ampak otroke in zakonite dediče svojega kraljestva.

Podobno govori Pavel v Rim 8,25, kjer pravi: "Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'" Kristjan ni kot suženj, ki bi moral neprestano trepetati pred svojim gospodarjem, ampak je Božji otrok in dedič nebeškega kraljestva. On uživa vse blagodati Božjega otroštva. Toda on ni tak zaradi kake svoje posebne dobrote ali sposobnosti, ampak edino zaradi Božje milosti. Naj Bog  vsem nakloni to milost!

Peter Jensen: Božič - čas za spravo

Sydneyski anglikanski nadškof Jensen pravi, da je božič čas za spravo, spravo z Bogom in posledično z našimi bližnjimi. Kako domače in aktualno zvenijo te besede, izrečene preko 16000 km stran od nas...

Nenad H. Vitorović: Trubarjeva »cerkev Božja slovenskega jezika« in »narod slovenskega jezika«

Zaslužni profesor dr. Marko Kerševan je na simpozijih ob 500 letnici Trubarjevega rojstva razmišljal o odnosu med Trubarjevo versko in jezikovno-knjižno dejavnostjo[...]

...

Tako Kerševan v povzetku sklene: »Takega vzpona slovenščine v knjižni jezik v 16. stoletju ni mogoče pojasniti zgolj z večjo vnemo protestantov za širjenje svojih naukov in z izkoriščanjem možnosti, ki jih je ponujal tisk, saj verske vneme pri širjenju njihovih naukov vsaj jezuitom in kapucinom v tistem in poznejšem obdobju ni manjkalo in tudi tisk je bil na voljo vsem. Pojasniti ga je mogoče le z upoštevanjem bistveno drugačnega pomena in mesta (Božje) besede v cerkvi in za cerkev. Ta pomen je izhajal iz drugačne osredinjenosti na Kristusa, na učlovečeno Božjo Besedo in odrešujočo besedo evangelija. V takem pojmovanju je cerkev creatura verbi, kot je zapisal Luther. Med protestantskim pojmovanjem cerkve kot ›cerkve Božje besede‹ – ki je po Božji besedi nastala in po službi Božji besedi obstaja – ter Trubarjevo ›cerkvijo Božjo slovenskega jezika‹ je nerazdružna zveza. Cerkev služi Božji besedi po človeški besedi, ki je vselej beseda konkretnega človeškega jezika.«

Dostop do celotnega članka  na spletni strani ZvEŠ >> 

Božično sporočilo

»Božično sporočilo pravi, da obstaja upanje za zlomljeno človeštvo, upanje odpuščanja, upanje na mir z Bogom, upanje slave, kajti Očetova volja je bila, da je Jezus postal  ubog in bil rojen v hlevu, da bi lahko čez trideset let  visel na križu.«  (J. I. Packer)

Z vidika sveta in oblikovalcev javnega mnenja ne bi bilo tole nič kaj uspešno življenje. Ne glede na to, kako romantično, ali celo kičasto si danes predstavljamo Jezusov prihod na svet (o tem priča tudi zgornja slika), ni bilo v resnici v tem prihodu čisto nič romantike, ampak ena sama  trda in kruta resničnost tega sveta. Biti rojen v popolni revščini, da bi te nekega dne kot kriminalca obsodili na najbolj sramotno smrt, ni nekaj, kar bi si človek ravno želel.  Če bi bil torej ves smisel Jezusovega bivanja v tem, kar sem navedel, bi bilo njegovo življenje le še ena od ponesrečenih človeških usod, kakršnih  je polna zgodovina.

Poglejmo še drugo plat zgodbe, zaradi katere govori J. I. Packer o upanju.  Pravi smisel Kristusovega prihoda na naš planet je bil v tem, da je prišel rešit grešnike, bil usmrčen zaradi naših  grehov  in nato  obujen zaradi našega  opravičenja (cf. 1Tim 1,15. Rim 4,25 1Kor 15,3.4). Kdor vanj veruje ne bo pogubljen, ampak ima večno življenje  (cf. Jn 3,16). To je kratka in jedrnata vsebina evangelija.

Zato moremo  skupaj z apostolom  Pavlom reči: »Hvala Bogu za njegov neopisljivi  dar!« (2Kor 9,15)

Pravo božično darilo

Vir: Sacred Sandwich >>

Ne le prerok

Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor mene, ti bo obudil GOSPOD, tvoj Bog; njega poslušajte. 16 Prav tako kakor si na dan občestva prosil GOSPODA, svojega Boga, na Horebu, ko si rekel: "Naj ne poslušam več glasu GOSPODA, svojega Boga, in ne gledam več tega velikega ognja, da ne umrem."17 Tedaj mi je GOSPOD rekel: "Prav je, kar so rekli. 18 Obudil jim bom preroka izmed njihovih bratov, kakor tebe, in položil bom svoje besede v njegova usta in govoril jim bo vse, kar mu bom zapovedal. 19 Kdor ne bo poslušal mojih besed, ki jih bo govoril v mojem imenu, tega pokličem na odgovor." (5Mz 18,15-19)

Zgornja obljuba, ki jo je zapisal Mojzes se je nato  izpolnjevala skozi vso  zgodovino izraelskega ljudstva. O Samuelu je pisano: "Samuel pa je rastel in GOSPOD je bil z njim in ni pustil, da bi katera od njegovih besed padla na tla.  Ves Izrael od Dana do Beeršébe je spoznal, da je Samuel potrjen za GOSPODOVEGA preroka." (1Sam 3,19.20) Pri Jeremiju pa beremo: "Zgodila se mi je beseda GOSPODOVA..." (Jer 1,4) Kadar koli je starozavezno Božje ljudstvo zašlo z Božje poti na pot malikovalskih sosedov, ali pa se je zaradi tega celo znašlo v stiski, je Bog k njemu poslal enega ali več prerokov, ki so ljudstvo spravljali na pravo pot  in ga obenem hrabrili. 

Zgornje besede pa se ne nanašajo le na starozavezne preroke, ki jim je Bog občasno dajal svoja sporočila, ampak tudi na našega Gospoda Jezusa Kristusa.  Apostol Peter je na prve binkošti glede tega rekel naslednje: "Mojzes je rekel: Gospod, vaš Bog, vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene. Njega poslušajte v vsem, kar koli vam bo govoril!" (Apd 3,22.23) V 1. stoletju po Kr. je bilo med Judi zelo razširjeno pričakovanje prihoda zadnjega in končnega preroka ter Božjega maziljenca. Toda ko se je pojavil, je bilo judovsko ljudstvo nad njim razočarano, kajti ni bil tisto, kar so od njega pričakovali. Prišel je med svoje, a  le-ti ga niso sprejeli  (cf. Jn 1,11). Pravzaprav ni niti danes kaj prida drugače. Ljudje se bojijo vseh vrst stvari, od tarot kart do majevskega koledarja. Strah jih je vsega, kar se nikoli ni in ne bo zgodilo, tudi namišljenih koncev sveta, ne izkazujejo pa dolžnega spoštovanja Bogu Očetu in njegovemu edinorojenemu Sinu. 

Jezus Kristus je prišel na svet kot zadnji in končni prerok, a ne le kot to. na svet je prišel tudi kot veliki duhovnik, ki je s svojo žrtveno smrtjo na križu odvzel grehe svojega ljudstva. Na dan končne odločitve, za katerega ne ve nobena prat'ka (ne egipčanska, niti majevska, niti babilonska), pa pride kot kralj in sodnik, da vidno prevzame vso oblast nad vesoljstvom ter sodi živim in mrtvim. To je dan blaženega upanja za cerkev, ki je njegova nevesta, za njegove sovražnike pa dan strašne obsodbe. 

Za tiste, ki živijo še ni njič izgubljenega, kajti: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (1Kor 6,2b) Sv. Peter pa pravi: "Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi,  tako da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve."  (Apd 3,19.20a)  Bog daj vsem milost spreobrnjenja!

Odrešenje prihaja

Cvetoča Judejska puščava (Vir slike: Wikipedia)

Naj vriskata puščava in goljava,

raduje naj se pustinja

in naj cvete kakor narcisa.

Bujno naj cvete,

naj se raduje in radostna vriska.  ( Iz 35.1.2a)

Takole poetsko se začne 35. poglavje Knjige preroka Izaija.  Gre za  kratko poglavje, ki je govori o eshatološki prihodnosti, v njej pa se najde tudi kaka aluzija na Jezusovo delovanje v času njegovega prvega prihoda. Pravzaprav gre tu za Božji  nagovor vsem, ki vanj zaupajo in jih čaka večno veselje. Na to veselje pa ne smemo gledati kot na nekaj, kar bo šele prišlo, ampak na nekaj, česar predokus  verni  poznamo že tukaj in zdaj, kajti, kot pravi Jezus: "Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Tudi ne bodo govorili: 'Glejte, tukaj je' ali 'Tam je,' kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami." (Lk 17,20b.21) Tisti, ki so uživali v Jezusovi  telesni prisotnosti, so tudi uživali prisotnost Božjega kraljestva. Podobno je danes, ko Jezus deluje v svoji cerkvi po Svetem Duhu. Kdor je v Kristusovi prisotnosti, uživa predokus Božjega kraljestva.

   Okrepíte utrujene roke,

utrdíte klecava kolena.

Recite njim, ki so plahega srca:

"Bódite močni, nikar se ne bojte!

Glejte, vaš Bog!

Maščevanje prihaja,

Božje povračilo,

on prihaja, da vas reši!"  (Iz 35.3.4)                         

Živimo v svetu, ki je obenem čudovit in čuden. Čuden zato, ker živi v večnem strahu pred stvarmi, ki naj bi se zgodile. Ko smo se bližali letu 2000, so nekateri plašili ljudi s koncem sveta. Sledilo je še nekaj takih "koncev sveta". Maji so ga menda napovedali za 21. december letos. Mediji so polni takih in podobnih "novic". Ljudje trepetajo pred nečim, kar se zagotovo ne bo zgodilo, ne bojijo pa se živega Boga, da bi mu izkazali dolžno čast. Narobe svet! Božjemu ljudstvu se ni treba bati niti 21. decembra, niti petka trinajstega, niti česarkoli, pred čimer trepeče svet. Bog sam nas spodbuja, naj bomo pogumni, On hrabri plahe in slabotne, saj je On tisti, ki vlada vesoljnemu stvarstvu. Ne rešuje nas niti politični sistem niti država niti družbena ureditev, niti zakoni, ne desnica ne levica, niti katerakoli politika ali celo religija. Bog sam rešuje svoje ljudstvo, svojim sovražnikom pa bo povrnil po njihovem delu.

Tedaj bodo spregledale oči slepih,

gluhim se bodo odprla ušesa.

   Tedaj bo hromi skakal kakor jelen,

jezik nemega bo vriskal.   (Iz 35, 5.6a) 

Ko je bil  Janez Kristnik v dvomih, ali je Jezus res Mesija, je poslal k njemu učence, da bi dobil ustrezen odgovor. Jezus  je na to rekel:  "Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj." (Mt 11,4b-6)  Izaijeva prerokba se je torej delno uresničila že v času prvega Jezusovega prihoda. Ampak to uresničenje je bilo res le delno, kajti ozdravljenja in čudeži so se  godili le tam, koder je  hodil Jezus. Popolno uresničenje te prerokbe se bo zgodilo v eshatološki prihodnosti, ki se bo uresničila v času, ki nam ni znan. Zato nas Jezus opominja:  "Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas." (Mr 13, 32.33) Jezus ni govoril o nobenih datumih, kot to počnejo različni lažni preroki, da, tudi taki, ki se razglašajo za kristjane! Ti so  še hujši od onih zunaj, saj zaradi neuresničenja njihovih lažnih "videnj" delajo škodo Kristusovi stvari. 

Tam bo utrjena pot,

imenovali jo bodo Sveta pot,

nečisti ne bo hodil po njej.

GOSPOD

jim bo utiral pot,

niti bedni ne bodo zašli. (Iz 35,8)

Pot na Sion, o kateri govori ta vrstica, je simbol za pot v Kraljestvo. Ta pot je posebna, sveta, namenjena samo Božjemu ljudstvu. Gre za pot, ki jo trasira in označuje sam Bog. Narejena je tako, da nihče, ki gre po tej poti, ne more zaiti. Po njej hodijo pripadniki vseh družbenih slojev, ras, stopenj izobrazbe in kar je še takega.  Kadar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje. 

GOSPODOVI osvobojenci se bodo vrnili

in prišli s pesmijo na Sion.

Nad njihovo glavo bo večno veselje,

dosegli bodo radost in veselje,

žalost in vzdihovanje bosta zbežala. (Iz 35,10) 

Kdo so GOSPODOVI osvobojenci? Preden je izpeljal Izraelce iz egiptovskega suženjstva, je Bog naročil Mojzesu: "Zato reci Izraelovim sinovom: 'Jaz sem GOSPOD; izpeljem vas izpod tlake Egipčanov, rešim vas iz njihove sužnosti in vas osvobodim z iztegnjeno roko in z velikimi sodbami.'" (2Mz 6,6) Božji osvobojenci so torej tisti, ki jih je  Bog sam osvobodil. Izraelce je osvobodil iz egiptovskega suženjstva. Božje odrešenje ni nikoli človekovo, ampak popolnoma Božje delo. Bog je po žrtveni smrti in vstajenju svojega Sina Jezusa Kristusa mnoge odrešil, oziroma osvobodil greha in večnega pogubljenja. To so osvobojenci, ki so napoteni proti nebeškemu Sionu. Božje ljudstvo bo tam deležno večnega veselja. Sv. Janez je v svojem videnju zrl v dogodke, ki se bodo zgodili in med drugim zapisal:  "In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: 'Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.'" (Raz 21,3.4)

Bogu hvala za blaženo upanje, ki nam ga je pripravil in za predokus njegovega Kraljestva tukaj in zdaj!

Pismo in tkim. osebna razodetja

Živa beseda

"Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba

in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,

jo naredil rodovitno in brstečo,

dal sejalcu seme in uživalcu kruh,

 takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:

ne vrne se k meni brez uspeha,

temveč bo storila, kar sem hotel,

in uspela v tem, za kar sem jo poslal."

(Iz 55,10.11)

Bog nam je po preroku Izaiju razodel, da je Božja beseda popolnoma učinkovita. Kadar Bog pošlje svojo besedo z določenim namenom, le-ta obrodi sad, ki je popolnoma skladen s svojim namenom. Podobno nam govori avtor Pisma Hebrejcem: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Kadar Bog deluje s svojo besedo, je ta beseda popolnoma učinkovita.

Zato ni čudno, da je apostol Pavel napisal pastorju in svojemu učencu Timoteju naslednje ohrabrujoče misli: "Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,15-17) Timotej je od otroštva poznal tisti del Svetega pisma, ki mu danes pravimo Stara zaveza. Četudi jo označujemo s pridevnikom stara, je tudi to zapisana Božja beseda. Celotno Pismo je navdihnjeno od Boga. V njem so napisane resnice, pomembne za naš poduk, mnogi zgledni primeri, tam zapisani, nas svarijo pred stranpotmi, cilj vsega pa je poboljšanje in vzgoja in pripravljenost na dobra dela. Dela niso vzrok našega zveličanja, ampak je naše zveličanje vzrok za dela. V vsakdanjem življenju potrebujemo hrano. Tudi naše duhovno življenje potrebuje hrano, kajti naša človeška narava je zelo porozna in pušča kot rešeto ali sito. Ravno zato je potrebno, da se vsak dan krepimo z Božjo besedo.

Bog nam je priskrbel veličastno odrešitev.  O njej so pisali že starozavezni preroki. Apostol Peter pravi glede tega naslednje:   "To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju. Njim je bilo razodeto, da niso služili sebi, ampak vam, v tem, kar so vam zdaj sporočili tisti, ki so vam po Svetem Duhu, poslanem iz nebes, oznanili evangelij." (1Pt 1,10-12a) Stara zaveza govori o stvareh, ki so se zgodile, pa tudi o stvareh, ki  naj bi se zgodile v prihodnosti. Najpomembnejša od teh stvari se je že izpolnila: Božji Sin Jezus Kristus, druga Božja oseba, je prišel na svet odrešit grešnike. Po njegovem evangeliju se nam posreduje odpuščanje grehov.  Ko beseda evangelija doseže tistega, ki mu je namenjena, ga ob posredovanju Svetega Duha privede v večno zveličanje. V tej besedi je moč in učinek.

Božja beseda pa nam ne govori le o odrešitvi od greha, ampak tudi odrešitvi za prihajajoče Božje kraljestvo.  Kristjani pričakujemo drugi Kristusov prihod. Fokus adventnega časa ne sme biti  le na prvem prihodu, ko je naš Gospod prišel na svet kot nemočen otrok, ampak predvsem na njegovem drugem prihodu, ko pride "v slavi sodit žive in mrtve", kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved. Božja beseda nas tudi  pripravlja  na te prihodnje dogodke.

Sv. Pavel nas tudi opominja: "Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke." (2Tim 4,3.4) V cerkev so se postopoma in skoraj nevidno vtihotapili taki, ki so vpeljali v krščanstvo cel kup novih in čudnih naukov, od molitev k svetnikom, do vic ter mašne daritve in kar je še takega. Protestantska reformacija je temeljito prevetrila doktrino in prakso zahodnega katolištva, ampak tudi tu so se čez čas začele dogajati čudne reči. Mnogi ne prenašajo zdravega nauka in vnašajo v cerkev duha tega sveta, ki nikakor ni od Boga, ter vlečejo neutrjene duše za sabo v pogubo. Namesto Božje besede, Scripturae, oznanjajo posvetno kulturo. Ti pravijo, da Biblija ni zapisana Božja beseda, ampak, da  Biblija vsebuje Božjo besedo.  Med obema stališčema na prvi pogled ni neke posebne razlike, toda, če rečemo, da Biblija samo vsebuje Božjo besedo, potem to pomeni, da je treba to besedo v njej šele poiskati.  Iz tega lahko sledi  le samovoljno presojanje, kaj od zapisanega je Božja beseda in kaj ni. V Rimu imajo enega papeža, v "liberalnem" protestantizmu pa je vsak svoj papež, ki  po svoji volji razlaga, kaj je Božja beseda in kaj ni. Takim je najpomembnejše, da (u)strežejo predvsem lastnim čutom in potrebam, kakor jih pač srbijo ušesa ali kaj drugega.

Za nas je pomembno, da  se dnevno krepimo v besedi in z besedo. Le tako lahko spoznavamo Božjo voljo za naše življenje. Pri tem moramo paziti, da besede ne bomo jemali preveč osebno. Nekateri preberejo nek odlomek, potem pa rečejo: "Bog mi je povedal, da moram delati to in to." Božja beseda ni  magično sredstvo, ki bi ga lahko uporabljali kot vedeževalske karte, ampak razodeta  objektivna resnica. Bog nam daj živeti v skladu s to resnico!

Zapor kot advent

"Moja jetniška celica je dobra analogija za advent. Čakaš, upaš, vrata so zaklenjena in se jih da odpreti le od zunaj."   

(Dietrich Bonhoeffer) 

Če bi Disney ilustriral Biblijo...

Povezava do vira >>

Nemir v svetu, mir v duši

Pred nami je dogodek iz osebne izkušnje nekega ameriškega  častnika.  V času hudih nemirov  in številnih nasilnih izgredov je bival v nekem velikem mestu na Zahodu. Vsak dan je preplavljala ulice nevarna množica. Nekega dne je opazil, da se mu bliža človek, čigar izraz na obrazu  je odražal enkratno kombinacijo miru in odločnosti. Že sama njegova drža je vlivala zaupanje. Njegov nastop sredi tistega meteža se ga je tako dotaknil, da se  je, ko sta se srečala, obrnil. Opazil je, da je tudi neznanec storil enako.  Ko je zaznal, da se je človek ozrl za njim,  je tujec pristopil k njemu in ga, upirajoč kazalec v njegove prsi, brez kakršnegakoli uvoda vprašal: »Kateri je končni človekov smoter?«  (prvo vprašanje iz Kratkega katekizma) Ko je prejel odgovor na geslo, ki se je glasil: »Končni človekov smoter je Boga slaviti in se v njem na veke veseliti,« (odgovor iz katekizma) je rekel: »Ah, že po vašem videzu sem vedel, da ste se tudi vi učili Kratki katekizem.« »Ravno to sem tudi jaz pomislil glede vas,« mu je odvrnil častnik.

(Benjamin B. Warfield)

Citirano iz: Sinclair B. Ferguson, Kršćanska vjera i život. Izvori, Zagreb - Osijek  1986. S. 16-17. Poslovenil Dizma.

Izaija pravi: "Gotofi ste, toda..."

Knjiga preroka Izaija je ena najbolj popularnih starozaveznih knjig. Velikokrat je tudi citirana v Novi zavezi,   nastala pa je  v 8. stol. pr. Kr. V tem sestavku se nameravam posvetiti nekaterim poudarkom iz 1. poglavja.

Večji del 1. poglavja predstavlja obsodba vsega dejanja in nehanja Božjega ljudstva tistega časa. V Iz 1,2.3 pravi: 

"Poslušajte, nebesa, prisluhni, zemlja,

kajti GOSPOD je govoril:

Otroke sem vzredil in povzdignil,

oni pa so se mi uprli.

3 Vol pozna svojega gospodarja

in osel jasli svojega lastnika,

Izrael ne pozna,

moje ljudstvo ne razume."

Iz tega odlomka je razvidno, da je bilo izraelsko ljudstvo v stanju globokega odpada od vere.  Pravzaprav se niti niso zavedali, oziroma niso razumeli, kako globoko so zabredli. Če dobro pogledamo okrog sebe, je tudi danes lep del tistega, kar samo sebe imenuje: "Cerkev," v uporu proti Bogu in v globokem odpadu. Božje ljudstvo je moralo prenašati posledice svojega odpada:

Prerok v vrsticah  5 - 8 primerja  težave izraelskega ljudstva z razbolelo glavo, oslabelim srcem, ranami in podpludbami, ki jih nihče ni zdravil. Njihov upor in greh sta jim zadalajala mnoge bolečine in težave, toda ljudstvo je nadaljevalo s staro prakso. Bili so tako globoko odtujeni Bogu, da jim ni več bilo pomoči. S tem, seveda, ni rečeno, da ti ljudje niso bili zelo religiozni. Bogu so pridno prinašali darove in daritve, a zaman.

Božja beseda v vv. 10-15 nikakor ne olepšuje njihovega položaja. Njihove duhovne in posvetne voditelje imenuje "knezi sodomski", navadnim državljanom pa "ljudstvo gomorsko". Ti ljudje so sicer še vedno opravljali svoje predpisane ceremonije, praznovali verske praznike, še vedno so molili, toda vse to je imelo vsaj dve napaki. Prva je bila ta, da so bile njihove slovesnosti zlagane. Tudi danes se v krščanskem svetu opravljajo mnogi obredi, predpisani in nepredpisani z Božjo besedo, toda mnogi, ki jih opravljajo, nimajo do Boga in njegove besede pravega odnosa.  Mnoge krščanske cerkve počnejo stvari, ki jim pravi Božja beseda gnusoba. Ne, tu ne mislim le rimske in vzhodnih cerkva z njihovimi malikovalskimi praksami. Mnoge protestantske denominacije po opičje imitirajo svet in so zavrgle reformacijski princip sola Scriptura ter ga nadomestile s posvetnjaškim principom "sola cultura". Druga huda napaka v zvezi s češčenjem, obredi  in daritvami Božjega ljudstva v Izaijevih dneh  je bila ta, da so bile njihove roke polne krvi. Iz nadaljevanja  moremo sklepati, da je bilo s tem mišljeno zatiranje revnih. Iz 1,23 namreč pravi:

"Tvoji prvaki so uporniki

in pajdaši tatov.

Vsi ljubijo podkupnino

in zahtevajo povračila.

Nočejo braniti sirote

in pravda vdove ne pride do njih."

Tole se sliši precej znano, kajne? Posledici odpada od resnične vere sta zlagana zunanja pobožnost in vsakovrstno zatiranje šibkih.  Ljudstvo je  za svoj odpad kaznovano s hudo gosposko, kateri pa se tudi slabo piše. Zato Bog poziva na pravdo:

"Pridite, pravdajmo se,

govori GOSPOD:

Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat,

bodo beli kakor sneg,

če so rdeči kakor bagrenina,

bodo beli kakor volna."  (Iz 1,18)

Vsi problemi, s katerimi se je spopadalo Božje ljudstvo, vsi zločini in nezakonitosti, ki so se v njem zgodili, so imeli en skupni pravir: reče se mu greh. Izaija je v tem poglavju govoril predvsem  o tem, kaj je v skladu z Božjo postavo narobe z Božjim ljudstvom in kaj ga čaka, če se ne spreobrne: "Konec je z vami, vsi ste gotofi!" Toda, Bog ponuja še nekaj in to nekaj je sprava. Starozavezni človek je to razumel kot vrnitev k Bogu, ni pa točno  vedel, kako  to vse skupaj deluje, saj Mesija še ni prišel na svet. Nam je to dosti lažje, saj se je v polnosti razodelo  v Novi zavezi. 

Pred Bogom ni nihče čist (cf. Iz 46,5). Toda Bog nam ponuja svojo spravo: če so naši grehi rdeči kakor škrlat ali bagrenina, bodo beli kakor sneg ali volna. Jezus, naš Mesija je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje: "V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti." (Ef 1,7)

Ker je Bog tako ljubil svet, da je dal svojega edinega Sina v spravo za naše grehe, zato se za nikogar, ki vanj veruje ne more reči: "Gotof je." (cf. Jn 3,16).  Kdor resnično veruje v Božjega Sina, ima večno življenje (cf. Jn 13,36)

P.s. Uporaba termina "gotof" nikakor ni naključna, toda z njo nisem hotel izražati nobenih političnih stališč. 

Na Kitajskem cvetijo tulipani

Tu ne mislim dobesednih tulipanov, pa tudi primerka, ki sta na sliki desno, sta z naše domače grede in sta že odcvetela. Gre za angleški akronim TULIP, s katerim v angleško govorečem svetu označujejo kalvinistično teologijo, oziroma tisti njen del, ki se nanaša na opravičenje posameznika, izvolitev, vnaprejšnjo določitev, stanovitnost svetih in kar je še takega. 

Ta moj prispevek se torej ne nanaša na cvetje in zelenje, ampak na članek Andrewa Browna, z naslovom:  Chinese Calvinism flourishes,  v spletnem Guardianu. Avtor se je pri pisanju članka oprl na svoj pogovor s pridigarko in poznavalko kitajskih razmer dr. May Tan iz Singapura. 

Avtor članka pravi, da čeprav je kalvinizem v Evropi in Severni Ameriki v upadanju, po drugi strani doživlja razcvet v najštevilčnejši državi sveta, torej na Kitajskem. Za razliko od Južne Koreje, kjer se najhitreje razvija binkoštniška varianta krščanstva, se na Kitajskem najbolj širi njegova kalvinska inačica. Še več, le-ta se najbolj širi na elitnih kitajskih univerzah. Tako je Wang Xiaochao, filozof na eni od pekinških univerz, neposredno iz latinščine prevedel Avguštinovi deli Izpovedi in Božja država (luteranci in kalvinisti imamo sv. Avguština za  svojega pomembnega predhodnika).  Na kitajskih univerzah poteka prevajanje poglavitnih del iz prvih stoletij krščanstva in to  iz izvirnih jezikov. Vse to se dogaja mimo   nadzornih teles od države kontrolirane cerkve; prevajanje se odvija v sklopu oddelkov za filozofijo, jezike in književnost ter zahodno civilizacijo. 

Dr. May Tan pravi, da od države kontrolirane cerkvene oblasti niso nič kaj navdušene nad tem dogajanjem, saj stvari ne potekajo pod njihovim nadzorom. Po drugi strani njihova semenišča še zdaleč ne dosegajo nivoja univerz. Poraja se vprašanje, zakaj ravno kalvinizem dosega tolikšen uspeh na Kitajskem. Kot pravi gospa Tan, je eden od razlogov ta, da v kalvinskih cerkvah skupnosti vernikov same izbirajo svoje pastorje, za razliko od rimskega katolicizma, kjer ima glavno besedo centrala. Kitajci pa so siti tujega imperializma in vseh vrst vmešavanja v njihove zadeve, kateremu so bili priča stoletje in pol. 

Po pričevanju gospe Tan je uradna cerkev na Kitajskem v zatonu. Če se pri njih zbere pri bogoslužju  tisoč ljudi, potem bi bilo med temi kakih 95% starejših od petinšestdeset let. Popolnoma drugače je v hišnih cerkvah, ki niso pod kontrolo države. Na njihovih bogoslužjih naj bi bilo med tisoč ljudmi le kakih dvajset v zrelih petdesetih, ostali pa so mladi. Ti pa pomenijo  bodočnost cerkve.

Še nekaj! Kalvinizem ni religija slepega podrejanja katerikoli oblasti. Najbrž poznamo primere upiranja kalvinističnih Nizozemcev katoliški Španiji, prezbiterijanskih Škotov angleškemu kralju in njegovemu vsiljevanju anglikanske ureditve ter prebivalcev trinajstih kolonij v Severni Ameriki Veliki Britaniji. Ko so se po razdejanju, ki ga je na Kitajskem povzročila  kulturna revolucija, pojavile hišne cerkve, so začeli v njih iskati primerno teologijo. Namesto za Luthra, ki zagovarja podrejanje cerkve  državi, so se odločili za Calvina, s katerim je povezana  teologija odpora.

Za mlade in izobražene Kitajce pomeni "kul"  biti kristjan. Po mnenju gospe Tan utegnejo kristjani  kmalu postati večina na kitajskih univerzah. 

Ja, geografija krščanskega sveta se spreminja. V šestdesetih in sedemdesetih letih si nihče ne bi mogel misliti, da se bo na Kitajskem zgodilo to, kar se dogaja. Bog deluje, hvala mu za to! 

Dostop do vira >>

Mesijanska obljuba

Glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko obudim Davidu pravično mladiko. Vladal bo kot kralj in bo modro ravnal, prav in pravično bo delal v deželi. 6 V njegovih dneh bo Juda rešen in Izrael bo prebival na varnem. To pa je ime, s katerim ga bodo klicali: "GOSPOD, naša pravičnost."

7 Zato, glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko ne bodo več rekli: "Kakor živi GOSPOD, ki je pripeljal Izraelove sinove iz egiptovske dežele," 8 ampak: "Kakor živi GOSPOD, ki je potomce Izraelove hiše odpeljal iz severne dežele in iz vseh dežel, kamor jih je bil razkropil, in jih pripeljal, da bodo prebivali na svoji zemlji."

 (Jer 23,5-8)

Bog je v Jer 23,5 potrdil preroku Jeremiju, kar je  že davno prej obljubil kralju Davidu: "Ko se ti dopolnijo dnevi in boš legel k svojim očetom, bom povzdignil tvojega potomca, ki bo izšel iz tvojega telesa, in bom utrdil njegovo kraljestvo. Ta bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke."  (2Sam 7,12.13)  Besede izrečene Davidu se lahko nanašajo na njegovega sina Salomona,  a le delno, saj Salomon ob vsem svojem modrem ravnanju in pravičnosti   ni vladal na veke, proti koncu življenja pa je celo zašel na stranpoti. To isto potrjuje Bog po Jeremiju, ko pravi, da bo Davidu obudil pravično mladiko. Napoved  osebe, ki se imenuje mladika, najdemo tudi v Zah 3,8.9 in v Zah 6,12. Na slednjem mestu pravi:  "Povej mu in mu reci: 'Tako govori GOSPOD nad vojskami: Glej, mož, ki mu je ime Mladika! Kjer bo on, bo brstelo in on bo zidal GOSPODOV tempelj.'"  Ta prerokovani kralj iz Davidovega rodu, mladika, ima vse značilnosti pravičnega in modrega vladarja.

V 23,6 napoveduje Jeremija  Božjemu ljudstvu odrešitev in varnost.  Vse te prerokbe so se po pisanju novozaveznih piscev uresničile v Jezusu Kristusu. Ko so prišli modri z Vzhoda, so povprašali Heroda: "Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj?" (Mt 2,2a), preden pa se je Jezus rodil, je Bog naročil Jožefu: [D]aj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov." (Mt 1,21) Ime Jezus pomeni v izvirniku: "Jahve rešuje." Toda Jeremija tu navaja drugo ime: "GOSPOD (Jahve), naša pravičnost." To ime je nosil kralj Sedekija (Cidkijahu), kar je videti kot paradoks, kajti o njem je kronist napisal naslednje: "Sedekíja je imel enaindvajset let, ko je postal kralj, in enajst let je kraljeval v Jeruzalemu. Delal je, kar je hudo v očeh GOSPODA, njegovega Boga. Ni se ponižal pred prerokom Jeremijem, ki je govoril iz GOSPODOVIH ust." (2Krn 36,11-13) Resnični in upravičeni nosilec imena GOSPOD, naša pravičnost torej ne more biti odpadniški kralj Sedekija, ampak se nanaša na prihodnjega mesijanskega vladarja, torej Gospoda Jezusa Kristusa.

V nadaljevanju  napoveduje prerok novo dobo,  "ko ne bodo več rekli: 'Kakor živi GOSPOD, ki je pripeljal Izraelove sinove iz egiptovske dežele.'" (Jer 23,7) Povedal je, da je pred Božjim ljudstvom mesijanska doba, ki bo zasenčila izhod izraelskega ljudstva   iz egiptovskega suženjstva, ki se je zgodilo pod Mojzesovim vodstvom. Evangelist Janez je zapisal: "Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu." (Jn 1,17)  Mojzes je res šel na čelu ljudstva iz Egipta, toda v resnici je bil Bog tisti, ki je poskrbel za to veliko odrešitev. Vsi, ki so bili rešeni iz Egipta, so pozneje, vsaj v telesnem smislu, pomrli. Mojzes je prejel od Boga postavo (zakonik), ki nikogar ni mogla odrešiti, kajti zakoni so na svetu zato, da (ob)sodijo. Jezus je Mesija, ki je prišel na svet, da bi prinesel  resnico in milost. Resnica pripoveduje o Božji svetosti in človekovi brezupni grešnosti, milost pa grešnega človeka opravičuje. Zato je Mesijevo kraljestvo večje in pomembnejše od eksodusa Izraelcev pod Mojzesom.

Jezus Kristus je Pot, Resnica, Življenje, Pravičnost, Odrešenje in Varnost.  On je resnični in edini pravi nosilec nove dobe, katere predokus uživa vsak, ki vanj veruje. On je večni Kralj, ki  bo nekega dne svoje  razkropljeno ljudstvo  zbral v svojem večnem kraljestvu.

Kaj je pogum?

Vir >>

Jezus v Pekingu

V videu  lahko poslušamo in pogledamo predavanje dr. Davida Aikmana, z naslovom Jezus v Pekingu: kako krščanstvo preobraža Kitajsko in spreminja svetovno ravnovesje moči. Dr. David Aikman je dolga leta delal kot novinar, od leta 1971 - 1994 je bil dopisnik revije Time. 

Video traja malo več kot 76 minut in je bil dodan na Youtube pred približno dvema letoma. Današnja situacija glede krščanstva v najštevilčnejši državi sveta je najbrž že spet malo drugačna.

Dr. Aikman je na to temo napisal tudi knjigo.

Amazon.com  >> 

The Book Depository  >> (brez poštnine po celem svetu)

Zavedati se deleža svetih

Kadar molimo za vas, se zmeraj zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa. 4 Slišali smo namreč o vaši veri v Kristusu Jezusu in o ljubezni, ki jo imate do vseh svetih, 5 in sicer zaradi upanja, ki vam je pripravljeno v nebesih. O tem upanju ste slišali že prej, v besedi resnice evangelija, 6 ki je navzoč pri vas, kakor tudi sicer prinaša sad in se razrašča po vsem svetu. Tako je bilo tudi pri vas od dne, ko ste zanj slišali in v resnici spoznali Božjo milost. 7 O tem vas je poučil Epafrá, naš ljubljeni soslužabnik, ki nas nadomešča kot zvest Kristusov služabnik. 8 On nam je tudi povedal o vaši ljubezni v Duhu.

9 Zato tudi mi vse od dne, ko smo slišali o tem, ne nehamo moliti in prositi za vas, da bi se izpopolnili po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti, 10 da bi živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč, da bi obrodili sad v vsakršnem dobrem delu in rastli v spoznanju Boga, 11 po moči njegovega veličastva okrepljeni z vso silo, za vso stanovitnost in potrpežljivost, in bi se z veseljem 12 zahvaljevali Očetu, ki vas je usposobil za delež svetih v luči.

(Kol 1,3-12)

Pavlovo pismo Kološanom sodi skupaj s Pismom Efeženom in Pismom Filemonu med  pisma, ki jih je apostol narodov napisal okoli leta 62 iz jetništva v Rimu. Kolose so bile mesto (v bližini Hierapole), kjer Pavel ni oznanjal Evangelija. Cerkev v Kolosah je po vsej verjetnosti nastala v tistih  treh letih, ko je  oznanjeval evangelij v Efezu, torej med leti 52 in 55. Upravičeno sklepamo, da je Epafra, ki je omenjen v Kol 1,7, prinesel evangelij iz Efeza v Kolose. Epafra je tudi obvestil Pavla o problemih v kološki cerkvi, ko je bil slednji v rimskem jetništvu. Na razpolago imamo premalo podatkov, da bi vedeli, kateri so bili ti problemi. Glede na omembo nekaterih judovskih navad: "Naj vas potemtakem nihče ne obsoja zaradi jedi in pijače ali zaradi praznikov, mlajev in sobot.  Kajti vse te reči so senca prihodnjih, telo pa je Kristusovo. Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja," (Kol 2,14-18) moremo sklepati, da je šlo za podoben problem kot v Galatiji, torej za poskus vračanja k izpolnjevanju Mojzesove postave in k drugim judovskim praksam.

Pavlov odgovor je zastavljen tako, da problema ne obravnava tako, da bi se neposredno lotil razdiralnih naukov, ki so se pojavili v kološki cerkvi, ampak jih spodkopava tako, da pove resnico. V Kol 1,3 se zahvaljuje Bogu Očetu. V nadaljevanju pohvali začetno vero Kološanov v Kristusa in njihovo ljubezen do drugih kristjanov.

Kristjani so usposobljeni za delež svetih v luči (v.12). V času Stare zaveze je ta delež dediščine, kot prevaja starejši Chráskov prevod, pripadal le izvoljenemu izraelskemu ljudstvu. V novi zavezi se ta pojem razširi tudi na pogane. Da, tudi pogani, ki pripadajo Kristusu, so sveti. Za to jim celo niti ni treba izpolnjevati obrednih določil Mojzesove postave. 

Človek je v skladu s svojo padlo naravo čudno bitje. Po eni strani smo prepričani, da se moramo, da bi bili sprejemljivi, držati določenih pravil, po drugi strani pa sovražimo ta pravila, ker čutimo, da nas utesnjujejo. Toda Bog opravičuje grešnike zastonj, kar je za človeka, ki  deluje, kot bi imel v glavi vgrajen čip za daj - dam, škandal. Tudi kristjani se glede tega žal ne razlikujemo kaj dosti od ostalih ljudi. Slišali smo besedo evangelija in ji verovali. Nekaj časa smo preživljali z Bogom neke vrste medene tedne, dokler ni usekalo kot strela z jasnega. Prišla je skušnjava in mi smo popustili. Takemu popuščanju sledi samoobtoževanje in prizadevanje, da bi se spet prikupili Bogu. Poznate to igro? Reče se ji religija. Namesto, da bi si priklicali v spomin evangelij milosti, ki nas uči, da so nam bili v Kristusu in po njem brez naših del in prizadevanj odpuščeni vsi pretekli, sedanji in prihodnji grehi, znova začenjamo s postavo. Zato je treba še enkrat poudariti, da evangelij ni le za "tiste zunaj", ampak tudi za "tiste znotraj".  Kristjani v starih Kolosah, Efezu ali Korintu, pa tudi v sodobnem New Yorku, Johannesburgu ali Ljubljani so dediči deleža svetih. Ravno zato je Pavel molil za cerkev v Kolosah, da bi njeni udje globoko spoznali Božjo voljo (cf. Kol 1,9), posledica tega spoznanja pa je prinašanje  sadov (cf. v. 10 ss.).

Bog nas je torej usposobil za delež svetih v luči. S čim? Odgovor je v naslednjih dveh vrsticah (Kol 1,13.14): "On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina,  v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov." Kološani Pavlovega časa so se očitno premalo zavedali tega dejstva, toda v tem pogledu zagotovo niso osamljeni. Kristjani vseh časov so se tega premalo zavedali. Kristjan je iztrgan iz oblasti teme in prestavljen v Kristusovo kraljestvo. Kot tak je že tukaj in zdaj deležen dediščine svetih. Tega se zavedajmo in po tem žívimo. Bogu pa bodi hvala in slava na veke!

Stati inu obstati 15-16/12

Izšla je nova  (15. - 16.) številka revije za vprašanja protestantizma Stati inu obstati, ki jo izdaja Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. Nekaj prispevkov je izpostavljenih na naslovnici.

Cena te številke je  6 €. Revija ima skupaj 400 strani.

 Več informacij  lahko dobite na tem naslovu. >>

Razdeljevanje Svetih pisem na kitajskem podeželju

Mislim, da komentar ni potreben.

Zemeljsko in nebeško

Vir slike: Delo

Vsi skupaj postanite moji posnemovalci, bratje, in se ozirajte po tistih, ki živijo po zgledu, kakršnega imate v nas. 18 Mnogi namreč živijo – večkrat sem vam jih že omenil, zdaj pa jih omenjam jokaje – kot sovražniki Kristusovega križa. 19 Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari. 20 Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. 21 Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva.

(Flp 3,17-21) 

Na začetku obravnavanega odlomka  (Flp 3,17) je Pavel spodbujal Filipljane, naj živijo po njegovem zgledu in po zgledu drugih zrelih kristjanov. Njegov namen ni bil, da bi usmeril vso pozornost nase, saj je še nekaj vrstic nazaj napisal: "Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus," (Flp 3,12) kjer je razločno povedal, da ni popoln. Pavel je torej hotel reči Filipljanom,  naj se mu pridružijo v radikalni predanosti Kristusu. 

V nadaljevanju (vv. 18 in 19) omenja tiste, ki živijo kot sovražniki Kristusovega križa. Le kdo so ti? Mnogi menijo, da je mislil ljudi iz sveta, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu, recimo taki, ki jim je hobi zažiganje križev, kot je razvidno na zgornjem prizoru iz Strunjana. Toda taki, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu ter zažigajo križe, niso del cerkve. V našem primeru pa imamo opravka z ljudmi, ki so pripadali vidni cerkvi in bi zagotovo nasprotovali zažiganju križa. Osnovni problem cerkve niso tisti zunaj, ampak tisti znotraj.  Opraviti imamo z ljudmi, ki so zanikali moč križa in poudarjali pomen postave. Strunjanski križ in drugi križi nimajo v odrešenjski zgodovini nobenega pomena, pomemben je Kristusov križ:  "Skupaj z njim [Kristusom, op. Diz.] je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol 2, 13.14) V cerkev so se zelo hitro vtihotapili taki, ki so rekli: "Na začetku se res odrešimo po veri, potem pa je treba izpolnjevati postavo, potrebna je obreza in vse ostalo." V današnji cerkvi nam  nihče ne bo rekel, da se moramo obrezati, nam bo pa naštel kup zapovedi in prepovedi, ki da jih je treba izpolnjevati, da bi se odrešili, kar ni čisto nič drugega kot postava. Zraven  bodo  morda še dodali, da moramo živeti popolno življenje, kar ni pravzaprav nič drugega kot aroganca. O takih pravi Pavel, da so v bistvu pozemski in sami sebi bog, njihov konec pa je pogubljenje. 

Jezus Kristus nam je s svojo smrtjo na golgotskem (ne strunjanskem!) križu prislužil popolno odpuščanje grehov. zato je Dietrich Bonhoeffer upravičeno lahko napisal: 

Kristjan je človek, ki nič več ne išče svoje sreče, svojega odrešenja in svoje pravičnosti v samem sebi, ampak samo v Jezusu Kristusu. On ve, da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu obtožuje tudi tedaj, ko niti najmanj ne čuti svoje krivde in da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu osvobaja in opravičuje, četudi on niti najmanj ne čuti svoje pravičnosti. Kristjan ne živi več po samem sebi, po lastni obtožbi in po lastnem opravičenju, ampak na temelju Božje obtožbe in Božjega opravičenja. On živi popolnoma po Božji Besedi, v zvesti pokornosti Božji sodbi. On živi po tem, da ga obtožuje ali opravičuje Bog.*

 Po postavi smo obtoženi, po evangeliju smo opravičeni. Po evangeliju smo že tukaj in zdaj deležni predokusa večnosti, ko bo Gospod Jezus preobrazil naša telesa, da bodo podobna njegovemu poveličanemu telesu. Njemu slava na veke!

*Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek, 1987, s. 21.  (Iz hrvaščine prev. Dizma) 

POPLAVE 2012 - POMOČ POPLAVLJENIM

Vir slike: Radio Ptuj

Rdeči križ Slovenije zbira prostovoljne finančne prispevke za pomoč prebivalcem, ki jih je prizadelo močno deževje v obdobju oktober/november 2012.

Vsi posamezniki in pravne osebe lahko prispevke za akcijo "Poplave 2012", nakažete s plačilnim obrazcem UPN na TRR Rdečega križa Slovenije SI56 03100-1111122296, sklic oziroma referenca 00 937051.

Rdeči križ Slovenije se v imenu vseh, ki bodo pomoč prejeli iskreno zahvaljuje!

Vir: spletna stran RK Slovenije >>

+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

Pomoč bo potrebna v naslednjih dneh in tednih, zato Slovenska karitas danes začenja z dobrodelno akcijo za pomoč prizadetim v poplavah. Vabimo vse ljudi odprtega srca, da skupaj pomagamo najbolj prizadetim. Svoja sredstva lahko darovalci posredujejo na:

SLOVENSKA KARITAS
Kristanova ulica 1
1000 Ljubljana
TRR: 0214 0001 5556 761
Namen: POPLAVE 2012
Sklic: 00 6220

Iskrena zahvala vsem, ki boste prispevali za prizadete v poplavah.

Vir: spletna stran Slovenske Karitas >>

+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

Uporabniki NLB-klika lahko nakažejo sredstva na oba računa tako, da kliknejo na "Plačila in prenosi", nato pa  v meniju "Humanitarno nakazilo" izberejo  ustrezen transakcijski račun. Pri obeh piše najprej POPLAVE 2012. 

Trpeti zaradi Kristusovega imena

Dr. Patrick Sookhdeo vodi mednarodno organizacijo Barnabas Fund, ki ima sedež v Združenem kraljestvu. Organizacija  je namenjena pomoči preganjanim in stiskanim kristjanom po svetu. V nedeljo, 4. novembra 2012, je imel v Deseti prezbiterijanski cerkvi v Philadelphiji pridigo na temo Trpeti zaradi Kristusovega imena.  Pridiga traja malo manj kot 41 minut, dostop do nje v avdio ali video obliki pa najdete na spodnji povezavi.

