Spet je napočil še en dan reformacije, pri nas zaznamovan z različnimi slabokrvnimi članki in prireditvami v počastitev slovenskega knjižnega jezika in njegovih tvorcev ter z raznimi kulturkämpferskimi gesli tistih, ki hočejo z njimi razjeziti večinsko cerkev na Slovenskem, s čimer bodo spravili v zrak tiste bolj zagnane katoličane, denimo take, ki prisegajo na posebno svetost latinskega jezika. Pač že dolgo znana folklora.
Sam se na tem mestu sprašujem nekaj drugega. Kaj bi se zgodilo z reformacijo, če ne bi tistih usodnih 95 Luthrovih tez nekdo prevedel v nemščino in jih dal natisniti ter razpečati naokoli in kaj bi bilo, če ne bi en primerek tez priromal v papeški Rim, kjer je bil deležen obsodbe z najvišjega vrha? Tega seveda ne vem, predvidevam le, da bi tistih 95 tez obtičalo pri nekem vročem akademskem disputu, reformacija pa bi splavala po reki Labi, ki teče mimo Wittenberga. Toda zgodilo se je ravno tisto prvo. Luther pravzaprav ni bil edini začetnik reformacije. Južneje, v Zürichu je začel povsem neodvisno s podobnim gibanjem Ulrich (ali Huldrych) Zwingli, ki pa je razmišljal malo drugače, zaradi česar sta se oba prvoborca po marburških pogovorih (oziroma prepirih) leta 1529 za vedno razšla. Potem se je pojavila še ženevska reformacija s Calvinom, ki se je povezala s Zürichom, potem angleška reformacija, znana po Henriku VIII. in njegovimi šestimi ženami, ki pa v Henrikovem času ni bila nič več kot razkol z Rimom. O dejanski angleški reformaciji lahko govorimo šele v času Edvarda VI. in Elizabete I. Tem glavnim reformacijskim smerem so se pridružili še anabaptisti vseh vrst in pozneje še drugi, kar je pri nekaterih skupinah privedlo do nove deformacije.
Bistvo reformacije, tiste v pravem pomenu besede, je zelo preprosta stvar, ki ji pravimo evangelij. Seveda bo kdo rekel, da ima tudi Rim evangelij, kar ni čisto narobe, saj rimska cerkev zelo dobro pozna štiri evangelije in tudi govori o evangeliju, a velikokrat na zmoten način, tako, da ga meša z zapovedmi, torej s postavo. Evangelij ni to, da moraš ljubiti Boga in svojega bližnjega, ampak je to zapoved, postava. Temu primerno so iznašli besedno zvezo evangeljska postava, kar je v bistvu nekaj takega kot leseno železo. Postava je sicer zelo pomembna, ker nam kaže, katere dolžnosti imamo do Boga in do bližnjega. Žal je postava tako stroga, da je noben človek zaradi svoje grešne narave ni zmožen izpolnjevati. Tu potem nastopi evangelij, vsebino katerega je Luther zelo lepo izrazil v 1. schmaldkalskem členu:
Prvi in poglavitni člen je ta: Jezus Kristus, naš Bog in Gospod, je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje (cf. Rim 3,24.25). On edini je Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29) in Bog je nanj položil krivdo nas vseh (cf. Iz 53,6). Vsi so grešili in so opravičeni zastonj, brez svojih lastnih del in zaslug, po njegovi milosti, skozi odkupitev, ki je v Kristusu Jezusu, v njegovi krvi (cf. Rim 3,23-25). To je nujno treba verovati. Tega se ne da pridobiti ali vzeti s pomočjo nobene postave, dela ali zasluge. Zato je jasno in gotovo, da nas opravičuje edino ta vera[…]
Evangelij torej ni lekcija iz moralke, ampak veselo oznanilo o našem Gospodu Jezusu Kristusu. Apostol Pavel pravi o evangeliju, da je "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku." (Rim 1,16) Ta vera se nanaša na Kristusa, ki pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Odrešenje, oziroma opravičenje torej prihaja po veri v Jezusa Kristusa in v njegovo do popolnosti dovršeno delo, ki ga je izpolnil s svojim brezgrešnim življenjem in žrtveno smrtjo na križu.
Kje pa smo danes z reformacijo? Mnogi reformirani in prezbiterijanci govorijo o cerkvi kot o Ecclesia reformata, semper reformanda, torej o reformirani cerkvi, ki se vseskozi reformira. To je mogoče razumeti vsaj na dva načina:
- Cerkev, ki je reformirana, a se vseskozi reformira skozi prizmo Svetega pisma in veroizpovednih obrazcev, ki so preverjeni s Svetim pismom.
- Cerkev se nenehno reformira, kot ji to diktira duh časa.
Za konfesionalnega protestanta je sprejemljiva samo prva varianta, saj gre pri njej za svetopisemski pogled na to zadevo. Apostol Juda (ne Iškariot!) namreč piše: "Ljubi, ko sem se resno pripravljal, da bi vam pisal o našem skupnem odrešenju, se mi je zdelo potrebno, da vam pišem tole in vas opomnim: bojujte se za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej." (Jud 1,3) Vsebine vere in morale ne moremo poljubno spreminjati, kot bi si kdor koli hotel izmišljati, saj nam je bila v Svetem pismu izročena enkrat za vselej, čeprav se v sodobnem protestantizmu dogaja marsikaj čudnega.
Liberalni ali modernistični kristjani menijo, da bodo vero ohranili na ta način, da jo bodo čim bolj prilagodili miselnim tokovom sedanjega časa. Tako je zanje postala "poroka" med dvema pripadnicama ali pripadnikoma istega spola povsem sprejemljiva in "boguvšečna", uvedli so ženske pridigarice, na cerkvene objekte izobešajo mavrične zastave in podobno. Od kod vse to? Pomagal si bom kar z zapisom izraelskega zgodovinarja, geja in ateista Yuvala Noaha Hararija, ki piše:
"Pomislite na primer o uvedbi gejevske poroke ali ženskega klera [clergy, op. Diz.] v bolj progresivnih vejah krščanstva. Od kod izvira tovrstno sprejetje? Ne iz branju Biblije, sv. Avguština ali Martina Luthra, ampak iz branja besedil, kot so The History of Sexuality, Michaela Foucaulta, ali A Cyborg Manifesto, Donne Harraway." Ampak kristjani, ne glede na to, kako progresivni so, ne morejo izpeljavati svoje etike iz Foucaulta ali Harrawayeve. Zato se vračajo k Bibliji, sv. Avguštinu in Martinu Luthru ter jih temeljito proučujejo. Nadvse pozorno berejo stran za stranjo, zgodbo za zgodbo, dokler končno ne odkrijejo nečesa, kar iščejo, neko vodilo, priliko ali pravilo, ki dobi, če ga dovolj kreativno interpretiraš, takšen pomen, kot da Bog blagoslavlja gejevske poroke, in da ženske lahko postanejo duhovnice. Potem se delajo, kot da je prišla ta zamisel iz Biblije, v resnici pa prihaja od Foucaulta."*
Dovolj pošteno povedano! To je to nesrečno liberalno "krščanstvo", ki postaja ob vsej svoji naprednosti in modernizaciji vse bolj prazno, zapuščeno in propadajoče, njegove cerkvene zgradbe pa le še nepotrebni ostanki nekdanje veličine, ki jih potem prodajajo muslimanom, gostincem (ki iz cerkve naredijo bar ali kaj podobnega) ali zasebnikom, ki si v njih uredijo stanovanja. Tak primer je Church Café Bar v Dublinu, v katerem so do leta 1964 potekala bogoslužja Irske cerkve (Church of Ireland), ki je del Anglikanske skupnosti. Zelo tipičen primer liberalnega teologa je bil pokojni škof episkopalne cerkve ZDA John Shelby Spong. Ko se je upokojil, je hodil predavat širom sveta, njegovih predavanj pa so se udeleževali mnogi agnostiki in ateisti. Ti so ga zelo radi poslušali, saj jim je povedal tisto, kar so hoteli slišati, ali, kot pravi sv. Pavel: "Zakaj pride čas, ko zdravega nauka ne bodo prenesli, temveč si bodo za čehljanje ušes kopičili učitelje po svojih željah." (2Tim 4,3 EKU) Seveda ne smemo pričakovati, da bi se ob modrovanjih g. Sponga kdor koli spreobrnil. Za razliko od sv. Petra, ki je potrjeval brate v veri, je g. Spong svoje poslušalce potrjeval in utrjeval v neveri. To so sadovi takšne liberalne "teologije"
Zdaj pa pojdimo na drugo stran, ki ji pravimo evangelijska. Gre pravzaprav za ogromen dežnik, pod katerim se stiska cela plejada denominacij. Toda tudi tu srečamo marsikaj, kar je skregano z reformacijo 16. stoletja. Sem na primer sodijo različne svetostne in perfekcionistične skupnosti, nenavadne karizmatične skupine itn., za katere so značilne lastnosti, ki jih naštevam v nadaljevanju:
- Pietizem. Ta se nanaša na način, kako lahko vem, da se Jezusa zares "sprejel" v svoje srce. "Dokaz" za to naj bi bila moja rast v dobrih delih, oziroma v mojem načinu življenja in vestnem izpolnjevanju zapovedi. V pietistični cerkvah se vse pridige sučejo okoli tega, kako živeti, da bi bili res pravi kristjani. Za pietizem je Biblija v prvi vrsti zbirka navodil za pristno in popolno krščansko življenje. To seveda ni čisto narobe, toda Sveto pismo je v prvi vrsti knjiga obljube in sicer obljube Odrešenika ter odrešenja, ne priročnik za perfekcioniste. Njihova teologija perfekcionizma je zelo nevarna in je že premnoge spravila v obup, zato so se poslovili od krščanstva. Pietisti so sicer imeli, oziroma imajo, najboljše namene, a žal kar drži pregovor, ki pravi, da je vsaka pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Veliko je bilo takih, ki so zrasli v pietističnem okolju, nato pa postali krščanstvu sovražni. Naj omenim samo dva Friedricha, Engelsa in Nietzscheja. Popolnost in brezgrešnost sta na tej strani večnosti nemogoča, kajti grešnost je še vedno prisotna v vsakem človeku, zato je tudi kristjan še vedno grešnik, čeprav opravičen. Da, predvsem opravičen. To je bistveno! Toda opravičenje ne izhaja iz tega, kar kristjan (ne) dela, ampak iz tega, kar je za nas naredil Jezus Kristus! Ni iz trte zvita misel Michaela Hortona, ki je rekel, da so pietisti predali svoje srce Jezusu Kristusu, svoj razum pa Immanuelu Kantu. Zato ima pietizem to lastnost, da rad degenerira v svoje lastno nasprotje. Tipičen primer je oče liberalne teologije, Friedrich Schleiermacher (1768-1834), ki izhaja iz pietistične družine in se je "spreobrnil" v racionalizem, obenem pa mu je bil domač tudi misticizem..
- Preporodovstvo. Tukaj ni mišljeno dijaško in študentsko južnoslovansko združitveno gibanje z začetka 20. stoletja, ampak teologija, ki je prišla v glavnem iz ZDA in se ji po angleško reče revivalism. Le-ta uči, da se moje krščansko življenje začne takrat, ko se JAZ sam odločim za Jezusa in ga "sprejmem" v svoje srce. Vezano je na različna verska prebujenja, ki so jih sprožili različni pridigarji. Pri tem je odigralo zelo negativno vlogo drugo veliko prebujenje v ZDA, kjer je imel najpomembnejšo vlogo Charles Finney, ki je bil prepričan, da lahko s posebnimi pridigarskimi metodami narediš iz nekega človeka kristjana. Iz tega gibanja je nato izšla plejada gibanj, ki so (bila) izrazito pietistična in moralistična.
- Misticizem. Pri misticizmu gre za neposredno in takojšnje izkustvo prisotnosti Božjega v moji notranjosti. Gre za nekaj, kar ni omejeno na krščanstvo, saj ga poznajo tudi druge religije, zelo značilno je bilo tudi za srednjeveško in poznejšo rimsko cerkev. Toda pri misticizmu, enako kot pri dobrih delih, ni ničesar gotovega, ničesar trdnega. Enkrat se nam lahko zdi, da nas Bog ljubi, drugič pa nimamo tega občutka. To je videti kot nihalo, ki niha med ponosom na eni in obupom na drugi strani.
