Päivi Räsänen in Juhana Pohjola oproščena obtožb "sovražnega govora"

 By Soppakanuuna - Own work, CC BY-SA 3.0,

https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=41673761

 

 

 

 

 

 

 

O primeru Päivi  Räsänen sem na tem spletniku že tri krat pisal (5. 5. 2020, 14. 5. 2021, 31. 1. 2022). Pa si še enkrat na kratko poglejmo omenjeni primer.

Zdravnica, nekdanja notranja ministrica, sicer pa krščanska demokratka in poslanka v finskem parlamentu, predvsem pa kristjanka, Päivi Räsänen, se je najprej  znašla pod policijsko preiskavo, ker je izrazila nestrinjanje s sodelovanjem tamkajšnje zelo liberalne Evangeličansko-luteranske cerkve na  LGBT prireditvi. Prizadetim se je zdel posebej škodljiv citat iz Rim 1,24-27, ki se nanaša na homoseksualnost. Temu je dodala še retorično vprašanje: "Kako je lahko Biblija, kot temelj cerkvene doktrine,  skladna s povzdigovanjem sramote in greha, kot predmetov ponosa?" 

Njeno drugo "kriminalno" dejanje, ki naj bi ga zagrešila,  je knjižica, ki jo je izdala davnega leta 2004, v kateri govori o svetopisemskem pogledu na zakonsko zvezo.  Tretji "zločin", ki ga je zagrešila,  pa so intervjuji, v katerih je kritizirala tamkajšnjo luteransko cerkev v zvezi z LGBTQ problematiko.

Po skoraj dveh letih natezanja je prišla letos zadeva pred sodišče. Päivi  Räsänen in škof Misijonske škofije Evangeličansko-luteranske cerkve  škof Juhana Pohjola sta morala pred sodiščem braniti odločitev, da pišeta o spolnosti in zakonski zvezi v skladu s svetopisemskim naukom, ne  pa skladno z novotarijami, ki si jih je v zadnjih nekaj desetletjih izmislil svet. Finsko tožilstvo je označilo  citate, ki sta jih vzela iz Svetega pisma, kot "sovražni govor".  Urad vrhovne državne tožilke Finske  se je torej postavil v vlogo tožnika Božje besede, kar je precedens v sodobni Evropi. 

Danes, 30. marca 2022, sta bila Päivi  Räsänen in škof Juhana Pohjola na sodišču soglasno oproščena vseh obtožb. Tožeča stran bo morala plačati sodne stroške v znesku 60.000 evrov.

Bitka je dobljena, a vojna s silami teme še traja.  Ne gre namreč za boj ali tožbe z ljudmi ali proti njim, ampak za nekaj širšega: "Kajti ni se nam bojevati zoper kri in meso, ampak zoper vladarstva, zoper oblasti, zoper svetovne gospodovalce te teme, zoper hudobne duhove pod nebom." (Ef 6,12 EKU)

Washington Times

The Christian Post

Ko upanje umre

Jezus je specialist za brezupne situacije.

~ JOEL BEEKE 

Spol in spolnost

Živimo v času velikanske zmede glede spola in človeške seksualnosti. Novo agendo v tem pogledu diktirajo velika podjetja, vlade, mediji, žurnalizem in akademski krogi.  S svojimi pogruntavščinami nas vračajo v poganske čase in znova se izpolnjuje to, kar je rekel apostol Pavel za svoje poganske sodobnike: "Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli." (Rim 1,22) Zato je nadvse pomembno, da se kristjani seznanimo in  tudi razumemo to, kar pravi Sveto pismo glede teh jedrnih vprašanj človekove identitete. 

 

O tem pripoveduje dr. Harry Reeder v zgornjem videu.

Pogoj za svobodo

Greh lahko leži na tvojih ramenih, ali pa na Kristusu, Božjem Jagnjetu. Če počiva na Kristusu, potem si svoboden. 

~ Martin Luther

Svoboda v Kristusu

Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.  

2 Glejte, jaz, Pavel, vam pravim: če se daste obrezati, vam Kristus ne bo prav nič koristil. 3 In ponovno izjavljam vsakomur, ki se dá obrezati, da je dolžan v celoti izpolnjevati postavo. 4 Tisti, ki iščete opravičenje v postavi, nimate nič več skupnega s Kristusom: odpadli ste od milosti. 5 Po Duhu, iz vere, pričakujemo upanje pravičnosti, 6 saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, 9ki deluje po ljubezni.    (Gal 5,1-6) 

Cerkev v Galatiji je bila, podpobno kot cerkev v Korintu,  za Pavla dokaj trd oreh. V korintski cerkvi je bil prisoten nered, zlorabe in precejšnja spolna nemorala, vernikiv galatijski cerkvi pa so se zelo hitro obrnili od vere v Božjo milost, ki rešuje, k "veri", ki zahteva izpolnjevanje del postave. Ta stvar je Pavlu povzročala velike skrbi, saj je šlo v tem primeru za razvodenitev evangelija, ki ga je oznanjal,  zaradi česar se je v  Pismu Galačanom spoprijel  s problemom vere in del postave.

 

Odrešenje v Kristusu pomeni svobodo, saj sam Gospod pravi: "In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni." (Jn 8,32.36)  Kristusovo dejanje osvoboditve seveda ne pomeni v osnovi socialnih, političnih ali gospodarskih izboljšav, o čemer slišimo pri raznih teologih osvoboditve. V resnici gre za osvoboditev od postave kot sredstva za odrešenje, pa tudi za osvoboditev od greha in praznoverja. 

 

Kristjan je odrešen postave kot sistema za dosego odrešenja.  Vsi, ki so opravičeni po veri, niso več pod Božjo postavo, ampak pod milostjo. Iz odlomka v Gal 5,2.3 je razvidno, da se je od vernih moških v Galatiji zahtevalo, da se dajo obrezati. Toda to je narobe. Naše odrešenje ni odvisno od izpolnjevanja postave, ampak od Kristusovega zveličavnega dela. Kristjan je sprejet in posvojen v Kristusu. Ta sprejetost ni odvisna od kristjanovih dejanj, kajti tudi kristjan, kljub trudu, žal še vedno greši, ampak od Božjega odpuščanja. Človeška bitja v stanju svoje podedovane padle narave mislijo, da lahko vstopijo v pristen odnos z Bogom preko poslušnosti, obredov ali askeze. Spominjajo na Jude, o katerih piše Pavel: "Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti." (Rim 10,3)  Toda tu gre za popolnoma nemogočo stvar. Nobeno človeško naprezanje ni zmožno doseči opravičenja pred Bogom. Zato je naloga postave, da pokaže, izpostavi in obsodi greh, ki pronica v naše življenje, da bi se zavedli njegove resničnosti in posledic. Popolnoma očitna je nesmiselnost pričakovanja, da bi se lahko odrešili preko postave. To nesmiselno pričakovanje je jarem suženjstva, katerega nas je osvobodil Kristus (cf. Gal 5,1).

Kristjan je osvobojen vladavine greha: "Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha.  Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj.  Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni." (Jn 8,34-36)  Ker je nanovo rojen v Kristusu, je preko edinosti s Kristusom postal živ za Boga. Kristus je za nas umrl in bil obujen od mrtvih. Želja kristjana je, da bi Bogu služil v pravičnosti, zato pravi Pavel:  "Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti." (Rim 6,18) Kristjanove prioritete so se spremenile, greh zanj ni več logična stvar, zato beži pred njim.

Kristjan je tudi osvobojen praznoverja, vključno s trditvijo, da sta materija in fizično zadovoljstvo nujno nekaj slabega. Zato sme uživati v dobrih darovih, ki prihajajo od Boga, pri čemer seveda ne sme prestopiti moralne postave, ali škodovati duhovnemu blagru svojih bližnjih. Danes je posebej nevarna ideologija etatizma, ki pravi, da bi morala država poskrbeti čisto za vse potrebe posameznika. Danes opažamo, da se država, ponekod v večji, drugod v manjši meri, vmešava v vse sisteme, kot so družina, cerkev itn. Taka monstruozna leviatanska država je nevarna, ker ti lahko vse da, a tudi vse vzame. Ob tem se po navadi spomnimo na komunizem, fašizem in nacizem, ampak podobni etatistični procesi se danes dogajajo tudi v državah, ki veljajo za spodobne demokracije.  Kristjan je tudi osvobojen brezmejnega malikovalskega zaupanja v državo.

Ali torej svoboda pomeni, da lahko kristjan počne, kar koli se mu zahoče?  Seveda ne, kar pa  ne pomeni, da je kristjan sedaj brezgrešen, kot govorijo krivi preroki raznih svetostnih gibanj, ampak, da je osredotočen na Kristusa, ki je naše jamstvo za odpuščanje grehov. Pristop k njegovemu prestolu milosti nam je na voljo 24 ur na dan in vseh 365 ali 366 dni v letu. Bogu hvala za ta čudoviti dar!

Mrtva cerkev

Cerkev, ki ji nikoli ni mar za doktrino, je mrtva cerkev.

~ R. C. Sproul

Resnica

Resnica je vse, kar pravi Bog, ne tisto, kar govori večina,  ali  tisto, kar kažejo javnomnenjske raziskave. 

~ Steven Lawson

Od utopije do distopije

Ker je človek grešnik, imajo vsi utopični načrti vedno distopičen rezultat .

~ Joseph Boot

Jezus - naša pravičnost

Apostol ne pravi, da je bil Jezus poslan, da bi nam  pomagal doseči pravičnost, ampak zato, da bi bil On naša pravičnost 

~ Jean Calvin

Ključ za razumevanje Biblije

Ključ za razumevanje Svetega pisma je Jezus Kristus.

~ J. C. Ryle

Kaj ljudi moti v Svetem pismu

Sveto pismo vsebuje tisto, kar ljudje sovražijo: resnico.

~ Charles H. Spurgeon

Pojdimo k prestolu milosti

Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. 15 Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. 16 Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. (Heb 4,14-16)

Nekje sem naletel na naslednjo, zelo "katoliško" (točneje, katoliško v rimskem smislu) misel: "Gospod je pravičen sodnik. Naša dejanja, besede in misli nam pišejo sodbo. Kakšna bo?" Odgovoril sem: "Sodba po delih, zveličanje po milosti." Kmalu pa sem prejel naslednji odgovor: "Drži. A to ne pomeni, da je zveličanje garantirano. Danes ljudje vse preradi beremo sledeče: "Vstopíte skozi široka vrata, kajti ozka so vrata in drobna je stezica, ki vodi v pogubo, in malo jih je, ki vstopajo po njej." Pa to res piše v Svetem Pismu?" 

 

Seveda ne piše tako, ampak: "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata 

in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.  Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo."  (Mt 7,13.14)  Mnogi si žal predstavljajo, da pomeni pričujoči odlomek to, da se moramo strašansko truditi in "delati na tem", da bi lahko vstopili v življenje. Pa si malo pobliže poglejmo, kaj v krščanskem kontekstu pomenita besedi vrata in pot! Jezus pravi:  "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo." (Jn 10,9) Na drugem mestu pa pravi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6)  Jezus je torej vrata in pot. Žal je tako, da bi mnogi radi imeli Jezusa za heroja, ali v najboljšem primeru za velikega učitelja, bolj malo pa je takih, ki bi ga imeli za Odrešenika, ki je zmožen popolnoma odrešiti. 

Toda Jezus je več od heroja ali velikega učitelja. On je naš veliki duhovnik. Na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. Jezus Kristus, učlovečeni Božji Sin, je imel v svojem zemeljskem življenju enake potrebe kot vsi ljudje. Prestati je moral mnoge preizkušnje in ponižanja, na koncu pa mučno smrt na križu. Bil je torej skušan podobno kot drugi ljudje, pri čemer pa je bil, za razliko od nas, brez greha. Ravno zato, ker je šel skozi človeške preizkušnje, je zmožen sočustvovati z našimi slabostmi. Ljudje smo po naravi grešni, zato grešimo. Tudi kristjani grešimo. Pripadniki svetostnih gibanj, ki izhajajo iz pietizma, trdijo, da kristjani ne bi smeli grešiti, kar je v bistvu res, ker je greh za kristjana nelogičen. Toda tudi kristjani še vedno nosimo s sabo staro prtljago. Greh pa je tako vabljiv, da nas mimogrede premami. Kaj sledi temu? Ponavadi samoobsojanje in strah pred Bogom, ki nas drži proč od Boga.  Zato je angleški puritanski pridigar Thomas Watson* upravičeno zapisal: "Jezus je bil bolj pripravljen iti na križ, kot mi k prestolu milosti." Naš Gospod ni nek bav-bav, pred katerim bi morali kristjani trepetati. On razume naše slabosti in nas je vedno pripravljen  sprejeti. On je umrl za naše pretekle, sedanje in prihodnje grehe. V cerkvah, ki same sebi pravijo evangelijske, slišimo danes zelo malo ali nič evangelija in zelo veliko postave ter moraliziranja. toda Jezus vabi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek." (Mt 11,28) To ne velja le za tiste zunaj, ampak tudi za verne kristjane. 

Zatorej "uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere." (Heb 12,2)  Osredotočimo se nanj, ne nase. Ob vsakem času pristopajmo k prestolu milosti, kjer nas čaka pomoč!  Vsak dan si povejmo evangelij, ki pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

*Angleški puritanci iz 16. in 17. stol. niso ravno tisto, kar  danes predstavlja izraz puritanec.

Različna moč vere - isti Kristus

Najšibkejša vera ima istega močnega Kristusa kot najmočnejša vera.

~ Sinclair Ferguson 

Ukrajina joka - ponovitev

Pred drugo svetovno vojno je na Slovenskem izšla knjiga z naslovom Ukrajina joka. Knjiga pripoveduje o obdobju holodomora, čemur bi se po naše reklo gladomor. Gre za kruto posledico stalinske kmetijske politike kolektivizacije kmetijstva, ko so ustanavljali zadružna posestva, znana kot kolhozi.   Ker so se kmetje takšni prisilni kolektivizaciji upirali, jim je režim pobral vse pridelke, zaradi česar so pomrli milijoni ljudi. Ta pojav ni bil prisoten le v Ukrajini, ampak tudi v Rusiji, toda v Ukrajini je bil povezan z dušenjem narodne samobitnosti Ukrajincev. Sedaj se okrutna zgodba ponavlja na drugačen način, z nasilno agresijo Putinove ruske armade na to nesrečno državo.

Ob zlomu komunizma v Evropi in še kje konec 80. in v začetku 90. let preteklega stoletja je ameriški politolog Francis Fukuyama napisal znamenito knjigo Konec zgodovine. V njej je razglasil zmago liberalnega kapitalizma in zahodne  demokracije, kar naj bi privedlo do  vsesplošne pomiritve in blaginje po celem svetu. Govorili so, da je napočil konec velikih zgodb in da se začenja era miru in napredka, ki naj bi ga ustvarilo človeštvo, pri čemer so zanemarili en sam faktor, to je človeški faktor.  Le-ta pa je od samega začetka zelo nepredvidljiv. 

Ljudje radi naredimo stvari po svoje, ali, kot je pel Frank Sinatra: "I did it my way." Svet je od pamtiveka hotel ravnati po svoje. Že v 1. Mojzesovi knjigi najdemo dosti takšnih primerov, ne le tistega iz 3. poglavja, ki je človeka oropal prvobitne brezgrešnosti, ampak tudi tega: "Ko so se ljudje odpravili od vzhoda, so našli ravnino v šinárski deželi in se tam naselili. Rekli so: 'Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!'" (1Mz 11, 2.4)  Ta zadeva se je potem klavrno in komično končala, ko jim je Bog zmešal jezike in so prenehali z zidavo ter se razselili. Vsako človeško delo, ki je v nasprotju z Božjo voljo, se konča na podoben način, velikokrat žal dosti bolj kruto in žalostno. Problem je v človeku, pravzaprav je človek svoj največji problem. Svet nas prepričuje, da je človek v bistvu dober, potrebuje le dobrih zakonov, poslušati mora Organizacijo združenih narodov in bo vse v redu. Toda praksa dnevno demantira vsa tovrstna posvetna pričakovanja, ki naj bi privedla do konca zgodovine.  Ob koncu kakšne velike vojne je lahko reči: "Nikoli več vojne!" potem pa se stvari odvijajo čisto drugače, namreč po starem, saj beseda nič ne stane. Zgodovine bo nekega dne res konec, toda tega ne bo ustvarila OZN ali kakšna od ljudi postavljena svetovna človeška vladavina, ampak Bog.

Istega dne, ko je  Putinova soldateska vdrla v Ukrajino, je patriarh Ruske pravoslavne cerkve Ciril  (Vladimir Mihailovič Gundjajev)  izdal poslanico, namenjeno njegovim klerikom in vernikom, v kateri je izrazil željo po koncu "delitev in nesporazumov, ki so privedli do sedanjega konflikta".  Svjatejši je bržkone pričakoval hiter konec "konflikta" in kapitulacijo Ukrajine. Ker se to ni zgodilo, je   postala njegova  retorika bolj bojevita in se je odkrito postavil na stran Putinove agresije. V svoji pridigi v nedeljo 6. marca  je razglasil to vojno kot obrambno vojno zoper zahodne "vrednote", kamor naj bi spadale gejevske parade in ostale stvari, povezane z LGBT.  S Cirilom se lahko strinjamo, da gre na zahodu za dekadenco, toda proti temu se ne borimo s puškami, bombami ali raketami, ampak z oznanjevanjem Božje besede. Za vojaško agresijo, ki jo izvaja Putinova vojska,  ni nobenega opravičila, enako kot ni na primer opravičila za nasilje nad ženskami. Če že hoče svjatejši patriarh moralizirati, naj najprej pomete pred domačim pragom in se zamisli nad ogromnim številom splavov in ločitev zakonskih zvez v Rusiji. O tem bi lahko zelo veliko povedal, pa ni. Sveti in brezmadežni narodi pač ne obstajajo, obstajajo le sveti posamezniki znotraj teh narodov. 

Zdaj, ko Ukrajina vnovič joka, tokrat pod pritiskom putinovskih krogel, granat, bomb in raket, je naloga kristjanov, da molimo za mir v tej trpeči deželi, da torej molimo za Ukrajino, pa tudi za Rusijo in njen narod, ki je v veliki meri zaveden s strani putinovske propagande. Molimo za spravo med tema narodoma, ki sta si jezikovno in kulturno tako blizu. In nenazadnje, molimo tudi za Putina in za njegove opričnike, da jim Bog odpre njihove zaslepljene oči. Ker tudi mi na zahodu nismo brez greha, je prav, da prosimo Boga, za naše spreobrnjenje, v prvi vrsti za spreobrnjenje naših odpadniških cerkva. Martin Luther je izjavil: "Kristjani se najbolje vojskujejo na svojih kolenih. Vse, kar se dobrega zgodi, se zgodi preko molitve." Za žrtve vojne pa je treba poskrbeti tudi drugače, s humanitarno pomočjo. Tudi to je v dani situaciji ena od nalog kristjanov. Apostol Jakob pravi:  "Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane,  pa jima kdo izmed vas reče: 'Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!' a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga?" (Jak 2,15.16)   Ukrajina joka in prosi za pomoč.

  

Kdo je kristjan?

Kdo je kristjan?  Najboljši odgovor, ki ga poznam, je ta, da je kristjan tisti, ki ima Boga za Očeta

~ J. I. Packer

Ko gre narobe

Ko so  vse stvari navidez izven nadzora, je v zaodrju še vedno Bog,  ki ni predal svoje avtoritete. 

~ A. W. Tozer

Največje dejanje Božjega usmiljenja

Največje dejanje usmiljenja, ki ga izvaja Bog, je to, da poklanja dar vere.

~ R. C. Sproul

 

Čigav Oče je Bog?

Bog je Oče kristjanov. On ni Oče nikomur drugemu.

~Martyn Lloyd-Jones

Logičnost in nelogičnost greha

Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust. 9 Ne lažite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred 10 in oblekli novega, ki se prenavlja za spoznanje, po podobi svojega Stvarnika. 11 Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus. 

(Kol 3,8-11) 

Vsi ljudje smo rojeni kot grešniki, čisto vsi.  Božja beseda nam govori: "Kdo pride čist iz nečistega? Nihče!" (Job 14,4) Na drugem mestu pa pravi: "Glej, v krivdi sem bil rojen,v grehu me je spočela moja mati." (Ps 51,7) To ne pomeni, da je samo dejanje spočetja v vsakem primeru grešno, ampak, da je človek grešen od samega začetka. Grešen človek pa greši. 

 

Apostol Pavel je v prvih dveh vrsticah obravnavanega odlomka pozval Kološane, naj se odpovedo nekaterim grehom, kot so jeza,  obrekovanje, laž itn.  Iz tega sledi, da so bili  v kološki cerkvi prisotni ti grehi. Kot sem že napisal, je greh logična posledica človekove grešnosti. Toda kristjani naj ne bi bili takšni kot ostali ljudje, saj smo slekli starega človeka in oblekli novega, ki se preobraža po Stvarnikov podobi (cf. Kol 3,9.10). Greh torej ni več naravno stanje kristjana. Toda izkustvo nam dokazuje, da kristjani še vedno grešimo. Greh v življenju kristjana se torej ne kaže več kot nelogičen, o čemer nam na široko pripoveduje apostol Pavel v 7. poglavju Pisma Rimljanom. Kaj pa zdaj? 

Nanovo rojeni kristjani mnogokrat obupajo, ker ugotovijo, da je  medenih tednov s Kristusom, ki se kažejo v začetnem navdušenju,  konec in da se stare grešne navade zopet vračajo. Problem je v tem, da imajo ti kristjani pogled obrnjen vase, ter da se mučijo z introspektivnim proučevanjem svojega duhovnega življenja, namesto da bi svoj pogled osredotočili na Kristusa. Naše posvečenje namreč ni odvisno od nas, ampak od Boga. Zato pravi Pavel:  "Iz njega [namreč iz Boga, op. Diz.] pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30)  Ravno osredotočenost na Kristusa je tista, ki nas preobraža, da mečemo stare grehe v koš.  Toda tu se moramo zavedati, da tostran večnosti ne bomo dosegli popolnosti. Naša popolnost je Jezus in mi smo v njem!  Popolni smo zaradi njegovih del, ne zaradi svojih!

Cerkev je občestvo izvoljenih iz vseh ras, ljudstev, rodov, jezikov, družbenih razredov in kar je še takega (cff. Raz 7,9. 11,9). Kristjan je v Kristusu  in Kristus je v kristjanu (cff. Rim 8,1.2 2Kor 5,17. Kol 1,27).  Zato pa: "Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere." (Heb 11,2a)  On je edini Odrešenik. Mi nismo svoji lastni odrešeniki, vse odrešenje prihaja od Boga. 

 

In zatorej: "Hvala Bogu za njegov neopisljivi dar! " (2Kor 9,15)

Kesanje nad kesanjem

Izraz kesanje ali spokorjenje deluje v mnogih cerkvah kot grožnja, a ne bi smelo biti tako. Ta tematika je mnogokrat obravnavana na način, ki ni v pomoč. John Moffitt in Justin Perdue sta v pogovoru v zgornjem videu obravnavala tematiko kesanja s svetopisemskega in reformiranega krščanskega vidika..

 

Toplo priporočam

Znanost in Božja beseda

Znanost je zelo dobra glede tega, da nam pove, iz česa smo narejeni. Edino Božja beseda pa nam pove, čemu smo narejeni.

~ John Lennox

Odrešenik

Kristusa imenujemo Odrešenik, ker podarja popolno odrešenje.

~ Jean Calvin

Kristus v vas

Kristus v vas je neskončno večji od katere koli krize pred vami. 

~ Steven Lawson

Samo dve vrsti ljudi sta

Na svetu sta dve vrsti ljudi, samo dve vrsti; ne beli in črni, ne bogati in revni, ampak tisti, ki so mrtvi v grehu in tisti, mrtvi za greh.

~ Leonard Ravenhill

Duhovni boj

 Tisti, ki mislijo, da  je duhovni boj šala, še niso vstopili v bitko.  

                                                                          ~ Burk Parsons

Preverjanje

Sami se preverite, ali ste verni, in preizkusite se. Ali ne spoznavate, da je Jezus Kristus v vas? Morda pa preizkušnje niste prestali!

(2Kor 13,5)

 

V  zgornjem odlomku je apostol Pavel spodbudil korintske kristjane, da  preverijo pristnost svoje vere. Kot sem že nekajkrat navedel, je bila korintska cerkev prava zbirka zmešnjav in nepravilnosti.   Sv. Pavel pa  s temi besedami ne nagovarja le njih, ampak  tudi nas. Biblijska vera vsebuje določen del zdravega biblijskega skepticizma. Ko je judovska skupnost v Beróji sprejela besedo evangelija,  ki jim jo je oznanil Pavel, so "vsak dan preiskovali Pisma, če je res tako,"  (Apd 17,11) apostol Janez pa pravi: "Ljubi, ne zaupajte vsakemu duhu, ampak duhove preizkušajte, ali so od Boga, kajti veliko lažnih prerokov je prišlo v svet." (1Jn 4,1) Vse je torej treba preveriti in preizkusiti, tako tudi našo vero. 

Pavel je torej spodbujal Korinčane, naj preiščejo svoja srca, da pridejo do gotovosti tega, ali je njihova vera  utemeljena na Kristusu in ali je njihovo pričevanje pristno ali ponarejeno.  Takega preverjanja se  ne da izvesti preko naših občutkov, ki skoraj vedno lažejo, ampak v luči Božje besede, Svetega pisma. Le-to pa pravi: "Zatorej tudi mi, ker imamo tak oblak prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in greh, ki nas lahko oklene, in tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju,  ozirajoč se v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa, ki je za namenjeno mu veselje pretrpel križ, ne meneč se za sramoto, in je sedel na desnico Božjega prestola."  (Heb 12,1.2 CHR) Pismo nas torej poziva, da se ozremo na Kristusa in v njem vidimo svoje odrešenje. Naše odrešenje ni iz del. Apostol Jakob pravi: "Vsi delamo mnogo napak."  (Jak 3,2) Če se bomo pikolovsko ukvarjali   s svojimi napakami, ne bomo nikoli prišli sami s sabo do konca. Vse naše odrešenje in posvečenje je v Kristusu, ne v nas. Mi smo le zelo skromni posnemovalci Kristusa, nekako tako, kot majhni otroci, ki posnemajo delo staršev.

Jezus je prišel na svet odrešit grešnike. Živel je popopolno življenje v poslušnosti Bogu Očetu. Usmrčen je bil za naše grehe in nam s svojim vstajenjem zagotavlja, da je On tisti, ki more popolnoma odrešiti

Zakaj ljudje bežijo proč od Božje besede

Vsa hudičeva zvijačnost je usmerjena v to, da nas poskuša odtrgati od Božje besede.

~ Martin Luther

Mir sveta in Božji mir

Mir v svetu je relativen in kratkotrajen, ker temelji na okoliščinah. Božji mir je absoluten in večen, ker temelji na Njegovi milosti.

~ John MacArthur

Oznanjevanje evangelija

Evangelij ne sme biti ljudem oznanjevan kot izvoljenim ali kot zavrženim, ampak kot grešnikom, ki vsi potrebujejo odrešenje. 

~ Herman Bavinck

Najpomembnejša stvar

Ali se vsi zavedamo, da je najpomembnejša stvar, ki jo moramo narediti na tem svetu, priprava na večnost?

~ Martyn Lloyd-Jones

Brez evangelija

Kaj zapusti ljudi, ko odide evangelij?  Odgovor: mir, blaginja, varnost, državljanske svoboščine, resnična slava, sreča v duši in Božja prisotnost.

~ Thomas Brooks