28. O Gospodovi večerji
Gospodova večerja ni le znamenje medsebojne ljubezni, ki so jo dolžni imeti kristjani med sabo, ampak zakrament naše odkupitve po Kristusovi smrti. Tistim, ki ga upravičeno, vredno in z vero zaužijejo, je kruh, ki ga lomimo, deležnost Kristusovega telesa, podobno je blagoslovljeni kelih deležnost Kristusove krvi. Nauk o transubstanciaciji (premeni bistva kruha in vina) pri Gospodovi večerji se ne da dokazati iz Svetega pisma, ampak je v nasprotju s čistim naukom Pisma, saj sprevrača naravo zakramenta in je povzročil vzpon mnogih praznoverij. Kristusovo telo se pri Večerji daje, jemlje in zauživa samo na nebeški in duhovni način. Sredstvo, po katerem se prejme in zaužije Kristusovo telo v Večerji, je vera.
29. Hudobni, ki so deležni Gospodove večerje, ne zauživajo Kristusovega telesa
Hudobni in tisti brez žive vere sicer fizično in vidno »z zobmi grizejo« (kot pravi sveti Avguštin) zakrament Kristusovega telesa in krvi. Taki vseeno niso deležni Kristusa, ampak z jedenjem in pitjem tega tako zelo pomenljivega znamenja ali zakramenta, sami nase kličejo obsodbo.
30. O zauživanju pod obema podobama
Keliha našega Gospoda se ne sme odrekati laikom. Po Kristusovi postavitvi in zapovedi se morata vsem kristjanom enako podeljevati obe sestavini Gospodovega zakramenta.
31. O Kristusovi daritvi, dokončani na križu
Kristusova žrtev, ki je bila izvršena enkrat, je popolna odkupnina, sprava in zadostitev za vse grehe sveta, tako izvirni kot osebne. Poleg te ene same zadostitve ne obstaja nobena druga. Posledično so govorice o mašnih daritvah, pri katerih naj bi mašnik daroval Kristusa za žive in mrtve, da bi bili le-ti odrešeni muk in krivde, bogokletne zgodbice in nevarna prevara.
Ni komentarjev:
Objavite komentar