Velika noč: "...in je bil obujen zaradi našega opravičenja"

Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. 2 Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. 3 Med seboj so govorile: "Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?" 4 Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. 5 Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. 6 On pa jim je rekel: "Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. 7 Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: 'Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.'" 8 Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.   (Mr 16, 1-8)

Ker je bila pasha tik pred vrati, je bilo treba Jezusovo truplo na hitro pokopati, ne da bi pred tem opravili njegovo maziljenje. Zato se je skupina pogumnih žensk, odločila, da to delo opravi po končanih praznikih. Moški del učencev se je tedaj iz strahu pred Judi skril na varno. Pred ženskami pa  je bil velik problem, saj niso vedele, kdo bi jim  odvalil kamen od groba, v katerega so položili Jezusa, saj so takšni kamni tehtali od ene do dve toni. Toda skrb je bila nepotrebna: grobnica je bila namreč že odprta. V njej je bil angel v podobi mladeniča, ki jim je sporočil veselo novico, da je bil naš Gospod obujen od mrtvih. Angeli niso krilata bitja v ženskih telesih, kot jih vidimo na cerkvenih podobah, ampak bitja, ki so vsem, ki so se z njimi srečali, vlili kar nekaj strahu v kosti, zato ni čudno, da so bile ženske prestrašene. 

Zdaj pa si poglejmo, zakaj je Kristusovo vstajenje tako pomembno in zakaj ga kristjani tako poudarjamo. Werner Dahlheim je svojem delu Die Welt zur Zeit Jesu (v srbskem prevodu Svet u Isusovo doba) med drugim napisal naslednje:

Vstajenje je dalo pečat na najzgodnejši simbol vere, ki ga lahko preberemo pri svetem Pavlu v Prvem pismu Korinčanom: "Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." Ta stavek je spremenil vse, smrt in življenje vsakega človeka. Vseboval je sporočilo, ki je bilo edino pomembno in ki je vsem odpiralo vrata večnosti: "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.  Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni."*

Dahlheim, avtor zgornjega citata, ni kristjan, ampak skeptik, kar dokazuje na mnogih mestih v svoji knjigi. Zelo dobro pa se zaveda, da temelji naša vera na enem točno določenem dejstvu, na katerem vsa naša zgradba stoji ali pade. To dejstvo je Kristusovo vstajenje, ki je enkraten dogodek v zgodovini človeštva. V bistvu gre za pečat na vso Jezusovo službo. Zakaj je tako, bom na kratko napisal v nadaljevanju.

Božji Sin se je utelesil kot Jezus iz Nazareta in živel na zemlji popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. S svojo aktivno poslušnostjo Očetu ter s svojim trpljenjem in smrtjo je dovršil  delo odrešenja za grehe človeštva. Njegova zadnja beseda pred smrtjo je bila: "Τετέλεσται," (Jn 20,30), kar lahko prevajamo kot: "Izpolnjeno je (tako SSP)," "Dovršeno je," "Izvršeno je," ipd.  Junaki mnogih romanov in filmov  izrečejo pred smrtjo neko pomembno ali ganljivo misel. Zato ta Jezusova izjava sama zase še ne pomeni nič posebnega, kar nam nazorno pove apostol Pavel, ko pravi: "Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni." (1Kor 15,14.17.19) To, da je nekaj dovršeno ali izpolnjeno, bi lahko rekel kdorkoli, in nato umrl. Taka izjava je torej nekaj podobnega kot dokument brez pečata, kar je v bistvu oksimoren, saj tak dokument nima veljave in v resnici sploh ni dokument. Toda s svojim vstajenjem je Jezus dokazal, da je njegovo poslanstvo na zemlji zares izpolnjeno, oziroma dovršeno. Zaradi tega pravi Pavel na drugem mestu: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Kristusovo vstajenje je torej pečat, ki potrjuje resničnost in veljavnost njegovega odrešenjskega dela. Jezus  je s svojo žrtvijo priskrbel popolno odkupitev, zadostitev in odrešenje za  grehe ljudi, tako pretekle, kot sedanje in prihodnje.

Kako pa pride Gospodovo odrešenjsko delo k nam in kako se aplicira na nas? Apostol Janez pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13)  Odrešenje je nekaj, česar se ne da prejeti z rokami ali usti. Roka, s katero lahko prejmemo odrešenje, je vera. Odrešenje se pridobi z vero. Vera je popolno zaupanje v Jezusa - Odrešenika in zanašanje na njegovo popolno pravičnost.

Vsem, ki to berete, želim, da Bog v obilju razlije svoj dar vere na vas in naj vam bodo ti velikonočni prazniki v blagoslov ter veselje!   

*Verner Dalhajm, Svet u Isusovo doba, Laguna, Beograd 2016. S. 101-102. Poslovenil: Dizma

Najvišja avtoriteta

Jezus Kristus je to, kar trdi,  najvišja avtoriteta v življenju in smrti; njegova oblast se razteza nad vidnimi in nevidnimi stvarmi, nad znanostjo in religijo, nad poslovnim svetom in politiko. Njegova trditev je resnična.   

 ~ Charles Henry Brent

Veliki petek: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov"

Kadar gledam nase, ne vidim,  kako bi lahko bil odrešen. Ko pa pogledam na Kristusa, ne vidim, kako  bi lahko  bil pogubljen.  

~ Martin Luther

Blagoslovljen veliki četrtek!

Bog nas je enkrat za vselej sprejel v svojo družino, v kateri nas ne obravnava le kot služabnike,  ampak kot sinove.  Da bi kot najboljši Oče  izpolnil  dolžnosti do svojih otrok, se je tudi odločil,  da nas bo hranil preko celega življenja. Ker mu to še ni zadostovalo,  je po svoji volji sklenil, da nam da svoje jamstvo, s katerim nam zagotavlja svojo trajno velikodušnost.  S tem namenom je torej dal cerkvi po rokah svojega edinorojenega Sina drugi zakrament, ki je duhovna pojedina, v kateri se nam Kristus potrjuje kot kruh, ki daje življenja in s katerim se naše duše hranijo za resnično in blaženo nesmrtnost.   

~ Jean Calvin

Vir: Reformed Forum >>>

Hudičeve zvijače

Satan si še naprej prizadeva, da bi naredil greh manj nespodoben, nebesa manj privlačna, pekel manj strašen in evangelij manj nujen. 

~ John MacArthur

Znana stvar

Dlje ko se družba odmika od resnice, bolj sovraži tiste, ki govorijo resnico. 

~ Selwyin Duke

Človekov problem

Srčika človekovega problema je človekovo srce.  Vsakdo potrebuje novo srce. 

~ Steven Lawson

Dan zmagoslavja in trpljenja

Cvetna nedelja je v naših krajih znana predvsem po pisani folklori, ki se izraža z oljčnimi vejicami, živopisnimi butaricami (ki so včasih prave butare, ali celo hlodi), presmeci in podobnim, kar potem v cerkvi blagoslovijo. To je ljudska tradicija, ki hoče spominjati na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, nekaj dni pred  smrtjo na križu. Ta dan se nekako povezujeta Kristusovo zmagoslavje in trpljenje.

Omenjeni Jezusov vhod ni bil njegov prvi triumf. Ko je ob neki priložnosti s petimi hlebi in dvema ribama nahranil nekaj tisočglavo množico, so bili ljudje zelo navdušeni. Toda: "Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro," (Jn 6,15) in ideja o mesijanski posvetni kraljevini je šla v nič. Še več, ko so ga malo pozneje odkrili v Kafarnaumu, so, poslušajoč njegov govor,  doživeli popolno razočaranje, zaradi česar so vsi, razen dvanajsterih,  odstopili od njega. Svet se hitro navduši, pa tudi razočara: hitro pridobljeno, hitro izgubljeno. 

Ob njegovem slavnostnem prihodu v Jeruzalem ga je pred mestom  pričakala množica učencev, ki so najbrž pričakovali skorajšnji nastop Božjega kraljestva.  Ko je prijezdil na oslu, so mu polagali plašče na pot, s čimer so mu priznali vdanost kot vladarju. Ljudje so mu mahali s palmovimi vejami in mu jih polagali na pot. Zmagoslavje je bilo videti popolno. Seveda so se  tu takoj našli  nepogrešljivi farizeji, ki jih je ves ta spektakel zmotil, še bolj pa jih je najbrž zmotilo omenjanje Tistega, ki prihaja v Gospodovem imenu (cf. Ps 118,26). zato so mu rekli, naj pomiri množico in pograja svoje preveč navdušene učence. Toda on je farizejem odgovoril z oblastjo, ki jo je imel kot So-stvarnik vesoljstva. Psalmist David je zapisal: "Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok." (Ps 19,2) Zato jim je naš Gospod odvrnil, da bodo kamni vpili, če učenci umolknejo, kajti vse stvarstvo je tisto, ki oznanja njegovo slavo. Ni  znano, kako so to izjavo razumeli farizeji. Zagotovo ne na pravi način, sicer   ne bi bili med tistimi, ki so čez nekaj dni Gospoda slave poslali v smrt. 

In sedaj smo pri drugem delu tega prazničnega dne, ki je zaznamovan z Gospodovim trpljenjem. Zmagoslavnemu prihodu v Jeruzalem je sledila sramotna in mučna smrt na križu. Tudi takrat se je zbrala neka množica ljudi, ki  je vpila: "Križaj ga!"  So bili med tisto drugo množico tudi ljudje, ki so ga poveličevali ob prihodu v Jeruzalem? Morda, vendar o tem  ne vemo nič določnega. Toda smrti na križu je sledil še večji triumf, kot je bil tisti na cvetno nedeljo: vstajenje. To dejanje je bilo dokaz, da Jezusova smrt ni bila nesmiselna, ker je vsem, ki verujejo, prinesla odpuščanje grehov, njegovo vstajenje pa je dokaz, da je Jezus priskrbel popolno opravičenje za tiste, ki mu pripadajo.  

Vera v Jezusa Kristusa varuje pred obsodbo: "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina."  (Jn 3,17)  On nam je je s svojo  popolno poslušnostjo, vse do smrti na križu,  prislužil tisto, česar sami nismo zmožni zaslužiti. 

Ali mu zaupaš in se zanašaš na njega?  

Strah Božji

Strah Božj je začetek modrosti.  Tisti pa, pri katerih manjka začetek, nimajo ne sredine ne konca.  

~ John Bunyan

Evangelij ni vaše delo

Kaj je evangelij?  Evangelij je to,  da je Bog poslal na svet svojega Sina,  da bi  odrešil grešnike in zdrobil pekel, premagal smrt, odvzel greh in zadostil postavi. Kaj morate narediti vi? Nič drugega, kot da to sprejmete, dvignete pogled k Odrešeniku in trdno verujete, da je vse to naredil v vaše dobro in vam brezplačno daje kot vašo last.    

~ Martin Luther

Veselje in okoliščine

Pismo Filipljanom je videti kot eno najbolj veselih knjig Svetega pisma, čeprav je bilo napisano v zaporu. Vaše okoliščine ne določajo vašega veselja.  

~ Avtor: N.N. 

KLIK za dostop do vira>>>

Božja slava

Slava velikega Boga je v tem, da odpušča velike grehe.   

~ Matthew Henry

Brez delovanja Svetega Duha...

V kolikor Sveti Duh ne blagoslovi Besede, potem smo mi, ki oznanjamo evangelij, najbolj pomilovanja vredni med vsemi ljudmi, kajti lotili smo se nemogoče naloge in vstopili  na področje, kjer lahko uspe le nadnaravno. Če Sveti Duh ne prenovi poslušalčevega srca, potem ga  tudi mi ne bomo. Če ga Sveti Duh ne preporodi, potem ga tudi mi ne bomo. Če ne pošlje resnice v njegovo dušo, potem je tako, kot bi govorili na uho mrliču.    

~ Charles Spurgeon

Patrikova molitev

Kristus naj bo z nami! Kristus naj bo pred nami! Kristus naj bo v nas, Kristus naj bo vse v vsem! Tvoje odrešenje, Gospod, naj bo vedno naše, danes, Gospod in vekomaj. Amen.   

~ Sv. Patrik

Jezus - luč sveta

 Spet jim je Jezus spregovoril: "Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja." 13 Farizeji so mu tedaj rekli: "Ti pričuješ o sebi. Tvoje pričevanje ni resnično." 14 Jezus je odgovoril in jim rekel: "Tudi če jaz pričujem o sebi, je moje pričevanje resnično, ker vem, od kod sem prišel in kam grem. Vi pa ne veste, od kod prihajam in kam grem. 15 Vi sodite po mesu, jaz ne sodim nikogar. 16 Če pa sodim jaz, je moja sodba resnična, ker nisem sam, temveč sva jaz in Oče, ki me je poslal. 17 Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh ljudi resnično. 18 Jaz sem, ki pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni." 19 Tedaj so mu govorili: "Kje je tvoj Oče?" Jezus je odgovoril: "Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta."20 Te besede je spregovoril pri zakladnici, ko je učil v templju. In nihče ga ni prijel, ker še ni prišla njegova ura.

21 Jezus jim je spet rekel: "Jaz odhajam in iskali me boste, in umrli boste v svojem grehu. Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti." 22 Judje so tedaj govorili: "Si bo mar vzel življenje, da pravi: 'Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti.'" 23 In govoril jim je: "Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj. Vi ste od tega sveta, jaz pa nisem od tega sveta. 24 Zato sem vam rekel: 'Umrli boste v svojih grehih.' Če namreč ne boste verovali, da jaz sem, boste umrli v svojih grehih."  (Jn 8,12-24)

Ko se je naš Gospod ob neki priložnosti Judom predstavil kot luč sveta in poudaril pomen hoje za njim, so ga farizeji obtožili, da on pričuje o sebi in da zato njegovo pričevanje  ni resnično. Pri tem  so gladko  spregledali zelo pomembno stvar, to je, da niso imeli opraviti z navadnim človekom, ampak z Bogo-človekom. Zato jim je Jezus upravičeno odgovoril, da je njegovo pričevanje resnično, četudi pričuje sam o sebi. On je vedel, od kod je prišel in kam gre, farizeji pa tega niso vedeli, ker niso verovali vanj. Njihova sodba o Jezusu je bila zunanja in zato površna. Pred sabo so videli navadnega človeka. 

 Ta vrsta sodbe je tudi danes nadvse razširjena. Danes so mnogi, za razliko od farizejev, ki so imeli Jezusa za  nevarnega šarlatana, ali celo obsedenca,  pripravljeni priznati, da je bil naš Gospod dober in velik človek, celo velik prerok, niso pa ga pripravljeni priznati za Gospoda in Odrešenika. 

Jezus je Judom odgovoril, da je njegova sodba resnična, ker zanj pričuje  njegov Oče, ki ga je poslal. Ker je Oče njegova priča, je Kristusovo pričevanje zakonito, kajti tisti, ki ima Boga za pričo, ne potrebuje ničesar več. Toda farizeji niso razumeli poante Jezusovega pripovedovanja. Mislili so namreč, da govori o svojem zemeljskem očetu. Ravno zato so ga v v. 19 spraševali, kje je njegov Oče.  To vprašanje je vsebovalo še eno dodatno bodico. Znano je bilo namreč, da je Jožef samo njegov krušni oče, Jezusa pa so na splošno imeli za nezakonskega. Zato jim je naš Gospod odvrnil, da ne poznajo ne njega ne njegovega resničnega Očeta. 

Ko jim je rekel, da odhaja in da bodo umrli v svojem grehu, ga spet niso razumeli. Menili so, da govori o samomoru ali nečem podobnem. Zato jim je razložil, da bodo umrli v svojem grehu, če ne bodo verovali vanj. To je pravzaprav bistvo tega odlomka. Vsi ljudje smo namreč po naravi grešniki, in si zaslužimo večno pogubljenje, Jezus  pa je tisti, ki nas rešuje pred peklensko pogubo. Toda odrešenje ni nekaj, česar smo vsi deležni, ampak le nekateri, tisti, ki verujejo v Jezusa, mu zaupajo in se nanj zanašajo. Naša domnevna dobrota, naša dela in naše domnevne zasluge ne rešujejo, najsi rimski škof ter liberalni teologi vseh vrst in barv govorijo, kar hočejo.

Jezus Kristus je namreč Božji Sin in popoln Odrešenik. Verovati vanj pomeni imeti večno življenje.  On se je utelesil in postal človek. Kot človek je živel popolno življenje v poslušnosti svojemu nebeškemu Očetu.  Ko je prišla njegova ura, je žrtvoval svoje življenje za grehe ljudi. Po treh dneh, ga je Bog Oče obudil od mrtvih, s čimer je potrdil, da je Jezus  resnični Mesija.  Sam Jezus je povedal o sebi:  " Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Kdor pa vanj ne veruje, bo umrl v svojem grehu in na njem bo ostala Božja jeza (cff. Jn 3,36. 8,24).  

Veruj v Jezusa, zaupaj mu, zanašaj se nanj in rešen/a boš! 

Moje zasluge niso evangelij

Misel, da si zaslužim nebesa, je zanesljiv znak, da ne razumem evangelija.   

~ Sinclair Ferguson

Komu je dana milost

Milost je dana samo tistim, ki vedo, da so berači. Berači pa samo zato vedo, da so berači, ker jim je dana milost.  

~ Burk Parsons

Zakaj je prišel Jezus na svet

Jezus ni prišel na svet, da bi iz slabih ljudi naredil dobre. Na svet je prišel, da bi iz mrtvih ljudi naredil žive.  

~ Leonard Ravenhill

Vpliv vernika na odrešenje

Če bi bilo odrešenje v 99,99% odvisno od Jezusa in v 0,01% od nas,  potem bi bili vsi pogubljeni.  

~ Paul Washer

Dobra navada

Negujte sveto navado, da vidite Božjo roko v vsem, kar se vam prigodi.    

~ A. W. Pink

Tako deluje človek

Kar srce ljubi, to volja izbere, razum pa opravičuje.  

~ Thomas Cranmer

Uprimo oči v Jezusa!

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. 23 In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. 24 Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. 25 Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. 26 Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: "Prikazen je." Od strahu so zavpili. 27 Jezus pa jim je takoj rekel: "Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!" 28 Peter mu je odgovoril in rekel: "Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi." 29 On mu je dejal: "Pridi!" In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. 30 Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: "Gospod, reši me!" 31 Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: "Malovernež, zakaj si podvomil?" 32 In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. 33 Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: "Resnično si Božji Sin."

(Mt 14,22-32)

Zgoraj opisani dogodek se je pripetil na Genezareškem ali Galilejskem jezeru, ki leži na severu današnjega Izraela.  Za območje tega jezera  so značilni tudi nenadni hudi vetrovi in  hitre spremembe vremena. Iz teh krajev so bili doma Jezusovi učenci, ki so bil ribiči in so  dobro poznali  značilnosti jezera, in muhavost tukajšnjega podnebja.  S temi predeli in sploh s pokrajino Galilejo pa je bil povezan  tudi precejšen del Jezusovega življenja in delovanja. 

Dogajanje v odlomku je sledilo Jezusovi pomnožitvi kruha, pri kateri je nahranil približno pet tisoč mož, zraven pa še mnogo žensk in otrok, in je med drugim opisana v Mt 14,13-21 in Jn 6,1-14. Po tem očitnem čudežu je Jezus napotil svoje učence v čoln, odpustil množico in šel na samo molit. Čoln se je v vmesnem času že močno oddaljil od obrežja, poleg tega je nastopil zelo neugoden veter. Ob četrti nočni straži, to je med 3. in 6. uro zjutraj, se je Jezus kar peš odpravil po jezeru.  Ko so ga učenci prepoznali, si je tudi Peter zaželel sprehoda po morski gladini. Nekaj časa je  šlo kar dobro, ko pa  je usmeril pozornost na veter, se je začel potapljati in je zaklical na pomoč. Gospod ga je seveda rešil, pri čemer ni pozabil na kritiko. 

