Kaj pa reformacija?

Spet je napočil še en dan reformacije, pri nas zaznamovan z različnimi slabokrvnimi članki in prireditvami v počastitev slovenskega knjižnega jezika in njegovih tvorcev ter z raznimi kulturkämpferskimi gesli tistih, ki hočejo z njimi razjeziti večinsko cerkev na Slovenskem, s čimer bodo spravili v zrak tiste bolj zagnane katoličane, denimo take, ki prisegajo na posebno svetost latinskega jezika.   Pač že dolgo znana folklora. 

Sam se na tem mestu sprašujem nekaj drugega. Kaj bi se zgodilo z reformacijo, če ne bi tistih usodnih 95 Luthrovih tez nekdo prevedel v nemščino in jih dal natisniti ter razpečati naokoli in kaj bi bilo, če ne bi en primerek tez priromal v papeški Rim, kjer je bil deležen obsodbe z najvišjega vrha?  Tega seveda ne vem, predvidevam le, da bi tistih 95 tez obtičalo pri nekem  vročem akademskem disputu, reformacija pa bi splavala po reki Labi, ki teče mimo Wittenberga. Toda zgodilo se je ravno tisto prvo. Luther pravzaprav ni bil edini začetnik reformacije. Južneje, v Zürichu je začel povsem neodvisno s podobnim gibanjem Ulrich (ali Huldrych) Zwingli, ki pa je razmišljal malo drugače, zaradi česar sta se oba prvoborca po marburških pogovorih (oziroma prepirih) leta 1529 za vedno razšla. Potem se je pojavila še ženevska reformacija s Calvinom, ki se je povezala s Zürichom, potem angleška reformacija, znana po Henriku VIII. in njegovimi šestimi ženami, ki pa v Henrikovem času ni bila nič več kot razkol z Rimom. O dejanski angleški reformaciji lahko govorimo šele v času Edvarda VI. in Elizabete I. Tem glavnim reformacijskim smerem so se pridružili še anabaptisti vseh vrst in pozneje še drugi, kar je pri nekaterih skupinah privedlo do nove deformacije. 

Bistvo reformacije, tiste v pravem pomenu besede, je zelo preprosta stvar, ki ji pravimo evangelij. Seveda bo kdo rekel, da ima tudi Rim evangelij, kar ni čisto narobe, saj rimska cerkev zelo dobro pozna štiri evangelije in tudi govori o evangeliju, a velikokrat na zmoten način, tako, da ga meša z zapovedmi, torej s postavo.  Evangelij ni to, da moraš ljubiti Boga in svojega bližnjega, ampak je to zapoved, postava. Temu primerno so iznašli besedno zvezo evangeljska postava, kar je v bistvu nekaj takega kot  leseno železo. Postava je sicer zelo pomembna, ker nam kaže, katere dolžnosti imamo do Boga in do bližnjega. Žal je postava tako stroga, da je noben človek zaradi svoje grešne narave ni zmožen izpolnjevati. Tu potem nastopi evangelij, vsebino katerega je Luther zelo lepo izrazil v 1. schmaldkalskem členu: 

Prvi in poglavitni člen je ta: Jezus Kristus, naš Bog in Gospod, je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje (cf. Rim 3,24.25). On edini je Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29) in Bog je nanj položil krivdo nas vseh (cf. Iz 53,6). Vsi so grešili in so opravičeni zastonj, brez svojih lastnih del in zaslug, po njegovi milosti, skozi odkupitev, ki je v Kristusu Jezusu, v njegovi krvi (cf. Rim 3,23-25).  To je nujno treba  verovati. Tega se ne da pridobiti ali vzeti s pomočjo nobene postave, dela ali zasluge. Zato je jasno in gotovo, da nas opravičuje edino ta vera[…]

Evangelij torej ni lekcija iz moralke, ampak veselo oznanilo o našem Gospodu Jezusu Kristusu.  Apostol Pavel pravi o evangeliju, da je  "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku." (Rim 1,16) Ta vera  se nanaša na Kristusa, ki pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Odrešenje, oziroma opravičenje torej prihaja po veri v Jezusa Kristusa in v njegovo do popolnosti dovršeno  delo, ki ga je izpolnil s svojim brezgrešnim življenjem in žrtveno smrtjo na križu. 

Kje pa smo danes z reformacijo?  Mnogi reformirani in prezbiterijanci govorijo o cerkvi kot o Ecclesia reformata, semper reformanda, torej o reformirani cerkvi, ki se vseskozi reformira. To je mogoče razumeti vsaj na dva načina:

1. Cerkev, ki je reformirana, a se vseskozi reformira skozi prizmo Svetega pisma in veroizpovednih obrazcev, ki so preverjeni s Svetim pismom.
2. Cerkev se nenehno reformira, kot ji to diktira duh časa. 

Za konfesionalnega protestanta je sprejemljiva samo prva varianta, saj gre pri njej za svetopisemski pogled na to zadevo. Apostol Juda (ne Iškariot!) namreč piše: "Ljubi, ko sem se resno pripravljal, da bi vam pisal o našem skupnem odrešenju, se mi je zdelo potrebno, da vam pišem tole in vas opomnim: bojujte se za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej." (Jud 1,3) Vsebine vere in morale ne moremo poljubno spreminjati, kot bi si kdor koli hotel izmišljati, saj nam je bila v Svetem pismu izročena enkrat za vselej, čeprav se v sodobnem protestantizmu dogaja marsikaj čudnega. 

Liberalni ali modernistični kristjani menijo, da bodo vero ohranili na ta način, da jo bodo čim bolj prilagodili miselnim tokovom sedanjega časa. Tako je zanje postala "poroka" med dvema pripadnicama ali pripadnikoma istega spola povsem sprejemljiva in "boguvšečna", uvedli so ženske pridigarice, na cerkvene objekte izobešajo  mavrične zastave in podobno.  Od kod vse to? Pomagal si bom kar z zapisom  izraelskega zgodovinarja, geja in ateista Yuvala Noaha Hararija, ki piše: 

"Pomislite na primer o uvedbi gejevske poroke ali ženskega klera [clergy, op. Diz.] v  bolj progresivnih vejah krščanstva. Od kod izvira tovrstno sprejetje? Ne iz branju Biblije, sv. Avguština ali Martina Luthra, ampak  iz branja besedil, kot so The History of Sexuality, Michaela Foucaulta, ali A Cyborg Manifesto, Donne Harraway." Ampak kristjani, ne glede na to, kako  progresivni so, ne morejo izpeljavati svoje etike  iz Foucaulta ali Harrawayeve. Zato se vračajo k Bibliji, sv. Avguštinu in Martinu Luthru ter jih  temeljito proučujejo. Nadvse pozorno berejo stran za stranjo, zgodbo za zgodbo, dokler končno ne odkrijejo nečesa, kar iščejo, neko vodilo, priliko ali pravilo, ki dobi, če ga dovolj kreativno  interpretiraš, takšen pomen, kot da Bog blagoslavlja gejevske poroke, in da ženske lahko postanejo duhovnice. Potem se delajo, kot da je prišla ta zamisel iz Biblije, v resnici pa prihaja od Foucaulta."*

Dovolj pošteno povedano! To je to nesrečno liberalno "krščanstvo", ki postaja ob vsej svoji naprednosti in modernizaciji vse bolj prazno, zapuščeno in propadajoče, njegove cerkvene zgradbe pa le še nepotrebni ostanki nekdanje veličine, ki jih potem prodajajo muslimanom, gostincem (ki iz cerkve naredijo bar ali kaj podobnega) ali  zasebnikom, ki si v njih uredijo stanovanja. Tak primer je Church Café Bar v Dublinu, v katerem so do leta 1964 potekala bogoslužja Irske cerkve (Church of Ireland), ki je del Anglikanske skupnosti. Zelo tipičen primer liberalnega teologa je bil pokojni škof episkopalne cerkve ZDA John Shelby Spong. Ko se je upokojil, je hodil predavat širom sveta, njegovih predavanj pa so se udeleževali mnogi agnostiki in ateisti. Ti so ga zelo radi poslušali, saj jim je povedal tisto, kar so hoteli slišati, ali, kot pravi sv. Pavel: "Zakaj pride čas, ko zdravega nauka ne bodo prenesli, temveč si bodo za čehljanje ušes kopičili učitelje po svojih željah." (2Tim 4,3 EKU) Seveda ne smemo pričakovati, da bi se ob modrovanjih g. Sponga kdor koli spreobrnil. Za razliko od sv. Petra, ki je  potrjeval brate v veri, je g. Spong svoje poslušalce potrjeval in utrjeval v neveri. To so sadovi takšne liberalne "teologije"

Zdaj pa pojdimo  na drugo stran, ki ji pravimo evangelijska. Gre pravzaprav za ogromen dežnik, pod katerim se stiska cela plejada denominacij. Toda tudi tu srečamo marsikaj, kar je skregano z reformacijo  16. stoletja. Sem na primer sodijo  različne svetostne in perfekcionistične skupnosti, nenavadne karizmatične skupine itn., za katere so značilne  lastnosti, ki jih naštevam v nadaljevanju: 

1. Pietizem. Ta se nanaša na način, kako lahko vem, da se Jezusa zares "sprejel" v svoje srce. "Dokaz" za to naj bi bila moja rast v dobrih delih, oziroma v mojem načinu življenja in vestnem izpolnjevanju zapovedi. V pietistični cerkvah se vse pridige sučejo okoli tega, kako živeti, da bi bili res pravi kristjani. Za pietizem je Biblija v prvi vrsti zbirka navodil za pristno in popolno krščansko življenje.  To seveda ni čisto narobe, toda Sveto pismo je v prvi vrsti knjiga obljube in sicer obljube Odrešenika ter odrešenja, ne priročnik za perfekcioniste. Njihova teologija perfekcionizma  je zelo nevarna in  je že premnoge spravila v obup, zato so se poslovili od krščanstva. Pietisti so sicer imeli, oziroma imajo, najboljše namene, a žal kar drži  pregovor, ki pravi, da je vsaka pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Veliko je bilo takih, ki so zrasli v pietističnem okolju, nato pa postali krščanstvu sovražni. Naj omenim samo dva Friedricha,  Engelsa in Nietzscheja.   Popolnost in brezgrešnost sta na tej strani večnosti nemogoča, kajti grešnost je še vedno prisotna v vsakem človeku, zato je tudi kristjan še vedno grešnik, čeprav opravičen. Da, predvsem opravičen. To je bistveno! Toda opravičenje ne izhaja iz tega, kar kristjan (ne) dela, ampak iz tega, kar je za nas naredil Jezus Kristus!  Ni iz trte zvita misel Michaela Hortona, ki je rekel, da so pietisti predali svoje srce Jezusu Kristusu, svoj razum pa Immanuelu Kantu. Zato ima pietizem to lastnost, da rad degenerira v svoje lastno nasprotje. Tipičen primer je oče liberalne teologije, Friedrich Schleiermacher (1768-1834), ki izhaja iz pietistične družine in se je "spreobrnil" v racionalizem, obenem pa mu je bil domač tudi misticizem..
2. Preporodovstvo. Tukaj ni mišljeno dijaško in študentsko južnoslovansko združitveno  gibanje z začetka 20. stoletja, ampak teologija, ki je prišla v glavnem iz ZDA in se ji  po angleško reče revivalism. Le-ta uči, da se moje krščansko življenje začne takrat, ko se JAZ sam odločim za Jezusa in ga "sprejmem" v svoje srce. Vezano je na različna verska prebujenja, ki so jih sprožili različni pridigarji. Pri tem je odigralo zelo negativno vlogo drugo veliko prebujenje v ZDA, kjer je imel najpomembnejšo vlogo Charles Finney, ki je bil prepričan, da lahko s posebnimi pridigarskimi metodami narediš iz nekega človeka kristjana. Iz tega gibanja je nato izšla plejada gibanj, ki so (bila) izrazito pietistična in moralistična.
3. Misticizem.  Pri misticizmu gre za neposredno in takojšnje izkustvo prisotnosti Božjega v moji notranjosti. Gre za nekaj, kar ni omejeno na krščanstvo, saj ga poznajo tudi druge religije, zelo značilno je bilo tudi za srednjeveško in poznejšo rimsko cerkev. Toda pri misticizmu, enako kot pri dobrih delih, ni ničesar gotovega, ničesar trdnega. Enkrat se nam lahko zdi, da nas Bog ljubi, drugič pa nimamo tega občutka. To je videti kot nihalo, ki niha med ponosom na eni in obupom na drugi strani. 
4. Entuziazem je  eksplozivna mešanica zgornjih treh oblik. Ta termin je uporabljal že Luther, z njim pa je označil anabaptiste in podobne skupnosti, ki so se pojavile v tistem času. Seveda je s tem mišljen entuziazem v teološkem smislu, ki pomeni odvisnost naše vere od različnih drugih dejavnikov, ne od Božje besede, kakor je zapisana v Svetem pismu. Prevladujoč dejavnik je predvsem ta, kaj jaz čutim ali ne čutim v sebi, zaradi česar je entuziast, ki je obenem dober pietist in zraven še kos mistika, odvisen od introspekcije (samoopazovanja) in od razpoloženjskih stanj, v katerih se nahaja.  Danes je žal takih gibanj še veliko več kot v Luthrovem času, in še vedno rastejo kot gobe po dežju. Sem sodijo karizmatiki vseh vrst in oblik, razna (lažna) preroška gibanja, nova apostolska reformacija, ki je v bistvu stara herezija, ki nima nič z apostolskim naukom itn. Vse te entuziastične skupine se  širijo tudi k nam, saj smo  kar nekaj  tega uvozili iz ZDA,  dežele neskončnih možnosti, tudi religijskih.

