Adam - Kristus

V Kristusu smo več pridobili, kot smo v Adamu izgubili. 

~ Justin Perdue

Vpliv cerkve na svet

Edini časi,  v katerih je imela cerkev kakršen koli pomembnejši vpliv na svet, so bili tisti, v katerih je Božje ljudstvo stalo trdno, zavračalo kompromise in pogumno razglašalo resnico, navkljub sovražnosti sveta. 

~John MacArthur

Mračni čari zahodne demokracije

Včeraj sem najprej na Twitterju, nato pa še na Youtubu našel tale posnetek surovega ravnanja britanske policije ob aretaciji petinsedemdesetletnega pastorja Johna Sherwooda. Neprijetnemu dogodku je sledilo 21-urno pridržanje pastorja na policiji. In kaj je bil tisti strašni zločin, ki ga  storil pastor John Sherwood? Na ulici nekje v severozahodnem predelu Londona je povedal, kaj govori Sveto pismo o zakonski zvezi.  Sam Jezus je glede tega izjavil: "Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso.  Tako nista več dva, ampak eno meso." (Mt 19, 4b-6a. Cf. Mr 10,5-8), pri čemer se je skliceval na Božji red stvarjenja (cf. 1Mz 1,26-28). 

Danes mnogi ljudje bežijo pred resnico in si ustvarjajo svoje "resnice". Ena od posledic je vidna na zgornjem posnetku, ki se je zgodil v državi, katere vladarica je kot braniteljica vere (fidei defendrix)  in vrhovna upraviteljica Cerkve Anglije (Church of England) ob kronanju prisegla, da bo čuvala in ohranjala reformirano protestantsko vero.  Religiozna kulisa, ki jo Britanci prikažejo ob različnih svečanih priložnostih, ob katerih se škofje in kanoniki etablirane cerkve razkazujejo v bleščečih  pluvialih iz dragocenih tkanin, je eno, realnost pa nekaj drugega. Toda nekega dne bodo tudi kleriki te liberalne in odpadle cerkve morali pred Bogom polagati račune za to, da vodijo množico ljudi  direktno v pekel. Bog je potrpežljiv (cff. Neh 9,30. Apd 17,30), a se tudi ne pusti zasmehovati (Gal 6,7), vsaj ne na daljši rok. Pregovor pravi, da gre "po farjih vera dol", kar zelo drži. Anglikanska cerkev je imela leta 2019 manj kot 850.000 nedeljnikov. Le zakaj bi ljudje obiskovali cerkve, kjer se ne oznanjata postava in evangelij, ampak nekakšna vodena posvetna etika in seveda finost?  Kaj naj ljudje počnejo v cerkvi, katere škofje in drugi kleriki ne verujejo v temeljne postulate krščanske vere? Ta cerkev je popolnoma izgubila svojo "slanost", saj je Jezus rekel učencem: "Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo." (Mt 5,13)  Sol je konzervans, ki varuje živila, da ostanejo dlje časa užitna, enako ohranja določena kritična masa dejanskih kristjanov družbo pred moralnim razkrojem. Kjer ta masa izgine, gre z družbo počasi navzdol in v njej prevladajo druge ideje ter ideologije: potrošništvo, hedonizem, samoljubje in kar je še takega. Temu se potem prilagaja tudi zakonodaja, ki postaja vedno bolj sovražna do tistih kristjanov, ki še vedno resno jemljejo princip sola Scriptura.

Ne vem, ali je pastor John s svojim javnim oznanjevanjem kršil tamkajšnjo zakonodajo ali ne. Gotovo pa sta policista, ki sta starčku zvijala roko, ravnala prekomerno. Tudi odzivi na dogodek niso bili v prid surovemu ravnanju policije. To lahko slišimo na zgornjem posnetku, prilepil pa sem tudi fotografijo prvih odzivov na Twitterju. 

P.s. TUKAJ je opis dogodka, do katerega sem prišel danes popoldne.

Kristus ima vso oblast

Jezus Kristus je Kralj  kraljev in Gospod gospodov.  Njegove oblasti ne omejuje komunizem, pa tudi demokratična republika je ne more nekako povečati. Jezus vlada nad vsem in njegova roka bo naredila, kar koli On hoče. 

~ Steven Oeverman

Vir spreobrnjenja

Posameznika ne spreobrne njegova odločitev. Moč Svetega Duha je tista, ki to stori. 

~ R. C. Sproul

Tujci in priseljenci v svetu

"Ljubi, opominjam vas kot tujce in priseljence! Zdržite se mesenih poželenj, ki se bojujejo proti duši. 12 Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja.

13 Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški ustanovi, bodisi kralju kot najvišjemu 14 bodisi oblastnikom kot tistim, ki so od njega poslani zato, da kaznujejo hudodelce in dajo priznanje tistim, ki delajo dobro. 15 Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih. 16 Živite kot svobodni ljudje, vendar ne tako, da bi bila vaša svoboda zagrinjalo zla, ampak kot Božji služabniki. 17 Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, cesarja spoštujte."  (1Pt 2,11-17)

Reformator Martin Luther je zapisal v zvezi z zgornjo perikopo, ki se bere na tretjo  nedeljo po veliki noči, da je tema pričujočega odlomka opominjanje k opravljanju dobrih del, ki se nanaša na skoraj vsa področja življenja. V njem nas namreč apostol Peter uči, kako naj vsak posameznik živi in  kako naj se obnaša. Mar to pomeni, da govori Peter v tem odlomku o zveličavni moči dobrih del?  Nikakor. Zato  pravi Luther:

  "Slišali smo že, da obstajata v krščanskem življenju dva bistvena principa, ki bi  jima morali dajati krščanski učitelji večji poudarek.  Prvič, vera v dejstvo, da smo po Kristusovi krvi odrešeni greha in imamo odpuščanje; drugič, ker nam je bilo odpuščeno, se mora naša narava spremeniti in moramo hoditi v novosti življenja. Ko smo začeli verovati, nismo prejeli po krstu le odpuščanje grehov, po katerem smo po milosti postali Božji otroci, ampak tudi moč, da očistimo in omrtvičimo preostale grehe.  Kot pravi Pavel (cf. Rim 6,1), naši grehi niso odpuščeni, da bi dobili privilegij za to, da bi smeli v njih še nadalje vztrajati, kot si predstavljajo nesramni  tajivci milosti. Stvar je taka: naši grehi so izbrisani po Kristusovi krvi, zanje nam ni treba plačevati ali opravljati zadostitve; mi smo otroci milosti in uživamo  odpuščanje.  Toda greh, ki je v nas, ni popolnoma odstranjen ali omrtvičen."

 Dejstvo je, da je kristjan je na tem svetu kakor tujec in priseljenec (cf. 1Pt 2,1), ali kot pravi Pavel: "Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa." (Flp 3,20) Smo torej kot ladjica sredi bolj ali manj razburkanega morja. Ladjica spada v vodo, voda pa ne spada v ladjico. Tako živimo v nenehni skušnjavi, da bi se  poistovetili s posvetnim življenjem, s kulturo ter navadami tega sveta in vsega, kar je povezano s svetom. Toda krščanstvo ni del kulture tega sveta, ampak  predstavlja v bistvu njegovo kontra-kulturo.  Ta svet nam nastavlja zanke in skušnjave, ki prebujajo v naši notranjosti   stara poželenja. Zato nas apostol. Pavel opominja, da se je treba tega zdržati.

Življenje kristjana v svetu ni bilo lahko niti takrat niti danes. Zunanja pojavna oblika problemov se spreminja, njihovo notranje bistvo pa ostaja ves čas isto. Kristjan je državljan Božjega kraljestva in na nek način njegov ambasador, zato je prav, da  v tosvetnem "kraljestvu"  skuša, kolikor je v njegovi moči, ravnati tako, da ne bo svetu v spotiko.  Seveda pa ima tudi to svoje meje, kajti Boga je treba bolj poslušati kot ljudi (cf. Apd 4,19).  Kristjan je torej poklican, da živi Bogu v slavo. 

Kristjan ima tudi opravka z oblastjo, čemur se ne da izogniti. Pri nas sicer  nimamo cesarja, kot ga omenja zgornji svetopisemski odlomek, oblast pa ima še vedno enake ali vsaj zelo podobne funkcije in naloge, kot jih je imela v prvem stoletju po Kristusu. Sem spada med drugim tudi skrb za red in mir. Ravno zato je treba oblast upoštevati. Izkušnje so pokazale, da prinese brezvladje več hudega kot še tako slaba oblast.

Kristjan je odrešen po milosti, ne po lastnih delih in zaslugah. Ker je tako, je svoboden. Svoboda pa prinaša tveganje, zato je v vsakem času možno, da jo kdo zlorabi za kaj slabega. To je tudi razlog, da apostol opominja kristjane, naj  izkoriščajo svojo svobodo kot Božji služabniki, torej za dobro.

Seveda pa so vsa dobra dela, ki jih opravlja kristjan, sad Božje milosti, res pa je tudi,  da na tej strani večnosti nikoli ne bomo dosegli popolnosti. Zato prosimo Boga,  naj nas vselej  krepi s svojo milostjo, da bomo mogli vselej živeti kar se da njemu v slavo. 

Kaj je pietizem?

