22 on, ki ni storil greha
in ni bilo zvijače v njegovih ustih.
23 Ko so
ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi
pravično. 24 Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi
grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po
njegovih ranah ste bili ozdravljeni. 25 Kakor
ovce ste namreč blodili, zdaj pa
ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš. (1Pt 2,19-25)
Zgornjo perikopo, ki je tradicionalno namenjena za drugo nedeljo po veliki noči, lahko razdelimo na
dva dela. V prvem delu odlomka nas apostol Peter spodbuja k potrpežljivemu prenašanju
nadlog in bridkosti, v drugem pa nam ob Jezusovem zgledu razloži, zakaj
naj bi to počeli.
Kristjanu ni treba
iskati nadlog in nevšečnosti, saj ga bodo same še prehitro našle. Mirno in
potrpežljivo prenašanje krivic, za katere nismo osebno krivi, je zelo težka, a
pred Bogom hvalevredna stvar (cf. vv.
19.20), vsekakor neprimerno boljša, kot da bi morali prenašati kazen za lastne
prestopke. To, da je nekaj hvalevredno, seveda še ne pomeni, da smo s tem
pri Bogu pridobili kakšne posebne zasluge. Jezus
pravi : ¨Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo
ukazano, govorite: 'Nekoristni služabniki smo;
naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.'" (Lk 17,10) Mi nismo
odrešeni po svojem, ampak po Kristusovem trpljenju, oziroma po njegovih ranah (cf.
1Pt 2,24). Od nas se torej pričakuje potrpežljivost. Še več, kot pravi apostol
Peter, smo bili za to celo poklicani (cf. 1Pt 2,21). Poglejmo, kaj pravi Jezus: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj." (Mt 16,24) Nekoč me je neka pobožna katoliška duša vprašala, če protestanti, z ozirom na princip sola scriptura, spolnjujemo to Jezusovo naročilo in si vsak dan naložimo ter nosimo križ. S tem je pokazala popolno nerazumevanje te problematike. Križ ne pomeni nekaj, kar bi si sami namenoma
povzročili ali naredili, da bi si s tem grenili življenje, ampak, da smo na
svoje rame dolžni sprejeti bridkosti in nevšečnosti, ki nas doletijo v
življenju, za kar zgled v osebi Jezusa Kristusa.
Jezus Kristus je
trpel, in bil usmrčen za naše grehe. On je naš Odrešenik, pa tudi zgled. Bil je
brezgrešen (cf. 1Pt 2,22), ob sramotenju in trpljenju, ki ga je prestal, ni
sramotil ali grozil, ampak je sodbo prepuščal nebeškemu Očetu (cf. 1 Pt 2,23).
Najpomembnejše je, da je naše grehe ponesel na les križa, in da imamo v
njegovih ranah popolno ozdravljenje naših duš (cf. 1Pt 2,24). Apostol Pavel pravi, da nam je
Bog "Odpustil […]
vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti
nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol 2,13b.14)
Za tiste, ki so v Kristusu, ni več nobene obsodbe. Greh je plačan, zadolžnica
je pribita na križ. Izpolnila se je Izaijeva prerokba izpred stoletij:
"On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,
strt zaradi naših krivd.
Kazen za naš mir je padla nanj,
po njegovih ranah smo bili ozdravljeni." (Iz 53,3)
On je priskrbel svojemu ljudstvu popolno odkupitev,
odvezo in odrešenje vseh grehov. Nekoč smo tavali, potem pa smo po čudoviti
Božji milosti prišli k njemu, ki je pastir in varuh (Chráskov prevod pravi "Škof") naših duš. Da, Jezus Kristus je dobri pastir, ki je
položil lastno življenje za svoje ovce (cf. Jn 10, 11.15).
Ali je na tej strani večnosti možno
stoodstotno živeti po Jezusovem zgledu? Vprašanje je povsem na mestu, kajti doslej še nobenemu
kristjanu ni kaj takega uspelo in mu tudi ne bo. Vsekakor pa je prav, da delujemo in si prizadevamo v
tej smeri. Jezus, naš Odrešenik, varuh in dobri
pastir, pa naj nas
vodi po poti potrpežljivosti, zdaj in do srečne večnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar