Božja volja in mi

Védenje, da se v Božjem svetu nič ne zgodi mimo Božje volje, je zastrašujoče za brezbožne, svete pa pomirja.

~J. I. Packer

V. Ošlak o "stati in obstati"

Kaj pomeni »stati in obstati« pred Bogom? Vemo, kaj pomeni stati in obstati pred človeškim sodiščem, če smo soočeni z veliko krivdo, a nimamo zagovornika, ki bi branil našo stvar. Nekaj čisto drugega pa je, kako more človekova duša, ki ob smrti zapusti telo in se dvigne k Stvarniku in se pred njim sooči z vso svojo krivdo in obtožbo, kako more duša, ki ne more ničesar utajiti ali skriti in nikogar več podkupiti, se na nikogar in na nič izgovarjati, stati in obstati pred najvišjim Sodnikom, ki ne gleda na osebo, ampak na dejstva? To je največje vprašanje za vsakega človeka in za vsak narod. In to pomenita Trubarjevi besedi »stati in obstati«. 

(Vinko Ošlak, iz uvoda v Trubarjevo pridigo o veri)

S spletne strani Trubarjevega foruma lahko snamete celotno Trubarjevo pridigo o veri v stari in sodobni slovenščini (v pdf obliki), tam pa lahko v teh "koronanih" časih najdete še marsikaj zanimivega. 

KLIK za dostop do TRUBARJEVEGA FORUMA >>> 

Luč sveta

Spet jim je Jezus spregovoril: "Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja." 13 Farizeji so mu tedaj rekli: "Ti pričuješ o sebi. Tvoje pričevanje ni resnično." 14 Jezus je odgovoril in jim rekel: "Tudi če jaz pričujem o sebi, je moje pričevanje resnično, ker vem, od kod sem prišel in kam grem. Vi pa ne veste, od kod prihajam in kam grem. 15 Vi sodite po mesu, jaz ne sodim nikogar. 16 Če pa sodim jaz, je moja sodba resnična, ker nisem sam, temveč sva jaz in Oče, ki me je poslal. 17 Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh ljudi resnično. 18 Jaz sem, ki pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni." 19 Tedaj so mu govorili: "Kje je tvoj Oče?" Jezus je odgovoril: "Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta."20 Te besede je spregovoril pri zakladnici, ko je učil v templju. In nihče ga ni prijel, ker še ni prišla njegova ura.

 21 Jezus jim je spet rekel: "Jaz odhajam in iskali me boste, in umrli boste v svojem grehu. Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti." 22 Judje so tedaj govorili: "Si bo mar vzel življenje, da pravi: 'Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti.'" 23 In govoril jim je: "Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj. Vi ste od tega sveta, jaz pa nisem od tega sveta. 24 Zato sem vam rekel: 'Umrli boste v svojih grehih.' Če namreč ne boste verovali, da jaz sem, boste umrli v svojih grehih."  

(Jn 8,12-24)

Ko se je Jezus   skupini Judom predstavil kot luč sveta in poudaril pomen hoje za njim, so ga farizeji obtožili, da on pričuje o sebi in da zato njegovo pričevanje  ni resnično. Pri tem  so bili slepi na  zelo pomembno stvar, torej, da niso imeli opraviti z navadnim človekom, ampak z Bogo-človekom. Zato jim je naš Gospod upravičeno odgovoril, da je njegovo pričevanje resnično, četudi pričuje sam o sebi. Kot Bog in človek je zmožen objektivno pričevati o sebi. Jezus je vedel, od kod je prišel in kam gre, farizeji pa tega niso vedeli, ker niso verovali vanj. Njihova sodba o Jezusu je bila zunanja in zato površna. Pred sabo so videli navadnega človeka. 

 Ta vrsta sodbe je tudi danes močno  razširjena. Za razliko od farizejev, ki so imeli Jezusa za  nevarnega šarlatana, ali celo obsedenca,  so danes mnogi ljudje pripravljeni priznati, da je bil naš Gospod dober in velik človek, nekateri ga imajo celo za celo velikega preroka, niso pa ga pripravljeni priznati za Gospoda in Odrešenika. 

Jezus  je farizejem odgovoril, da je njegova sodba resnična, ker zanj pričuje  njegov Oče, ki ga je poslal. Ker je Oče njegova priča, je Kristusovo pričevanje zakonito, kajti tisti, ki ima Boga za pričo, ne potrebuje ničesar več. Toda farizeji niso razumeli poante Jezusovega pripovedovanja. Mislili so namreč, da govori o svojem zemeljskem očetu. Ravno zato so ga v v. 19 spraševali, kje je njegov Oče.  To vprašanje je vsebovalo še eno slabo prikrito bodico. Znano je bilo namreč, da je Jožef samo njegov krušni oče, Jezusa pa so imeli za nezakonskega. Zato jim je naš Gospod odvrnil, da ne poznajo ne njega ne njegovega resničnega Očeta. 

