Na binkošti

Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. 2 Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. 3 Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. 4 Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. 5 V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. 6 Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. 7 Strmeli so, se čudili in govorili: "Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? 8 Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? 9 Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, 10 v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, 11 Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!"    (Apd 2,1-11)

 Beseda binkošti izhaja iz grške besede pentekoste, kar pomeni petdeseti in je prišla v slovenščino preko nemščine. Starozavezna (judovska) cerkev je petdeseti dan po pashi praznovala praznik tednov ali šavuot. Šlo je za praznik ob pšenični žetvi.   V času helenizma so na ta dan praznovali tudi praznik Božje zaveze z Noetom, zato so tudi na ta dan prihajali v Jeruzalem judovski romarji iz diaspore.  Toliko na kratko o prvotnem izvoru in imenu praznika.

Pred binkoštmi so bili apostoli dva krat razočarani: prvič, ko je bil naš Gospod križan, drugič pa, v nekoliko manjši meri, ob njegovem vnebohodu. Zadrževali so se bolj ali manj na skrivnem, ker jih je bilo strah pred versko in posvetno oblastjo. Vse to pa se je dramatično spremenilo na binkošti, ko so prejeli Svetega Duha. Tedaj so naenkrat stopili na plano in pogumno oznanjevali evangelij. Govorjenje v jezikih je bilo sicer res velik čudež, nekakšen anti-Babilon (cf. 1Mz 11,1-9), a ne največji. Namen govorjenja v različnih jezikih je bil v tistem trenutku ta, da pritegnejo pozornost množice Judov iz različnih delov sveta, ki je bila ob žetvenem prazniku navzoča v Jeruzalemu.

Še veliko večji in neskončno pomembnejši čudež pa se je zgodil kmalu za tem. Sv. Peter je pridigal zbrani množici in jim dal v pridigi vedeti, da je njihov resnični problem greh ter jim zagotovil, da imajo v Jezusovem imenu odpuščanje grehov. Da, oznanil jim je postavo in evangelij, kar je množico močno pretreslo (cf. Apd 2,14-37). Sveti Duh je bil očitno na delu. Nekje sem prebral, da je sama pridiga z retoričnega in homiletičnega  stališča tako slabo zastavljena, da bi z njo Peter zagotovo padel na praktičnem izpitu iz homiletike. Toda Bog je močnejši od naših slabosti in tudi od navidezno  slabo zastavljene pridige. Delovanje Svetega Duha je bilo tako silno, da se je na koncu zgodilo nekaj, kar je s človeškega stališča popolnoma nepredvidljivo in nepojmljivo: "Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi. " (Apd 2,41)

Pri zadnji večerji je naš Gospod apostolom povedal o Svetem Duhu, da "bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe." (Jn 16,8) Greh je naravno stanje naravnega človeka. Človek povsem svobodno greši in tega ne problematizira, saj je greh zanj tako naraven kot zrak, ki ga vdihava. Sveti Duh pa je  tisti, ki posamezniku razkrije njegovo grešno stanje.  Ljudje imamo v sebi neko določeno védenje glede tega, kaj naj bi bila pravičnost.  Toda Sveti Duh je tu, da nam razodeva Božjo pravičnost in njene zahteve, ki pa so za človeka v njegovem naravnem stanju nedosegljive, zato je tak človek podvržen Božji sodbi. S tem v zvezi je apostol Pavel napisal: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Vladar tega sveta, hudič, je obsojen (cf. Jn 16,11), enaka sodba čaka nespreobrnjene grešnike. Vloga Svetega Duha je, da jih prepriča  glede njihovega tragičnega stanja ter jih privede h Kristusu. On je namreč umrl za naše grehe in nam s svojim vstajenjem zagotavlja popolno opravičenje (cf. Rim 4,25. Apd 13,39). Sam Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To je dobra novica za vsakega grešnika! 

 Naj Bog po Svetem Duhu privede čim več ljudi k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, "v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov." (Kol 1,14) Bogu hvala za vsako dušo, ki jo privede k Jezusu!

Sveti Duh in cerkev

Cerkev je delavnica Svetega Duha. Če ni tam Duha, potem je le še gledališče. 

~ Martin Luther

 

Ne kaos, ampak Jezus

 Kljub drugačnim dokazom ne vlada kaos, ampak Jezus. 

~ Ryan Tinetti

Naloga cerkve

Naloga cerkve ni le, da ohranja resnico, ampak da jo pogumno izpoveduje kljubovaje zmotam in neveri. 

- Herman Bavinck

Napuh

 Napuh je duhovni rak, ki požira sleherno možnost ljubezni, zadovoljstva in celo zdrave pameti. 

~ C. S. Lewis

V nadlogah

Kadarkoli se znajdem v kleti trpljenja, se vedno oziram za Gospodovimi najžlahtnejšimi vini.

~ Samuel Rutherford

Še o opravičenju

Verujemo, da je človek opravičen po veri, in ne po delih. Z izrazom po veri razumemo njen objekt, namreč Kristusovo pravičnost, ki si jo vera kakor roka prilasti in prenaša verniku v odrešenje. To izpovedujemo brez omalovaževanja dobrih del, saj nas sama resnica uči, da del ne smemo zanemariti: nujna so kot sredstvo, ki pričuje o veri in potrjuje našo poklicanost. Da pa bi bila dela zadostna za odrešenje, da bi človeka mogla usposobiti za prihod pred Kristusov sodni stol in da bi po lastni zaslugi mogla podeliti odrešenje – temu človeška slabotnost sama nasprotuje. Kristusova pravičnost, prenesena na spreobrnjenega, pa edina opravičuje in odrešuje vernika.

~ Ciril Lukaris

 Iz: Veroizpoved Cirila Lukarisa

KLIKNI za več o Cirilu Lukarisu

V vmesnem času

Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda. 14 Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.
15 V tistih dneh je Peter vstal sredi bratov, zbrala se je skupina kakih sto dvajset ljudi, in rekel: 16 "Bratje! Moralo se je izpolniti Pismo, kakor je Sveti Duh napovedal po Davidovih ustih o Judu: postal je vodnik tistih, ki so zgrabili Jezusa. 17 Bil je prištet med nas in deležen naše službe. 18 Z nagrado, ki jo je dobil za svoje umazano delo, je kupil zemljišče; padel je z glavo navzdol, tako da se je razpočil in se mu je izsulo vse drobovje. 19 To se je razvedelo med vsemi, ki prebivajo v Jeruzalemu, tako da se tisto zemljišče zdaj v njihovem jeziku imenuje Hakéldama, kar pomeni 'Njiva krvi'. 20 V knjigi psalmov je namreč pisano:
Njegovo bivališče naj postane puščava,
nihče naj v njem ne prebiva.
In dalje:
Njegovo službo naj prevzame kdo drug.
21 Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prihajal k nam in odhajal od nas, 22 od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja!" 23 Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Bársaba, z vzdevkom Just, in Matija. 24 Nato so takóle molili: "Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, 25 naj prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda, da je šel na svoj kraj!" 26 In žrebali so, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom.   (Apd 1,13-26)

 Zgornje besedilo je edini vir, ki nam pripoveduje, kaj se je dogajalo z apostoli in drugimi Jezusovimi učenci  v vmesnem času med Gospodovim vnebohodom in binkoštmi. Iz besedila ni jasno, ali so se zbirali v isti sobi, kjer so z Jezusom obhajali pashalno večerjo in kjer je naš Gospod vzpostavil zakrament svete večerje (cf. Mr 14,15), ali pa morda za sobo v hiši Barnabove tete Marije, matere Janeza Marka (cff. Apd 12,12. Kol 4,10). Hiša je bila verjetno blizu tempeljskega dvorišča, kjer so se zbirale množice judovskih romarjev, ki so prihajali v Jeruzalem (cf. Apd 2,5-12). Enajsterica apostolov je torej teh deset dni vztrajala v molitvi skupaj z Jezusovo materjo Marijo, z njegovimi brati in pobožnimi ženami. 

