Pavlova zahvala in molitev

Efez danes: Celzova knjižnica in vrata na agoro. Vir slike: Wikipedia

Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. 16 Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, 17 da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, 18 in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, 19 kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči, 20 ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, 21 nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. 22 In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, 23 ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje.           (Ef 1,15-23)

 Efez je bil bogato in imenitno pristaniško mesto ob egejski obali Male Azije ter v 1. stoletju po Kr.  glavno mesto rimske province Azije in sploh eno najpomembnejših mest imperija. Danes leži v turški provinci Izmir, nanj pa spominjajo le še razvaline, ki se jih splača videti. Če obiščete grški otok Samos, vam priporočam izlet na to arheološko lokacijo. Ta kraj je tudi močno povezan z začetki krščanstva. Apostol Pavel je se je v njem zadrževal dva krat, in sicer v času svojega drugega in tretjega misijonskega potovanja.  Prvič  je tukaj prebil le krajši čas (cf. Apd 18,19-21), drugič pa je v njem oznanjal evangelij več kot  dve leti  in organiziral krajevno krščansko cerkev (cf. Apd 19,1-20,1). Efez je bil torej pomembno evangelizacijsko središče današnje zahodne Anatolije. 

 Sv. Pavel je po vsej verjetnosti napisal Pismo Efežanov v času svojega hišnega pripora v Rimu (cff. Ef 3,1. 6,20), v letih 60 - 62, to je približno pet let po svojem drugem bivanju v tem mestu. V vmesnem  času se je število vernih v Efezu in okolici že povečalo. Pavel je, kot pravi, slišal o njihovi veri do Jezusa Kristusa in ljubezni do vseh svetih (cf. Ef 1,15). Z besedo "sveti" Pavel ni mislil svetnikov, kot si jih danes (zlasti v katoliškem svetu) radi predstavljamo, ampak kristjane nasploh.   

Odnos naslovnikov do Kristusa in sovernikov ga je navdal z zahvalo in s spominjanjem v njegovih molitvah (cf. ibid. v. 16). Slavljenje in zahvaljevanje je nasploh pomembna značilnost Pisma Efežanom. 

 V v. 17 prosi Pavel Boga, da bi dal naslovnikom duha modrosti in razodetja v pravem spoznanju Boga (kar malce spominja na  Trubarjevo prošnjo na začetku Katekizma iz leta 1550). Sveti "Duh  namreč preiskuje vse, celo Božje globine".  (1Kor 2,10)  V naslednji (18.) vrstici pa prosi, da bi se verni ovedli (kar velikokrat pozabljamo), kakšno upanje je pred nami in kakšnega bogastva in  dediščine smo deležni. 

 V vrsticah, ki sledijo, je Pavel  v svojo molitev vpletel novozavezni nauk o Kristusovem vstajenju od mrtvih in  njegovem poveličanju ter ustoličenju na desnici Boga Očeta.  Iz besedila lahko izluščimo dve  dejstvi, ki sta pomembni za razumevanje povezave med Jezusovim vstajenjem in statusom vernikov. 

1. Taista moč in zmožnost, ki je obudila Jezusa od mrtvih, deluje tudi v njegovih  vernikih.
2. Jezus uživa svoj položaj tistega, ki je nad vsakršnim vladarstvom silo in oblastjo, kar je  v korist cerkve. On ne uživa le najvišjega položaja v vesoljstvu, ampak pri tem hkrati predstavlja  svoje verno ljudstvo. On po eni strani vlada, po drugi pa služi svojim vernim, torej cerkvi. Njegova mogočna oblast je v funkciji služenja.   Isti princip velja tudi za cerkev, čeprav je naša človeška narava  bolj nagnjena h gospodovanju kot k služenju, kar pa je s krščanskega stališča narobe. Oblast nikakor ni sama sebi namen, ampak je  njen pravi cilj  služenje. Zato mora biti Jezusova pravilna raba moči in oblasti  zgled za kristjane. 

Kristjani se prevečkrat premalo zavedamo, kakšno bogastvo predstavlja naš Gospod Jezus Kristus in kaj premoremo v njem. Zato je prav, da to védenje v sebi redno obnavljamo. Martin Luther je izjavil:  "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Ravno evangelij pa nas uči, kaj vse je Jezus storil za nas ter namesto nas in kaj vse nam je zadobil s svojim brezgrešnim življenjem v poslušnosti nebeškemu Očetu ter s svojo smrtjo na križu in vstajenjem. Poleg tega je on naš edini srednik in priprošnjik (cff. 1Tim 2,5. Heb 9,15). Njemu pripada slava na veke!