Vir spreobrnjenja

Ni odločitev tista, ki spreobrne neko osebo, ampak moč Svetega Duha. 

~ R. C. Sproul

Svet je zapustil Boga

Svet ni zapuščen od Boga, ampak je svet zapustil Boga.

~ Ray Comfort

Zmagovalec v preizkušnjah

Vir slike: FreeBibleimages

Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. 2 Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. 3 In pristopil je skušnjavec in mu rekel: "Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh." 4 On pa je odgovoril: "Pisano je:

Človek naj ne živi samo od kruha,

ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust."

5 Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja 6 ter mu rekel: "Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je:

Svojim angelom bo zate zapovedoval

in: Na rokah te bodo nosili,

da z nogo ne zadeneš ob kamen."

7 Jezus mu je odgovoril: "Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!" 8 Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo 9 ter mu rekel: "Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš."

10 Jezus mu je tedaj dejal: "Poberi se, satan, kajti pisano je:

Gospoda, svojega Boga, môli

in njemu samemu služi!"

11 Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.   (Mt 4, 1-11)

Zgornji odlomek nam pripoveduje o dogodku, ki ga najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih. Evangelist Marko mu je posvetil le skopi dve vrstici (Mr 1,12.13) , Luka (Lk 4,1-13) pa ga obravnava podobno kot Matej, s tem, da je pri obeh obraten vrstni red druge in tretje preizkušnje.

Kristjani mnogokrat pozabljamo, da je bil Jezus Kristus hkrati pravi Bog in pravi človek. Za tiste, ki jim je bolj domača njegova božanska narava, je lahko zgornja pripoved primerno sredstvo za uravnovešenje njihove enostranske kristologije, ki rada pozablja na njegovo človeško naravo. 

Naš Gospod je začel svojo javno službo na zemlji s štiridesetdnevnim postom v puščavi, kamor ga je odvedel Duh. Toda zgodilo se mu je ravno to, kar se z nami redno zgodi, ko smo, ali vsaj mislimo, da smo duhovno na višku: lotil se ga je skušnjavec in mu pripravil tri zanke, s katerimi je hotel onemogočiti Mesijevo poslanstvo. Jezus je torej prebil štirideset dni v puščavi in šel skozi vse tisto, glede česa sta zgrešila tako Adam kot starozavezni Izrael.  Najbrž se spomnimo svetopisemske pripovedi o tem, kako so Izraelci  celih štirideset let tavali po puščavi; Jezus seveda ni prebil v puščavi štirideset let, ampak štirideset dni.

Štiridesetdnevni popolni post seveda naredi svoje. Hudič se je tega prav dobro zavedal, zato je Jezusu predlagal, naj dokaže svoje Božje sinovstvo s tem, da spremeni puščavsko kamenje v kruh.  Gospodov odgovor: "Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust," je skoraj dobeseden  citat iz 5Mz 8,3, ki se nanaša na to, kako je Bog vodil svoje izvoljeno ljudstvo skozi puščavo in tam  zanj skrbel ter ga vzgajal. Jezus v tistem trenutku ni potreboval celih gor kruha. Dajal je prednost Božjim obljubam, ne hrani. V tem je zmagal na tistem področju, na katerem je spodletelo Izraelcem na poti iz Egipta. Ko sta prva človeka zgrešila, sta podlegla satanovemu zapeljevanju in posumila v zanesljivost Božje besede  (cf. 1Mz 3,4.5). Poleg tega se jima je zazdel prepovedani sadež vreden poželenja (cf. 1Mz 3,6). Jezusa ni premamilo poželenje po hrani, ampak je glede tega  premagal hudičevo skušnjavo.

