Marija iz evangelijev

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni."  (Lk 1,48b.49a)

Pričujoči odlomek je vzet iz Marijine slavilne pesmi, znane kot Magnifikat. Te besede je Marija izrekla ob srečanju s svojo sorodnico Elizabeto. V protestantskih krogih smo žal zelo mačehovski do Marije in jo večkrat obravnavamo kot nekakšno nebodijetreba Pepelko. Po drugi strani pa naši duhovni sorodniki z drugega brega Tibere pravijo, da ni o Mariji nikoli dovolj govorjenja, imajo jo za srednico vseh milosti, neuradno celo za soodrešenico itn. Tudi sorodstvo z druge strani Bosporja jim glede tega v mnogočem  pritrjuje, a ne v vsem. Ker so iz Marije naredili nekakšno boginjo, se je protestantski del odločil, da bo iz nje naredil Pepelko. Najbrž zato, da bi prišlo do izenačenja, ali pa ker misli, da je boljše nekaj ne uporabljati, kot napak uporabljati. V bistvu sta obe opciji napačni, vse je namreč treba pravilno in po pameti uporabljati. 

Kaj nam torej ostane, če Marije ne pobožanstvimo, kot to počno oni onkraj Tibere in Bosporja? 

Več v prispevku "Marija: Pepelka ali boginja?" na tej povezavi  >>>

Veliki četrtek - postavitev Gospodove večerje

Tega se držimo in verujemo v prisotnost Kristusovega telesa in krvi v zakramentu Gospodove večerje: pa ne v navidezno, ampak v pravo in resnično prisotnost. 

~ William Perkins

Vera

Vera je torej Božji dar, pa ne zato, ker jo Bog podari človekovi volji, temveč,  ker jo on podeli, vdahne in vlije v človeka, pa tudi ne zato, ker bi Bog vdahnil le moč za verovanje in nato čakal na pristanek (oziroma dejanje vere po volji človeka), temveč zato,  ker on, ki dela v človeku takó voljo kot delovanje in resnično dela vse stvari v vseh, udejanja v človeku takó voljo za verovanje kot samo dejanje vere.

~ Dordrechtski kánoni III-IV:14

Samo Kristus - središčni princip reformacije

»[I]z njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu.«  (Jn 1,16.17)

Ko je avguštinski redovnik Martin Luther konec oktobra 1517 spravil skupaj tistih 95 tez, se mu ni niti sanjalo, kakšen plaz je sprožil. Tiste teze so bile prav nedolžna stvar v primerjavi s teologijo, ki so je potem iz vsega skupaj razvila. Ta teologija je zgrajena na principih sola gratia, sola fide, sola Scriptura, solus Christus in končno, soli Deo gloria! Če povem po domače: samo milost, samo, vera, samo Sveto pismo, samo Kristus in slava edinemu Bogu. Zadnji princip je bolj doma v švicarski reformaciji, jedro in stičišče vseh pa je Jezus Kristus, in samo On.

Na dogodkih, posvečenih dnevu reformacije slišimo zelo veliko o slovenskih knjigah, slovenskem jeziku in podobnem, toda, roko na srce, pri reformaciji v resnici ni šlo za književnost in jezikoslovje, ampak za problem človekovega odrešenja. Reformatorji so se spraševali, na kakšen način je lahko grešni posameznik, ki si zasluži samo pogubljenje, opravičen pred svetim Bogom. Srednjeveška cerkev je sicer govorila o milosti, veri in Kristusu kot pogoji za odrešenje, a je to mešala z zakramenti in dobrimi deli. Priznavala je tudi pomen Svetega pisma, a je sebe in svojo tradicijo postavljala nad Sveto pismo. Reformatorji pa so rekli, da je Sveto pismo nad cerkvijo in tradicijo, in da je lahko človek pred Bogom opravičen samo po milosti, ki jo lahko sprejme samo po veri. Tega niso rekli sami od sebe, ampak so povedali le tisto, kar pravi Pismo. Milost za milostjo pa priteka, kot pravi Jn 1,16.17, iz Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. On je edini vir odrešenja.

Jezus Kristus ni nikdar in nikjer trdil, da bi vodilo do Boga nešteto poti, kot danes trdijo "progresivni" teologi, ki so se izneverili načelom reformacije in delujejo  po načelu trenutne kulturne relevantnosti. Jezus sam je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Jn 14,6) Apostol Peter je ob neki priložnosti isto potrdil v govoru judovskim velikašem: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.«  (Apd 4,12) Niti Marija, niti Krišna, niti Mohamed, niti sveti Peter ali katerokoli drugo ime ni dano ljudem, po katerem bi se lahko rešili. Nekateri pravijo, da je tako gledanje ozko, kar je popolnoma res, saj je Jezus v zvezi s tem povedal:  »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,13.14) In ta ozka vrata je sam Jezus Kristus (cf. Jn 10,7.9) Ob drugi priložnosti pa je dvomečemu Nikodemu, rekel: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Martin Luther je v 1. schmalkaldskem členu napisal naslednje:

»Prvi in poglavitni člen je ta: Jezus Kristus, naš Bog in Gospod, je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje (cf. Rim 3,24.25). On edini je Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29) in Bog je nanj položil krivdo nas vseh (cf. Iz 53,6). Vsi so grešili in so opravičeni zastonj, brez svojih lastnih del in zaslug, po njegovi milosti, skozi odkupitev, ki je v Kristusu Jezusu, v njegovi krvi (cf. Rim 3,23-25).  To je nujno treba  verovati. Tega se ne da pridobiti ali vzeti s pomočjo nobene postave, dela ali zasluge. Zato je jasno in gotovo, da nas opravičuje edino ta vera[…]«

 Jezus Kristus je živo središče krščanstva. Vsi začetniki velikih svetovnih verstev so govorili v smislu: »Jaz nisem nič, pomemben je nauk, ki ga oznanjam.« Teoretično bi bilo torej možno, da bi  njihovi nauki obstajali tudi brez njih. Če krščanstvu odvzamemo osebo Jezusa Kristusa, njegovo žrtveno smrt in vstajenje, potem ga zvedemo na peščico moralnih naukov in ubijemo evangelij, veselo novico o našem odrešenju, z njim vred pa ubijemo krščanstvo. Jezus Kristus je živel popolno življenje v poslušnosti Božji postavi. Umrl je za naše grehe, njegovo vstajenje od mrtvih pa nam potrjuje, da je resnični Odrešenik sveta. Vsi, ki verujejo vanj, so deležni njegove pravičnosti. Sveto pismo pravi: »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo.« (Rim 3,22a)  Ne rešuje nas naša, ampak Kristusova pravičnost.

Veter reformacije je razpihal religijsko meglo, v katero je ljudsko krščanstvo srednjeveške cerkve zavilo Jezusa Kristusa in ga postavil na čistino, na mesto, ki mu pripada.  Pri reformaciji ni šlo za kaprice nekega upornega nemškega meniha, ampak za evangelij, ki nam razkriva našega Zveličarja Jezusa Kristusa v polni luči. Jezus rešuje hudobne, grešne in brezbožne. Kdor vanj veruje, je rešen! Blagoslovljen dan reformacije vsem, ki to berete!

Marija: Pepelka ali boginja?

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni."  (Lk 1,48b.49a)

Pričujoči odlomek je vzet iz Marijine slavilne pesmi, znane kot Magnifikat. Te besede je Marija izrekla ob srečanju s svojo sorodnico Elizabeto. V protestantskih krogih smo žal zelo mačehovski do Marije in jo večkrat obravnavamo kot nekakšno nebodijetreba Pepelko. Po drugi strani pa naši duhovni sorodniki z drugega brega Tibere pravijo, da ni o Mariji nikoli dovolj govorjenja, imajo jo za srednico vseh milosti, neuradno celo za soodrešenico itn. Tudi sorodstvo z druge strani Bosporja jim glede tega v mnogočem  pritrjuje, a ne v vsem. Ker so iz Marije naredili nekakšno boginjo, se je protestantski del odločil, da bo iz nje naredil Pepelko. Najbrž zato, da bi prišlo do izenačenja, ali pa ker misli, da je boljše nekaj ne uporabljati, kot napak uporabljati. V bistvu sta obe opciji napačni, vse je namreč treba pravilno in po pameti uporabljati. 

