Dan državnosti: Sloveniji za 35. rojstni dan

Na današnji dan praznuje naša zemeljska domovina Republika Slovenija dan državnosti, tokrat petintrideseti. Politiki in drugi pomembni ljudje izrekajo ob tej in podobnih priložnostih mnoge slovesne besede, lepe misli in želje. Toda Božja beseda pravi: "Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji; če Gospod ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži." (Ps 137,1)  Zato se pridružujem Trubarjevi želji in molitvi z začetka njegovega Katekizma iz lete 1550, kjer pravi:

Za vse Slovence prosim

milosti, miru, usmi-

ljenja in pravega spoznanja Boga

po Jezusu

Kristusu.*

Pridružimo se torej Trubarju in prosimo za vse Slovenke in Slovence ter za vse državljane naše domovine, da jim Bog podeli vse, kar je v svoji molitvi izrazil Primož Trubar, predvsem pa pravega spoznanja Boga! Naj "Božji mir, ki presega vsak um" (Flp 4,7) zavlada v vseh srcih, Božji blagoslov pa naj počiva nad nami in nad našo domovino!  

+ + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +

*Primož Trubar, Katekizem (1550). Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec 2009. S.9.

Božje in posvetno

Stvari, ki pripadajo Bogu, ne sodijo pod cesarjevo pristojnost. 

~ Sv. Ambrož

Ko smrt postane politikum

Pred nami je 23. november, dan, na katerega se v naši državi  spominjamo generala Rudolfa Maistra in borcev za severno mejo. Letošnji 23. november pa bo  malo drugačen, ker se bomo na ta dan odločali o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kar je evfemistični izraz za evtanazijo težko bolnih in trpečih. Kolikor spremljam zadevo, je večina zdravstvene stroke proti, proti so tudi predstavniki nekaterih verskih skupnosti in velik del javnosti. Kolikšen je ta del, je težko reči, ker  tovrstne ankete pri nas niso najbolj zanesljive.  17. člen Ustave Republike Slovenije pravi (moj poudarek): "Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni." Ustava nič ne govori o tem, da bi bila tudi pravica do smrti nedotakljiva. Smrt pride sama po sebi, ne da bi jo kdo klical. 

Tukaj gre za globoko etično vprašanje. Že starogrški poganski (sic!) zdravnik Hipokrat, avtor slavne zdravniške prisege, je nasprotoval dajanju strupa bolniku, četudi bi le-ta prosil zanj. To načelo je nekako veljalo do 20. stoletja. Prvi, ki so ga prekršili, so bili nemški nacisti z akcijo T-4, pri kateri je šlo za  neprostovoljno usmrtitev do 300.000 neozdravljivo bolnih, invalidov, duševnih bolnikov, psihično prizadetih itn. Temu so rekli Gnadentod (milostna smrt). Celo v komunističnih režimih se niso odločili za kaj takega, so pa začeli na začetku 21. stoletja sprejemati tovrstno zakonodajo v naprednjaških zahodnih državah, začenši z Nizozemsko. Beremo pa lahko, da prihaja tudi v državah, ki jih imamo za vzorne (Nizozemska, Kanada) do zlorab, ki nikakor ne bi bile tuje tudi našemu balkanskemu okolju.  

V zgodovini so tudi poznali nekakšno vrsto evtanazije. Pri Grkih in Rimljanih je bilo v navadi izpostavljanje nezaželenih novorojenčkov. Špartanci so take celo metali v prepad. Izpostavljenega otroka je potem lahko kdo posvojil, ali pa je nesrečno dete umrlo. Pri Inuitih je bila navada, da so stari, ki so se imeli za odvečne, v primeru lakote ob hudih zimah, odšli nekam proč v sneg in tam zmrznili, s čimer so mlajšim omogočili lažje preživetje. Torej niso naši naprednjakarji, ki se imajo za moralno večvredne od nas zahojenih starokopitnežev, pogruntali nič novega. Znani univerzitetni profesor celo razpreda, kako je evtanazija cenejša od zdravljenja. Ja, povejmo, bolnik je strošek. 

Omenil sem že, da je več verskih skupnosti v Sloveniji nasprotuje zakonu.  Predstavniki nekaterih so podpisali izjavo, v kateri spodbujajo svoje ude, naj se udeležijo referenduma "da bomo kot skupnost jasno povedali, da bolnim in ranljivim ne ponujamo smrti, ampak pomoč, bližino in spoštovanje do življenja." Pri naprednjakih je to povzročilo hud vik in krik, pri čemer je največ "pokasirala" RKC, ker je pač največja, češ, kaj pa ločitev cerkve od države. Verske skupnosti  pač vedno izražajo svoja mnenja glede etičnih vprašanj, zlasti, ko oblast spremeni neko etično zadevo v politikum,  da jo torej politizira. Versko skupnost tvorijo njeni pripadniki.  Pripadniki verskih skupnosti v Sloveniji so povečini tudi državljani Slovenije. Kako izločiti pripadnika verske skupnosti iz državljana, to je tu vprašanje. Komunisti so to vprašanje rešili enostavno tako, da so vernim ljudem onemogočili dostop do določenih služb in funkcij.  Ker pa se gredo današnji politiki človekove pravice (kot da so jih oni iznašli), je to malo težji problem, oziroma misija nemogoče. Za kristjana pač velja pravilo: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) 

Nekje na Facebooku me je neka oseba vprašala v slogu, "kakšen bog je to, ki dopušča trpljenje". Vprašanje seveda ni enostavno. Na to temo se je že pred tisočletji spraševal trpeči Job in ni dobil nobenega jasnega odgovora. Edini ustrezen odgovor je naš Gospod Jezus Kristus, učlovečeni Bog, ki je šel sam skozi neznosno trpljenje, zatorej:  "Uprimo oči v Jezusa, začetnika 

in dopolnitelja vere. On je zaradi 

veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12,2)  In pomagajmo, da smrt ne postane politikum!

Ob dnevu državnosti

Napočil je še en dan državnosti. Danes je naša zemeljska domovina Republika Slovenija stara štiriintrideset let. Poglejmo si, kakšen naj bi bil odnos kristjana do države.

Država je nekaj, od česar vsi nekaj pričakujemo. Nekateri zelo veliko, celo preveliko. V Ameriki poznajo pregovor, ki pravi: "Če je tvoja vlada dovolj velika, da ti lahko vse da, potem je tudi dovolj velika, da ti lahko vse to vzame nazaj."  Zanašanje na državo, ki naj bi bila kot nekakšen Miklavž ali dedek Mraz, ki bi vse dal in vse uredil, torej ni niti najmanj pametno. Mussolini je nekoč dejal: "Država je vse, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej." Tu gre za tipičen primer malikovanja države, oziroma njeno pobožanstvenje, ki je značilno za vse totalitarne sisteme. Taka totalitarna država ti zelo hitro res vse vzame.

Po drugi strani je država nekaj, kar potrebujemo, a ne zaradi tega, ker bi bili tako dobri, temveč zato, ker smo tako grešni. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nikakršne oblasti. Zato je apostol Pavel  s tem v zvezi zapisal: "Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo." (Rim 13,4b) Brezvladje (anarhija) prinese kaos in po navadi še večjo škodo kot najslabši možen režim. Spomnimo se samo brezvladja pred mnogimi leti, ki se je zgodilo v Liberiji, kjer so dvanajstletniki terorizirali ljudi s kalašnikovimi in drugih podobnih primerov.  Tudi zato je Pavel napisal: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga." (Rim 13,1) To seveda ne pomeni, da je Bog postavil oblastnike, kot postavlja šahist figure, ampak, da je oblast nekako v skladu z Božjo voljo, četudi je ta oblast poganska ali celo brezbožna. Še več, kristjan je dolžan prispevati svoj delež pri skrbi za blaginjo države, kjer živi. Prerok Jeremija je  judovskim izgnancem v hiperpoganskem Babilonu položil na srce naslednje besede: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7)  Babilon še zdaleč ni bil  neko nedolžno mesto, ampak velika in osvajalska mestna država,  imperij, ki je Božjemu ljudstvu vzel lastno državo in ga (v veliki meri) preselil v Babilon. Tudi sv. Pavel je pisal, naj molimo za oblastnike: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho."  (1Tim 2,1.2) Res je sicer, da se je to dogajalo pred Neronovim divjanjem, vendar, kristjani tudi v času preganjanj niso odstopali od tega načela.

Po drugi strani se kristjani niso kompromitirali z božanskim čaščenjem cesarja, oziroma države, ki jo je le-ta predstavljal. Tu so se dosledno držali principa: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) Zato noben kristjan ne bi smel pristati na totalitarno tezo o državi, ki da naj bi bila vse!  Vsaka oblast teži k temu, da bi čim popolneje obvladovala tiste, ki jim vlada. Kjerkoli in kadarkoli je ta oblast totalna, je tudi obvladovanje totalno.  Zato je ločitev cerkve od države zelo dobra zamisel, ki  cerkvi zagotavlja avtonomijo. V severnoevropskih državah, kjer imajo državne cerkve, se dogaja, da država preko imenovanja cerkvenega vodstva določa cerkveno disciplino in se posredno meša v verski nauk. Princip sola Scriptura so zamenjali s principom sola cultura. Vse to se je zgodilo zato, ker se cerkvena vodstva ne držijo apostolskega nauka: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" 

 

Imamo pa tudi cerkve, ki se gredo zelo rade politiko in prižnico uporabljajo za širjenje čisto političnih idej. Tudi to je nadvse problematično.  Russel D. Moore je s tem v zvezi zapisal: "Kar se tipično dogaja, je da  gredo cerkve, ki so očitno politične, v tako smer, da postanejo cerkve, ki jih nihče niti politično niti teološko ne jemlje več resno." Ko začne cerkev nastopati s političnimi temami,  začne okolica nanjo gledati kot na politično organizacijo. Isto velja za  politično izpostavljene pastorje, teologe, duhovnike. Ker niso pravi politiki, postanejo politično irelevantni, ker se gredo politiko, so tudi teološko irelevantni. Na dveh stolih se ne da sedeti. Kadar in kjer sta cerkev in država nekako združeni, izgubljata obe. Tak sistem ne ustvarja pravih kristjanov, ampak  predvsem cerkveno članstvo. 

Kristjanu se ni prepovedano ukvarjati s politiko, toda po pameti! Tu je treba biti zelo pazljiv, kajti svet  v tem pogledu  opazi pri kristjanu celo tisto, česar  ni storil, kaj šele dejanske spodrsljaje. 

Za konec pa recimo prosto po Trubarju: "Vsem Slovencem in ostalim državljanom Slovenije želim milosti, usmiljenja in miru po našem Gospodu Jezusu Kristusu!" Naj torej Bog blagoslovi našo zemeljsko domovino in da milost, da vsi njeni udje najdejo pot v nebeško domovino! 

Kristjan in država

Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. 2 Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. 3 Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. 4 Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. 5 Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. 6 Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. 7 Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast. 

(Rim 13,1-7) 

Na začetku našega odlomka apostol Pavel  spodbuja  kristjane v Rimu, naj se podrejajo oblasti, kar je utemeljil s trditvijo, da je ni oblasti, ki ne bi bila od Boga (cf. Rim 13,1).  Trditev je na prvi pogled osupljiva.  V preteklosti so ta stavek razlagali tako, češ, da so  vladajoči družbeni razredi na ta način s pomočjo religije držali ljudske množice v pokorščini in bedi, sebe pa  na oblasti.  Res je, da so pozneje vladajoči razredi s pomočjo tega odlomka opravičevali svojo oblast, pri čemer jih je podpirala tudi cerkev. Spomnimo se le srednjega veka, toda ta odlomek je nastal davno preden so tisti, ki imajo moč in oblast, spoznali, da bi lahko imeli od tega odlomka kakršno koli korist.

Pavlovo pismo Rimljanom je nastalo v času, ko še ni bilo preganjanj kristjanov. V tistem času je rimska država obsegala celoten prostor okrog Sredozemskega morja in s svojo obsežnostjo ter s svojimi odličnimi cestnimi ter morskimi  povezavami, predstavljala idealne pogoje za širjenje evangelija. Pax Romana (rimski mir) je zagotavljal veliko mero miru, stabilnosti in varnosti vsem, ki so živeli v tej obsežni državi.

Sleherna oblast na svetu deluje z Božjim dopuščenjem. Nekaj stoletij pred Pavlom je Babilonski kralj Nebukadnezar  ob priložnosti, ko je bil močno ponižan,  prišel do naslednjega sklepa:

"[N]aj živi spoznajo,

da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom;

in komur hoče, ga daje,

pa tudi najnižjega izmed ljudi postavi nadenj."  (Dan 4,14b)

To, da je vsaka oblast "od Boga", izhaja iz Božje suverenosti.  Razen tega je v tem padlem in grešnem svetu nekakšna oblast nujnost, brez katere  na žalost ni mogoče shajati. To je med drugim ugotovil Thomas Hobbes in v svojem najbolj znanem delu Leviathan utemeljil močno državno oblast kot nujno potrebno za zoperstavljanje konfliktom in državljanskim vojnam.  In imel je prav, kajti kjerkoli se je pojavilo brezvladje, so nastali veliki problemi. Spomnimo se razmer v Jemnu, Somaliji in pred  leti v Liberiji. Otroške tolpe in tolpe odraslih, oborožene s kalašnikovimi, ki izvajajo zakon džungle,  ne morejo biti ideal nobene družbe. Zato je celo slaba oblast boljša kot nikakršna oblast.

V Rim 13,3a pravi Pavel: "Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo." V času nastanka Pavlovega pisma je bilo res tako.  Toda kristjani v Saudovi Arabiji, Iranu, Pakistanu, na severu Nigerije, v Severni Koreji in še marsikje, se danes  s tem ne bi čisto strinjali, enako najbrž tudi pozneje Pavel, v času Neronovega preganjanja. Pavlova želja in želja prvih kristjanov  seveda ni bila, da bi vladali, ampak, da bi jih oblast in sosedje pustili pri miru. S tem, kaj pripada državi v civilnem smislu,  se seveda lahko popolnoma strinjamo. To pomeni delati dobro in izpolnjevati državljanske dolžnosti, torej dati "cesarju, kar je cesarjevega" (cf. Mt 22,21). Ko pa pridemo na Božje področje - tam nima cesar, oziroma oblast,  kaj iskati! Preganjanja kristjanov se dogajajo tam in takrat,  ko se "cesar" meša  v versko področje, ali pa religije v "cesarsko". 

V demokraciji imamo kristjani možnost, da se udeležujemo političnega življenja.  Kako se ga bo posameznik udeleževal, ni zadeva cerkve, ampak na prvem mestu  posameznikove vesti.

Svetopisemski napotek za cerkev in kristjane Zahodne Evrope

Dr. Juhana Puhjola je škof konfesionalne Evangeličansko-luteranske misijonske škofije na Finskem. V pričujočem predavanju, objavljenem na Youtube,  je predstavil trenutno stanje v družbi in cerkvi na zahodu, ki postaja konfesionalnemu svetopisemskemu krščanstvu vse bolj sovražno in podal besede spodbude in praktične  napotke v bibličnem duhu za evropske kristjane  21. stoletja. 

Predavanje je (ne glede na objavo na nemškem kanalu) v angleškem jeziku. 

KLIK za povezavo do predavanja >>>

Ob dnevu državnosti

Ker danes praznujemo državni praznik, dan državnosti, je prav, da spet obudimo spomin na to, kakšen odnos naj bi imel evangelijski kristjan do države. 

Od države vsi državljani nekaj pričakujemo, nekateri manj drugi več nekateri pa celo preveč. V Ameriki poznajo pregovor, ki se glasi: "Če je tvoja vlada dovolj velika, da ti lahko vse da, potem je tudi dovolj velika, da ti lahko vse vzame nazaj."  Zanašanje na državo, ki naj bi bila kot nekakšen Miklavž ali dedek Mraz, ki bi vse dal in vse uredil, torej ni niti najmanj modro. Italijanski fašistični diktator Mussolini je  dejal: "Država je vse, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej." Tukaj gre za tipičen primer pobožanstvenja in  malikovanja države. Takšna totalitarna država ti rada zelo hitro vse vzame. 

Po drugi strani je država nekaj, kar potrebujemo, če nam je to všeč ali ne, pa ne zato, ker bi bili ljudje tako dobri, ampak zato, ker smo grešni. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nikakršne oblasti in države. Zato je apostol Pavel  s tem v zvezi zapisal: "Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo." (Rim 13,4b) Brezvladje (anarhija) prinese kaos in po navadi še večjo škodo kot najslabši možen režim. Spomnimo se brezvladja v Liberiji pred leti, ko so dvanajstletniki s kalašnikovimi  terorizirali ljudi, ali pa brezvladja v Somaliji in Libiji ter drugih podobnih primerov.  Tudi zato je Pavel napisal: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga." (Rim 13,1) To seveda ne pomeni, da je Bog postavil oblastnike na enak način, kot postavlja šahist figure, ampak, da je oblast nekako v skladu z Božjo voljo, četudi je ta oblast brezbožna ali poganska. Še več, kristjan je dolžan prispevati svoj delež pri skrbi za blaginjo države, v kateri živi. Prerok Jeremija je judovskim izgnancem v hiperpoganskem Babilonu polagal  na srce naslednje besede: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7)  Babilon ni bil  nikakršno nedolžno mesto, ampak velika in osvajalska mestna država,  imperij, ki je Božjemu ljudstvu vzel lastno državo in ga v velikem številu preselil v Babilon. Tudi sv. Pavel je pisal, naj molimo za oblastnike: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho."  (1Tim 2,1.2) Res je sicer, da se je to dogajalo pred Neronovim divjanjem, vendar, kristjani tudi v času preganjanj niso odstopali od tega načela. 

Po drugi strani se kristjani niso kompromitirali z božanskim čaščenjem cesarja, oziroma države, ki jo je le-ta predstavljal. Tu so se dosledno držali principa: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) Zato noben kristjan ne bi smel pristati na totalitarno tezo o državi, ki da naj bi bila vse!  Vsaka oblast namreč manj ali bolj teži k temu, da bi čim popolneje obvladovala tiste, ki jim vlada. Povsod tam, kjer je ta oblast totalna, oziroma totalitarna, je tudi obvladovanje totalno.  Zato je ločitev cerkve od države zelo dobra zamisel, saj daje cerkvi določeno avtonomijo. V severnoevropskih državah, kjer imajo državne cerkve, se dogaja, da država preko imenovanja cerkvenega vodstva določa cerkveno disciplino in se posredno meša v verski nauk. Tako so  princip sola Scriptura v praksi zamenjali s principom sola cultura. Vse to se je zgodilo zato, ker se cerkvena vodstva ne držijo apostolskega nauka: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"  Danes imamo marsikje situacijo, ki postaja, vsaj kar se splošne moralnosti tiče, vse bolj podobna tisti v rimskem času, ali pa jo je v tem pogledu že celo presegla. Tudi oblast v takih državah postaja vse bolj sovražna klasičnemu krščanstvu in svetopisemski etiki in bi se rada, kljub ločenosti cerkve in države, mešala v stvari, ki se tičejo cerkve. Takšni oblasti je treba sporočati: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"  Tistega, čemur pravi Bog greh, ne moremo in ne smemo šteti kot krepost, ne glede na to, da nas potem svet zmerja s takšnimi in drugačnimi "fobi". 

Imamo pa tudi cerkve, ki bi rade izvajale posvetno politiko in uporabljajo prižnice za širjenje političnih idej. Tudi to je nadvse problematično.  Russel D. Moore je s tem v zvezi zapisal: "Kar se tipično dogaja, je da  gredo cerkve, ki so očitno politične, v tako smer, da postanejo cerkve, ki jih nihče niti politično niti teološko ne jemlje resno." Ko začne cerkev nastopati s političnimi temami,  začne okolica nanjo gledati kot na politično organizacijo. Isto velja za  politično izpostavljene pastorje, teologe, duhovnike. Ker niso pravi politiki, postanejo politično irelevantni, ker se ukvarjajo s politiko, postanejo tudi teološko irelevantni. Na dveh stolih se ne da sedeti. Kadar in kjer sta cerkev in država nekako združeni, izgubljata obe. 

Kristjanu se ni prepovedano ukvarjati s politiko, toda cum grano salis! Tu je treba biti zelo previden, kajti svet  v tem pogledu  opazi pri kristjanu celo tisto, česar  ni storil, kaj šele njegove dejanske spodrsljaje. 

Tukaj sem navrgel nekaj prigodnih misli ob državnem prazniku. Naj torej končam z mislijo, oblikovano prosto po Trubarju: za vse  državljane naše zemeljske domovine Slovenije prosim milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po Jezusu Kristusu.  To je tisto, kar v tem trenutku in vselej najbolj potrebujemo! 

Dvojni državljani

Dejstvo, da je naša domovina v nebesih,  bi moralo iz nas narediti boljše državljane na zemlji, ne glede na obliko vladavine, pod katero živimo.

~ Warren Wiersbe

Ob dnevu državnosti

"Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. 2 Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. 3 Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. 4 Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. 5 Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. 6 Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. 7 Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast." (Rim 13, 1-7)

 

Danes obhaja naša zemeljska domovina Slovenija svoj enaintrideseti rojstni dan, ko pri nas praznujemo dan državnosti. Ob tej priložnosti je prav, da spet malo razmislimo o tem, kaj sploh je država in čemu služi. Na tem mestu se ne bom posvečal sociološkim definicijam, ampak temu, kaj naj bi država pomenila za kristjana. O tem je lepo pisal apostol Pavel v zgornjem odlomku, zato je prav, da si podrobneje pogledamo, kaj pravi omenjeni odlomek.

1. Vsaka oblast je od Boga. V času, ko je Pavel pisal pismo Rimljanom, se rimska oblast ni kaj prida ukvarjala s kristjani. Rimska država je z razvejano mrežo cest in z vojsko skrbela za varnost državljanov, kar je tudi omogočalo razširjanje evangelija po obsežnem cesarstvu. Po drugi strani se je Pavel zavedal, da je tudi slaba oblast boljša od nikakršne oblasti, oziroma brezvladja. Iz dogodkov zadnjih let se lahko poučimo, kaj se zgodi, ko nekje preneha delovati državna oblast in nastopi anarhija.
   
2. Kdor se upira oblasti, se upira Božjemu redu in si nakoplje obsodbo (v. 2). Celo slab red je boljši od nobenega reda (o čemer je bilo govora v 1. točki), saj "Bog ni Bog zmešnjave, ampak miru." (1Kor 14,33) Apostol odvrača kristjane od uporništva, ker jih lahko le-to privede do obsodbe. Rimska oblast pa glede teh reči ni bila prav nič nežna.
3. Oblast je Božja služabnica in se je ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak, kadar delamo hudo. Kot sem že prej omenil, kristjani v najzgodnejšem obdobju še niso imeli posebnih težav z rimsko oblastjo. Namen oblasti naj bi bila skrb za red in pravičnost, za kar so Rimljani dokaj dobro poskrbeli. Pavel kot rimski državljan je užival zaščito rimskega prava in se je mogel s ponosom sklicevati na dejstvo: "Romanus sum," ki mu je omogočalo to zaščito. Mestni redarji v Filipih so ob neki priložnosti pretepli Pavla in Sila ter ju vrgli v ječo. Ko so prišli po njiju, se je Pavel skliceval na svoje državljanske pravice:  "Toda Pavel je sporočil redarjem: 'Čeprav sva rimska državljana, so naju dali javno pretepsti, ne da bi nama bili dokazali krivdo, in naju vrgli v ječo. Zdaj pa bi naju radi skrivaj vrgli ven. Ne, tako ne gre! Naj prideta oblastnika sama semkaj in naju spremita na prostost!' Redarji so te besede sporočili oblastnikoma. Le-ta sta se prestrašila, ko sta slišala, da sta Pavel in Sila Rimljana.  Prišla sta k njima in se opravičila, ju odpeljala iz ječe ter prosila, naj odideta iz mesta." (Apd 16, 37-39) Kristjanu se torej v odnosu do oblasti ne sme napravljati kot neka tutka, ampak se sme upravičeno sklicevati na svoje pravice. Ko so ob neki drugi priložnosti hoteli prebičati Pavla, se je spet skliceval na svoje rimsko državljanstvo (cf. Apd 22,21-29). 
4. Plačevati je treba davke in izpolnjevati obveznosti. Kristjan je dolžan plačevati davke in biti poslušen oblasti v čisto zemeljskih stvareh. Tudi Jezus je v zvezi s plačevanjem davkov rekel: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega." (Mr 12,17) Mi sicer nimamo cesarja, ampak smisel je isti: cesar simbolizira državno oblast. Toda ta poslušnost ni absolutna, kadar gre za zadeve, ki so v nasprotju s Kristusovim verskim in etičnim naukom. V teh primerih je kristjanova dolžnost, da pove državi enako, kot je oblastnikom povedal apostol Peter: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29) Nobena država se nima pravice postavljati nad kristjanovo vestjo! Država ne sme biti malik. Iz bližnje preteklosti poznamo tri totalitarne sisteme, ki so malikovali državo: fašistični, nacistični in realsocialistični. Država še zdaleč ni nekaj absolutnega, kajti države prihajajo in odhajajo. Kdor ne verjame, naj si ogleda zgodovinske karte Evrope iz različnih obdobij, morda od rimskega časa do danes.

Sv. Pavel pa nam vsem skupaj še nekaj polaga na srce: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho." (1Tim 2,1.2) Glede na to, da so danes kralji v glavnem  iz mode, lahko ta samostalnik v praktičnem življenju nadomestimo s predsednikom ali s kom podobnim, pomen pa ostane isti. Kakorkoli, rimski prezbiter ali škof Klemen je v svoje Pismo Korinčanom, ki je verjetno nastalo v letih med 96 in 98, vključil daljšo molitev, katere odlomek navajam tukaj:

"Daj slogo in mir nam in  vsem prebivalcem zemlje [...] nam, ki smo pokorni Tvojemu vseobvladujočemu in v vsem najodličnejšemu Imenu in svojim vladarjem in voditeljem na zemlji!

Ti, Gospodar, si jim dal kraljevsko oblast [...] da bi mi spoznali veličastvo in čast, ki si jim jo Ti dal, da bi se jim podrejali in v ničemer ne nasprotovali Tvoji volji. Dodeli jim, Gospod, zdravje, mir, slogo in trdnost, da bodo neovirano vršili oblast, ki si jim jo Ti dal. [...] Ti, Gospod, naravnaj njihove sklepe, kakor je prav in všeč tebi, da bodo v miru in krotkosti pobožno izvrševali oblast, ki si jim jo ti dal in dosegli tvoje usmiljenje."   (1)

Klemen tega ni pisal kristjanom v kakšni krščanski državi, ampak v poganskem Rimu in z oblastjo, ki je v mnogočem močno spominjala na oblast na sodobnem napol poganskem Zahodu (kamor štejem tudi našo Slovenijo). V bistvu je bila rimska poganska oblast dosti  hujša, saj so bila zadnja leta vladavine cesarja Domicijana (vladal je od 81 do 96) znana po  hudih preganjanjih kristjanov. Toda temu navkljub pravita Pavel in Klement,  naj kristjan moli za oblastnike, ne glede na to, kakšni so niti glede na to, ali nam ugajajo ali ne. 

 

Kaj pa demokracija? O tem sistemu je Churchill nekoč povedal, da je sicer zelo slab, a boljšega še nismo iznašli.  S tem mnenjem se kar strinjam. Seveda pa tudi demokracija ni ravno vsemogočna, kakor bi si mnogi želeli. Modri Salomon je rekel: "Kjer ni izvedenosti, ljudstvo propada, kjer je veliko svetovalcev, je blaginja." (Prg 11,14)  Pred besedo "svetovalcev"  bi  za vsak primer  dodal še nekaj: modrih in poštenih. Na drugem mestu pa je zapisal: "Ko vladajo krivični, se množi greh, pravični pa bodo videli njihov padec." (Prg 29,16) Res je, tudi to se dogaja, čeprav včasih na daljši rok, kot bi si kdo želel. Tudi v demokraciji upravljajo z državo nepopolni ljudje, zato ne more biti popolna. Če bi bila, ne bi kar naprej spreminjali zakonov. Volitve v tem sistemu pa vsaj omogočajo menjavo zakonodajne in izvršilne  oblasti, ko se le ta "iztroši", kar takim družbam omogoča večjo dinamičnost.

Kristjani smo razpeti med dvema domovinama, ena je nebeška, oziroma, kakor je pisano: "Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa." (Flp 3,20), ker pa tukajk in zhdaj še vedno bivamo v telesu, imamo tudi zemeljsko domovino. Za slovenskega kristjana je ta domovina Slovenija. Svojim bližnjim in naši zemeljski domovini smo dolžni po svojih močeh služiti duhovno in materialno. Naj  Bog, ob njenem enaintridesetem rojstnem dnevu,  blagoslovi Slovenijo in vse, ki v njej prebivajo! Da ne bomo sebični: naj se  ta blagoslov  razlije tudi na vse druge narode in  ljudstva sveta!

 

 

(1) 1Klem 60,4.61,1-2. Iz: Prvo Klementovo pismo Korinčanom, Spisi apostolskih očetov. Mohorjeva družba, Celje 1996. S. 105-106.

Ob tridesetletnici samostojne Slovenije

Naša zemeljska domovina, Republika Slovenija, praznuje danes dan državnosti. Letos je ta dan še posebej slovesen, ker je samostojna Slovenija danes stara trideset let. 

 

Ob takih priložnostih izrečejo politiki in drugi pomembni ljudje velike in slovesne besede. Ker pa nisem ne politik ne pomembna oseba, si bom izposodil besede, ki jih je izrekel mož, ki nas je pred 471 leti nagovoril takole: 

Za vse Slovence prosim

milosti, miru, usmi-

ljenja in pravega spoznanja Boga

po Jezusu

Kristusu*

Tudi jaz želim ob tej priložnosti vsem Slovencem ter vsem državljankam in državljanom naše domovine isto kot Primož Trubar na začetku prve tiskane slovenske knjige, predvsem pa pravega spoznanja Boga!  Naj nas Bog vse skupaj blagoslovi! 

 

 

 ______________________________________

*Primož Trubar, Katekizem (1550). Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec 2009. S.9.

Kaplan - terorist?

 

 

Anglija je menda zibelka sodobne demokracije, poleg tega pa ima tudi svojo posebno državno (na žalost) cerkev, ki se je v 16. stoletju po zaslugi Henrika VIII. ločila od Rima, nato pa tudi  reformirala. Vrhovna upraviteljica omenjene cerkvene organizacije in braniteljica vere je trenutno  kraljica Elizabeta II.  Omenjena cerkev ima v svojih rokah precej zasebnih šol, na eni od teh je kaplanoval dr. Bernard Randall. 

Toda kaplan dr. Randall je naredil hudo napako, smrtni greh zoper politično korektnost, ker se je v svoji pridigi odzval na LGBT agendo, ki so jo uvedli v šoli, kjer je služboval. V svoji kritiki je vzel zlasti pod lupo teorijo spola. To je po oceni nekaterih hud zločin, celo teroristično dejanje, zato so ga prijavili vladni službi Prevent, ki je namenjena boju proti terorizmu. Šola je seveda suspendirala  "terorističnega" kaplana.  Hierarhija državno podprte Cerkve Anglije (Church of England) ob tem dogodku pametno molči. Sv. Pavel ni zaman napisal naslednje misli: "Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu. Hudobni ljudje in sleparji pa bodo prišli v vedno večje zlo, varali bodo in bodo varani." (2Tim 3,12.13)

V zgornjem videu si lahko ogledate in poslušate pogovor, ki ga je Peter Whittle opravil z  dr. Randallom.

Smer svobode in smer etatizma

Zavedati se moramo, da vodi reformacijski pogled na svet v smeri svobode pred oblastjo. Humanistični pogled na svet pa nujno in zanesljivo vodi v smer etatizma. To pa zato, ker morajo humanisti, ki nimajo boga, postaviti nekaj v središče, to pa je neizogibno družba, vlada ali država. 

~ Francis A. Schaeffer

KLIK za dostop do vira >>>

Zemeljsko in Božje kraljestvo

Zemeljski kralji hočejo zavzeti položaj moči in oblasti, toda Bog je na gori Sion postavil svojega Kralja, Jezusa, večnega Očetovega  Sina. On je Kralj vsega sveta in mi zaupamo vanj. To ne pomeni, da nismo obenem državljani zemeljskih kraljestev in da ne prispevamo k njihovi blaginji. To tudi ne pomeni, da ne bi zanje molili in sodelovali na volitvah; toda Pismo je osredotočeno na to, da vsi potrebujemo Kralja Jezusa, da bi vladal v naših srcih. 

~Adriel Sanchez

KLIK za dostop do vira >>>

Državljanska (ne)pokorščina

Cerkev in država sta dve področji, ki nadvse pomembno vplivata na življenje kristjana, saj ima vsak kristjan "dvojno državljanstvo", kar pomeni, da je državljan nebeškega kraljestva in zemeljske države, v kateri živi. Božja beseda nas pri tem uči, da kristjani dolgujemo državi poslušnost, a ne za vsako ceno. 

 

O tem je  v svojih dveh predavanjih spregovoril dr.  R. C. Sproul. 

 

KLIK za dostop do predavanja Državljanska poslušnost (Civil Obedience) >>>

 

KLIK za dostop do predavanja Državljanska neposlušnost (Civil Disobedience) >>>

Ob dnevu državnosti

Napočil je še en dan državnosti. Danes je naša zemeljska domovina Republika Slovenija stara devetindvajset let. Pa si spet poglejmo, kakšen naj bi bil odnos kristjana do države.

Država je nekaj, od česar vsi nekaj pričakujemo. Nekateri zelo veliko, celo preveliko. V Ameriki poznajo pregovor, ki pravi: "Če je tvoja vlada dovolj velika, da ti lahko vse da, potem je tudi dovolj velika, da ti lahko vse to vzame nazaj."  Zanašanje na državo, ki naj bi bila kot nekakšen Miklavž ali dedek Mraz, ki bi vse dal in vse uredil, torej ni niti najmanj pametno. Mussolini je nekoč dejal: "Država je vse, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej." Tu gre za tipičen primer malikovanja države, oziroma njeno pobožanstvenje, ki je značilno za vse totalitarne sisteme. Taka totalitarna država ti zelo hitro res vse vzame.

Po drugi strani je država nekaj, kar potrebujemo, a ne zaradi tega, ker bi bili tako dobri, temveč zato, ker smo grešni. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nikakršne oblasti. Zato je apostol Pavel  s tem v zvezi zapisal: "Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo." (Rim 13,4b) Brezvladje (anarhija) prinese kaos in po navadi še večjo škodo kot najslabši možen režim. Spomnimo se samo brezvladja pred mnogimi leti, ki se je zgodilo v Liberiji, kjer so dvanajstletniki terorizirali ljudi s kalašnikovimi in drugih podobnih primerov.  Tudi zato je Pavel napisal: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga." (Rim 13,1) To seveda ne pomeni, da je Bog postavil oblastnike, kot postavlja šahist figure, ampak, da je oblast nekako v skladu z Božjo voljo, četudi je ta oblast poganska ali celo brezbožna. Še več, kristjan je dolžan prispevati svoj delež pri skrbi za blaginjo države, kjer živi. Prerok Jeremija je  judovskim izgnancem v hiperpoganskem Babilonu položil na srce naslednje besede: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7)  Babilon še zdaleč ni bil  neko nedolžno mesto, ampak velika in osvajalska mestna država,  imperij, ki je Božjemu ljudstvu vzel lastno državo in ga (v veliki meri) preselil v Babilon. Tudi sv. Pavel je pisal, naj molimo za oblastnike: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho."  (1Tim 2,1.2) Res je sicer, da se je to dogajalo pred Neronovim divjanjem, vendar, kristjani tudi v času preganjanj niso odstopali od tega načela.

Po drugi strani se kristjani niso kompromitirali z božanskim čaščenjem cesarja, oziroma države, ki jo je le-ta predstavljal. Tu so se dosledno držali principa: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) Zato noben kristjan ne bi smel pristati na totalitarno tezo o državi, ki da naj bi bila vse!  Vsaka oblast teži k temu, da bi čim popolneje obvladovala tiste, ki jim vlada. Kjerkoli in kadarkoli je ta oblast totalna, je tudi obvladovanje totalno.  Zato je ločitev cerkve od države zelo dobra zamisel, ki  cerkvi zagotavlja avtonomijo. V severnoevropskih državah, kjer imajo državne cerkve, se dogaja, da država preko imenovanja cerkvenega vodstva določa cerkveno disciplino in se posredno meša v verski nauk. Princip sola Scriptura so zamenjali s principom sola cultura. Vse to se je zgodilo zato, ker se cerkvena vodstva ne držijo apostolskega nauka: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"  

Imamo pa tudi cerkve, ki se gredo zelo rade politiko in prižnico uporabljajo za širjenje čisto političnih idej. Tudi to je nadvse problematično.  Russel D. Moore je s tem v zvezi zapisal: "Kar se tipično dogaja, je da  gredo cerkve, ki so očitno politične, v tako smer, da postanejo cerkve, ki jih nihče niti politično niti teološko ne jemlje več resno." Ko začne cerkev nastopati s političnimi temami,  začne okolica nanjo gledati kot na politično organizacijo. Isto velja za  politično izpostavljene pastorje, teologe, duhovnike. Ker niso pravi politiki, postanejo politično irelevantni, ker se gredo politiko, so tudi teološko irelevantni. Na dveh stolih se ne da sedeti. Kadar in kjer sta cerkev in država nekako združeni, izgubljata obe. V zvezi s povezovanjem cerkve in države poznamo dva modela, na eni strani je cezaropapistični, značilen za vzhodno pravoslavje in nekatere protestantske države na severu in zahodu Evrope, na drugi pa papocezaristični,  ki je (bil)  značilen za katoliške države. V prvem primeru država upravlja s cerkvijo, v drugem pa cerkev z državo. Nobeden od navedenih sistemov ne ustvarja pravih kristjanov, ampak  predvsem cerkveno članstvo. 

Kristjanu se ni prepovedano ukvarjati s politiko, toda po pameti! Tu je treba biti zelo pazljiv, kajti svet  v tem pogledu  opazi pri kristjanu celo tisto, česar  ni storil, kaj šele dejanske spodrsljaje. 

Za konec pa recimo s Prešernom: "Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!" Naj torej Bog blagoslovi našo zemeljsko domovino in da milost, da vsi njeni udje najdejo pot v nebeško domovino! 

Politika v postkrščanski dobi

Angleški izraz Christendom je težko prevesti v slovenščino. Ne pomeni namreč krščanstva kot vere, ali določenega sistema, oziroma sistemov verovanj  (za to obstaja izraz Christianity), ampak določen svet z določeno kulturo, ki je (bil) prepojen in prepleten z različnimi oblikami krščanstva. V slovenščini bi morda lahko za ta pojav uporabili  izraz kristjanstvo, ki ga srečamo v Pleteršnikovem slovarju. 

Živimo v času, ko vpliv krščanstva peša v mnogih predelih sveta, ki jih je nekoč tako ali drugače obvladovalo, ali vsaj sooblikovalo.  O tem, kakšen naj bi bil odnos kristjana do politike v tej tako imenovani postkrščanski dobi, sta se pogovarjala dr. Camden Bucey in dr. David VanDrunen v času pred izidom najnovejše VanDrunenove knjige na to tematiko. 

Odpoved sklicane 4. seje Sveta Vlade RS za dialog o verski svobodi

Svet je prvenstveno namenjen široki dialoški obravnavi zadev (mnenj, vprašanj, zahtev in predlogov) s področja verske svobode, ki jih Svetu predložijo njegovi člani, registrirane cerkve in druge verske skupnosti (prek svojih predstavnikov v svetu ali neposredno na sedežu sveta, Ministrstvu za kulturo), vlada ter ministrstva in vladne službe.

Predsednik Sveta vlade Republike Slovenije za dialog o verski svobodi je sklical sejo, ki bi se morala odvijati 9. oktobra 2019. Potem pa se je zalomilo pri predstavniku Islamske  skupnosti v RS mag. Nevzetu Poriću, ki je odklonil sodelovanje v dialogu o vprašanjih s področja verske svobode, ki zadevajo njegovo versko skupnost. Kaj je predstavnika IS zmotilo, ostaja za javnost skrivnost. 

Na spodnji povezavi je dostop do vabila na sejo, delovnega gradiva in obvestila o odpovedi seje. 

Dostop do spletne strani Sveta Vlade RS za dialog o verski svobodi >>

Bog našo nam deželo...

Pred osemindvajsetimi leti smo tudi Slovenci, ki smo veljali za "nezgodovinski narod", prišli do lastne države. In kakšen naj bo odnos kristjana do države, oziroma do naše države?

Država je nekaj, od česar vsi nekaj pričakujemo. Nekateri zelo veliko, celo preveliko. V Ameriki poznajo pregovor, ki pravi: "Če je tvoja vlada dovolj velika, da ti lahko vse da, potem je tudi dovolj velika, da ti vse vzame nazaj."  Zanašanje na državo, ki naj bi bila kot nekakšen Miklavž ali dedek Mraz, ki bi vse dal in vse uredil, torej ni niti najmanj pametno. Mussolini je nekoč dejal: "Država je vse, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej." Gre za tipičen primer malikovanja države, oziroma njeno pobožanstvenje. Taka totalitarna država, ki veliko ponuja,  ti tudi zelo hitro vse vzame. 

Po drugi strani je država nekaj, kar potrebujemo, pa ne zaradi tega, ker bi bili tako dobri, temveč zato, ker smo grešni. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nikakršne oblasti. Zato je apostol Pavel  s tem v zvezi zapisal: "Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo." (Rim 13,4b) Brezvladje (anarhija) prinese kaos in po navadi še večjo škodo kot najslabši možen režim. Spomnimo se brezvladja v Liberiji pred leti, ko so dvanajstletniki terorizirali ljudi s kalašnikovimi in drugih podobnih primerov.  Tudi zato je Pavel napisal: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga." (Rim 13,1) To seveda ne pomeni, da je Bog postavil oblastnike, kot postavlja šahist figure, ampak, da je oblast nekako v skladu z Božjo voljo, četudi je ta oblast brezbožna ali poganska. Še več, kristjan je dolžan prispevati svoj delež pri skrbi za blaginjo države, kjer živi. Prerok Jeremija  je  judovskim izgnancem v hiperpoganskem Babilonu polagal na srce naslednje besede: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7)  Babilon ni bil  kakšno nedolžno mesto, ampak velika in osvajalska mestna država,  imperij, ki je Božjemu ljudstvu vzel lastno državo in ga (v veliki meri) preselil v Babilon. Tudi sv. Pavel je pisal, naj molimo za oblastnike: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho."  (1Tim 2,1.2) Res je sicer, da se je to dogajalo pred Neronovim divjanjem, vendar, kristjani tudi v času preganjanj niso odstopali od tega načela, kar lahko beremo v spisih cerkvenih očetov. 

Po drugi strani se kristjani niso kompromitirali z božanskim čaščenjem cesarja, oziroma države, ki jo je le-ta predstavljal. Tu so se dosledno držali principa: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) Zato noben kristjan ne bi smel pristati na totalitarno tezo o državi, ki da naj bi bila vse!  Vsaka oblast teži k temu, da bi čim popolneje obvladovala tiste, ki jim vlada. Kjer in če je ta oblast totalna, je obvladovanje totalno.  Zato je ločitev cerkve od države zelo dobra zamisel, ki zagotavlja cerkvi avtonomijo. V severnoevropskih državah, kjer imajo državne cerkve, se dogaja, da država preko imenovanja cerkvenega vodstva določa cerkveno disciplino in se posredno meša v verski nauk. Princip sola Scriptura so zamenjali s principom sola cultura. Vse to se je zgodilo zato, ker se cerkvena vodstva ne držijo apostolskega nauka: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"  Seveda pa tudi ločenost cerkve od države ne pomeni jamstva, da se država ne bi vpletala v cerkvene zadeve. Temu smo (bili) priča pri državah s komunistično oblastjo.

Imamo pa tudi cerkve, ki se gredo zelo rade politiko in uporabljajo prižnice za širjenje političnih idej. Tudi to je  problematično.  Russel D. Moore je s tem v zvezi zapisal: "Kar se tipično dogaja, je da  gredo cerkve, ki so očitno politične, v tako smer, da postanejo cerkve, ki jih nihče niti politično niti teološko ne jemlje resno." Ko začne cerkev nastopati s političnimi temami,  začne okolica nanjo gledati kot na politično organizacijo. Isto velja za  politično izpostavljene pastorje, teologe, duhovnike. Ker niso pravi politiki, postanejo politično irelevantni, ker zganjajo politiko, so teološko irelevantni. Na dveh stolih se ne da sedeti. Kadar in kjer sta cerkev in država nekako združeni, izgubljata obe. Tu obstajata dva modela, na eni cezaropapistični, značilen za vzhodno pravoslavje in nekatere protestantske države na severu in zahodu Evrope, na drugi pa papocezaristični,  ki je (bil)  značilen za katoliške države. V prvem primeru država upravlja s cerkvijo, v drugem pa cerkev z državo. Nobeden od navedenih sistemov ne ustvarja pravih kristjanov, ampak  v glavnem cerkveno članstvo. 

Kristjanu se ni prepovedano ukvarjati s politiko, toda cum grano salis! Tu je treba biti zelo pozoren, kajti svet  v tem pogledu  opazi pri kristjanu celo tisto, česar  ni storil, kaj šele dejanske spodrsljaje. 

 Kaj naj rečem za konec? Skupaj s Prešernom kličem: "Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!"   Bog  daj, da vsi otroci naše zemeljske domovine najdejo pot v nebeško domovino! 

Mi in država

Vir slike: Wikipedia

Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. 2 Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. 3 Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. 4 Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. 5 Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. 6 Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. 7 Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast. 

(Rim 13,1-7) 

Apostol Pavel je na začetku našega odlomka spodbujal rimske kristjane, naj se podrejajo oblasti, kar je utemeljil s trditvijo, da je ni oblasti, ki ne bi bila od Boga (cf. Rim 13,1).  Trditev je na prvi pogled osupljiva.  V preteklosti so ta stavek razlagali tako, češ, da so  vladajoči družbeni razredi na ta način s pomočjo religije držali ljudske množice v pokorščini, sebe pa  na oblasti.  Res je, da so pozneje vladajoči razredi s pomočjo tega odlomka opravičevali svojo oblast, pri čemer jih je podpirala tudi cerkev. Spomnimo se le srednjega veka, toda ta odlomek je nastal davno preden so tisti, ki imajo moč in oblast, spoznali, da bi lahko imeli od tega odlomka kakršno koli korist.

Pavlovo pismo Rimljanom je nastalo v času, ko še ni bilo preganjanj kristjanov. V tistem času je rimska država obsegala celoten prostor okrog Sredozemskega morja in s svojo obsežnostjo in s svojimi odličnimi cestnimi ter morskimi  povezavami, predstavljala idealne pogoje za širjenje evangelija. Pax Romana (rimski mir) je zagotavljal veliko mero miru, stabilnosti in varnosti vsem, ki so živeli v tej obsežni državi.