Pri naslednji preizkušnji je hudič Jezusa potegnil na vrh templja in od njega zahteval, naj dokaže svoje Božje sinovstvo s tem, da skoči na tla. Svojo zahtevo je celo podkrepil s citatom iz Psalma 91. Pri tem je nujno poudariti, da je hudič najboljši teolog, ki odlično pozna Sveto pismo, celo bolje kot najboljši biblicisti.  Pri tem je jasno, da svetopisemske citate spravi izven konteksta, jih izkrivi in  zlorabi. To je njegova stalna navada. Psalm 91 ne govori ničesar o skakanju z višine in preizkušanju Boga, ampak pripoveduje o vernikovem bivanju v Božjem varstvu, pod Božjo zaščito.   Preizkušanje Boga je znak nevere. Besede psalmista, ki pravi:  "Ko bi danes poslušali njegov glas!  Ne zakrknite svojih src kakor v Meríbi, kakor na dan Mase v puščavi,  kjer so me vaši očetje skušali, me preizkušali, čeprav so videli moje delovanje." ( Ps 95,7b-9) se nanašajo na Izraelovo ravnanje v puščavi. Ime Meríba pomeni pravdanje, oporekanje (SSP), Masa pa skušnjava, preizkušnja (SSP) (cff. 2Mz 17,1-15. 4Mz 20,2-13). Jezusov odgovor je zato v bistvu identičen tistemu iz 5Mz 6,16, ki se glasi: "Ne preizkušajte GOSPODA, svojega Boga, kakor ste ga preizkušali v Masi."  Jezus je tudi v tej stvari zmagal nad hudičem.

Vladati vsemu svetu je sen mnogih ljudi. Pregovor pravi, da je oblast slast. Satan se je tukaj razodel kot vladar tega sveta, kar je še lepše razvidno iz Lukovega poročila o tem dogodku: "Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem." (Lk 4,6b) Seveda je hudič namerno izpustil tisto, kar je bistveno: njegova oblast je sicer realna, vendar pogojna, omejena in začasna. Njegova ponudba je sicer videti vabljiva, kajti on vedno ponudi lažjo pot do rešitve. Toda lažja pot ni nujno prava pot. S svojo ponudbo je hotel Jezusa odvrniti od križa in ga na ta način nevtralizirati. Ljudem se velikokrat zdi Bog  prezahteven. Podobno je bilo s starimi Izraelci, ki so zapustili Egipt. Ko je bil Mojzes dlje časa odsoten, se je med ljudstvom pojavila nevera, zato so si poiskali bližnjico: narediti so si dali zlatega malika, ki je imel obliko teleta (cf. 1Mz 32). Slavo neminljivega Boga so zamenjali za kip živali in potem tisto reč častili (cf. Rim 1,23).  Na ta način je ljudstvo podleglo skušnjavcu.  Toda naš Gospod je tudi glede tega zmagal, rekoč: "Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!" To je referenca na 5Mz 10,13 in 10,20. Jezus je torej zmagal v vsem, v čemer sta zgrešila prva človeka in Izrael. 

Ker je bil naš Gospod preizkušan, bi bilo zelo čudno, če se ne bi podobno godilo tudi nam, njegovim učencem. Skušnjave lahko prihajajo od mesa (torej naše stare narave, ki je še vedno prisotna), sveta ali hudiča. Svet nas mami s svojimi vrednotami,  ki niso od Boga, ampak od sovražnika. Tudi svet ima nekaj pojma o Božji besedi, sicer veliko manj kot hudič, toda vseeno. Tako je pred časom visoko katapultirana političarka, ateistka, v svojem govoru med drugim  navedla znamenite biblične besede: "Bog je ljubezen," ki jih najdemo v 1Jn 4,8.16.  Ta citat je  v zadnjem času zelo popularen, svetu všečen,  še bolj pa zlorabljen.  Propagandisti LGBTQIA+ ga imajo sploh zelo radi. Toda Janez je malo naprej, v istem pismu, povedal še nekaj drugega: "Mi vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu." (1Jn 5,19) Avtor Pisma Hebrejcem pa piše: "Kajti naš Bog je ogenj, ki požira." (Heb 12,29)  Govoriti o Bogu na en ali drug način je skrajno nevarno. Žal danes tudi mnogi formalno krščanski teologi in pastirji sprevračajo Božjo besedo, sebi in svoji čredi v pogubo.  

Kristjan naj bi praviloma ne smel podlegati skušnjavam, a se žal pogosto dogaja tudi to, ker v nas še vedno živi stara, grešna narava. Toda Bog je poskrbel za izhod iz naših padcev:   "Otroci moji, to vam pišem zato, da ne bi grešili! Če pa že kdo stori greh, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega."  (Jn 2,1)  Naš Gospod je, kljub preizkušnjam, živel na zemlji popolno in brezgrešno življenje. Preizkušnje, omenjene v Mt 4,1-11, so bile le začetek preizkušenj, njihov zaključek pa pomeni Jezusova žrtvena smrt na križu, s katero je bila  zlomljena hudičeva oblast. Jezus je po strašnem trpljenju in smrti tretji dan vstal od mrtvih, s čimer je potrdil, da je resnični Odrešenik. On je veliki zmagovalec v preizkušnjah.  K njemu, ki je  véliki duhovnik nove zaveze, se lahko ob vsakem času bližamo, kajti:  "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15) Njegova žrtev je zadostna, da pozdravi vse naše padce. 

Bogu hvala za to!

Evangelij je za vse

Evangelij je  na razpolago vsem. Najuglednejši grešnik nima do njega nobene večje pravice kot najslabši.

~ Martyn Lloyd-Jones

Kdo je koga našel

Ne morem se pripraviti k temu,  da bi uporabil jezik: "Našel sem Kristusa,"  Zdi se mi edino prav, da rečem: "Kristus je našel mene".

~ J. I. Packer

Eno brez drugega ne gre

Resnica brez ljubezni je krutost.  Ljubezen brez resnice je hinavščina. 

~ H. B. Charles, ml.

Tri nevarne stvari

Tri stvari so, s katerimi se ljudje nikoli ne bi smeli poigravati: malo strupa, malo krivih naukov in malo greha.

J. C. Ryle

Cerkev kot zabava

Cerkve duhovno stradajo, medtem ko so predozirane z zabavo.

~ John MacArthur 

Temelj teologije

Ena najnevarnejših stvari za nas kristjane je, da svojo teologijo  utemeljujemo z lastnim izkustvom, kajti nobeno izkustvo ni normativ za kristjanovo življenje. Svojo teologijo moramo  utemeljevati z Božjo besedo,  ne s tem,  kar sami čutimo.

~ R. C. Sproul

Pot v Jeruzalem

Zbral je okrog sebe dvanajstere in jim rekel: "Glejte! V Jeruzalem gremo in nad Sinom človekovim bo izpolnjeno vse, kar je pisano po prerokih. 32 Izročen bo namreč poganom, ki ga bodo zasmehovali, z njim grdo ravnali, vanj pljuvali, 33 ga bičali in umorili, in tretji dan bo vstal." 34 Vendar oni niso doumeli nič od tega. Ta govor jim je ostal prikrit in niso razumeli, kar je govoril.

35 Ko se je bližal Jerihi, je sedèl ob poti neki slepi mož, ki je prosil vbogajme. 36 Slišal je množico, ki je šla mimo, in spraševal, kaj je to. 37 Povedali so mu, da gre mimo Jezus Nazarečan. 38 Zavpil je: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!" 39 Tisti, ki so hodili spredaj, so ga grajali, naj umolkne; on pa je še bolj vpil: "Davidov sin, usmili se me!" 40 Jezus se je ustavil in ukazal, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se mu je približal, ga je vprašal: 41 "Kaj hočeš, da ti storim?" Dejal je: "Gospod, da bi spregledal." 42 Jezus mu je rekel: "Spreglej! Tvoja vera te je rešila." 43 In pri priči je spregledal. Šel je za njim in slavil Boga. Vse ljudstvo, ki je to videlo, je hvalilo Boga.  (Lk 18,31-43)

Pričujoča perikopa se sestoji iz dveh delov, oba pa imata nekaj skupnega,  nanašata se namreč na vero. Pred svojo zadnjo potjo v Jeruzalem je Jezus že tretjič povedal učencem, kaj ga tam čaka. Toda, kot pravi evangelist, učenci še vedno niso doumeli, kaj jim hoče naš Gospod dopovedati.  Zadeva jim je ostala prikrita. Tudi danes so mnogim ljudem te stvari prikrite: vedo sicer, da je Jezus trpel, bil križan in pokopan, potem pa se zgodba za mnoge konča. Obstajajo tudi taki, ki verujejo, da je vstal od mrtvih in šel v nebesa, a se ne zavedajo, kaj je s tem dejanjem storil zanje, ampak si sami še naprej in naprej prizadevajo, da bi tudi oni namesto njega opravili kako dobro delo, kot da je bila njegova žrtev nepopolna. Apostoli so šele takrat doumeli, kaj jim je hotel naš Gospod povedati, ko je vstal od mrtvih.

Toda, v našem odlomku imamo nekoga, ki je  takoj vedel, s kom ima opravka. To je bil slepi berač pred Jeriho. Le kako je lahko slepec vedel? Zagotovo je dobil neke informacije  od ljudi, ki so bili okrog njega in so mu povedali, da prihaja po poti Jezus iz Nazareta. Zelo verjetno  je  že tudi kaj slišal o tej osebi. Toda, to je še vedno premalo za vero in zaupanje, ki ga je imel v moč Jezusa Kristusa. Pristna vera je Božji dar in očitno je slepi berač premogel to vero. Jezusovi učenci so videli mnogo čudežev in ozdravljenj, ki jih je opravil naš Gospod, od njega samega so slišali veliko prilik in naukov, a še vedno niso razumeli. Pri njih je   šlo vse bolj postopoma, temu slepemu človeku pa je bilo takoj jasno, koga ima pred sabo. To je milost, da, velika milost. Odrešenje je iz milosti, vera, ki rešuje pa tudi.

Apostoli vsega skupaj niso doumeli, ker jim to v tistem trenutku še ni bilo dano. Razmišljali so namreč v napačni smeri. Šele takrat, ko so se vse Kristusove napovedi uresničile, jim je postalo jasno, o čem jim je govoril. Vse njegovo življenje je bilo v znamenju križa. Na tem sramotnem, mučilnem in smrtonosnem orodju je bil deležen smrti, ki smo si jo pravzaprav zaslužili mi, z našim grehom. To pa zato, da bi lahko mi v zameno  prejeli večno življenje po veri. Prostovoljno je prejel kazen, namenjeno nam. Spoznanje te resnice ni preprosto. Večina je zaslepljena in to zavrača, tako kot pobožni Savel, ki je preganjal Jezusove sledilce. Ko pa je enkrat spregledal, je to obrnilo tok njegovega življenja na glavo in se je iz preganjalca spremenil v oznanjevalca.  Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Da, odrešenje, ki nam ga je prislužil Jezus, je v primerih, kadar deluje milost, zelo preprosta stvar.  V zgodbi našega odrešenja nismo glavni igralci; v njej smo, kot je  na smrtni postelji dejal Martin Luther, samo berači. Smo torej berači na poti proti nebeškemu Jeruzalemu.

Če je Bog za nas

 Kristus je z nami vse dni do konca sveta.  Zato pogum, njegova mala čreda! Če je Bog za nas, kakšen pomen ima potem to, kdo je zoper nas, najsi gre za škofe, kardinale, papeže in kakor koli se jim že reče?

~ William Tyndale

Kristus - edina varnost in gotovost

Bog svojemu ljudstvu ne zagotavlja varnosti preko volitev, vlad in armad, ampak skozi smrt in vstajenje svojega Sina, našega  Gospoda Jezusa Kristusa. On je naša edina gotovost  v tem nesrečnem svetu.

~ Dustin Benge

Kdo je izvoljen?

To pravzaprav  sploh ni zapleteno:  če si želiš  Kristusa in njegov evangelij, potem si eden od njegovih izvoljenih.

~ Martin Luther

Brez približevanja!

 Pri grehu ne gre za to, koliko se mu lahko približam, ampak, kako daleč proč lahko pobegnem. 

~ Alistair Begg

Kristjani in svet

Verniki ne bi smeli nikoli pričakovati, da jih bo sprejemal svet,  ki sovraži Kristusa.

~ Dustin Benge

Komu je dana milost

Milost  je  dana samo tistim, ki vedo, da so berači,  berači pa vedo, da so berači le zato, ker jim je dana milost.