Kaj nam torej ostane, če Marije ne pobožanstvimo, kot to počno oni onkraj Tibere in Bosporja?

Marija je bila v prvi vrsti velik zgled vere. Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45) Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da jim lahko njen Sin pomaga iz zagate. Ni prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak bolj tako po žensko, indirektno. Jezusu materina prošnja ni bila povšeči, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In oni so to izvršili, Jezus pa tudi (prim. Jn 2,7-11). Reči smemo, da Marija tudi nas vabi, naj delamo, kar koli nam poreče njen Sin. 

Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in ni nikoli silila v ospredje. V Svetem pismu najdemo primer, kjer pravi, da Marija in Jožef  "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51) 

Še ena stvar, ki jo velja poudariti, je Marijina vztrajnost. Marija je vztrajala ob svojem Sinu vse do njegove sramotne smrtni na križu. V času, ko so se vsi apostoli, razen Janeza razbežali in poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še o mnogočem. Ko smo ravno pri prizoru pod križem, moram omeniti trditev rimskih katoličanov, češ, da  je Jezus tedaj dal Marijo vsem kristjanom za mater.  Svetopisemski odlomek se namreč glasi takole: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Ta "dokaz" Marijinega razširjenega materinstva je zelo slab in ne pije vode. Če se malo poglobimo v besedilo, ugotovimo, da ne gre v njem za nič drugega, kot za to, da je Jezus izročil svojo mater v oskrbo najljubšemu učencu. Torej je zanjo poskrbel, ker  v tistem trenutku bržkone ni bilo nikogar iz sorodstva, ki bi bil to pripravljen storiti.

Reformatorji, kot so Luther, Zwingli, Calvin, Bullinger in drugi se v svojih spisih in pridigah niso izogibali Mariji, opuščali so le tisto, kar je v jasnem nasprotju z naukom Svetega pisma in spisi zgodnjih cerkvenih očetov.

Iz napisanega sledi, da imamo tudi v protestantskih krogih zelo dober razlog, da se bolj in z več poguma posvetimo Jezusovi materi ter njenemu zgledu. Torej Mariji, kot jo poznajo evangeliji, ne Mariji legend, domnevnih prikazovanj ipd. Od nje se lahko zelo veliko naučimo.

Je načelo "samo po veri" skladno z Biblijo?

 

 Popularni ameriški rimskokatoliški škof, teolog in youtuber Robert Barron je v eni od svojih oddaj dokazoval, da protestantsko načelo, ki pravi, da se lahko posameznik opraviči samo po veri, ni v skladu s širšim pogledom na Sveto pismo. 

Na njegove trditve so se odzvali štirje protestantski teologi: Michael Horton, Bob Hiller, Walter Strickland in Justin Holcomb,  ki pripadajo različnim denominacijam (reformirani, evangeličansko-luteranski, baptistični in episkopalni-anglikanski) ter pojasnili razliko med rimskokatoliškim ter protestantskim pogledom na opravičenje... 

Sola Scriptura in cerkveni očetje

V pričujočem videu reformirani teolog Michael Horton odgovarja rimskokatoliškemu apologetu Trentu Hornu,  kje najdemo pri cerkvenih očetih načelo o zadostnosti Svetega pisma - sola Scriptura. 

Video traja malo več kot pol ure. 

"Non" za Notre-Dame

Za današnji in jutrišnji dan (7. in 8. 12. 2024) načrtujejo v Parizu ponovno odprtje znamenite stolnice Naše Gospe ali (originalno) Notre-Dame, ki je bila močno poškodovana ob požaru, ki je izbruhnil 15. aprila 2019. Še vedno se ne ve (ali pa se ne sme vedeti), zakaj je prišlo do požara. 

Pastor dr. Alan Clifford govori v zgornjem videu o tem dogajanju, pri čemer je poudaril: "Kamnite zgradbe, relikvije in ostali artefakti niso značilnost avtentične krščanske vere, ne glede na to, kako lepi so na pogled. V skladu z rimsko-katoliškim malikovalstvom po navadi dejansko odvračajo pozornost od čiste duhovne resničnosti. Bog prebiva v srcih resničnih vernikov, ne v katedralah, svetiščih in drugih tako imenovanih svetih mestih. On ne prebiva v templjih, narejenih z rokami (Pavel v Apd 17,24). V Stari zavezi je imel Bog tempelj za svoje ljudstvo, zdaj ima svoje ljudstvo za svoj tempelj. Nam je  namenjeno, da bi bili 'templji Svetega Duha' (1Kor 6,19) in 'živi kamni' (1Pt 2,4.5)."

Ob dnevu reformacije: Sola Scriptura in tradicija

 "Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo."  (2Tes 2,15)

Splošno znano dejstvo je, da je načelo sola Scriptura eno od temeljnih načel reformacijskega gibanja. Ta latinski izraz nam pove, da je  Sveto pismo končni vir Božjega razodetja glede vere in nravnosti.  Temu načelu nasprotujejo rimskokatoliška, vzhodno pravoslavna in orientalne cerkve. Pravoslavni teolog Josiah Trenham je v enem od svojih predavanj, objavljenem na Youtubu, uporabil ravno zgornji verz iz 2Tes 2,15 kot dokaz, da obstaja poleg tradicije ali  izročila, zapisanega v Svetem pismu, še drugo, ustno izročilo, ki da so ga "sveti očetje" prenašali dalje, vse do današnjega dne, tako naj bi apostol Pavel poučil Tesaloničane, kako se morajo pravilno pokrižati in podobno. Zahodno, rimskokatoliško pojmovanje izročila ali tradicije se od vzhodnega razlikuje po tem, da razlikuje med Svetim pismom in tradicijo, pravoslavno pa govori o enem samem izročilu, ki je delno ustno, delno pisno. V nadaljevanju se bom posvetil razlikam med protestantskim in rimskokatoliškim pojmovanjem izročila ali tradicije.

V popularnem ameriškem evangelikalizmu, ki prihaja tudi v naše kraje,  ni tako rekoč skoraj  nobenega creda. Vse, kar naj bi imeli, je Biblija. To lahko potem vsakdo interpretira, kakor se mu zljubi. Žal si na tak način nekateri predstavljajo načelo sola Scriptura, ki vodi v drobljenje in v nove denominacije.  Toda reformatorji so si ga  predstavljali čisto drugače.  Skrbno so proučili verovanje cerkve, kakršno so podedovali in iz njega odstranili tisto, kar je bilo v nasprotju s principom sola Scriptura. Oni niso gradili vere na osnovi Pisma s točke nič, kot so to počeli in še delajo nekateri drugi, ampak so  odpravljali zlorabe in praznoverne navade, ki so se v srednjem veku počasi, a zanesljivo vtihotapile v krščansko cerkev. Reformatorji so od svoje predhodnice sprejeli tri najpomembnejše obrazce vere: apostolsko, nikejsko-carigrajsko in tkim. Atanazijevo veroizpoved. V posameznih veroizpovednih spisih in katekizmih so izoblikovali podrobnejše  formulacije, ki so v bistvu povzetki bibličnega nauka, kar pomeni, da so reformatorji sprejemali tradicijo, a ne vse povprek. Tradicija ima torej svoj pomemben položaj tudi v cerkvah, ki izhajajo neposredno iz magisterialne reformacije 16. stoletja. 

Pa si poglejmo, katero je tisto izročilo, ki je sprejemljivo za protestante. Iz uvodnega citata 2Tes 2,15 je razvidno, da so apostoli svojim poslušalcem povedali več, kot je zapisano v Svetem pismu. Toda to več ne pomeni, da so oznanjali nauke, ki jih ni v Svetem pismu, npr. nauk o vicah ali o papeškem primatu. Na tej osnovi so prvih tristo let krščanstva pisali cerkveni očetje, ki so se pri svojem pisanju sklicevali izključno na Sveto pismo. Biblija tudi ni nastala v vakuumu, niti ni padla z neba, ampak je zgodnja cerkev pripoznala določene svetopisemske spise kot kanonične. Zato je tudi naloga cerkve,  ne posameznikov, da razlaga Sveto pismo in podaja nauk vere. Tukaj govorimo o  tradiciji, ki jo Keith A. Mathison, v svoji knjigi The Shape of Sola Scriptura*, imenuje Tradicija I. Gre za izročilo, ki ničesar ne dodaja svetopisemskemu nauku in je z njim v popolnem skladu. V duhu tega izročila in nauka Svetega pisma so oblikovali zgodovinske veroizpovedi ter  razrešili kristološke spore. 

Že v četrtem stoletju pa je prišlo do novosti. Bazilij Veliki je izjavil, da morajo kristjani upoštevati tako pisno kot ustno izročilo cerkve. Podobno je govoril njegov brat Gregor iz Nise. Toda pri njiju še ni čisto jasno, ali s tem sta mislila Tradicijo I ali kaj drugega. Podobno je z Janezom Zlatoustom in Avguštinom. V naslednjih stoletjih so se v cerkvi pojavile novosti, za katere lahko z Mathisonom  rečemo, da sodijo v Tradicijo II, od čaščenja podob in svetnikov, molitev za pokojne in podobno. Gre torej za izvenbiblična "razodetja". Na Zahodu se je Tradicija II krepila pod vplivom strokovnjakov za kanonsko pravo in teologov, vendar je v zgodnjem in visokem srednjem veku Tradicija I še vedno držala primat, kar pa ne velja več za pozni srednji vek. 

Protestantski reformatorji so nastopili z geslom Sola Scriptura. S tem so hoteli reči, da je Sveto pismo edini nezmotljivi vir razodetja in neke vrste vrhovno prizivno sodišče v stvareh vere in nravnosti. Pri tem pa niso povsem zavračali tradicije. Tradicija I, ki je skladna s Svetim pismom, je bila za magisterialne reformatorje povsem sprejemljiva. Nesprejemljive so jim bile prakse, ki niso imele nič s Svetim pismom, ali so bile z njim celo v nasprotju. Zato lahko rečemo: "Sola Scriptura, sed non nuda!" ("Samo Sveto pismo, ampak ne golo!")  Na to se je odločno odzval Rim in na tridentinskem koncilu izrecno povzdignil Tradicijo II na stopnjo dogme. 

Toda Rim s tem ni izrekel zadnje besede. Tradicija II je v rimski cerkvi kraljevala kakšna tri stoletja. Prvi vatikanski koncil l. 1869/70 pa je uzakonil še eno novost, ki ji lahko, tako kot  Mathison,   rečemo Tradicija III.  Svetemu pismu in izročilu I in II so dodali  cerkveni magisterij, utelešen v rimskem škofu, ki so mu (v določenih primerih) priznali celo lastnost nezmotljivosti. Papež je torej vrhovni interpret tradicije in Svetega pisma. Nad njim sta samo modro nebo in Bog. 

Na 2. vatikanski koncil je močno vplivala teorija kardinala J. H. Newmana o razvoju doktrine. Nauki, kot je npr. tisti o vicah in marijanske dogme itn., ki jih zgodnja cerkev ni poznala, naj bi se v cerkvi razvili postopoma, tako da naj bi  iz prvotnega izročila ob proučevanju in premišljevanju le-tega postopno prišla cerkev do polne resnice glede teh stvari. Newman je torej nadvse priročen pripomoček; če npr. vprašaš kakšnega rimskega katolika, od kod nauk o vicah, bo odgovoril, da Sveti Duh vodi cerkev v vedno večje spoznanje resnice. Seveda je ta teorija brez pravega temelja. Pri tem se  sklicujejo na naslednje  Jezusove besede: "Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi.  Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči." (Jn 16,12.13) V resnici pa te besede veljajo neposredno apostolom, ne njihovim učencem, oziroma cerkvi, saj pravi apostol Juda (Tadej): "Bojujte se za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej." (Jud 1,3) Vera je bila torej izročena enkrat za vselej in se več ne razvija. 

Protestanti smo pogosto deležni očitka, da načela Sola Scriptura  ne najdemo v Svetem pismu. Res je, nikjer v Bibliji ne piše eksplicitno, da je Sveto pismo edini temelj vere. Res pa je, da v njem tudi nikjer ne najdemo besed, kot so papež, vice in mašna daritev. Na načelo Sola Scriptura namigujejo Jezusove besede, ko pravi: "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39) "Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati[...]" (Jn 10,35) Še bolj pa so v tem smislu jasne Pavlove besede: "Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev.  Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno 

za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti,  da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,15-17; poudaril Diz.) Biblija res nikjer direktno ne omenja načela Sola Scriptura, pove pa, da je Sveto pismo navdihnjeno od Boga, toda nikjer ne pravi, da bi to veljalo tudi za kakšno drugo izročilo, cerkvene očete in podobno. Tudi zgodnji cerkveni očetje svojega pisanja niso podkrepili s sklicevanjem enega na drugega, ampak z Božjo besedo, zapisano v Svetem pismu. 