Ko jim je rekel, da odhaja in da bodo umrli v svojem grehu, ga spet niso razumeli. Menili so, da govori o samomoru ali čem podobnem. Zato jim je razložil, da bodo umrli v svojem grehu, če ne bodo verovali vanj. To je pravzaprav bistvo tega odlomka. Vsi ljudje smo namreč po naravi grešniki, in si zaslužimo večno pogubljenje, Jezus  pa je tisti, ki nas rešuje pred peklensko pogubo. Toda, če hočeš biti rešen, moraš najprej verovati vanj.

Jezus Kristus je  Božji Sin in popoln Odrešenik. Verovati vanj pomeni imeti večno življenje.  On se je utelesil in postal človek. Kot človek je živel popolno življenje v poslušnosti svojemu nebeškemu Očetu.  Ko je prišla njegova ura, je žrtvoval svoje življenje za grehe ljudi. Po treh dneh, ga je Bog Oče obudil od mrtvih, s čimer je potrdil, da je Jezus  resnični Mesija.  Sam Jezus je povedal o sebi:  " Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Kdor pa vanj ne veruje, bo umrl v svojem grehu in na njem bo ostala Božja jeza (cff. Jn 3,36. 8,24).  

Ali veruješ vanj? 

Očrt sodobnega uma

 

Carl Trueman je podal v svojem predavanju, ki ga je imel na Moorovem koledžu v Sydneyu, analizo miselnosti sodobnega človeka v razvitem zahodnem svetu in posameznih sestavin te miselnosti: psihologizacija, tehnologizacija, estetizacija in antihistoričnost... 

V Angliji rojeni dr. Carl Trueman  je teolog in cerkveni zgodovinar, ki trenutno predava na Grove City koledžu v Pensilvaniji (ZDA).

Efektivna molitev

Efektivna molitev je sad odnosa z Bogom, ne tehnika za doseganje blagoslovov. 

~D. A.  Carson

Kristus na prvem mestu

Avstralski pastor Barry Manuel pojasnjuje na temelju odlomka iz Pisma Kološanom 1,15-20, kaj pomeni  imeti Jezusa na prvem mestu in zakaj je to pomembno. 

Utelešenje našega Gospoda

B. E. Murillo: Oznanjenje (detajl). Vir: Wikimedia

Izpovedujemo torej, da je Bog izpolnil obljubo, ki jo je bil dal očetom po ustih svetih prerokov, ko je poslal v času, ki ga je sam določil, svojega edinorojenega in večnega Sina. Sin si je nadel podobo služabnika in postal podoben človeku, ko je privzel resnično človeško naravo, z vsemi njenimi slabostmi, razen greha ter bil po moči Svetega Duha in brez posredovanja moškega spočet v telesu blažene device Marije. Ni privzel le človeške telesne narave, ampak tudi pravo človeško dušo, da je postal pravi človek. Ker je duša enako pogubljena kot telo, je moral privzeti nase oboje, da bi oboje odrešil. Zato v nasprotju s krivoverstvom anabaptistov, ki zanikajo, da bi Kristus od svoje matere privzel človeško meso, izpovedujemo, da je postal Kristus deležen mesa in krvi človeških otrok, da je po mesu sad Davidovih ledij, rojen iz Davidovega semena po mesu, sad telesa device Marije, rojen iz žene, Davidov potomec, korenina Jesejeva, Judov potomec, ki po mesu izvira iz judovskega ljudstva, Abrahamovo seme, saj je privzel Abrahamovo seme in bil v vsem enak bratom, razen v grehu. Zato je resnično naš Emanuel, kar pomeni Bog z nami.

(Belgijska veroizpoved, 18. člen)

Apostolov zagovor

Evangelij ni osebno sporočilo apostola Pavla, ampak Božje sporočilo, ki smo ga prejeli preko Pavla.  Derek Thomas je v oddaji na spodnji povezavi pojasnil, zakaj lahko zaupamo apostolskemu pričevanju evangelija Jezusa Kristusa. 

Dostop do oddaje na Ligonier Ministries >>>

 

Sredi problemov

Ko se enkrat zaveš, da je tvoj glavni posel, zaradi katerega si tukaj,  poznati Boga, se uredi večina tvojih problemov. 

~J. I. Packer

Uprimo oči v Jezusa

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. 23 In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. 24 Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. 25 Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. 26 Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: "Prikazen je." Od strahu so zavpili. 27 Jezus pa jim je takoj rekel: "Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!" 28 Peter mu je odgovoril in rekel: "Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi." 29 On mu je dejal: "Pridi!" In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. 30 Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: "Gospod, reši me!" 31 Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: "Malovernež, zakaj si podvomil?" 32 In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. 33 Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: "Resnično si Božji Sin."  (Mt 14,22-33)

Zgornji primer iz Evangelija po Mateju najdemo tudi v Markovem (Mr 6,45-52) in Janezovem (6,15-21) evangeliju, najbolj podrobno pa ga je opisal ravno Matej. Ta dogodek se je zgodil neposredno po Jezusovi čudežni pomnožitvi kruha, ko je bilo nasičeno pet tisoč mož, poleg teh pa še mnogo žena in otrok. To pomnožitev obravnavajo vsi štirje evangelisti. 

