Mir od Boga

 

Če je Bog naš Bog, nam bo v težavah podaril mir. Ko zunaj divja neurje, bo znotraj ustvaril mir.  Svet lahko sredi miru povzroča težave, Bog pa lahko sredi težav ustvari mir. 

~ Thomas Watson

Kdaj pride grešnik h Kristusu?

Nikdar noben grešnik ne pride h Kristusu, če ga prej ne obišče Sveti Duh.  

~ A. W. Pink

 

Binkošti - delovanje Svetega Duha

Na zadnji, veliki dan praznika je Jezus vstal in zaklical: "Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. 38 Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode." 39  To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj. Duha namreč še ni bilo, ker Jezus še ni bil poveličan."  (Jn 7,37-39)

Zgoraj opisani dogodek se je zgodil v okviru šotorskega praznika, ki ga Judje še danes  praznujejo zgodaj jeseni. Duhovnik je v času tega praznovanja   vsako jutro  skupaj z ljudstvom v procesiji stopil do vodnjaka Siloam, od koder je  v tempelj prinesel vodo in jo izlil na oltar kot pitno daritev. Ob takšni  priložnosti je Jezus izkoristil simboliko tega praznika in napovedal prihod Svetega Duha. V tistem času namreč Sveti Duh še ni bil dan v smislu tesnejše osebne povezanosti z verniki (v. 39).

V 38. vrstici  Jezus ne navaja svetopisemskih, oziroma starozaveznih besed dobesedno,  ampak po smislu. Preroki so namreč nekajkrat uporabili vodo kot simbol Svetega Duha in njegovega delovanja.  Izaija namreč pravi:

"Kajti razlil bom vodo po žejni deželi,
potoke po izsušeni zemlji.
Razlil bom svojega duha na tvoj zarod
in svoj blagoslov na tvoje potomce."
                                                 (Iz 46,3)

Pri  Zahariju pa beremo: "Tisti dan se bo zgodilo: iz Jeruzalema bodo privrele žive vode: polovica jih bo tekla proti vzhodnemu morju in polovica proti zahodnemu morju." (Zah 14,8)

Prerok Ezekijel pa pravi: "Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim.  Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.  Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali."       (Ezk 36, 25-27)

V Svetem pismu se pojavljajo trije zelo močni simboli za Svetega Duha: ogenj, voda in veter (prim.  Jn 3,8. Apd 2,2-4). Ti trije naravni pojavi imajo zelo veliko rušilno in uničevalno moč, a tudi moč spreminjanja. Ogenj požge, voda odnaša, veter raznaša...   Človek v svojem naravnem stanju beži pred Bogom. Šele ko se ga dotakne Sveti Duh, se je zmožen odpreti Božji milosti.  Zato je delovanje  Svetega Duha je zelo mnogostransko. Z izrazom živa voda so Hebrejci tistega časa označevali tekočo vodo. Kakor tekoča voda odnaša vse, kar ji stoji na poti, tako Duh odnaša iz nas vso  umazanijo, odplavlja naše stare ideje, prepričanja in koncepte. Zato pravi prerok, da bo Bog nekega dne svojemu ljudstvu odvzel staro srce in mu dal novo. To ne pomeni nove črpalke za prečrpavanje krvi, ampak odstranitev stare narave ter pridobitev nove narave in novih prioritet. Sveti Duh v  nas prevrača red stvari od zgoraj navzdol. Kar smo poprej zaničevali, ali bili do tega brezbrižni, sedaj cenimo in obratno.

Poglejmo si en primer delovanja Svetega Duha v praksi. Pred binkoštmi, ki so sledile Gospodovemu vnebohodu,  so se apostoli bolj ali manj skrivali pred zunanjim svetom, ko pa so prejeli Svetega Duha,  so naenkrat stopili na plano in pogumno oznanjevali evangelij in to v različnih jezikih. Govorjenje v jezikih je bilo sicer res velik čudež, nekakšen anti-Babilon (cf. 1Mz 11,1-9), a ne največji. Njegov namen ni bil dokazovanje njihovih jezikovnih sposobnosti,  ampak pritegniti pozornost množice Judov iz različnih delov sveta, ki je bila takrat navzoča v Jeruzalemu.

Še veliko večji in neskončno pomembnejši čudež se je zgodil potem. Apostol Peter je pridigal zbrani množici in dal zbranim  vedeti, da je njihov resnični problem greh ter jim zagotovil, da imajo v Jezusovem imenu odpuščanje grehov. Da, oznanil jim je čisti evangelij, kar je množico pretreslo (cf. Apd 2,14-37). Toda v resnici jih ni pretresel Peter, ampak  delovanje Svetega Duha, ki  je bilo tako močno, da se je zgodilo nekaj, kar je s človeškega stališča povsem nepredstavljivo:  "Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi. " (Apd 2,4) Rodila se je cerkev.

Sveti Duh, ki spremlja Božjo besedo, je tisti, ki prepričuje in potem preobraža.  Ljudje smo po naravi grešniki, ki si zaslužimo večno pogubljenje.  Toda Bog nam ponuja svoj edinstveni dar. Na svet je poslal svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je zaradi nas živel brezgrešno življenje in bil v vsem poslušen svojemu nebeškemu Očetu. Za naše grehe je pretrpel smrt na križu, vstal od mrtvih  in postal začetnik našega odrešenja. Tega je deležen vsak, ki vanj veruje. Pa ne le to, kdor veruje vanj, je deležen tudi Svetega Duha, tako da, kot pravi Jezus, tečejo iz njegovega osrčja reke žive vode. 

 Ali veruješ, da je Jezus umrl tudi za tvoje grehe in vstal zaradi tvojega opravičenja? Ali mu zaupaš in se popolnoma zanašaš nanj?   

Test pravilnosti pogledov na odrešenje

Končni preizkus pravilnosti nekega pogleda na odrešenje je vloga,  ki jo ima pri njem Božja slava. Da gre res za svetopisemski pogled, dokaže to, ali je pri njem  vsa slava dana Bogu.  Noben njen del ne pripada nam, ali komur koli drugemu.  

~ Martyn Lloyd-Jones

Znotraj preganjane cerkve v Severni Koreji

 

 Pjongjang, glavno mesto današnje komunistične Severne Koreje, je pred razdelitvijo polotoka na dve državi v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, veljal za korejski Jeruzalem. Tudi sicer je živelo več kristjanov na severu kot na jugu Koreje. Z nastopom rdeče dinastije Kim se je situacija za kristjane popolnoma spremenila. Toda kljub preganjanju in ilegali je cerkev v  Ljudsko demokratični republiki Koreji znova v vzponu. O življenju cerkve v tej državi sta se pogovarjala Steven Morales in Eric Foley. 

Iz pričujočega videa se lahko kristjani na zahodu veliko naučimo. Ne smemo namreč živeti v večni iluziji, da se kaj podobnega kot v Severni Koreji ne more zgoditi tudi tukaj, seveda ne pod ideologijo Džu-če, ampak morda pod ideologijo tako imenovane tolerance,  inkluzivnosti in intersekcionalnosti, ki se vedno hitreje plazi po zahodnem svetu.    

Pogubno mišljenje

Splošno mnenje je, da zadobiš pravičnost  z izvrševanjem  del postave.  To mnenje je instinktivno in zaradi tega dvakrat nevarno. Velike grehe in slabosti lahko prepoznamo in celo zatiramo z grožnjo kazni. Toda ta greh, to mnenje o človekovi lastni pravičnosti, noče biti opredeljen kot greh. Ima se za vzvišeno religijo.  Zato predstavlja strahovit  vpliv hudiča  na celoten svet.   

~ Martin Luther

Samo po Kristusu

Za dostop do Boga ne bi imeli nobene pravice, če ne bi bilo Kristusovega dovršenega dela. 

~ R. C. Sproul

Ah, ti protestanti, ki ne vedo nič o cerkvenih očetih

KLIK za dostop do izvirne karikature >>>

Kako nas Bog sprejema?

Govorjenje, da nas Bog sprejema takšne,  kakršni smo,  je zavajajoče.  V resnici nas sprejema KLJUB   temu,   kakršni smo. SPREJEMA nas samo v Kristusu in zaradi Kristusa. To pomeni, da nas ne bo pustil, kakršne nas je našel, ampak nas bo preobrazil po podobi svojega Sina.  

~ Sinclair Ferguson

Jezusova molitev v Jn 17 (2)

Pred tednom dni, sem objavil prispevek, v katerem sem  obravnaval prvih trinajst vrstic 17. poglavja Evangelija po Janezu, v katerem je zapisana velikoduhovniška molitev, ki jo je naš Gospod izrekel pri zadnji večerji. Kot sem že zadnjič omenil, lahko molitev razdelimo  na tri dele: iz uvod, molitev za učence in  molitev za tiste, ki verujemo na temelju njihovega oznanila ter za  cerkev nasploh. Prejšnjikrat sem se posvetil prvemu in polovici drugega dela te molitve, tukaj pa obravnavam drugo polovico drugega dela in tretji del, torej odlomek Jn 17,14-26. 

Vrsta 14 se glasi: "Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta." Beseda, o kateri pripoveduje Jezus, je njegov nauk, ki ga je razodel svojim učencem. Apostoli so njegov nauk sprejeli in bili deležni rojstva od zgoraj. To novo rojstvo jih je oddelilo od sveta. Novo rojstvo je ločnica med tistimi, ki so Gospodovi in med tistimi, ki niso njegovi. Tisti, ki to niso, so od nekdaj sovražili tiste, ki so njegovi. Spomnimo se samo epizode z Abelom in Kajnom.  Zato je Jezus  prosil nebeškega Očeta: "Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega." (Jn 17,15) On ni obljubil  svojim učencem življenja postlanega z rožicami, bogastva in vsestranskega odobravanja s strani sveta, ampak ravno nasprotno. Toda Jezus temu navkljub    Očeta prosil, naj jih vzame s sveta, niti ni prosil, da jih zaščiti pred trpljenjem na svetu,  ampak, naj jih obvaruje hudega, torej Satana in pokvarjenosti tega sveta (1Jn 5,19).  Nato nadaljuje: "Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta." (Jn 17,16), kjer še enkrat poudari ločnico med svojim ljudstvom in preostalim svetom. Ta razlika se kaže v različnih prioritetah, željah in potrebah ter nenazadnje v različnem objektu čaščenja. Mnogi kristjani so danes zapeljani s strani krivih prerokov, ki oznanjajo  "teologijo" zdravja in bogastva. Tega Jezus zagotovo ni prosil za svoje učence, temveč: "Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici." (Ibid. vv. 18.19) Posvečenost je pomembnejša kot zdravje, premoženje, dolgo življenje in druge časne dobrine. Svetost izhaja iz resnice, ne iz  naših naporov. Zlo korenini v zmotah in lažeh, rezultat Božje resnice, ki je razodeta v njegovi besedi, je posvečenost. Jezus je bil poslan v svet, enako je tudi on poslal svoje apostole v svet.  Ko pravi, da se zanje posvečuje, s tem ne misli, da bi on sam potreboval kako moralno izboljšavo, saj je bil popolnoma svet. Kot véliki duhovnik se je posvetil zadani mu nalogi, zlasti žrtvi, ki je bila pred njim. Toliko o drugem delu molitve.

 V tretjem delu, ki ga obravnavam v tem in naslednjem odstavku, je naš Gospod molil za tiste, ki s(m)o po oznanjevanju apostolov začeli verovati vanj in za cerkev v celoti. Ta del se začne z besedami: "Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno:  jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene." (Ibid. vv. 20-23) Jezus torej tudi za to skupino svojih učencev prosi enako, kot je v 11. vrstici prosil za apostole, torej, da bi bili eno.  Edinost Očeta in Sina je zgled edinosti Božjega ljudstva. Jezus ne prosi le za duhovno edinost, ampak za vidno zunanjo edinost, ki bi bila prepričljiva za zunanji svet. Pri ohranjanju take edinosti je cerkev močno zatajila. Vendar, kakor sem že zadnjič napisal,  je edinost kot taka zelo dobra in nadvse zaželena, vendar ne za vsako ceno! In še nekaj o Očetovi ljubezni! Kristjani mnogokrat pozabljamo, da nas nebeški Oče ljubi. Radi omenjamo Jezusovo ljubezen, na Očetovo pa pozabljamo, čeprav nam o njej govori Jezus v najbolj znani vrstici Svetega pisma, ko pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Bog Oče je poslal Sina, ker je Oče sam vzljubil svet! Oče je poslal Sina, ker nas ljubi, kakor ljubi svojega Sina. To védenje je čudovito.