KLIK >>

Stanovitnost do konca

Scott Gustafsson: Daniel v levnjaku

Pred dvema tednoma sem v prispevku V svetu, a ne od sveta obravnaval zvestobo, ki so jo  Bogu izkazali Daniel in njegovi trije tovariši, ko so bili odpeljani na babilonski dvor, sam dogodek pa je izvirno opisan v 1. poglavju Danielove knjige. V tem prispevku se bom posvetil Danielovi stanovitnosti, ki je trajala do konca njegovega življenja in je lepo prikazana v  6. poglavju.

Če smo se v Dan 1 srečali z Danielom v najstniških letih, ga srečamo v Dan 6 kot častitljivega in izkušenega starčka, ki je služil mnogim kraljem, sprva  babilonskim, po perzijski zasedbi Babilona pa perzijskemu. Vzrok Danielovega uspeha je bilo njegovo zaupanje v Boga, ki se je odražalo v vsem njegovem dejanju in nehanju, tako da je vestno, natančno in uspešno opravljal svoje delo. Naj parafraziram C. S Lewisa: "Za ta svet je največ storil, ker je veliko razmišljal o prihodnjem svetu. Meril je na nebesa in požel uspeh na zemlji."  Danielova vera je bila res pravi Božji dar.

Kjer je uspeh, je tudi zavist, o čemer smo Slovenci zelo dobro poučeni. Daniel je pod Darejem napredoval v enega od treh višjih uradnikov, katerim so satrapi dajali obračun (cf. Dan 6,3), ker pa je bil Daniel moder, izkušen in vesten, mu je kralj nameraval dati še višji položaj, kar je zmotilo druga dva višja uradnika in druge komolčarje (cf. vv. 4.5). Kot je to od nekdaj v navadi v političnem svetu, so komolčarji začeli iskati morebitne napake pri Danielovem delu, a jih na svojo veliko žalost niso našli, zaradi česar so skovali peklenski plan (cf. vv. 5.6). Razlog za to, da se ga znebijo so poiskali v njegovi verski pripadnosti (cf. v. 6). Verjetno so se pozanimali o tem, da piše v postavi: "Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene!"  (2Mz 20,2.3) Ker so bili prepričani v njegovo stanovitnost, so se ga hoteli znebiti tako, da bi se pregrešil zoper kak kraljev predpis, ki ga Daniel ne bi po svoji vesti mogel in hotel izpolniti. Ker takega zakona ali predpisa ni bilo, ga je bilo treba narediti. 

 V orientalskih despotovinah je bilo vse odvisno od muhavosti vladarja. Veliko se je dalo doseči s prilizovanjem, saj je le-to močno godilo tem vladarjem. Poglejmo si, kaj se je nato zgodilo.

"Nato so višja uradnika in satrapi odhiteli h kralju ter mu rekli takole: Živel kralj Darej na veke! Vsi višji uradniki v kraljestvu, predstojniki, satrapi, svetovalci in  upravniki svetujemo, naj kralj izda odlok in strogo določi: 'vsakogar, kdor bo v tridesetih dneh kogar koli kaj prosil, boga ali človeka, razen tebe o kralj, bodo vrgli v levjo jamo.' zdaj torej, o kralj, izdaj odlok in podpiši listino, ki ju po nespremenljivi medijsko-perzijski določbi ne morejo preklicati." (Dan 6,7-9)

Njegovemu veličanstvu je bil predlog, da bi en mesec nastopal v vlogi božanstva, takoj všeč.  Biti kakor Bog je bilo nekaj, kar sta si poželela že prva človeka (1Mz 3,5ss.). Zato je kralj darej podpisal listino in odlok (cf. v.10). 

Ko je Daniel izvedel za kraljev odlok, je šel v svojo hišo in enako, kot je delal dotlej, molil in slavil Boga  obrnjen proti Jeruzalemu (cf. vv. 11.12). Danes so kralji že prava zaščitena redkost, še redkejši so despotski kralji. Obstajajo tudi despotski predsedniki;  v svetu, ki je nam bliže,  obstajajo od ljudi izvoljeni parlamenti, ki sprejemajo zakone, kakršne sami hočejo, tudi take, ki so v izrazitem nasprotju z Božjo postavo. Zaradi takih protibožjih zakonov ima Božje ljudstvo ponekod precejšnje sitnosti. Če grehu rečeš greh, ne pa življenjski stil,  te lahko mimogrede obsodijo homofobije, ti prilepijo etiketo sovražnega govora in podobno. Daniel je vedel in upošteval to, kar so več stoletij pozneje dejali apostoli, ko so bili preganjani: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"(Apd 5,29) Zanimivo, kako se reči ponavljajo. 

Daniel seveda ni dolgo častil Boga, kajti njegovi nasprotniki so prežali, na to, kaj bo storil. Ko so ga zalotili pri molitvi k Izraelovemu Bogu, so  ga nemudoma obtožili pred kraljem (cf. Dan 6,12-14).  Ker je šlo za preveč dragocenega človeka, ga je kralj skušal rešiti, toda zakon je zakon in ga je treba spoštovati (cf. vv. 15.16). Kralju ni preostalo drugega, kot da ukaže vreči Daniela v levnjak, saj smo vendar pravna država, kajne? Toda videti je, da se je kralju kljub vsemu posvetilo, da bi lahko Danielov Bog kako pomagal, zato je rekel: "Tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, on naj te reši!" (cf. v. 17) Še več, očitno je kralj sam začel bolj verovati v božanskost Danielovega Boga kot v lastno enomesečno božanskost, ki si jo je določil z dekretom, saj je celo noč prebedel v postu.

Kralj je šel zjutraj preverit, kaj se je zgodilo z Danielom.

Ko se je približal jami, je z žalostnim glasom poklical Daniela. Kralj je spregovoril in rekel Danielu: "Daniel, služabnik živega Boga, ali te je tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, mogel rešiti levov? Tedaj je Daniel nagovoril kralja: "Živel kralj na veke! 23 Moj Bog je poslal svojega angela in zaprl levom žrela. Niso me poškodovali, kajti pred seboj me je našel nedolžnega, in tudi zoper tebe, o kralj, nisem storil krivice." (v. 21.22)

Kralj je bil nadvse vesel, da je njegov najljubši uradnik preživel in ga velel potegniti iz jame, v jamo pa dal zmetati Danielove tožnike, skupaj z družinami. Usoda teh je bila grozovita... (cf. vv. 24.25) 

Za Daniela se je zadeva dobro končala, toda vsi Božji ljudje  na tem svetu niso imeli take sreče kot on. Pravzaprav bi se lahko tudi njemu  zgodilo drugače. Ostal je stanoviten do konca ter tvegal in bil na dobičku. Pa tudi, če bi ga zveri pokončale, bi bil na dobičku, kajti: "Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo," (Jak 1,12) apostol Janez pa pravi: "Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti. Glej, hudič bo nekatere izmed vas vrgel v ječo, da bi vas preizkusil: deset dni boste v stiski. Bodi zvest vse do smrti in dal ti bom venec življenja. " (Raz 2,10)

Spodbuda k zvestobi Bogu naj nas spremlja vse življenje. Njemu naj gre zahvala za stanovitnost, ki jo daje svojemu ljudstvu.