Kristjani, ki se znajdejo pod vplivom zgoraj navedenih doktrin počutijo kot nihalo. Kadar so "pridni", se  počutijo sprejete od Boga in v mislih letajo po nebeških višavah, ko zgrešijo,  nihalo zaniha v nasprotno smer in so potrti ter  v svojem obupu začutijo, kot bi bili na samem peklenskem robu. Tako tik - tak krščansko življenje je nezdravo in lahko vodi  v ponos in samopravičnost, ali v obup in odpad od vere. Toda Sveto pismo nas uči, da naše odrešenje ni odvisno od tega, kako pridni smo in kako se trudimo, ampak izključno od Božje milosti, ki smo jo deležni po Jezusu Kristusu. Apostol Pavel pravi: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli." (Ef 2,8-10) Naše odrešenje torej ni odvisno od nas, od naših del. Toda Bog nas spodbuja k dobrim delom, saj nas je on pripravil zanje. Nikjer pa ne pravi, koliko dobrih del naj opravimo, niti da bi morali opravljati čezmerna dobra dela, ki bi nam zagotavljala kakšen poseben status. Naša pravičnost in opravičenost pred Bogom ne izhaja iz nas, ampak iz Kristusa. Sv. Pavel pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo," (Rim 3,22) na drugem mestu pa: "Njega (Jezusa Kristusa, op. Diz.), ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem." (Rim 5,21) Opravičeni smo torej po Kristusu, naša pravičnost, ki šteje pred Bogom, je Kristusova pravičnost. V zvezi s to (tujo, Kristusovo) pravičnostjo je nemški evangeličanski teolog in borec proti nacizmu Dietrich Bonhoeffer povedal naslednje: 

"Kristjan je človek, ki nič več ne išče svoje sreče, svojega odrešenja in svoje pravičnosti v samem sebi, ampak samo v Jezusu Kristusu. On ve, da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu obtožuje tudi tedaj, ko niti najmanj ne čuti svoje krivde in da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu osvobaja in opravičuje, četudi on niti najmanj ne čuti svoje pravičnosti. Kristjan ne živi več po samem sebi, po lastni obtožbi in po lastnem opravičenju, ampak na temelju Božje obtožbe in Božjega opravičenja. On živi popolnoma po Božji Besedi, v zvesti pokornosti Božji sodbi. On živi po tem, da ga obtožuje ali opravičuje Bog. Kristjanova smrt in življenje nista vključena v samem njem, ampak najde tako eno kot drugo v Besedi, ki prihaja k njemu od zunaj, v Božji Besedi, namenjeni njemu. Reformatorji so to opisali takole: naša pravičnost je "tuja pravičnost", pravičnost, ki prihaja od zunaj (extra nos). S tem so povedali, da je kristjan odvisen od Božje Besede, ki mu je sporočena." (**)

Božja beseda vsebuje tako postavo kot evangelij. Postava obtožuje, evangelij osvobaja krivde in opravičuje. O, da bi se vsi tega zavedli in se iz Božje besede naučili sprejemati pravičnost, ki prihaja od zunaj, pravičnost Božjega Sina, Kristusovo pravičnost! To je torej veselo oznanilo, ki ga je reformacija potegnila izpod prahu, ki se je na njem nabiral skozi stoletja. 

Blagoslovljen dan reformacije vsem, ki ste  prebrali ta prispevek!           

_______________________________________________________________

* Yuval Noah Harari, Homo Deus, A Brief History of Tomorrow. Vintage, London 2017. S. 321-322. Prev.: Dizma.

** Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek, 1987. S. 21. Prev.: Dizma.

Teologija za strto cerkev: kaj se je zgodilo z reformacijo?

 

Danes je predvečer dneva reformacije, zato sem se odločil, da posredujem ta zelo poučen video, da bi videli določene stvari v zvezi s tem, kaj se danes dogaja z reformacijo ter jih ovrednotili. 

Na začetku naj pojasnim, kaj naj bi bila v našem primeru strta ali zlomljena cerkev. To so tisti kristjani, ki jih je strla ali zlomila sodobna evangelijska cerkev, ki je manj evangelijska kot "postavna".  Naj sedaj definiram pojem postavna cerkev. To je cerkev, ki sicer začne z evangelijem, nadaljuje pa s postavo. Začne nekako takole: "Pridite, grešniki, k Jezusu, saj vas ima tako rad!" Ko pridejo grešniki k Jezusu, taka cerkev od njih nenehno zahteva popolnost, perfekcionizem v vseh pogledih in jih hrani skoraj izključno s postavo, zapovedmi, pa ne le s tistimi, kot so zapisane v Bibliji, ampak tudi s takimi na novo izumljenimi, kot na primer: kristjan ne sme uživati nobenega alkohola (Biblija v resnici svari pred pijančevanjem, kozarca vina ali piva pa ne prepoveduje), ne sme kaditi (kot nekadilec naj pripomnim, da v bibličnih časih v bibličnih deželah niso poznali tobaka, a vendar) itn. Seveda je prav, da se v cerkvi oznanja postava, toda z njo vštric je treba oznanjati tudi evangelij. Bolan človek ne potrebuje le lepih nasvetov in pravil nasvetov za zdravo življenje, ampak tudi zdravilo. Brezgrešnost tostran večnosti je iluzija. Kaj se je torej  zgodilo z reformacijo, ki je pred petsto leti na novo odpihnila prah z evangelija, da se nam danes dogajajo podobne stvari kot v nereformirani rimski cerkvi?

O tem se je v zgornjem videu pogovarjala skupina reformiranih in evangeličanskih pastorjev ter teologov: Brad Kafer, dr. Rod Rosenbladt, Erick Sorensen, Ted Rosenbladt in  Joshua Simpkins, ki je usmerjal pogovor.  

O farizejskem in Herodovem kvasu ter še kaj

Pozabili pa so vzeti kruh; v čolnu so imeli s seboj en sam hleb. 15 Jezus jih je opominjal z besedami: "Pazíte, varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa." 16 Oni pa so se med seboj menili, da nimajo kruha. 17 Vedel je za to in jim rekel: "Kaj se pogovarjate, da nimate kruha? Kaj še vedno ne razumete in ne uvidite? Ali imate srce zakrknjeno? 18 Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite. Ali se ne spominjate, 19 ko sem razlomil pet hlebov med pet tisoč ljudi, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?" Rekli so mu: "Dvanajst." 20 "In ko sem jih razlomil sedem med štiri tisoč, koliko polnih košev koščkov ste nabrali?" Odgovorili so mu: "Sedem.« 21 Tedaj jim je rekel: "Mar še vedno ne uvidite?"

Prispeli so v Betsajdo in pripeljali so mu slepega ter ga prosili, da bi se ga dotaknil. 23 Prijel je slepega za roko in ga povedel iz vasi. Nato mu je s slino omočil oči, položil nanj roke in ga vprašal: "Vidiš kaj?" 24 Ta se je ozrl kvišku in rekel: "Vidim ljudi, kakor da bi okrog hodila drevesa." 25 Nato mu je ponovno položil roke na oči in slepi je spregledal. Ozdravel je in vse razločno videl. 26 In poslal ga je domov z naročilom: "V vas nikar ne hôdi!"     (Mr 8,14-26)

Ko je naš Gospod v čolnu opozoril učence, naj se varujejo kvasu farizejev in Herodovega kvasu, so učenci vzeli njegove besede dobesedno, kar je bilo deloma posledica tega, da so  se ob odhodu na pot čez jezero pozabili založiti z ustrezno količino kruha. Toda Jezus je s tem mislil nekaj drugega. Nekaj vrstic nazaj (Mr 8,11-13) beremo, kako so farizeji od našega Gospoda zahtevali znamenje z neba. Enako kot farizeji si je tudi Herod želel videti kak Jezusov čudež, zaradi česar se je želel z njim srečati (Lk 9,9) Motivi farizejev in Heroda niso bili pravi. Znamenje z neba namreč izključuje spreobrnjenje srca. Jezus je naredil veliko znamenj in čudežev, pa mnogi očividci vseeno niso verovali vanj. Tudi danes obstajajo podobni herodeži, ki pravijo, da bi verovali, če bi videli, pri čemer pozabljajo, da je njihova nevera v prvi vrsti posledica njihovega moralnega problema. Obstajajo pa tudi verniki farizejskega tipa, ki sicer ne verujejo evangeliju, po drugi strani pa vneto hlastajo za znamenji in čudeži.  Kot je razvidno iz zapisa tega dogodka pri Mateju (cf. Mt 16,5,11) je Jezus s farizejskim kvasom aludiral na  nauk te verske ločine. Farizeji so namreč, enako kot sodobno talmudsko judovstvo, učili, da obstaja poleg zapisane Mojzesove postave tudi nezapisana postava, pri čemer je šlo za uvajanje raznih zapovedi, ki jih v Bibliji ni in za reinterpretacijo obstoječih zapovedi v smislu zapletanja preprostih in poenostavljanja težje izvršljivih. Jezus je vse to obsojal.

Čisto drugačen motiv so imeli ljudje, ki so v Betsajdi privedli predenj slepega človeka. Predenj ga niso privedli, da bi videli čudež, ampak zato, da bi mož ozdravel. Ko je mož ozdravel, ga je Jezus poslal neposredno domov. Sporočilo dogodka je bilo tedaj namenjeno Jezusovim učencem, ne širši javnosti. Gospod je  slepega ozdravil v dveh fazah, kajti tudi učencem se je Jezus razodeval postopoma. Če v Mr 8, 21 še vedno niso imeli pravega spoznanja, so v vv. 27-30 prišli do jasnejšega spoznanja o njem. Tedaj je Simon Peter v imenu zbranih podal znamenito izpoved:  "Ti si Mesija." (Ibid. v. 29)

Obstajajo krščanske skupnosti, ki trdijo in verujejo podobno kot farizeji, ko pravijo, da obstajata dve vrsti Božje besede: tista, ki je zapisana v Svetem pismu in tista, ki se prenaša kot ustno izročilo, oziroma tradicija,  ki jo cerkev prenaša  iz roda v rod. S tistim delom tradicije, ki  je preverjen skozi sito Svetega pisma, ni nič narobe. Ne more pa imeti istega statusa kot Sveto pismo.  Obstaja pa velik del tradicije, ki se je postopoma vtihotapljala v cerkev in je ni moč svetopisemsko upravičiti. Sem sodijo molitve k svetnikom, podobočastje, odpustki, vice, zmotni nauk o opravičenju, transubstanciacija, papeštvo kot institucija in še veliko tega. Tradicija tudi meša postavo in evangelij, s čimer zamegljuje jasnost in preprostost evangelija. 

Evangelij nas uči, da je Jezus  resnični Mesija - Kristus, Odrešenik, ki je prišel na svet, živel popolno in neoporečno življenje, bil sodno umorjen s sramotno smrtjo na križu, s svojim vstajenjem od mrtvih pa je potrdil, da so vsakomur, ki se zaveda svojega moralnega problema in veruje ter vanj zaupa, odpuščeni vsi grehi. To je torej sporočilo evangelija.  Ali zaupaš Jezusu kot tvojemu edinemu Odrešeniku? 

Svet in Biblija

Bodite prepričani, da ljudje nikoli ne zavračajo Svetega pisma, ker ga ne bi razumeli. Še predobro ga razumejo, saj razumejo, da obsoja njihovo vedenje. Razumejo, da pričuje zoper njihove lastne grehe in jih poziva na sodbo. Verjeti skušajo, da je napačno in brezkoristno, saj nočejo verovati, da je resnično.   

~ J. C. Ryle 

Kristus - naša pravičnost

Apostol ne pravi, da je bil Kristus poslan, da bi nam pomagal zadobiti pravičnost, ampak, da bi bil On naša  pravičnost.   

~ Jean Calvin

Bog in mi

Bog je absolutno neodvisen, popolnoma suveren. V nobenem pogledu ni odvisen od nas, mi pa smo tako po naravi, kot v moralnem in razumskem smislu, popolnoma odvisni od  njega.  

~ Herman Bavinck

Postkrščanstvo: Zakaj je Zahod tako drugačen

 

V ameriški deklaraciji o neodvisnosti med drugim beremo: "Te resnice imamo za samoumevne: da so vsi ljudje ustvarjeni enaki, da jim je njihov Stvarnik podelil določene neodtujljive pravice, med katerimi so življenje, svoboda in prizadevanje za srečo." Podobne "samoumevne resnice" lahko preberemo tudi v Splošni deklaraciji človekovih pravic in v sorodnih deklaracijah, pa tudi v ustavah večine držav, tudi v slovenski. Pa so to res samoumevne resnice?  Od kod torej to prepričanje, ki se nam zdi danes pri nas, za razliko od mnogih drugih delov sveta (!), tako samoumevno? 

O tem in še o čem sta se v zgornjem videu pogovarjala Glen Scrivener in Andrew Wilson.  

Bog kliče preko evangelija

Evangelij je sredstvo, ki  ga  Bog uporablja, da pokliče svoje lastne izvoljene.    

~ Arthur W. Pink

Česa Jezus ni rekel in kaj je rekel

Tega Jezus ni rekel: 

"Nihče ne more priti k meni, če ne uporabi svoje svobodne volje, da bi me sprejel..."

Jezus je rekel:

"Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal..."

(Jn 6,44)

Svatba, poklicani in izvoljeni

Vir slike: Pinterest

Jezus jim je spet spregovoril v prilikah. 2 "Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. 3 Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. 4 Znova je poslal druge služabnike, rekoč: 'Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!' 5 Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; 6 ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili. 7 Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali. 8 Nato je rekel svojim služabnikom: 'Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. 9 Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.'10 Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. 11 Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke. 12 Dejal mu je: 'Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?' Ta pa je molčal. 13 Tedaj je kralj rekel strežnikom: 'Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.' 14 Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih."       (Mt 22,1-14) 

Svatbe so veseli dogodki, kar je eden od razlogov, da se jih ljudje na splošno radi udeležujejo. Celo v današnjih časih, ko je vse skupaj, tudi oblačenje, precej neformalno, se na svatbo radi odpravimo v boljši obleki. V naši priliki imamo torej opraviti s svatbo. Kralj predstavlja v pričujoči pripovedi nebeškega Očeta, sin je Božji Sin Jezus Kristus, nevesta pa Božja Cerkev, ki je občestvo svetih (cf. Raz 19, 5-9). Poročna gostija predstavlja nebeško kraljestvo, oziroma veselo občestvo, ki ga bodo izvoljeni uživali skupaj z Bogom v njegovem kraljestvu.

V naši priliki je torej kralj   preko svojih služabnikov povabil določeno skupino ljudi na svatbo, a povabljeni se  na povabilo niso hoteli odzvati. Ko je poslal kralj novo povabilo, se je zgodilo enako, kot v prvem primeru. Pravzaprav je bilo še hujše, saj  so nekateri povabljenci kraljeve odposlance zasramovali in celo pobili. V tem primeru  predstavljajo povabljeni starozavezno Božje izvoljeno ljudstvo, ki je bilo povečini gluho na sporočilo evangelija, enako kot je bilo že velikokrat poprej gluho na pozive prerokov. Ne odzvati se na kraljevo povabilo na svatbo seveda pomeni hudo žalitev, zato je dal kralj požgati mesto, kjer so živeli povabljenci. Prilika torej meri na  neodzivnost izvoljenega (sic!)  judovskega ljudstva na oznanilo, s katerim ga je obiskal naš Gospod, ki je prišel med svoje ljudi, a ga njegovi niso sprejeli (cf. Jn 1,11),  obenem pa tudi napoveduje usodo Jeruzalema, ki so ga nekaj desetletij pozneje, torej leta 70, uničili Rimljani. 

Ker se povabljeni niso odzvali, je kralj svoje služabnike pozval, naj povabijo na gostijo  druge ljudi, torej tiste, ki prvotno niso bili del Božjega izvoljenega ljudstva: "Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti." (Mt 22,10) V svatovski dvorani se je zbrala nadvse pisana druščina. Da, med njimi so bili  celo hudobni! Kaj ni bil prvi in zadnji od  Zveličarja osebno kanonizirani svetnik, ki ga poznamo kot desnega razbojnika, tat in kriminalec (cf. Lk 23,39-43)?  Mnogim se zdi kaj takega pohujšljivo, toda  "[m]oje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD" (Iz 55,8) Zavedati se je treba naslednjega:  "GOSPODOVA je zemlja in kar jo napolnjuje" (Ps 24,1) in on "vse uresničuje po sklepu svoje volje." (Ef 1,11b) Bog ne dela po sklepu naše volje, o kateri si mnogi delajo iluzije, da naj bi bila celo svobodna, ampak skladno s svojim hotenjem.  Tako je Zaharija prerokoval: "Številni narodi se bodo tisti dan pridružili GOSPODU in bodo moje ljudstvo." (Zah 2,11) Pripadnost Božjemu ljudstvu tako ni več privilegij enega biološkega, torej izraelskega, oziroma judovskega naroda, ampak poklicanih in izvoljenih iz vseh narodov, ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9). 

 Toda v Mt 22, 11 beremo naslednje: "Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke." V tistem času je bilo ponekod na Orientu v navadi, da je kralj priskrbel svatom svatovsko obleko. V našem primeru se je torej znašla na kupu zelo raznolika družba dobrih in hudobnih, ampak od vsakega svata se je pričakovalo, da pride na svatbo v svatovski obleki. Zato je  kralj naročil strežnikom, naj človeka, ki ni imel ustrezne obleke vržejo "ven v  najzunanjejšo temo[...] Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih". (Mt 22, 13.14) Poklicanost  torej še ni garancija za  izvoljenost!

V naši priliki pomeni svatovska obleka  pravičnost, ki jo posameznik prejme  od Boga. Že malo poprej smo videli, da so bili med povabljenimi tako dobri kot hudobni. Iz tega sledi, da tu ne gre za nekakšno inherentno pravičnost, ki bi jo posedovali svatje, ampak za všteto pravičnost. O človeku brez svatovske obleke nikjer ne piše, ali je bil dober ali hudoben. S humanističnega zornega kota je bil morda celo zelo dober.  Noben izvoljeni torej nima neke svoje lastne pravičnosti, ki bi izhajala iz njega, njegovih dobrih dejanj, zaslug ali vere, ki bi jo sam proizvedel. Pravičnost, ki šteje pred Bogom, je Kristusova pravičnost, ki je  všteta vsakemu resničnemu kristjanu. Vsaj dva krat sem slišal kakšnega "evangelijskega" pridigarja, ki je govoril na temo "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48).  Bistvo pridige je bilo, da je kristjan lahko popoln, kot je popoln nebeški Oče, saj mu je Jezus dal možnost, da lahko sedaj kristjan sedaj  izpolnjuje zapovedi in na tak način doseže popolnost. To, kar ti ljudje govorijo, bi morali najprej preizkusiti in preveriti na sebi. So res tako popoln, kakor je popoln nebeški Oče? Kristjan ni popoln, ker bi bil zato, ker je kristjan, sedaj zmožen proizvajati lastno popolnost, ampak zato, ker mu je podarjena Kristusova popolnost. Kristjanova popolnost ni iz njega samega, ampak je iz Kristusa. Temu se reče tuja pravičnost, tuja popolnost! O tej pravičnosti piše Pavel: "Zaradi njega [Kristusa, op. Diz.] sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček  in da bi se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri." ( Flp 3,8b.9) Kristjan je  odet v Kristusovo pravičnost kot v svatovsko oblačilo. Kakor je bil kralj v priliki tisti, ki je vsakemu podaril svatovsko oblačilo, tako Bog podarja Kristusovo pravičnost svojim izvoljenim, ne da bi si jo sami kakor koli zaslužili. Ta popolna pravičnost, ne naša lastna, nas rešuje pred Božjo jezo! To je svatovsko oblačilo, ki nam ga daje Bog po svoji milosti. Kdor ne bo imel na sebi svatovskega oblačila, bo zagotovo na veke pogubljen.

Mnogo je poklicanih. Evangelij se  že skoraj 2000 let oznanjuje po svetu. Mnogi ga slišijo in preslišijo. Nekateri ga slišijo in jim je celo po malem všeč. Nekaterim od teh celo uspe, da se zrinejo v dvorano, kjer poteka Jagnjetova gostija. Morda se zanašajo na svoje zasluge, na lastno popolnost in pravičnost.  Ampak ti zagotovo niso med izvoljenimi. "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Izvoljeni se zanašajo edino na Kristusa in na njegovo na križu izvršeno delo. On je vsa njihova pravičnost in popolnost.  Si tudi ti med njimi? 

Biblični pogled na Izrael in prerokbe

 

 Dispenzacionalizem je teološki sistem, ki kje nastal v 19. stoletju v anglosaškem svetu in je posebej popularen med mnogimi ameriškimi evangelijskimi kristjani. Pri tem sistemu, ki se posebej odraža v specifični eshatologiji, gre v grobem za to, da postavlja ostro ločnico med etničnim Izraelom, oziroma biološkimi Judi ter med cerkvijo. Po mnenju pripadnikov tega sistema pomeni ustanovitev države Izrael izpolnitev starozaveznih prerokb, zato so dispenzacionalisti prepričani, da smo kristjani čisto iz verskega stališča dolžni podpirati judovsko državo Izrael. Z misijonarji različnih denominacij, ki prihajajo iz ZDA, je to verovanje prišlo tudi v naše kraje. 

O zmotah  dispenzacionalistov, ki zaradi aktualnih dogodkov na Bližnjem vzhodu,  doživljajo nov zagon, pripoveduje v oddaji v zgornjem videu ameriški luteranski pastor Chris Rosebrough. Oddaja traja skoraj uro in pol. 

Razlika med islamom in krščanstvom

V islamu moraš umreti za Alaha, toda Bog, katerega jaz  častim, je umrl zame.  

~ Franklin Graham

Kristjanov odgovor na aktualna vprašanja

Edini ustrezen odgovor kristjana na katero koli teologijo, filozofijo, ideologijo, psihologijo  ali sociologijo mora biti: "Kaj pravi Sveto pismo?"  

~ Dustin Benge

Kesanje

Kesanje  je značilnost celotnega življenja, ni le dejanje enega samega trenutka.    

~ Sinclair Ferguson

Iz Božje perspektive

Pred Božjimi očmi so vse stvari vedno bile in neprestano ostajajo, tako da ni za njegovo védenje ničesar prihodnjega ali preteklega, ampak so prisotne vse stvari.   

~ Jean Calvin

Odrešenje

Odrešeni smo po dveh stvareh, po Kristusovi smrti in po  njegovem življenju. Kristusova smrt pokriva naš greh, Kristusovo življenje pa nam daje  tiste zasluge in pravičnost, ki jih potrebujemo za vstop v nebesa. Zato je Jezusovo življenje enako pomembno kot njegova smrt. Živel je, da bi izpolnil vso Božjo postavo.   

~ R. C. Sproul

Tisti, ki odpušča grehe

Stopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje mesto.  In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: "Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!"  In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: "Ta govori bogokletno." Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: "Zakaj v svojih srcih hudobno mislite?  Kaj je namreč laže: reči: 'Odpuščeni so ti grehi' ali reči: 'Vstani in hôdi'?  Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe," je tedaj rekel hromemu, "vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!"  In vstal je in šel domov.  Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast.   (Mt 9,1-8)

Pričujoči dogodek najdemo opisan pri vseh treh sinoptikih. Naš odlomek se prične z Jezusovim prihodom v "njegovo mesto", torej Kafarnaum, ki je bil nekakšen matični kraj Gospodove službe. Zelo je verjetno, da se je zgornji dogodek pripetil v Petrovi hiši, kjer je Jezus nekaj dni nazaj ozdravil Petrovo taščo (cf. Mt 8,14.15). Marko in Luka med drugim navajata, da hromega zaradi gneče niso mogli nesti skozi vrata, zato so ga odnesli na streho in ga potem  skozi strešno odprtino spustili v prostor, kjer je bil Jezus. Ker je naš Gospod  že pred tem zdravil hrome (cf. Mt 4,24. 8,6),   so ljudje v Kafarnaumu bržkone vedeli za njegove sposobnosti ozdravljanja. 

Bistvo te pripovedi ni samo ozdravljenje, ampak nekaj drugega. Pri omenjenem dogodku namreč preseneča način, na katerega je Jezus ozdravil bolnika.  Ni mu takoj rekel: "Bodi zdrav," ali morda: "Vstani in hodi," temveč: "Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!" (v. 2) To seveda ni bilo pogodu navzočim pismoukom, ki so ga v mislih takoj obsodili kot bogokletnika, kajti po njihovem mnenju je edino Bog tisti, ki more in sme odpuščati grehe, pri čemer so imeli celo prav. Očitno pa se niso zavedali, koga imajo v svoji sredi. Zato se je  Jezus na koncu naše pripovedi razodel kot tisti, ki ima oblast odpuščati grehe.

Treba je tudi povedati, kakšno zvezo ima odpuščanje grehov z ozdravljenjem. Iz napisanega smemo sklepati, da je bila bolezen v zgornjem primeru povezana z grehom, oziroma, da je bil temeljni problem pri tem človeku nek osebni greh. Osebni greh sicer ni vedno vzrok za bolezen. Spomnimo se le primera iz Janezovega evangelija,  ko so učenci  spraševali Jezusa o nekem človeku: "Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" Jezus  je odgovoril: "Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela" (Jn 9,2.3) Dejstvo pa je, da so vse slabosti, bolezen in smrt prišle v svet z grehom, ni pa vsaka bolezen neposredna posledica osebnega greha. 

Telesno ozdravljenje je zelo dobra stvar, ni pa najpomembnejša, kajti na tem svetu je  tako, da  "je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba". (Heb 9,27) Najpomembnejše je biti pripravljen na prehod iz življenja na tem svetu v večnost: "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?" (Lk 9,25) Bog nebeški Oče je vse uredil tako,  da  prejmejo    izvoljeni popolno odpuščanje, ki bo trajalo na veke:  "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel."  (Jn 6, 37) Vsem tem so tudi namenjene ohrabrujoče besede: "Odpuščeni so ti grehi."  

Ali si med temi, katerim je odpuščeno?     

Opij za milijone ni tisto, kar mnogi mislijo

Bedno in neprepričljivo upanje, da je Bog preveč ljubezniv, da bi kaznoval  brezbožne, je postalo smrtonosen opij za vest milijonov.  

~ A. W. Tozer

Kjer ni miru z Bogom

Pekel vlada povsod, kjer koli ni miru z Bogom.   

~ Jean Calvin

Predreformacijska cerkev

Predstavljajte si, da hodite v cerkev in tam nikoli ne slišite evangelija!

~ Stephen Nichols

Najboljša politična maksima

Obstaja politična maksima, ki mi je v tolažbo: Gospod vlada!  

~ John Newton

Pogled iz Božje večnosti

Človek, ki sedi poleg reke, vidi samo tisto vodo, ki jo v danem trenutku opazuje, ne vidi pa tistega dela,  ki še ni pritekel do njega, niti tistega, ki je že odtekel. Če se taisti človek dvigne nekam zelo visoko, potem lahko vidi celo reko, tako njen izvir, kot njen tok. Enako lahko Božje oko, ki  je nad časom, hkrati in v enem hipu vidi celoten  potek  minljivih stvari, brez dodajanja in brez odvzemanja, kajti pred njim so prisotne vse stvari.  

~ Pierre Du Moulin

Ah, ljubezen je tako lepa!

Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. 35 Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: 36 "Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?" 37 Rekel mu je: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. 38 To je največja in prva zapoved. 39 Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 40 Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki."

41 Ko so bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: 42 "Kaj mislite o Mesiju? Čigav sin je?" Dejali so mu: "Davidov." 43 Rekel jim je: "Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospod, ko pravi:

44 Gospod je rekel mojemu Gospodu:

'Sédi na mojo desnico,

dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.'

45 Če ga torej David imenuje Gospod, kako je njegov sin?" 46 In nobeden mu ni mogel nič odgovoriti in od tistega dne si ga tudi nihče ni drznil še kaj vprašati.    (Mt 22,34-46)

Vam je všeč zapoved ljubezni? Lepo. Mnogi ljudje so prepričani, da jim je tudi Jezus zelo všeč ravno zaradi te zapovedi, saj menijo, da je ravno ta zapoved bistvo njegovega nauka. Če pa kaj slišijo   o Jezusovi nadomestni spravni žrtvi za grehe ljudi, jih kar zmrazi in to slednje interpretirajo, kot da gre za neke vrste "kozmično zlorabo otroka".  Po drugi strani jim je Jezus kot učitelj zelo všeč, saj je vendar podal zapoved ljubezni (cf. Mt 22, 37-39) in jo postavil na piedestal najvišje zapovedi.  Stara zaveza pa je po njihovem mnenju ena sama grozota.

Ti "poznavalci" seveda ne vedo, da gre za dve zapovedi, ki ju najdemo varno ugnezdeni ravno v Stari zavezi, v Mojzesovem Petoknižju. Prva zapoved, ki govori o ljubezni do Boga, se nahaja v 5Mz 6,5 in so jo v Jezusovem času pobožni Judje recitirali dvakrat na dan (sic!), druga, ki govori o ljubezni do bližnjega,  pa v 3Mz 19,18 in ibid. v.34. Razen tega ti ljudje pozabljajo, ali pa se ne zavedajo, da gre tu za zapovedi, le-te pa Bog jemlje zelo resno. Zapovedi niso bile nikoli nič tolažilnega, ampak zakon, postava. Farizeji so bili do obsedenosti zagledani v postavo, zato ni čudno, da je tisti pismouk preverjal Jezusa ravno s tem, kaj meni glede največje zapovedi. Poleg tega so farizeji in učitelji postave zelo radi zastavljali Jezusu taka vprašanja, ki bi jim omogočila, da bi ga  ujeli na kaki besedi ter  mu lahko dokazali in očitali pomanjkanje pravovernosti. 

Kot je razvidno iz Markovega poročila, je bil pismouk na koncu zadovoljen z odgovorom in je rekel Jezusu: "Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve." (Mr 12,32.33) Na to mu je Jezus odgovoril: "Nisi daleč od Božjega kraljestva." (Mr 12,34b) Naš Gospod  ni pohvalil pismouka, ali mu rekel, da je že najmanj z eno nogo v Božjem kraljestvu, ampak, da ni daleč od njega. Poznavanje zapovedi še ni garancija za državljanstvo v Božjem kraljestvu. Tudi njihovo izpolnjevanje nam tega ne zagotavlja, saj ni človeka, ki bi resnično izpolnjeval vse Božje zapovedi. Zaradi svoje grešne narave tega niti ne more storiti. Zapovedi me ne opravičujejo. Če ne izpolnjujem zakonov, me ti zakoni obtožujejo. Enako, ali še huje  je z Božjimi zapovedmi. Sv. Jakob je zapisal: "Kdor se namreč drži vse postave, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh."  (Jk 2,10) Z Bogom ni šale, on zahteva popolnost, ki pa je ne premoremo. Te pasti se "poznavalci", ki jim je zapoved ljubezni tako zelo všeč, žal ne zavedajo.  Taki pozabljajo dve pomembni stvari.

Prvič. Zapoved ljubezni je največja zapoved Božje postave. Je zapoved, torej postava, zakon. Postavo pa je potrebno izpolnjevati in to dosledno. Apostol Pavel pravi glede tega: "Postava pa ni iz vere, ampak: Kdor to izpolnjuje, bo živel od tega." (Gal 3,12) Toda, če smo pošteni, moramo priznati,  da tega ni še nikoli  nihče sto odstotno izpolnjeval. Le zakaj? Odgovor je v naslednjem odstavku.

Drugič. Kdorkoli je kdaj resno razmišljal o zapovedi ljubezni, je najbrž ugotovil, da je ta zapoved  zelo prijetna za uho.  Le pomislimo na poetično 13. poglavje Prvega Pavlovega pisma Korinčanom!  Res zelo lepo se sliši in bere, mnogi jo tudi narobe interpretirajo v smislu, češ, da so vse ljubezni enako lepe. Pa niso, ampak to je že druga tema. Dejstvo je, da, ko poskušamo izpolnjevati to zapoved, brž ugotovimo, da je lažje priti na Mont Everest, kot to zapoved uresničiti. Zakaj?

Zapoved ljubezni ni evangelij, ampak, kot že rečeno,  postava. Postava, zakon, ne osvobaja, ampak ukazuje, od nas torej nekaj zahteva, kar pa ni prijetno.  Glede zveze med postavo in opravičenjem pa pravi apostol naslednje:  "Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh." (Rim 3,20) Postava pa ima še en cilj:  "To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere." (Gal 3,24) Eden od namenov postave  je torej, da nas privede h Kristusu, da bi preko njega, oziroma po veri vanj  zadobili popolno odpuščanje. Farizeje je zanimala postava, zaradi česar so Jezusa spraševali  o stvareh, povezanih s postavo, in na koncu žal tudi ostali pri postavi. Evangelij, milost, to je bilo zanje popolnoma tuje, nekaj nemogočega. 

V nadaljevanju našega odlomka je Jezus preizkušal farizeje z vprašanjem, čigav sin je Mesija. Ker so poznali svetopisemske prerokbe, so mu odgovorili, da Davidov. Na nek način so imeli celo prav, saj je bil Jezus po svoji človeški strani res iz Davidovega rodu. Toda Jezus jim je citiral odlomek iz Psalma 110, kjer pravi:

GOSPODOV govor mojemu Gospodu:

"Sédi na mojo desnico,

dokler ne položim tvojih sovražnikov

za podnožje tvojih nog."    (Ps 110,1)

S tem navedkom jih je spravil v zadrego, tako da mu niso znali, mogli, ali pa morda hoteli odgovoriti. V psalmu 110 namreč ne gre za dvogovor med Bogom in človekom, ampak med dvema božanskima osebama. Judje so si Mesija predstavljali kot človeškega vladarja, ki bo odrešil Izrael rimskih okupatorjev in drugih sovražnikov.  Toda Jezus ni prišel na svet, da bi nas odrešil človeških okupatorjev, ampak najhujšega okupatorja, torej tistega, ki je v edenskem vrtu prevaral naša prastarša ter ob njunem voljnem sodelovanju nakopal človeštvu greh, smrt in gorje. Jezus je  farizeju, ki je pohvalil našega Gospoda za njegov odgovor na vprašanje o največji zapovedi, rekel, da ni daleč od Božjega kraljestva. Farizej je poznal zapovedi, ni pa se zavedal, da stoji zraven njega Kralj omenjenega kraljestva. 

Edinorojeni Božji Sin jezus Kristus  je iz ljubezni do ljudi privzel podobo človeka in edini  in namesto nas v popolnosti izpolnil vse zapovedi postave. On je živel popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. Še več, bil je usmrčen za naše grehe in bil obujen od mrtvih, s čimer jamči vsem, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo popolno ter na križu dokončano delo, delež v njegovem  kraljestvu. Pot v Božje kraljestvo je ozka, kajti ta Pot je Jezus Kristus, ki je rekel o sebi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Odrešenje je iz milosti, vera pa je orodje, s katerim  prejmemo milost. Jezus sam pravi, da ima vsak, ki vanj veruje, večno življenje (cf. Jn 3,16). Vera tu ne pomeni le nekaj razumsko verjeti, ampak tudi zanašati se na nekoga. 

 Vam je všeč zapoved ljubezni? Lepo. Toda neskončno večja stvar od te zapovedi je dejstvo, da je Jezus  popolnoma zanesljiv Odrešenik, vreden vsega zaupanja. Ali se zanašate nanj?