V nadaljevanju svoje molitve je Jezus rekel: "Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.  Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal.  In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih." (Jn 17, 24-26) Tudi na tem mestu Jezus ne prosi Očeta, naj da  Božjemu  ljudstvu časne dobrine, kot so zdravje, bogastvo in podobno, ampak v prvi vrsti za to, da nas ohrani v večno življenje, kar je dobrina, ki je trajna in ostane na veke.  V njegovi velikoduhovniški molitvi se prepleta nekaj pomembnih prošenj za nas: za  svetost/posvečenost, za medsebojno edinost in ljubezen ter za to, da bi bili na koncu vzeti v nebeško slavo. Svet, torej tisti, ki niso v Jezusu, ne pozna Boga, kajti poznati Boga pomeni poznati njegovo ljubezen. Jezus nam je s svojo smrtjo na križu najpopolneje izrazil svojo ljubezen in ljubezen, ki jo ima Bog do nas. Poznati Boga in njegovo ljubezen ni isto, kot nekaj vedeti o tem. Védenje o Bogu še ni poznavanje Boga. Poznati Boga pomeni, da si z njim v globokem osebnem odnosu.

Ali poznaš Boga na takšen način?  

Najhujša sodba tukaj

Najhujša  sodba,  ki jo lahko Bog naloži človeku v tem življenju, je ta, da ga prepusti v roke njegove lastne bahave svobodne volje.

~ Augustus Toplady 

Nedoraslost v Kristusu

Človek je lahko v Kristusovi družini tudi kot dete: razmišlja kot dete, govori kot dete, in čeprav je odrešen, nikdar ne uživa v živem upanju,  niti ne pozna dejanskih prednosti svoje dediščine.  

~ J. C. Ryle

Gospodov vnebohod

Peljal jih je ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo.  (Lk 24,50.51)

V tem prispevku si bomo pogledali, kakšen je (bil) pomen tega,  da je šel Jezus v nebo, oziroma, zakaj ni raje kar ostal na zemlji in tukaj nadaljeval svoje odrešilno poslanstvo.

Pri zadnji večerji je Jezus rekel svojim apostolom: "Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal." (Jn 16,7) Ko je bil Jezus še na zemlji, je bil v telesu. Tudi po vstajenju je bil še  vedno  v telesu, sicer v poveličanem, ki pa je (bilo) še vedno samo telo. Telo pa je lahko istočasno le na enem mestu. Tako nas uči fizika. Sveti Duh, ki ga je Gospod obljubil, pa lahko istočasno deluje na različnih mestih, ker ni podvržen fizikalnim zakonom in ga ne omejuje telo. 

Pismo Hebrejcem pravi, da je Jezus  "za grehe daroval eno samo žrtev in za vekomaj sédel na Božjo desnico." (Heb 10,12) Jezusu ni več treba darovati nobenih žrtev. Njegova ena sama žrtev na križu, ki jo je daroval za grehe sveta, je popolna, zato niso več potrebne nobene druge žrtve. Pot v nebesa je odprta vsem, ki verujejo. Zato   sedaj Jezus sedi na Očetovi desnici. Njemu ni treba več ničesar darovati. To nam potrjuje njegova beseda, tik preden je umrl na križu: "Izpolnjeno je," (Jn 19,30) 

Isto pismo govori  na drugem mestu takole o Jezusu: "Dokončno lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje." (Heb 7,25) Jezus, ki je sedaj na Božji desnici, posreduje za tiste, ki prihajajo k Bogu. Zato pravi apostol Pavel: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5) Nekatere cerkve, med drugim rimska, trdijo, da obstajajo še drugi sredniki, kot so devica Marija, angeli in  svetniki. S tem zanikajo edino sredništvo, ki ga ima Jezus, ki sedi na Božji desnici. O Jezusovem sredništvu pa govori Pavel tudi na drugem mestu, ko pravi: "Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas?" (Rim 8, 34) Jezus svojega ljudstva ne obsoja, on na Božji desnici za nas posreduje  pri nebeškem Očetu, da bi dokončno vztrajali v veri in tako dosegli nebeški cilj.  

Si lahko predstavljate večjega in mogočnejšega Srednika od Jezusa?  

Dobro vprašanje

Zakaj stojite zagledani v igračke tega sveta, ko pa se vam v evangeliju ponuja Kristus?  Ali lahko svet umre za vas?  