Edini izrazitejši dogodek v teh dneh je bil izbor Matija in njegova pridružitev k apostolom, s katero so nadomestili Juda Iškarijota, ki je naredil samomor. O Petrovem opisu dogajanja okoli Judovega konca, zlasti vrstici Apd 1,17.18, govorijo mnogi skeptiki, da je v neskladju z opisom istega dogodka v Mt 27,3-10. V Apd 1,18 beremo, da je Juda z denarjem, ki ga je dobil za svoje izdajstvo, kupil njivo, v Mt 27,5-10 pa beremo, da je omenjeni duhovnikom vrnil denar, ki ga je dobil od njih, oni pa so za ta denar kupili njivo. V resnici gre za navidezno nasprotje: njiva je bila kupljena z njegovim denarjem, torej jo je Juda "kupil" na posreden način. V Mt 27,5 beremo, da se je Juda obesil, v Apd 18 pa, da je padel z glavo navzdol in da se mu je razsulo drobovje. Iz tega lahko sklepamo, da je njegovo truplo po obešenju padlo na tla in se pretrgalo ali začelo razpadati. Odvisno, kdaj so ga našli. Gre torej za dve poročili, ki se med sabo dopolnjujeta in si ne nasprotujeta. Juda, ki je kot zadnji omenjen v Apd 1,13, je seveda druga oseba in je  znan tudi pod imenom Tadej. 

Glede izbora Matija in njegove pridružitve dvanajsterim nekateri trdijo, da je tu šlo za nekakšno napako, da so se torej apostoli prenaglili s svojim izborom, saj naj bi bil na to mesto določen Pavel. To ni res vsaj iz treh razlogov. Pavel ni bil priča Jezusovega vstajenja (cf. Lk 24,48),  Jožef Bársaba in Matija pa sta bila  od vsega začetka del širšega kroga učencev (cf. Apd 1,21.22). Po drugi strani Pavel sploh ni bil Jezusov, ampak Gamalielov učenec, kjer se je izučil za poznavalca postave (cf. Apd 22,3). Tretji razlog je ta, da je bilo Pavlovo primarno poslanstvo delo s pogani, čeprav je pri svojem delu prihajal tudi v interakcijo z Judi (cf. Apd 9,15. 22,21).  Primarna naloga ostalih apostolov  je bilo namreč delovanje med Judi. Res je sicer, da Matija pozneje ni več poimensko omenjen v Novi zavezi, toda pri tem nikakor ni edini.

Le zakaj so apostoli, skupaj z Jezusovo materjo Marijo (ki se na tem mestu zadnjikrat pojavi v Novi zavezi) in drugimi samo čakali in molili?   Izvrševali so Jezusovo naročilo ob vnebohodu:   "In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave." (Lk 24,49)  Ta obljuba je na drugem mestu opisana takole: "Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta." (Apd 1,8)  Teh deset dni med vnebohodom in binkoštmi apostoli še niso bili opolnomočeni za oznanjevanje evangelija, nakar se je vse spremenilo. 

Nekdaj plaha in prestrašena skupina učencev je potem pogumno oznanjala po svetu, da je bil  Jezus Kristus usmrčen za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja ter da vsakdo, ki vanj veruje, prejme dar večnega življenja. Ali veruješ  vanj?

Kakor tat ponoči

Jezus pride kakor tat ponoči in vzame tvoj greh, še preden dobiš priložnost, da mu ga ponudiš.

~ Daniel Emery Price

Sprava, križ, krščanstvo

Če odvzamete križ kot dejanje sprave, ste odvzeli krščanstvo. 

~ R. C. Sproul

Vnebohod

KAKO JE BIL KRISTUS POVIŠAN S SVOJIM VNEBOHODOM?

Kristus je bil s svojim vnebohodom povišan  tako, da se je po svojem vstajenju često prikazoval apostolom, se z njimi pogovarjal in jim govoril o stvareh, povezanih z Božjim kraljestvom, jim dal nalogo, da oznanjajo evangelij vsem narodom, štirideseti dan po vstajenju pa je v naši človeški naravi in kot naša glava zmagujoč nad sovražniki vidno odšel v najvišja nebesa, kjer je prejel darove za ljudi, da bi povzdignil naša hrepenenja tja gor in nam pripravil prostor, kjer je on sam in kjer bo ostal do svojega drugega prihoda ob koncu sveta. 

Apd 1,2.3. Mt 28,19.20. Heb 6,20. Ef 4,8. Apd 1,9-11. Ef 4,10. Ps 68,19. Kol 3,1.2. Jn 14,3. Apd 3,21. 

Vir: Westminstrski Veliki katekizem, 53. vprašanje. 

Kdo je nevarnejši

Zapeljevalci so za cerkev nevarnejši kot preganjalci. 

- Matthew Henry

Kaj mora razumeti vsak človek?

Dve stvari,  ki bi ju moralo na vsak način razumeti sleherno človeško bitje, sta Božja svetost in človekova grešnost. 

~ R. C. Sproul 

Življenje v telesu

Apostolsko pričevanje ni  eskapistično sporočilo, po katerem bi se odrešenje kristjanov uresničilo z opustitvijo telesnega življenja. 

~ John W. Hoyum

Boga je treba poslušati, ne svet

 Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki duhovnik jih je zasliševal: 28 "Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!" 29 Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! 30 Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. 31 Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpuščanje grehov. 32 In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni." 33 Ko so to slišali, so se razsrdili in jih hoteli pobiti. 34 Toda v zboru je vstal farizej z imenom Gamáliel, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled. Vêlel je, naj apostole za nekaj časa pošljejo ven. 35 Nato je spregovoril: 38 "[R]oke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; 39 če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu." Poslušali so njegov nasvet. 40 Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. 41 In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena. 42 Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu.     (Apd 5,27-35a. 38b-42)

Jezus Kristus je bil semeion antilegomenon (znamenje nasprotovanja) v svojem času in je to še danes (cf. Lk 2,24). Enako je z evangelijem, po katerem prihaja odrešenje: kot so ga mnogi  zavračali pred dva tisoč leti, tako ga tudi danes mnogi zavračajo. Judovske verske voditelje je motilo, da so Jezusovi apostoli oznanjali evangelij, še posebej pa jim je šlo na živce, da so ga oznanjali v tempeljskih prostorih, zato so jih poklicali pred svoj véliki zbor ali sanhedrin, ki ga je sestavljalo kakšnih sedemdeset mož, v njem pa so bili tako predstavniki saducejev kot farizejev. 

 Peter in drugi apostoli so v svojih javnih nastopih člane sanhedrina večkrat  okrivili za Jezusovo smrt, kar so lahko slišali mnogi ljudje. To je  zbodlo vélikega duhovnika, zato je očital apostolom, da hočejo priklicati na véliki zbor Jezusovo kri. Toda Peter in ostali apostoli se niso vdali. Povedali so tisto, kar tako svet kot velik del sodobne vidne cerkve nočeta slišati, torej, da se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. To so argumentirali s konkretnimi dejstvi (Jezusova smrt in vstajenje), ki jim člani sanhedrina niso mogli oporekati, lahko so jih samo po svoje interpretirali. Ker je nasprotnikom zmanjkalo argumentov, so hoteli apostole preprosto pobiti. Zadevo je rešil rabin Gamaliel, ki je bil Pavlov učitelj in po vsej verjetnosti vnuk rabina Hilela, ki je bil vodja ene od dveh judovskih pravnih šol. Le-ta je bila prizanesljivejša od druge, Šamajeve. Kakorkoli, Gamaliel, ki je predstavljal farizejsko manjšino v sanhedrinu, je imel precejšen vpliv. Predlagal je, naj apostole pustijo pri miru, ker bo njihovo delo, če ni od Boga, vsekakor propadlo, če pa je od Boga, se mu ne bo moč upirati, zato so Petra in tovariše samo pretepli in jim prepovedali govoriti o Jezusovem imenu,  toda apostoli so nadaljevali z oznanjevanjem,  cerkev v Jeruzalemu pa je rasla (cf. Apd 6,1).

 Rabin Gamaliel je imel prav, kajti Božjega dela se ne da uničiti. Preganjanja so cerkev po eni strani prizadela, po drugi pa ji prinesla nove ude.  Tertulijanov izrek, v katerem pravi:  "Kri mučencev je seme novih kristjanov," nikakor ni iz trte zvit. Apostoli so bili na začetku deležni samo fizičnega kaznovanja, toda represija nad njimi se je stopnjevala? Zakaj?  Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem, ne glede na to, kako visoko ti ljudje kotirajo na oblastni lestvici. Cerkev pa je rasla. Vsi apostoli, razen Janeza, so na koncu plačali ceno evangelija  z življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. Pa ne le oni, ampak tudi tisoči drugih. Mnogi kristjani tudi danes plačujejo ceno evangelija s svojim življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. 

Temu nasproti je danes bogata zahodna cerkev, ki se je v veliki meri popolnoma zlizala s svetom in podpira vse modne muhe tega sveta, ki so pravzaprav odkrit upor proti Bogu, kakršnega je svet od časov Sodome in Gomore verjetno zelo poredkoma videl. Danes živimo v dobi sprevrženega jezika, ki izraža nekaj čisto drugega, kot je pomenil, še malo nazaj. Strpnost ni več potrpljenje z osebami, s katerimi se ne strinjaš, ampak dolžnost aktivnega pritrjevanja tistemu, kar ti servirajo ljudje, ki se imajo za krono strpnosti. Toda gorje, če se ne strinjaš s temi lažnimi preroki strpnosti! Spol tudi ni več le moški in ženski, ampak je tako rekoč stvar domišljije, ki se proglaša za znanost. Zakonska zveza, kot je definirana v 1Mz 1,28 in 1Mz 2,24, je sedaj razširjena na vse mogoče kombinacije, celo na zakonsko zvezo s samim ali samo sabo. Najde se tudi kakšen doktor družboslovne stroke, ki označi družino  za osnovno celico fašizma. Podobno  označujejo ti doktorji, ki sami sebe smatrajo in razglašajo za cvet  vrhunske tolerance, nasprotovanje pomoru nedolžnih otrok v maternici.  Vse to  protibožje uporništvo danes blagoslavljajo mnogi deli odpadle cerkve, ki je krščanska le še po imenu. 

Vsemu temu navkljub pa prava cerkev še vedno živi in vztraja pri izvirnem nauku ter oznanja postavo in evangelij. Zakaj? Ker se je treba Bogu pokoravati bolj kakor ljudem. Evangelij rešuje, odpadniške cerkve, ki oznanjajo posvetno filozofijo, so samo krste, ki svoje "vernike" hranijo za pekel. Ves sistem pokvarjene religije, zlizan s svetom, postaja del tistega, čemur pravi Biblija véliki Babilon, ki bo nekega dne uničen, o čemer piše apostol Janez in poziva izvoljene, naj ga zapustijo: "Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge  Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba in Bog se je spomnil njegovih krivic." (Raz 18,4.5)  

 Toda resnična "Cerkev živega Boga, steber in opora resnice"  (1Tim 3,15) še vedno stoji, kot je stala v apostolskih časih in še vedno uči, se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem.  To je cerkev, ki priznava, da ni klub popolnih, ampak skupnost grešnikov, odrešena po milosti. Škotski pastor Horatio Bonar, ki je živel v 19. stoletju, je nekoč zapisal: "K Bogu prihajamo s svojimi grehi, saj nimamo nobene lastne stvari, s katero bi lahko prišli predenj." Jezus Kristus poziva vse ljudi: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Na drugem mestu pa povzema vsebino evangelija in pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Mnogi sicer trdijo, da je to premalo in bi radi k temu še kaj dodajali. Toda, kot  že rečeno, Boga je treba poslušati in se mu pokoravati bolj kot ljudem!

Začetek vere

 Bog obljublja: "Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost."  To je pravi začetek resnične vere. Ne zunanja preobrazba, ne obiskovanje cerkve, ne moralnost, ampak novo srce.

~ J. C. Ryle

Slava evangelija

Slava  evangelija  je v tem, da je On, pred katerim moramo biti rešeni, prav tisti, ki nas rešuje.

~ R. C. Sproul

Kdaj moliti?

Mi molimo, kadar ne moremo ničesar več narediti. Jezus hoče, da molimo, preden se sploh česa lotimo.

~ Oswald Chambers

 

Kristus vlada

Vladarske vajeti so v  Kristusovih  rokah. Sovražniki lahko skakljajo gor in dol kot divji konji, da bi poteptali vsakogar, ki jim stoji na poti, toda v njihovih ustih in na njihovih ponosnih vratovih so uzde Previdnosti.

~ John Flavel

Vera - dela

V veri stoji človek v luči Božje milosti. Drugače sploh ne more. Zato ne dobra dela ne ponižnost ne  določajo človekovega odnosa z Bogom, temveč tako dela kot prava ponižnost sledijo iz vere, kakor zraste dober sad na dobrem drevesu.

~ Martin Luther 

Iz: Martin Luther, Izbrani spisi, Nova revija, Ljubljana 2001. S. 165.

Pred grehom in po njem

Preden grešimo, je Satan parazit. Ko smo grešili, postane tiran. 

~ Thomas Brooks

 

Vedno sveža zapoved

Ljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki jo imate že od začetka. In stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. 8 Pa vendar vam pišem novo zapoved, namreč to, kar je resnično v njem in v vas: tema izginja in resnična luč že sveti. 9 Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. 10 Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja. 11 Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema zaslepila oči.

12 Pišem vam, otroci,

    ker so vam zaradi njegovega imena odpuščeni grehi.

13 Pišem vam, očetje, 

    ker ste spoznali njega, ki je od začetka.

Pišem vam, mladi, 

    ker ste premagali hudiča.

14 Vam, otroci, sem pisal, 

    ker ste spoznali Očeta.

Vam, očetje, sem pisal, 

    ker ste spoznali tistega, ki je od začetka.

Vam, mladi, sem pisal, 

    ker ste močni 

    in je Božja beseda v vas 

        in ste premagali hudiča.

15 Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, 16 kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta. 17 Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj. 

(1Jn 2,7-17)

Zgornji odlomek lahko razdelimo na tri dele: prvi del je od 1Jn 2,7-11, drugi del predstavljajo vrstice od 12. do 14., tretji pa vrstice od 15. - 17. 

Zapoved ljubezni je nekakšen evergreen, je hkrati stara in nova. Stara je zato, ker jo najdemo že v Svetem pismu Stare zaveze, kjer ni bila preveč izpostavljena. Del nje se nahaja v 5Mz 6,5: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo!" drugi pa v 3Mz 19,18: "[L]jubi svojega bližnjega kakor samega sebe."  Stara je tudi zato, ker sega že na sam začetek krščanske dobe, saj jo je posebej izpostavil  naš Gospod Jezus Kristus, ko je začel učiti. Nova pa je zato, ker se nenehno obnavlja v dejanjih ljubezni, ki imajo svoj izvir v Kristusu, iz katerega prehaja v njegove učence. Zato lahko rečemo, da je vedno sveža. Ljubezen pripada kraljestvu luči, ki premaguje kraljestvo teme, ki je svet sovraštva. V tem odlomku  Janez posebej izpostavlja ljubezen do bratov (in sester) v krščanskem občestvu. To je zapoved, o kateri je naš Gospod govoril na večer pred svojim trpljenjem, oziroma pri zadnji večerji  (cff. Jn 13,34.35. 15,17. 17,26). Apostol Janez je, tako kot Jezus, opozoril na ostro ločnico med krščanskim občestvom in sovraštvom, ki vlada "tam zunaj" (cf. Jn 15,18 ss). 

