Samo Kristus - središčni princip reformacije

»[I]z njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu.«  (Jn 1,16.17)

Ko je avguštinski redovnik Martin Luther konec oktobra 1517 spravil skupaj tistih 95 tez, se mu ni niti sanjalo, kakšen plaz je sprožil. Tiste teze so bile prav nedolžna stvar v primerjavi s teologijo, ki so je potem iz vsega skupaj razvila. Ta teologija je zgrajena na principih sola gratia, sola fide, sola Scriptura, solus Christus in končno, soli Deo gloria! Če povem po domače: samo milost, samo, vera, samo Sveto pismo, samo Kristus in slava edinemu Bogu. Zadnji princip je bolj doma v švicarski reformaciji, jedro in stičišče vseh pa je Jezus Kristus, in samo On.

Na dogodkih, posvečenih dnevu reformacije slišimo zelo veliko o slovenskih knjigah, slovenskem jeziku in podobnem, toda, roko na srce, pri reformaciji v resnici ni šlo za književnost in jezikoslovje, ampak za problem človekovega odrešenja. Reformatorji so se spraševali, na kakšen način je lahko grešni posameznik, ki si zasluži samo pogubljenje, opravičen pred svetim Bogom. Srednjeveška cerkev je sicer govorila o milosti, veri in Kristusu kot pogoji za odrešenje, a je to mešala z zakramenti in dobrimi deli. Priznavala je tudi pomen Svetega pisma, a je sebe in svojo tradicijo postavljala nad Sveto pismo. Reformatorji pa so rekli, da je Sveto pismo nad cerkvijo in tradicijo, in da je lahko človek pred Bogom opravičen samo po milosti, ki jo lahko sprejme samo po veri. Tega niso rekli sami od sebe, ampak so povedali le tisto, kar pravi Pismo. Milost za milostjo pa priteka, kot pravi Jn 1,16.17, iz Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. On je edini vir odrešenja.

Jezus Kristus ni nikdar in nikjer trdil, da bi vodilo do Boga nešteto poti, kot danes trdijo "progresivni" teologi, ki so se izneverili načelom reformacije in delujejo  po načelu trenutne kulturne relevantnosti. Jezus sam je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Jn 14,6) Apostol Peter je ob neki priložnosti isto potrdil v govoru judovskim velikašem: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.«  (Apd 4,12) Niti Marija, niti Krišna, niti Mohamed, niti sveti Peter ali katerokoli drugo ime ni dano ljudem, po katerem bi se lahko rešili. Nekateri pravijo, da je tako gledanje ozko, kar je popolnoma res, saj je Jezus v zvezi s tem povedal:  »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,13.14) In ta ozka vrata je sam Jezus Kristus (cf. Jn 10,7.9) Ob drugi priložnosti pa je dvomečemu Nikodemu, rekel: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Martin Luther je v 1. schmalkaldskem členu napisal naslednje:

»Prvi in poglavitni člen je ta: Jezus Kristus, naš Bog in Gospod, je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje (cf. Rim 3,24.25). On edini je Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29) in Bog je nanj položil krivdo nas vseh (cf. Iz 53,6). Vsi so grešili in so opravičeni zastonj, brez svojih lastnih del in zaslug, po njegovi milosti, skozi odkupitev, ki je v Kristusu Jezusu, v njegovi krvi (cf. Rim 3,23-25).  To je nujno treba  verovati. Tega se ne da pridobiti ali vzeti s pomočjo nobene postave, dela ali zasluge. Zato je jasno in gotovo, da nas opravičuje edino ta vera[…]«

 Jezus Kristus je živo središče krščanstva. Vsi začetniki velikih svetovnih verstev so govorili v smislu: »Jaz nisem nič, pomemben je nauk, ki ga oznanjam.« Teoretično bi bilo torej možno, da bi  njihovi nauki obstajali tudi brez njih. Če krščanstvu odvzamemo osebo Jezusa Kristusa, njegovo žrtveno smrt in vstajenje, potem ga zvedemo na peščico moralnih naukov in ubijemo evangelij, veselo novico o našem odrešenju, z njim vred pa ubijemo krščanstvo. Jezus Kristus je živel popolno življenje v poslušnosti Božji postavi. Umrl je za naše grehe, njegovo vstajenje od mrtvih pa nam potrjuje, da je resnični Odrešenik sveta. Vsi, ki verujejo vanj, so deležni njegove pravičnosti. Sveto pismo pravi: »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo.« (Rim 3,22a)  Ne rešuje nas naša, ampak Kristusova pravičnost.

Veter reformacije je razpihal religijsko meglo, v katero je ljudsko krščanstvo srednjeveške cerkve zavilo Jezusa Kristusa in ga postavil na čistino, na mesto, ki mu pripada.  Pri reformaciji ni šlo za kaprice nekega upornega nemškega meniha, ampak za evangelij, ki nam razkriva našega Zveličarja Jezusa Kristusa v polni luči. Jezus rešuje hudobne, grešne in brezbožne. Kdor vanj veruje, je rešen! Blagoslovljen dan reformacije vsem, ki to berete!