Kakšna je torej v protestantizmu vloga tradicije ali izročila?  Vsekakor ni zanemarljiva, toda  reformatorji so ravnali podobno kot berojski Judje v Pavlovem času: "Z veliko naklonjenostjo so sprejeli besedo in vsak dan preiskovali Pisma, če je res tako." (Apd 17,11b) Tradicijo so torej presejali skozi sito Svetega pisma, vse preizkusili in kar je šlo skozi, so tudi obdržali (cf.1Tes 5,21). Nam torej ostaja Tradicija I, pri čemer je treba poudariti, da ni nad Svetim pismom, ampak mu je podrejena. 

Blagoslovljen dan reformacije! In ne pozabite prebrati česa iz Svetega pisma. Bi začeli z Evangelijem po Marku, ali morda po Janezu? Lahko tudi s kakšno drugo biblično knjigo. 

* Keith A. Mathison, The Shape of Sola Scriptura. Canonpress, Moscow, Idaho 2001.

Ali lahko pridejo protestanti do bistvenih postavk vere?

 

 Avtor tega videa je dokazal, da tudi protestanti lahko izpeljejo bistvene verske nauke in sledijo logiki, ki vodi do veroizpovednih obrazcev. Tu gre za sledenje cerkvenim očetom pri oblikovanju ekumenskih obrazcev vere iz apostolskega učenja.

Ko Tom Holland udari mimo

 

 Tom Holland je znamenit britanski zgodovinar, v zadnjem času zlasti znan po knjigi Dominion, ki je izšla v slovenskem prevodu pod naslovom Vladavina (založba Družina). Pred časom je bilo na na YouTube kanalu The Rest is History objavljeno pet podkastov v obliki pogovora med Dominicom Sandbrookom in Tomom Hollandom, v katerih je Holland predstavil Martina Luthra. Predstavitev je bila v mnogih točkah netočna, oziroma napačna, zato se je luteranski teolog Jordan Cooper lotil zgornje oddaje, v kateri je ovrgel Hollandove napačne trditve. 

Argumenti za protestantizem

 

 Protestantizem je deležen mnogih očitkov in kritik s strani rimskokatoliške, vzhodno pravoslavne in orientalno ortodoksnih cerkva. Na primer glede tega, kako deluje princip sola Scriptura, očitki o 30.000 in več denominacij in glede mnogih drugih stvari. 

O tem in o novi knjigi Gavina Ortlunda, What it means to be Protestant, se je z omenjenim avtorjem knjige pogovarjal Javier Perdomo. 

Pogovor traja skoraj dve uri. 

In memoriam: Rod Rosenbladt

 V 83. letu je umrl ameriški evangeličansko-luteranski pastor in teolog dr. Rod Rosenbladt (*3.1.1942 + 2.2.2024). Bil je pastor v Luteranski cerkvi - Missourijske sinode, dolgoletni profesor na univerzi Concordia v kalifornijskem mestu Irvine in neutrudni oznanjevalec Kristusovega evangelija milosti. Pri svoji evangelizacijski dejavnosti je veliko sodeloval s predstavniki različnih protestantskih denominacij. 

Več o njem si lahko preberete tukaj. V njegov spomin ponovno objavljam njegovo predavanje z naslovom Evangelij je za tiste, ki jih je zlomila cerkev. Gre za tematiko, ki je v tako imenovanih evangelijskih cerkvah večno aktualna, saj se v njih dogaja, da namesto evangelija preveč rade oznanjajo postavo. 

Priporočimo pokojnega brata Roda  Božji milosti! 

Brez cerkvenega učiteljstva

V Rimu pravijo, da postane v primeru odsotnosti cerkvenega učiteljstva ali magisterija  vsakdo svoj papež in si lahko nauk razlaga po svoje. Seveda je treba priznati, da ta nevarnost obstaja, posledica tega pa so mnoge protestantske denominacije. Toda razlike med temi denominacijami sploh niso tako usodne, kot pravijo papežniki. Problem so razne svobodne skupnosti, ki nimajo nekega konsistentnega nauka, ali take, ki imajo kakšnega "preroškega" začetnika ali začetnico.

Dejanski problem znotraj protestantizma je modernizem ali liberalizem, to je tolmačenje verskega nauka v slogu Zeitgeista ali duha časa. V Rimu glede tega rahlo zaostajajo, vendar se zelo trudijo, da bi ažurirali  korak z duhom časa,  čemur  rečemo tudi  aggiornamento. Aktualni rimski škof g. Bergoglio, alias papež Frančišek, vsake toliko nastopi s kakšno cvetko, ki je v popolnem nasprotju s Svetim pismom, izročilom in dosedanjim naukom  cerkvenega učiteljstva. Temu vsakič sledi pojasnjevanje vatikanskih piarjev, "kaj je hotel pesnik (oziroma g. Bergoglio) izraziti s svojimi besedami". Najnovejša taka cvetka je izjava Fiducia supplicans, ki jo je izdal prefekt dikasterija za verski nauk, g. Victor Manuel Fernández, podpisal pa sam  g. Jorge Mario Bergoglio, alias papež Frančišek. Gre za blagoslavljanje parov, ki živijo v s cerkvenega stališča neurejenem odnosu, med katere sodijo tudi istospolni pari. Pri tem naj ne bi šlo za blagoslov razmerja, oziroma greha, ampak za blagoslov posameznikov, sam blagoslov naj tudi ne bi imel nobenih zakramentalnih posledic. Odgovorni trdijo, da se ni s tem uradni nauk rimske cerkve v zvezi z zakonsko zvezo čisto nič spremenil, le en tak manjši blagoslovček so dodali. Na prvi pogled to mogoče  drži, toda zakaj je potem izjava Fiducia supplicans požela tolikšno odobravanje brezbožnega sveta, a tudi modernističnih rimskokatoliških škofov? Tistim, ki spremljamo dogajanje v liberalnih protestantskih denominacijah, je jasno, da zatrjevanje, kako "se nauk cerkve v bistvu ni spremenil, le nekaj malega smo  dodali" ne drži vode. Slabe prakse vedno kvarijo doktrino. 

Papežniški kritiki reformacije so z g. Bergogliem naleteli na mino. Po njihovem  papež ne more učiti krivih naukov, niti ga ni mogoče s tem v zvezi tožiti in soditi. Zato je najboljši odgovor na očitek, da brez cerkvenega učiteljstva vsakdo postane svoj lastni papež, naslednji: "Fiducia supplicans!"   

Ciril Lukaris: kalvinski patriarh/pravoslavni svetnik

 

 Ciril Lukaris (1572-1638) je bil v letih 1601-1620 pravoslavni patriarh Aleksandrije, leta 1612 pa je bil prvič izvoljen za ekumenskega patriarha s sedežem v Carigradu, a ni uspel, ker je njegov konkurent ponudil sultanu večjo podkupnino. Mu je pa uspelo priti na carigrajski patriarški prestol leta 1620, a ga je moral potem pet krat pod prisilo zapustiti, zadnjič leta 1638. Ko ga je zadnjič zapustil, ga je dal sultan,  pod pretvezo izgnanstva, odpeljati z ladjo na Bospor, kjer so ga zadavili in vrgli truplo  v morje. 

Ciril Lukaris je za nas zanimiv, ker je neznano kdaj sprejel reformirano (kalvinsko) teologijo in v tem duhu tudi napisal veroizpoved, ki jo je sestavljalo osemnajst členov. V njej je zagovarjal predestinacijo, opravičenje samo po veri, dva zakramenta, zavračal je čaščenje ikon, nezmotljivost cerkve itn. Povezan je bil z ambasadorji nekaterih protestantskih držav (Anglija, Nizozemska, Švedska) in se zameril jezuitom, ki so spletkarili po Carigradu ter ambasadorjem katoliških držav, kot sta bili Francija in Habsburška monarhija, kar  je botrovalo njegovemu žalostnemu koncu. 

Pravoslavna cerkev, najprej aleksandrijska, nato pa tudi ekumenski patriarhat, mu je v tem stoletju priznala svetništvo, pri čemer se je zapletla v kontroverzno situacijo, saj ga je po smrti anatemizirala na nekaj svojih koncilih. Teologi te cerkve so  revidirali svoja prejšnja stališča do njega in trdijo, da naj bi bila njegova Veroizpoved ponaredek in da ni bil zares kalvinist, toda za svoje trditve nimajo kakršnih koli resnih dokazov. Več o tem v zgornjem videu.    

Zavod Primoža Trubarja in Trubarjev forum

V oddaji Duhovni utrip, na RTV Slovenija, sta bila dne 4. novembra letos predstavljena Zavod Primoža Trubarja in Trubarjev forum. Gre za dve organizaciji, ki si pri nas prizadevata obujati reformacijsko dediščino. Če je še niste videli, si lahko oddajo ogledate na spodnji povezavi.

KLIK za dostop do oddaje >>>

Marija - Božja mati?

 

Mnogi protestanti, zlasti iz vrst tistih, ki se imajo za "evangelijske kristjane", menijo, da je izraz Božja mati neprimeren, saj da zveni preveč "katoliško".  Toda, Jezus je bil vendar pravi Bog in pravi človek, iz česar sledi, da je Marija rodila Bogočloveka, torej...

Več o tem nam pove Gavin Ortlund v zgornjem videu.    

Ob vnebovzetju nič novega

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja na spletni strani Slovenske škofovske konference ne najdemo nič posebnega novega, razen datuma, ampak le trditve, ki se tam pojavljajo skozi vsa leta, odkar obstaja njihova spletna stran, ali vsaj, odkar jo spremljam. Zato tudi jaz ne bom na tem mestu napisal ničesar novega. Pripoved o Marijinem vnebovzetju pač ne gre skozi sito sola Scriptura, pa tudi skozi sito cerkvenih očetov prvih stoletij ne. Evzebij, na primer,  v svoji Cerkveni zgodovini, ki sega nekako do Konstantinovega časa, tega ne omenja, pa bi moral, če bi cerkev to tedaj res tako pridno verovala, kar pravi Rim.  Pa si še enkrat malo podrobneje poglejmo to stvar.

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo po vsej verjetnosti odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kaj naj bi točno odgovorili.  

Pa si poglejmo, kaj govori o tem prazniku in njegovi zgodovini spletna stran slovenske škofovske konference! 

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.  

Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta po vsej verjetnosti prišel do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in krožila naokoli spisa  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je  za  dogmo rimske cerkve  proglasil Pij XII. leta 1950. S stališča dogme  o papeški nezmotnosti iz leta 1870 se poraja vprašanje, kdo od teh se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII.  Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje nekatere spise, a v resnici  ni čisto jasno, če je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. Glede tega torej zgodovina ni na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh posebna značilnost rimske in še nekaterih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." 

Iskren poziv rimskim katolikom

Ali Rim res predstavlja pravo katoliško vero? Kaj pravita glede tega Sveto pismo in zgodnja krščanska cerkev?  Rimske trditve so proučili v Kristusovi prezbiterijanski cerkvi v kraju Magna (Utah, ZDA) ter jih ovrgli z stališča Jezusa Kristusa, kot o njem pripoveduje Biblija. 

Iskreča izpoved vere? Ne ravno.

 

Modri kralj Salomon je zapisal: "Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem." (Prd 1,9)  Ta misel velja prav posebej za različne herezije, ki se ponavljajo od samega začetka Kristusove cerkve, najsi gre za čas apostolov, čas Ireneja, Avguština, Luthra in seveda za današnji čas. 

Skoraj vse večinske ameriške protestantske denominacije so zelo prebujensko (woke) orientirane. Na družbenih omrežjih se je v zadnjem času razširila tako imenovana iskreča izpoved vere (sparkle creed), ki jo je podala Anna Helgen, "pastoreta" luteranske cerkve Edina Community iz Minnesote. Pri tem iskrenju ne gre za nič drugega, kot za prastaro herezijo gnosticizma. 

O tem je v zgornjem videu govoril Bryan Wolfmueller, pastor (tradicionalne) Luteranske cerkve - Missourijske sinode.