Pietizem je v krščanskem svetu prisoten že nekaj stoletij in je vplival ter še vedno vpliva na mnoge kristjane, pri čemer je treba poudariti, da negativno.  Friedrich Engels in Friedrich Nietzsche sta npr. dva  slavna brezbožca, ki sta zrasla v pietističnem družinskem okolju in se pozneje otresla vere. 

Jon Moffit je v zgornjem videu spregovoril o razlikah med pobožnostjo in pietizmom, o razširjenosti pietizma  in o nevarnosti ter zmedi, ki jo ta nauk povzroča  v življenju kristjanov, ki se skušajo ravnati po njem.

Evangelij z dodatki ni evangelij

Če so evangeliju dodani pogoji, potem to ni več veselo oznanilo, ampak pogodba. 

~ Chad Bird

Če je z nami Gospod

Če je z nami Gospod, nimamo razloga za strah. Nad nami je njegovo oko, preko nas sega njegova roka, njegovo uho je odprto za naše molitve, njegova milost je dovoljšnja, njegova obljuba je nespremenljiva. 

~ John Newton

Zagovor pred Bogom

Jezus Kristus ne rešuje zaslužnih, ampak nevredne. Vaš zagovor ne sme biti sklicevanje na lastno pravičnost,  ampak priznanje krivde. 

~ C. H. Spurgeon

Nekaj za vsak dan

Če svojemu srcu vsak dan oznaniš evangelij, potem boš vsak dan imel upanje, radost in mir. 

~ Matt Brown

Religija strtih src

Krščanstvo je bilo od vsega začetka religija strtih src, ki temelji na prepričanju, da je med človekom in Bogom ogromen prepad, ki ga lahko premosti samo Bog. 

~ John Gresham Machen

Zgled dobrega pastirja

[T]o, da kdo po krivici trpi, a bridkosti prenaša, ker se zaveda Boga, je hvalevredno. 20 Kakšen ugled bi imeli, če bi potrpežljivo prenašali kazen za to, za kar ste se pregrešili? Je pa pred Bogom hvalevredno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost. 21 Saj ste bili vendar za to poklicani. Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah,

22 on, ki ni storil greha

in ni bilo zvijače v njegovih ustih.

23 Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil,  ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično. 24 Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni. 25 Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš.   (1Pt 2,19-25)

Zgornjo perikopo, ki je tradicionalno namenjena za drugo nedeljo po veliki noči, lahko razdelimo na  dva dela. V prvem delu odlomka nas apostol Peter spodbuja k potrpežljivemu prenašanju nadlog in bridkosti, v drugem  pa nam ob Jezusovem zgledu razloži, zakaj naj bi to počeli.

Kristjanu ni treba iskati nadlog in nevšečnosti, saj ga bodo same še prehitro našle. Mirno in potrpežljivo prenašanje krivic, za katere nismo osebno krivi, je zelo težka, a pred Bogom hvalevredna  stvar (cf. vv. 19.20), vsekakor neprimerno boljša, kot da bi morali prenašati kazen za lastne prestopke. To, da je nekaj hvalevredno, seveda še ne pomeni, da smo s tem pri Bogu pridobili kakšne posebne zasluge.  Jezus pravi : ¨Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: 'Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.'" (Lk 17,10) Mi nismo odrešeni po svojem, ampak po Kristusovem trpljenju, oziroma po njegovih ranah (cf. 1Pt 2,24). Od nas se torej pričakuje potrpežljivost. Še več, kot pravi apostol Peter, smo bili za to celo poklicani (cf. 1Pt 2,21). Poglejmo, kaj pravi Jezus: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj." (Mt 16,24) Nekoč me je neka pobožna katoliška duša vprašala, če protestanti, z ozirom na princip sola scriptura, spolnjujemo to Jezusovo naročilo in si vsak dan naložimo ter nosimo križ. S tem je pokazala popolno nerazumevanje te problematike. Križ ne pomeni nekaj, kar bi si sami namenoma povzročili ali naredili, da bi si s tem grenili življenje, ampak, da smo na svoje rame dolžni sprejeti bridkosti in nevšečnosti, ki nas doletijo v življenju, za kar  zgled v osebi Jezusa Kristusa.

Jezus Kristus je trpel, in bil usmrčen za naše grehe. On je naš Odrešenik, pa tudi zgled. Bil je brezgrešen (cf. 1Pt 2,22), ob sramotenju in trpljenju, ki ga je prestal, ni sramotil ali grozil, ampak je sodbo prepuščal nebeškemu Očetu (cf. 1 Pt 2,23). Najpomembnejše je, da je naše grehe ponesel na les križa, in da imamo v njegovih ranah popolno ozdravljenje naših duš (cf. 1Pt 2,24). Apostol Pavel pravi, da nam je Bog  "Odpustil […] vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol 2,13b.14) Za tiste, ki so v Kristusu, ni več nobene obsodbe. Greh je plačan, zadolžnica je pribita na križ. Izpolnila se je Izaijeva prerokba izpred  stoletij:

"On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,

strt zaradi naših krivd.

Kazen za naš mir je padla nanj,

po njegovih ranah smo bili ozdravljeni." (Iz 53,3)

On je priskrbel svojemu ljudstvu popolno odkupitev, odvezo in odrešenje vseh grehov. Nekoč smo tavali, potem pa smo po čudoviti Božji milosti prišli k njemu, ki je pastir in varuh (Chráskov prevod  pravi "Škof")  naših duš. Da, Jezus Kristus je dobri pastir, ki je položil lastno življenje za svoje ovce (cf. Jn 10, 11.15).

Ali je na tej strani večnosti možno stoodstotno živeti po Jezusovem zgledu? Vprašanje je povsem na mestu, kajti doslej  še nobenemu kristjanu ni kaj takega uspelo in mu tudi ne bo. Vsekakor pa je prav, da delujemo in si prizadevamo v tej smeri. Jezus, naš Odrešenik, varuh in dobri pastir, pa naj nas vodi po poti potrpežljivosti, zdaj in do srečne večnosti.

Luther pred državnim zborom v Wormsu

Na današnji dan, pred petsto leti, se je Martin Luther pojavil na zasedanju državnega zbora v mestu Worms, kamor je bil poklican. Samo zasedanje državnega zbora je potekalo med 28. januarjem in 25. majem leta 1521, predsedoval pa mu je mladi cesar Svetega rimskega cesarstva Karel V. Luthrov primer je  pravzaprav predstavljal samo eno točko dnevnega reda, a zato toliko bolj pomembno. Luther je nastopil pred državnim zborom 17. in 18. aprila, nakar so se začele stvari odvijati v smeri, ki si je nista želela ne cesar ne papež. 

O samem Luthrovem nastopu, njegovih posledicah, pomenu in sporočilu za današnji čas in današnjo cerkev sta se v zgornjem videu pogovarjala dr. Camden Bucey in dr. Herman Selderhuis. 

Popolnost zavoljo Kristusa

Nisi odrešen, ker bi bila tvoja skesanost in vera popolna. Odrešen si, ker je Kristusovo delo, ki se ga oklepaš ob vsej svoji šibkosti in nebogljenosti, popolno.

~ Paul Washer

Milost in mir

Srce sporočila o Kristusu je milost. In mir. Če tisto, kar slišiš, ni polno milosti in miru, potem tisto ni evangelij.

~ Justin Perdue

Živi spomenik? Zakaj pa ne?

Kadar slišiš za notoričnega grešnika, ne misli na to, kako bi se nanj jezil,  ampak rajši prosi Jezusa Kristusa, da ga spreobrne in iz njega naredi  spomenik svoje  brezplačne milosti.

~ George Whitfield

Rodni kraj slabe teologije

 

Od kod prihaja vsa slaba teologija in kje so njene korenine? Jon Moffitt in Justin Perdue pravita, da od tam, ko je cerkev, ali vsaj en njen del, izgubila svoj edini temelj, to je Jezus Kristus. Do tega prihaja tako, da poleg Kristusa postavimo še kakšen drug temelj, kot so naša dejanja, poslušnost, religija in podobno. Edini temelj našega zveličanja je Kristus in njegova popolnost, ki se nam všteje po veri.

Pot uničenja

Najučinkovitejši strup, ki vodi ljudi v uničenje, je ponašanje s samimi sabo, s svojo modrostjo in močjo. 

~ Jean Calvin

Naša zmaga

[V]se, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. 5 Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin.

6 Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo, ne le z vodo, ampak z vodo in s krvjo. Duh to pričuje, kajti Duh je resnica. 7 Trije namreč pričujejo: 8 Duh in voda in kri. In to troje je zedinjeno. 9 Če sprejmemo že človeško pričevanje, je Božje pričevanje večje, kajti pričevanje Boga je to, da je pričeval za svojega Sina. 10 Kdor veruje v Božjega Sina, ima pričevanje v sebi. Kdor pa Bogu ne veruje, ga je naredil za lažnivca, ker ni veroval v pričevanje, s katerim je Bog pričeval za svojega Sina. 11 Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu. 12 Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja.  (1Jn 5,4-12)

Zmage, o kateri je tu govora, se ne da doseči z nobenim orožjem, s kakršnim operira ta svet. Nobeno pozemsko orožje je nikdar in nikakor ni sposobno izbojevati. Svet premore vse mogoče vrste hladnega in strelnega orožja, zato je od nas v tem pogledu neprimerno močnejši.  Da bi dosegla svoj cilj, se je tudi vidna  cerkev v preteklosti naslanjala na orožje tega sveta. Pa ne le orožje, ampak tudi orodje. Slednje uporablja še danes, a bolj sofisticirano, kamor sodijo različne metode  "evangeliziranja", razne psihološke tehnike in marketinški prijemi, s katerimi skuša manipulirati.   Toda vse to je od sveta in od tistega, ki  ga Jezus imenuje "vladar tega sveta" (cf. Jn 12,31. 14,30. 16,11).   Edino orožje, ki  nam more prinesti zmago nad svetom, je  naša vera v Jezusa Kristusa, križanega za naše grehe in obujenega za naše opravičenje (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4). Edino v njem in nikomur drugem imamo popolno odpuščanje vseh grehov (cf. Apd 2,38. Apd 5,31. Apd 13,38. Apd 26,18. Ef 1,7. Kol 1,14). 

Sam Bog je tisti, ki je pričeval za svojega Sina Jezusa Kristusa. Kristjan prejme, oziroma prejema Božje pričevanje po veri. Kristus je, kot pravi Janez, prišel z vodo in krvjo (cf. 1Jn 5,6). Voda označuje dogodek v reki Jordan, ko je Janez Krstnik krstil Jezusa, ko se je razodela naslednja  potrditev s strani nebeškega Očeta: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje." (Mt 3,17b) Kri pomeni tisto kri, ki jo je Jezus prelil na križu  za odpuščanje grehov. Sveti Duh vtiskuje v srca izvoljenih čudovito Božje pričevanje o Gospodu Jezusu Kristusu. To pričevanje nas nenehno uči in spominja, da imamo v  Božjem Sinu večno življenje. Jezus je naša edina pot, resnica in življenje (cf. Jn 14,6). Zato nas Gospod na drugem mestu opominja: "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo." (Mt 7,13.14)  Zato pravi Janez v  besedilu zgornje perikope, da poseduje večno življenje tisti, ki ima Božjega Sina, kdor pa nima Božjega Sina, ta nima večnega življenja, ampak drvi po široki poti pogubljenja. Pot ni tesna, ker bi bila fizično težavna in naporna ter bi zahtevala mnogo dobrih del, duhovnih vaj in odrekanj, ampak zato, ker je naravnemu človeku brez nadnaravne Božje milosti nemogoče verovati;   vera  v križanega in vstalega Jezusa Kristusa je namreč edini način, ki nam prinaša dar večnega življenja. Križani Kristus je še danes Judom spotika in poganom norost, vsem poklicanim pa Božja modrost in moč (cf. 1Kor 23.24). 

Naj Bog podeli vsem udom krščanskega ljudstva milost vztrajnosti, da bomo do konca hodili po tesni poti, ki je pot zmage v našem Gospodu Jezusu Kristusu,  tiste zunaj pa naj privede nanjo!

Vera - Božji dar

Res je, da je vera, po kateri sem zmožen ravnati, Božji lastni dar. Edino On jo podpira in edino On jo lahko pomnoži. Vsak trenutek sem odvisen od Njega. če bi bil prepuščen samemu sebi, bi moja vera dobesedno odpovedala. 

~ George Müller

Vera in kesanje

Dve veliki milosti, ki sta v tem življenju bistveni  za svetnika, sta vera in kesanje. To sta dve krili, s katerima leti v nebesa. 

~ Thomas Watson

Lukaris o opravičenju

Verujemo, da je posameznik opravičen po veri, in ne po delih. Toda ko rečemo:  "Po veri," razumemo s tem ustreznico, odnosno objekt te vere, torej Kristusovo pravičnost, ki jo vera zagrabi kakor z roko in jo uporabi v naš prid za naše zveličanje.

~ Ciril Lukaris

Milost ni nikoli odveč

Krščansko življenje se začne, nadaljuje in konča z Božjo milostjo, z Božjim usmiljenjem. Ne moremo se razvijati izven ali onkraj nje. Naša potreba po njej se nikdar ne konča. Milost ni nikoli odveč. 

~ Sinclair B. Ferguson

Jezus zadostuje!

Ni ga dolga,  ki bi ga morali mi poravnati,  ki ga že ne bi poplačal Jezus. Nobene pravičnosti ni, ki bi se zahtevala od nas, ki nam je ne bi priskrbel Jezus. On zadostuje! 

~Justin Perdue

Je za vas evangelij zaprta ali odprta knjiga?

Za mnoge ljudi je evangelij zaprta knjiga. Mnogi ga berejo ali slišijo, a ga ne razumejo. Mnogi, ki ga sicer razumejo, toda le na intelektualni ravni, ga  zavračajo in ostajajo pred vrati Kraljestva. Dejstvo je, da ga tudi Jezusovi učenci dolgo niso razumeli.  En tak poučen dogodek opisuje evangelist Luka v Lk 24,13-35.  Luka govori o tem, kako se je Jezus po vstajenju pridružil dvema učencema, ki sta bila namenjena v Emavs. Tu lahko zelo lepo vidimo, v kakšnem klavrnem stanju so se nahajali  učenci po Jezusovem križanju. Vsi so se razbežali in poskrili. Čeprav jih je naš Gospod ves čas pripravljal na svojo smrt in vstajenje, kot je opisano v naslednjem odlomku: "Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen," (Mt 16,21) oni tega niso bili zmožni doumeti. 

 

Učenci so vedeli, da je Jezus Mesija, a so si tega mesija narobe predstavljali. Dokaz za to je Kleopova izjava iz našega odlomka: "Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael." (Lk 24,21a) Učenci so si predstavljali Jezusa kot zemeljskega kralja, sebe pa kot bodoče ministre, vojaške poveljnike, skratka, kot funkcionarje v njegovem kraljestvu. Še pri zadnji večerji so se dvanajsteri prepirali, kdo med njimi bo zasedel imenitnejše mesto v prihajajočem Božjem kraljestvu. Križanje je razblinilo vse njihove iluzije, zato so se počutili opeharjene. Poleg tega jih je bilo strah, da jih bodo nasprotniki aretirali in kaznovali. Njihov ljubljeni učitelj se je izkazal kot še en spodleteli prerok. 

 

Da bi bila zmeda še večja, se je vmes zgodilo še nekaj: "Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi." (Lk 24 22.23) Ženskega pričevanja v takratni patriarhalni kulturi ni nihče resno jemal.  Poleg tega v tedanjem času noben normalen človek v Palestini ni verjel v mrliče, ki bi hodili iz grobov. To še zlasti zato, ker bi za sprehod izven groba moral najprej od zunaj odvaliti dvotonski kamen, kar je tistemu v grobnici fizično nemogoče. Čeprav jima je Jezus  po poti potrpežljivo razlagal iz Pisem, da je Mesija moral vse to pretrpeti in biti poveličan, nista vedela s kom imata opravka (cf. ibid. vv. 25-27).

 

Ko so prišli v Emavs, se je skrivnostni spremljevalec delal, kot da hoče iti naprej, toda učenca  sta ga "prepričala", da je ostal z njima. Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega:

Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. 31 Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. 32 In rekla sta drug drugemu: "Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?"    (Lk 24,30-32)

Učenca sta vso pot slutila, da imata opraviti s posebne vrste  neznancem, toda prepoznala sta ga šele, ko je razlomil kruh, ali bolje rečeno, tedaj jima ga je bilo dano spoznati. Mnogi, ki danes slišijo ali berejo evangelij, v njem ne prepoznajo Jezusa, spet drugim se Jezus v evangeliju razodene kot Odrešenik.    Apostol Pavel piše, da je evangelij "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje," (Rim 1,16) na drugem mestu pa pravi: 

"Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. 2 Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. 3 Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. 4 Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 1, 1-4)

Naj Bog podeli vsem, ki slišijo evangelij, svojo milost ter jim odpre oči in srca, da v njem prepoznajo Jezusa kot Mesija - edinega Odrešenika! Naj bo zanje evangelij odprta knjiga!

Velika noč je razlog za veselje

Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. 2 Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. 3 Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. 4 Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.     (Kol 3,1-4)

Kristjan je oseba, ki je razpeta med "že" in "še ne".  Ko je  Jezus Kristus vstopil v  življenje posameznega kristjana, je slednji skupaj s Kristusom vstal od mrtvih.  Zato pravi sv.  Pavel s tem v zvezi naslednje: "Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil,  čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni –  in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu."  (Ef 2,4-6) Nekoč smo bili torej skupaj z ostalim svetom mrtvi v prestopkih in grehih. Bili smo mrtvi za Boga in Bogu sovražni ter smo hodili po svetu kot živi mrliči.  Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je obudil iz smrti, v kateri smo se nekoč nahajali. Tega ni storil zaradi naših posebnih kvalitet ali dobrih del, ampak po svoji milosti.  To je tisti "že", o katerem sem govoril na začetku. Zato nas Božja beseda spodbuja, da iščemo to, kar je zgoraj, saj smo oživljeni za Boga. 

Toda tisti, ki je živ Bogu, je mrtev grehu. O tem govori Kol 3,3, ko pravi: "Kajti, umrli ste." Kristjan je živ za Kristusa ter s Kristusom in mrtev za greh. To, da je kristjan živ za Boga in mrtev za greh ter svet, je njegov status, ki ga uživa, ker pripada Kristusu.  To še ne pomeni, da kristjan ni več zmožen grešiti. Seveda je. Ravno zato nas Pavel opominja, naj mislimo na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. S tem hoče reči, naj razmišljamo in ravnamo v skladu s svojim sedanjim statusom, torej kot tisti, ki smo oživljeni skupaj s Kristusom, ne pa s prejšnjim, ko smo "bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov." (Ef 2,1)  

Kaj pa pomeni tisti "še ne"?  Jezusov drugi prihod še ni napočil, zato še nismo tisto, kar naj bi nekoč bili. To bomo postali, ko se prikaže Kristus v slavi sodit živim in mrtvim, ko bo poveličal tiste, ki vanj verujejo. Jezus je za nas opravil veliko delo:  "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Nase je prevzel vse naše grehe in prestopke  ter za nas pretrpel sramotno smrt na križu. Njegova obuditev od mrtvih in vstajenje sta dokaz, da je resnični Odrešenik sveta. Odrešenje, ki ga je priskrbel, in smo ga deležni po veri, ni  nekaj, kar bi nam prišlo prav le za sedanjost, ampak za vso večnost.  Zato prinaša velika noč upanje in resničen razlog za veselje vsem, ki smo Kristusovi. 

Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike! 

Omejenost zla

Čas, v katerem je zlu dovoljeno, da zmaguje, je točno določen in omejen s strani Boga. 

~ J. C. Ryle

Osrednjost križa

… v kolikor je Kristusova smrt na križu pravi smisel (Kristusovega op. Diz.) učlovečenja, potem brez križa ni evangelija. Božič sam po sebi ni evangelij. Kristusovo življenje ni evangelij. Celo vstajenje, ne glede na to, kako pomembno je v tem kontekstu, samo zase ni evangelij. Kajti veselo oznanilo ni le v tem, da je Bog postal človek, niti da je Bog govoril, da bi nam razodel pravi način življenja, niti da je smrt, ta velika sovražnica, premagana. Veselo oznanilo je to, da je greh premagan (kar dokazuje vstajenje), da je Jezus, kot naš predstavnik, namesto nas pretrpel kazen, zato da je ne bi bilo treba  pretrpeti nam,  in da lahko vsi, ki vanj verujejo, obrnejo pogled proti nebesom... Kristusovo življenje in učenje lahko posnemajo le tisti, ki so po veri v Jezusa, kot njihovo zamenjavo (substitute), stopili v novo razmerje z Bogom. Vstajenje ni le zmaga nad smrtjo, čeprav je tudi to, ampak dokaz, da je bila sprava v Očetovih očeh zadostilna sprava (Rim 4,25), smrt, ta posledica greha, pa je na tem temelju odpravljena. 

Kateri koli evangelij, ki obravnava zgodovinskega Kristusa na način učlovečenja brez sprave, je lažni evangelij.  Vsak evangelij, ki govori o ljubezni Boga, ne da bi poudarjal, da ga je taista ljubezen privedla do tega, da v osebi Božjega Sina plača najvišjo ceno za greh, je lažni evangelij. Edini pravi evangelij govori o enem Sredniku (1Tim 2,5.6), ki je za nas predal samega sebe.

In končno, kot ni evangelija brez sprave, zaradi katere je prišlo do učlovečenja, prav tako ni  brez nje krščanskega življenja. Brez sprave bi se učlovečenje zlahka sprevrglo v neko vrsto človeškega pobožanstvenja, ki vodi v prevzetnost in samouresničevanje (self advancement). S spravo pride do izraza ponižnost in požrtvovalnost glede potreb drugih, kar je pravo sporočilo Kristusovega življenja in seveda življenja kristjana ali kristjanke. Krščansko življenje ne pomeni brezbrižnosti do lačnih, bolnih, trpečih, ali drugače pomoči potrebnih.  Ne pomeni zadovoljstva z lastnim obiljem, niti z obiljem pripadnikov srednjega sloja, ki ga predstavljajo  dom, avtomobili, oblačila in potovanja, niti z obiljem izobrazbe in celo z duhovnim obiljem, ki ga dajejo dobre cerkve, Biblije, biblijsko učenje ali krščanski prijatelji in znanci. To pomeni zavedanje, da drugi trpijo pomanjkanje teh stvari, zato moramo za druge žrtvovati mnoge svoje interese, da bi se z njimi poistovetili  in jih privedli v obilje, ki ga uživamo… Polno življenje v Kristusu bomo živeli le, če se bomo pustili osiromašiti, da bi pomagali drugim.

Avtor: James Montgomery Boice

Poslovenil: Dizma

Dostop do izvirnega besedila >>>

Veliki četrtek in Gospodova večerja

Leonardo da Vinci: Zadnja večerja. Vir slike: Wikipedija.

Apostol Pavel govori o Gospodovi večerji in njeni  postavitvi v Prvem pismu Korinčanom, kjer pravi:

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa.

Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo.

Ko bi mi presojali sami sebe, bi ne bili sojeni. Ker pa nas sodi Gospod, nas vzgaja, da ne bi bili obsojeni s svetom vred. (1Kor 11, 23-31)

 O tem beremo v Belgijski veroizpovedi  v 35. členu naslednje:

Verujemo in izpovedujemo, da je naš Odrešenik Jezus Kristus zapovedal in vzpostavil zakrament svete večerje, da bi z njim hranil in podpiral tiste, katere je prerodil in vključil v svojo družino, ki je cerkev. Tisti, ki so prerojeni, imajo v sebi dve življenji. Prvo je telesno in časno, prejeli pa so ga s prvim rojstvom, ki je skupno vsem ljudem. Drugo je duhovno in nebeško, prejeli pa so ga z drugim rojstvom, ki ga je povzročila beseda evangelija, gre pa za rojstvo v občestvo Kristusovega telesa; to rojstvo ni skupno vsem ljudem, ampak le od Boga izvoljenim. Na enak način nam je dal Bog za vzdrževanje telesnega in pozemskega življenja navaden, zemeljski kruh, ki je, tako kot telesno življenje, skupen vsem ljudem. Za podporo duhovnega in nebeškega življenja vernikov pa je poslal živi Kruh, ki je prišel iz nebes, Jezusa Kristusa. On hrani in krepi duhovno življenje vernikov, kadar ga uživajo, torej, kadar si ga po duhu prisvojijo in prejmejo v veri. Da bi nam lahko predočil ta nebeški in duhovni kruh, je Kristus kot zakrament svojega telesa določil zemeljski in vidni kruh, vino pa kot zakrament svoje krvi. To je storil zato, da bi nam z njuno pomočjo izpričal, da enako resnično, kot držimo zakrament v rokah ter ga jemo in pijemo s svojimi usti, s čimer vzdržujemo svoje telesno življenje, prav tako tudi prejemamo v svoje duše pravo telo in pravo kri Kristusa, našega edinega Odrešenika, za podporo našemu duhovnemu življenju. To dvoje prejemamo v veri, ki je roke in usta naših duš. Kakor je gotovo in nedvomno, da nam Jezus Kristus ni zaman predpisal tega zakramenta, saj dela v nas vse tisto, kar nam predoča s temi svetimi znamenji; čeprav je način, na katerega deluje, onkraj naše zmožnosti razumevanja in nam nedoumljiv, enako kot je prikrito in nedoumljivo delovanje Svetega Duha. Vendar se ne motimo, ko pravimo, da je tisto, kar jemo in pijemo, Kristusovo pravo in naravno telo in njegova prava in naravna kri. Toda način, na katerega smo deležni obojega, ni z usti, ampak po duhu v veri. Na ta način Kristus nenehno sedi na desnici Boga Očeta, hkrati pa nam nikoli ne neha omogočati, da smo ga deležni po veri. Ta pojedina je duhovna miza, pri kateri nam Kristus podeljuje samega sebe z vsemi svojimi blagodatmi. Pri tej mizi nam daje, da se veselimo tako v njem, kot v zasluženju, ki ga je bil pridobil s svojim trpljenjem in smrtjo; in ko zauživamo njegovo meso, on hrani, krepi in tolaži naše uboge in žalostne duše, ko pa pijemo njegovo kri, jih poživlja in prenavlja. Ker pa je zakrament povezan s stvarjo, katero označuje, ga ne smejo prejeti vsi ljudje. Hudobni prejme zakrament v svojo obsodbo, ne sprejme pa resničnosti zakramenta, enako kot sta Judež in Simon Mag prejela zakrament, ne pa Kristusa, katerega zakrament označuje, zaradi česar smo ga deležni edino verni. In še nekaj. Ta zakrament prejmemo s ponižnostjo in spoštljivostjo v zboru Božjega ljudstva, s čimer kot občestvo obhajamo sveti spomin na smrt Kristusa, našega Odrešenika, skupaj z zahvalo, izpovedujoč našo vero in krščansko pripadnost. Zato ne sme pristopiti k tej mizi nihče, ki se prej ne presodi. V nasprotnem primeru z uživanjem kruha in pitjem iz keliha je in pije lastno obsodbo. Skratka, prejemanje tega zakramenta budi v nas gorečo ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato kot oskrumbo zavračamo vse dodatke in pogubne novotarije, ki so jih ljudje primešali temu zakramentu in trdimo, da moramo biti zadovoljni s to naredbo, kakor so o njej učili Kristus in apostoli ter o njej govoriti tako, kot so oni govorili.

 Dostop do vira >>>>>>>>>