- Entuziazem je eksplozivna mešanica zgornjih treh oblik. Ta termin je uporabljal že Luther, z njim pa je označil anabaptiste in podobne skupnosti, ki so se pojavile v tistem času. Seveda je s tem mišljen entuziazem v teološkem smislu, ki pomeni odvisnost naše vere od različnih drugih dejavnikov, ne od Božje besede, kakor je zapisana v Svetem pismu. Prevladujoč dejavnik je predvsem ta, kaj jaz čutim ali ne čutim v sebi, zaradi česar je entuziast, ki je obenem dober pietist in zraven še kos mistika, odvisen od introspekcije (samoopazovanja) in od razpoloženjskih stanj, v katerih se nahaja. Danes je žal takih gibanj še veliko več kot v Luthrovem času, in še vedno rastejo kot gobe po dežju. Sem sodijo karizmatiki vseh vrst in oblik, razna (lažna) preroška gibanja, nova apostolska reformacija, ki je v bistvu stara herezija, ki nima nič z apostolskim naukom itn. Vse te entuziastične skupine se širijo tudi k nam, saj smo kar nekaj tega uvozili iz ZDA, dežele neskončnih možnosti, tudi religijskih.
Kristjani, ki se znajdejo pod vplivom zgoraj navedenih doktrin počutijo kot nihalo. Kadar so "pridni", se počutijo sprejete od Boga in v mislih letajo po nebeških višavah, ko zgrešijo, nihalo zaniha v nasprotno smer in so potrti ter v svojem obupu začutijo, kot bi bili na samem peklenskem robu. Tako tik - tak krščansko življenje je nezdravo in lahko vodi v ponos in samopravičnost, ali v obup in odpad od vere. Toda Sveto pismo nas uči, da naše odrešenje ni odvisno od tega, kako pridni smo in kako se trudimo, ampak izključno od Božje milosti, ki smo jo deležni po Jezusu Kristusu. Apostol Pavel pravi: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli." (Ef 2,8-10) Naše odrešenje torej ni odvisno od nas, od naših del. Toda Bog nas spodbuja k dobrim delom, saj nas je on pripravil zanje. Nikjer pa ne pravi, koliko dobrih del naj opravimo, niti da bi morali opravljati čezmerna dobra dela, ki bi nam zagotavljala kakšen poseben status. Naša pravičnost in opravičenost pred Bogom ne izhaja iz nas, ampak iz Kristusa. Sv. Pavel pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo," (Rim 3,22) na drugem mestu pa: "Njega (Jezusa Kristusa, op. Diz.), ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem." (Rim 5,21) Opravičeni smo torej po Kristusu, naša pravičnost, ki šteje pred Bogom, je Kristusova pravičnost. V zvezi s to (tujo, Kristusovo) pravičnostjo je nemški evangeličanski teolog in borec proti nacizmu Dietrich Bonhoeffer povedal naslednje:
"Kristjan je človek, ki nič več ne išče svoje sreče, svojega odrešenja in svoje pravičnosti v samem sebi, ampak samo v Jezusu Kristusu. On ve, da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu obtožuje tudi tedaj, ko niti najmanj ne čuti svoje krivde in da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu osvobaja in opravičuje, četudi on niti najmanj ne čuti svoje pravičnosti. Kristjan ne živi več po samem sebi, po lastni obtožbi in po lastnem opravičenju, ampak na temelju Božje obtožbe in Božjega opravičenja. On živi popolnoma po Božji Besedi, v zvesti pokornosti Božji sodbi. On živi po tem, da ga obtožuje ali opravičuje Bog. Kristjanova smrt in življenje nista vključena v samem njem, ampak najde tako eno kot drugo v Besedi, ki prihaja k njemu od zunaj, v Božji Besedi, namenjeni njemu. Reformatorji so to opisali takole: naša pravičnost je "tuja pravičnost", pravičnost, ki prihaja od zunaj (extra nos). S tem so povedali, da je kristjan odvisen od Božje Besede, ki mu je sporočena." (**)
Božja beseda vsebuje tako postavo kot evangelij. Postava obtožuje, evangelij osvobaja krivde in opravičuje. O, da bi se vsi tega zavedli in se iz Božje besede naučili sprejemati pravičnost, ki prihaja od zunaj, pravičnost Božjega Sina, Kristusovo pravičnost! To je torej veselo oznanilo, ki ga je reformacija potegnila izpod prahu, ki se je na njem nabiral skozi stoletja.
Blagoslovljen dan reformacije vsem, ki ste prebrali ta prispevek!
_______________________________________________________________
* Yuval Noah Harari, Homo Deus, A Brief History of Tomorrow. Vintage, London 2017. S. 321-322. Prev.: Dizma.
** Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek, 1987. S. 21. Prev.: Dizma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar