Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: 10 "Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. 11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: 'Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.' 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni grešniku!' 14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan."
(Lk 18,9-14)
Naša predstava o tem, kakšen naj bi bil farizej, je dostikrat stereotipna, tako kot farizej na zgornji upodobitvi. Nekoč v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem še kadil, sem bil v času ramadanskega posta v turškem mestu Bursa in si v javnosti prižgal cigareto. Opazoval sem trpeče obraze na tamkajšnji čaršiji, ki so izražali mešanico zavisti, pomilovanja, pa tudi samoobčudovanja in določene vzvišenosti, ki so jo doživljali ob pogledu na ubogega grešnega kafirja, ki je pred njihovimi očmi tako očitno kršil enega od petih stebrov islama. Ob pogledu na te obraze sem pomislil: "Takšen videz so imeli najbrž farizeji." Takšen stereotip delijo mnogi ljudje. Toda zadeva v resnici ni tako preprosta. Farizeji so bili ljudje, ki so si vestno prizadevali natančno izpolnjevati Mojzesovo postavo. Pri tem so bili tako natančni, da so bili celo bolj mojzesovski od Mojzesa, toda le pri izvrševanju enostavnih zapovedi. Pri težjih in zahtevnejših so znali biti zelo popustljivi.
V obdobju, ki je sledilo koncu pisanja Svetega pisma stare zaveze, so judovski učitelji - rabini začeli govoriti, da je Mojzes prejel poleg zapisane Tore tudi ustno Toro, ki jo je tudi treba spoštovati. Na mnogih mestih so določila slednje predrugačila pomen zapisane Postave, na kar je Jezus opozarjal tudi v svojem govoru na gori. Kakorkoli, farizeji so uživali v preciznem izpolnjevanju postave. Njegovo nasprotje v tej pripovedi je cestninar. Cestninarji so bili uradniki, ki so bili osovraženi iz dveh razlogov. Pri pobiranju pristojbin so odirali svoje žrtve, ker pa so bili povrhu vsega v službi rimske države, so jih Judje obsojali kot okupatorjeve kolaborante.
Farizej v naši priliki je bil zelo priden, in se je svoje pridnosti tudi zelo dobro zavedal, če smo natančni, celo predobro. Spominja nas na ljudi, ki pravijo: "Nikogar nisem ubil, ničesar ukradel, živim moralno življenje, plačujem svoje obveznosti in kar je še takega. Če obstaja Bog, me mora vzeti v nebesa." Spet drugi pravijo: "Sem moralna oseba, izpolnjujem zapovedi svoje religije, udeležujem se verskih obredov, sem lojalen državljan, torej si zaslužim srečno večnost." Res, krasni, zaslužni ljudje. Takšen je bil tudi naš farizej, oziroma, vsaj mislil je, da je takšen. Poglejmo si ga podrobneje! V Chráskovem prevodu najdemo zapisano: "Farizej se ustopi in moli sam s seboj tako:..." Menim, da nam ta prevod bolje opisuje zadevo kot SSP, kjer pravi: "Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle:..." Res ima SSP tudi opombo, kjer piše, da je možno ta del brati tudi takole: "Farizej se je postavil in k sebi molil takóle:..." Farizej torej v bistvu ni molil k Bogu, ampak sam s seboj, oziroma k sebi. Njegova molitev je bila ena sama samohvala: "Jaz, jaz, jaz..." Podobno nas usmerja sodobni svet, ko pravi: "Storite nekaj zase! Razvajajte se! To si zaslužite."
Cestninarji so bili premožni ljudje, ampak, kot sem že povedal, v takratni judovski družbi niso uživali prav nobenega ugleda, Toda Jezus je ravno tega človeka postavil za zgled onim pridnim. Cestninar iz prilike je stal daleč v ozadju s sklonjeno glavo in govoril: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" (cf. Lk 18,13) Nobenega samoopravičevanja in hvaljenja z zaslugami ni bilo pri njem! Na koncu je odšel opravičen. Zakaj? Ker je stal v ozadju? Ker se je trkal po prsih? Ker je ponavljal tisti stavek? Ne, ampak, ker se ni zanašal na svoja dela, četudi najbrž tudi on ni bil povsem brez dobrih del, ampak samo in edino na Božjo milost. Zavedal se je teže svojega greha in popolnoma zaupal Božji milosti, ne pa samemu sebi. Zato je odšel opravičen na svoj dom. Dandanes je ravno zavedanje greha tako rekoč popolna neznanka. Ta stvar je iz mode, ker menda ni v skladu s človekovim dostojanstvom, razen tega menda samo "ovce" verjamejo v take nesmisle, kot je greh. Toda greh je objektivna danost. Kdor ne verjame, naj si pregleda naslovnice časopisov. In če gremo malo naprej, si bomo sposodili Luthrov izrek, ki pravi: "Človek ni grešnik, ker greši, ampak greši, ker je grešnik." Tu ne gre za besedno igro, ampak za zaporedje vzroka in posledice. Apostol Pavel se je tega zelo dobro zavedal, ko je zapisal: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15b) On je vedel, da je grešnik, čeprav ni bil cestninar, in bil opravičen. Pavel je bil farizej, ki je nekaj časa celo preganjal Božjo cerkev, toda dana mu je bila milost spreobrnjenja, ki ga je naredila za apostola narodov.
Obstaja pa tudi greh, ki mu lahko rečemo farizejstvo cestninarja. Gre za zelo nevaren in zoprn greh, ko se nekdo pretvarja in igra pred Bogom in sabo ponižnost cestninarja, obenem pa uživa v tej igri pretvarjanja misleč, da bo s svojo zaigrano cestninarsko predstavo naredil na Boga poseben vtis in si s posnemanjem cestninarja iz prilike pridobil neke vrste zaslužnost pred Bogom. Mi se lahko do določene mere pretvarjamo pred drugimi in celo pred sabo, pri Bogu pa takšna igra ne vžge, kajti tudi tu gre v bistvu za napuh, ki je pravzaprav še bolj nevaren kot v primeru "klasičnega" farizeja iz prilike. Bog namreč pozna srca! (cf. Lk 16,15. Apd 15,8)
Kaj je torej nauk prilike? Predvsem to, da se ne smemo zanašati na tisto kar smo, niti na tisto, kar nismo, ampak samo na milost. Ta je neskončno večja od vsega greha in vse krivde. Edino Božja milost lahko namreč reši brezbožnega, Bog pa rešuje tako cestninarje, kot farizeje. Ne vseh, ampak nekatere. Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Na drugem mestu pa vabi vse, ki ga ne poznajo: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Zavedanje greha, kesanje in spreobrnjenje vodijo grešnika k Jezusu Kristusu, ki je Božji Sin in popoln Odrešenik. Vera vanj rešuje. Ali veruješ vanj, ali se zanašaš nanj?
Ni komentarjev:
Objavite komentar