Ravnanje kristjanov je velikokrat podobno Petrovemu.  Dokler smo v veri pozorni na Jezusa, stvari tečejo, kakor je treba. Toda v našem življenju ni navzoč samo Jezus, ampak  tudi najrazličnejše okoliščine, ki motijo našo zbranost in usmerjenost. Te potem rade preusmerijo našo pozornost z Jezusa na nas. Pozabimo na to, kako silnega Odrešenika imamo in smo pozorni na okoliščine. Tedaj se začnemo potapljati. Naša vera, za katero smo morda mislili, da je kakor skala, nekam izpuhti. Zato je zelo umesten Pavlov opomin: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade."  (1Kor 10,12)  Padamo, kadar se zanašamo nase, namesto na Jezusa.  Padamo pa tudi, kadar smo pozorni na okoliščine, namesto na našega Gospoda. Zato nas pisec pisma Hebrejcem spodbuja: "Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere." (Heb 12,2a)  

Kadar popustimo, se zgledujmo po Petru, ki je zavpil: "Gospod, reši me!" in uprimo svoje oči v Jezusa.  On nam bo dejansko pomagal, saj je resnično Božji Sin in je pripravljen pomagati, ko naša vera oslabi, pripravljen pa nam je tudi oprostiti naše zdrse.    

Legalistova napaka

Legalist ima prav, ko misli, da je treba izpolnjevati zahteve postave. Legalist pa nima prav, ker misli, da jih je zmožen izpolniti.   

~ Kevin DeYoung

Nebeško krepčilo

Vsak dan pričakujem, da bom (če morda tako nanese)  umorjen, izdan ali predan v sužnost.  Toda zaradi obljub iz nebes se ničesar ne bojim, kajti predal sem se v  roke vsemogočnega Boga, ki vlada povsod.  

~ Sv. Patrik

Slaba odškodnina

Zlata krsta je slaba odškodnina za pogubljeno dušo.   

~ Charles Spurgeon

Predestinacija

O vnaprejšnji določitvi govorimo zato, ker Sveto pismo govori o vnaprejšnji določitvi. Če želimo graditi teologijo na Bibliji, potem se soočimo s tem konceptom. Nato kmalu ugotovimo, da  ga ni  iznašel Jean Calvin.    

~ R. C. Sproul  

Edini srednik je Jezus

"Če mislite, da potrebujete srednika z Jezusom, potem ne poznate Jezusa."    

~ James R. White

Božja beseda pravi: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5) 

 

Občutki so varljivi

Če Božjo ljubezen definiramo glede na to, kaj čutimo, namesto tega, kaj je Bog storil za nas, potem se bomo vedno spraševali, ali nas Bog ljubi.   

~ Greg Morse

Da bi videli tisti, ki ne vidijo

Komentar k Jn 9

Dogodek, ki ga obravnava pričujoči odlomek, se vrti okrog ozdravljenja  človeka, ki se je rodil slep in ga je Jezus ozdravil njegove slepote. Ljudje tistega časa so bili na splošno prepričani, da zboliš, ali postaneš invalid, ker si grešil ti ali tvoji starši. Te vrste prepričanje mnogokje srečamo še dandanes. Ker ljudje zelo radi poskušamo poiskati vzroke za neko stvar,  oziroma zadeve racionalizirati, je povsem razumljivo, da so učenci vprašali Jezusa: "Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" (Jn 9,2)  Dobili so odgovor, ki ga najbrž niso pričakovali: "Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta." (Ibid. vv. 3-5) Ljudje vedno skušamo priti do dna stvarem, ki se dogajajo okrog nas ali v nas, kar ni samo po sebi nič narobe. Problem pa nastane, ker  pri tovrstnem sklepanju velikokrat pridemo do napačnih zaključkov.  Bolezen, invalidnost,  trpljenje in nasploh zlo so stvari, na katere po navadi ne najdemo pravega odgovora. O tem nam veliko pove  Jobova knjiga. 

Jezus je  odgovoril učencem, da ni grešil niti sleporojeni niti njegovi starši, temveč je slep zato, da se na njem razodenejo Božja dela. Naš Gospod je bil poslan na svet, da opravlja dela, ki mu jih je določil Oče.  Jezus je luč sveta, on se je razodel  kot "resnična luč,  ki razsvetljuje vsakega človeka". (Jn 1,9) V zgornjem kratkem Jezusovem sporočilu se kar trikrat pojavi nekaj v zvezi z delom: dela, delati. Je bila to morda aluzija na to, da se je dogodek odvijal na soboto, ko se ni smelo delati?  Mislim, da res. Jezusovim kritikom je šlo večkrat na živce, ker je ozdravljal prav na soboto. Ampak tokrat je ušpičil še nekaj hujšega, naredil je blato. Judom je, skladno z njihovim izročilom, ne toro,  ob sobotah prepovedano pljuvati na prah, ker se pri tem naredi blato. Pljuniti smejo na kamen ali skalo, nikakor pa ne na prah ali prst. Ampak Jezus je storil ravno to: pljunil je na prah in iz tega naredil blato, s katerim je sleporojenemu pomazal oči in ga poslal k vodnjaku Siloamu, naj si tam izmije blato. Ko je slepi to storil, je spregledal (ibid. vv. 6.7).

Ozdravljenje sleporojenega  je povzročilo val razburjenja. Nekateri so se nad dogodkom navduševali, spet drugi so bili jezni, ker so bili prepričani, da je to dejanje pomenilo kršitev zapovedi sobotnega počitka. Človeka so zaslišali farizeji, za njim tudi njegove starše. Starši so se bali povedati, kako je prišlo do ozdravljenja, ker je krajevna judovska skupnost sklenila, da izobči vsakogar, ki bi Jezusa priznal za Mesija. Slepega, ki je spregledal,  so farizeji nato še enkrat zaslišali. Zaslišanje, ki je sledilo, se mi zdi tako zanimivo, da ga navajam, kot je zapisano v evangeliju: 

Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: "Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik." 25 On pa je odgovoril: "Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim." 26 Tedaj so mu rekli: "Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?" 27 Odgovoril jim je: "Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?"  28 In ozmerjali so ga in mu rekli: "Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. 29 Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je." 30 Mož jim je odvrnil in rekel: "To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. 31 Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in uresničuje njegovo voljo, tega usliši. 32 Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. 33 Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti." 34 Odgovorili so in mu rekli: "Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?" In vrgli so ga ven.     (Ibid. vv. 24-33)
                                                                                                                                 

Farizeji so morali biti ob tem ozdravljenju precej zmedeni, saj so očitno imeli Jezusa za grešnika, kakršnih Bog ne uslišuje. Ozdravljeni jim je odvrnil, da sicer ne ve, ali je Jezus grešnik, ve le, da je on po Jezusovi zaslugi ozdravel. Farizeji so se obnašali popolnoma zakrknjeno in niso hoteli priznati, kaj se je dejansko zgodilo. Ker niso imeli nobenega pametnega argumenta, da bi ovrgli očitno dejstvo, ki se je zgodilo, so uporabili argument moči in človeka vrgli ven. Dokaz, da ni nujno, da tisti, ki vidijo, tudi verujejo. Ti ljudje so bili tako zabubljeni v svojo religijo, da so bili slepi za vso stvarnost, okoli njih. 

Potem je Jezus poiskal tega človeka  in ozdravljeni je sprejel vero vanj. Jezus je nato rekel: "Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo." (Ib. v. 39) S tem ni mislil dobesednega videnja in dobesedne slepote, ampak slepoto, ki je hujša od telesne slepote: duhovno slepoto. Nekateri farizeji, ki so bili pri njem in so ugotovili, o čem govori Gospod, so ga vprašali: "Smo morda tudi mi slepi?" (Ib. v. 40) On pa jim je odvrnil: "Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: 'Vidimo,' vaš greh ostane." (Ibid. v. 41) Videli so, a očitno niso verovali, so se pa hvalili s tem, da vidijo. Religija ne zaslepljuje nič manj kot brezboštvo.

Jezus Kristus je luč sveta. Sv. Pavel je  zapisal:  "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz."  (1Tim 1,15)  Jezus pa pravi na drugem mestu   laodikejski cerkvi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Raz 3,20)  Si že zaslišal/a njegov glas?   

Pomen molitve

Moli pogosto,  kajti molitev je  ščit  duše, daritev Bogu in bič za satana!  

~ John Bunyan

Zdravilo za jezo

Težko je biti jezen na ljudi, za katere moliš. 

~ Nate Pickowicz