Ko se je množica najedla, je torej Jezus poslal učence s čolnom na drugo stran Genezareškega jezera, sam pa je poslal ljudi domov in šel na bližnjo vzpetino molit. Jezus ni le pravi Bog, ampak je tudi pravi človek in kot človek je tudi on čutil potrebo po molitvi k nebeškemu Očetu. 

Genezareško ali Galilejsko jezero je znano po hitrih in dramatičnih vremenskih spremembah. Te nastanejo tako, da se  hladen in težji zrak  z gora, ki ležijo vzhodno od jezera, nenadno spusti nad jezero in izpodrine toplega, ki je lažji. V takem primeru pride do hudih viharjev. Nekaj podobnega se je zgodilo v Mt 14, 24. Učenci so bojevali težak boj z valovi, ob četrti nočni straži, to je čas med 3. in 6. uro zjutraj pa so se še dodatno prestrašili "prikazni", ki je hodila po vodi. Naš Gospod se jim je hitro odzval ter jih opogumil. Peter je bil še posebej opogumljen, zato si je tudi sam zaželel malce sprehoda po gladini jezera. Nekaj časa je šlo, potem pa ga je prestrašil veter in začel se je potapljati. Jezus mu je pomagal in ga pograjal. 

Peter je naredil enako napako, ki jo tudi mi zelo radi, celo vsakodnevno ponavljamo. Pred njim je bil Jezus, okoli njega pa so bile neprijetne in nevarne okoliščine. Namesto, da bi svoj pogled usmeril na našega Gospoda, se je oziral na okoliščine, torej na vihar. Zato je klecnil in se začel potapljati. Tudi mi v vsakdanjem življenju preradi usmerimo svoj pogled z Jezusa na okoliščine. Trenutno je naš največji problem korona virus, ki razsaja okoli nas in je do tega trenutka v naši domovini okužil že najmanj  383 ljudi. Prav je, da se usmerimo na ta problem, toda naša prioriteta mora biti Jezus. Ozirajoč se nanj bo dobilo tudi ukvarjanje s to epidemijo svoje ustrezno mesto v našem življenju. Nenazadnje nas k temu zavezuje tudi zapoved ljubezni do bližnjega (cf. Lk 10,27-37).

Pa še eno napako zelo radi delamo, to je, da se v življenju osredotočamo na svoje grehe, kar škodi naši veri. Kristjan ne sme biti osredotočen le na svoj greh, kajti Bog ni  tisti, ki bi ga kar naprej spominjal nanj, ampak hudič. Preden pademo v zanko, nas hudič zapeljuje in nam slika greh v najzapeljivejših barvah, ko pa zgrešimo, nas obtožuje. Tako postane greh tista nesrečna okoliščina, ki nas vleče proti dnu. Preradi pozabljamo, da je bil Jezus predan v smrt za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Zato pravi apostol Janez:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen," (Jn 1,8.9) pisec Pisma Hebrejcem pa: "Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali." (Heb 12,2.3)  Sveto pismo nam jamči, da je priznan greh tudi odpuščen greh, osredotočenost na našega Gospoda pa nas varuje pred grehom.

Zatorej imejmo ves čas oči uprte v našega Gospoda!

V časih stiske

Božje ljudstvo je bilo nekoč že obkoljeno, in se ni imelo kam obrniti.  Danes je odgovor isti, kot ga je dal Mojzes ljudstvu na poti med Migdólom in morjem: "Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo danes nakloni  GOSPOD."  (2Mz 14,13)

~Chris Larson

Odprimo Biblije!

Večina kristjanov ima več Svetih pisem, a ne ve, kaj z njimi početi, hkrati pa ve zelo malo, kaj v njih piše. 

~Sinclair Ferguson

Brezplačna gradiva

V času, ko razsaja koronavirus in so mnoge cerkve zaprte, biblične skupine in nedeljske šole pa odpovedane, nudi organizacija Ligonier Ministries na stotine brezplačnih gradiv za svetopisemsko proučevanje in rast v veri.  Gradiva je možno poslušati ali brati preko aplikacije, ali neposredno s spleta. Ta možnost bo predvidoma trajala do konca junija.

Aplikacija za telefone >>

Povezava do spletnih gradiv  >>

Namen molitve

Temeljni namen molitve ni ukloniti Božjo voljo moji volji, ampak mojo voljo vplesti v njegovo. 

~Timothy Keller

Fasada pobožnosti

Bolj ko kultiviramo religijo, ki temelji na vzdrževanju zunanjega videza, bolj postaja fasada pobožnosti naša tolažba namesto Kristusa. 

~William Boekestein

Dopustiti besedi, da deluje

Božji besedi moramo dopustiti, da se z nami sooči, da vznemiri našo brezskrbnost, da spodkoplje naše samozadovoljstvo ter poruši naše mišljenjske in vedenjske vzorce. 

 ~John Stott

Jezus - luč sveta

Spodaj obravnavani dogodek je opisan v 9. poglavju Evangelija po Janezu, govori pa o tem, kako je naš Gospod dal vid sleporojenemu človeku in o posledicah tega dejanja.

Ljudje tistega časa so bili na splošno prepričani, da zboliš, ali postaneš invalid, ker si grešil ti ali tvoji starši. Te vrste prepričanje mnogokje srečamo tudi dandanes. Ker ljudje zelo radi poskušamo poiskati vzroke za neko stvar,  je povsem razumljivo, da so učenci vprašali Jezusa: "Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" (Jn 9,2)  Dobili so odgovor, ki ga bržkone niso pričakovali: "Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta." (Ibid. vv. 3-5) Ljudje vedno skušamo priti do dna stvarem, ki se dogajajo okrog nas ali v nas, kar ni samo po sebi nič narobe. Problem pa nastane, ker  pri tovrstnem sklepanju velikokrat pridemo do napačnih zaključkov.  Bolezen, invalidnost,  trpljenje in nasploh zlo so stvari, na katere po navadi ne najdemo pravega odgovora. O tem se kahko zelo dobro poučimo iz  Jobove knjige.

Jezus je učencem odgovoril, da ni grešil niti sleporojeni niti njegovi starši, temveč je slep zato, da se na njem razodenejo Božja dela. Naš Gospod je bil poslan na svet, da opravlja dela, ki mu jih je določil Oče.  Jezus je luč sveta, on se je razodel  kot "resnična luč,  ki razsvetljuje vsakega človeka". (Jn 1,9) V zgornjem kratkem Jezusovem sporočilu se kar trikrat pojavi nekaj v zvezi z delom: dela, delati. Je bila to morda aluzija na to, da se je dogodek odvijal na soboto, ko se ni smelo delati?  Mislim, da to drži. Jezusovi kritiki so bili nezadovoljni vsakič, ko je naš Gospod koga ozdravil na soboto. Ampak tokrat je ušpičil še nekaj hujšega, naredil je blato. Judom je, skladno z njihovim izročilom, ne toro (postavo!),  ob sobotah prepovedano pljuvati na prah, ker se pri tem naredi blato. Pljuniti smejo na kamen ali skalo, nikakor pa  na prah ali prst. Ampak Jezus je storil ravno to: pljunil je na prah in iz tega naredil blato, s katerim je sleporojenemu pomazal oči in ga poslal k vodnjaku Siloamu, naj si tam izmije blato. Ko je slepi to storil, je spregledal (ibid. vv. 6.7).

Ozdravljenje sleporojenega  je povzročilo val razburjenja. Nekateri so se nad dogodkom navduševali, spet drugi so bili jezni, ker so bili prepričani, da je "delanje blata"  pomenilo kršitev zapovedi sobotnega počitka. Farizeji so najprej zaslišali ozdravljenega, za njim pa tudi njegove starše. Starši so se bali povedati, kako je prišlo do ozdravljenja, ker je krajevna judovska skupnost sklenila, da izobči vsakogar, ki bi Jezusa priznal za Mesija. Slepega, ki je spregledal,  so nato farizeji še enkrat zaslišali. Zaslišanje, ki je sledilo, se mi zdi zelo zanimivo, zato ga navajam, kot je zapisano v evangeliju: 

Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: "Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik." 25 On pa je odgovoril: "Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim." 26 Tedaj so mu rekli: "Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?" 27 Odgovoril jim je: "Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?"  28 In ozmerjali so ga in mu rekli: "Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. 29 Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je." 30 Mož jim je odvrnil in rekel: "To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. 31 Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in uresničuje njegovo voljo, tega usliši. 32 Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. 33 Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti." 34 Odgovorili so in mu rekli: "Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?" In vrgli so ga ven.     (Ibid. vv. 24-33)
                                                                                                                                 

Farizeji so morali biti ob tem ozdravljenju precej zmedeni, saj so so gledali na Jezusa kot na grešnika, kakršnih Bog ne uslišuje. Ozdravljeni jim je odvrnil, da sicer ne ve, ali je Jezus grešnik, zelo dobro pa ve, da je ozdravel po Jezusovi zaslugi. Farizeji so se obnašali popolnoma zakrknjeno in niso hoteli priznati, kaj se je dejansko zgodilo. Ker niso imeli nobenega pametnega argumenta, da bi ovrgli očitno dejstvo, ki se je zgodilo, so uporabili argument moči in človeka vrgli ven. Dokaz, da ni nujno, da tisti, ki vidijo, tudi verujejo. Ti ljudje so bili tako zabubljeni v svojo religijo, da so bili slepi za vso stvarnost, okoli njih.

Potem je Jezus poiskal tega človeka  in ozdravljeni je sprejel vero vanj. Jezus je nato rekel: "Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo." (Ib. v. 39) S tem ni mislil dobesednega videnja in dobesedne slepote, ampak slepoto, ki je hujša od telesne slepote: duhovno slepoto. Nekateri farizeji, ki so bili pri njem in so ugotovili, o čem govori Gospod, so ga vprašali: "Smo morda tudi mi slepi?" (Ib. v. 40) On pa jim je odvrnil: "Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: 'Vidimo,' vaš greh ostane." (Ibid. v. 41) Videli so, a očitno niso verovali, so se pa hvalili s tem, da vidijo. Religija lahko zaslepljuje toliko kot brezboštvo, včasih še bolj.

Jezus Kristus je luč sveta. Sv. Pavel je  zapisal:  "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz."  (1Tim 1,15)  Jezus pa pravi na drugem mestu   laodikejski cerkvi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Raz 3,20)  Kakšen je tvoj odziv na njegovo ponudbo?

Univerzalna odrešitev?

Nauk o univerzalni odrešitvi, ki mu  v anglosaškem  svetu pravijo univerzalizem, je zelo stara herezija, skoraj tako kot krščanstvo. Med znane predstavnike tega naziranja sodita Origen in Karl Barth. Ameriški teolog dr. Michael McClymond je nedavno napisal knjigo o zgodovini tega nauka, ki nosi naslov The Devil's Redemption: A New History and Interpretation of Christian Universalism (Odkupitev hudiča: Nova zgodovina in interpretacija krščanskega univerzalizma).  O vsebini in problematiki te knjige se je z njim pogovarjal dr. R. Scott Clark.  Pogovor lahko poslušate na spletni strani WSC. 

KLIK za dostop do pogovora >>>

Posvečenje

Posvečujeta te svež spomin in vera, da si opravičen po tistem, kar je Jezus zate storil na križu. 

~David Powlison

Božja volja in mi

Božja volja ni dodatek k tvojemu življenju. Je smer, ki jo izbereš. Ali se postaviš v vrsto z Božjim Sinom ali kapituliraš pred načeli, ki vladajo preostalemu svetu.

~Elizabeth Elliot

Je krščanstvo škodljivo?

Naloga države je zagotoviti ljudem osnove za dobro življenje. Kaj pa pomeni ta pojem dobro življenje? Pred drugo svetovno vojno in še malo po njej, so si pod to besedno zvezo predstavljali izpolnjevanje dolžnosti, kot je starševska dolžnost in podobno. Potem pa se je to pojmovanje  spremenilo.  Danes enačimo pojem dobrega življenja z osebno srečo, samouresničevanjem in kar je še takega. Na veliko se govori o pravici do sreče. V razvitih zahodnih demokracijah je prišla v osredje pravica do sreče posameznika, tako da se je v njih država spremenila v terapevtsko državo.  Če hočeš zagotoviti popolno srečo posameznikov, moraš preprečiti, da bi bil kdo med njimi čustveno prizadet.  Nekateri trdijo, da je krščanstvo škodljivo, ker lahko s svojimi nauki povzroči psihične travme pri določenih skupinah ljudi, predvsem tistih iz vrst  LGBTQ. Tako smo se znašli na področju svobode govora ter religije. Konec koncev pomeni vsako omejevanje teh dveh svoboščin tudi   konec liberalne demokracije kot take.

Kako je s temi stvarmi, nam v zgornjem videu pripoveduje dr. Stephen Chavura. Ne, on ni teolog niti duhovnik ali pastor, o  njem pa lahko več preberete tukaj.

V življenjskih viharjih

Jezus je tisti, ki lahko umiri viharje v naših življenjih, saj je prav On tisti, ki nas osvobaja greha, smrti in pekla. 

~Doug Ponder

Brez sramu

V zgornjem videu lahko poslušate govor, ki ga je imel Martyn Iles na konferenci na temo Not ashamed (kar sem poslovenil v Brez sramu), nanaša pa se na vizjavo apostola Pavla v Pismu Rimljanom, ki se glasi: "Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16)  Kaj se je sploh spremenilo v družbi od časa starega Rima?  Nič bistvenega, kajti ljudje še vedno "s svojo krivičnostjo dušijo resnico." (Rim 1,18). Sicer pa se prepričajte sami.

Odrešenik sveta

Jakobov studenec danes. Vir: The National

Moje premišljevanje se nanaša na besedilo, ki je zapisano v Evangeliju po Janezu 4,4-42.

Judje so se izogibali območju, na katerem so živeli Samarijani, če so se le mogli. Pravzaprav niso hoteli imeti nobenega opravka s Samarijani, ki so bili v etničnem pogledu mešanica ostanka starih Izraelcev in mezopotamskih priseljencev, ki jih je po zlomu severnega kraljestva Izrael  poslal tja asirski kralj. Imeli so svojo Toro in so bili za Jude obredno nečisti.

Ob neki priložnosti se je naš Gospod odprtavil na pot  iz Judeje v Galilejo (cf. Jn 4,3). Ni se odločil za daljšo pot, po kateri bi lahko obšel Samarijo, ampak je šel po bližnjici. Pismo pravi: "Moral je iti skozi Samarijo." (Jn 4,4)  V kakšnem smislu je moral iti tam skozi? Glede na to, da je obstajala tudi druga pot, ni moral iti ravno skozi Samarijo. Zato je bolj logična razlaga je, da je Jezus "moral iti ravno po navedeni poti", rezultat suverene in previdnostne Božje volje, ki je imela prav določen namen.

Ko je prišel v kraj Sihár (verjetno današnji Nablus, kjer še danes živijo Samarijani), se je ustavil pri Jakobovem studencu (cf. ib. v. 5).  Tedaj je prišla tjakaj zajemat vode neka Samarijanka.  Naš Gospod jo je na njeno veliko presenečenje nemudoma ogovoril, rekoč: "Daj mi piti!" (ib. v. 7) Presenečenje je bilo popolno, kajti v tistem času noben Jud ne bi prosil Samarijana (pa še ženske povrhu) za kozarec vode, saj bi se s tem obredno onečistil!  Začetnemu presenečenju je sledil nadvse zanimiv dialog. Žena je odgovorila: "Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?" (ibid. v. 9) Res je, nobene  za Juda versko opravičljive logike ni bilo v tej Jezusovi zahtevi. Ji je pa zato  Jezus podal zanjo zelo nenavaden odgovor: "Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti,' bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode." (ib. v. 10)  Le o kakšni živi vodi je govoril, ko pa revež niti do navadne vode ni mogel priti? "Uf," si je najbrž mislila ženska, "Še ena nelogičnost!" in mu ironično odvrnila: "Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo?  Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?" (ib. vv. 11.12) Res je, le od kod temu človeku živa voda? Le za koga se ima? Je mar večji kot očak Jakob, začetnik Izraelovega rodu, ki je ta vodnjak namenil svojemu sinu Jožefu ter njegovemu rodu?  Konec koncev je bila tudi Samarijanka, enako kot Judje, Jakobova potomka, česar se je tudi zavedala.  Toda Jezus je ostal še naprej skrivnosten: "Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen.  Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje." (ib. vv. 13.14)  Ženska je še naprej ostala nejeverna in mu je, ne brez ironije dejala: "Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat." (ib. vv. 15) Najbrž je hotela reči: "Če že govoriš, da imaš nekje skrito tisto živo vodo, pridi z njo na plan in mi jo daj, da se mi ne bo več treba mučiti in dan za dnem vlačiti polnih vrčev s tega studenca!"  Toda Jezus je preobrnil pogovor v drugo smer: "Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!" (ib. v. 16) Ženska mu je prostodušno in po pravici povedala: "Nimam moža." (ib. v. 17a) Nato ji je Jezus razkril resnico o njenem zasebnem življenju: "Dobro si rekla: 'Nimam moža'; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala." (ib. vv. 17b.18)  Ženska se je znašla v nerodni situaciji, saj so prišla na plan neprijetna dejstva, ki so jo bremenila, poleg tega je bil ta žejni Jud očitno prerok, zato pa je tokrat skušala žena preusmeriti pogovor  na popolnoma drugo tematiko, takšno bolj "duhovno": "Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu." (ib. vv. 19.20) Ženska je pravilno ugotovila, da ima opravka z neke vrste prerokom, nakar je hitro preskočila z moralnega področja, kjer jo je prizemljil Jezus (postava!),   preskočila na ceremonialno področje, kjer sta način in oblika čaščenja pomembnejši od same vsebine. Toda naš Gospod je šel mimo tega in ji  povedal, da prihaja ura, ko ne bodo več častili  Boga izključno na tem ali onem, pravem ali napačnem   mestu. Res je sicer, da je bilo judovsko čaščenje tisto pravo, pa tudi odrešenje prihaja od Judov.  Celotno Pismo Stare zaveze, ki govori o odrešenju, prihaja od Judov, pa tudi Mesija je izšel iz judovskega ljudstva, ne iz samarijanskega. Toda Jezus je tudi rekel: "Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče." (ibid. v. 23) S tem je ženi oznanil začetek nove dobe, ki je nastopila s prihodom Kristusa - Mesija. Ženi se je začelo svitati, a še vedno ni v polnosti doumela, kaj ji je povedal Gospod: "Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil." (ib. v. 25) Tedaj se ji je Jezus do konca razodel:   "Jaz sem, ki govorim s teboj." (v. 26)  Žena je odložila vrč in šla veselo povedat v mesto: "Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?" (ib. v. 29) Mnogi meščani  so šli za ženo, nekateri so začeli verovati vanj že zaradi ženinih besed (cf. ib. 39). Prosili so ga, naj ostane pri njih, in je ostal dva dni ter jim govoril. Število vanj verujočih  se je  povečalo, nekateri pa so na koncu rekli ženi: "Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta." (ibid. v. 42)

Zgodba samarijanske žene in njenih rojakov se je potem še velikokrat ponovila. Pristno soočenje z Jezusom Kristusom nikogar ne pusti hladnega. V svojem naravnem stanju sicer bežimo pred njim, pri čemer znamo biti tudi začudeni: "Zakaj se ukvarjaš z mano?", ironični: "Le od kod temu živa voda?", morda celo sarkastični; takoj ko nam pokaže naš greh, hitro zamenjamo temo pogovora: "Ah, le zakaj je treba Boga častiti ravno na ta način? Kaj pa ubogi črnčki v Afriki? Le zakaj je toliko trpljenja v svetu?" Vse to so sicer zanimiva in dobra vprašanja, ne dajo pa nam prav nobenega odgovora na našo lastno potrebo po odpuščanju grehov in po odrešitvi duše. Jezus je tisti, ki rešuje, a pri tem ne moralizira: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15)  To je spoznala samarijanska žena, to so spoznali mnogi njeni rojaki.

Imaš tudi ti to spoznanje?

Evangelij ni le za Jude, je tudi za Samarijane ter za vse narode in ljudstva tega sveta. Kdor veruje v Gospoda Jezusa, ne bo pogubljen. On sam nam namreč zagotavlja: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

Nasprotovanje v Angliji

Voditelji določenih krščanskih organizacij v Veliki Britaniji so predlani povabili Franklina Grahama, da bi v različnih mestih izvajal evangelizacijo, toda verniki se na vsakem koraku soočajo z nasprotovanjem. Toda stvari so vseeno stekle in to v nasprotju s pričakovanji nekaterih...

Od kod ideja pravičnosti?

Moj argument proti Bogu je bil, češ,  vesoljstvo  je videti tako kruto in nepravično. Toda, od kod mi ideja o pravičnem in nepravičnem? …  S čim sem primerjal vesoljstvo, ko sem ga imel za nepravično? … Seveda bi lahko to svojo idejo o pravičnosti zavrgel, češ, da  gre le za osebno idejo, ki je zrasla na mojem zelniku.  Toda, če bi to storil, bi se porušil tudi moj argument proti Bogu, kajti pogojen je bil z izjavo, da je svet zares nepravičen, ne pa s tem, da ni po volji mojim osebnim  kapricam…  Ateizem se je posledično izkazal kot preveč enostaven.

~ C. S. Lewis

Naš problem

Naš problem je, da [Jezusa] ponavadi najdemo znotraj kakega denominacijskega, oziroma krščanskega geta. Z njim se srečamo nekje na obrobju, in ko ga na kratko vidimo, ga naslikamo z nekaj kratkimi potezami.  Leva iz Judovega rodu pomanjšamo v mucka, ker na osnovi našega  razumevanja  nismo takoj zmožni  izdelati širših definicij.

~Calvin Miller

Krščanskost brez služenja

Krščanskost brez služenja je kot drevo brez sadu. 

~Gustav Heinemann

(Stati inu obstati 30/19, s. 195. Prev. Marko Kerševan)

Greh in kristjan

Noben Božji otrok ne greši do te mere, da ne bi mogel dobiti odpuščanja. 

~John Bunyan

Preizkušan kakor mi

Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, 2 hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. 3 Hudič mu je rekel: "Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh." 4 Jezus mu je odgovoril: "Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha." 5 Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta 6 in mu rekel: "Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. 7 Če torej mene moliš, bo vsa tvoja." 8 Jezus mu je odgovoril: "Pisano je:

Gospoda, svojega Boga, môli

in njemu samemu služi!"

9 Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: "Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; 10 kajti pisano je:

Svojim angelom bo zate zapovedoval,

da te obvarujejo

11 in:

Na rokah te bodo nosili,

da z nogo ne zadeneš ob kamen."

12 Jezus mu je odgovoril: "Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!" 13 Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa.

(Lk 4,1-13)

Zgornji dogodek omenjajo vsi trije sinoptični evangeliji, pri čemer ga Marko omenja samo mimogrede, Matejev opis je identičen Lukovemu, s to razliko, da je v njiju zamenjan vrstni red druge in tretje preizkušnje. 

Naš odlomek nam pripoveduje o dogodkih, ki so sledili Jezusovemu krstu. Če se vrnemo v predhodno, tretje poglavje, lahko vidimo, da se je ob Jezusovem krstu na našega Gospoda spustil Sveti Duh, z neba pa so se zaslišale besede Boga Očeta: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje." (Lk 3,22) Omenjenemu dogodku pravimo teofanija ali Božje razglašenje. 

Na začetku četrtega poglavja odvede Sveti Duh Jezusa v puščavo, kjer se je nato  naš Gospod postil štirideset dni in štirideset noči. Sveto pismo tudi piše, s kakšnim namenom ga je Duh odvedel: da bi ga hudič skušal (cf. Lk 4,1). Dejansko je nebeški Oče tisti, ki ima nadzor nad celotnim stvarstvom, da, celo nad demonskimi silami. On je bil tisti, ki je dopustil, da je bil njegov ljubljeni Sin skušan.

Štirideset dni posta v puščavi je v Jezusovem želodcu zagotovo povzročilo silno potrebo po hrani. In ravno v tistem, tako rekoč "pravem",  trenutku se ga je lotil skušnjavec: "Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh." (Lk4,3)  Za nekoga, ki je stradal   štirideset dni in štirideset noči je to zagotovo utegnila biti zalo mamljiva ponudba, zlasti še, ker jo je bil povrh vsega tudi zmožen uresničiti.  Kamnov v puščavi pa je  toliko, da bi bilo zanj  samega preveč kruha. Torej bi lahko s tistim kruhom nahranil tudi mnoga lačna usta, celo ves svet  in tako postal v očeh ljudi pomemben, kar je še ena na oko privlačna  ideja. Toda to je bilo v popolnem nasprotju z Jezusovim načinom: on ni nikoli uporabljal svojih božanskih zmožnosti  za lastno korist, oziroma za zadovoljitev svojih lastnih potreb. Celo na križu ne, ko se mu je je množica  posmehovala: "Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: 'Božji Sin sem.'" (Mt 27,42.43) S svojimi božanskimi zmožnostmi ozdravljanja, čudežev itn.  je  pomagal edinole drugim. Jezus je torej odvrnil skušnjavcu: "Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha."  (v. 4).  Matej 4,4  tu dodaja: "...ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust." Gre za  besedilo, zapisano v 5Mz 8,3. 

Nato je hudič odvedel Jezusa nekam na  visoko in mu ponudil oblast nad vsemi političnimi sistemi tega sveta: "Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja." ibid. vv. 6,7) Satan mu je ponudil nekaj, s čimer sicer dejansko upravlja, saj ga Sveto pismo imenuje vladar (ali vojvoda v Chráskovem prevodu) tega sveta (cf. Jn 12,31. 14.30.16.11) Vendar je njegova oblast relativna, kar pomeni, da jo omejuje Božja volja in je vezana na Božjo dopustitev. Jezus ga je odgnal še z enim  biblijskim navedkom: "Pisano je:Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!" (ibid. v. 8. Cf. 5Mz 6,13. 10,20 )  

Skušnjavec se seveda ni kar takoj predal, zato je ponesel Jezusa  na vrh jeruzalemskega templja  in mu predlagal: Skušnjavec se seveda  ni kar takoj vdal, ampak je Jezusa ponesel na jeruzalemski tempelj in mu predlagal: "Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol;  kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen." (ibid. vv. 9-11)  Hudič zna biti, če je treba,  nadvse "superduhoven". Zelo  lepo zna citirati Biblijo, seveda v kontekstu, ki odgovarja njemu in na način, ki mu je všeč. Navedek je vzel iz Psalma 91, 11.12, pri čemer pa je izpustil drugo  polovico 11. vrstice in s tem popačil pomen. Celotno besedilo obeh vrstic se namreč  glasi: "Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen."  Ti vrstici ne govorita o neki superduhovnosti, ampak o življenju vernika v Božjem zavetju, kar odseva iz celotnega besedila 91. psalma. Jezusovo skakanje s tempeljske strehe bi bilo seveda spektakularna stvar. Verniki, ki so bili v templju bi imeli kaj videti!  Ampak Jezusu ni bilo do spektakularnosti. Skušnjavca je zavrnil z besedami: "Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!" (Lk 4,12) vzetimi iz 5Mz 6,16. (vv. 5.6) .  Hudič je nato po treh neuspešnih preizkušnjah za določen čas odstopil od Jezusa. 

Če dobro pogledamo, je šlo pri  vseh skušnjavah za zadovoljitev potreb Jezusovega človeškega jaza, v prvem primeru  za zadovoljitev osnovne človekove potrebe po hrani.  Zadovoljitev potrebe po hrani je stvar, ki sama po sebi ni slaba, ampak čisto normalna in dobra. Satan je  skušal izkoristiti Jezusovo trenutno telesno slabost in je napadel na področju, ki je sicer človeško povsem  normalno. Toda če  bi se Jezus vdal, bi sicer postal na nek način pomemben, saj bi pridelal enormne količine kruha,  toda takšna pomembnost ni bila v Božjem načrtu. Enako ni bila v Božjem načrtu nobena magična bližnjica, po kateri bi se Jezus uveljavil. 

Obvladovati politične sisteme je želja, ki se ji tisti, ki dejansko  imajo to možnost, kar ne morejo upreti.  Jezus se je tudi v tem primeru uprl skušnjavcu, zavedajoč se, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta (cf. Jn 18,36), da pa je po drugi strani večje in močnejše od vseh političnih, ekonomskih in drugih vladavin tega sveta. Za razliko od Adama Jezus kot človek ni klonil pred mamljivimi skušnjavami hudiča, zaradi česar pravi Sveto pismo: "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15) Želja po obvladovanju je zelo močna stvar, ampak Jezus se ji je odpovedal, saj je prišel na svet kot tisti, ki služi. 

Pri skušnjavi, ki jo navaja Luka na tretjem mestu, gre za skušnjavo samouresničitve, ki je danes tako zelo popularna. Biti spektakularen in popularen! Narediti nekaj tako velikega, ali pa neumnega in šokantnega,  da te bo občudoval ves svet! Jezus je odklonil tudi to možnost. Šel je po poti križa, ne po bližnjici slave. 

Glede na to, da je bil naš Gospod skušan, je nemogoče, da se to ne bi dogajalo tudi kristjanom. Ko se počutimo duhovno zelo visoko, obstaja velika možnost, da bomo nizko pristali. Napadeni smo lahko na kateremkoli področju, naj si bo v zvezi z zadovoljevanjem naših človeških potreb, ali pa gre vabljive skušnjave, ki ščegetajoče trkajo na naš  jaz: "Bodi pomemben! Bodi zvezda! Obvladuj!".  Zato je seveda potrebna čuječnost in zavedanje, da je Kristus vse to premagal! 

Naš Gospod je živel na zemlji v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, vse do smrti na križu, ki jo je prestal zaradi naših grehov.  Vse, ki vanj verujejo in mu zaupajo, odeva v svojo poslušnost in svojo pravičnost ter jim daje, da rastejo v posvečenosti.