Najpogostejši predmet jeze danes

Sodobnih ljudi nobena stvar ne jezi bolj kot svetopisemska resnica.  

~ Toby Longsdon

Sekularizem umira. Kaj sledi?

Se evropska kultura premika iz post-krščanske v post-sekularno? Tema pogovora je kolaps sekularizma, ki se podira pod težo svoje lastne praznine in duhovnega vakuuma, ki ga je ustvaril. Kakšna je tu priložnost za krščanstvo? 

O tem govori švedski evangeličanski pastor Magnus Persson v pogovoru z Bobom Hillerjem in Michaelom Hortonom.

Priljubljene kritike na račun križa in vstajenja

Na predvečer velikega petka sem na Facebooku objavil krajšo misel Timothyja Kellerja na temo Jezusovega križa in smrti. Ista misel je bila objavljena tudi na tem blogu na veliki petek zjutraj. Na Facebooku je bilo nekaj takih in drugačnih odzivov. Eden od teh ima veliko skupnega z oddajo v zgornjem videu, glasi pa se takole: "Žrtvovanje Kristusa, kot odkupnina za greh, je en najnemoralnejših konceptov sploh! Resnično, krščanstvo je kult smrti!" Gre za pogost očitek na račun krščanstva, na katerega sem takole odgovoril: "Brez velikonočnega finala bi lahko res govorili o kultu smrti, oziroma, brez tega niti ne bi bilo nobenega kulta, ker so se ob križanju učenci razbežali in poskrili. Kult smrti pa vidim v propagiranju morjenja nedolžnih nerojenih ter zastrupljanja starih, bolnih in nemočnih." S tem se je najina konverzacija (zaenkrat) končala.  

O očitkih ter kritikah na račun križa in vstajenja so se v zgornjem videu pogovarjali teologi Justin Holcomb, Michael Horton, Walter Strickland in Bob Hiller, ki pripadajo različnim denominacijam: episkopalni, reformirani, baptistični in luteranski. 

Edini Odrešenik

Tedaj je Peter spregovoril: "Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, 35 temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. 36 Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. 37 Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: 38 Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. 39 Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. 40 Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, 41 ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. 42 Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. 43 O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." 

   (Apd 10, 34-43)

 Zgornji odlomek služi v tradicionalnem lekcionarju kot prvo berilo na velikonočni ponedeljek. Širši kontekst tega odlomka na pripoveduje o spreobrnitvi rimskega stotnika Kornelija in njegove družine.  Apostol Peter je v svojem kratkem nagovoru povzel bistvo velikonočne skrivnosti, ki je  jedro evangelija. 

 Peter je bil dober Jud in kot tak je bil prepričan, da je Bog edino Bog Judov, kot naroda pretežno v biološkem smislu.  Toda razodeto mu je bilo, da Bog ni le Bog Judov, ampak vseh tistih, ki ga resnično spoštujejo,  mu služijo in pravično ravnajo. Res je, da je Izraelski narod tisti, ki mu je bila najprej dana Božja beseda, ampak vse to je bilo skladno z Božjim načrtom, kajti izraelsko ljudstvo je bilo določeno, da se iz njega rodi Mesija - Odrešenik (Rim 9,5). Iz vv. 37 sl. je razvidno, da ni bilo samo Jezusovo delovanje za prisotne nobena neznanka. Neznanko jim je predstavljal smoter njegovega delovanja, smrti in vstajenja, v čemer je srž evangelija. Apostol Pavel je s tem v zvezi zapisal: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Jezus ni bil le zgled pobožnega življenja v skladu z Božjo voljo, ampak žrtveno jagnje, ki je odvzelo ves naš greh, njegovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je resnični Mesija in da zagotavlja opravičenje vsem, ki vanj verujejo. Toda vera v tem primeru ne pomeni le intelektualnega pristanka na to, da je nekoč živel neki Jezus, ki so ga križali in je vstal od mrtvih (to brez kakršnega koli haska ve celo hudič), ampak predanost njemu kot Odrešeniku in Gospodu. Ta Mesija bo nekega dne prišel sodit živim in mrtvim. Ljudje bodo (ob)sojeni po svojih delih, odrešeni pa so (že tukaj in zdaj) po veri (Rim 2,6. 3,20. Apd 10,34. Gal 2,15. Ef 2,8).  

 Ta evangelij se danes v Evropi in drugod v "razvitem svetu" izgublja, z njim vred pa se izgublja tudi vera. Ko se neka vera izgubi, za njo nikoli ne ostane duhovni vakuum, ampak jo nadomestijo druge vere. Današnja Turčija je bila nekoč popolnoma krščanska, danes je 99 % muslimanska. To se nam zdi danes popolnoma razumljivo. Manj razumljiva se zdi neodpornost sodobne Evrope in ostalega "zahodnega" sveta pred prodirajočim islamom. Razni "znanstveni" svetovni nazori očitno nič ne pomagajo proti preteči nevarnosti. Zahod se obnaša kot babilonski kralj Belšacár, preden so mu mesto in državo zavzeli Perzijci: "Kralj Belšacár je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem in s temi tisočimi je pil vino. Ko je tako popival vino, je Belšacár rekel, naj prinesejo zlate in srebrne posode, ki jih je bil njegov oče Nebukadnezar odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Tedaj so prinesli zlate posode, ki so jih bili odnesli iz templja, Božje hiše v Jeruzalemu, in pili so iz njih kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna." (Dan 5,1-4) Kralj Belšacár se ni zavedal, kaj je sveto in ni ločil svetega od posvetnega. Še malo in je bil umorjen, državo pa smo mu prevzeli Perzijci (Dan 5,30. 6,1). Zato apostol Pavel opozarja Ne slepite se: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Tudi naš zahodni svet že počasi žanje tisto, kar je sejal in še vedno brezumno seje. 

 Obsojati svet je zelo enostavno in celo prijetno, saj se ob tem počutimo moralno superiorne.  Toda  svet je takšen kot je, pa tudi nikoli ni bil bistveno drugačen, le njegova zunanjost se nenehno spreminja. Kje se je torej dejansko zalomilo in od kod ta duhovni vakuum? Pravilo pravi, da spada čoln v vodo, voda pa ne sodi v čoln. Enako spada cerkev v svet, s tem namenom jo je tudi vzpostavil naš Gospod, ko je dal zapoved svojim apostolom: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha  in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a) Posvetnjaška miselnost pač ne sodi v cerkev, o čemer piše sv. Pavel, ko pravi: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) V današnji cerkvi najdemo skoraj vse, le evangelija skorajda ne. Liberalne protestantske denominacije so se že tako prilagodile miselnosti sveta, da govorijo enako kot svet. Zadnje čase opažamo podoben pojav pri rimskih katoličanih. ogromno je govora o "podnebni pravičnosti", nebrzdanem sprejemanju priseljevanja muslimanov v Evropo,  dnevnopolitičnim dogodkom in podobno, vse v duhu tega sveta. Dobro ni niti v cerkvah, ki se imajo za evangelijske.  V le-teh danes oznanjujejo bolj moralo, oziroma postavo kot evangelij. Z moralo, oziroma postavo, ni sicer nič narobe, ampak to ni evangelij. Cerkev mora vzporedno oznanjati tako eno kot drugo. Cerkve brez evangelija postajajo vse bolj mrtve, kar  okolica zelo dobro zaznava. Se sploh še smemo čuditi požigom cerkva po Evropi in napadom na cerkvene služabnike?

 Sveta ne rešujejo takšne in drugačne teologije, ampak živi, od mrtvih vstali Gospod Jezus Kristus, kajti, kot je rekel apostol Peter članom Kornelijeve družine: "Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10,43b) Ali veruješ vanj in so ti tvoji grehi odpuščeni?

Blagoslovljene velikonočne praznike!

Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. 2 Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. 3 Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. 4 Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. 5 Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. 6 Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. 7 Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. 8 Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni.   (1Kor 15,1-8)

 Apostol  Pavel je v zgornjem odlomku na kratko strnil  evangeljsko sporočilo, ki je bistvo krščanske vere. Na drugem mestu je to izrazil še krajše: "On [Kristus; moja op.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Najpomembnejša postavka tega sporočila je, da je Kristus umrl za naše grehe. Druga, enako pomembna je tista, da je vstal od mrtvih. Njegovo vstajenje je namreč jamstvo za naše opravičenje. V tem je bistvo, oziroma jedro krščanske vere, zato si  nasprotniki to prizadevajo spodkopati. Poglejmo si kako!

Nekje na Indijski podcelini obstaja  grobnica, v kateri je pokopan nek muslimanski svetnik, za katerega nekateri trdijo, da je pravzaprav Jezus Kristus. Pred  leti so v Jeruzalemu odkrili še eno  domnevno grobnico Jezusa Kristusa, za katero pa se je kmalu izkazalo, da ni prava...  Na svetu najdemo grobove ustanoviteljev religij, kot sta na primer Buda in Mohamed. Za razliko od teh grobov je Jezusov grob prazen. Zakaj je tako, so ljudje iznašli več teorij. Po eni naj bi ga ukradli učenci. To bi lahko držalo, če ne bi bili učenci tedaj zbegani kot kure in jih je zanimalo predvsem to, kako rešiti lastno glavo. Po drugi naj bi bil Jezus v resnici še  živ in naj bi prikorakal iz groba. Glede na težo kamna, ki je pokrival grob (med približno 1,3 in 1,8 tone), in se ga je dalo premakniti le od zunaj in od strani, je  to nemogoče. Tretja teorija pravi, da naj bi prišlo vmes do zamenjave groba. Če bi bilo to res, bi farizeji in saduceji, ko bi ugotovili napako, z veseljem pokazali ljudem razpadajoče truplo.   Po četrti teoriji so apostoli haluciniral in na ta način "doživel" Jezusovo vstajenje. Nemogoče pa je, da bi večja skupina istočasno halucinirala  na isto vižo. Še ena teorija obstaja: učenci so si vse skupaj gladko izmislili. Dobro, toda kdo bi si izmišljal nekaj, zaradi česar bi ga čakala mučeniška smrt? Po Jezusovem križanju so bili apostoli  razočarani in ter prestrašeni in so se skrili. Pogum jim je zrasel  po Kristusovem vstajenju in po izlitju Svetega Duha. Med apostoli edino Janez ni pretrpel mučeniške smrti. Bi si kdo želel ali hotel umreti za laž?

Jezusovo vstajenje je, kot sem že napisal, jamstvo za naše opravičenje. In česa naj bi bili opravičeni? Gre za zelo staromodno stvar, ob omembi katere mnogi začnejo zavijati z očmi, reče pa se ji greh. Toda ta stvar ni noben hec, ker je  vsakdo od nas  podedoval smrtonosno dozo tega Adamovega strupa, zato pravi Pavel: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23) Pri grehu ne gre le storjena ali opuščena dejanja, ampak za celokupno človekovo naravnanost  v njegovem naravnem stanju upora proti Bogu. Ta splošna naravnanost poraja grešna dejanja. pri tem ni nihče izjema, zato pravi apostol: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Da, ali pa jaz, ali pa ti, ali kdor koli... Ni nobene razlike.  Zato je pomembno, da smo deležni opravičenja. Če Kristus ni vstal, je vsa naša vera, vse naše opravičenje prazno, ali, kot je rekel Pavel, še smo v svojih grehih.  (cf. 1Kor 15, 17) Toda Kristus nam je s svojim življenjem, ki ga je preživel v  popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, prinesel dosti več od jedenja, pitja in kar je še takega. Njegova poslušnost, ki je dosegla najvišjo potrditev s sramotno smrtjo na križu, je odvzela vso sramoto in krivdo  našega greha ter nam prinesla popolno opravičenje. Njegov stavek: "Izpolnjeno je," (Jn 19,30)  pomeni, da je bila z njegovo smrtjo dovršena sprava za grehe sveta. Njegovo vstajenje od mrtvih pa je  kakor pečat na to dejanje sprave med grešnim človekom in svetim Bogom.  Zato pravi Pismo: "Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih." (Kol 1,19.20) 

Sprave, o kateri beremo, pa ni deležen vsak, ampak le tisti, ki se po Kristusu bližajo Bogu (cf. Heb 7,25).  Zato je pomembna vera vanj, a ne kakršna koli vera, kajti: "Tudi demoni verujejo, a trepetajo." (Jak 2,19b)  Trepetajo, ker je njihova "vera" brezpredmetna, saj jim ne prinaša nikakršnega odrešenja, ampak bivajo v stanju večne pogubljenosti, v katero hočejo s svojo aktivnostjo potlačiti tudi ljudi, pri čemer so zelo uspešni.    Biblična vera je več kot prepričanje, da nekdo ali nekaj je. Ta vera pomeni popolno zaupanje in osebni odnos z Bogom. Jezus je s tem v zvezi izrekel znameniti stavek, ki sem ga na tem blogu že ne vem kolikokrat citiral: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Njegov križ in vstajenje nam ne jamčita večjega kosa potice ali šunke na mizi, a nam zato  vera v  Jezusa in v njegovo popolno in dovršeno delo jamči delež v njegovem kraljestvu.

 Aleluja! Blagoslovljene velikonočne praznike!

Telo - tempelj Svetega Duha

"Vse mi je dovoljeno," vendar ni vse koristno! "Vse mi je dovoljeno," toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! 13 Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. 14 Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. 15 Ali ne veste, da so vaša telesa deli Kristusovega telesa? Mar bom vzel dele Kristusovega telesa in iz njih napravil dele vlačuginega telesa? Nikakor! 16 Mar ne veste, da tisti, ki se druži z vlačugo, postane z njo eno telo? Saj je rečeno: Dva bosta eno meso. 17 Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh. 18 Bežite pred nečistovanjem. Vsak greh, ki ga stori človek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu. 19 Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, 20 saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.   (1Kor 6,12-20)

 

Obravnavana tema je danes v svetu zelo nepopularna, a ne le danes, enako je bilo v rimskem času,  ko se je rojevala cerkev. Kot sem v tem blogu že večkrat napisal, je bila krajevna cerkev v Korintu  pravo gojišče nepravilnosti. V njej je bilo prisotno strankarstvo, medsebojno tožarjenje pred posvetnimi sodišči, bile so zlorabe pri bogoslužju itn.,  ne nazadnje pa je bila v cerkvi  prisotna tudi spolna nemorala, o čemer govori zgornji odlomek. 

 

Nam protestantom, ki trdimo, da se lahko človek odreši le po veri v Kristusa in da pri tem dela nimajo nobene odrešilne vrednosti, mnogi očitajo, da  trdimo, da je potemtakem vse dovoljeno, kar je daleč od resnice. Da jim je vse dovoljeno, so najbrž verjeli tudi mnogi verniki v korintski cerkvi, zato jim Pavel odgovarja, da četudi bi bilo to res, pa po drugi strani ni vse koristno; obenem  tudi ni res, da bi se moral kristjan podvreči vsemu, kar počnejo ljudje, ki so  zunaj cerkve. Dejstvo je sicer, da je v določenem smislu vse dovoljeno, saj vendar uživamo svobodo v Kristusu. Zato je nekaj stoletij pozneje sv. Avguštin zapisal: "Ljubi in delaj, kar hočeš." Če  sprevržemo smisel napisanega,  tako da stvar pogledamo v duhu današnjega časa, ki ogromno govori o ljubezni, v resnici pa malo ljubi, dobimo nekaj, kar je zelo daleč od krščanskega pojmovanja svobode v Kristusu. 

 

Iz 1Kor 6, 16 sl. je razvidno, da so imeli korintski kristjani zelo sproščen odnos do intimnega druženja s prostitutkami, da so se torej obnašali enako kot okoliška poganska družba. Odnos do spolnosti  v tamkajšnji družbi je bil zelo podoben tistemu, čemur smo priča v današnjem času. Vse se spreminja, le človeška narava se ne. Toda Pavel pravi, da se od kristjana pričakuje drugačnost, pa ne takšna, kot jo pridiga svet, ampak tista, ki jo od nas zahteva in pričakuje Bog. Kristjan je oseba, ki je tesno povezana s Kristusom, zato pravi Pavel, da je kristjan del Kristusovega telesa. S tem, ko kristjan izvrši prešuštvo, potegne v greh tudi Kristusa. Prešuštvo je greh zoper Boga, zoper zakonskega partnerja in zoper lastno telo. Je prevara, ki jo Božja beseda primerja z malikovanjem. Spolni odnos ima namreč tudi svojo duhovno komponento.  Spolnost ima znotraj zakonske zveze pozitiven duhovni pomen. Kot sem že omenil, sta  spolna nemorala in malikovalstvo v najtesnejši zvezi, kar se je odražalo tudi v zgodovini starega Izraela (cff. 2Mz 32,6. 4Mz 25,1.2).  Sv. Pavel je ti dve stvari na drugem mestu povezal takole: "Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč." (1Kor 10,7.8)  

 

Kristjan ni sam svoj. V njem biva Sveti Duh, zato pravi apostol Pavel, da je vsak posamezni kristjan tempelj Svetega Duha.  Zato je kristjan dolžan odgovorno ravnati s svojim telesom. Povrhu tega smo bili odkupljeni za visoko ceno, s krvjo Jezusa Kristusa. Pavel nas zato opominja, naj poveličujemo Boga v svojem telesu. Telo kot tako ni nič slabega. Gnostiki in drugi dualisti trdijo, da je vse, kar je materialnega slabo, kar je duhovnega pa dobro. Zato so nekateri med njimi živeli strogo asketsko življenje, s čimer so hoteli kazati zaničevanje do telesa, drugi pa so rekli, da telo tako ali tako ni pomembno, pomembna da je duša, zato so živeli v razvratu. Eno in drugo je seveda popolnoma narobe.  Naše telo je Božji dar in zato  je edino pravilno, da v njem poveličujemo Boga s čistim življenjem. 

Doslej sem govoril samo o tem, kar smo dolžni delati, nič pa o tem, kaj naj stori tisti, ki mu pri tem spodleti. Sveto pismo ima dobro novico  za take, ki zgrešijo. Vsi namreč grešimo na različnih področjih, kajti vsakdo med nami ima svoje šibke točke. Božja beseda zato govori: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) V Stari zavezi pa beremo: "Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju." (Iz 55,7) Jezus je bil umorjen za naše grehe in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja.  Zatorej poveličujmo Gospoda v svojem telesu, saj si to on vsekakor zasluži!

Ko smrt postane politikum

Pred nami je 23. november, dan, na katerega se v naši državi  spominjamo generala Rudolfa Maistra in borcev za severno mejo. Letošnji 23. november pa bo  malo drugačen, ker se bomo na ta dan odločali o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kar je evfemistični izraz za evtanazijo težko bolnih in trpečih. Kolikor spremljam zadevo, je večina zdravstvene stroke proti, proti so tudi predstavniki nekaterih verskih skupnosti in velik del javnosti. Kolikšen je ta del, je težko reči, ker  tovrstne ankete pri nas niso najbolj zanesljive.  17. člen Ustave Republike Slovenije pravi (moj poudarek): "Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni." Ustava nič ne govori o tem, da bi bila tudi pravica do smrti nedotakljiva. Smrt pride sama po sebi, ne da bi jo kdo klical. 

Tukaj gre za globoko etično vprašanje. Že starogrški poganski (sic!) zdravnik Hipokrat, avtor slavne zdravniške prisege, je nasprotoval dajanju strupa bolniku, četudi bi le-ta prosil zanj. To načelo je nekako veljalo do 20. stoletja. Prvi, ki so ga prekršili, so bili nemški nacisti z akcijo T-4, pri kateri je šlo za  neprostovoljno usmrtitev do 300.000 neozdravljivo bolnih, invalidov, duševnih bolnikov, psihično prizadetih itn. Temu so rekli Gnadentod (milostna smrt). Celo v komunističnih režimih se niso odločili za kaj takega, so pa začeli na začetku 21. stoletja sprejemati tovrstno zakonodajo v naprednjaških zahodnih državah, začenši z Nizozemsko. Beremo pa lahko, da prihaja tudi v državah, ki jih imamo za vzorne (Nizozemska, Kanada) do zlorab, ki nikakor ne bi bile tuje tudi našemu balkanskemu okolju.  

V zgodovini so tudi poznali nekakšno vrsto evtanazije. Pri Grkih in Rimljanih je bilo v navadi izpostavljanje nezaželenih novorojenčkov. Špartanci so take celo metali v prepad. Izpostavljenega otroka je potem lahko kdo posvojil, ali pa je nesrečno dete umrlo. Pri Inuitih je bila navada, da so stari, ki so se imeli za odvečne, v primeru lakote ob hudih zimah, odšli nekam proč v sneg in tam zmrznili, s čimer so mlajšim omogočili lažje preživetje. Torej niso naši naprednjakarji, ki se imajo za moralno večvredne od nas zahojenih starokopitnežev, pogruntali nič novega. Znani univerzitetni profesor celo razpreda, kako je evtanazija cenejša od zdravljenja. Ja, povejmo, bolnik je strošek. 

Omenil sem že, da je več verskih skupnosti v Sloveniji nasprotuje zakonu.  Predstavniki nekaterih so podpisali izjavo, v kateri spodbujajo svoje ude, naj se udeležijo referenduma "da bomo kot skupnost jasno povedali, da bolnim in ranljivim ne ponujamo smrti, ampak pomoč, bližino in spoštovanje do življenja." Pri naprednjakih je to povzročilo hud vik in krik, pri čemer je največ "pokasirala" RKC, ker je pač največja, češ, kaj pa ločitev cerkve od države. Verske skupnosti  pač vedno izražajo svoja mnenja glede etičnih vprašanj, zlasti, ko oblast spremeni neko etično zadevo v politikum,  da jo torej politizira. Versko skupnost tvorijo njeni pripadniki.  Pripadniki verskih skupnosti v Sloveniji so povečini tudi državljani Slovenije. Kako izločiti pripadnika verske skupnosti iz državljana, to je tu vprašanje. Komunisti so to vprašanje rešili enostavno tako, da so vernim ljudem onemogočili dostop do določenih služb in funkcij.  Ker pa se gredo današnji politiki človekove pravice (kot da so jih oni iznašli), je to malo težji problem, oziroma misija nemogoče. Za kristjana pač velja pravilo: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) 

Nekje na Facebooku me je neka oseba vprašala v slogu, "kakšen bog je to, ki dopušča trpljenje". Vprašanje seveda ni enostavno. Na to temo se je že pred tisočletji spraševal trpeči Job in ni dobil nobenega jasnega odgovora. Edini ustrezen odgovor je naš Gospod Jezus Kristus, učlovečeni Bog, ki je šel sam skozi neznosno trpljenje, zatorej:  "Uprimo oči v Jezusa, začetnika 

in dopolnitelja vere. On je zaradi 

veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12,2)  In pomagajmo, da smrt ne postane politikum!

Zakaj hrumijo narodi? (Ps 2,1)

Predstavljajte si, da se razburjate zaradi nekoga, ki trdi, da je Bog,  v katerega ne verjamete, rekel v knjigi, ki je ne berete, da boste prišli, v kolikor se ne spreobrnete od svojega greha, za katerega se ne menite, na kraj, za katerega mislite, da ne obstaja. 

~ Ben Davis

Resnični vzrok propadanja naše kulture

 Aleksander Solženicin je imel pred štiridesetimi leti svoj znamenito govor ob prejemu Templetonove nagrade, v katerem je med drugim povedal: "Spominjam se, da sem pred več kot pol stoletja, ko sem bil še otrok, slišal od starejših ljudi naslednjo razlago za velike katastrofe, ki so prizadele Rusijo: "Ljudje so pozabili na Boga, zato se nam vse to dogaja." [...] Svet se je danes znašel na stopnji, da bi ljudje iz predhodnih stoletij, če bi jim jo opisali, vsi enoglasno zavpili: "Apokalipsa!" Toda mi smo se navadili na svet apokalipse. Še več, vanj smo se vživeli." (Vir) Obstaja veliko vzporednic med  kolapsom duhovnega življenja v Sovjetski Rusiji in med današnjo krizo v ZDA in drugod, ne nazadnje tudi pri nas...

Več o tem Stephen Mayer v zgornjem videu.  

Splav

Splav je zla, obrnjena podoba evangelija. Namesto: "Umrem zate," pravi: "Ti umri zame!"

~ Josh Howerton

Cerkev in kriza smisla na Zahodu

 Ni treba biti ravno Einstein, da ne bi opazil, da je smisel v zahodnem svetu v hudi krizi. Danes bi se nekateri radi znebili metafizičnih postavk krščanstva, spet drugi bi ponovno uveljavili voljo do moči, tretji izkušajo neko vrsto krščanskega preporoda. Skratka, totalna zmeda, polna priložnosti za širjenje evangelija na eni strani in sledenje Kristusu na drugi.

O tem sta se pogovarjala Michael Horton in Glen Scrivener. 

Posvetnost

Posvetnost je vse, kar daje grehu videz normalnosti, kreposti pa videz čudnosti. 

- Kevin DeYoung

Svetopisemski napotek za cerkev in kristjane Zahodne Evrope

Dr. Juhana Puhjola je škof konfesionalne Evangeličansko-luteranske misijonske škofije na Finskem. V pričujočem predavanju, objavljenem na Youtube,  je predstavil trenutno stanje v družbi in cerkvi na zahodu, ki postaja konfesionalnemu svetopisemskemu krščanstvu vse bolj sovražno in podal besede spodbude in praktične  napotke v bibličnem duhu za evropske kristjane  21. stoletja. 

Predavanje je (ne glede na objavo na nemškem kanalu) v angleškem jeziku. 

KLIK za povezavo do predavanja >>>

Dawkinsov problem

 

 Znameniti biolog Richard Dawkins je nedavno gostoval v oddaji Uncensored (Necenzurirano), ki jo vodi Piers Morgan. Z voditeljem oddaje se je pogovarjal o Bogu in izvoru vesolja...

O devetih debelih lažeh in kdo v resnici laže

Pred nekaj dnevi sem naletel na video, v katerem predstavlja nadškof Jonathan Blake tisto, čemur pravi  "devet   velikih, debelih in mastnih krščanskih laži". Malo sem poguglal po spletu, da bi videl, kdo je ta nadvse častitljivi (most reverend) nadškof in našel njegovo spletno stran (tukaj). Gre za nekdanjega anglikanskega duhovnika, ki je leta 2001 soustanovil Odprto episkopalno cerkev (hvala, Wikipedia) in je škof Velikega Londona ter predsedujoči nadškof taiste denominacije. Gre za skrajno liberalno denominacijo, toda tudi njegova nekdanja Cerkev Anglije ni danes kaj bistveno drugačna. Ampak g. Blake se očitno drži pravila, da je bolje biti prvi na vasi, njegova denominacija naj bi namreč štela nekaj preko 29.000 članov (hvala, Wikipedia), kot  zadnji v mestu (hočem reči: v državni cerkvi). 

Pa si poglejmo teh devet velikih, debelih in mastnih laži, ki jih po mnenju prevzvišenega nadškofa Blaka širimo kristjani. On se očitno ne prišteva h kristjanom, saj  ves čas govori o kristjanih v tretji osebi množine, kar mu štejem v plus, saj je vsaj v tem pogledu iskren. Pa si poglejmo domnevne krščanske laži, nadškofove ovržbe in moje ovržbe njegovih ovržb.

1. "Kristjani pravijo, da jih je Bog izvolil nad ostalimi ljudmi. Bog nima ljubljencev, le slabi starši imajo ljubljence." V resnici pravimo, da je Bog nekatere ljudi izvolil izmed ostalih, kar potrjujejo Jezusove besede: "In če Gospod ne bi skrajšal dni, ne bi bilo rešeno nobeno meso; toda zaradi izvoljenih, ki jih je izvolil, je skrajšal dni." (Mr 13,20) "Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane." (Jn 15,16a)  Bog torej je nekatere izvolil in le slabi starši imajo rajši tuje otroke kot svoje lastne (moj dodatek).
2. "Kristjani pravijo, da je Biblija Božja beseda. V Jezusovem času Biblija niti ni obstajala. Bog nenehno govori." Da v Jezusovem času Biblija ni obstajala? Jezus je večkrat omenjal Pismo, torej tisto čemur danes kristjani pravimo Stara zaveza, Judje pa Tanakh. Poglejmo si nekaj primerov: "Jezus jim je odvrnil: 'Motite se, ker ne poznate ne Pisma ne Božje moči.'" (Mt 22,29) "Ali niste brali tega Pisma: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen." (Mr 12,10) "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39) "Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati[...]" (Jn 10,35) Jezus torej je govoril o Svetem pismu (ali Pismu ali Bibliji) in se nanj skliceval. Tisto, da Bog nenehno govori in nam sporoča neka nova razodetja, je modernistična iznajdba, ki ni tuja niti Rimski cerkvi (tu mislim doktrino kardinala Newmana o nadaljnjem postopnem razodevanju verskega nauka). Martin Luther je rekel, da kdor hoče slišati govoriti Boga, naj na glas bere Sveto pismo. 
3. "Kristjani pravijo, da je Bog poslal Jezusa umreti. Ne, Bog ga je poslal živeti." Poglejmo, kaj je o teh stvareh povedal Jezus: "Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen." (Mt 16,21) "Glejte! V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom." (Mr 10,33).  "'Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta 
   izgnan ven,  in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.' To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl." (Jn 12,31-33) Če dobro pogledamo, ima Blake celo delno prav, kajti Jezusovi smrti je sledilo vstajenje. Ampak polovična resnica je hujša kot čista laž.
4. "Kristjani pravijo, da je Jezus edina pot k Bogu. Jezus je rekel: 'Ne, ljubezen je pot.'" To, kar je na tem mestu povedal nadvse častitljivi, je polovična resnica. Kristjani res govorimo, da je Jezus edina pot k Bogu. To, da bi Jezus rekel, da je ljubezen pot, pa si je nadškof gladko izmislil, ali pa se zanaša na kakšna svoja zasebna "razodetja". Jezus je rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6)  To, da je Jezus edina pot, si torej nismo izmislili kristjani.
5. "Bog potrebuje kri, da bi odpustil. Ne, Jezus je odpustil in tudi mi bi morali." Bog  v bistvu res ne potrebuje krvi, a je kljub temu določil prinašanje žrtev in daritev, celo krvavih, o čemer na široko piše po mojem najmanj brana svetopisemska knjiga, torej  3. Mojzesova. Avtor Pisma Hebrejcem pa pravi: "In po postavi se skoraj vse očiščuje s krvjo in brez prelitja krvi ni odpuščanja." (Heb 9,22)  To je sicer za "sodobnega človeka" šokantno, toda greh ni hec. Tega se zavedajo celo v hinduizmu, o čemer govori tudi Wikipedija. Toda, hvala Bogu, Jezusova žrtev na križu je bila popolna in zadostna, zato niso potrebne nobene nove žrtve. 
6. "Kristjani pravijo, da je treba iti v cerkev, da bi častili Boga. Ne, Jezus je rekel: "Moli na samem." To, kar navaja Blake, je deloma res. Toda poglejmo si kontekst: "In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo.  Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem." (Mt 6,5.6) Jezus tu ne govori o skupni molitvi ali bogoslužju, ampak o zasebni molitvi, ki so jo nekateri opravljali na javnih mestih, pri čemer so zganjali teater, da bi si pridobili odobravanje občinstva: "Glej, kako svet in pobožen je tale naš sosed Janez!" Jezus res ni dajal nasvetov v zvezi z javnimi bogoslužji, a se jih je vseeno udeleževal. Hodil je v tempelj in v shodnice. 
7. "Kristjani pravijo, da bi moral vsakdo biti kristjan. Jezus ni nikoli poskusil kogar koli spreobrniti." Res? Ni spreobračal? Pa si poglejmo: "Ko pa je bil Janez izročen, 
   je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!'" (Mr 1,14.15) Tri leta je hodil okrog, učil in zbiral učence. Pred svojim vnebohodom pa je svojemu najožjemu krogu naročil: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: 
   krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,19.20)  Očitno nam nadškof Blake pripoveduje o nekem drugem Jezusu. Kristjan ni koncev nič drugega kot učenec Jezusa Kristusa. 
8. "Kristjani pravijo, da imajo pravico govoriti drugim, kako naj živijo. Ne, Jezus je rekel: 'Ne sodi in ne obsojaj!'"  Oh, kontekst, kontekst, kontekst. Celoten kontekst je zajet v Lk 6,37-42. Iz njega si bom izposodil le tri vrstice: "Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno[...] "Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?  Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata." (Lk 6,37.41.42) "Ne sodite!" je eden od najbolj znanih Jezusovih izrekov. Velikokrat je potegnjen iz konteksta, tako da že mnogi  mislijo, da kristjan ne bi smel nikogar soditi in ničesar presojati. Toda to je le del resnice.  Odpuščanje je  zelo pomembno.  To, da odpustimo bratu ali sestri, je pogoj, da tudi Bog nam odpusti. (cf. Mt 18,35. Mr 11,25)  Toda rešitev ni v tem, da bi molčali ob negativnih pojavih, ki jih opažamo. Molčeča večina je  v zgodovini  bržkone naredila  več škode kot  razgrajajoča manjšina,  saj je prevečkrat obmolknila ravno v trenutkih, ko bi bilo treba udariti po mizi in reči: "Dovolj!" Jezus  ni hotel reči: "Na noben način ne sodite," ampak: "Sodite lahko šele takrat, ko boste najprej presodili sebi! Izvleci bruno iz svojega očesa, potem pa vleci iveri iz očesa svojega brata."  Slovenci imamo za take in podobne primere lep pregovor: "Najprej pometi pred svojim pragom, nato šele pred tujim." Mi pravzaprav res nimamo pravice govoriti drugim, kako naj živijo, to pravico ima edino Bog. Imamo pa pravico in dolžnost povedati drugim, kaj hoče, pričakuje in od ljudi zahteva Bog.  
9. "Kristjani pravijo, da gredo samo oni v nebesa. Jezus je rekel: 'Vsi dobri ljudje gredo v nebesa.'" V resnici Jezus tega nikdar ni rekel. Celo o dobrih ljudeh ni govoril. Poglejmo, kaj je res rekel: "Nihče ni dober razen enega, Boga." (Lk 18,19b) Ali pa: "Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo." (Mt 7,11) Po kriteriju dobri - slabi si nihče ne zasluži nebes, ker je v vsakem človeku dovolj greha za večno pogubljenje. Zato je Bog pripravil za vse, ki pridejo v nebesa, nekaj posebnega. Tudi o tem je govoril Jezus: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) On je prišel odrešit svet greha, torej: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,17.18)  To je evangelij, dobra novica, veselo oznanilo za ves svet. Zapoved ljubezni nikogar ne rešuje, ker je nihče v popolnosti ne izpolnjuje. Naša dobrota ne rešuje, ker je pomanjkljiva. Luther je rekel, da smo pred Bogom samo berači, zato prihajamo predenj po milost. 

Na koncu svojega izvajanja spodbuja prevzvišeni nadškof poslušalce: "Ne daj se ujeti v  krščanskih  lažeh! Zaupaj Jezusu, zaupaj sebi!" Na te besede odgovarjam: Ne daj se ujeti v lažeh liberalnih  teologov in se glede svojega zveličanja ne zanašaj nase, ampak samo na Jezusa! On je zelo dobro poznal naš dejanski problem:  "Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal  in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku." (Jn 2,24.25)  Liberalna teologija pa tega noče vedeti!

Liberalna teologija ni le zmota, ampak huda herezija. Ameriški teolog John Gresham Machen je že pred kakšnimi stotimi leti rekel, da teološki liberalizem ni krščanstvo, ampak druga religija. Za rimsko cerkev je rekel, da predstavlja popačeno krščanstvo, liberalizem pa sploh ni nikakršno krščanstvo. Naša dolžnost je torej, da molimo za vse, ki so ujeti v past liberalne herezije, da bi se spreobrnili k edinemu Odrešeniku Jezusu Kristusu, kakor je razodet v Pismih. 

Nepopularna stvar

Vsakršna želja po tem, da bi bili zraven, da bi bili moderni, da bi bili posodobljeni in tako naprej, je vedno od hudiča. Nikoli nas ne sme obvladovati moda tega sveta. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Ko so temelji razrušeni

[K]o so temelji razrušeni, kaj more storiti pravični?" (Ps 11,3) 

Živimo v času razrušenih temeljev. Kar je bilo včeraj, ali trideset let nazaj sveto, je danes zasmehovano. Kar je bilo pred tridesetimi leti nezamisljivo, je danes "nova normalnost", ki ima bolj malo skupnega z normalnostjo. 

Pred manj kot dvajsetimi leti so s svojo kritiko (predvsem krščanske) religije prebudili zaspani krščanski svet štirje jezdeci "znanstvenega ateizma", Richard Dawkins, Christopher Hitchens, Daniel Dennett in Sam Harris. Pravzaprav niso bili edini, bilo jih je še kar nekaj. Kristjane jim je uspelo prebuditi iz Trnjulčicinega spanja, tako da smo se znova začeli bolj zavzeto ukvarjati z apologetiko.  V vmesnem času sta  Hitchens in Dennett umrla, Dawkinsu pa ne povzročajo problemov kristjani, ampak nova volčja, oziroma voknjena (woke) religija s svojim izključevanjem vsega in vseh, ki se z njo ne strinjajo.  Tako je zdaj doživel tudi to, da so mu na začetku tega meseca brez obrazložitve ukinili Facebookov račun. Verjetno je  s svojega racionalističnega stališča objavil kakšno resnico v zvezi s transpolnimi osebami, ki voknjenim administratorjem ni bila povšeči. 

Ta nova normalnost je videti tako, da če pripadnik črne rase izjavi, da vsa življenja štejejo, potem ga obtožijo belskega rasizma. Drugi primer, imigrant v Veliki Britaniji, pripadnik religije miru, je posilil trinajstletno deklico, sodišče pa ga je oprostilo, ker je rekel, da ni vedel, da se to ne sme delati, aretirajo pa ljudi, ki opozarjajo na te nepravilnosti. Tretji primer, predstavniki organizacije CitizenGO, ki so se vozili po Parizu z avtobusom, na katerem je bil napis: "Ustavite napade na kristjane," (Stop Attacks on Christians), je policija aretirala, pripadnike religije miru, ki javno opravljajo svoje ceremonije na trgih in  ulicah, tako da ohromijo promet, pa pustijo lepo pri miru. In še in še. 

V letošnjem velikonočnem intervjuju je Dawkins izjavil, da je Velika Britanija krščanska dežela in da je krščanstvo, v primerjavi z nekaterimi drugimi, spodobna religija. Po drugi strani pa si želi, da bi ljudje opustili krščansko vero. Imel bi torej deželo s krščansko kulturo, a brez krščanstva. To je nekaj takega kot telečja pečenka brez mesa. Ko so temelji razrušeni...

V Knjigi psalmov 2,1-3 beremo naslednje:

Zakaj hrumijo narodi

in ljudstva razmišljajo prazne reči?

 Kralji zemlje so se dvignili,

oblastniki se skupaj posvetujejo

proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu:

 "Pretrgajmo njihove spone,

njihove vezi vrzimo s sebe."

 Danes sicer ni  več veliko kraljev, so pa drugi oblastniki, ki sprejemajo zakone, ki so v popolnem nasprotju z Božjimi zakoni, kajti ti slednji baje preveč stiskajo ljudi. Seveda se to ni zgodilo naenkrat, ampak ima že zelo dolgo brado. Začelo se je v filozofiji, iz nje je prešlo v teologijo in na koncu smo dobili krščanstvo, ki je le še samo sebi namen in seveda tistim, ki od tega živijo. Takega krščanstva nihče ne potrebuje. Iz racionalizma smo se odpeljali v prosvetljenstvo in v njegove izrastke, na koncu pa smo pristali pri beli krivdi in pri volčji, oziroma voknjeni  (woke) ideologiji ter pri ne vem koliko spolih in podobnih modrovanjih.  Krščanstvo v svoji izvirni obliki je izjemno nevarno za ideologijo voknjenosti, zato je tako osovraženo. Ko so ob neki priložnosti vprašali Petra Hitchensa (brata zgoraj omenjenega Christopherja): "Katera tako imenovana nevarna ideja ima po vašem mnenju moč, da bi, v kolikor bi jo izvedli v praksi,  spremenila svet na bolje?"  je odvrnil: "Najnevarnejša ideja v človeški zgodovini in filozofiji ostane vera, da je bil Jezus Kristus Božji sin in da je je vstal od mrtvih. To je najnevarnejša ideja, s katero se boste kdaj koli srečali."* Ko je bil vprašan, zakaj je najbolj nevarna, je nadaljeval: "Zato ker spreminja celotno človeško obnašanje in vso našo odgovornost. Vesoljstvo preobrača iz brezpomenskega kaosa v načrtovan prostor, v katerem sta pravičnost in upanje, zato imamo vsi dolžnost, da odkrivamo naravo te pravičnosti in delamo v smislu upanja. To nas vse spreminja. Če to zavračamo, nas tudi spreminja. To je neverjetno nevarno. Zato  mnogi ljudje nastopajo proti temu."*  Bog ustvarja iz kaosa red, hudič pa dela ravno obratno. Svet ni nujno nekaj romantično lepega, ker ga je človek, ki je poslušal hudiča,  pokvaril s svojim grehom. Zato pravi apostol Janez: "Mi vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu." (1Jn 5,19) Zanašanje na tako ali drugačno politiko, ki bi vse spremenila, nima smisla. Konservativci niso doslej še ničesar konservirali, torej ohranili. Edino to je, da capljajo deset let ali malo več za progresisti. 

Toda Božja beseda sporoča vsem, ki bi se radi "osvobodili" Božjih spon: "Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje." (Ps 2,4)  Na drugem mestu (Ps 11,4-6) pa pravi:

Gospod je v svojem svetem templju,

Gospod ima svoj prestol v nebesih;

njegove oči gledajo,

njegov pogled preizkuša človeške otroke.

Gospod preizkuša pravičnega in krivičnega,

tistega, ki ljubi nasilje, sovraži njegova duša.

Na krivične bo dal deževati zanke,

ogenj, žveplo in hudo nevihto,

to je delež njihove čaše.

Tisti, ki pravijo, da ima Bog vse ljudi enako rad, lažejo. Če bi bilo tako, ne bi nihče prišel v pekel. Zahod je danes v veliki nevarnosti, ker so temelji razrušeni. Ideologija teh novih "liberalcev" hoče zatreti vsako idejo, drugačno od njihove, pri čemer silijo v lastno zanko in pogubo, s sabo pa bi potegnili še milijone ljudi. To je demonski načrt. 

Toda Božji evangelij kvari ta načrt, ko pravi, da je Jezus  mesto nas živel popolno življenje, bil umorjen za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik, ki nam daje po veri  popolno opravičenje od naših grehov. Oziroma, kot sam pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To je za svet demonov in kaosa zelo nevarna ideja! 

* Vir

P.s. Bomo videli, kako dolgo bo ta zapis zdržal na Bloggerju. 

Olimpi-ja-ja-ja-da

"Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico." (Rim 1,18)

Pa smo jo spet doživeli. Olimpijado namreč. Moja pozna reakcija na ta dogodek ni posledica  slabih refleksov, ampak moje devetdnevne odsotnosti od doma in ločenosti od računalnika, potem pa še prihajanja k sebi po truda polnem potovanju in zbiranju vtisov. Prispevki na blogu, ki so se vsak dan redno pojavljali, so bili v naprej pripravljeni, program pa jih je sproti objavljal. 

Na tem mestu ni moj namen opisovanje otvoritve olimpijskih iger v Parizu, ki je pravzaprav niti nisem gledal, bom pa pridal nekaj misli na posnetke, ki so potem zasuli družbena omrežja, dokler jih niso začeli z njih umikati in brisati. 

Med drugim so prikazali  obglavljeno Marijo Antoaneto, kako drži v rokah svojo glavo, kar  predstavlja neke čudne "vrednote" francoske republike. Sledilo je nekaj, kar naj bi bila gostija grških bogov, in je hkrati aluzija na da Vincijevo sliko Zadnje večerje, zatem se pojavi še bog Dioniz, ki na svojem telesu več odkriva kot skriva. Potem je bil tu lik, ki kaže spolovilo, zraven pa otroci.  Vse to   skupaj ni nič drugega kot naturalistični prikaz tega, kam pride družba, ki ne le zavrže Boga, ampak se mu očitno upre.  Avtorji tega demoničnega cirkusa so po burni reakciji, ki je prišla z različnih strani, podali nekakšno opravičilo, pravzaprav zagovor, češ, da niso imeli namena, da bi kogar koli prizadeli, ampak da je šlo za "spodbujanje strpnosti do ljudi različnih spolnih orientacij."  (Vir: N1) Ampak Bog, naš Stvarnik,  ne kaže prevelike naklonjenosti do poveličevanja različnih spolnih orientacij, saj gre pri tem za odkrit upor zoper Božji stvarjenjski red:  "Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi." (Rim 1,26.27) Posledice so  na dlani.  

Pošteno povedano, me ta zadeva niti ni kaj prida presenetila, ker gredo danes na Zahodu vse te stvari v samo še navzdol. Aleksander Solženicin bi ob tem rekel enako, kot je nekajkrat ponovil ob prejemu Templetonove nagrade leta 1983: "Ljudje so pozabili Boga, zato se vse to dogaja." (Vir: National Review) V svetu brez Boga prevladujeta dve težnji: volja do moči in želja po hedonizmu. Tako imenovani kulturni marksizem se je skozi desetletja uspešno prebil na svojem dolgem pohodu skozi institucije in obvladuje na zahodu akademsko (univerze), zabavno (Hollywood), medijsko, gospodarsko,  politično in celo cerkveno sfero. Z iznajdbo raztegljivega pojma sovražni govor nam omejujejo svobodo govora in izražanja mnenj. To se je že enkrat zgodilo tudi temu blogu, (Vir: RS) zgodba se bo morda ponovila tudi po tem prispevku.  Ljudje sicer vedo, kaj je narobe, zato ta svoj narobe še bolj strastno branijo, oziroma, kot govori Pavel: "Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo." (Rim 1,32) Tu ne gre za fizično smrt, ampak za večno pogubljenje. Pastor John Vernon McGee je na to temo rekel: "Nemoralnost je enako slaba sedaj, kot je bila v preteklosti. Razlika je, da se sedaj z njo ponašamo. Kar se je prej delalo na skrivaj, se zdaj dela javno." Pastor McGee je umrl leta 1988. Od tedaj smo zelo  v tem pogledu zelo globoko padli.       

Svet ima rad nekakšnega polulanega Jezuščka v jaslicah, tudi nekakšen ponarejeni hipijski Jezus mu ni tuj, rad ima tudi Jezusa - socialnega revolucionarja. Ne mara pa Jezusa, ki je rekel: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji." (Mt 28,18b) Ali pa tega, ki kliče: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15) Ta polnokrvni Jezus menda preveč omejuje, čeprav ponuja večno življenje in svari pred večnim peklom. Zato so danes kristjani na zahodu moteč element. Pravzaprav so bili vedno, vsaj tisti, ki so svoje krščanstvo resno jemali. Konec koncev je bilo o Jezusu prerokovano, da bo postal semeion antilegomenon, oziroma "znamenje, ki se mu nasprotuje" (Lk 2,34b). Zato nam govori: "Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas." (Jn 15,20)  Ne obljublja nam torej najboljšega možnega življenja tukaj in zdaj, nam pa daje čisto vest in obljubo srečne večnosti.

Naj še opozorim na eno dejstvo: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel.  To se pravi: kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubo; kdor pa seje v Duha, 

bo od Duha 

žel večno življenje." (Gal 6,7) Že na teh olimpijskih igrah opažamo, da se tudi na tekmovanjih dogajajo anomalije. Odlična ženska tekmovalka, ki se dolgov trudi in pripravlja na tekmo, podleže povprečnemu moškemu tekmovalcu, ki se menda počuti kot ženska in naj bi bil zato ženska, zaradi česar nastopa v ženski konkurenci. Na to temo bi lahko Erazem Rotterdamski napisal še eno Hvalnico norosti. 

Za kristjana pride v takih časih prav beseda starozaveznega preroka Habakuka, ki pravi: "Kajti smokva ne bo cvetela in na trtah ne bo grozdja, pridelek oljke bo odpovedal in polja ne bodo dajala živeža, drobnica bo izginila iz staj in v hlevih ne bo živine. Vendar se bom veselil v Gospodu, se radoval v Bogu moje rešitve. Gospod Bog je moja moč, dela mi noge kakor košutam in mi daje stopiti na moje višine." (Hab 3,17-19) Svet je res v popolni zmedi, toda: "Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?" (Rim 8,31b) 

Svet je v zmedi, na nas pa je, da mu povemo evangelij, ki pravi, da je Jezus umrl za naše grehe,   s svojim vstajenjem pa zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, popolno opravičenje, rešitev od pekla in večno življenje v njegovem kraljestvu.