Delovanje zdravega nauka

Gorečnost za Boga ne zadostuje. Usklajena mora biti z védenjem. Zdrav nauk je luč, ki vodi razum, očiščuje srce in določa pot. 

~ Martin Bucer

Christus Victor

Naš Gospod ni prišelzato na svet, da bi ga tu zlomila moč greha in smrti, ampak zato, da jo uniči. 

~ B. B. Warfield

Koristnost Jezusove žrtve

Kristus ni umrl zato, da bi naredil odrešenje možno za celotno človeštvo, ampak da bi zagotovil odrešenje vsem, katere mu jih je dal Oče.  

~ A. W. Pink

Luther o vicah

Vice so največja neresnica, ker temeljijo na brezbožnosti in neveri; saj zanikajo, da vera odrešuje, ter trdijo, da je zadoščevanje za grehe vzrok zveličanja. Zato je tisti, ki je v vicah, pravzaprav v samem peklu; kajti njegove misli so takšne: »Sem grešnik in moram zadostiti za svoje grehe. Zato bom napravil oporoko in zapustil določeno vsoto denarja za gradnjo cerkva ter za plačevanje molitev in daritev za mrtve, ki jih bodo opravljali menihi in duhovniki.« Takšni ljudje umirajo v veri v dela in ne poznajo Kristusa. Še več, sovražijo ga. Mi pa umiramo v veri v Kristusa, ki je umrl za naše grehe in namesto nas zadostil za nas. On je moje zavetje, moj raj, moja tolažba in moje upanje.

~ Martin Luther

Na vseh svetih dan

Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.  In vpili so z močnim glasom: "Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu." (Raz 7,9.10)

Še en praznični dan je pred nami, nekateri mu pravijo dan spomina na mrtve, drugi pa praznik vseh svetih. Tisti, bolj "radikalni" se najbrž ne bodo strinjali z menoj, ko pravim, da je prav, da se tudi mi spominjamo  praznika vseh svetih, torej  tistih, katerih duše so, kot slikovito pravi Sveto pismo, v Abrahamovem naročju in že uživajo blaženo zrenje Boga. Spet drugi bodo rekli, da se lahko svetih spominjamo vsak dan, tretji pa, da se bo blaženo zrenje začelo šele ob koncu časov, ob Kristusovem drugem prihodu. Tem zadnjim lahko povem, da se z njimi ne strinjam, onim drugim (in prvim) pa naj ponovim, da zame koledar ni taka svetinja, da brez njega ne bi mogel živeti, ampak  didaktični pripomoček, ki mi po eni strani pomaga, da določenih lekcij ne ponavljam po nepotrebnem, in da ne izpustim tistih, ki jih je dobro in zdravo predelati. Toliko za uvod.

Zdaj pa preidimo k definiciji, kdo sploh so sveti, oziroma svetniki in svetnice. Tu prihaja do razkoraka med Biblijo in našim običajnim, vsakdanjim žargonom, ki je ostanek predreformacijske, oziroma nereformirane cerkve. V bibličnem jeziku so sveti vsi kristjani, torej ne le pokojni. Apostol Pavel, ki je v svojem prvem pismu Korinčanom močno grajal zlorabe, nered in hude prestopke, ki so se dogajali v njihovi cerkvi, verne, vsemu omenjenemu navkljub, imenuje sveti. Sveto je po definiciji nekaj, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe in namenjeno (posvečeno) za poseben namen. Enako je kristjan nekdo, ki sicer živi v svetu, a je hkrati posvečen Bogu. Zato bi za svete, ki so odšli s tega sveta, lahko bržkone bolj upravičeno rekli blaženi. Ampak pustimo to dlakocepljenje!

 Pisec Pisma Hebrejcem se jim je posvetil v 11. in na začetku 12. poglavja svojega pisma. Govori  o dveh skupinah svetnikov. Glede prve pravi: "Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli, silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume." (Heb 11, 32-34) Ko omenja to skupino, govori o herojskih dejanjih in uspehih, ki so jih ti ljudje izvedli v moči vere. Ampak avtor se ne zaustavi samo pri teh. Obstaja še ena skupina, ki je imela v očeh povprečnih zemljanov "manj sreče": "Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo. Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah." (Heb 11, 32-38) Gre za mučence, ki bili z gledišča zunanjega sveta poraženci, z Božjega pa zmagovalci. Preganjanje in mučeniška smrt  ne pomenita neuspeh. Tudi naš posvetni pesnik Cene Vipotnik je to vedel in v Pesmi svitanici napisal: "Kar je velikega, rodi trpljenje."

 In kaj naj protestant počne s svetniki? Res je, da protestanti ne molimo k svetnikom. Trubarjev sodobnik Johannes Brenz je glede tega napisal naslednje:

Kaj pomeni zanašanje na priprošnjo svetnikov, kaže naslednja prilika: pri Bogu je tako kot pri knezu. Če hoče kdo pri knezu kaj doseči, si mora najprej pridobiti njegovo naklonjenost prek kanclerja ali maršala. Toda to priliko je Kristus sam zavrgel z jasnimi besedami: "Pri poganih kralji gospodujejo nad ljudmi in oblastniki pustijo, da jim pravijo Dobrotniki. Med vami pa ni tako, ampak največji med vami naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik" (Lk 22.25-26; prim. Mt 20, 25-26). Nobenega kanclerja ne potrebujemo pri Bogu, razen edinole našega Gospoda Kristusa, ki nam je že s svojo smrtjo Boga pridobil za prijatelja, tako da kadarkoli lahko brez strahu in pogumno stopimo predenj.*

Če je Jezus Kristus naš veliki zgled, so za nas sveti iz preteklih dni prikaz, dokaz in zgled bogoljubnega življenja. Pri tem naš pogled ni v prvi vrsti osrediščen nanje, ampak na Kristusa: "Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12, 1.2) Avtor Pisma Hebrejcem nas ne spodbuja, naj se osredotočamo na svetnike, ampak na Kristusa. Svetniki, ki že uživajo blaženost pa so naš zgled za uspešno življenje v Kristusu, ki se bo nadaljevalo z blaženim gledanjem.

 

*Johannes Brenz, Iz "Sermona o svetnikih", 1523. 2000 let krščanstva, Ilustrirana zgodovina Cerkve v barvah. Založba Mihelač, Ljubljana 1991. S. 478

 

Dan reformacije: votlo, prazno, ali nekaj tretjega?

Slovenci se imamo za zelo kulturen narod, saj smo prepričani, da je bila slovenska kultura poleg jezika tista, ki je izoblikovala slovenski narod. To v ogromni meri tudi drži. To je seveda razlog, da smo uvedli Prešernov dan kot slovenski kulturni praznik. Po osamosvojitvi smo uvedli še dva praznična dneva, to sta dan reformacije in čez nekaj let še dan Primoža Trubarja (precej nepoznan, saj ni dela prost dan). Dan reformacije zaznamujemo z veliko državno proslavo, pri kateri so snovalci po navadi v zadregi, kaj sploh na njej podati. Tako dobimo včasih ščepec kulturnega boja, nato kaj o Trubarju, slovenskem jeziku, kulturi in podobnem. Na ta način smo  na Slovenskem pridobili kar tri kulturne praznike. Ampak pri reformaciji v resnici ni šlo v prvi vrsti za jezik, kulturo in izobrazbo, to so bile le njene pozitivne posledice. Šlo je za evangelij. 

Ko je Martin Luther davnega leta 1517 napisal svojih 95 tez (in jih morda, kot se govori, pribil na vrata grajske cerkve v Wittenbergu), se mu ni niti sanjalo, kakšen plaz bo s tem sprožil. Teze so bile pravzaprav dokaj nedolžne, saj so se nanašale na prodajo odpustkov, toda budno oko rimskih teologov je v njih odkrilo nekaj "krivoverskih" stavkov, nakar je Rim zahteval, da jih Luther prekliče, česar pa le-ta ni storil.  Ostalo je zgodovina, zato o tem ne bom pisal, ampak grem k bistvu reformacije.

Bistvo reformacije je  spoznanje Luthra in drugih reformatorjev, do katerega so se dokopali s pomočjo Svetega pisma, za katero so trdno in neomajno verovali, da je Božja beseda. Strnemo ga lahko v naslednjo biblično misel: "V njem [v evangeliju, moja opomba] se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,17) Gre torej za spoznanje, kaj je srčika evangelija: opravičenje po veri in iz vere v Jezusa Kristusa. 

Reformatorji niso znova odkrivali tople vode, ampak preproste resnice evangelija, ki jih je srednjeveška cerkev s svojim nenehno rastočim in množečim se "zakladom vere" zameglila do nerazpoznavnosti. Mnogi ljudje so prepričani, da jih bo rešila njihova religija in zvesto izpolnjevanje religijskih, moralnih in drugih predpisov. Religija nima nobene odrešilne moči, naj se zdi človeškim očem in okusu še tako popolna, oziroma, kot pravi sv. Pavel: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave," (Rim 3,23) v isti sapi pa sporoča: "Opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,24)

Slaba novica je, da so vsi ljudje grešili, zaradi česar smo na začetku pri Bogu vsi na isti izhodiščni točki. Morda je kdo v svojih očeh in očeh okolice visoko moralna oseba, ampak pri Bogu šteje le, kar je 100 % pravično, takega človeka pa ni. Saj poznamo tisti pregovor: "Nihče ni popoln," ki ga radi uporabimo, da opravičimo kak svoj spodrsljaj. Dobra novica pa pravi, da je Bog priskrbel odkupitev, opravičenje in odrešitev v Jezusu Kristusu. Pa še zastonj povrhu! In ravno tukaj je bržkone največji problem. Najbrž vsi poznamo tisti karmični pregovor, ki pravi: "Vse se vrača, vse se plača," ali pa onega, ki pravi, da dobiš, kar si zaslužiš. Iz krščanstva je ponosnemu človeku, navajenemu na daj-dam vsakdanjika, lažje narediti religijo pobožnosti in "pokore" po človeškem merilu, kot sprejeti Božje opravičenje takšno, kot je v skladu z evangelijem: ZASTONJ! Ravno to je ljudem najtežje dopovedati. Toda Božja beseda pravi, da je res zastonj, ker se človek v svoji (ne)moči in grešnem stanju ni zmožen sam odkupiti pri Bogu.

Zato je sporočilo dneva reformacije, da se nebes ne da zaslužiti. Nebesa so zastonj. So dar. Le sprejeti ga je treba, saj nam ga Bog ponuja po Jezusu Kristusu.  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Rešuje vera, oziroma zaupanje v Jezusa Kristusa.  Kdor to sprejme, je odrešen. V tem je pravi pomen in smisel reformacije. Vse drugo je votlo in prazno. 

Božja beseda in naša duša

Božja beseda je za naše duše to, kar je naša duša za naše telo.

~ John Jewel

Calvin o zakramentu Gospodove večerje

Trdim, da je Kristus celotna in popolna duhovna hrana za naše duše, ter da nam v kruhu in vinu podarja samega sebe.

~ Jean Calvin 

Kaj vsebuje Biblija in česa ne

Sveto pismo ne vsebuje brezmadežnih življenjepisov svetnikov, ampak popackane povzetke življenja grešnikov, katerih pravičnost je bila v celoti Kristusova last.

~ Chad Bird

Ni novih razodetij

Sveti Duh ne dodaja novih informacij o Jezusu, ampak preprosto odpira naše oči, da bi videli, kakšen On je. 

~ Sinclair Ferguson

RKC in nauki, ki jih ne najdemo v Bibliji, niti v zgodnji cerkvi

"Kdor gre globoko v zgodovino, neha biti protestant." 

To je rekel kardinal John Henry Newman, ki je prišel na dan s teorijo o razvoju krščanskega nauka skozi stoletja.

Kristjanov duhovni boj

Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. 11 Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. 12 Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. 13 Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. 14 Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti 15 in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. 16 Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. 17 Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. 18 Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. 19 Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija,  20 za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost.  (Ef 6, 10-20)

Zgornja perikopa zveni že na prvi pogled precej strumno in vojaško, kajti govori o duhovnem boju. V tem odlomku je dal apostol Pavel iz rimskega zapora zadnja praktična navodila "svetim v Efezu" (cf. Ef 1,1), torej efeški cerkvi, preden je zaključil svoje pismo Efežanom. 

Na začetku našega odlomka spodbuja apostol Efežane, naj zajemajo moč v Gospodu. Kristjan ne premore nobene svoje moči, s katero bi se lahko uprl zlu v sebi in izven sebe. On se ne zanaša na svoje zmožnosti, ampak na Gospoda in silo njegove moči. Ko so izšli Izraelci  iz Egipta, se niso kar sami rešili svojih zasledovalcev, ampak je bil Bog tisti, ki jih je rešil. Zato so po prehodu čez Trstično morje zapeli: "GOSPOD je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev." (2Mz 15,2a)  Motiv "GOSPOD je moja moč" se  v Stari zavezi še nekajkrat ponovi. Naj navedem  reference: Ps 28,7, Ps 118,14; Iz 12,2; Iz 49,5; Žal 1,14;  Hab 3,19. Seveda smo tudi kristjani podvrženi skušnjavi, da bi se zanašali nase, zato nas  Pavel na drugem mestu opominja: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade." (1Kor 10,12) 

V nadaljevanju (v. 11) nas apostol spodbuja, naj si nadenemo celotno bojno opremo, da bi se mogli upreti hudiču. Liberalni teologi in sekularisti vseh vrst seveda ob teh in podobnih besedah zavijajo z očmi, češ, to se bere in  sliši "tako srednjeveško".  Take moram blagohotno opomniti, da  to ni le srednjeveško, ampak tudi staroveško, novoveško in kar je še teh vekov. Srednjeveška bi bila kvečjemu predstava, da se moremo in moramo zlim duhovnim silam upreti s čisto materialnimi sredstvi, kot so blagoslovljena voda in razpelo. Srednjeveška cerkev je poleg teh reči uporabljala za svoj "duhovni" boj tudi bolj konkretna orodja in orožja, kot so natezalnica, meč in grmada. Tako mišljenje je seveda perverzna  zmota, kajti že v 12. vrstici pravi Pavel, da se naš boj ne bije proti "krvi in mesu", torej proti konkretnim ljudem iz mesa in krvi, ampak proti duhovnim silam, oziroma proti zlim vladarstvom, oblastem  in kar je še takega "v nebeških področjih".  Tu niso mišljena nebesa, kakor si jih predstavljamo, ampak nek določen nevidni svet, ki je nad nami. Te sile imajo seveda vpliv na človeške gospodovalce, ki razpolagajo z močjo in oblastjo na tem svetu, ampak naš boj ni in ne sme biti usmerjen proti tem človeškim osebkom!  Oblast teh zlih duhovnih sil tudi ni tolikšna, kot si predstavljajo kakšni animisti. Satan je poraženi nasprotnik: "Razorožil je (namreč Bog, op. Dizma) vladarstva in oblasti ter jih javno izpostavil, ko je v njem (v Kristusu, op. Dizma) slavil zmago nad njimi." (Kol 2,15) 

V v. 13 nas Pavel znova opomni, naj se opremimo z Božjo bojno opremo in to z enim samim namenom: da bi bili pripravljeni na spopad ob hudem dnevu, torej v času skušnjave ali kake druge preizkušnje. Življenje ne teče enakomerno ali enakomerno pospešeno. Naš življenjski tok je zelo nepredvidljiv, nekaj časa je  umirjen, nato  poln ostrih zavojev, ovir, kriz in podobnega. V mirnem času  je treba "trenirati", da bomo mogli "stati inu obstati" ob hudem dnevu, podobno kot se vojaki v mirnem času pripravljajo na morebitno vojno.

V nadaljevanju (vv. 14-17) nam apostol Pavel priporoča različna orožja, ki nam jih najbrž ne bi priporočil noben vojaški strokovnjak. Ta orožja so svetlobna leta daleč od pušk, letal in dronov in pomenijo še en znak, da se božje kraljestvo popolnoma  razlikuje od vladavin tega sveta. Poglejmo si ta silna orožja:

1. Prepasani z resnico: "In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila." (Jn 8,32)
2. Oblečeni v oklep pravičnosti: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo."  (Rim 3,22a)
3. Obuti v pripravljenost za oznanjevanje evangelija: "Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16a)
4. Ščit vere, ki bo pogasil hudičeve puščice: "On pa ji je rekel: 'Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru!'" (Lk 8,48)
5. Čelada odrešenja: "[I]n daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njihovih grehov." (Lk 1,77)
6. Meč Duha: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Prvih pet orožij na našem seznamu je obrambnih, edino meč, ki je omenjen  zadnji omenjen, je  napadalno orožje. Ta meč  je Božja beseda, ne kak kos železa ali  druge kovine!

Ko je sv. Pavel naštel vsa orožja za duhovni boj, je Efežanom položil na srce, naj  v Duhu molijo z vsakršnimi molitvami in prošnjami in sicer za vse svete, torej kristjane (cf. v. 18), obenem pa tudi zanj, ki je bil takrat vklenjen v ječi.  Nam danes ni treba moliti za Pavla, ker je že zdavnaj pri Gospodu (cf. 2Kor 5,8.9), smo pa dolžni moliti za brate in sestre, ki so zaradi Kristusa zaprti v ječah, koncentracijskih taboriščih in podobno.  Za tiste, ki jih nasprotniki Kristusovega križa morijo, jim požigajo domove in cerkve. Pa ne nazadnje tudi za Kristusove sovražnike, da bi se spreobrnili in prišli do spoznanja resnice.  

Življenje kristjana ni vedno prijazno in enostavno.  Svet plava s tokom, kristjan pa mora, če hoče biti zvest svojemu poklicu,  plavati proti toku. Edino živa riba more plavati proti toku, mrtve ribe plavajo s tokom. V  odlomku Ef 6,10-20 nam je apostol Pavel priporočil nekaj učinkovitih pripomočkov za plavanje proti toku, oziroma navodil za bojevanje duhovnega boja. V tem boju se moramo zavedati, da  noben kristjan ni general, ampak navaden pešak. General je samo eden, in sicer Sveti Duh.

 

Pred 500 leti

Pred petsto leti so ljudje tvegali življenja, da bi lahko brali in prevajali to, kar mnogi med nami nosimo v svojih žepih. Danes lahko to odpremo in slišimo, kako se nam oznanja Kristus. 

~ Wesley Huff

Vera - Božji dar

Poznati Kristusa in vanj verovati ni človekov dosežek, ampak Božji dar. 

~ Martin Luther

Zanesljivost Božjih obljub

Ker je Bog večen in nespremenljiv, zato so njegove obljube zanesljiv temelj vere. 

~ Stephen Charnock

 

Ravnovesje

 Če verjamete tistim delom Svetega pisma, ki pripoveduje o Odrešenikovi ljubezni, potem morate verjeti tudi tistim delom, ki govorijo o njegovi sodbi zoper greh. 

~ Shane Pruitt

Odrešenje ni človekovo delo

 Odrešenje, mišljeno, kot da prihaja od človeka, je ustvarjalni princip sleherne zmote in zlorabe. 

~ Jean-Henri Merle d'Aubigné 

V težavah z bratsko ljubeznijo

Brata, za katerega molim, ne morem več obsojati ali sovražiti, ne glede na to, koliko težav mi povzroča.

~ Dietrich Bonhoeffer

Kako deluje zlata veriga odrešenja

Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? 25 Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo. 

26 Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. 27 In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo. 28 Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. 29 Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. 30 Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.  (Rim 8,24-30)

 Obravnavani odlomek lahko razdelimo v dva dela: prvi govori o vlogi Svetega Duha pri naših molitvah, v drugem delu pa nam je apostol Pavel predstavil, kako deluje zlata veriga odrešenja, ki se razteza od Božje izvolitve in vnaprejšnje določitve, pa vse do poveličanja kristjana. 

Kristjani smo med drugim ljudje upanja. Živimo v blaženem upanju na vnovični prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Takrat, ko bo Jezus prišel, ne bomo več upali, ampak gledali. In to je tisto, kar pričakujemo s potrpežljivostjo (cf. Rim 8, 24.25).

 Naše molitve so slabotne, velikokrat jecljajoče in tresoče se. Mnogokrat niti ne vemo, za kaj,  kako in kaj moliti. Zato nastopa v vseh   naših slabotnostih Sveti Duh, ki nas krepča in posreduje za nas. Sveti Duh ni le neka abstraktna sila, ampak oseba svete in nedeljive Trojice. On ve bolje kot mi, česa potrebujemo, zato je najbolj kompetenten, da prosi za nas in daje našim molitvam pravo vsebino in obliko (cf. Rim 8,26.27). 

 Vrstice Rim 8,28-30 predstavljajo zlato verigo odrešenja. Ta veriga se sestoji iz petih členov: iz vnaprejšnjega poznavanja,  vnaprejšnje določitve, učinkujočega klica, opravičenja in poveličanja. Pa si na kratko poglejmo  vsakega od členov:

1. Kristjan je vnaprej poznan. Apostol Pavel pravi, da je Bog nekatere ljudi "vnaprej poznal". Namesto tega bi lahko tudi rekli, da jih je naprej predvidel. V grškem izvirniku je uporabljen izraz proginosko. Omenjeni termin se nanaša na pristno ter osebno poznavanje neke osebe in lahko pomeni tudi izbor. Ne gre torej samo za brezosebno poznavanje golih dejstev o tej osebi.  (FERGUSON 100-101). 
2. Kristjan je vnaprej določen (predestiniran) in izvoljen. V nadaljevanju piše Pavel, da je Bog tiste, ki jih je vnaprej poznal, tudi "vnaprej določil". Vnaprejšnja določitev je torej posledica vnaprejšnjega poznavanja. V pismu Efežanom piše naslednje: "[P]red stvarjenjem sveta nas je (Bog; op. Dizma) izvolil v njem (v Kristusu; op. Dizma)." (Ef 1,4) V 2Tes 2,13 pa pravi: "Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja." Izvolitev je torej Božje delo, ne človeška izbira. Vnaprejšnja določitev in izvolitev sta najtesneje povezani, torej gre za dve dejanji, ki potekata istočasno.
3. Kristjan je poklican. Pri tem ne gre za eno vrsto klica, ampak dve: eden je splošni klic, ki so ga deležni mnogi, drugi je dejavni ali učinkujoči klic, ki deluje na tiste, ki se nanj odzovejo in se spreobrnejo. Jezus je poslal svoje apostole z besedami: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha  in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a) Tukaj gre  za evangelizacijo, oziroma sejanje evangelija po širnem polju tega sveta. Pri tem se  nekaj prime, vzklije in obrodi sadove, nekaj pa ne (cf Lk 8,5-15).  Dejavnega ali učinkujočega klica so deležni tisti, v katerih se zgodi preporod, ki je posledica delovanja Svetega Duha v posamezniku. Temu pravimo tudi novo rojstvo ali rojstvo od zgoraj. Bog je tisti, ki preporodi duhovno mrtvega. Človek je v svojem naravnem stanju mrtev za Boga. Vinko Ošlak pravi, da je  človek po naravi cepljen proti Bogu.  Pavel pravi v pismu Titu:  "(Bog; dod. Dizma) nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu." (Tit 3,5) Tu je jasno napisano, da nismo prerojeni zaradi svojih zaslug, kot so nekateri zmotno prepričani, ampak zaradi Božjega usmiljenja. Dejavni klic je torej tisti, ki učinkuje na človeka in  ga pripravi k spreobrnitvi. Vsi ki slišijo evangelij in so torej deležni splošnega klica, se ne spreobrnejo. Jezus je rekel: "Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih." (Mt 12,14) Ne spreobrnejo se torej vsi poklicani, ampak le izvoljeni.
4. Kristjan je opravičen. Tisti, ki se spreobrnejo, so tudi opravičeni. Opravičenje pride po milosti, ne zaradi del. Opravičenje je Božje suvereno delo, s katerim Bog razglasi izvoljeno osebo za nedolžno. Kdor je opravičen, je rešen Božje jeze: "Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo." (Rim 5,9) Opravičenje je torej posledica Jezusove žrtvene smrti na križu. Gre za dejanje, s katerim nam je Božji edinorojeni Sin Jezus Kristus prislužil opravičenje, ki ga s svojimi deli nikakor in nikdar nismo zmožni zaslužiti.
5. Kristjan živi v pričakovanju poveličanja. Tukaj imamo opraviti z eshatološkim finalom. Gre za pričakovanje tistega, kar se bo nekega dne zgodilo. Ne glede na to, kaj pravijo naši nasprotniki, smo    predokusa eshatološke prihodnosti deležni že tukaj in zdaj. Pavel se je tega radoval z besedami: "Kajti sedanja kratka in lahka stiska naša nam napravlja nad vse obilno večno množino slave." (2Kor 4,17) Na drugem mestu pa pravi: "Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu." (Rim 8,37-39) Kristjan je oseba, ki je "v Kristusu". Reformator Martin Luther je ob neki priložnosti izjavil: "Pred kom naj bom zaskrbljen? Kdor je z Bogom, ima večino." Ne glede na to, koliko ovir in nasprotovanja smo deležni, velja za kristjana naslednje: "Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi." (2Kr 6,16) Satan sicer lahko obtožuje Božje otroke in to tudi počne, ne more pa jih iztrgati iz Kristusove roke, ker so odkupljeni z njegovo dragoceno  krvjo. Nasprotovanja in preganjanja sicer lahko pridejo, ne morejo pa omajati vere izvoljenih, to pa zato, ker je Bog za nas.

Ko premišljujemo vsebino vrstic zlate verige odrešenja, se zavemo, da je odrešenje v celoti Božje, ne naše delo. To nas dela skromne in hvaležne pred Bogom, saj mu v resnici nismo možni dati ničesar, on pa nam daje vse. Njemu bodi hvala na veke!

 

 

 Razlaga glagola "proginosko" je narejena po: S. Fergusson, Kršćanska vjera i život, Izvori. Zagreb-Osijek, 1986.

Kaj pa vest in občutki?

Svoji vesti in svojim občutkom ne smeš verjeti bolj kakor Besedi. 

~ Martin Luther

Kjer se srečata dve volji

Križ je prostor, kjer se srečata tvoja ter Božja volja, in ena od teh mora umreti. 

~ A. W. Tozer

Krščanski zakon

Krščanski zakon mora odsevati odnos med Kristusom in njegovo cerkvijo: žrtvujočo se ljubezen, potrpežljivost in zvestobo. 

~ Joel R. Beeke

Upanje

Upanje ni zgolj pobožna želja, ampak pričakovanje, zasidrano v Božjih obljubah, ki vernika krepi v stiskah, ga utrjuje med dolgotrajnim čakanjem in mu omogoča, da vztraja tudi, ko se zdi, da se je Božja Previdnost zavila v temo.

~ William Gurnail

 

Če...

Če bi Bog samo na kratko umaknil svojo roko, potem bi vse stvari nemudoma propadle in se razblinile v nič.

~ Jean Calvin

Kaj nas dela uboge

Ubogi smo samo zato, ker se ne zavedamo bogastva, ki ga imamo v Kristusu. 

~ Richard Sibbes

Spravljeni z Bogom

Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 2 po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. 3 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, 4 potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. 5 Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. 6 Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. 7 Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. 8 Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. 9 Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. 10 Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave. 11 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo.  (Rim 5,1-11)

Danes zelo pogosto slišimo besedi mir in sprava, miru in sprave v svetu pa ni od nikoder. Svet očitno išče mir in spravo na napačnem mestu. Že kar daleč nazaj so mi v Mohorjevi knjigarni dali  označevalec strani za knjige, na katerem je bila misel, ki jo je napisal katoliški duhovnik Franc Sodja, in se glasi takole: "Sprava s seboj. Najprej to. Potem sprava z ljudmi. In triumf: sprava z Bogom." To spravno zaporedje je zelo dober humanizem, a zelo slabo krščanstvo. Kot je razvidno iz odlomka Pavlovega pisma Rimljanom 5,1-11, je temelj resnične sprave sprava z Bogom, ne s samim sabo ali z drugimi. Taka sprava nas tudi logično privede do sprave s sabo. Toda sprava z ljudmi je že bolj zahtevna in ni vedno odvisna od nas. Ampak dovolj o tem.

Apostol Pavel pravi, da nam opravičenje iz vere zagotavlja mir z Bogom. V mnogih življenjskih situacijah nam je to dejstvo težko razumljivo. To se zgodi zlasti takrat, kadar nam spodrsne. Zato je tolikanj bolj pomembno, da si v takih primerih oznanimo evangelij. Kristjan je opravičen iz vere in po veri. Tu seveda ne gre za vero v karkoli ali kogarkoli, ampak za trdno zanašanje na Kristusa in na njegovo na križu dovršeno delo. Mi k temu ne moremo ničesar dodati niti odvzeti. Kristjan torej stoji opravičen pred Bogom, zato ne živi v strahu pred sodbo in obsodbo (cf. Rim 5,1.2). Tu ne gre za subjektivni občutek, ampak za objektivno resničnost, saj nam Bog to zagotavlja v svoji besedi. 

Ker je tako, se kristjan ponaša s stiskami, pa ne zato, ker bi v njih užival, ampak zaradi bodoče slave, ki jo na nek način napovedujejo te preizkušnje (cf. ibid. 3.4). Kdor misli, da bo zato, ker je kristjan, rešen vseh težav, se moti.  Burk Parsons je izjavil: "Tisti, ki pravijo: 'Če postaneš kristjan, bo tvojih težav konec,' nimajo pojma o tem, kaj pomeni postati kristjan. Prava vojna se takrat šele začne." Tu seveda ni mišljena dobesedna vojna z zemeljskim orožjem, ampak duhovni boj, toda tudi tega boja bo enkrat konec. Preizkušnje kalijo značaj. Resničnim vernikom se ni treba bati, da bi bili   na sodni dan ponižani, saj pripadajo Bogu. Vedo tudi, da so prejeli Božjo ljubezen, ki jo je vanje izlil Bog Sveti Duh (cf. ibid. v. 5).  

Najlepši pasus tega odlomka in zame eden najlepših novozaveznih pasusov predstavljajo vrstice 6-8. Božja ljubezen do nas odkupljenih grešnikov je nekaj najčudovitejšega. Po svoji naravi smo bili Bogu sovražni. Nismo bili Božji otroci, kot pravijo liberalni teologi vseh vrst, ampak otroci Božje jeze (cf. Ef 2,3). V Božjih očeh smo bili zli in brezbožni. In ravno za take je umrl Kristus. Ni umrl za tiste, ki  imajo sami sebe za dobre in pravične, ampak za brezbožne, hudobne in grešnike (cf. Lk 5,32)! Le kdo bi bil pripravljen umreti za takega? Kristus pa je umrl za nas, ko smo bili njegovi sovražniki! Ker smo opravičeni z njegovo dragoceno krvjo, smo rešeni Božje jeze (cf. Rim 5,9)  Kristus je iz Božjih sovražnikov naredil Božje otroke. Če smo bili po Kristusovi smrti odrešeni, ko smo bili še sovražniki, bomo toliko bolj rešeni Božje jeze po njegovem življenju (cf. ibid. v. 10). To je sad resnične sprave, ne tiste, o kateri govori svet.

 Bogu hvala za spravo, po kateri nas je On sam spravil s sabo! 

Za koga je evangelij?

Evangelij Jezusa Kristusa ni namenjen dobrim ljudem, ampak grešnikom. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Nauk križa

Križ nas uči, da je tisto, kar je videti kot poraz, lahko prav tisto sredstvo, po katerem Bog uresničuje svoj namen. 

~ Kathryn Walter

Kristus in svetost

Svetost ni pot h Kristusu, ampak je Kristus pot k svetosti.  

~ C. H. Spurgeon

Nesmiselno pričakovanje

 Kako lahko pričakujete, da boste z Bogom bivali na veke,  tukaj ga pa zanikate in zavračate?

~ Jonathan Edwards

Milost - slava

Milost je začetek slave, slava pa je dovršitev milosti. 

~ François Turrettin 

Evangelij oživlja

Evangelij ne dela iz slabih ljudi dobre, ampak iz mrtvih ljudi žive.  

~ Voddie Baucham

Gospodov dan

Ljubi, to je že drugo pismo, ki vam ga pišem. V obeh sem skušal s tem, da sem vas spominjal, dramiti vaše iskreno razumevanje. 2 Pomnite besede, ki so jih že prej povedali sveti preroki, in tudi zapoved Gospoda in Odrešenika, ki so jo posredovali vaši apostoli. 3 Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih 4 in govorili: "Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja." 5 Sami hočejo, da jim ostane skrito, da je nebo obstajalo že zdavnaj in da zemlja po Božji besedi obstaja iz vode in prek vode. 6 Po teh prvinah je bil tedanji svet preplavljen z vodo in tako pokončan. 7 Sedanje nebo in zemljo pa ista beseda hrani za ogenj, ohranja ju za dan sodbe in pogubljenja brezbožnih ljudi. 

8 Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. 9 Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje. 10 Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju razkrojile, zemlja in dela na njej pa bodo razkrita. 11 Kako prav je torej, da živite sveto in res pobožno, če se bo vse to razkrojilo, 12 da čakate in pospešujete prihod Božjega dne, zaradi katerega bo nebo zaplamenelo in prešlo in se bodo prvine razžarjene topile. 13 Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost. (2Pt 3,1-13)

Iz zgornjega odlomka je razvidno, da z izrazom Gospodov dan ni mišljena nedelja, ampak dan, ko bo naš Gospod Jezus Kristus prišel v slavi sodit živim in mrtvim. Apostol Peter nam v njem zagotavlja, da bo Gospodov dan nekoč zagotovo napočil. Iz vsebine je razvidno, da so kristjani, na katere je bilo naslovljeno to pismo, razpravljali o tem, kdaj naj bi se naš Gospod vrnil, kar je tudi glavna tema tega odlomka.

Na začetku (2Pt 3,1) omenja Peter, da je to drugo pismo, ki je bilo naslovljeno na to občestvo. Iz tega je jasno razvidno, da je bilo tudi 1. Petrovo pismo namenjeno taistemu krogu kristjanov. Naslovnikom pravi "ljubi" (orig. gr. agapetos), s čimer je izrazil veliko skrb zanje, ko jim je razlagal skrivnost Gospodovega drugega prihoda. 

Posebej jih je opozoril na besede starozaveznih prerokov in apostolov ter samega Gospoda Jezusa, ki se nanašajo na njegov drugi prihod.  Enako kot drugi novozavezni pisci ter krščanska cerkev do današnjega dne, je bil tudi Peter prepričan, da živimo v poslednjih dneh. Gre za podaljšan čas, čas novozavezne cerkve, med križanjem na Golgoti  in Gospodovo vrnitvijo. Peter je lepo napovedal nastop posmehljivcev, ki živijo v skladu s svojimi poželenji in se norčujejo iz Gospodovega drugega prihoda ter iz tistih, ki ga pričakujemo. Konec koncev, sonce že dva tisoč let vzhaja in zahaja, ljudje se ženijo in možijo, nič takega se ne dogaja, če seveda ne odštejemo poplav, potresov, epidemij in nenehnih vojn med ljudmi. Toda Bog ni vezan na čas, ker biva izven časa in prostora. Zanj je tisoč, ali pa deset tisoč let, kakor en dan. Ti posmehljivci so samovoljno spregledali, da je Bog enkrat že posredoval in sodil zemlji preko vode (cf. 1Mz 6.-10. poglavje).  Naslednjič pride sodit z ognjem (cf. 1Pt 3,7.12. Sof 1,18), ko bo sodil brezbožne in posmehljivce, za katere je pripravljena poguba. 

Navidezno Božje odlašanje ni z njegovega stališča nobena počasnost, ker Bog ni vezan na čas.  Za razliko od nas, ima on na razpolago neskončno časa. Gre le za potrpežljivost, ker hoče, da bi vsi izvoljeni dosegli spreobrnjenje. Koliko je teh, ne ve noben človek, niti angeli.  Toda ta vmesni čas, podaljšan čas ali poslednji dnevi, kakor koli že temu pravimo, vse to ne bo večno trajalo. Kristusov drugi prihod bo nenaden, kakor tat. Nebo bo prešlo in nebesna telesa se bodo raztalila in razpadla. Nobenega zaklonišča ali skrivališča ne bo na voljo. Tisti, ki zaničujejo Božji glas in ravnajo nepostavno, se prihoda tega dne  ne morejo veseliti, kajti: "Glas Gospodovega dneva bo turoben, tam bo stokal celo junak. Tisti dan bo dan jeze, dan stiske in tesnobe." (Sof 1,1,14b.15a)  Za razliko od teh ima Božje ljudstvo  zelo dober  razlog, da z radostnim srcem pričakuje ta dan, kajti Bog bo tedaj vse prenovil in vzpostavil nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost: "In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo." (Raz 21,4)

Ste pripravljeni na ta dan? V kolikor niste, je še vedno čas: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b) Ko je ječar iz Filipov vprašal apostola Pavla in Barnaba, kaj naj stori, da bo rešen, sta mu odgovorila: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!" (Apd 16,31) Isto pravilo velja za vse ljudi. Naj Bog vsem nakloni to vero!

Bogoslužje kot šov

Če manjka duhovno življenje, ki prihaja k nam samo od Kristusa, potem je sleherno krščansko bogoslužje navadna predstava. 

~ Willem Geesink 

Ena pot

Da prideš k Bogu, ni druge poti, razen po Kristusu.

~ John Owen

 

Polovično oznanilo

Lažni preroki govorijo samo o Božji pripravljenosti, da odpusti, popolnoma pa so tiho, ko bi morali spregovoriti o spreobrnjenju. 

~ Jean Calvin

Delo evangelija (po pravniško)

Evangelij spremeni nebeško sodno dvorano iz prizorišča kazenske obravnave v prostor posvojitvene slovesnosti. 

~ Matt Smethurst

Na koga ali kaj naj se zanašam?

Ne zanašaj se na svojo lastno vero, ampak na Kristusa!

~ J. C. Ryle

Reformatorji in izročilo (tradicija)

Reformatorji niso bili [...] tisti, ki ne upoštevajo izročila. Novo zavezo so brali v luči izročila, s katerim so se pošteno ukvarjali in ga niso zavračali. 

~ Scott Clark

 

Čigavi?

Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim bitjem, kot nedoraslim v Kristusu. 2 Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete. 3 Še ste namreč meseni. Mar niste še vedno meseni in zgolj ljudje, dokler sta med vami nevoščljivost in prepir? 4 Mar ne ravnate zgolj po človeško, če kdo pravi: "Jaz sem Pavlov," drugi pa: "Jaz sem Apolov"? 5 Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je je komu dal Gospod. 6 Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, 7 tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog. 8 Kdor pa sadi in kdor zaliva, sta eno. Vsak bo prejel svoje plačilo po svojem naporu. 9 Božja sodelavca sva, vi pa ste Božja njiva in Božja zgradba.   (1Kor 3,1-9)

 Korintska cerkev je bila, kot sem že večkrat omenil, pravi cvetnik najrazličnejših nepravilnosti in zlorab. Ena od takih nepravilnosti so bile delitve na različne frakcije. O tem pripoveduje Pavel že na začetku 1. pisma Korinčanom, ko pravi: "V mislih imam to, da ta ali oni izmed vas pravi: 'Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.'  Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime?"  (1Kor 1,12.13)  Sklicevanje na Pavla, Kefa (Petra) in Apola je bilo morda posledica, da so različni posamezniki sprejeli krščanstvo od enega od njih. Podobno se imajo danes nekateri v največji cerkvi za Marijine. Toda ne Pavel, ne Peter, ne Apolo, ne Marija, ne kdor koli od svetnikov ni bil križan za nas, niti nismo (bili) krščeni v njegovo ali njeno ime. 

 Zato uporablja apostol Pavel za Korinčane dva krat izraz meseni. V 1Kor 1,1 uporablja izraz sarkinos, ki dobesedno pomeni, "tisti, ki jih karakterizira meso", v 1Kor 3,3 pa malce drugačen izraz sarkikos, ki pomeni "tisti, ki so narejeni iz mesa".  Z obema navedenima terminoma je izrazil razočaranje nad obnašanjem Korinčanov. Izraz meso, mesenost ima v Svetem pismu več pomenov, Pavel pa ga najpogosteje uporablja kot sinonim za neodrešeno človeško naravo z vsemi njenimi željami in s tem povezanim značilnim obnašanjem. Čeprav je v korintskih kristjanih bival Sveti Duh, niso ravnali kot duhovni, ampak enako kot neverni svet okoli njih. Zato Pavel ne vidi za primerno, da bi jih poučeval kaj več kot začetne lekcije vere, saj za kaj več niti niso zreli (cf. 1Kor 3,2). 

 Vloga oznanjevalca je, da ljudem posreduje evangelij, ostalo pa je Božje delo (cf. 1Kor 3, 6). Tisti, ki posreduje evangelij in tisti, ki v cerkvi še naprej vzdržuje evangeljski nauk, sta samo Božja služabnika in nič več. Bog je zaslužen da posejano seme tudi zraste in rodi sadove (cf. Ef 2,10). Na koncu bo vsak oznanjevalec dobil povračilo. Božji blagoslov in povračilo v življenju kristjana je odvisno od tega, kako zvesto izvršuje zaupane mu naloge (cf. 1Kor 3,8). Krščanski delavci so Božji sodelavci v smislu, da svetu prinašajo evangelij, graditelj občestva vernikov pa je Bog, saj tako občestvo kot njegovi pastirji pripadajo Bogu. 

 Kristusova cerkev ne pripada nobenemu zemeljskemu pastirju, ampak samo Bogu, zato so  prepiri, komu kdo pripada znotraj nekega občestva, slaba popotnica.   Naloga pastirja je vestno in zvesto oznanjevanje neponarejene Božje besede, kot je zapisana v Svetem pismu in spoštljivo podeljevanje zakramentov. Božja stvar pa je, kako se bo potem to seme razvijalo in raslo v srcih kristjanov.

Kaj naredi kristjana

 Kristjani nismo, ker bi bila v nas kakršna koli pravičnost. Kristjani smo samo po goli Božji milosti.

~ R. C. Sproul

Prižnica

Prižnica ni prostor za osebna pričevanja, politične govore, skupinske terapevtske seanse, motivacijske pogovore, nasvete za samopomoč, posvetne filozofije ali znanstvene teorije. Prižnica je prestol Božje besede. 

~ H. B. Charles ml.

Eden od razlogov izvolitve

Bog nas je izvolil, da bi odstranil vse bahanje, vse zanašanje nase, ves človeški napuh.

~ G. K. Beale

Preverjanje vere cerkve

Vero cerkve je treba preverjati z Božjo besedo, ne pa Božjo besedo s cerkvijo, pa tudi ne z mojo vero. 

~ Lady Jane Grey

Vloga lažnivih učiteljev

 Lažnivi učitelji so Božja sodba nad ljudmi, ki nočejo Boga, ampak v imenu religije načrtujejo, kako bi  prišli do vsega, kar koli si poželi njihovo meseno srce. 

~ Paul Washer

Krst in Kristus

Kdor koli že je tisti, ki krščuje, Kristus pri tem vedno predseduje. 

~ Jean Calvin

 

Pavlova zahvala in molitev

Efez danes: Celzova knjižnica in vrata na agoro. Vir slike: Wikipedia

Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. 16 Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, 17 da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, 18 in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, 19 kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči, 20 ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, 21 nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. 22 In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, 23 ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje.           (Ef 1,15-23)

 Efez je bil bogato in imenitno pristaniško mesto ob egejski obali Male Azije ter v 1. stoletju po Kr.  glavno mesto rimske province Azije in sploh eno najpomembnejših mest imperija. Danes leži v turški provinci Izmir, nanj pa spominjajo le še razvaline, ki se jih splača videti. Če obiščete grški otok Samos, vam priporočam izlet na to arheološko lokacijo. Ta kraj je tudi močno povezan z začetki krščanstva. Apostol Pavel je se je v njem zadrževal dva krat, in sicer v času svojega drugega in tretjega misijonskega potovanja.  Prvič  je tukaj prebil le krajši čas (cf. Apd 18,19-21), drugič pa je v njem oznanjal evangelij več kot  dve leti  in organiziral krajevno krščansko cerkev (cf. Apd 19,1-20,1). Efez je bil torej pomembno evangelizacijsko središče današnje zahodne Anatolije. 

 Sv. Pavel je po vsej verjetnosti napisal Pismo Efežanov v času svojega hišnega pripora v Rimu (cff. Ef 3,1. 6,20), v letih 60 - 62, to je približno pet let po svojem drugem bivanju v tem mestu. V vmesnem  času se je število vernih v Efezu in okolici že povečalo. Pavel je, kot pravi, slišal o njihovi veri do Jezusa Kristusa in ljubezni do vseh svetih (cf. Ef 1,15). Z besedo "sveti" Pavel ni mislil svetnikov, kot si jih danes (zlasti v katoliškem svetu) radi predstavljamo, ampak kristjane nasploh.   

Odnos naslovnikov do Kristusa in sovernikov ga je navdal z zahvalo in s spominjanjem v njegovih molitvah (cf. ibid. v. 16). Slavljenje in zahvaljevanje je nasploh pomembna značilnost Pisma Efežanom. 

 V v. 17 prosi Pavel Boga, da bi dal naslovnikom duha modrosti in razodetja v pravem spoznanju Boga (kar malce spominja na  Trubarjevo prošnjo na začetku Katekizma iz leta 1550). Sveti "Duh  namreč preiskuje vse, celo Božje globine".  (1Kor 2,10)  V naslednji (18.) vrstici pa prosi, da bi se verni ovedli (kar velikokrat pozabljamo), kakšno upanje je pred nami in kakšnega bogastva in  dediščine smo deležni. 

 V vrsticah, ki sledijo, je Pavel  v svojo molitev vpletel novozavezni nauk o Kristusovem vstajenju od mrtvih in  njegovem poveličanju ter ustoličenju na desnici Boga Očeta.  Iz besedila lahko izluščimo dve  dejstvi, ki sta pomembni za razumevanje povezave med Jezusovim vstajenjem in statusom vernikov. 

1. Taista moč in zmožnost, ki je obudila Jezusa od mrtvih, deluje tudi v njegovih  vernikih.
2. Jezus uživa svoj položaj tistega, ki je nad vsakršnim vladarstvom silo in oblastjo, kar je  v korist cerkve. On ne uživa le najvišjega položaja v vesoljstvu, ampak pri tem hkrati predstavlja  svoje verno ljudstvo. On po eni strani vlada, po drugi pa služi svojim vernim, torej cerkvi. Njegova mogočna oblast je v funkciji služenja.   Isti princip velja tudi za cerkev, čeprav je naša človeška narava  bolj nagnjena h gospodovanju kot k služenju, kar pa je s krščanskega stališča narobe. Oblast nikakor ni sama sebi namen, ampak je  njen pravi cilj  služenje. Zato mora biti Jezusova pravilna raba moči in oblasti  zgled za kristjane. 

Kristjani se prevečkrat premalo zavedamo, kakšno bogastvo predstavlja naš Gospod Jezus Kristus in kaj premoremo v njem. Zato je prav, da to védenje v sebi redno obnavljamo. Martin Luther je izjavil:  "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Ravno evangelij pa nas uči, kaj vse je Jezus storil za nas ter namesto nas in kaj vse nam je zadobil s svojim brezgrešnim življenjem v poslušnosti nebeškemu Očetu ter s svojo smrtjo na križu in vstajenjem. Poleg tega je on naš edini srednik in priprošnjik (cff. 1Tim 2,5. Heb 9,15). Njemu pripada slava na veke!