29/04/2017

"Jaz sem dobri pastir."



V tem videu nam dr. R. C. Sproul razlaga odlomek iz Evangelija po Janezu, ki spada v serijo Jezusovih izjav na temo "JAZ SEM." V tej izjavi je Jezus samega sebe označil kot dobrega pastirja...


24/04/2017

Simfonično delo Post Tenebras Lux

Post Tenebras Lux je novo simfonično delo, ki ga je napisal skladatelj Jeff Lippencott za  Ligonier Ministries. To tristavčno delo je mogoče za določen čas brezplačno poslušati ali sneti z njihove spletne strani. 

Delo proslavlja petstoletnico začetka reformacije in nas vodi skozi hlad srednjega veka, v katerem je prevladovala Rimskokatoliška cerkev, do Luthrovega ponovnega odkritja čistega evangelija ter njegovega širjenja v dobi reformacije...

KLIK za dostop >>> 

Je reformacija uspela?



Malo pred veliko nočjo je Forum za dialog med vero in kulturo pripravil pogovorni večer na temo, omenjeno v zgornjem naslovu. Konec oktobra letos bo minilo petsto let od datuma, ki nam pomeni začetek protestantske reformacije. O reformaciji, njenih (ne)uspehih ter njenem vplivu in posledicah sta se pogovarjala dr. Marko Kerševan in dr. Bogdan Dolenc. Pogovor je moderiral Matjaž Črnivec.

Video traja malo manj kot dve uri. O izrečenem naj vsakdo presoja sam.

Zgodbe, ki nas oblikujejo


Zlahka se ujamemo v zgodbe okrog nas, ki dejansko nimajo nobene zveze z Bogom. Bog nas kliče, naj se oblikujemo po njegovi zgodbi.
~Adriel Sanchez

23/04/2017

Nejeverni Tomaži


Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: "Gospoda smo videli." On pa jim je rekel: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval."     (Jn 20,24.25)

Če kdo misli, da so bili ljudje v antiki lahkoverni, se moti. Dokaz za to je že apostol Tomaž, ki je hotel imeti v rokah trden dokaz, da je Njegov Gospod in Učitelj res vstal. Semitska mentaliteta je zelo konkretna in nima kaj prida  smisla za  filozofske akrobacije, ki pripadajo helenski in helenistični kulturi. Tudi danes hodi po svetu zelo veliko nejevernih Tomažev, ki jim je misel na Kristusovo vstajenje smešna, če že ne neumna.

Za malce bolj zanimive interpretacije, oziroma cvetke,  so zaslužni tudi krščanski teologi, ki bi bili radi sprejemljivi za najširši krog človeške publike. Tako je na primer Karl Barth izjavil, da ne verjame v prazen grob, ampak v vstalega Gospoda. Praznega groba nima praqvzaprav noben kristjan za božanstvo, toda ne vem, kako si je Barth predstavljal vstalega Gospoda, katerega kosti naj bi trohnele v neki grobnici na (nekdanji) periferiji Jeruzalema. Takšna miselnost se mi zdi bližja Atenam kot Jeruzalemu. Prazen grob in poročila očividcev se mi zdijo še vedno najzanesljivejši dokaz za Gospodovo vstajenje.

Na svetu vsake toliko odkrijejo kakšno "pravo" grobnico, v kateri naj bi ležalo Jezusovo telo. Resnici na ljubo, mislim, da v zadnjem letu dni še niso odkrili nobene.  Ker je vstajenje temelj, na katerem stoji ali pade krščanska vera,  so nasprotniki od nekdaj skušali dokazati, da se le-to nikoli ni zgodilo. Tako obstaja nekje na Indijski podcelini  grobnica, v kateri je pokopan nek muslimanski svetnik, za katerega nekateri trdijo, da je pravzaprav Jezus Kristus. Pred nekaj leti so v Jeruzalemu odkrili še eno  domnevno grobnico Jezusa Kristusa, za katero pa se je kmalu izkazalo, da tudi ta ni ravno tista, ki jo iščejo.

Na svetu najdemo grobove ustanoviteljev religij, kot sta na primer Buda in Mohamed. Toda v teh grobovih se še vedno nahajajo posmrtni ostanki teh dveh oseb, Jezusov grob pa je  prazen. O tem, zakaj je Gospodov grob še vedno prazen, že zelo dolgo obstajajo različne posvetne teorije. Pa si jih poglejmo. 
  1. Po eni naj bi ga ukradli učenci. Ta teorija bi bila kolikor toliko verjetna , če ne bi bili učenci tedaj zbegani kot kokoši, in je bila v tistem času njihova glavna skrb, kako rešiti lastno glavo. Poleg tega so grobnico stražili rimski vojaki, ki so dodobra obvladali svoje naloge in se jih zmedeni in prestrašeni učenci zagotovo ne bi bili pripravljeni lotiti.
  2. Jezus je preživel križanje in odkorakal iz groba. Glede na težo kamna, ki je pokrival grob (med približno 1,3 in 1,8 tone) in se ga je dalo premakniti le od zunaj ter od strani, je  to brez tuje pomoči od zunaj, fizično nemogoče. To še posebej velja za osebo, ki so jo pred tem temeljito prebičali in drugače namučili, zaradi česar je izgubila veliko krvi. Poleg tega so bili Rimljani mojstri križanja in so znali svoje delo temeljito opraviti.
  3. Prišlo je do zamenjave groba. Ženske in apostoli so prišli na velikonočno jutro k napačnemu grobu. Če bi bilo to res, bi farizeji in saduceji, ko bi ugotovili napako, z veseljem pokazali ljudem praqvi grob in  razpadajoče truplo in s tem postavili trditve apostolov na laž.  
  4. Kolektivne halucinacije apostolov in drugih vidcev. Apostoli in drugi vidci so na tak način "doživeli" Jezusovo vstajenje. Vsekakor ne smemo zanikati možnosti, da bi lahko imel kdo od učencev halucinacije. Nemogoče pa je, da bi večja skupina istočasno halucinirala  na isti način in videla isto osebo.
  5. Učenci so si vse skupaj gladko izmislili.  Tudi to bi bilo možno, ampak le za določen čas, torej do prvega preganjanja, ali pa, dokler ne bi njihovi nasprotniki odkrili Jezusovo telo. Preganjanje pa je prišlo zelo hitro.  Ne vidim prav nobenega smisla, da bi si kdorkoli izmišljal nekaj, zaradi česar bi moral trpeti psihično poniževanje, na koncu pa bi ga čakala še mučeniška smrt. Dokaz je že to, da so bili  po Jezusovem križanju njegovi učenci popolnoma razočarani, prestrašeni in so se skrili. Nekateri so celo zapustili Jeruzalem. Pogum jim je zrasel pozneje, po Kristusovem vstajenju in še bolj po izlitju Svetega Duha. Med apostoli edino Janez ni pretrpel mučeniške smrti. Le kdo bi si želel ali hotel umreti za laž?
Teorije sodobnih nejevernih Tomažev torej ne držijo vode. Nemški zgodovinar starega veka Werner Dahlheim, ki je do krščanstva zelo skeptičen, je moral priznati, da je Kristusovo vstajenje, kakorkoli ga že kdo  prikazuje, tisti dogodek, s katerim se  krščanstvo začne.

V resničnost Vstalega Gospoda se je na koncu prepričal tudi nejeverni Tomaž. Poglejmo si še ta dogodek.
Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!"  Potem je rekel Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." Tomaž mu je odgovoril in rekel: "Moj Gospod in moj Bog!" Jezus mu je rekel: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!"   (Jn 20,26b-29)
Tomažu se je izpolnila želja, da je mogel v živo izkusiti svojega od mrtvih vstalega Učitelja.  Jezus ga ni pograjal zaradi njegove nevere, ampak je bil do njega povsem ljubezniv. Še več, Tomaž je smel potipati Gospodove rane, da so res pristne. To ga je  privedlo do vere v Jezusa kot Gospoda in Boga. Šele na tej točki je spoznal, kdo je Jezus v resnici.

Za vse tiste, ki našega Gospoda nismo videli v živo, pa verujemo vanj, veljajo Gospodove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!"  (Jn 20, 29b) Vera je namreč iz čiste milosti, enako kot odrešenje. Vera je roka, po kateri lahko prejmemo odrešenje, saj pravi Jezus: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Ta beseda je namenjena  nejevernim Tomažem vsega sveta.



22/04/2017

20/04/2017

Kolikšen rok trajanja ima resnica?

ATEIST: "Tvoja resnica temelji na knjigi, ki je bila napisana pred dva tisoč leti."

ODGOVOR: "Od kdaj ima resnica omejen rok trajanja?"


Prirejeno po - glej povezavo >>>

Rešuje nas več kot le križ


Ne rešuje nas samo križ, ampak celotno življenje, ki ga je Jezus živel za nas. K Bogu nas je privedlo njegovo življenje, ne le njegova smrt.
~Rod Rosenbladt
 

19/04/2017

Smo odrešeni po nauku o opravičenju samo po veri?



Ali je res, da smo odrešeni po nauku o opravičenju samo po veri? To vprašanje je videti zelo zapleteno sestavljeno. Naj ga poenostavim in posplošim. Ali nas sploh kateri koli nauk odrešuje? O tem pripoveduje R. C. Sproul. 


17/04/2017

Na poti v Emavs


Kaj se je že dogajalo na tisti velikonočni popoldan na poti v Emavs? Kdo je bil skrivnostni sopotnik, ki se je pridružil učencu Kleopu in njegovemu tovarišu? 

Več o tem nam pove pastor Bob Fyall iz Tronske cerkve v Glasgowu v svoji polurni pridigi na temo Lk 24,13-35



16/04/2017

Vstajenje - pečat na Kristusovo delo odrešenja

Werner Dahlheim je svojem delu Die Welt zur Zeit Jesu (v srbskem prevodu Svet u Isusovo doba) med drugim napisal naslednje:
Vstajenje je dalo pečat na najzgodnejši simbol vere, ki ga lahko preberemo pri svetem Pavlu v Prvem pismu Korinčanom: "Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." Ta stavek je spremenil vse, smrt in življenje vsakega človeka. Vseboval je sporočilo, ki je bilo edino pomembno in ki je vsem odpiralo vrata večnosti: "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.  Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni."*
Dahlheim, avtor zgornjega citata, ni kristjan, ampak skeptik, kar dokazuje na mnogih mestih v svoji knjigi. Zelo dobro pa se zaveda, da temelji naša vera na določenem dejstvu, na katerem vsa zgradba stoji ali pade. To dejstvo je Kristusovo vstajenje, ki je enkraten dogodek v zgodovini človeštva. V bistvu je to res pečat na vso Jezusovo službo. Zakaj je tako, bom na kratko napisal v nadaljevanju.

Božji Sin se je utelesil kot Jezus iz Nazareta in živel na zemlji popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. S svojo aktivno poslušnostjo Očetu ter s svojim trpljenjem in smrtjo je dovršil  delo odrešenja za grehe človeštva. Njegova zadnja beseda pred smrtjo je bila: "Τετέλεσται," (Jn 20,30), kar lahko prevajamo kot: "Izpolnjeno je (tako SSP)," "Dovršeno je," "Izvršeno je," ipd.  Junaki mnogih romanov in filmov  izrečejo pred smrtjo kaj pomembnega ali ganljivega. Zato ta Jezusova izjava sama zase še ne pomeni nič posebnega, kar nam nazorno pove apostol Pavel, ko pravi: "Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni." (1Kor 15,14.17.19) To, da je nekaj dovršeno ali izpolnjeno, bi lahko rekel kdorkoli, in nato umrl. Taka izjava je torej nekaj podobnega kot dokument brez pečata, kar je v bistvu oksimoren, saj tak dokument nima veljave in v resnici sploh ni dokument. Toda s svojim vstajenjem je Jezus dokazal, da je njegovo poslanstvo na zemlji zares izpolnjeno, oziroma dovršeno. Zaradi tega pravi Pavel na drugem mestu: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Kristusovo vstajenje je torej pečat, ki potrjuje resničnost in veljavnost njegovega odrešenjskega dela. Jezus  je s svojo žrtvijo priskrbel popolno odkupitev, zadostitev in odrešenje za  grehe ljudi, tako pretekle, kot sedanje in prihodnje.

Kako pa pride Gospodovo odrešenjsko delo k nam in kako se aplicira na nas? Apostol Janez pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13)  Odrešenje je nekaj, česar se ne da prejeti z rokami ali usti. Roka, s katero lahko prejmemo odrešenje, je vera. Odrešenje se pridobi z vero.

Blagoslovljene velikonočne praznike voščim in vam želim, da Bog v obilju razlije svoj dar  vere na vse, ki to berete.


*Verner Dalhajm, Svet u Isusovo doba, Laguna, Beograd 2016. S. 101-102. Poslovenil: Dizma.

15/04/2017

Razume in skrbi

BERILO:
Iz 53,1-8


V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine... (Iz 53,4)

Ko so nekega moža vprašali, ali misli, da sta nevednost in apatičnost težavi sodobne družbe, se je ta pošalil: "Ne vem in vseeno mi je." 
Domnevam, da danes veliko malodušnih ljudi čuti enako o svetu in ljudeh na njem. Kar pa se tiće težav in zaskrbljenosti v našem življenju,  Jezus popolnoma razume in mu je globoko mar za nas. Iz 53, starozavezno preroštvo o Jezusovem križanju, nam da vpogled v to, skozi kaj je šel za nas. "Bil je mučen,..., kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol" (v.7). Kajti bil je... zadet zaradi prestopka mojega ljudstva" (v.8). "GOSPODU je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo: če da svoje življenje v daritev za greh, bo videl potomce in bo podaljšal svoje dni, GOSPODOVA volja bo uspevala po njegovi roki" (v.10). 
Na križu je Jezus prostovoljno nosil naš greh in krivdo. Nihče ni trpel bolj, kot je naš Gospod za nas. Vedel je, kaj ga bo stalo, da nas reši naših grehov, in v ljubezni je bil to pripravljen plačati (v.4-6).  
Zaradi vstajenja od mrtvih je jezus danes živ in prisoten pri nas. ne glede na to, s kakršnokoli situacijo se srečujemo, Jezus razume in mu je mar za nas. In izpeljal nas bo iz nje. 

David MacCasland



Iz: Naš vsakdanji kruh, letnik 61, štev.12, letnik 62, štev. 1,2 in 3. Vesela novica, Ljubljana 2017.

Bil (je) v grob položen


Dan, ki je sledil usmrtitvi našega Gospoda je bil najtežji dan v življenju njegovih učencev. Bil je pretepen, ponižan, obsojen in križan. Na obzorju ni bilo nobenega upanja, zato so bili obupani, zmedeni in niso vedeli, kaj naj počnejo. 

O pomenu Jezusovega pokopa in kratkega prebivanja v grobu govori R. C. Sproul.


Klikni za dostop do oddaje >>>


14/04/2017

Razumevanje križa pomeni razumeti pohujšanje križa



Timothy Keller pravi, da če hočeš razumeti nauk križa, potem moraš biti pripravljen sprejeti, verjeti in čutiti pohujšanje križa.

13/04/2017

Gospodova večerja

28. O Gospodovi večerji
 Gospodova večerja ni le znamenje medsebojne ljubezni, ki so jo dolžni imeti kristjani med sabo, ampak zakrament naše odkupitve po Kristusovi smrti. Tistim, ki ga upravičeno, vredno in z vero zaužijejo, je kruh, ki ga lomimo, deležnost Kristusovega telesa, podobno je blagoslovljeni kelih deležnost Kristusove krvi. Nauk o transubstanciaciji (premeni bistva kruha in vina) pri Gospodovi večerji se ne da dokazati iz Svetega pisma, ampak je v nasprotju s čistim naukom Pisma, saj sprevrača naravo zakramenta in je povzročil vzpon mnogih praznoverij. Kristusovo telo se pri Večerji daje, jemlje in zauživa samo na nebeški in duhovni način. Sredstvo, po katerem se prejme in zaužije Kristusovo telo v Večerji, je vera. 

29. Hudobni, ki so deležni Gospodove večerje, ne zauživajo Kristusovega telesa
 Hudobni in tisti brez žive vere sicer fizično in vidno »z zobmi grizejo« (kot pravi sveti Avguštin) zakrament Kristusovega telesa in krvi. Taki vseeno niso deležni Kristusa, ampak z jedenjem in pitjem tega tako zelo pomenljivega znamenja ali zakramenta, sami nase kličejo obsodbo.

 30. O zauživanju pod obema podobama 
Keliha našega Gospoda se ne sme odrekati laikom. Po Kristusovi postavitvi in zapovedi se morata vsem kristjanom enako podeljevati obe sestavini Gospodovega zakramenta. 

31. O Kristusovi daritvi, dokončani na križu 
Kristusova žrtev, ki je bila izvršena enkrat, je popolna odkupnina, sprava in zadostitev za vse grehe sveta, tako izvirni kot osebne. Poleg te ene same zadostitve ne obstaja nobena druga. Posledično so govorice o mašnih daritvah, pri katerih naj bi mašnik daroval Kristusa za žive in mrtve, da bi bili le-ti odrešeni muk in krivde, bogokletne zgodbice in nevarna prevara. 
 


11/04/2017

Edinstvenost psalmov



Kaj je tako edinstvenega v zvezi s psalmi?  W. Robert Godfrey pravi, da pri psalmih ne gre le za Božjo besedo, namenjeno nam, ampak tudi za našo besedo, namenjeno Bogu...

10/04/2017

Gratis e-knjiga o resnici križa


V velikem tednu lahko brezplačno snamete elektronsko knjigo The Truth of The Cross, ki jo je napisal R. C. Sproul.  Nauk o Kristusovi spravni žrtvi je bistven za krščansko vero, zato bi ga moral proučevati in razumeti vsak kristjan.





09/04/2017

Pohujšanje križa



In končno, evangelij je zelo neprijeten, ker je križ v nasprotju z vsemi načrti samoodreševanja. 
~Timothy Keller

Naš boj, ki ni naš


Edino vernik je znotraj sebe v vojni s svojim grehom, in to je boj, ki ga zoper naše grehe namesto nas bojuje sam Kristus.
~Michael Horton

Nič manj kot Odrešenik

In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale:
"Hozána
Davidovemu sinu!
Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!
Hozana na višavah!"
Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto razburkalo in govorilo: "Kdo je to?" Množice pa so govorile: "To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji." (Mt 21,9-11)

Tisti pa, ki so hodili mimo, so ga sramotili, zmajevali z glavami  in govorili: "Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!" Podobno so ga zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami.  (Mt 27,39-41)


Na spletu sem včeraj naletel na tale zanimiv čivk, ki ga je napisal Brian Zahnd in bi se po naše glasil nekako takole: 

Pilatova resnica: svet se rešuje s pobijanjem slabih fantov. 

Jezusova resnica: svet se rešuje z ljubeznijo do Boga, bližnjega in celo do sovražnikov. 

Izberi.


Pilatova resnica  se, kolikor vemo o tej osebi, res glasi nekako tako, kot pravi g. Zahnd. Glede Jezusove resnice pa nisem prepričan, da ima Zahnd čisto prav. To bi zares veljalo v primeru, če bi današnji ljudje posedovali tisto pravičnost, ki sta jo imela prva človeka pred padcem. Danes je to pravzaprav "misija nemogoče". 

O Jezusu so danes mnogi prepričani, da je bil velik moralni učitelj, prerok in kar je še takega. To ni nič novega, saj so ga mnogi tako obravnavali že v času njegovega zemeljskega življenja, kar je razvidno iz vrstice Mt 21,11. Še več, hoteli so ga narediti za kralja. Toda namen Jezusovega prihoda na svet je bil popolnoma drugačen: prišel je živet in umret za grešnike (cf. 1Tim 1,15). On je sicer res kralj, a kralj drugačne vrste. 

Kraljevske krone v tako imenovanih krščanskih državah imajo na vrhu križ, ki služi kot nekakšen okrasek ali nekaj podobnega kot češnja na vrhu torte. Pri Jezusu je stvar drugačna, kajti, kot je nekje zapisal dr. Daniel Brkič: "Krščanstvo je veliko zato, ker temelji na križu, ne pa na kroni." Pri krščanstvu torej ne gre za krono s križem, ampak za križ s krono.  Že na začetku Jezusove službe je satan našemu Gospodu ponudil krono, ko ga je zapeljeval: "Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo  ter mu rekel: 'Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.'" (Mt 4, 8.9)  Toda Jezus se ni odločil za pot najmanjšega odpora, ampak je odbil skušnjavčevo ponudbo. Ko je Jezus svojim apostolom prvič napovedal svoje trpljenje in smrt, ga je hotel apostol Peter pokroviteljsko  odvrniti od tega: "In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: 'Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!'" (Mr 8,32b.33) Jezus mu je hitro izbil iz glave misel na kraljestvo, kakršno imamo ljudje radi. V ozadju Petrovega dobrega nasveta je videl satanovo spletko. Nekaj podobnega najdemo v Jn 6,14.15: "Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: 'Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.' Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro."  Stvar se je na malo drugačen način ponovila ob Jezusovem slovesnem prihodu v Jeruzalem nekaj dni pred križanjem, na dan, ki mu danes pravimo cvetna nedelja, ko so učenci Jezusa oklicali za kralja. Toda naš Gospod se ni odločil za zemeljsko krono, ampak za križ. Pa še tam ni imel miru, saj so ga mimoidoči spodbujali, naj stopi s križa in se reši. Še zadnjič v njegovem zemeljskem življenju se mu je ponujala pot najmanjšega odpora, toda naš Gospod je zdržal.  Ni reševal sebe, ampak nas, ki nas je ljubil.

Res je sicer, da je Jezus svojim učencem povedal veliko  naukov in jim dal mnoge lepe in koristne moralne napotke. Toda te stvari ne rešujejo. Jezus rešuje s svojim križem, ne z moralo, naj si bo še tako lepa in dobra. Peter je hotel Jezusu pomagati z dobrim nasvetom, ljudje so mu hoteli pomagati tako, da so ga postavljali za kralja, ga vabili, naj stopi s križa... Brian Zahnd in mnogi drugi mu skušajo pomagati tako, da  rešujejo svet s svojo ljubeznijo do Boga, bližnjega in sovražnikov, pa tudi nas spodbujajo k enakemu ravnanju. 

Mi ne bomo nikoli rešili sveta, lahko pa svetu oznanimo evangelij. Ta ne pripoveduje o naši ljubezni do Boga in do bližnjih, ampak o Božji ljubezni do nas in naših bližnjih, torej do grešnega sveta. Naša ljubezen do Boga in do bližnjega je le odsev ljubezni, s katero nas je Bog ljubil. Zato je Jezus rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Evangelij ni niti dobra morala niti prijazna religija niti dober nasvet, ampak dejstvo, da je Jezus živel popolno življenje, umrl na križu za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja.  Kdor se zanaša nanj, ima večno življenje. 

Ali se zanašaš na Jezusa?  Je on tvoj Odrešenik?


07/04/2017

Liberalno krščanstvo - drugačna religija


Čudovite  cerkvene zgradbe v Združenih državah in drugod po svetu, zgrajene v slogih iz preteklih obdobij, so domovanje "liberalnega" krščanstva. 

Iz pogovora na spodnji povezavi lahko izveste, zakaj so te stavbe v resnici duhovna pokopališča in zakaj nauki, ki jih v njih verujejo in oznanjajo, sploh niso zares krščanski.


Dostop do pogovora na spletni strani Saints and Sinners >>>


04/04/2017

Semper reformanda



Semper reformanda - izraz, ki pomeni "ki se nenehno reformira", velja za cerkev.  To ne pomeni, da bi cerkev nenehno razvijala, prilagajala in spreminjala svoj nauk, kot bi ustrezalo teologom in svetu,  ampak da se vsaka generacija cerkve srečuje ter sooča z Božjo besedo in se oblikuje ter preobraža skladno z njo. O tem nam govori Augustus Lopes v svojem predavanju.


03/04/2017

Jezusovo poslanstvo




Jezus je ves čas svoje službe govoril učencem, da je njegovo končno poslanstvo, da umre namesto njih. Brez njegove smrti za nas ni Božjega kraljestva.  

~Michael Horton

02/04/2017

Kristusova avtoriteta

"Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete? 47 Kdor je iz Boga, posluša Božje besede. Vi jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga."
48 Judje so odgovorili in mu rekli: "Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš demona?" 49 Jezus je odvrnil: "Jaz nimam demona, ampak častim svojega Očeta, vi pa me sramotite. 50 Jaz ne iščem svoje slave; je pa nekdo, ki jo išče in sodi. 51 Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti." 52 Judje so mu torej rekli: "Zdaj smo spoznali, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: 'Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.' 53 Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?" 54 Jezus je odgovoril: "Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: 'Naš Bog je.' 55 Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. 56 Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil." 57 Judje so mu tedaj rekli: "Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?" 58 Jezus jim je dejal: "Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem." 59 Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.     (Jn 8,46-53)

Jezusovi dialogi z Judi po navadi niso bili nič kaj mehki, ampak ravno nasprotno. Občasno so bili celo do skrajnosti zaostreni. Zgornja perikopa predstavlja zadnji del dogajanja, ki ga opisuje evangelist Janez v Jn 8,12-59. Judje so imeli o sebi zelo dobro mnenje, ker so bili Abrahamovi potomci (cf. Jn 8,39) in ker so bili zelo religiozni ter so vestno izpolnjevali postavo. Toda religioznost še ne pomeni brezgrešnosti, kot mnogi mislijo in v tem je bila njihova slepota. Jezus je skušal s provokativnim govorom zdramiti Jude, da bi začeli malo globlje razmišljati o sebi, a ni bilo pravega uspeha. Religiozna igra vedno poteka po določenem vzorcu: "Resda nisem čisto brez napak, a sosedova Ančka je še slabša... Nisem sicer popoln, ampak, saj ni nihče popoln... Res je, tudi jaz delam napake, ampak v bistvu nisem slab-a... Kdor dela, greši..."  In še bi se našlo. Potem pa pride neki Jezus in začne zmerjati nas, ki niti nismo tako slabi kot sosedova Ančka, češ, da imamo hudiča za očeta (cf. Jn 8,44). To je bilo za pravičn(išk)e Jude (in bi bilo najbrž tudi za nas) že malo preveč. 

Na njihovo nasprotovanje jih je Gospod vprašal, kdo mu more dokazati greh, nakar je zaostril ton in jim rekel, da niso iz Boga, ker ne poslušajo Božjih besed. S tem jim je povedal, da glavna ovira za sprejetje vere niso neke intelektualne, čustvene ali kake druge ovire, ampak dejstvo, da neka oseba ni rojena iz Boga. Jezus je ob neki drugi priložnosti rekel Nikodemu: "Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3) Jezusovi poslušalci so bili zelo pobožni ljudje, pa vendar niso bili rojeni iz Boga! Pobožnost ni jamstvo za to, da je nekdo resnični vernik, kajti pobožnost, religija in kar je še takega, nikogar ne rešuje. Potrebno je rojstvo od zgoraj, od Boga. 

Odziv poslušalcev je bil buren in pričakovan: "Judje so odgovorili in mu rekli: 'Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš demona?'" (Jn 8,48) Očitek, da je nekdo Samarijan, je za Jude pomenil hudo sramotitev, kajti Judje se niso niti pogovarjali s Samarijani. Seveda je imel Jezus glede odnosa do samarijanov bistveno drugačen odnose, ki ga nikoli ni skrival (cf. Jn 4,1-42. Lk 9,51-56. Lk 10,25-37. Lk 17,11-19). V nadaljevanju mu je zbrana družba očitala, da ima demona. Zdelo se jim je logično, da imaš demona, če si Samarijan. Seveda je to odločno zanikal, zraven pa še dodal: "Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti." (Jn 8,51) To je šele razkačilo poslušalce, ki so se takoj začeli sklicevati na Abrahama in na preroke. Jezus jim je namreč pripovedoval stvari, ki se jim z  golega izkustvenega  stališča niso zdele verjetne, razen če ni On nekaj posebnega, na primer večji kot Abraham. Ampak oni tega niso verjeli. 

Na to jim je v nadaljevanju povedal nekaj resnic (cf. ibid. vv. 54-58), ki jih lahko povzamem takole:  če Jezus poveličuje samega sebe, potem njegova slava nič ne pomeni, toda njegova slava prihaja od nebeškega Očeta, ki ga prisotni ne poznajo, Jezus pa ga pozna in se drži njegove besede; pa tudi sam Abraham se je razveselil, da bo videl Kristusov dan, videl ga je in se razveselil, pri čemer najbrž ni mišljen kak poseben dogodek, ampak celotno Abrahamovo življenje v veri in radostnem zaupanju v prihod Odrešenika. 

Prisotni so se Jezusu posmehnili, češ, še petdeset let nisi star, pa se že hvališ, da si srečal Abrahama.  Tedaj je naš Gospod zbrano množico šokiral z izjavo, ko je rekel: "Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem." (ibid. v. 58b) V šoku so zgrabili kamenje in ga hoteli kamnati. Le zakaj? Zbrane je razjezila Jezusova uporaba besedne zveze "jaz sem," oziroma "egō eimi", kot je zapisana v grškem originalu Janezovega evangelija. Jezus ni rekel: "Bil sem, preden se je Abraham rodil", ampak je uporabil sedanjik "jaz sem". V Septuaginti (grškem prevodu Stare zaveze) pomeni egō eimi prevod Božjega imena JHVH. S tema besedama je Jezus izrazil svojo božanskost, kar je bil vzrok za jezo zbranih poslušalcev. 

Tudi danes je ta egō eimi za marsikoga moteč. Mnogi so Jezusa pripravljeni sprejeti kot dobrega človeka, modreca,  učitelja modrosti, nekateri celo za preroka.  Ampak, da bi bil Bog?  Janez je napisal v prologu k svojemu evangeliju: "Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.  V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." (Jn 1,10.11) Jezus - Beseda je prišel na svet in svet ga ni spoznal. Še več, tudi pripadniki ljudstva, ki mu je pripadal po zemeljski strani, ga niso sprejeli. Vedeli so sicer, da ni čisto navaden učitelj, kar je razvidno iz naslednje povedi: "Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki." (Mr 1,22)  Pismouki so se sklicevali na starejše avtoritete. Tudi starozavezni preroki so se sklicevali na Božjo avtoriteto, ne na svojo. Jezus pa je učil kakor tisti, ki ima oblast.  To je delal, ker je on sam EGŌ EIMI. Njemu se ni (bilo) treba  sklicevati na Božjo avtoriteto, saj jo je posedoval, oziroma jo poseduje. To je šokiralo poslušalce v zgornjem primeru. 

Nad temi Jezusovimi besedami se še danes mnogi pohujšujejo, tako pravoverni Judje, muslimani, sekularisti in drugi. Svetopisemski Jezus je skala pohujšanja in znamenje, kateremu se nasprotuje (cff. Rim 9,33. 1Pt 2,8. Lk 2,34). Vsem, ki v Jezusa verujejo, daje on moč, da postanejo Božji otroci (cf. Jn 1,12). On je učlovečeni Božji Sin, ki je prišel na svet odrešit grešnike. Živel je življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu in izpolnil vse zahteve Božje postave. Bil je žrtvovan za naše grehe in obujen od mrtvih. Kdor vanj veruje in se nanj zanese, se ne pogubi, ampak ima večno življenje. 

Ali veruješ vanj?



01/04/2017

Opravičenje po Rimu in po reformaciji


Rimskokatoliška cerkev in cerkve, ki izhajajo iz protestantske reformacije, zelo pogosto uporabljajo enako terminologijo, a v različnih pomenih. Taka primera sta na primer milost in  opravičenje.  Je milost nekaj, kar je v nas injicirano kot zdravilo, ali nam je milost všteta po zaslugah Jezusa Kristusa? Ali pri milosti res drži tisti znani pregovor:  "Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal?"  Kako in zakaj so nam grehi odpuščeni in kakšno vlogo naj bi  pri tem igrali odpustki? 

O vsem tem pripoveduje dr. R. C. Sproul v kratkih predavanjih na spodnjih povezavah.