~ Burk Parsons

 

Učinek besede

Ko se je zbirala velika množica in so ljudje iz raznih mest prihajali k njemu, je spregovoril v priliki: 5 "Sejalec je šel sejat svoje seme. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Pohodili so ga in ptice neba so ga pozobale. 6 Drugo je padlo na skalo, in ko je pognalo, se je posušilo, ker ni imelo vlage. 7 Drugo je padlo med trnje, in trnje, ki je zrastlo z njim, ga je zadušilo. 8 In spet drugo je padlo v dobro zemljo in pognalo ter obrodilo stoteren sad." Ko je to povedal, je zaklical: "Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!"

Njegovi učenci so ga spraševali, kaj pomeni ta prilika. 10 Rekel jim je: "Vam je dano spoznati skrivnosti Božjega kraljestva, drugim pa je to dano v prilikah, da

gledajo, pa ne vidijo,

              in poslušajo, pa ne doumejo.

Prilika pa pomeni tole: Seme je Božja beseda. 12 Ob poti so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src, da ne bi verovali in ne bi bili rešeni. 13 Na skali so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar ti nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v trenutku preizkušnje pa odpadejo. 14 Seme, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, vendar se zaradi skrbi, bogastva in naslad življenja na svoji poti zadušijo, tako da ne obrodijo sadov. 15 Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad."   (Lk 8,4-15)

Zgornja prilika sodi med Jezusove bolj znane prilike, saj jo najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih. Po navadi jo imenujemo Prilika o sejalcu, čeprav bi bil morda bolj ustrezen kak drug naziv, na primer Prilika o vplivu tal na rast rastlin. Ampak, to je že nekam preveč agronomsko. Razen tega v tej priliki ne gre ravno za dobesedno seme in prst, ampak za seme in prst v prenesenem pomenu besede. Ko je Jezus učencem povedal to priliko, je niso razumeli in so ga  spraševali o njenem pomenu.  Jezus jim je nato najprej pojasnil,  zakaj sploh uporablja prilike. Rekel je, da je njihov namen ta, da bi ljudje, katerim je skrivnost Božjega kraljestva  neznanka, glede tega še naprej tavali v temi.  To so tisti posamezniki, ki  svoja srca zakrknejo pred resnico (cf. Apd 19,9. Rim 11,7-9). Dejstvo je, da mnogi Božje besede ne sprejemajo in raje ostanejo v temi. 

Božja beseda se seje zelo na široko. To je tako, kot sejalec, ki meče seme sem ter tja, pri čemer ga nekaj  prileti ob pot, nekaj na skalo, nekaj med trnje, nekaj pa na rodovitno prst. Le tisto, ki pade na rodovitno prst, vzklije, zraste in na koncu prinaša sadove. Sprejetje besede je torej odvisno od vrste prsti. Toda prst sama kot taka nima prav nobenih zaslug za to, da v njej vzklije seme in rodi pridelek. Prst namreč ni zaslužna za to, ali je rodovitna ali ne. Enako tudi človek, ki sprejme Božjo besedo, nima nobenih zaslug, da jo je sprejel, in da je v njem obrodila sad. Mi nismo sami svoji stvarniki, ampak je Bog naš Stvarnik. Ko so se Korinčani kregali glede tega, komu med apostoli bolj pripadajo, jim je Pavel povedal: "Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog." (1Kor 3,6.7) Niti oznanjevalci besede niti njeni prejemniki nimajo nobenih zaslug za to, da se v posamezniku beseda razvija, krepi, raste in prinaša sadove, ampak je Bog  tisti, ki v svoji previdnosti poskrbi za vse to. On je tisti, ki je v naprej pripravil srca vernih, da bi bila zmožna sprejeti njegovo besedo in verovati (cff. Rim 8,29.30. 11,2. Ef 1,5.11). 

Danes v mnogih cerkvah preizkušajo najrazličnejše strategije, da bi svetu uspešneje posredovali krščansko sporočilo. Menijo, da mora biti cerkev  moderna in privlačna, zato vanjo uvažajo iz sveta vse mogočne modne muhe in trike, od pridigarjev v strganih hlačah do ansamblov, ki izvajajo nekakšno  pokrščeno verzijo popularne glasbe in še bi se dalo naštevati. Ampak moč evangelija ni v naših metodah,  strategijah in manipulacijah. Pravzaprav sploh ni odvisna od nas, ampak od Boga.  On je edini, ki po Svetem Duhu kultivira prst človeških src, da so pripravljena na sprejetje njegove besede, ki se potem lahko v njih ukorenini, zraste in obrodi sadove. Bog je rekel po preroku Izaiju: "Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal." (Iz 55,10.11) Učinek besede torej ni odvisen od pridigarja, ampak izključno od Boga, njegove volje in  namena, zaradi katerega jo Bog pošilja. Njemu gre vsa zasluga, čast in hvala. 

Nespremenljivost evangelija

Nikoli nisem opazil,  da bi Jezus Kristus spreminjal svoj evangelij tako, da bi ustrezal ljudem; opazil pa sem, da je spreminjal ljudi, da bi ustrezali evangeliju.

~ Martyn Lloyd-Jones 

Največja uteha

To jutro mi nobena stvar ne vzbuja večjega upanja in gotovosti, kot moje védenje o Božjih lastnostih:

Bog je večen,

Bog je nespremenljiv,

Bog je brezkončen,

Bog ne spreminja svojih namenov. 

Ali je še kje kakšna večja uteha od te?

~ Martyn Lloyd-Jones

Samo po milosti

Milost je grešnikovo poslednje in edino upanje. V kolikor  ni odrešen po milosti, potem ne bo nikoli odrešen.

~ A. W. Pink

Odrešenje je 100 % Božje delo

Po naravi sem bil preveč slep, da bi ga poznal, preveč ponosen, da bi mu zaupal, preveč trmast, da bi mu služil. Sovraštvo do njegove vladavine, pravičnosti in milosti,  katerega sem bil poln, je bilo premočno, da bi se dalo podrediti kateri koli drugi sili, razen njegovi. Ljubezen, ki mu jo vračam, je le šibka in medla iskrica, pa še ta izhaja iz njega.  On jo je prižgal in jo ohranja pri življenju. Ker je ona njegovo delo, z zaupanjem trdim, da je niti mnoge  vode ne bodo mogle pogasiti. 

~ John Newton

Edini srednik

Izven  Gospoda Jezusa Kristusa ni niti ene same kapljice  odrešujoče milosti.  On je edini srednik med Očetom in naminami.

~ Steven Lawson

Na dnu

Ko si čisto na dnu in pride razočaranje, takrat se naučiš, kaj veruješ, kaj ljubiš in kaj najbolj ceniš.

~ Ligon Duncan

Po pogodbi

Tokrat se bomo na kratko posvetili  Jezusovi priliki o delavcih v vinogradu, ki je zapisana v Mt 20,1-16. Začetek prilike gre takole: "Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd.  Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd." (Mt 20,1.2) Nadaljuje pa se nekako tako: okrog tretje dnevne ure, ali po naše okoli devetih zjutraj, se je z naslednjo skupino pogodil za enako plačilo, nakar se je za enako plačilo pogodil s skupinami, ki so prišle  okoli šeste, devete in enajste ure, kar po naše pomeni okoli poldneva, treh in petih popoldne. Z vsako od teh skupin se je torej pogodil za plačilo v vrednosti enega denarija. To je bila v tistem času običajna plača za celodnevno delo. Proti večeru je poklical oskrbnika in mu velel, naj vsakemu izplača po en denarij, in to tako, da izplača najprej zadnjim, nazadnje pa prvim, tako da so lahko tisti, ki so začeli z delom bolj zgodaj, videli, koliko so zaslužili tisti, ki so prišli za njimi. Tisti, ki so začeli delati zgodaj zjutraj, so se zaradi tega počutili opeharjene: "In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: 'Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.'" (Ibid. vv. 11.12)  Pa so bili res opeharjeni? V priliki je gospodar odgovoril enemu od prizadetih: "Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?" (Ibid. vv. 13-15) 

Če gledamo na ta dogodek s čisto posvetnega stališča, lahko povsem upravičeno rečemo, da je pri vsej tej stvari z moralnega stališča nekaj zelo narobe, čeprav je bilo vse narejeno po pravilih, oziroma po pogodbi, saj sme delodajalec s svojim početi, kar hoče.  S pravnega vidika je bilo sicer vse v najlepšem redu, z vidika pravičnosti pa ne. Delodajalec bi moral plačevati delavce po njihovem delu, ne po svojih trenutnih kapricah.

Toda prilika ne govori o tem, čemu je podobna ureditev tega sveta, ampak, čemu je podobno nebeško kraljestvo, pri čemer, nas uči dvojega.

Prvič. Kristjani, ki so to že zelo dolgo, utegnejo godrnjati zoper mlajše brate in sestre, če morda ti hitreje napredujejo: "Komaj je prišel zraven, pa je že med glavnimi." V cerkvi se lahko zgodi, da nekateri  zviška gledajo na spreobrnjenca, ki je bil še malo nazaj očiten grešnik. Pri tem kristjani pozabljamo, da smo tudi mi vsi skupaj grešniki,  odrešeni po milosti, ne po naših zaslugah in zaslužnih delih. "Desni" hudodelec (cf. Lk 23,39-42) zagotovo ni storil nobenega zaslužnega dejanja, saj se je spreobrnil šele nekaj minut pred smrtjo. Tudi ni obvladal nobene od potankosti krščanske teologije, ni vedel za nauk o Trojici, ni imel pojma o zakramentu krsta in Gospodove večerje, odrešitvi sola fide (po veri), nikoli v življenju ni prebral niti ene črke iz Nove zaveze, nič od tega! Toda edino on je zanesljivo in neposredno od našega Gospoda kanonizirani svetnik, ki je prejel zagotovilo:  "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju."  (Lk 23,43b) Če bi šlo vse po pravici in pravičnosti, bi moral biti mož pogubljen, Kristus pa mu je obljubil raj. 

Drugič. Kot je rekel Steven Nichols,  pred Boga ne prihajamo praznih rok, ampak z rokami, polnimi umazanije. Če bi se na nas izkazala Božja pravičnost, bi morali biti vsi pogubljeni. Toda Božja pravičnost se je izkazala na Jezusu Kristusu, ko je Bog Oče nanj izlil svojo jezo, ki je bila sicer namenjena nam. Jezusov križ je tisti, ki zagotavlja večno življenje vsem, ki vanj zaupajo, ne pa njihova dela ali dolžina krščanskega staža. Pot v nebesa ni pot religije, ki hoče preko svojih del priplezati do končnega cilja. Ta pot tudi ne vodi skozi naš, ampak skozi Jezusov križ. Naše "plačilo" je po milosti in ga je za nas krvavo prislužil naš Odrešenik Jezus Kristus. Štejejo le njegove, ne naše zasluge. To milost in njegove zasluge pa lahko prejmemo edino po veri.  Milost in pravičnost se med sabo razlikujeta kot noč in dan. Jezus je naša pravičnost pred Bogom. Zato pravi Pavel: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) Na drugem mestu pa pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22a)  Sam bi še dodal: "Ne glede na dolžino tvojega staža v veri."

Ali premoreš Božjo pravičnost, ki se daje po veri, oziroma zaupanju v Jezusa Kristusa?

Brez razloga za samovšečnost

Kristjani nimamo razloga za samovšečnost, ker nismo pravični ljudje, ki bi skušali popraviti nepravične, ali, kot je dejal neki pridigar: "Evangelizacija je kot tisto, ko en berač pove drugemu, kje lahko najde kruh." Glavna razlika med vernikom in nevernikom je v odpuščanju grehov.

~ R. C. Sproul 

"Dovolj ti je moja milost." (2Kor 12,9)

Mi vsi potrebujemo težke dneve, da bi se okrepila naša odvisnost od Boga,  da bi se tako naučili, da nam je dovolj njegova milost.

~ Paul Washer

Moč Božje besede

Imejmo torej  za gotovo in trdno, da duša ne more ničesar narediti, razen s pomočjo Božjo besede, in da kjer ni Božje besede, tam ni pomoči za dušo. Če ima Božjo besedo, ji ničesar ne manjka in je bogata,  saj gre za besedo življenja, resnice, luči, miru, pravičnosti, odrešenja, radosti, svobode, modrosti,  moči, milosti, slave in vseh neštetih blagoslovov.

~ Martin Luther

 

Če je Bog za nas

Pogumno se spopadajmo s  preizkušnjami v tem kratkem življenju, v zaupanju, da nas bo naš Gospod podpiral vse do končne zmage.

~ Jean Calvin