Namen preizkušenj

 

Namen preizkušenj je, da nas spodbudijo k razmišljanju, nas  oddaljijo od sveta, nas pošljejo k Svetemu pismu in da nas  spravijo na kolena.

~ J. C. Ryle

Kaj je bolje

Bolje je z zaprtimi očmi slediti Bogu, kot našemu Vodniku, kot pa se zanašati na svojo lastno preudarnost. 

~ Jean Calvin

Dokler je volja zakrknjena...

Ni me držala železna veriga proč od spreobrnjenja, ampak trdovratnost moje volje. 

~ Avrelij Avguštin

Substitucija

 

Gospod Jezus, ti si moja pravičnost, jaz sem tvoj greh. Ti si vzel nase, kar je moje in mi podaril, kar je tvoje.

~ Martin Luther

Transspolnost

Transspolnost je napad na Boga. Ideja, da si nekaj drugega, kot govorijo tvoje biološke  danosti, je konstrukt kulture, z namenom napada na Boga.

~ John MacArthur

JAZ SEM, ki je razburil množico

"Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete? 47 Kdor je iz Boga, posluša Božje besede. Vi jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga."

48 Judje so odgovorili in mu rekli: "Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš demona?" 49 Jezus je odvrnil: "Jaz nimam demona, ampak častim svojega Očeta, vi pa me sramotite. 50 Jaz ne iščem svoje slave; je pa nekdo, ki jo išče in sodi. 51 Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti." 52 Judje so mu torej rekli: "Zdaj smo spoznali, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: 'Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.' 53 Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?" 54 Jezus je odgovoril: "Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: 'Naš Bog je.' 55 Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. 56 Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil." 57 Judje so mu tedaj rekli: "Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?" 58 Jezus jim je dejal: "Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem." 59 Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.     (Jn 8,46-59)

Jezusovi dialogi z Judi po navadi niso bili nič kaj nežni, ampak ravno nasprotno. Občasno so bili celo do skrajnosti zaostreni. Zgornja perikopa predstavlja zadnji del dogajanja, ki ga opisuje evangelist Janez v Jn 8,12-59. Judje so imeli o sebi zelo dobro mnenje, saj so bili Abrahamovi potomci (cf. Jn 8,39) in ker so bili zelo religiozni ter so, v kar so bili popolnoma prepričani,  vestno izpolnjevali postavo. Toda religioznost še ne pomeni brezgrešnosti, kot mnogi mislijo in v tem je bila njihova slepota. Jezus je skušal s provokativnim govorom zdramiti Jude, da bi začeli malo globlje razmišljati o sebi, a ni bilo pravega uspeha. Religiozna igra vedno poteka po naslednjem vzorcu: "Resda nisem čisto brez napak, a sosed (ali soseda) je pa res slaba oseba... Nisem sicer popoln, ampak, saj  nihče ni popoln... Res je, tudi jaz delam napake, ampak v bistvu nisem slab-a... Kdor dela, greši..."  In še bi se našlo. Potem pa pride neki Jezus in začne zmerjati nas, ki niti nismo tako slabi kot naš sosed ali soseda, češ, da imamo hudiča za očeta (cf. Jn 8,44). To je bilo za pravičn(išk)e Jude (in bi bilo najbrž tudi za nas)  krepko preveč. 

Na njihovo nasprotovanje jih je Gospod vprašal, kdo mu more dokazati greh, nakar je zaostril ton in jim rekel, da niso iz Boga, ker ne poslušajo Božjih besed. S tem jim je povedal, da glavna ovira za sprejetje vere niso neke intelektualne, čustvene ali kake druge ovire, ampak dejstvo, da je ovira v njih,  ker niso (pre)rojeni iz Boga. Ob neki drugi priložnosti je naš Gospod rekel pobožnemu Nikodemu: "Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3) Jezusovi poslušalci so bili zelo pobožni ljudje, pa vendar niso bili rojeni iz Boga! Pobožnost ni jamstvo za to, da je nekdo resnični vernik, kajti pobožnost, religija in kar je še takega, nikogar ne rešuje. Potrebno je rojstvo od zgoraj, od Boga. 

Odziv poslušalcev je bil tokrat buren, a tudi pričakovan: "Judje so odgovorili in mu rekli: 'Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš demona?'" (Jn 8,48) Očitek, da je nekdo Samarijan, je pomenil za vsakega Juda  hudo sramotitev, kajti Judje se niso niti pogovarjali s Samarijani. Seveda je imel Jezus glede odnosa do Samarijanov bistveno drugačen odnos kot povprečen Jud, česar tudi nikoli ni skrival (cf. Jn 4,1-42. Lk 9,51-56. Lk 10,25-37. Lk 17,11-19). V nadaljevanju mu je zbrana družba očitala, da ima demona. Zdelo se jim je logično, da pač moraš imeti demona, če si že Samarijan. Seveda je naš Gospod  to odločno zanikal, zraven pa še dodal: "Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti." (Jn 8,51) To je še bolj spravilo poslušalce ob živce in so se nemudoma začeli sklicevati na Abrahama in preroke. Jezus jim je namreč pripovedoval stvari, ki se jim z  golega izkustvenega  stališča niso zdele verjetne, razen v primeru, če ni On res nekaj posebnega, na primer večji kot Abraham. Ampak oni tega seveda niso verjeli. 

Na to jim je v nadaljevanju povedal nekaj resnic (cf. ibid. vv. 54-58), ki jih lahko povzamem takole:  če Jezus poveličuje samega sebe, potem njegova slava nič ne pomeni, toda njegova slava prihaja od nebeškega Očeta, ki ga prisotni ne poznajo, Jezus pa ga pozna in se drži njegove besede; pa tudi sam Abraham se je razveselil, da bo videl Kristusov dan, videl ga je in se razveselil, pri čemer najbrž ni mišljen kak poseben dogodek, ampak celotno Abrahamovo življenje v veri in radostnem zaupanju v prihod Odrešenika. 

Prisotni so se Jezusu posmehnili, češ, še petdeset let nisi star, pa se že hvališ, da si srečal Abrahama.  Tedaj je naš Gospod zbrano množico šokiral z izjavo, ko je rekel: "Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem." (ibid. v. 58b) V šoku so zgrabili kamenje in ga hoteli kamnati. Le zakaj? Zbrane je razjezila Jezusova uporaba besedne zveze "jaz sem," oziroma "egō eimi", kot je zapisana v grškem originalu Janezovega evangelija. Jezus ni rekel: "Bil sem, preden se je Abraham rodil", ampak je uporabil sedanjik "jaz sem". V Septuaginti (grškem prevodu Stare zaveze) pomeni egō eimi prevod Božjega imena JHVH. S tema besedama je Jezus izrazil svojo božanskost, kar je bil vzrok za jezo zbranih poslušalcev. 

Tudi danes je ta egō eimi za marsikoga moteč, a ne le za Jude. Mnogi so Jezusa pripravljeni sprejeti kot dobrega človeka, modreca,  učitelja modrosti, nekateri celo za preroka.  Ampak, da bi bil on Bog?  Janez je napisal v prologu k svojemu evangeliju: "Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.  V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." (Jn 1,10.11) Jezus - Beseda je prišel na svet in svet ga ni spoznal. Še več, tudi pripadniki ljudstva, ki mu je pripadal po zemeljski strani, ga niso sprejeli. Vedeli so sicer, da ni čisto navaden učitelj, kar je razvidno iz naslednje povedi: "Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki." (Mr 1,22)  Pismouki so se sklicevali na starejše avtoritete. Tudi starozavezni preroki so se sklicevali na Božjo avtoriteto, ne na svojo. Jezus pa je učil kakor tisti, ki ima oblast.  To je delal, ker je on sam EGŌ EIMI. Njemu se ni (bilo) treba  sklicevati na Božjo avtoriteto, saj jo je posedoval, oziroma jo poseduje. To je  v tem primeru šokiralo poslušalce. 

Nad  Jezusovimi besedami se še danes mnogi pohujšujejo, tako pravoverni Judje, muslimani, sekularisti in drugi. Svetopisemski Jezus je skala pohujšanja in znamenje, kateremu se nasprotuje (cff. Rim 9,33. 1Pt 2,8. Lk 2,34). Danes je vse več tega nasprotovanja. Toda vsem, ki v Jezusa verujejo, daje on moč, da postanejo Božji otroci (cf. Jn 1,12). On je učlovečeni Božji Sin, ki je prišel na svet odrešit grešnike. Živel je življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu in izpolnil vse zahteve Božje postave. Bil je žrtvovan za naše grehe in obujen od mrtvih. Kdor vanj veruje in se nanj zanese, se ne pogubi, ampak ima večno življenje. 

Ali se zanašaš nanj in na njegovo žrtev?

Kristusovo učlovečenje

Milost nima telesa, da bi jo lahko videli. Toda pojavil se je Kristus, in ko se je pojavil, je bilo, kot bi se utelesili milost in ljubezen ter privzeli telo. Zato v Kristusovem utelešenju najbolj od vsega sijeta milost in usmiljenje. 

~ Richard Sibbes

Neprijetna resnica

Nihče ne zavrača krščanskih načel, ker bi jim nasprotoval njegov razum, ampak zato, ker njegova poželenja nadzorujejo njegov razum in kvarijo njegovo presojo. 

~ Jonathan Dickinson

Kaj je pomembnejše, začasno počutje ali večno zveličanje?

Rajši vidim, da mi na sodbi tisoči rečejo: "Slišali smo tvojo pridigo in si prizadel naša čustva," kot da mi ena sama pogubljena duša reče: "Slišal sem tvojo pridigo, toda nisi mi povedal resnice!"

~ John T. Lewis

Skrivnost zadovoljstva

 V tem je skrivnost zadovoljstva: v učenju in sprejemanju tega, da vsak dan živimo po nezasluženi Božji naklonjenosti, ki nam je dana v Kristusu. 

~ Jerry Bridges

Zakaj se zgodovina ponavlja

Zgodovina se ponavlja, ker je človeška narava ves čas enaka. 

~ Leonard Ravenhill

Izvor zdrsov v teologiji in praksi

Cerkvena zgodovina  vedno znova in jasno dokazuje isto stvar: ko kateri koli teolog, skupina, denominacija ali cerkev opusti najvišje možno mnenje o Svetem pismu,  sledi temu neizogiben zdrs tako njihove teologije, kot prakse.

~ James White

Ko je šla prva megacerkev v franže

Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. 2 Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. 3 On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. 4 Blizu je bila pasha, judovski praznik. 5 Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?" 6 To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. 7 Filip mu je odgovoril: "Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos." 8 Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: 9 "Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?" 10 Jezus je dejal: "Posedite ljudi." Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. 11 Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. 12 Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: "Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi." 13 Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. 14 Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: "Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet." 15 Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.  (Jn 6,1-15) 

Čudež pomnožitve kruha, s katerim je Jezus nahranil do dvajset tisoč lačnih poslušalk in poslušalcev, je edini čudež, ki ga najdemo v vseh štirih evangelijih. Ta dogodek se je pripetil blizu obale Galilejskega ali Tiberijskega jezera, ki se tudi imenuje Genezareško jezero. Jezero leži na skrajnem severnem delu udorine Vzhodnoafriškega tektonskega jarka in je dolgo 21 km, široko pa nekaj čez 11 km. Druga stran jezera, ki je omenjena v Jn 6,1, je najbrž vzhodna stran. 

Naš Gospod skorajda nikoli ni imel miru, kajti okoli njega se je kar naprej  motala množica ljudi. Glavni razlog za njegovo popularnost so bila znamenja, ki jih je delal:  "Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih." (Jn 6,2) Cilj njegovih znamenj in čudežev je bil, da bi na ta način pritegnil ljudi k poslušanju, oziroma, kot je napisal Primož Trubar v svoji Mali postili, znamenja so Jezusu služila kot neke vrste zvonjenje pred pridigo. Seveda so imela tudi svojo drugo plat, saj jih je  Jezus izvajal iz usmiljenja (cf. Mt 14,14. Mr 6,34. 8,2.).

Kot lahko razberemo iz Jn 6,2, je bila velika  množica očarana nad  znamenji, ki jih je Jezus delal nad bolniki. Iz nadaljevanja lahko sklepamo, da je bil to glavni razlog njihove hoje za Gospodom. Verjetno so pričakovali še več h dogodkov, podobnih tistemu, ko je bil na primer ozdravljen sin državnega uradnika (cf. Jn 4,46-54). Najverjetneje pa jih je še posebej zanimalo, če je  morda on zares Mesija, ki naj bi odrešil Izrael. Toda Gospod je bil zelo skeptičen do tiste vrste vere, ki jo proizvedejo znamenja in čudeži (cf Jn 2,23-25. Jn 4,48).

"Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: 'Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?'  To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. " (Jn 6,5.6) Jezus je zastavil gornje vprašanje Filipu iz dveh razlogov. Najprej zato, kjer je bil Filip eden od treh apostolov, ki so bili doma iz Betsajde, torej domačin iz teh krajev (cf. Jn 1,44). Domačin je seveda najbolje vedel, kje bi se dala nabaviti tolikšna količina kruha. "Filip mu je odgovoril: 'Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.'" (v. 7) Dvesto denarijev ni bila majhna vsota, saj so takrat plačevali delavcem  po en denarij na  dan. Šlo je torej za plačilo najmanj šeststo dni delavčevega dela. Kot je bilo rečeno v 6. vrstici, je Jezus preizkušal Filipa, če bo na osnovi že videnega čudeža v Kani ugotovil, kaj namerava  storiti, toda  Filip ga ni razumel, ampak se je mučil s preračunavanjem potrebnih količin kruha in s tem, koliko bi vse skupaj stalo. Povrh vsega bi težko našli pekarno, ki bi imela tolikšno zalogo kruha.

V pogovor se je vmešal Petrov brat Andrej, ki je ugotovil, da razpoložljiva količina hrane v obliki petih hlebov ječmenovega kruha (kakršnega so ga tedaj uživali revni sloji, pšeničnega so si lahko privoščili samo bogati) in dveh rib nikakor ne zadostuje za zbrano  množico, ki jo je sestavljalo pet tisoč mož (cf. v. 10), brez žena in otrok (cf. Mt 14,21).  Še eden torej, ki je padel na izpitu, pa še niti vprašan ni bil! Jezus je nato ukrepal na svoj način in pomnožil razpoložljivo hrano...

Kot poročata Matej in Marko, je bil kraj, kjer se je  ta dogodek pripetil, nekje na samoti (cf. Mt 14,13. Mr 6,31.35), zato celoten dogodek  spominja na tavanje Izraelcev po divjini, Jezus pa  na Mojzesa, a ne le na njega. V resnici je bil Bog tisti, ki je v puščavi nahranil svoje ljudstvo z mano in mesom (cf. 2Mz 16). Jezus se je tukaj dokazal za večjega od Mojzesa, saj je z Božjo močjo pomnožil kruh, Mojzes je bil le njegova predpodoba. Našemu Gospodu je uspelo nahraniti množico ljudi s petimi hlebi in dvema ribama, na koncu pa je še ostalo dvanajst košar koščkov kruha! Ta presežek nas spominja na obilje milosti, ki jo Bog razliva na svoje ljudstvo, kajti Bog ne skopari. Če ta pomnožitev kruha spominja po eni strani   na čas, ko so Izraelci tavali po puščavi, je to dejanje po drugi strani vidna predstavitev nebeške gostije, ki jo Bog pripravlja   izvoljenim v svojem kraljestvu. Obed ima v Svetem pismu zelo velik pomen, saj se v njem vsak pomemben dogodek  zapečati z obedom.

Zbrana množica je ob nenavadnem dogodku nemudoma ugotovila, da nima opravka z navadnim človekom, ampak so bili prepričani, da je Jezus prerok, takšen, kot je bil Mojzes. Navdušenju ni bilo konca ne kraja. Nemudoma se je rodila megacerkev! Hoteli so ga celo postaviti za kralja, a se jim je izmaknil. Res je, da so imeli opravka s prerokom, a več kot le to. A tega se niso zavedali. Tudi za kralja ga niso mogli postaviti, kajti On, Božji sin je že kralj nad kralji. Njemu ni mogoče ničesar dodati. Toda vsako navdušenje ima omejen rok trajanja.

Pozneje je taista množica našla Jezusa v Kafarnaumu, on pa je zbranim  odkrito povedal resnico, da ga dejansko iščejo le zato, ker so se najedli, in da je pravzaprav On pravi kruh, ki prihaja iz nebes. Po teh besedah so bili najprej zmedeni, potem jezni, nato razočarani, na koncu pa so se razšli. Tisto, kar jim je manjkalo, je bila vera. Verjeli so v konkreten kruh, s katerim so se nasitili, niso pa verovali vanj, ki jim je rekel: "Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen." (Jn 6,35)  Tukaj ne gre za telesno, ampak za duhovno lakoto in žejo. Te ne more potešiti noben kruh, nobena pijača, nobena stvar na tem svetu, ampak le Jezus Kristus. On je rekel o sebi, da je njegovo telo resnična jed in njegova kri resnična pijača (cf. Jn 6,50-58). S temi besedami  je napovedal svojo žrtveno smrt na križu, v kateri je prelil svojo kri. Ta žrtev je tista, ki dejansko rešuje, toda rešuje samo tiste, ki verujejo vanj!

Večina je bila torej na koncu razočarana in je odšla. Niso si ga več želeli imeti za kralja, kajti, kot sem že omenil, je  on kralj  posebne vrste. Oni so bili pripravljeni storiti vse, bržkone celo umreti zanj v morebitni vojni z Rimljani, niso pa bili pripravljeni verovati vanj. Od množice, očarane zavoljo njegovih znamenj in čudežev, je ostal ducat učencev. Prva megacerkev v zgodovini je šla v franže. 

Zemeljski kralji in drugi oblastniki lahko osvobodijo svoj narod ali državo izpod kakšnee tuje sile, nikomur pa ne dajejo večnega življenja.  Jezus pa je Kralj, ki daje ravno to.  On je na križu umrl za naše grehe in dokazal svojo Božjo moč ob vstajenju od mrtvih. On je Kralj kraljev in Gospod gospodov (Raz 17,14. 19,16). Kdor se  zanaša nanj in na njegovo na križu dovršeno delo, ima večno življenje.

Ali se zanašaš nanj?

Milost

Milost, po definiciji, ni samo nekaj, česar si ne zaslužiš. To je nekaj, kar ti je dano v nasprotju s tem, kar si zaslužiš. To je tisto, kar imamo samo  v  Kristusu.

~ Michael Horton

Ni odpuščanje tisto, ki bi tako razveselilo kristjanovo srce, ampak Kristus, ki odpušča. 

~ Charles Spurgeon

Kristusovo ime

Kristusovo ime izključuje vse tvoje lastno zasluženje. 

~ Jean Calvin

Moč Kristusove žrtve in sprave

Moj greh je lahko visok kot najvišja gora, toda žrtev, ki ga pokriva, je visoka kot najvišja nebesa. Moja krivda je lahko globoka kot ocean, toda sprava, ki jo izničuje, je globoka kot večnost. 

 ~ R. A. Torrey

Reformirana teologija

Reformirana teologija ni macola, s katero bi tolkli po ljudeh, ampak je kakor vzglavnik, na katerega lahko položijo trudno glavo. 

~ Burk Parsons

Znanstvenik pravi, da je posmrtno življenje nemogoče, toda...

Dr. Sean Carroll, kozmolog in profesor fizike na Kalifornijskem tehnološkem inštitutu, meni, da je po temeljitem preučevanju fizikalnih zakonov končal razpravo o posmrtnem življenju. Sam namreč trdi, da so »fizikalni zakoni, na katerih temelji vsakdanje življenje, popolnoma razumljivi« in da se vse dogaja v okviru možnosti. Pravi, da bi za obstoj posmrtnega življenja zavest morala biti nekaj, kar je popolnoma ločeno od našega fizičnega telesa, kar pa ni. Namesto tega je zavest na zelo osnovni ravni niz atomov in elektronov, ki nam v bistvu dajejo naš um. Zakonitosti vesolja tem delcem ne omogočajo, da bi delovali tudi po našem fizičnem koncu, meni dr. Carrol.

Povedal je: »Trditve, da neka oblika zavesti ostane tudi po tem, ko naše telo umre in razpade na atome, ki ga sestavljajo, naletijo na eno veliko, nepremagljivo oviro: fizikalni zakoni, na katerih temelji vsakdanje življenje, so popolnoma razumljivi in v okviru teh zakonov ni načina, da bi informacije, shranjene v naših možganih, ostale tudi po naši smrti.«

KLIK za dostop do preostalega dela članka >>>

Trditve dr. Carrolla, ki se nanašajo popolnoma na materialni svet, vsekakor držijo in se lahko z njimi popolnoma strinjam(o). S to trditvijo bi se zagotovo strinjal tudi grški filozof in učenjak  Demokrit, ki je menil, da je človekova duša sestavljena iz atomov in se po smrti posameznika razgradi. S tem, kar pravi dr. Carroll imajo lahko težave pripadniki panteističnih verstev, ki enačijo duhovni in materialni svet ter menijo, da je narava božanska in božanstvo narava. Če smo torej samo atomi in elektroni in če je  duša sestavljena iz teh in drugih elementarnih delcev, potem posmrtno življenje res ni mogoče. Tudi živali imajo določene oblike zavesti, pač glede na vrsto, pa zato kristjani ne trdimo, da so deležne večnega življenja.

Kristjani nimamo problema z načinom, na katerega dr. Sean Carroll razume posmrtno življenje, saj ne verjamemo v takšno vrsto posmrtnega življenja, kot si ga predstavlja in opisuje on. Apostol Pavel dobro loči med duševnim in duhovnim (cf. 1Kor 2,13-15. 15,44-46). Duhovno ni sestavljeno iz atomov, enako kot tudi Bog ni sestavljen iz atomov. Bog je neustvarjen in ni niti del stvarstva, niti stvarstvo samo, niti podaljšek stvarstva, pa tudi stvarstvo ni podaljšek Boga. Človekova duša, ali bolje rečeno duh (pnevma), je sicer ustvarjena, ustvari, oziroma "vdihne" jo Bog, a ni sestavljena iz snovi, torej iz elektronov, atomov in drugih elementarnih delcev, zato ne pripada svetu narave, ampak nadnarave. Duša (duh) je tisto, kar preživi tudi po posameznikovi fizični smrti. 

Zato  bi trditev dr. Carrolla, da je posmrtno življenje nemogoče, veljala le v primeru, če bi dušo, oziroma duha sestavljali atomi in drugi delci, kristjani pa s tem nimamo problema, saj ne verjamemo, da bi bilo duhovno sestavljeno iz materialnih delcev. 

Jezus, Bélcebub in pravi blagor

Jezus je izganjal demona, ki je bil nem. Ko je demon šel ven, je nemi spregovoril. Množice so se začudile, 15 nekateri izmed njih pa so rekli: "Z Bélcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone." 16 Tudi drugi so ga preizkušali in so zahtevali od njega znamenje z neba. 17 On pa je poznal njihove misli in jim je rekel: "Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši. 18 Če pa je tudi satan razdeljen proti sebi, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ko pravite, da z Bélcebubom izganjam demone? 19 Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. 20 Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo. 21 Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. 22 Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen. 23 Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa.

24 Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: 'Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.' 25 Ko pride, jo najde pometeno in urejeno. 26 Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku."

27 Ko je to govoril, je neka žena iz množice povzdignila glas in mu rekla: "Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!" 28 On pa je rekel: "Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo."  (Lk 11,14-28)

Perikopa v tradicionalnem lekcionarju, ki je namenjena branju na tretjo postno nedeljo, je precej dolga in opisuje dogodek na Jezusovi poti iz Galileje v Jeruzalem. Pričujoči odlomek  lahko razdelimo na več delov.

Jezus je na začetku našega odlomka  izgnal iz neke osebe demona, ki je bil nem. Sam demon pravzaprav ni bil nem, ampak gre tukaj za frazo, ki pomeni, da  je ta demon pri tem človeku povzročal nemost. Po uspešno opravljenem izganjanju tega nebodigatreba so se ljudje začudili, a takoj so se  znašli vmes zlobni jeziki, ki so Jezusa obtožili, da izganja demone z Bélcebubovo pomočjo.

Kdo je sploh Bélcebub? V zvezi s tem imenom, ki se v nekaterih prevodih glasi Beelzebúl, obstaja več možnosti. Pomeni lahko "knez Baal", (Baal je bil staro kanaansko božanstvo), lahko pa tudi Gospodar hiše. V našem primeru gre za poimenovanje satana, poglavarja demonov. Judje so verjeli, da je Jezus resnično izganjal demone, a tisti najbolj strupeni so govorili, da to počne s pomočjo mračnih sil. Podobno obtožbo, češ da je imel Jezus demona in da je delal znamenja s pomočjo demonov ter tako vodil judovsko ljudstvo v odpadništvo, najdemo v talmudski književnosti (Babilonski Talmud, Sanhedrin 43a).

Jezus je na te in take obtožbe odgovoril s preprosto logiko: če je neko kraljestvo razdeljeno samo proti sebi, pač ne more obstati; enako ni logično, da bi bil satan razdeljen sam proti sebi, saj je preveč inteligenten, da se ne bi zavedal, da v neslogi ni moči. V nadaljevanju je Jezus nevernim poslušalcem zastavil vprašanje, naj argumentirajo s čigavo pomočjo potemtakem izganjajo demone njihovi sinovi, oziroma ljudje iz vrst teh obtoževalcev. Božji prst je močnejši od peklenskih sil. Če Jezus izganja demone z Božjo močjo, potem je že prišlo na zemljo Božje kraljestvo, seveda v zametku, ne v polnem cvetu.

Jezus je močnejši od satana. kar je naš Gospod nato poudaril v kratki priliki v Lk 11,21-23. "Močni, ki varuje svoj dom" (možna aluzija na Bélcebuba kot gospodarja hiše), je satan, "močnejši od njega" pa je Jezus, o katerem pravi apostol Janez naslednje: "Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela." (1Jn 3,8b)

Nato je dal Jezus vsem skupaj še naslednje pomembno opozorilo: "Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa." (Lk 11,23) Tu je poudaril dejstvo, da obstaja točka, onkraj katere ni popuščanja in je hkrati opomin vsem tistim teologom in pridigarjem (tako imenovanim "liberalnim"). Ti hočejo biti kulturno relevantni v tem padlem svetu in delajo v svojih spisih in pridigah iz Jezusa nekakšnega dobrohotnega sanjača, polnega dobrih idej in  moralnih nasvetov, ki pa nima nobene moči, da bi mogel kogar koli in kakor koli odrešiti. 

V nadaljevanju (Lk 11,24-26) je Jezus zbrane opozoril na še eno pomembno stvar, to je na pazljivost, oziroma čuječnost. Golo dejstvo, da je nekdo očiščen greha, ne more in ne sme biti razlog za samozadovoljstvo in lenobo. Če postane lahkomiseln, se bo zagotovo znašel v nevarnosti, da se povrne v prejšnje stanje, oziroma še na slabše. Hudičeve taktike in zanke so zelo prefrigano prirejene in prilagojene vsakemu posamezniku. Hudič ve o nas več kot mi sami, ni pa ne vsemogočen niti vseveden. Pred njim smo popolnoma varni, če smo ves čas  v navezi z Bogom.

V zvezi z zadnjima vrsticama perikope (Lk 11, 27.28) bom uporabil Luthrov citat: "Ko ženska vpije h Kristusu in ga slavi rekoč: "Blagor materi, ki je rodila takega sina" itn., je on zavrnil njeno meseno čaščenje in izkoristil priložnost, da nas pouči o bistvu svojega evangelija, torej da ne smemo radovedno zijati za deli in zaslugami svetnikov, ampak moramo poskrbeti, da bomo slišali Božjo besedo in se je držali. Ni naša skrb in nič nam ne koristi, če vemo, kako sveta in častitljiva je mati tega otroka, niti kako plemenit je ta njen Sin, temveč to, kaj je ta Sin storil za nas, torej, da nas je po milosti in brez vsakršne zasluge ali vrednosti z naše strani odrešil od hudiča. To dejstvo nam razglaša Božja beseda, in to je tisto, kar moramo slišati in se tega trdno držati v veri, da bi bili enako blagoslovljeni, kakor ta mati in njen otrok." Tako je. Mnogi, ki se imajo za kristjane, se bolj ukvarjajo s "telesom, ki je Jezusa nosilo in s prsmi, ki so ga dojile",  kot z Jezusom in z njegovo besedo.  Pravi blagor kristjana ni v čaščenju Jezusove matere, ampak v poslušanju Božje besede in Kristusa (ki je utelešena Božja Beseda) ter življenje po njej. On pravi o sebi, da je Pot, Resnica in Življenje (cf. Jn 14,6).

O koncu želim vsem, ki to berete, da bi bil Jezus za vas Pot, Resnica in Življenje! 

Razlog za zaupanje v prihodnost

Moje zaupanje v  prihodnost počiva na mojem  zaupanju v Boga, ki ima nadzor nad zgodovino. 

~ R. C. Sproul

"Vzemi in jej!" v dveh kontekstih

Satan je rekel: "Vzemi in jej!" da bi uničil človeka. Jezus je rekel: "Vzemi in jej!" da bi rešil človeka. 

~ Ligon Duncan

Jezus - véliki duhovnik

Jezus, kot duhovnik, predstavlja ljudstvo pred Bogom. Ne le, da daruje najvišjo daritev, ampak je On sam najvišja daritev.

~ R. C. Sproul 

Majhen grešnik - majhen Odrešenik

Če se vidiš kot majhnega grešnika, potem neizbežno vidiš Jezusa kot majhnega Odrešenika.

~ Martin Luther

 

Velika napaka cerkve

Neizrecno žalostno je gledati, kako cerkev troši svojo energijo z jalovim prizadevanjem, da bi znižala nivo oznanjevanja, zato da bi ustregla nenehno spreminjajočemu se okusu sveta okrog nje.

~ B. B. Warfield

Vera - Božji dar, ne stvar naše volje

Če je vera enostavno stvar svobodne volje in ni dana od Boga, zakaj potem molimo za tiste, ki se nočejo spreobrniti, da bi se spreobrnili?  To bi bilo povsem nekoristno početje, v kolikor ne bi povsem ustrezno verovali, da je vsemogočni Bog zmožen obrniti k veri sprevrženo in veri nasprotujočo voljo.

~ Avguštin iz Hipona

Odrešenik za ljudi iz vseh narodov

Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. 22 In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: "Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni." 23 Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: "Odpravi jo, ker vpije za nami." 24 Odgovoril je in dejal: "Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše." 25 Prišla je, padla predenj in rekla: "Gospod, pomagaj mi!" 26 Odgovoril ji je in dejal: "Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom." 27 Ona pa je rekla: "Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev." 28 Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: "O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!" In njena hči je ozdravela tisto uro.  (Mt 15,21-28)

Vrstica Mt 15,21 pomeni nekakšen prehod, saj je  Jezus na tem mestu zapustil Galilejo, kjer je  deloval do tedaj in se odpravil proti severu, na območje Fenicije, kjer je živelo pretežno pogansko prebivalstvo.  Zanimivo je, da ga je tam že kar kmalu  našla in poklicala na pomoč kánaanska žena, rekoč: "Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni." (Mt 15, 22)   Zelo verjetno je, da je kot  poganka  že prej  iskala pomoč pri lokalnem kanaanskem božanstvu Ešmunu, o katerem je vladalo splošno prepričanje, da ima čudežno moč, njegovo svetišče pa  je bilo malo manj kot pet kilometrov severovzhodno od Sidona. Toda očitno zaman. 

Ker so bili Judje sosedje Feničanov, nekateri med njimi pa so celo živeli v  mestih Fenicije, je  omenjena ženska bržkone  vsaj malo poznala judovsko vero, morala pa je  tudi   kaj slišati in vedeti o Jezusu, da se je zatekla k njemu po pomoč. Dejstvo, da ga je poklicala: "Gospod," sicer ne pomeni, da bi se zavedala njegove božanske narave, ampak izraža prej vljudnost in spoštljivost. 

Ko ga je ženska nagovorila, se naš Gospod sprva sploh ni zmenil zanjo. Njegova reakcija na njeno moledovanje je videti vsaj nenavadna, če že ne šokantna. Odzval se je šele, ko so ga njegovi učenci opozorili na njeno sitnarjenje in vpitje. Toda ta njegov odziv je bil čisto v judovskem slogu. Uporabil je namreč takratni običajni  judovski izraz za pogane, to je beseda psi. Res pa je, da ga je uporabil v obliki pomanjševalnice psički. V tem pogledu je stari Chráskov prevod ustreznejši kot Standardni slovenski prevod, ko pravi: "On pa odgovori in reče: Ni lepo, da se vzame kruh otrokom in se vrže psičkom." (Mt 15,26) Jezus s s svojim grobim nastopom  ni hotel ženske žaliti, ampak preizkusiti njeno vero. Bog sam sicer ne potrebuje, takih preverk, potrebujemo jih mi, da vemo, kolikšna je naša vera in zaupanje. Ženina vera sicer ni bila popolna, bila pa je velika, s čimer je požela Gospodovo priznanje. Po tej veri je njena hči ozdravela. 

V času času svojega življenja na zemlji je Jezus v glavnem deloval  med judovskim ljudstvom. Vsa  posamezna srečanja s predstavniki poganskih narodov pa pomenijo nekakšno anticipacijo vélikemu poslanstvu njegove cerkve, glede katerega pravi v svojem naročilu apostolom:  "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a)  S tem je povedal, da sta Božja milost in evangeljsko sporočilo namenjena posameznikom iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9), ne le pripadnikom neke točno določene etnične skupnosti. Zato je Jezusovo oznanilo  dobra novica za vse tiste, ki verujejo vanj:: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)

Velika vera je bila tista, ki je pomagala kánaanski ženi, da je bila njena prošnja uslišana, njena hči pa  rešena demonskega nadlegovanja. Ne gre za vero, ki bi jo posameznik sam proizvedel, ampak za nekaj več. Apostol Janez je napisal: "[K]ajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera." (1Jn 5,4) V moči te vere je ženska vztrajno prosila našega Gospoda za pomoč in jo tudi izprosila. Naj Bog vse prerodi in vsem podeli vero, ki premaga svet,  torej vero, kakršno je prejela kánaanska žena .

Vir veselja

Bog je neizčrpen vir veselja. Imeti njega, pomeni imeti vse.

~ Thomas Watson

Biblija razlaga sama sebe

Če je Sveto pismo končni  standard  v vseh zadevah, potem mora biti  tudi končni  standard glede svoje lastne interpretacije. 

~ dr. Jason Lisle

Če je teologija ločena od Kristusa

Zato je vsa teologija, ki je ločena od Kristusa, ne le jalova in zmedena, ampak tudi nora, varljiva in ponarejena. Kajti, čeprav filozofi včasih izustijo sijajne izreke,  je v le-teh  nekaj kratkotrajnega, večkrat celo pomešanega z zlobnimi in zmotnimi mnenji. 

~ Jean Calvin

Kristjan in greh

Greh in Božji otrok sta nekompatibilna.Lahko se občasno srečata, ne moreta pa sobivati v harmoniji.

~ John Stott