Sužnji greha ali pravičnosti?

 Zaradi šibkosti vašega mesa govorim pač po človeško. Kakor ste torej usužnjili svoje ude nečistosti in nepostavnosti, da bi živeli v nepostavnosti, tako usužnjite svoje ude pravičnosti za posvečenje. 20 Kajti ko ste bili sužnji greha, ste bili svobodni v svojem razmerju do pravičnosti. 21 Toda kakšen sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj je njihov konec smrt. 22 Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje. 23 Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.  (Rim 6,19-23)

Danes imajo ljudje zelo radi izbiro in to bogato izbiro. Smo pač v dobi potrošništva, ki nas očara z množico najrazličnejših izdelkov, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju, še več pa je takih, ki jih ne potrebujemo. Potrošništvo pa se ne nanaša le na izbiro izdelkov, ampak tudi na plejado najrazličnejših idej in ideologij, ki nam jih ponuja svet. 

Naše obdobje je  znano tudi po tem, da ima zelo rado svobodo in to neskončno svobodo. Zato najdemo v svetu mnogo prodajalcev takšne in drugačne svobode. Toda apostol Peter nas opozarja, da bodimo previdni pred takimi, ko pravi: "Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega, čemur podleže." (1Pt 2,19) Mnogi ljudje pravijo: "Svoboden sem, nikomur ne služim in tudi ne bom služil." Pa je res tako?

Sv. Pavel  pravi, da ni tako, pravi pa tudi, da v tem pogledu nimamo  bogate izbire, ampak nadvse skromno. Vsak človek nekomu ali nečemu sužnjuje, česar seveda večina ne prizna, saj tega  ne opazi, ali pa noče priznati. Kot pravi naš odlomek, obstajata v človekovem življenju dve vrsti sužnjevanja, sužnjevanje grehu in sužnjevanje pravičnosti, ali enemu ali drugemu.  Zato govori Pavel glede tega: "Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost." (Rim 6,16) Tretje možnosti ni. Na razpolago ni  nobene druge izbire, ni niti srednje poti, tako imenovane zlate sredine niti česa podobnega. Tu ni nobene nevtralnosti.

Preden je kristjan spoznal Gospoda, je bil tudi on suženj greha. Vsi smo torej  začeli iz istega izhodišča z iste točke nič. Ko je kristjan svoje življenje predal Kristusu, ali bolje povedano, ko je Kristus po Svetem Duhu prevzel nadzor nad njegovim življenjem, se je legalni status kristjana spremenil za 180°. Po naravi ni več suženj greha, ampak je postal suženj pravičnosti (cf. Rim 6,18). Ta sprememba legalnega statusa  mora vplivati na kristjana, kajti greh  ni več naravno okolje v katerem bi kristjan užival. Kristjan se sramuje del, ki jih je nekoč počel, saj gre za dejanja, ki vodijo v smrt in pogubljenje, pa tudi Bogu niso všeč  (cf. Rim 6,21). Z življenjem v Kristusu pa je drugače: "Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje." (Rim 6,22) V nadaljevanju pa pravi: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23) 

Kot sem že večkrat poudaril, kristjan kljub spremembi legalnega statusa še vedno greši, toda greh ni več njegovo naravno stanje, podobno kot ni naravno stanje postrvi, da bi dihala na zraku, ali kokoši, da bi plavala po vodi. Obstajajo krščanske denominacije, ki postavljajo svojim članom zelo striktne omejitve glede pijače, oblačenja in podobno, nekatere celo glede prehranjevanja. Svoje člane hočejo zdresirati v smehljajoče se popolneže s točno določenim nasmehom in pobožn(jašk)im žargonom. Na drugi strani obstajajo takšni, ki dopuščajo vse, "saj nas vendar več ne veže nobena postava," kot  pravijo. Prava pot pa ni niti legalizem niti laksizem, kajti prva  naredi iz ljudi farizeje, druga pa pelje v moralno razpuščenost.  

 Apostol Janez pravi zelo preprosto in dovolj jasno:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9)  Čeprav nismo več sužnji greha, se nam  greh še vedno dogaja. Če to zanikamo, lažemo sami sebi.  Toda Bog je  za nas pripravil zdravilo, to je priznanje, ki nam prinese odpuščanje. On naj nam tudi pomaga, da bo v našem življenju čim manj takšnih zdrsov! 

Toleriranje greha skozi generacije

Če neka generacija tolerira greh, potem ga bo naslednja proslavljala, tista za njima pa sploh ne bo vedela, da je to greh. 

~ J. C. Ryle

To je prevečkrat res

Bili so časi, ko so ljudje hodili v cerkev poslušat resnico in so objokovali svoje grehe. Danes gredo ljudje v cerkev poslušat motivacijski govor in se ne menijo za svoje grehe.  

~ Ron Smith

Življenje ob Besedi

Življenje poleg Božje besede je življenje poleg Boga.

~ B. B. Warfield

V težavah in preizkušnjah

Ko pelje vlak skozi predor in postane temno, ne odvržeš vozovnice in ne skočiš ven. Mirno sediš in zaupaš strojevodju. 

~ Corrie ten Boom

Učinek nauka o izvolitvi

Nauk o izvolitvi preseka korenine slehernega napuha in ne pušča človeku nobenega temelja za ponašanje.

~ Jonathan Edwards

Vir zmot

Ko se človek oddalji od Besede, potem ni zmotam konca ne kraja.

~ Jean Calvin

 

Veselo oznanilo o edinem Sredniku

Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, 2 za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. 3 To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, 4 ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. 5 Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, 6 on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času. 7 Zaradi tega sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – za učitelja poganov v veri in resnici. 

(1Tim 2,1-7)

Zgornji odlomek iz 1, Pavlovega pisma Timoteju vsebuje navodila za molitev in čaščenje, kar je najbrž Pavlov odgovor na zlorabe, ki so jih v cerkev vpeljali krivi učitelji. Krščanstvo ima namreč z njimi opravka že od samega začetka. 

Na začetku obravnavanega odlomka (cf. 1Tim 2,1.2) spodbuja Pavel Timoteja in njemu zaupano občestvo k molitvi za "vse ljudi", med njimi za tiste, ki so bili na oblasti. Izraz vse (originalno grško pas), s katerim bomo še imeli opravek, v našem kontekstu ne pomeni vseh posameznih ljudi, ampak ljudi na splošno, torej ljudi iz vseh slojev, med drugim tiste, ki predstavljajo ali pa so predstavljali oblast. Sv. Pavel in takratni kristjani si niso želeli nič drugega, kot da bi živeli v miru in  bili varni pred preganjanjem. 

 V nadaljevanju (cf. ibid. v. 3.4) apostol pojasnjuje, zakaj je to dobro.  Dobro je zato, ker Bog želi,  bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. Spet smo pri zaimku vsi, ki se v grškem izvirniku glasi pas. Se bodo res vsi posamezni ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice? Iz prakse vemo, da ni tako. Nikoli niso vsi posamezni ljudje prišli do spoznanja resnice, zato se niso mogli rešiti. Zaimek vsi ali pas v določenih kontekstih res pomeni vsi ali vse, v drugih pa ne. Poglejmo nekaj novozaveznih primerov, v katerih se v originalu pojavi  zaimek pas ali v naših prevodih vsi, oziroma vse (poudarki so moji), in ne pomenijo vseh posameznih ljudi:

• "Vse mesto je šlo Jezusu naproti. In ko so ga zagledali, so ga prosili, naj odide iz njihovih krajev." (Mt 8,34)  Mesto kot tako mu ni šlo naproti, ampak prebivalci različnih starosti in iz različnih družbenih slojev. Morda je bila med njimi  večina meščanov, ne verjamem pa, da res vsi.
• "Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil."  (Mr 2,13) Dvomim, da je res prihajalo k Jezusu čisto vse ljudstvo iz okolice Kafarnauma. Zaimek vsi tukaj pomeni veliko ljudi iz različnih družbenih slojev in različne starosti. 
• "To pa je trpelo dve leti, tako da so slišali besedo Gospodovo vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki." (Dap 19,10 Chráskov prevod) Vsi v provinci Aziji je niso slišali, so jo pa slišali ljudje iz različnih družbenih slojev, etničnih skupin in različne starosti, ki so živeli v omenjeni provinci. Imeli pa so več ali manj vsi to teoretično možnost, zato ima Slovenski standardni prevod (Apd 19,10) prevedeno takole: "To je trajalo dve leti, tako da so vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki, lahko slišali Gospodovo besedo." 

Božja volja ni v tem, da bi Bog v svoji suverenosti določil, da bi se morali rešiti vsi ljudje brez izjeme, po drugi strani pa je tudi res, da Bog ne želi smrti krivičneža (cf. Ezk 18,24), s čimer izkazuje človeškemu rodu svojo blagohotnost.  Odrešenje je namenjeno ljudem "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov" (Raz 7,9), starosti, družbenih slojev in kar je še takega. 

In smo že pri naslednjem področju, to je Jezusovo sredništvo ali posredništvo, omenjeno v 1Tim 2,5.6. Srednik je oseba, ki posreduje med dvema stranema, ki ne komunicirata in sta odtujeni ena od druge. Zato mora imeti srednik zvezo z obema takima stranema in se mora z njima tudi identificirati. Taki osebi danes rečemo mediator, kar prihaja iz latinščine. Vsak padli ud človeškega rodu je po naravi Bogu sovražen (cf. Rim 8,7), zato nad njim počiva Božja jeza (cff. Rim 1,18. 2,5-9. 3,5.6). Iz tega razloga je Bog poslal v svet svojega Sina "v podobi grešnega mesa" (Rim 8,3), da je opravil spravo za naše grehe. Jezus je za nas postal greh, da bi mi pridobili Božjo pravičnost (cf. 2Kor 5,21). On "je srednik nove zaveze" (Heb 9,15), ki nas je pomiril z Bogom in s svojo eno samo daritvijo na križu  opravil popolno zadostitev za naše grehe. Zato pravi Božja beseda: "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temveč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR)  Kristus sedi na Božji desnici (cff. Apd 7,55.56. Rim 8,34. Kol 3,1. 1Pt 3,22) in posreduje za nas (cff. Rim 8,34. Heb 7,25).  V našem odlomku beremo, da je Bog eden, in tudi srednik eden, to je Jezus Kristus (cf. 1Tim 2,5).  Srednikov ni več, tako kot tudi ni več Bogov.

Skozi stoletja se je v krščanstvo prikradla ideja, da obstajajo tudi vmesni sredniki med posamezniki in Kristusom. Vlogo teh vmesnih srednikov so začeli pripisovati mučencem, apostolom in nasploh svetnikom, predvsem pa Mariji. Božja beseda, zapisana v Svetem pismu nikjer ne pravi, da bi bili Marija in svetniki v katerem koli smislu sredniki. Nikjer. V 5. vrstici našega odlomka celo izrecno piše, da je srednik med Bogom in ljudmi samo eden, to je Jezus Kristus.  Seveda obstajajo sveti ljudje, ki so živeli v preteklosti in so vredni vsega spoštovanja, niso pa sredniki, h katerim bi molili. 

Jezus, naš edini Srednik, je odkupil Božje ljudstvo. To veselo oznanilo, da so nam v njem odpuščeni vsi grehi, če vanj verujemo in mu zaupamo, je  apostol Pavel širil po svetu (cf. 1Tim 2,7).  Taisto oznanilo, da je bil Jezus žrtvovan zaradi naših grehov in je s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik (cf. Rim 4,25), je tudi najpomembnejše sporočilo Kristusove cerkve, in mimogrede povedano, tudi tega bloga.

Prijatelj grešnikov

Res je, Jezus je bil prijatelj grešnikov, in ker je bil resnični prijatelj, je te prijatelje pozval,  naj se spreobrnejo in verujejo. 

~ Burk Parsons

                                                                    

 

Eden od možnih pomenov križa

Križ pomeni naslednje: pravični Bog rešuje nepravične grešnike, ne da bi nehal biti pravičen. 

~ Lucas Costa

Človek

 Človek je tisto, kar je na kolenih pred Bogom in nič več.

~ Robert Murray M'Cheyne

Ljubezen do žene

"Možje, ljubite svoje žene!"  ni praktično zrno človeške modrosti,  ampak naredba vsemogočnega Boga. 

~ R. C. Sproul

 

Po Svetem Duhu

Po Svetem Duhu te Oče predaja Jezusu, Jezusa pa tebi.

~ Sinclair Ferguson

Nekaj najlepšega pred Bogom

V Božjih očeh ni ničesar lepšega kot duša, ki rada posluša njegovo besedo.

~ Martin Luther

Oznanjevanje besede vere

Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega. 6 Toda pravičnost, ki je iz vere, pravi takole: Ne govôri v svojem srcu: "Kdo se bo povzpel v nebesa?" To pomeni pripeljati dol Kristusa. 7 Ali: "Kdo se bo spustil v brezno?" To pomeni pripeljati Kristusa nazaj od mrtvih. 8 Kaj torej pravi?

Blizu tebe je beseda,

v tvojih ustih in v tvojem srcu;

namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. 9 Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. 10 S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. 11 Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. 12 Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. 13 In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.

14 Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? 15 In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh!16 Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju? 17 Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi.   (Rim 10,5-17)

Religije sveta učijo, da se lahko odrešiš ali si pomagaš tako, da narediš nekaj za neko višjo silo, npr. božanstvo, in ta ti bo povrnila, ti pomagala ali te odrešila. To je odvisno od tega, ali gre za plemensko ali  odrešenjsko religijo. Toda krščanstvo je glede tega radikalno drugačno, saj uči, da je Bog tisti, ki odrešuje in to brez človeškega naprezanja, torej iz čiste milosti.

 Judje so v 1. stoletju verovali, da jih odrešuje njihovo vestno izpolnjevanje postave. Citat iz 3Mz 18, 5, ki ga navaja apostol Pavel na začetku našega odlomka (Rim 8,5), to lepo potrjuje. Kdor torej v popolnosti izpolnjuje postavo, bo rešen, kar pomeni stoodstotno izpolnjevanje vseh 613 zapovedi, ki jih vsebujejo Mojzesove knjige (Torá).  Toda, vsi najbrž prav dobro vemo, da ni težko zgrešiti niti pri tistih osnovnih 10 zapovedih s Sinaja, kaj šele pri ostalih 603. Zato nam Pavel v nadaljevanju (Rim 10,6-8) poda kontrast med pravičnostjo, ki je utemeljena na veri in pravičnostjo, ki temelji na postavi, kar ilustrira s pomočjo navedkov, vzetih iz 5Mz  30,12-14 in pravi, da ni nobene potrebe, da bi se povzpeli v nebesa ter od tam pripeljali Kristusa, saj ga je Bog že poslal na zemljo, prav tako tudi ni nobene potrebe, da bi ga šli iskat v podzemlje, kajti Bog ga je že obudil od mrtvih. Bog torej  ne zahteva od nas nobenih nadčloveških naporov, ampak vero v evangelij, ki ga oznanja sv. Pavel, oziroma v Njega, o katerem pripoveduje evangelij, torej v Jezusa Kristusa.. 

Vsebina evangelija je na kratko ta, da je Bog poslal svojega Sina Jezusa Kristusa na svet, kjer je njegov Sin s svojim popolnim in brezgrešnim življenjem izpolnil vse zahteve postave, bil umorjen za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik sveta. Zato je vera v njegovo obuditev od mrtvih tako zelo pomembna (cf. Rim 10, 9.10).  Priznanje, da je Jezus Kyrios, Gospod, je zunanji izraz te vere, ne razlog za pripisovanje kakšnih zaslug samemu sebi. Toda vera, ki rešuje, ni le golo doktrinarno strinjanje na intelektualni ravni, ampak srčno zaupanje v Kristusa z vsem svojim bitjem. 

V nadaljevanju (cf. vv. 11-13)  navaja apostol Pavel preroka Izaija (Iz 28,16) in Joela (Jl 3,5), kjer poudarja, da vodi v odrešenje vera v Kristusa in ne pravičnost iz del.  Bog daje svoje odrešenje vsem, tako Judom kot poganom. Vsak, kdor v veri kliče h Gospodu, bo torej rešen. 

 V odlomku Rim 10,14.15 najdemo serijo retoričnih vprašanj, ki predstavljajo verigo dogodkov, ki so predpogoj za posameznikovo zveličanje in so vezani na v. 13, oziroma na klicanje Gospodovega imena (cf. Jl 3,5). Zaporedje teh dogodkov poteka takole:

1. Ljudje lahko kličejo k Jezusu kot Odrešeniku le, če bodo verovali, da jih lahko reši.
2. Vera v Kristusa lahko obstaja le, če ga poznamo.
3. Kristusa lahko spoznaš le, če prejmeš sporočilo odrešenja.
4. Sporočilo odrešenja lahko prejmeš le, če ti ga poda nekdo, ki ga je za to poslal Bog.  To je bil tudi razlog, zaradi katerega se je apostol Pavel tako zelo trudil, da bi ponesel evangeljsko sporočilo do "koncev sveta".

Slišati (ali prebrati) evangeljsko sporočilo je neobhodni pogoj odrešenja, toda  sam po sebi še vedno nezadosten. Prejemnik mora temu sporočilu zaupati, oziroma verovati (cf. Rim 10,16). 

17. vrstica našega odlomka predstavlja kratek povzetek povedanega. Posameznik lahko pride k veri le preko poslušanja/branja evangeljskega oznanila, ki je Kristusova beseda, oziroma Euaggelion, torej veselo oznanilo o Jezusu Kristusu, križanem in od mrvih vstalemu Odrešeniku. On sam je namreč rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16) 

 Ali veruješ vanj, oziroma, ali mu zaupaš in se zanašaš nanj?

Antropocentrična cerkev

Ko gre poslanstvo cerkve po krivi poti, je to vedno zato, ker je postala osredotočena na človeka.

~ Michael Reeves

Menjava

Jezus je prejel naše prekletstvo, da bi mi prejeli njegov blagoslov.

- Angelo Valle

Duhovno življenje je kot mana

Nikoli si ne morete privoščiti duhovnih počitnic. Ni mogoče živeti od zaloge, ki ste jo nabrali. Ne, ne! To je kot mana, ki jo je treba dan za dnem sproti nabirati.

~ Martyn Lloyd-Jones

Vedno aktualna tema

Če boste hodili z Jezusom Kristusom, potem boste doživljali nasprotovanje...

Biti pravi kristjan pomeni v današnjih dneh resnično pohujšanje. 

~ George Whitefield

P.s. George Whitefield je živel v 18. stoletju. Je danes kaj drugače?

O svobodni volji

Sveto pismo ne uči, da bi imel človek svobodno voljo v smislu, da bi se bil zmožen brez Božje milosti odločati za Boga. Pismo uči, da je padli človek svoboden za greh, ni pa svoboden, da bi po lastni volji prišel k Bogu.

~ R. C. Sproul

Edinost brez resnice

Hudič ma rad edinost, ki ji ni mar za resnico.

~ Costi Hinn

Kdo so sužnji pravičnosti

Zato naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem. 13 Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti. 14 Kajti greh ne bo več gospodoval nad vami, saj niste pod postavo, ampak pod milostjo.
15 Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor! 16 Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost. 17 Zahvalímo se Bogu, ker ste bili sužnji greha, pa ste iz srca postali pokorni podobi nauka, ki vam je bil posredovan. 18 Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti.   (Rim 6,12-18) 

 Izraz suženj je v demokratični družbi nekaj, kar zbuja nezadovoljstvo in zgražanje. V 4. členu Splošne deklaracije človekovih pravic beremo naslednje: "Nikogar se ne sme držati v suženjstvu ali podložnosti; suženjstvo in trgovina s sužnji sta prepovedana v vseh oblikah." Toda kljub visokoletečim besedam in deklaracijam suženjstvo še vedno ni izkoreninjeno, niti tisto dobesedno. 

 Na tem mestu nimam namena govoriti o tej vrsti suženjstva, ampak o suženjstvu, ki smo mu od Adama naprej podvrženi vsi ljudje. Po naravi smo namreč vsi sužnji greha, smrti in hudiča. Toda, pozor! Kristus je vse, ki vanj verujemo, oziroma, mu zaupamo, osvobodil te vrste suženjstva (cff. Jn 8,32.36. Gal 5,1). Odrešenje, ki ga prinaša Kristus, je hkrati osvoboditev. V tem primeru seveda ne gre za socialno, politično ali ekonomsko osvobajanje, kot govorijo teologi osvoboditve, ampak za osvoboditev od postave, greha in praznoverja.  

 Greh je, kot sem že omenil, naravno stanje slehernega Adamovega potomca, z izjemo Jezusa Kristusa. Toda, ko vstopi Kristus v življenje posameznika, postane greh nelogičen, ker ne spada skupaj s Kristusom. V nas sicer še vedno prebiva greh, nismo pa več njegovi dolžniki, nismo se mu več dolžni vdajati. Posameznik je lahko suženj greha, ali Kristusov suženj. Med tema dvema opcijama ni nobene nevtralnosti. Kristjan ni več pod postavo, ampak pod milostjo. Toda, kot sem že povedal, greh še vedno prebiva v nas, toda njegovo gospostvo nad nami je končano. Zato je greh za kristjana nelogičen. Nov status kristjana je v tem, da je iz sužnja greha postal suženj pravičnosti. Toda za marsikoga je to zadnje dejstvo zelo slaba tolažba. Pripadniki raznih svetostnih gibanj pravijo, da kristjan ne sme več grešiti. To je sicer na nek način res, toda kristjan še vedno greši. Je pa tudi res, da kristjan več ne uživa v valjanju v grehu, ampak se hoče iz tega izkopati. Sv. Janez pravi: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9)  Priznanje grehov je torej ključ do odpuščanja.

 Martin Luther je rekel: "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Smo pač kot preluknjana posoda. Matt Brown pa je izjavil: "Če svojemu srcu vsak dan oznaniš evangelij, potem boš vsak dan imel upanje, radost in mir."  Evangelij ni nekaj, kar bi potrebovali enkrat v življenju, ampak vsakodnevna potreba, ker se pač nahajamo v paradoksalni situaciji in vsak dan grešimo. Taisti evangelij nam pravi, da je Kristus živel namesto nas popolno življenje, bil usmrčen za naše grehe in vsem, ki vanj verujejo ter mu zaupajo, zagotavlja s svojim vstajenjem  večno življenje. Bogu hvala za ta dar!

Ko smo potrti

Puščava je začasno stanje, skozi katero potujemo proti obljubljeni deželi.

~ Cotton Mather

Odrešenje ni hipotetično

Kristusovo delo na križu ne pomeni hipotetičnegaodrešenja za hipotetične ljudi, ampak resnično in določno odrešenje za Božje lastno izvoljeno ljudstvo.

~ James Montgomery Boice

Novo srce

Bog ponekod zahteva novo srce (Ez 18,31), spet drugje pa pravi, da je on tisti, ki ga da (Ez 11,19. 36,26). Kar Bog obljublja, tega ne moremo storiti po svoji izbiri ali naravi, ampak on po milosti. 

~ Sv. Avguštin

Beseda spodbude

Pogum, omahujoči kristjani, obdaja vas velik oblak prič! Tekmo, v kateri ste udeleženi, so prestali že milijoni pred vami. Ti milijoni so šli skozi bridkosti in solze kakor vi, toda nihče od njih se ni pogubil, ampak so vsi dosegli svoj večni dom.

~ J. C. Ryle

Cerkev

Cerkev je zbor oseb, ki so prišle skupaj, pa ne po naključju, niti brez reda, ampak so po Gospodovem glasu in preko oznanjevanja evangelija poklicane iz Satanovega kraljestva, da bi poslušale Božjo besedo in se je oklenile. 

~ Zacharias Ursinus

Ti si Peter...

Grb Vatikana. Vir slike: Wikipedia

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" 14 Rekli so: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov."  15 Dejal jim je: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" 16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: "Ti si Mesija,Sin živega Boga." 17 Jezus pa mu je dejal: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'"  (Mt 16,13-19)

 

 V rimskokatoliški cerkvi močno poudarjajo zgornji odlomek iz Matejevega evangelija in ga razglašajo za kronski dokaz papeškega prvenstva in vsega tistega, kar iz tega izhaja. Renesančni skladatelj Palestrina, poleg njega pa še drugi, so celo uglasbili besedilo Mt 16,18.19. Slišite jo lahko med drugim na tej povezavi. 

  Pa si poglejmo to stvar bolj podrobno. Dogodek, o katerem je govora, navajajo vsi trije sinoptiki, zgodil pa se je na področju mesta Cezareja Filipova, ki je ležalo severno od Galilejskega jezera. Kraj se omenja že v Jozuetovi knjigi, v njem pa je tedaj stalo Baalovo svetišče. V času Selevkidov so v kraju uredili  svetišče boga Pana, kralj Herod pa je dal v mestu sezidati tempelj v čast cesarja Avgusta. Kraj je dobil ime deloma po tetrarhu Filipu, deloma pa po Cezarju Tiberiju. Gre za eno od najbolj severnih točk Jezusovega delovanja, kjer so se mešale različne kulture in religije: judovska, grško-rimska in orientalske. Če dobro pogledamo, gre za podobno multikulturno družbo, podobno današnji. In ravno tam je Jezus zastavil apostolom ključno vprašanje o sebi: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (v. 13b)

 Odgovori so bili zelo različni, vsi pa so se nanašali na preroke: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov." (v.14) Roko na srce, tudi danes bi bili odgovori zagotovo zelo pestri, najbrž še bolj kot v tistem času. Nato jim je Jezus še enkrat zastavi ključno vprašanje, ki pa se je nanašalo izključno nanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v.15) Apostol Peter je izstrelil kot iz katapulta: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." (v.16) Tukaj smo prišli do pravilnega odgovora na ključno vprašanje. Gre namreč za prvo zapisano izpoved vere v Jezusa Kristusa, in to je podal neučakani Peter v imenu ostalih apostolov. Šlo je za tako pomembno izpoved, da mu je Jezus odgovoril: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (v.17) S temi besedami mu je povedal, da Peter ni mogel iz svoje lastne človeške moči in intelektualnega ali religioznega napora priti do takega zaključka, temveč mu je bilo to dano od nebeškega Očeta. Opraviti imamo z Božjo izvolitvijo, izvolitev, ne s  Petrovo svobodno voljo ali umskim naporom.

 Toda sama ta izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga,"  je bila nadvse pomembna, kajti učenci so doumeli najpomembnejšo lekcijo v Jezusovi šoli. Kar je sledilo, je bil le še zaključni del: zadnji meseci delovanja, cvetna nedelja, zadnja večerja, obsodba, križev pot, Kristusova žrtvena smrt na križu in vstajenjski finale z vnebohodom. Res je, da gre tudi pri teh dogodkih za pomembne mejnike odrešenjske zgodovine, ki pa so vsi anticipirani v Petrovi izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." V skladu s starozaveznimi prerokbami in z judovskim verovanjem je/naj bi bil Mesija hkrati prerok, duhovnik in kralj. Petrova izpoved vere v Jezusa pa nekako ne gre v kontekst človeške predstave o nekom, ki bi bil prerok, duhovnik in kralj. Duhovniki in še manj kralji po navadi niso  vandrali naokoli, obdani s skupinico nepomembnih učencev in govorili o Božjem kraljestvu... Kakorkoli, učenci so obvladali lekcijo, seme Kristusove Cerkve se je prijelo, s čimer je Jezusova učiteljska pot dosegla svoj glavni cilj.

 Zdaj pa sledi odlomek, ki je najbolj pri srcu rimskim katoličanom, saj na njem osmišljajo svoje posebne avtorske pravice do Kristusovega evangelija: "Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.  Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'" (vv.18-19) Na teh dveh (in še nekaterih) stavkih utemeljujejo primat rimskega škofa in posebno "apostolskost" rimskega "svetega" sedeža. Pri tem seveda  pozabljajo, ali pa nočejo vedeti: 

1. da je lahko neka cerkev toliko apostolska, kolikor zvesto sledi nauku apostolov; 
2. da je apostolska doba in služba že davno minila;  
3. da apostolska služba za razliko od prezbiterske (starešinske) in škofovske (predstojniške) ni bila omejena na nek kraj, kot je npr. Rim, ampak je šlo pri njej za službo potujočih misijonarjev; 
4.  da je Peter utemeljil ali pomagal utemeljiti mnoge cerkve (Jeruzalem, Antiohija), med katerimi zagotovo ni bilo rimske, saj je obstajala že pred njegovim prihodom v omenjeno mesto. 

Kakšna je torej Petrova vloga v tem odlomku? Izpovedal je tisto, kar so verovali apostoli. Zakaj ravno on? Bil je pač najhitrejši in tudi najbolj zaletav govorec med njimi. O njegovi zaletavosti se lahko prepričamo že nekaj vrstic pozneje, ko je Jezus govoril o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka (prim Mt 16,20). Peter je spet izstrelil kot iz katapulta: "Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" (v. 22) Tokrat ni sledila pohvala, temveč zelo stroga graja: "Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (v.23) Kot pravi Zondervanov svetopisemski priročnik, "Boga ne obvezuje vsaka Petrova beseda. Vse, kar je učenec naredil v skladu s Kristusovo voljo, pa ima trajno vrednost." (s.566) Trajno vrednost pa ima zagotovo njegova znamenita izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga."

Pri utemeljevanju domnevnega prvorazrednega pomena apostola Petra, pri čemer naj bi bili ostali apostoli tako rekoč drugorazredni (kar demantira sv. Ciprijan, ki pravi v svojem spisu Edinost katoliške cerkve: "To so bili kajpada tudi drugi apostoli, kar je bil Peter, opremljeni z enakim deležem časti in oblasti..." *), se pojavljajo določena vprašanja:

1. Če je bil sv. Peter res Kristusov namestnik na zemlji in posledično tako zelo pomemben, zakaj se zadnjikrat pojavi v 15. poglavju Apostolskih del, v preostalih 13 poglavjih pa ni več ne duha ne sluha o njem? 28. poglavje Apd govori o Pavlovem bivanju v Rimu, o Petrovem pa nič.
2. V Apd 8,14 beremo: "Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza." Bi lahko  v časniku Osservatore Romano prebrali kaj takega: "Škofje, ki živijo v Rimu, so slišali, da je Kuvajt sprejel Božjo besedo; zato so tja poslali  Leona XIV. in Franca Rodeta?"  Prej bi se lahko zgodilo, da bi Kuvajt sprejel Božjo besedo, kot ono drugo! Rodeta bi najbrž lahko poslali, ne pa Leona. On pošilja in imenuje po svetu druge, ne drugi njega. 
3. 15. poglavje Apostolskih del nam pripoveduje o jeruzalemskem koncilu. Peter se pojavlja kot eden od poročevalcev (Apd 15,7-11). Za njim sta govorila Barnaba in Pavel (ib. v. 12), zaključno besedo pa je imel apostol Jakob, ki je tudi povzel sklepe (ib. 13-21), ki so jih nato vnesli v pismo antiohijski cerkvi. Pismo pa se začenja z besedami: "Mi, apostoli in strešine, vaši bratje..." (ib. v.23) Peter tu ne igra nobene posebne vloge velikega svečenika in nezmotljivega Kristusovega namestnika. Je le eden od apostolov, starešin, bratov.

Res je, da so med apostoli nekateri uživali večji ugled, kar potrjuje tudi sv. Pavel, ko pravi: "[K]o so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico v znamenje občestva; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane." (Gal 2,9) Peter je bil torej eden od treh apostolov, ki so veljali za stebre cerkve, poleg njega sta uživala enak ugled tudi Jakob in Janez. Toda med uživanjem ugleda in posedovanjem posebnih pooblastil je velika razlika. 

 Da, Peter je bil eden od najpomembnejših apostolov, ni pa imal pristojnosti, kot jih ima danes rimski škof ali papež. Te privilegije so si rimski škofje uzurpirali skozi stoletja, ki so sledila... 

 

*Svetega Cecilija Cipriana izbrani spisi, drugi del, Ljudska knjigarna, Ljubljana 1943

 

Čigav suženj?

Zato naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem. 13 Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti. 14 Kajti greh ne bo več gospodoval nad vami, saj niste pod postavo, ampak pod milostjo.
15 Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor! 16 Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost. 17 Zahvalímo se Bogu, ker ste bili sužnji greha, pa ste iz srca postali pokorni podobi nauka, ki vam je bil posredovan. 18 Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti.   (Rim 6,12-18) 

 Izraz suženj je v sodobni demokratični družbi nekaj, kar zbuja nezadovoljstvo in zgražanje. V 4. členu Splošne deklaracije človekovih pravic beremo naslednje: "Nikogar se ne sme držati v suženjstvu ali podložnosti; suženjstvo in trgovina s sužnji sta prepovedana v vseh oblikah." Toda kljub visokoletečim besedam in deklaracijam suženjstvo še vedno ni izkoreninjeno, niti tisto dobesedno. 

 Na tem mestu nimam namena govoriti o tej vrsti suženjstva, ampak o suženjstvu, ki smo mu od Adama naprej podvrženi vsi ljudje. Po naravi smo namreč vsi sužnji greha, smrti in hudiča. Toda, pozor! Kristus je vse, ki vanj verujemo, oziroma, mu zaupamo, osvobodil te vrste suženjstva (cff. Jn 8,32.36. Gal 5,1). Odrešenje, ki ga prinaša Kristus, je hkrati osvoboditev. V osnovi tu ne gre za socialno, politično ali ekonomsko osvobajanje, kot govorijo teologi osvoboditve in razni modernisti, ampak za osvoboditev od postave, greha in praznoverja.  

Greh je, kot sem že omenil, naravno stanje slehernega Adamovega potomca, z izjemo Jezusa Kristusa. Toda, ko vstopi Kristus v življenje posameznika,  greh izgubi svojo prvotno privlačno moč. V nas sicer še vedno prebiva greh, nismo pa več njegovi dolžniki. Posameznik je lahko suženj greha, ali Kristusov suženj. Med tema dvema skrajnostma ni nobene nevtralnosti. Kristjan ni več pod postavo, ampak pod milostjo. Toda, kot sem že povedal, greh še vedno prebiva v nas, toda njegovo gospostvo nad nami je končano. Zato je greh za kristjana nelogičen. Nov status kristjana je v tem, da je iz sužnja greha postal suženj pravičnosti. Toda za marsikoga je to zadnje dejstvo zelo slaba tolažba. Pripadniki raznih svetostnih gibanj pravijo, da kristjan ne sme več grešiti. To je sicer na nek način res, toda kristjan še vedno greši. Je pa tudi res, da kristjan več ne uživa v valjanju v grehu, ampak se hoče iz tega izkopati. Sv. Janez pravi: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9)  Priznanje grehov je torej ključ do odpuščanja.

Martin Luther je rekel: "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Smo pač kot preluknjana posoda. Matt Brown pa je izjavil: "Če svojemu srcu vsak dan oznaniš evangelij, potem boš vsak dan imel upanje, radost in mir."  Evangelij ni nekaj, kar bi potrebovali enkrat v življenju, ampak vsakodnevna potreba, ker se pač nahajamo v paradoksalni situaciji in vsak dan grešimo. Taisti evangelij nam pravi, da je Kristus živel namesto nas popolno življenje, bil usmrčen za naše grehe in vsem, ki vanj verujejo ter mu zaupajo, zagotavlja s svojim vstajenjem  večno življenje. Bogu hvala za ta dar!

 

Lahkomiselnim dušam

Gorje lahkomiselni duši, ki odtava od Boga v upanju, da bo v stvareh, ki jih je on ustvaril,  našla nekaj boljšega od njega. 

~ Sv. Avguštin

Odrešenje je 100% Božje delo

Evangelij ni ponudba, ampak razglas o tem, kaj je Bog storil za svoje ljudstvo. Poglavje Rim 9 nam zagotavlja, da pripada Odrešeniku 100% slave za odrešenje, grešniku pa 0%.

~ A. W. Pink

Dan državnosti: Sloveniji za 35. rojstni dan

Na današnji dan praznuje naša zemeljska domovina Republika Slovenija dan državnosti, tokrat petintrideseti. Politiki in drugi pomembni ljudje izrekajo ob tej in podobnih priložnostih mnoge slovesne besede, lepe misli in želje. Toda Božja beseda pravi: "Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji; če Gospod ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži." (Ps 137,1)  Zato se pridružujem Trubarjevi želji in molitvi z začetka njegovega Katekizma iz lete 1550, kjer pravi:

Za vse Slovence prosim

milosti, miru, usmi-

ljenja in pravega spoznanja Boga

po Jezusu

Kristusu.*

Pridružimo se torej Trubarju in prosimo za vse Slovenke in Slovence ter za vse državljane naše domovine, da jim Bog podeli vse, kar je v svoji molitvi izrazil Primož Trubar, predvsem pa pravega spoznanja Boga! Naj "Božji mir, ki presega vsak um" (Flp 4,7) zavlada v vseh srcih, Božji blagoslov pa naj počiva nad nami in nad našo domovino!  

+ + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +

*Primož Trubar, Katekizem (1550). Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec 2009. S.9.

Prav - narobe

Prav je prav, četudi tega nihče ne počne, narobe je narobe, četudi to vsakdo počne. 

~ Sv. Avguštin

Lepa primerjava

Kar so krila za ptico in jadra za ladjo, to je molitev za dušo.

~ Corrie ten Boom

Najsvetlejša luč reformacije

Pravilnemu razlikovanju med postavo in evangelijem pravijo  najsvetlejša luč reformacije... Sleherno vnašanje postave v evangeljsko sporočilo ne velja le kot slaba teologija, ampak dejansko zamegljuje evangelij, kristjane pa oropa evangeljske tolažbe. 

~ F. E. Mayer

Zmagovito

Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? 32 On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? 33 Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! 34 Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? 35 Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? 36 Prav kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves dan pobijajo,  imajo nas za klavne ovce. 37 Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. 38 Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, 39 ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.

   (Rim 8,31-39)

Ob koncu 8. poglavja Pisma Rimljanom je apostol Pavel napravil  nekakšen zmagoslaven zaključek vsega, kar je do tedaj napisal v omenjenem spisu. V njem navaja serijo izzivov, ki bi si prizadevali omajati zaupanje cerkve in posameznih kristjanov v Božjo ohranitveno pomoč tukaj in zdaj ter upanje na prihodnjo slavo. 

Martin Luther je ob neki priložnosti izjavil: "Pred kom naj bom zaskrbljen? Kdor je z Bogom, ima večino." Ne glede na to, koliko ovir in nasprotovanja smo deležni, velja za kristjana naslednje: "Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi." (2Kr 6,16) Satan in svet sicer lahko obtožujeta Božje otroke, kar tudi ves čas počneta, ne moreta pa jim vzeti Božjega otroštva, ker so odkupljeni z dragoceno Kristusovo krvjo. Nasprotovanja in preganjanja  sicer lahko pridejo, ne morejo pa omajati vere izvoljenih, to pa zato, ker je na naši strani Bog, ki je močnejši od vsega, kar nam nasprotuje.

Gospod Jezus Kristus je naš edini Srednik. On za nas posreduje pred našim nebeškim Očetom. Če je kdo v Kristusu, ga Bog Oče gleda in vidi skozi prizmo Jezusa Kristusa. Zato ne govori apostol Pavel brez razloga na drugem mestu, ko pravi: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) To so močne in nadvse ohrabrujoče besede. Tistim, ki jih je Bog izvolil, tem obenem zagotavlja stanovitnost do konca. Odrešenja in Božjega otroštva se ne da izgubiti, ne glede na to, kar pravijo tisti, ki verjamejo v domnevno človekovo svobodno voljo. Le po kakšni logiki si lahko nekaj časa Božji otrok, potem spet nekaj časa nisi, nato si ponovno, nato spet nisi itn.? 

Zatorej, kristjani pogum! Vse kar prihaja na nas in velo tisto, kar je navidezno proti nam, služi k dobremu. In ni tiste sile, ki bi mogla izvoljene ločiti od Božje ljubezni v Kristusu.  Zmagovalci smo, vendar ne po svoji zaslugi, ampak po Kristusovi. Vsa naša zmaga je v njem, ki nam je vse pridobil. Njemu slava in hvala na veke!

Previdno s tem!

Nikoli naj ne bomo krivi tega, da bi katerikoli del resnice žrtvovali na oltarju miru.

~ J. C. Ryle

Če zavrnemo križ

 Če zavrnemo križ, bomo ostali brez krone.

~ William S. Plumer

Krščanstvo = Kristus

Krščanstvo je Kristus. Če se kar koli predstavlja kot krščanstvo, pa ne vztraja pri absolutni potrebi po Kristusu, potem ni tisto nobeno krščanstvo.

~ Martyn Lloyd-Jones

Resnična sreča

Kako neizrecno srečni so tisti, katerim je Kristusova smrt odvzela smrtno želo!

~ Ezekiel Hopkins

Velika zamenjava

Bog je dopustil, da je njegov Sin trpel kot obsojen grešnik, zato da bi bili lahko mi rešeni kazni za naše grehe. Božja pravičnost je v tem, da nismo odrešeni po delih (saj bi le-ta morala biti popolna, kar je nemogoče), ampak po milosti, po kateri je odstranjen ves naš greh.

~ Sv. Janez Zlatousti

Prima Scriptura

Ceni cerkvene očete  in druge pisce,  vendar nikogar ne vrednoti kot enakega Božji besedi.

~ Richard Baxter

Življenje iz resnice in ljubezni

Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži. 14 Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti. 15 Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem. 16 Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. 17 Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? 18 Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.

19 Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, 20 če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse. 21 Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni 22 in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč. 23 To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal. 24 Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal.   (1Jn 3,13-24)

 V pričujočem odlomku nam apostol in evangelist Janez podaja nekaj praktičnih pojasnil in nasvetov.

"Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži." (v. 13) Že naš Gospod Jezus Kristus je napovedal, naj s strani tega sveta ne pričakujemo aplavza, ampak sovraštvo, kajti svet živi po svojem vrednostnem sistemu, ki je sicer na zunaj v mnogočem podoben krščanskemu, v bistvu pa je  zelo različen. Danes se na veliko govori o strpnosti in sprejemanju "drugačnosti", v resnici pa gre pri tem za podpiranje in favoriziranje samo določenih vrst in oblik "drugačnosti. Ko pa se sooči z dejansko drugačnostjo, postane taisti "strpni" svet zelo nestrpen in sovražen. Beseda strpnost je izgubila svoj prvotni pomen in ne pomeni več priznavanje pravice do lastnega mnenja in javnega izražanja le-tega, ampak izključno do javnega izražanja mnenj, ki jih sodobne intelektualne elite odobravajo in favorizirajo. Gorje, če ne trobiš v njihov rog, ker te takoj obsodijo kot nestrpnega in bigotnega. 

Pozoren  je treba biti še na  eno pomembno podrobnost. Eno je sovraštvo sveta zaradi tega, ker mu držimo zrcalo in kažemo na njegovo dvoličnost in grešnost, nekaj drugega pa je, ko ljudje, ki se na zunaj ponašajo s svojo krščansko pripadnostjo, počnejo nesprejemljive stvari. Kristjani moramo najprej pomesti pred svojim pragom. Sv. Peter nas glede tega opominja: "Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh." (1Pt 4,15) To seveda velja tudi za druge grehe, kot so nezanesljivost, obrekovanje, hinavščina itn.

Koliko je naše življenje in delovanje res krščansko, se vidi iz naše ljubezni do bratov in sester v Kristusu. Apostol primerja tistega, ki sovraži brata z ubijalcem, kdor pa v tem vztraja, nima v sebi večnega življenja (v. 15). Janez je s tem izrazil tisto, kar je že prej povedal Jezus v svojem znanem govoru na gori: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče 'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!" (Mt 5,20.21) Vsak uboj je najprej spočet v človekovi notranjosti (cf. Mt 15,18.19)! Ljubezen se dokazuje v dejanjih: "Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?" (1Jn 1,17)

Naslednjih nekaj vrstic se nanaša na našo zaupnost do Boga. Biti kristjan ne pomeni biti brez greha. Martin Luther je glede tega rekel, da je kristjan "simul iustus et peccator", oziroma "hkrati pravičen in grešnik". Kristjani mnogokrat grešimo, nakar dobimo moralnega mačka. To samo po sebi ni slabo, saj nas vodi k popravi, hkrati pa je tudi znamenje, da smo na pravi poti. Toda mi v takem primeru po navadi zatajimo in mislimo, da je vsega konec. Takim pravi evangelist Janez: "Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse." (1Jn 3,19.20) Te njegove besede  veljajo kristjanom s preobčutljivo vestjo. V nadaljevanju pa pravi: "Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč." (vv. 21.22) Katere pa so tiste zapovedi? Odgovor nas čaka že v naslednji vrstici: "To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal." (v. 23) Mi sicer nismo zveličani po ljubezni, niti po izpolnjevanju zapovedi, ampak po veri, ki je Božji dar (cf. Ef 2,8). Ljubezen je posledica vere, ne obratno.

Za konec pa nam daje Janez dodatno spodbudo: "Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal." (v. 24) Hvala Bogu za njegovega Duha!