Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. 2 Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. 3 Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. 4 Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. 5 Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. 6 Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. 7 Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast.
(Rim 13,1-7)
Na začetku našega odlomka apostol Pavel spodbuja kristjane v Rimu, naj se podrejajo oblasti, kar je utemeljil s trditvijo, da je ni oblasti, ki ne bi bila od Boga (cf. Rim 13,1). Trditev je na prvi pogled osupljiva. V preteklosti so ta stavek razlagali tako, češ, da so vladajoči družbeni razredi na ta način s pomočjo religije držali ljudske množice v pokorščini in bedi, sebe pa na oblasti. Res je, da so pozneje vladajoči razredi s pomočjo tega odlomka opravičevali svojo oblast, pri čemer jih je podpirala tudi cerkev. Spomnimo se le srednjega veka, toda ta odlomek je nastal davno preden so tisti, ki imajo moč in oblast, spoznali, da bi lahko imeli od tega odlomka kakršno koli korist.
Pavlovo pismo Rimljanom je nastalo v času, ko še ni bilo preganjanj kristjanov. V tistem času je rimska država obsegala celoten prostor okrog Sredozemskega morja in s svojo obsežnostjo ter s svojimi odličnimi cestnimi ter morskimi povezavami, predstavljala idealne pogoje za širjenje evangelija. Pax Romana (rimski mir) je zagotavljal veliko mero miru, stabilnosti in varnosti vsem, ki so živeli v tej obsežni državi.
Sleherna oblast na svetu deluje z Božjim dopuščenjem. Nekaj stoletij pred Pavlom je Babilonski kralj Nebukadnezar ob priložnosti, ko je bil močno ponižan, prišel do naslednjega sklepa:
Sleherna oblast na svetu deluje z Božjim dopuščenjem. Nekaj stoletij pred Pavlom je Babilonski kralj Nebukadnezar ob priložnosti, ko je bil močno ponižan, prišel do naslednjega sklepa:
"[N]aj živi spoznajo,
da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom;
in komur hoče, ga daje,
pa tudi najnižjega izmed ljudi postavi nadenj." (Dan 4,14b)To, da je vsaka oblast "od Boga", izhaja iz Božje suverenosti. Razen tega je v tem padlem in grešnem svetu nekakšna oblast nujnost, brez katere na žalost ni mogoče shajati. To je med drugim ugotovil Thomas Hobbes in v svojem najbolj znanem delu Leviathan utemeljil močno državno oblast kot nujno potrebno za zoperstavljanje konfliktom in državljanskim vojnam. In imel je prav, kajti kjerkoli se je pojavilo brezvladje, so nastali veliki problemi. Spomnimo se razmer v Jemnu, Somaliji in pred leti v Liberiji. Otroške tolpe in tolpe odraslih, oborožene s kalašnikovimi, ki izvajajo zakon džungle, ne morejo biti ideal nobene družbe. Zato je celo slaba oblast boljša kot nikakršna oblast.
V Rim 13,3a pravi Pavel: "Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo." V času nastanka Pavlovega pisma je bilo res tako. Toda kristjani v Saudovi Arabiji, Iranu, Pakistanu, na severu Nigerije, v Severni Koreji in še marsikje, se danes s tem ne bi čisto strinjali, enako najbrž tudi pozneje Pavel, v času Neronovega preganjanja. Pavlova želja in želja prvih kristjanov seveda ni bila, da bi vladali, ampak, da bi jih oblast in sosedje pustili pri miru. S tem, kaj pripada državi v civilnem smislu, se seveda lahko popolnoma strinjamo. To pomeni delati dobro in izpolnjevati državljanske dolžnosti, torej dati "cesarju, kar je cesarjevega" (cf. Mt 22,21). Ko pa pridemo na Božje področje - tam nima cesar, oziroma oblast, kaj iskati! Preganjanja kristjanov se dogajajo tam in takrat, ko se "cesar" meša v versko področje, ali pa religije v "cesarsko".
V Rim 13,3a pravi Pavel: "Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo." V času nastanka Pavlovega pisma je bilo res tako. Toda kristjani v Saudovi Arabiji, Iranu, Pakistanu, na severu Nigerije, v Severni Koreji in še marsikje, se danes s tem ne bi čisto strinjali, enako najbrž tudi pozneje Pavel, v času Neronovega preganjanja. Pavlova želja in želja prvih kristjanov seveda ni bila, da bi vladali, ampak, da bi jih oblast in sosedje pustili pri miru. S tem, kaj pripada državi v civilnem smislu, se seveda lahko popolnoma strinjamo. To pomeni delati dobro in izpolnjevati državljanske dolžnosti, torej dati "cesarju, kar je cesarjevega" (cf. Mt 22,21). Ko pa pridemo na Božje področje - tam nima cesar, oziroma oblast, kaj iskati! Preganjanja kristjanov se dogajajo tam in takrat, ko se "cesar" meša v versko področje, ali pa religije v "cesarsko".
V demokraciji imamo kristjani možnost, da se udeležujemo političnega življenja. Kako se ga bo posameznik udeleževal, ni zadeva cerkve, ampak na prvem mestu posameznikove vesti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar