Za ene norost, za druge Božja moč

Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč. 19 Saj je pisano: 

Uničil bom modrost modrih,

razumnost razumnih bom zavrgel.

20 Kje je modrec, kje je pismouk, kje razpravljavec sveta? Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? 21 Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo. 22 Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, 23 mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. 24 Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. 25 Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.     (1 Kor 1,18-25) 

 Judje Pavlovega časa so hoteli imeti nazorne dokaze o   mesijanskem poslanstvu našega Gospoda. Hoteli so videti znamenja in čudeže.  Toda v resnici jim tudi to ni bilo dovolj, saj so jih mnogi med njimi pripisovali zlim silam. Zato srečamo v talmudski literaturi trditev, po kateri naj bi imel Jezus demona in naj bi delal čudeže s pomočjo demonskih sil (Babilonski Talmud, Sanhedrin 43a). 

 Po drugi strani so Grki stavili skoraj izključno na razum in filozofijo. Odgovore na vsa svoja končna vprašanja so hoteli dobiti v moči svojega razuma.  Pri tem se niso zavedali, da ima tudi razum svoje meje. 

 Judom je bil torej koncept križanega Mesija v spotiko, Grkom pa norost. Še danes je križ mnogim, pa ne le Judom, ampak tudi npr. muslimanom v spotiko,  tistim, ki se imajo za prosvetljene ateiste ali agnostike, pa norost. Toda Bog  ne deluje v skladu z našimi željami in predstavami, ampak po svojem načrtu. Starozavezni prerok Izaija zato pravi: "Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD." (Iz 55,8) Na drugem mestu pa govori: "Gospod nad vojskami je sklenil to, da oskruni vse slave napuh, da spravi v zaničevanje vse najbolj češčene na zemlji."  (Iz 23,9)  Naš Bog ni projekcija naših pogledov in želja, ampak suvereni Bog, Jahve Sabaot, ki vse dela v skladu s svojim namenom.

 Za svet je krščanstvo, ki je zvesto Kristusu, nekakšen popoln  narobe svet, oziroma kontra-kultura. Je v popolnem nasprotju s človeško naravo, ki ceni predvsem tisto, kar je močno, veliko in bleščeče, zaradi česar je Nietzsche krščanstvo tako globoko preziral.  Teolog Daniel Brkič je nekje zapisal: "Krščanstvo je veliko zato, ker temelji na križu, ne pa na kroni." To je v popolnem  nasprotju z vplivništvom in glamuroznostjo, ki je našemu svetu tako zelo pri srcu. 

Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13),  je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem in estradništvom, Bogu sovražen in kot tak nima za apostola nobenega dejanskega  pomena.  Filozofija, ki jo prodaja današnji svet je sploh precej zmedena. Če je od prosvetljenstva naprej veljalo za resnično le to, kar naj bi pravil razum, prevladuje v novejšem času miselnost, ki daje absolutno prednost posameznikovim občutkom. Tako smo prišli do teorije, da obstaja toliko "resnic", kolikor je pač ljudi na svetu. Pavel je tole zelo dobro napisal: "Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli." (Rim 1, 22) Ta stvar dejansko velja za človeške družbe  vseh časov, v današnji zahodni pa še posebej izstopa. Pomislimo le na "znanost", ki se gre nekakšne spolne študije in je "iznašla" že nekaj desetin spolov s katerimi se lahko nekdo poistoveti. 

Takšna družba ima verne kristjane v najboljšem primeru za pobožnjaške tepce, toda ljudje iz taiste družba ne vedo, ali se nočejo zavedati, da je Božja norost modrejša in Božja slabotnost močnejša od njih (cf. 1Kor 1,25).  Vsem poklicanim in izvoljenim pa je križani Kristus Božja moč in Božja modrost (cf. 1Kor 1,24). On je bil na križu po krivem usmrčen za naše grehe, svoje odrešenjsko poslanstvo pa je dokazal z vstajenjem od mrtvih (cf. Rim 4,24). Jezus Kristus vsem, ki vanj verujejo, mu zaupajo in se nanj zanašajo, jamči večno življenje. Tu, v tej veri je prava modrost in moč. 

 

 

Ob dnevu spomina na žrtve holokavsta

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je 1. novembra leta 2000 razglasila 27. januar za dan spomina na žrtve holokavsta. Ob tem dnevu bodo politiki vseh barv izražali sočutje z žrtvami  te satanske morije, ki so jo nad judovskim ljudstvom izvedli nacionalni socialisti in njihovi epigoni, opremljeni z ideologijo, ki korenini v socialnem darvinizmu.   Eni bodo to delali iz iskrenih nagibov, spet drugi zato, ker se to spodobi, zato bo ob tej priložnosti prelitih tudi nekaj hektolitrov krokodiljih solza. Takšna je pač politika. Malokdo si danes želi, oziroma upa izpasti kot antisemit. Zato nekateri izražajo svoj antisemitizem na bolj prikrite in prefinjene načine, zlasti, kadar gre za obsojanje države Izrael in to kar tako poprek. Časnik Jerusalem Post* je pred nekaj dnevi pisal o Španiji kot o prvi državi v Evropski uniji, ki uradno podpira antisemitizem. Mislim, da uradna Slovenija ne caplja kaj prida za Španijo, ampak ravno nasprotno... 

Na Slovenskem smo bili do nedavnega  priča predvsem tej zadnji, levičarski in "proticionistični"  vrsti antisemitizma, ki se vleče še iz časa neuvrščene Titove Jugoslavije, ki vpije gesla, kot je tisto: "Od reke (Jordana, op. Diz.) do morja (seveda Sredozemskega, op. Diz.) Palestina mora biti svobodna." Ob taki svobodni Palestini ostaneta Izraelu in tamkajšnjim Judom le še morje in dihanje na škrge.    Toda zadnjih nekaj let opažam, da se  tudi pri nas uveljavlja njegova bolj odkrita vrsta, recimo ji skrajno desničarska, čeprav ne vem, koliko Slovencev je že srečalo kakšnega Juda. 

Kristjani kot celota smo vse do danes zavzemali različna, večkrat nasprotna stališča do Judov. V srednjem veku so bili preganjani kot "morilci Boga", pri čemer je rimskim papežem treba šteti  v plus, da so v svoji državi ščitili Jude (seveda kot podanike drugega ali tretjega reda), veliko manj tolerantni so bili posvetni vladarji. Luther je na začetku svoje reformacijske kariere simpatiziral z Judi, ker je računal, da bodo radi sprejeli evangelij. Ta računica se mu  ni izšla, poleg tega je bil precej nerazgledan v političnih stvareh. Na stara leta so prišle do njega lažne  govorice (fake news niso ravno sodobna posebnost) o judovskem misijonarjenju nekje na današnjem Slovaškem, zato je napisal strupen pamflet z naslovom O Judih in njihovih lažeh, v katerem je zahteval izgon Judov.  Toda resnici na ljubo je treba priznati, da je šlo v vseh teh primerih za versko, ne rasno nestrpnost, ki je izražena pri sodobnem antisemitizmu, ki ima druge, psevdoznanstvene korenine. 

V sodobnem protestantizmu se je pred malo manj kot 200 leti začelo čisto nasprotno tolmačenje "judovskega vprašanja", ki mu pravimo dispenzacionalistično.  Po njem so Judje še vedno posebno izvoljeno Božje ljudstvo, zato naj bi imel z njimi Bog posebne načrte. Dispenzacionalisti so vneti podporniki države Izrael in različnih skrajnih judovskih sekt, ki se zavzemajo za ponovno postavitev jeruzalemskega templja in obnovo tempeljskega žrtvovanja. Pri tem se ne zavedajo, da talmudsko judovstvo, ki je v bistvu dediščina farizejskega gibanja, ni isto kot judovstvo Stare zaveze.

Seveda ni nobena od navedenih skrajnosti niti dobra niti zdrava. Judje so ravno tako narod kot vsi drugi: eni so nagnjeni v levo, drugi v desno, obstajajo tudi taki, ki nasprotujejo državi Izrael, potem so tu vsi tisti vmesni...   Dispenzacionalizem je zmota, antisemitizem pa še mnogo hujša stvar. Klasični reformirani krščanski pogled je, da pripadnikom zgodovinskega izvoljenega ljudstva želimo isto, kot vsem drugim: da resnično spoznajo pravega Mesija, ki je umrl za naše grehe in vstal zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,24.25).

*   KLIK za dostop do vira>>>

** Vir: R. Friedenthal, Luther, Njegovo življenje in njegov čas, Druga knjiga. Pomurska založba, Murska Sobota 1983. S. 799.

Ozdravljenja po veri

Ko je Jezus odhajal od tam, sta šla za njim dva slepa in vpila: "Usmili se naju, Davidov sin!" 28 Ko je stopil v hišo, sta slepa prišla k njemu. Jezus jima je rekel: "Ali verujeta, da morem to storiti?"  "Da, Gospod,"  sta mu dejala. 29 Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: "Zgôdi se vama po vajini veri!" 30 In oči so se jima odprle. Jezus jima je nato ostro zabičal: "Glejta, da nihče ne izve!"  31 Ko pa sta odšla, sta ga razglašala po vsej tisti deželi.

Ko sta odhajala, so privedli k njemu nemega človeka, ki je bil obseden. 33 Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: "Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu." 34 Farizeji pa so govorili: "S poglavarjem demonov izganja demone."  (Mt 9,27-34)

V pričujočem odlomku imamo opis dveh različnih  dogodkov, ki sta si sledila, in jima je skupno to, da je naš Gospod v obeh ozdravljal ljudi. 

Prvi od obeh  spominja na ozdravljenje dveh slepih v Mt 20,29-34 in  na ozdravljenje slepega Bartimája v Mr 10,46-52. Vsem tem primerom je skupno, da so v njih slepi izrazili vero v Jezusa kot Davidovega Sina, biti Davidov sin pa je (bil) izrecen mesijanski atribut. Kakorkoli, v zgornjem odlomku sta oba slepa izrazila eksplicitno vero v Jezusa kot Mesija ter v njegovo moč ozdravljanja, nakar se jima je pripetilo  po njuni veri, da sta torej ozdravela. Mesijanska doba je, kot je prerokoval starozavezni prerok Izaija,  prinesla ozdravljenje tistim, ki so ga potrebovali:  "Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa." (Iz 35,5) 

V nadaljevanju (Mt 9,32-34) imamo primer ozdravljenja nemega obsedenca. Demonski vpliv se lahko izraža na različne načine, ne nujno skozi blaznenje.  V zgornjem primeru je šlo za nemost. Glede na stanje, v katerem se je nemi nahajal, seveda ni bil zmožen, da bi izrazil kakršno koli vero v Jezusa. Potrebno je bilo izgnati demona. Ko je naš Odrešenik rešil ta problem z izgonom demona, so se navadni ljudje čudili, farizeji pa ta dogodek zelo hitro racionalizirali, češ, da Jezus s poglavarjem demonov izganja demone. Ljudje, ki nimajo vere, skušajo vsakič razložiti nek  nadnaraven pojav, ki ne pristaja njihovemu miselnemu kontekstu, na način, ki jim je najbolj blizu. Enako so počeli ti farizeji.  Niso sicer mogli zanikati čudeža, so ga pa zato pripisali demonskim vplivom.  Ista in podobna natolcevanja na račun našega Gospoda najdemo v Talmudu. 

Toda verodostojnost Jezusovega nauka, moralna odličnost Jezusovega značaja in njegovo služenje tistim, ki so ga potrebovali, dokazujejo drugače: Jezus je  tisto, za kar sta ga prepoznala slepa moža, torej Mesija, oziroma Davidov sin. Zato pravi tistim, ki se imajo za kakorkoli razsvetljene, a ga zavračajo: "Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: 'Vidimo,' vaš greh ostane." (Jn 9, 41) Duhovna  slepota je hujša in nevarnejša od telesne. Slepa moža sta delovala po veri, farizeji pa po neveri. 

Jezus je prišel na svet v prvi vrsti, da bi nas odrešil greha in tako od nas odvzel duhovno slepoto. Zato pravi in vabi, rekoč: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Verujte v Gospoda Jezusa in rešeni boste (cf. Apd 16,31).

Blaženo upanje

K njemu so prišli saduceji, ki so govorili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: 19 "Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat in zapusti ženo, ne zapusti pa otroka, naj njegov brat vzame to ženo in obudi zarod svojemu bratu. 20 Bilo je sedem bratov. Prvi je vzel ženo, in ko je umrl, ni zapustil potomstva. 21 Vzel jo je drugi in umrl, ne da bi pustil za seboj potomstvo, in tretji prav tako. 22 Vseh sedem je ostalo brez potomstva. Zadnja od vseh je umrla tudi žena. 23 Čigava bo žena ob vstajenju, ko bodo vstali? Vseh sedem jo je namreč imelo za ženo." 24 Jezus jim je rekel: "Ali se ne motite zato, ker ne poznate ne Pisem in ne Božje moči? 25 Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili in ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. 26 O tem pa, da bodo mrtvi obujeni, mar niste brali v Mojzesovi knjigi, v pripovedi o grmu, kako je Bog rekel Mojzesu: Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov. 27 Ni pa Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se motite." 

(Mr 12, 18-27)

Kot nam poročajo štirje evangelisti,  je imel ob srečanjih s pripadniki različnih judovskih ločin, Jezus največ opraviti s  farizeji, medtem ko se je s saduceji  bolj poredkoma srečeval. V zgornjem odlomku imamo opraviti z enim od teh redkih primerov.  Saduceji so bili člani družin velikih duhovnikov, povezani s tempeljskimi obredi in žrtvovanji v Jeruzalemu. Bili so premožni in izobraženi ter v prijateljskih odnosih z rimsko zasedbeno oblastjo. Predstavljali so nekakšno liberalno krilo judaizma in za razliko od farizejev niso verovali v posmrtno življenje, niti v angele. 

Hipotetični primer, s katerim so prišli pred našega Gospoda predstavniki saducejev, je bil seveda pretiran. Nanašal se je na Mojzesovo zapoved, kot je zapisana v  5Mz 25,5-10. Vprašanje se je, kratko in jedrnato, glasilo: "Čigava bo v Božjem kraljestvu žena, ki jo je imelo za ženo sedem mož?"  Jezusov odgovor je bil natančen in se je nanašal se je nanašal obe  področji, glede katerih so se saduceji motili, ker so oboje zanikali: šlo je za vstajenje od mrtvih in za obstoj angelov.  Gospod jim je jasno povedal, da saduceji ne poznajo niti Pisma niti Božje moči. Ko se je namreč Bog razodel Mojzesu, se je razodel kot "GOSPOD, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov." (cf. 2Mz 3,6.15.16) Poleg tega jim je dal vedeti, da bodo pokojni v nebeškem kraljestvu na nek način podobni angelom, s čimer je izrecno potrdil  obstoj teh posebnih duhovnih bitij. Skratka, Bog je Bog živih in pri njem je vse mogoče, on vse zmore (cff. Mt 19,26.  Mr 10, 27. 14,36).

Tudi danes mnogi ljudje ne verjamejo v vstajenje. Danes je modni krik, da si skeptik, vsaj takšen, kot so bili saduceji. Ameriški filozof Dallas Willard je rekel: "Živimo v kulturi, ki zdaj že stoletja goji idejo, da je skeptik pametnejši od tistega, ki veruje. Dokler dvomiš, si lahko  skoraj tako zabit kot žebelj, kajti moda našega časa prepoznava  miselno ostrino v pozi, ne v pristni intelektualni metodi in karakterju."  V naših civilnih koledarjih imamo za dan 1. novembra zapisano ime praznika kot dan spomina na mrtve. Saduceji bi bili najbrž povsem strinjali s takšnim poimenovanjem. Kakorkoli že, toda za nas kristjane  to ni dan mrtvih, ampak dan spomina na žive, kajti Bogu "vsi živijo." (Lk 20,38) Tisti, ki ne verujejo v vstajenje, so v glavnem tudi zavrgli vero v živega Boga. To ni nič presenetljivo novega, kajti o tem je pisal že apostol Peter: "Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili:  'Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.'" (2Pt 3,4)  Toda vse ima svoj namen: "Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan.  Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje." (2Pt 3,8.9)  Kristjani se ne smemo pustiti zmesti sodobnim saducejem. Bog je večno Bitje, ki ni vezano na čas. Bogu, za razliko od nas, končnih bitij,  mere za čas nič ne pomenijo, saj ima na razpolago neskončno časa, kar si mi, kot prigodna bitja, vezana na čas in prostor, niti ne znamo predstavljati. On si lahko tudi privošči, da je neskončno potrpežljiv in čaka, da se dopolni število izvoljenih (cff. Mt 24,22. Mr 13.20). Tak je Božji načrt, katerega podrobnosti nam niso znane, enako kot nam nista znana dan in ura Gospodovega prihoda (cf. Mt 25,13).

Bog je torej Bog živih.  Ko bi le danes poslušali njegov glas in ne bi pred njim zakrknili svojih src (cf. Ps 95,7.8)!  Toda Bog je tudi Bog sodbe. Ob vstajenju mrtvih bo Gospod Jezus za nekatere Odrešenik, za druge pa Sodnik. Pravzaprav se bo vsakdo sam obsodil, Gospod bo samo potrdil to obsodbo: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,17.18)  Verujte vanj, ki je Bog živih in rešeni boste!   

Biblični pogled na Izrael in prerokbe

 

 Dispenzacionalizem je teološki sistem, ki kje nastal v 19. stoletju v anglosaškem svetu in je posebej popularen med mnogimi ameriškimi evangelijskimi kristjani. Pri tem sistemu, ki se posebej odraža v specifični eshatologiji, gre v grobem za to, da postavlja ostro ločnico med etničnim Izraelom, oziroma biološkimi Judi ter med cerkvijo. Po mnenju pripadnikov tega sistema pomeni ustanovitev države Izrael izpolnitev starozaveznih prerokb, zato so dispenzacionalisti prepričani, da smo kristjani čisto iz verskega stališča dolžni podpirati judovsko državo Izrael. Z misijonarji različnih denominacij, ki prihajajo iz ZDA, je to verovanje prišlo tudi v naše kraje. 

O zmotah  dispenzacionalistov, ki zaradi aktualnih dogodkov na Bližnjem vzhodu,  doživljajo nov zagon, pripoveduje v oddaji v zgornjem videu ameriški luteranski pastor Chris Rosebrough. Oddaja traja skoraj uro in pol. 

Takšno ali drugačno farizejstvo

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: 10 "Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. 11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: 'Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.' 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni grešniku!' 14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan."

(Lk 18,9-14)

Naša predstava o tem, kakšen naj bi bil farizej, je dostikrat stereotipna, tako kot farizej na zgornji upodobitvi. Nekoč v osemdesetih letih  prejšnjega stoletja, ko sem še kadil, sem bil  v času ramadanskega posta v turškem mestu Bursa in si v javnosti prižgal cigareto.   Opazoval sem trpeče obraze na tamkajšnji čaršiji, ki so izražali mešanico  zavisti, pomilovanja, pa tudi samoobčudovanja in določene vzvišenosti, ki so jo doživljali ob pogledu na ubogega grešnega kafirja, ki je pred njihovimi očmi tako očitno kršil enega od petih stebrov islama.  Ob pogledu na te obraze sem pomislil: "Takšen videz so imeli  najbrž farizeji."  Takšen stereotip delijo mnogi ljudje. Toda zadeva v resnici ni tako preprosta. Farizeji so bili ljudje, ki so si vestno prizadevali natančno izpolnjevati Mojzesovo postavo.  Pri tem so bili tako natančni, da so bili celo bolj mojzesovski od Mojzesa, toda le pri izvrševanju enostavnih zapovedi. Pri težjih in zahtevnejših so znali biti zelo popustljivi. 

V obdobju, ki je sledilo koncu pisanja Svetega pisma stare zaveze, so judovski učitelji - rabini začeli govoriti, da je Mojzes prejel poleg zapisane Tore tudi ustno Toro, ki jo je tudi treba spoštovati. Na mnogih mestih so določila slednje predrugačila pomen zapisane Postave, na kar je Jezus opozarjal tudi v svojem govoru na gori. Kakorkoli, farizeji so uživali v preciznem izpolnjevanju postave. Njegovo nasprotje v tej pripovedi je cestninar. Cestninarji so bili uradniki, ki so bili osovraženi iz dveh razlogov. Pri pobiranju pristojbin so odirali svoje žrtve, ker pa so bili povrhu vsega v službi rimske države, so jih Judje obsojali kot okupatorjeve kolaborante. 

Farizej v naši priliki je bil zelo priden, in se je svoje pridnosti tudi zelo dobro zavedal, če smo natančni, celo  predobro. Spominja nas na ljudi, ki pravijo: "Nikogar nisem ubil, ničesar ukradel, živim moralno življenje, plačujem svoje obveznosti in kar je še takega. Če obstaja Bog, me mora vzeti v nebesa."  Spet drugi pravijo: "Sem moralna oseba, izpolnjujem zapovedi svoje religije, udeležujem se verskih obredov, sem lojalen državljan, torej  si zaslužim srečno večnost."   Res, krasni, zaslužni ljudje.  Takšen je bil tudi naš farizej, oziroma, vsaj mislil je, da je takšen. Poglejmo si ga podrobneje! V Chráskovem prevodu najdemo zapisano: "Farizej se ustopi in moli sam s seboj tako:..." Menim, da nam ta prevod bolje opisuje zadevo kot SSP, kjer pravi: "Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle:..." Res ima SSP tudi opombo, kjer piše, da je možno ta del brati tudi takole: "Farizej se je postavil in k sebi molil takóle:..." Farizej torej v bistvu ni molil k Bogu, ampak sam s seboj, oziroma k sebi. Njegova molitev je bila ena sama samohvala: "Jaz, jaz, jaz..."  Podobno nas usmerja sodobni svet, ko pravi: "Storite nekaj zase! Razvajajte se! To si zaslužite."  

Cestninarji so bili premožni ljudje, ampak, kot sem že povedal, v takratni judovski družbi niso uživali  prav nobenega ugleda,  Toda Jezus je ravno tega človeka postavil za zgled onim pridnim. Cestninar iz prilike je stal daleč v ozadju s sklonjeno glavo  in govoril: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" (cf. Lk 18,13) Nobenega samoopravičevanja in hvaljenja z zaslugami ni bilo pri njem! Na koncu je odšel opravičen. Zakaj? Ker je stal v ozadju? Ker se je trkal po prsih? Ker je ponavljal tisti stavek?  Ne, ampak, ker  se ni zanašal na svoja dela, četudi najbrž tudi on ni bil povsem brez dobrih del, ampak samo in edino na Božjo milost. Zavedal se je teže svojega greha in  popolnoma zaupal Božji milosti, ne pa samemu sebi.  Zato je odšel opravičen na svoj dom.  Dandanes je ravno  zavedanje greha  tako rekoč popolna neznanka. Ta stvar je iz mode, ker menda ni v skladu s človekovim dostojanstvom, razen tega menda samo "ovce" verjamejo v take nesmisle, kot je greh. Toda greh je objektivna danost. Kdor ne verjame, naj si pregleda naslovnice časopisov. In če gremo malo naprej, si bomo sposodili Luthrov izrek, ki pravi: "Človek ni grešnik, ker greši, ampak greši, ker je grešnik." Tu ne gre za besedno igro, ampak za zaporedje vzroka in posledice. Apostol Pavel se je tega zelo dobro zavedal, ko je zapisal: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15b) On je vedel, da je grešnik, čeprav ni bil cestninar, in  bil opravičen. Pavel je bil farizej, ki je nekaj časa  celo preganjal Božjo cerkev, toda dana mu je bila milost spreobrnjenja, ki ga je naredila za apostola narodov. 

Obstaja pa tudi greh, ki mu lahko rečemo farizejstvo cestninarja. Gre za zelo nevaren in zoprn greh, ko se nekdo pretvarja in igra pred Bogom in sabo ponižnost cestninarja, obenem pa uživa v tej igri pretvarjanja misleč, da bo s svojo zaigrano cestninarsko predstavo naredil na Boga poseben vtis in si s posnemanjem cestninarja  iz prilike  pridobil neke vrste zaslužnost pred Bogom. Mi se lahko do določene mere pretvarjamo pred drugimi in celo pred sabo, pri Bogu pa takšna igra ne vžge, kajti tudi tu gre v bistvu za napuh, ki je pravzaprav  še bolj nevaren kot v primeru "klasičnega" farizeja iz prilike. Bog namreč pozna srca! (cf. Lk 16,15. Apd 15,8)

Kaj je torej nauk prilike? Predvsem to, da se  ne smemo zanašati na tisto kar smo, niti na tisto, kar nismo, ampak samo na   milost. Ta je neskončno večja od vsega greha in vse krivde. Edino Božja milost lahko namreč reši brezbožnega, Bog pa rešuje tako cestninarje, kot farizeje. Ne vseh, ampak nekatere. Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Na drugem mestu pa vabi vse, ki ga ne poznajo: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Zavedanje greha, kesanje in spreobrnjenje vodijo grešnika k Jezusu Kristusu, ki je Božji Sin in popoln Odrešenik. Vera vanj rešuje.  Ali veruješ vanj, ali se zanašaš nanj? 

JAZ SEM, ki je razburil množico

"Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete? 47 Kdor je iz Boga, posluša Božje besede. Vi jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga."

48 Judje so odgovorili in mu rekli: "Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš demona?" 49 Jezus je odvrnil: "Jaz nimam demona, ampak častim svojega Očeta, vi pa me sramotite. 50 Jaz ne iščem svoje slave; je pa nekdo, ki jo išče in sodi. 51 Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti." 52 Judje so mu torej rekli: "Zdaj smo spoznali, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: 'Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.' 53 Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?" 54 Jezus je odgovoril: "Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: 'Naš Bog je.' 55 Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. 56 Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil." 57 Judje so mu tedaj rekli: "Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?" 58 Jezus jim je dejal: "Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem." 59 Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.     (Jn 8,46-59)

Jezusovi dialogi z Judi po navadi niso bili nič kaj nežni, ampak ravno nasprotno. Občasno so bili celo do skrajnosti zaostreni. Zgornja perikopa predstavlja zadnji del dogajanja, ki ga opisuje evangelist Janez v Jn 8,12-59. Judje so imeli o sebi zelo dobro mnenje, saj so bili Abrahamovi potomci (cf. Jn 8,39) in ker so bili zelo religiozni ter so, v kar so bili popolnoma prepričani,  vestno izpolnjevali postavo. Toda religioznost še ne pomeni brezgrešnosti, kot mnogi mislijo in v tem je bila njihova slepota. Jezus je skušal s provokativnim govorom zdramiti Jude, da bi začeli malo globlje razmišljati o sebi, a ni bilo pravega uspeha. Religiozna igra vedno poteka po naslednjem vzorcu: "Resda nisem čisto brez napak, a sosed (ali soseda) je pa res slaba oseba... Nisem sicer popoln, ampak, saj  nihče ni popoln... Res je, tudi jaz delam napake, ampak v bistvu nisem slab-a... Kdor dela, greši..."  In še bi se našlo. Potem pa pride neki Jezus in začne zmerjati nas, ki niti nismo tako slabi kot naš sosed ali soseda, češ, da imamo hudiča za očeta (cf. Jn 8,44). To je bilo za pravičn(išk)e Jude (in bi bilo najbrž tudi za nas)  krepko preveč. 

Na njihovo nasprotovanje jih je Gospod vprašal, kdo mu more dokazati greh, nakar je zaostril ton in jim rekel, da niso iz Boga, ker ne poslušajo Božjih besed. S tem jim je povedal, da glavna ovira za sprejetje vere niso neke intelektualne, čustvene ali kake druge ovire, ampak dejstvo, da je ovira v njih,  ker niso (pre)rojeni iz Boga. Ob neki drugi priložnosti je naš Gospod rekel pobožnemu Nikodemu: "Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3) Jezusovi poslušalci so bili zelo pobožni ljudje, pa vendar niso bili rojeni iz Boga! Pobožnost ni jamstvo za to, da je nekdo resnični vernik, kajti pobožnost, religija in kar je še takega, nikogar ne rešuje. Potrebno je rojstvo od zgoraj, od Boga. 

Odziv poslušalcev je bil tokrat buren, a tudi pričakovan: "Judje so odgovorili in mu rekli: 'Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš demona?'" (Jn 8,48) Očitek, da je nekdo Samarijan, je pomenil za vsakega Juda  hudo sramotitev, kajti Judje se niso niti pogovarjali s Samarijani. Seveda je imel Jezus glede odnosa do Samarijanov bistveno drugačen odnos kot povprečen Jud, česar tudi nikoli ni skrival (cf. Jn 4,1-42. Lk 9,51-56. Lk 10,25-37. Lk 17,11-19). V nadaljevanju mu je zbrana družba očitala, da ima demona. Zdelo se jim je logično, da pač moraš imeti demona, če si že Samarijan. Seveda je naš Gospod  to odločno zanikal, zraven pa še dodal: "Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti." (Jn 8,51) To je še bolj spravilo poslušalce ob živce in so se nemudoma začeli sklicevati na Abrahama in preroke. Jezus jim je namreč pripovedoval stvari, ki se jim z  golega izkustvenega  stališča niso zdele verjetne, razen v primeru, če ni On res nekaj posebnega, na primer večji kot Abraham. Ampak oni tega seveda niso verjeli. 

Na to jim je v nadaljevanju povedal nekaj resnic (cf. ibid. vv. 54-58), ki jih lahko povzamem takole:  če Jezus poveličuje samega sebe, potem njegova slava nič ne pomeni, toda njegova slava prihaja od nebeškega Očeta, ki ga prisotni ne poznajo, Jezus pa ga pozna in se drži njegove besede; pa tudi sam Abraham se je razveselil, da bo videl Kristusov dan, videl ga je in se razveselil, pri čemer najbrž ni mišljen kak poseben dogodek, ampak celotno Abrahamovo življenje v veri in radostnem zaupanju v prihod Odrešenika. 

Prisotni so se Jezusu posmehnili, češ, še petdeset let nisi star, pa se že hvališ, da si srečal Abrahama.  Tedaj je naš Gospod zbrano množico šokiral z izjavo, ko je rekel: "Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem." (ibid. v. 58b) V šoku so zgrabili kamenje in ga hoteli kamnati. Le zakaj? Zbrane je razjezila Jezusova uporaba besedne zveze "jaz sem," oziroma "egō eimi", kot je zapisana v grškem originalu Janezovega evangelija. Jezus ni rekel: "Bil sem, preden se je Abraham rodil", ampak je uporabil sedanjik "jaz sem". V Septuaginti (grškem prevodu Stare zaveze) pomeni egō eimi prevod Božjega imena JHVH. S tema besedama je Jezus izrazil svojo božanskost, kar je bil vzrok za jezo zbranih poslušalcev. 

Tudi danes je ta egō eimi za marsikoga moteč, a ne le za Jude. Mnogi so Jezusa pripravljeni sprejeti kot dobrega človeka, modreca,  učitelja modrosti, nekateri celo za preroka.  Ampak, da bi bil on Bog?  Janez je napisal v prologu k svojemu evangeliju: "Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.  V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." (Jn 1,10.11) Jezus - Beseda je prišel na svet in svet ga ni spoznal. Še več, tudi pripadniki ljudstva, ki mu je pripadal po zemeljski strani, ga niso sprejeli. Vedeli so sicer, da ni čisto navaden učitelj, kar je razvidno iz naslednje povedi: "Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki." (Mr 1,22)  Pismouki so se sklicevali na starejše avtoritete. Tudi starozavezni preroki so se sklicevali na Božjo avtoriteto, ne na svojo. Jezus pa je učil kakor tisti, ki ima oblast.  To je delal, ker je on sam EGŌ EIMI. Njemu se ni (bilo) treba  sklicevati na Božjo avtoriteto, saj jo je posedoval, oziroma jo poseduje. To je  v tem primeru šokiralo poslušalce. 

Nad  Jezusovimi besedami se še danes mnogi pohujšujejo, tako pravoverni Judje, muslimani, sekularisti in drugi. Svetopisemski Jezus je skala pohujšanja in znamenje, kateremu se nasprotuje (cff. Rim 9,33. 1Pt 2,8. Lk 2,34). Danes je vse več tega nasprotovanja. Toda vsem, ki v Jezusa verujejo, daje on moč, da postanejo Božji otroci (cf. Jn 1,12). On je učlovečeni Božji Sin, ki je prišel na svet odrešit grešnike. Živel je življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu in izpolnil vse zahteve Božje postave. Bil je žrtvovan za naše grehe in obujen od mrtvih. Kdor vanj veruje in se nanj zanese, se ne pogubi, ampak ima večno življenje. 

Ali se zanašaš nanj in na njegovo žrtev?

Deset dejstev, ki bo spremenilo vaš pogled na Jezusa

Večina med nami ima pogled na Jezusa, ki je bil izoblikovan pri urah verouka, pri opazovanju umetniških podob, gledanju filmov in podobno. Toda, koliko je ta pogled (ne)skladen z Jezusom, kot ga opisuje Sveto pismo? Pa poglejmo nekaj dejstev:

1. Jezus je molil vnaprej pripravljene molitve.
2. Jezus je imel probleme s svojo družino.
3. Jezus je hodil v šolo.
4. Jezus je predvideval, da se bodo ljudje Biblijo učili na pamet. 
5. Jezus je imel več kot dvanajst učencev.
6. Jezus je imel tudi učenke.
7. Jezus je proučeval nauke drugih rabinov.
8. Jezus ni bil ravno tipičen tesar.
9. Jezus je plesal in celo užival alkohol (najbrž na veliko grozo in pohujšanje pripadnikov svetostnih denominacij). 
10. Jezus se je oblačil drugače, kot si predstavljamo (dvomim pa, da je imel sivo brado, kot rabin na sliki). 

O tem pripoveduje pastor Brandon Robbins v zgornjem videu.

Sodobni saduceji

Saduceji so v Kristusovem času predstavljali manjšinsko smer znotraj tedanjega judaizma, so pa bili bogati in izobraženi, v njihovih rokah pa je bila duhovniška služba v templju.  O njihovem verovanju nimamo na razpolago veliko virov, saj so po porušenju jeruzalemskega templja izginili iz zgodovine. Zelo dobro je dokumentirano verovanje farizejev, ker se je iz njega razvilo talmudsko judovstvo. Iz podatkov, ki so nam na razpolago, vemo, da imajo saduceji precej skupnega s sodobno progresistično liberalno "teologijo". 

 

O podobnosti med saduceji in progresističnim "krščanstvom"  pripoveduje Mike Winger v zgornjem videu.

Da se ne pozabi

 

Pravijo, da se slabe in hude stvari dogajajo, ker tako imenovani dobri ljudje ničesar ne ukrenejo. O tem, kdo je dober, bi se seveda dalo razpravljati. Jezus je imel o tem drugačno mnenje, kot ga ima svet: "Nihče ni dober razen enega, Boga!" (Mr 10,18b)  Kakorkoli, v zgornjem filmu z naslovom Sing a Little Louder (Pojte malo glasneje), narejenem po resničnem dogodku, srečamo starejšega moškega, ki se spominja grozljivega dogodka iz otroštva.  Ljudje so bili zbrani pri bogoslužju v cerkvici, ki je ležala blizu železnice, po kateri so vozili vlaki svoje žrtve v koncentracijsko taborišče. Potem se je zgodil neprijeten dogodek, ko so se zaslišali kriki žrtev iz enega od vlakov. Pastor je skušal vse skupaj zamaskirati s petjem cerkvene himne, čemur so se pridružili verniki v klopeh. Nihče ni hotel nič videti, nič slišati in nič izreči... 

Danes je dan spomina na žrtve holokavsta... Politiki vseh mogočnih barv bodo danes izražali sočutje z žrtvami te pošastne morije, ki so jo nad judovskim ljudstvom izvedli nacionalni socialisti in njihovi epigoni, opremljeni z ideologijo, ki korenini v socialnem darvinizmu.   Eni bodo to delali iz iskrenih nagibov, spet drugi zato, ker se to spodobi. Takšna je pač politika. Malokdo si danes želi, oziroma upa izpasti kot antisemit. Zato nekateri izražajo svoj antisemitizem na bolj prikrite in prefinjene načine, zlasti, kadar gre za obsojanje države Izrael in to kar tako poprek.

Na Slovenskem smo bili do nedavnega bolj priča tej zadnji, "proticionistični"  vrsti antisemitizma, v zadnjem času pa opažam, da se  tudi pri nas uveljavlja njegova bolj odkrita vrsta, čeprav ne vem, koliko Slovencev je že srečalo kakšnega Juda. Kristjani kot celota smo vse do danes zavzemali različna, večkrat nasprotna stališča do Judov. V srednjem veku so bili preganjani kot "morilci Boga", pri čemer je treba šteti rimskim papežem v plus, da so v svoji državi ščitili Jude (seveda kot podanike drugega ali tretjega reda), veliko manj tolerantni so bili posvetni vladarji. Luther je na začetku svoje reformacijske kariere simpatiziral z Judi, ker je računal, da bodo radi sprejeli evangelij. Ker se mu računica ni izšla, zraven pa je še verjel govoricam o judovskem misijonarjenju nekje na današnjem Slovaškem, zato je napisal strupen pamflet z naslovom O Judih in njihovih lažeh. V vseh teh primerih je šlo za versko, ne rasno nestrpnost, ki je izražena pri sodobnem antisemitizmu, ki ima druge, psevdoznanstvene korenine. 

V sodobnem protestantizmu pa obstaja tudi čisto nasprotno tolmačenje "judovskega vprašanja", ki mu pravimo dispenzacionalistično. Po njem so Judje še vedno izvoljeno Božje ljudstvo, zato naj bi imel z njimi Bog posebne načrte. Dispenzacionalisti so vneti podporniki države Izrael in različnih skrajnih judovskih sekt, ki se zavzemajo za ponovno postavitev jeruzalemskega templja in obnovo tempeljskega žrtvovanja. Pri tem pozabljajo, da talmudsko judovstvo, ki je v bistvu dediščina farizejskega gibanja, ni isto kot judovstvo Stare zaveze. 

Kakorkoli, nobena od skrajnosti ni ne dobra ne zdrava. Judje so ravno tako narod kot vsi drugi: eni so nagnjeni v levo, drugi v desno, obstajajo tudi taki, ki nasprotujejo državi Izrael, potem so tu vsi tisti vmesni...   Dispenzacionalizem je zmota, antisemitizem pa še mnogo hujša stvar. Klasični reformirani krščanski pogled je, da pripadnikom zgodovinskega izvoljenega ljudstva želimo isto, kot vsem drugim: da resnično spoznajo pravega Mesija, ki je umrl za naše grehe in vstal zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,24.25).

Malikovalstvo legalizma

Farizeji so  verjeli, da se lahko odrešijo na tak način, da se ločijo od grešnikov, če je možno tudi fizično. Poleg tega so izdelali cel sistem ritualov, ki naj bi jim pripomogel, da bi to ločitev čim temeljiteje poudarili. Toda Jezus jim je povedal, da je njihov napuh tisti, ki jih ločuje od Boga, ne grešniki...

O tej tematiki je spregovoril R. C. Sproul v oddaji na spodnji povezavi.

KLIK za dostop do oddaje >>>

 

Zgodovina dispenzacionalizma

Dispenzacionalizem je teološki sistem, ki kje nastal v 19. stoletju v anglosaškem svetu in je posebej popularen med mnogimi ameriškimi evangelijskimi kristjani. Pri tem sistemu, ki se posebej odraža v specifični eshatologiji, gre v grobem za to, da postavlja ostro ločnico med etničnim Izraelom, oziroma biološkimi Judi ter med cerkvijo. V ta sklop sodi tudi krščanski cionizem, ki trdi, da smo kristjani dolžni podpirati judovsko državo Izrael... 

Z baptisti, binkoštniki in še nekaterimi denominacijami, ki so prišle na Slovensko v glavnem iz ZDA, se je ta teologija pojavila tudi pri nas.

O zgodovini te teologije in kaj je z njo prav ter kaj narobe,  sta se v zgornjem videu pogovarjala reformirana teologa Camden Bucey in Michael Glodo.

Krščanstvo je vpisano globlje v evropski DNK, kot kdo misli

Te dni sem prejel majsko številko mesečnika Evangelicals Now, v katerem sem na str. 28 naletel na kritiko knijge, ki jo je napisal angleški zgodovinar Tom Holland, in ki nosi naslov Dominion, The Making of the Western Mind. Knjigo sem naročil preko Book Depository (pri njih nasploh naročam knjige, ker ne zaračunavajo poštnine). 

Zahod je sicer postal izrazito sekularen, ampak pod to sekularnostjo se skrivajo vrednote, ki  izhajajo iz krščanskega izročila, ki je sicer mestoma predelano v funkcionalističnem smislu, mestoma postavljeno na glavo, a še vedno ne more skriti svojega resničnega izvora.

Tom Holland je svojo knjigo predstavil tudi v ustanovi De Balie v Amsterdamu, od koder je zgornja predstavitev. Začne se z odlomkom iz Janezovega evangelija (prolog), nato s predstavitvijo avtorja, sledi kratka Hollandova predstavitev knjige, nato pa daljši pogovor z avtorjem, ki ga je z avtorjem opravil direktor ustanove Yoeri Albrecht.  Na koncu je seveda neizogibna sekcija Vprašanja in odgovori...

Video traja malo več kot dve uri. 

Na  temo omenjene knjige si lahko ogledate tudi video na spodnji povezavi, v katerem  se je   s Tomom Hollandom pogovarjal Glen Scrivener.  Na YouTubu se najde še kakšen podoben pogovor.

https://www.youtube.com/watch?v=a0xCs2EfiXA

Jezus in mrtvomorski spisi

Kakšno zvezo ima Jezus z mrtvomorskimi spisi, skupkom zvitkov in fragmentov, najdenih po drugi svetovni vojni v več votlinah ob Mrtvem morju? O čem vse pišejo ti spisi?  O tem govori dr.  Craig Evans v svojem predavanju, ki ga lahko slišite v zgornjem videu. 

Judovstvo Janezovega evangelija

Bil je čas, ko sta imela judovsko in krščansko verovanje več skupnega. Mnogi Judje so že v času pred Kristusom pričakovali božanskega mesija v človeškem telesu, ki bi ljudi odrešil greha. Tudi v Evangeliju po Janezu je več judovskega in manj platonskega, kot bi si marsikdo mislil...

O tem se je  Shane Rosenthal pogovarjal z Danielom Boyarinom in Johnom Ronningom.

Oddajo, posneto na spletni strani White Horse Inn lahko brezplačno poslušate do sobote, 2. februarja 2019.

KLIK za dostop do oddaje >>>

Križpotja Biblije in politike

Ben Shapiro je znani ameriški  politični komentator, pisec in pravnik judovskega rodu.  Pred kakšnim mesecem se je pogovarjal z znanim pastorjem in teologom Johnom MacArthurjem. Govorila sta o Bibliji, politiki, razlikah med judovstvom in krščanstvom... 

Kristusova avtoriteta

"Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete? 47 Kdor je iz Boga, posluša Božje besede. Vi jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga."

48 Judje so odgovorili in mu rekli: "Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš demona?" 49 Jezus je odvrnil: "Jaz nimam demona, ampak častim svojega Očeta, vi pa me sramotite. 50 Jaz ne iščem svoje slave; je pa nekdo, ki jo išče in sodi. 51 Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti." 52 Judje so mu torej rekli: "Zdaj smo spoznali, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: 'Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.' 53 Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?" 54 Jezus je odgovoril: "Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: 'Naš Bog je.' 55 Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. 56 Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil." 57 Judje so mu tedaj rekli: "Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?" 58 Jezus jim je dejal: "Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem." 59 Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.     (Jn 8,46-53)

Jezusovi dialogi z Judi po navadi niso bili nič kaj mehki, ampak ravno nasprotno. Občasno so bili celo do skrajnosti zaostreni. Zgornja perikopa predstavlja zadnji del dogajanja, ki ga opisuje evangelist Janez v Jn 8,12-59. Judje so imeli o sebi zelo dobro mnenje, ker so bili Abrahamovi potomci (cf. Jn 8,39) in ker so bili zelo religiozni ter so vestno izpolnjevali postavo. Toda religioznost še ne pomeni brezgrešnosti, kot mnogi mislijo in v tem je bila njihova slepota. Jezus je skušal s provokativnim govorom zdramiti Jude, da bi začeli malo globlje razmišljati o sebi, a ni bilo pravega uspeha. Religiozna igra vedno poteka po določenem vzorcu: "Resda nisem čisto brez napak, a sosedova Ančka je še slabša... Nisem sicer popoln, ampak, saj ni nihče popoln... Res je, tudi jaz delam napake, ampak v bistvu nisem slab-a... Kdor dela, greši..."  In še bi se našlo. Potem pa pride neki Jezus in začne zmerjati nas, ki niti nismo tako slabi kot sosedova Ančka, češ, da imamo hudiča za očeta (cf. Jn 8,44). To je bilo za pravičn(išk)e Jude (in bi bilo najbrž tudi za nas) že malo preveč. 

Na njihovo nasprotovanje jih je Gospod vprašal, kdo mu more dokazati greh, nakar je zaostril ton in jim rekel, da niso iz Boga, ker ne poslušajo Božjih besed. S tem jim je povedal, da glavna ovira za sprejetje vere niso neke intelektualne, čustvene ali kake druge ovire, ampak dejstvo, da neka oseba ni rojena iz Boga. Jezus je ob neki drugi priložnosti rekel Nikodemu: "Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3) Jezusovi poslušalci so bili zelo pobožni ljudje, pa vendar niso bili rojeni iz Boga! Pobožnost ni jamstvo za to, da je nekdo resnični vernik, kajti pobožnost, religija in kar je še takega, nikogar ne rešuje. Potrebno je rojstvo od zgoraj, od Boga. 

Odziv poslušalcev je bil buren in pričakovan: "Judje so odgovorili in mu rekli: 'Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš demona?'" (Jn 8,48) Očitek, da je nekdo Samarijan, je za Jude pomenil hudo sramotitev, kajti Judje se niso niti pogovarjali s Samarijani. Seveda je imel Jezus glede odnosa do samarijanov bistveno drugačen odnose, ki ga nikoli ni skrival (cf. Jn 4,1-42. Lk 9,51-56. Lk 10,25-37. Lk 17,11-19). V nadaljevanju mu je zbrana družba očitala, da ima demona. Zdelo se jim je logično, da imaš demona, če si Samarijan. Seveda je to odločno zanikal, zraven pa še dodal: "Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti." (Jn 8,51) To je šele razkačilo poslušalce, ki so se takoj začeli sklicevati na Abrahama in na preroke. Jezus jim je namreč pripovedoval stvari, ki se jim z  golega izkustvenega  stališča niso zdele verjetne, razen če ni On nekaj posebnega, na primer večji kot Abraham. Ampak oni tega niso verjeli. 

Na to jim je v nadaljevanju povedal nekaj resnic (cf. ibid. vv. 54-58), ki jih lahko povzamem takole:  če Jezus poveličuje samega sebe, potem njegova slava nič ne pomeni, toda njegova slava prihaja od nebeškega Očeta, ki ga prisotni ne poznajo, Jezus pa ga pozna in se drži njegove besede; pa tudi sam Abraham se je razveselil, da bo videl Kristusov dan, videl ga je in se razveselil, pri čemer najbrž ni mišljen kak poseben dogodek, ampak celotno Abrahamovo življenje v veri in radostnem zaupanju v prihod Odrešenika. 

Prisotni so se Jezusu posmehnili, češ, še petdeset let nisi star, pa se že hvališ, da si srečal Abrahama.  Tedaj je naš Gospod zbrano množico šokiral z izjavo, ko je rekel: "Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem." (ibid. v. 58b) V šoku so zgrabili kamenje in ga hoteli kamnati. Le zakaj? Zbrane je razjezila Jezusova uporaba besedne zveze "jaz sem," oziroma "egō eimi", kot je zapisana v grškem originalu Janezovega evangelija. Jezus ni rekel: "Bil sem, preden se je Abraham rodil", ampak je uporabil sedanjik "jaz sem". V Septuaginti (grškem prevodu Stare zaveze) pomeni egō eimi prevod Božjega imena JHVH. S tema besedama je Jezus izrazil svojo božanskost, kar je bil vzrok za jezo zbranih poslušalcev. 

Tudi danes je ta egō eimi za marsikoga moteč. Mnogi so Jezusa pripravljeni sprejeti kot dobrega človeka, modreca,  učitelja modrosti, nekateri celo za preroka.  Ampak, da bi bil Bog?  Janez je napisal v prologu k svojemu evangeliju: "Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.  V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." (Jn 1,10.11) Jezus - Beseda je prišel na svet in svet ga ni spoznal. Še več, tudi pripadniki ljudstva, ki mu je pripadal po zemeljski strani, ga niso sprejeli. Vedeli so sicer, da ni čisto navaden učitelj, kar je razvidno iz naslednje povedi: "Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki." (Mr 1,22)  Pismouki so se sklicevali na starejše avtoritete. Tudi starozavezni preroki so se sklicevali na Božjo avtoriteto, ne na svojo. Jezus pa je učil kakor tisti, ki ima oblast.  To je delal, ker je on sam EGŌ EIMI. Njemu se ni (bilo) treba  sklicevati na Božjo avtoriteto, saj jo je posedoval, oziroma jo poseduje. To je šokiralo poslušalce v zgornjem primeru. 

Nad temi Jezusovimi besedami se še danes mnogi pohujšujejo, tako pravoverni Judje, muslimani, sekularisti in drugi. Svetopisemski Jezus je skala pohujšanja in znamenje, kateremu se nasprotuje (cff. Rim 9,33. 1Pt 2,8. Lk 2,34). Vsem, ki v Jezusa verujejo, daje on moč, da postanejo Božji otroci (cf. Jn 1,12). On je učlovečeni Božji Sin, ki je prišel na svet odrešit grešnike. Živel je življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu in izpolnil vse zahteve Božje postave. Bil je žrtvovan za naše grehe in obujen od mrtvih. Kdor vanj veruje in se nanj zanese, se ne pogubi, ampak ima večno življenje. 

Ali veruješ vanj?