~ Isaac Ambrose

Zakaj Bog odpušča

Bog ne odpušča grešnikom, ker bi bili dobri, ampak  zato, ker je On dober.  

~ Charles Spurgeon

Odrešenje je v celoti Božje delo

Sklepamo, da je naše odrešenje od Gospoda. On nas preporodi. Tisti, katere preporodi, pridejo h Kristusu. Brez preporoda ne bi nikdar nihče prišel h Kristusu.  

~ R. C. Sproul

Jezusova molitev v Jn 17 ( 1)

Jezusovi molitvi, ki obsega eno celo poglavje Svetega pisma, in sicer 17. poglavje evangelija po Janezu, pravimo velikoduhovniška molitev, saj je Jezus naš veliki duhovnik.  Sestoji se iz več smiselnih celot, ki jih lahko razdelimo na tri dele:

1. Uvod.
2. Molitev za Jezusove učence.
3. Molitev za vse, ki verujemo po njihovem oznanjevanju in za cerkev v celoti.

V tem  prispevku se bom dotaknil prvih trinajstih vrstic Jn 17. 

Poglavje se začne takole: "Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal[...]" Kristjani danes velikokrat molimo tako, da gledamo nekam proti tlom, ali pa pri molitvi  mižimo. Jezus je delal ravno obratno: oči je povzdignil k nebu in molil. Tako je delal, ker v njegovem odnosu z nebeškim Očetom ni bilo nikakršne zapreke. Jezus je živel brezgrešno življenje, ki  je potekalo v popolni poslušnosti Božji volji. Ljudje nikoli ne bomo zmožni takšne poslušnosti. Lahko le poskušamo in se trudimo. To smo pravzaprav dolžni. Ampak s tem še ni rečeno, da kristjan ne bi smel moliti zazrt proti nebu. Apostol Pavel piše, da "ni  [...] nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) Jezus je naša popolnost, on je naš Srednik (1Tim 2,5. Heb 8,6. 9,15). "V njem imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj." (Ef 3,12)  Ker je tako, ni nobenega razloga, da ne bi molili, kakor je on. Seveda ni tudi nič narobe, če to delamo kako drugače, glavno je, da molimo "v duhu in resnici" (Jn 4,23.24).

Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, 2 kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji,da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. 3 Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. 4 Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. 5 In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet.  (Jn 17,1b-5)

Jezus se je popolnoma zavedal, da je prišla njegova ura, ko bo pretrpel strašno smrt za grehe sveta. Obenem  je jasno poudaril svojo božanskost. Božja beseda namreč pravi: "Jaz sem GOSPOD, to je moje ime, svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale malikom." (Iz 42,8)  Če bi bil Jezus navaden človek, ne bi mogel reči Bogu, naj ga poveliča z veličastvom, ki ga je imel, preden je bil svet, torej od vekomaj. V nadaljevanju pravi, da mu je  Oče dal oblast nad vsemi živimi bitji, in da bi dal večno življenje vsem, katere  je prejel od Očeta. Tukaj je razločno povedal, da večno življenje ne pripada vsem po vrsti, ampak samo tistim, ki mu jih je dal Oče. Tukaj imamo spet opravka z izvolitvijo in vnaprejšnjo določitvijo, ki jo je izvedel Bog v skladu s svojo suvereno voljo pred začetkom sveta. Večnega življenja so deležni vsi, ki poznajo Očeta in Sina. Glagol "poznajo" ne pomeni površinskega poznavanja ali znanstva,  ampak gre tukaj za globok oseben odnos z Bogom, ki ga imajo izvoljeni. Jezus je s svojim življenjem popolne poslušnosti v celoti izpolnil Očetovo voljo in s tem poveličal Očeta, zato pričakuje od njega, da bo zdaj on poveličal Jezusa, svojega Sina.

Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. 7 Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; 8 kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. (Jn 17,6-8)

Tukaj se začne drugi del Jezusove velikoduhovniške molitve. V njem naš Gospod poudarja, da je razodel Očetovo ime tistim, ki mu jih je dodelil nebeški Oče. Oni so sprejeli Božjo besedo in začeli verovati v Jezusa. V tistem času njihova vera še ni bila čisto popolna, kar je razvidno iz nadaljnjih dogodkov,  toda, kadar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje. 

Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; 10 in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. 11 Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. 12 Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. 13 Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno.  (Jn 17,9-13)

Jezus je v tem delu izrecno prosil za svoje učence, ne za svet, saj so bili učenci tisti, katere mu je dal Oče. Ti so tudi dobili nalogo, da oznanijo evangelij svetu. Zato se torej na tem mestu   Jezus ne ukvarja s svetom, ampak z učenci in z njihovo vero. Oni so tisti, v katerih je bil Jezus tedaj že poveličan. On je odhajal iz sveta, oni so ostajali v svetu, zato je  prosil Očeta, naj jih ohrani in naredi, da bodo eno, kakor sta onadva eno.  Jezusov ideal je edinost vere in vernikov. Ker pa smo kristjani samo ljudje, nam te edinosti ni uspelo ohraniti. Danes obstaja ekumensko gibanje, ki se zavzema za edinost kristjanov. Vprašanje pa je, kakšen smisel ima gibanje, za katero se najbolj zavzemajo skupnosti, ki so zelo oddaljene od evangeljske vere, ali  tiste, ki skoraj ničesar ne verujejo. Edinost da, a ne za vsako ceno!  Jezus je v času svojega zemeljskega bivanja uspešno ohranjal učence v Očetovem imenu in jih obvaroval pogube. Izjema je bil Juda Iškarijot, ki je bil eden od dvanajstih, ni pa bil med Božjimi izvoljenimi.  Pismo pravi: "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19b) Tisti, ki jih Gospod pozna, se ohranijo v večno življenje. Tudi v tem primeru nam glagol "pozna" pove, da gre za globok oseben odnos, ki ga ima Gospod z ljudmi, ki so njegovi. Na koncu tega odlomka  prosi naš Gospod Očeta, da bi imeli učenci njegovo (Jezusovo) veselje dopolnjeno v sebi. Jezus ni prosil Očeta, da bi bili učenci srečni, ampak, da bi imeli v sebi veselje. Pisano je:  "GOSPODOVO veselje je vaša moč." (Neh 8,10b) To dejstvo je nadvse  pomembno, zato nas Božja beseda na več mestih spodbuja k veselju: "Veselite se v GOSPODU, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu." (Ps 32,11) Ali pa, ko pravi: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se." (Flp 4,4) Veselje je, kot pravi Pavel v Pismu Galačanom 5,22,  eden od sadov Duha, in ga na tem seznamu navaja na drugem mestu, takoj za ljubeznijo. Jezus je svoje ljudstvo odrešil greha in večnega pogubljenja, kar je že samo po sebi dovolj dober razlog za veselje.

Jezus ima oblast, da podeli večno življenje vsem, ki mu jih je dal nebeški Oče. Vsak, ki ga nebeški Oče privede  k Jezusu, pozna Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika. Tak ima dovolj velik razlog za pristno veselje. Ali imaš v sebi to veselje?    

Ko postaneš kristjan

Ko sem postal kristjan, sem mislil, da mi ni treba storiti nič drugega,  kot odložiti vesla na dno čolna in odpluti.  Toda kmalu sem ugotovil, da  bo treba pluti proti toku.   

~ Dwight L. Moody

Kako je na univerzah politični aktivizem zamenjal znanstveno proučevanje

 

 Dogajanje na univerzah, ki smo mu danes priča, ima po mnenju nekaterih svoje korenine v protestih v 60. letih prejšnjega stoletja, v resnici pa ima ta stvar precej  starejše korenine... 

O tem pripoveduje dr. Jordan Cooper v zgornjem videu. Poudarek predavanja je na ZDA, sicer pa se to dogajanje širi po vsem zahodnem svetu, nenazadnje tudi k nam.  

Najtežja stvar

Za človeka ni nič težjega, kot opustitev upanja, da bi odrešil samega sebe. 

~ Archibald Alexander

Delu čast!

Pred Bogom uživa vsako delo svojo čast. Vsakdanje delo je božanski poklic, oziroma poklicanost. Pri našem vsakdanjem delu, ne glede na to, kako pomembno ali povsem navadno se zdi, služimo Bogu preko služenja bližnjemu, s čimer smo udeleženi v neprestani Božji skrbi za človeški rod.  

~ Martin Luther