Sleherna oblast na svetu deluje z Božjim dopuščenjem. Nekaj stoletij pred Pavlom je Babilonski kralj Nebukadnezar  ob priložnosti, ko je bil močno ponižan,  prišel do naslednjega sklepa:

"[N]aj živi spoznajo,

da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom;

in komur hoče, ga daje,

pa tudi najnižjega izmed ljudi postavi nadenj."  (Dan 4,14b)

To, da je vsaka oblast "od Boga", izhaja iz Božje suverenosti.  Po drugi strani je v tem padlem in grešnem svetu oblast nujnost, brez katere  na žalost ni mogoče shajati. To je med drugim ugotovil Thomas Hobbes in v svojem najbolj znanem delu Leviathan utemeljil močno državno oblast kot nujno potrebno za zoperstavljanje konfliktom in državljanskim vojnam.  In imel je prav, kajti kjerkoli se je pojavilo brezvladje, so nastali veliki problemi. Spomnimo se razmer v Somaliji in pred nekaj leti v Liberiji. Otroške tolpe in tolpe odraslih, oborožene s kalašnikovimi  ne morejo biti ideal nobene družbe. Zato je celo slaba oblast boljša kot nikakršna oblast.

V Rim 13,3a pravi Pavel: "Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo." V času nastanka Pavlovega pisma je bilo res tako. Kristjani v Saudovi Arabiji, Iranu, Severni Koreji in še marsikje, se danes  s tem ne bi čisto strinjali, enako najbrž tudi Pavel, pozneje v času Neronovega preganjanja. S tem bi  se lahko strinjali v civilnem smislu: delati dobro in izpolnjevati državljanske dolžnosti, torej dati "cesarju, kar je cesarjevega" (cf. Mt 22,21). Ko pa pridemo na Božje področje - tam nima cesar kaj iskati! Preganjanja kristjanov se dogajajo tam in takrat, ko se religije mešajo v "cesarsko" in "cesar" v versko področje. Kristus je ustanovil cerkev, da prinaša svetu evangelij, na da ga straši s politično, oziroma spolitizirano varianto "krščanstva".

V demokraciji imamo kristjani možnost, da se udeležujemo političnega življenja.  Kako se ga bo posameznik udeleževal, ni niti moja stvar niti stvar cerkve, ampak zadeva  posameznikove vesti.

So nekatere cerkve manj ločene od države?

S tematiko odnosa verskih skupnosti in države se ukvarja 7. člen Ustave Republike slovenije, kjer jasno in razločno piše: 

              Država in verske skupnosti so ločene. 
              Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.

Vsa stvar je v osnovi preprosta, a vendar ne tako, kot bi nekateri radi. Verske skupnosti namreč ne sestavljajo le njihovi uslužbenci, voditelji, hierarhija, ali kako se že temu reče, ampak tudi "navadni" verniki. Toda, pozor, tako uslužbenci, voditelji, hierarhija, ali kakor se že temu reče, kot "navadni" verniki, smo državljani Republike Slovenije, torej del države. Posameznik je torej ˙lahko istočasno državljan in vernik, pripadnik neke cerkve ali druge verske skupnosti. Na tem nivoju potem vsake toliko pride do trčenja interesov. Ustava Republike Slovenije pa vsebuje tudi 41. člen, ki se glasi:

Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.

Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.

Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.

Ustava torej jamči svobodno izpovedovanje vere, tako v zasebnem, kot javnem življenju. Vera ali katero koli drugačno prepričanje, torej ni nujno samo zasebna stvar, ampak tudi javna, če pač želi določena oseba to  javno izpovedovati.

Ustava torej jamči vsem enakopravnost, enako jamči vsakomur pravico do političnega delovanja in javnega izražanja političnih preferenc (recimo v čl. 14, 42,43,44 URS). Ker so verski uslužbenci, voditelji, hierarhija, ali kakor se že temu reče, državljani Republike Slovenije, v načelu tudi njim pripadajo vse te neodtujljive pravice. Toda, pozor! Ko se nek uslužbenec, voditelj, pripadnik hierarhije, ali kakor se že temu reče, javno opredeli za določeno politično opcijo, ali javno in nedvoumno izrazi svoje politične preference, se s tem politično izpostavi, postane del politike. To pa je škodljivo, kajti politika žal bolj razdvaja kot združuje, zato so taka javna opredeljevanja kontraproduktivna za vero. Apostol Pavel je nekje zapisal: "Vse je dopuščeno, ali ni vse koristno; vse je dopuščeno, ali vse ne pospešuje napredka." (1Kor 10,23 CHR) 

V zadnjem času je zbudila pozornost javna podpora, ki jo škof Evangeličanske cerkve A. V. mag. Geza Filo  izrazil  sedanjemu ljubljanskemu županu in županskemu kandidatu na novembrskih občinskih volitvah Zoranu Jankoviću (VIR). Kot državljan ima škof seveda vso pravico do lastnih  političnih preferenc in do izražanja le-teh. Vprašanje pa je, ali je to koristno za stvar evangelija. Tudi če pustimo ob strani sporna ravnanja in razne afere, v katere je bil vključen omenjeni župan, oziroma županski kandidat, gre pri taki podpori za vrsto klerikalizma. Kolikor poznam slovenske maistreamovske medije, bi ob morebitni podpori kakega rimskokatoliškega hierarha desnemu kandidatu za župana, zagnali vik in krik, upravičeno bi vpili  o ločitvi cerkve od države in podobno. Tako pa nič, kot da so nekatere cerkve manj, druge pa bolj ločene od države. 

Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!" (Mr 12,17) Ni stvar cerkvenih predstavnikov, da razglašajo, katerega velikega ali malega cesarja podpirajo. Njihova dolžnost pa je, da malim in velikim cesarjem ter vsem drugim oznanjajo evangelij. Ta pa je iz Evangeličanske cerkve A.V. skoraj izpuhtel, razen iz imena, seveda. To ni več Trubarjeva cerkev, v kateri je vladal princip sola Scriptura, ampak žal vedno bolj njen modernistični nasledek, v katerem vlada princip sola cultura. Cerkev je dolžna povedati svoje, kadar oblast vsiljuje zakone, ki so v jasnem nasprotju z naukom Svetega pisma in vso posvetno tradicijo, ki izhaja iz zdrave pameti. Ampak v takih primerih se Evangeličanska cerkev (AV) v RS javno ne opredeljuje, zaradi česar  žanje pohvale mainstream medijev, češ, kako je tolerantna. Obnaša se kot preroki in duhovniki v Jeremijevem času: "Zlom hčere mojega ljudstva hočejo ozdraviti na lahko, s tem da govorijo: 'Mir, mir', ko vendar ni miru." (Jer 8,11)   

Če bo hotela biti Evangeličanska cerkev A.V. res Kristusova, se bo morala tudi ona bolj ločiti od sola cultura in znova zagristi v sola Scriptura.  In malo bolj se bo morala odmakniti od oblasti.