 V drugem delu Janez govori trem skupinam ljudi, pri čemer gre najverjetneje za eno samo skupino, ki nastopa v treh različnih vlogah. Krščansko občestvo najprej nagovarja kot otroke, saj so bili, ko so bili njihovi grehi odpuščeni, sprejeti, oziroma posvojeni v družino Boga Očeta. Grehi so jim bili odpuščeni v Jezusovem imenu, katerega moč ima osrednje mesto v oznanjevanju zgodnje krščanske cerkve (cff. Jn 17,11.12. Apd 2,38. 3,6. 4,12. Flp 2,9.10), pa tudi cerkve vse do danes. V nadaljevanju jih nagovarja kot očete, kajti njihovo poznavanje Boga v Jezusu Kristusu jim daje zmožnost, da prenašajo to spoznanje na naslednje rodove. Pravi jim tudi "mladi", saj je šlo pri njihovi odločilni zavrnitvi Hudobnega za zmago,  podobno Jezusovi zmagi nad skušnjavcem v puščavi, na začetku javnega delovanja našega Gospoda (cf. Mt 4,1-11).

V tretjem delu našega odlomka spodbuja Janez verne, naj ne ljubijo sveta, kajti svet je minljiv. Pa ne le to. V svojem evangeliju in pismih  označuje  z izrazom svet celoten sistem uporništva in napuha, ki si prizadeva izriniti Boga in njegovo vladavino. To je sistem, ki ni od Očeta in ga je Bog  že davno določil za obsodbo ter uničenje. Tisti, ki niso del tega svetovnega sistema, oziroma niso od sveta, sprejemajo  od Jezusa Očetovo besedo, njihov pozitivni odgovor na Božji klic pa dokazuje, da so izvoljeni za odrešenje in večno življenje. 

Izpolnjevanje zapovedi ljubezni je nekaj, kar mora biti posebej izpostavljeno v slehernem  krščanskem občestvu,  pa ne le zato, ker je tako zapovedano, ampak predvsem zato, ker je Jezus rekel: "Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen." (Jn 13,35) To je krščanski ideal, temu se bližajmo! Ne zato, da bi se odrešili, ampak ker nas je Jezus odrešil: bil je usmrčen za naše grehe in je vstal od mrtvih zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Kdor se zanaša nanj, ima večno življenje. 

Lažna prijaznost

Prijazni pridigar, ki ne opozarja na realnost pekla, izdaja s poljubom Božjega Sina.

~ Ray Comfort 

Delu čast

Ni dela, naj bo še tako neugledno ali umazano, ki pred Bogom ne bi sijalo.

~ Jean Calvin

 

Božja izvolitev

Božja  izvolitev ni odvisna niti od naših del niti od naše vere, ampak izhaja iz njegove večne modrosti, dobrote in usmiljenja.  

~ John Knox 

Ali Bog pomaga tistim, ki si sami pomagajo?

Razglašati, da Bog pomaga tistim, ki si sami pomagajo, je zanikanje ene najdragocenejših resnic, ki jih uči Sveto pismo (res je, edino Sveto pismo), to je, da Bog pomaga tistim, ki si niso zmožni sami pomagati in poskušajo vselej znova in znova, pa jim vsakič spodleti.

~ A. W. Pink

Zedinjenost s Kristusom

Kristus in vernik nista dva, ampak eden. 

~ William Lyford

Milost

Milost je po definiciji nezaslužena Božja naklonjenost; če je torej nezaslužena, potem je nihče ne more zahtevati zase kot svojo neodtujljivo pravico. Če je milost nepriborjena in nezaslužena, potem ni nihče do nje upravičen. Če je milost dar, potem je nihče ne more zahtevati. Ker je torej odrešenje po milosti, torej brezplačen Božji dar, zato ga lahko On podeli, komur hoče. In ker je odrešenje po milosti, zato ni niti največji grešnik izven dosega Božjega usmiljenja. Ker je odrešenje po milosti, je izključen sleherni razlog za ponašanje, vsa slava pa pripada Bogu.   

~ A. W. Pink

Prerojeni za živo upanje

Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, 4 za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, 5 katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. 6 Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, 7 da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. 8 Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, 9 ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš. 

10 To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. 11 Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju. 12 Njim je bilo razodeto, da niso služili sebi, ampak vam, v tem, kar so vam zdaj sporočili tisti, ki so vam po Svetem Duhu, poslanem iz nebes, oznanili evangelij. In to so stvari, v katere želijo pogledati angeli.

 (1Pt 1,3-12)

Vsi tisti, ki so postavili svoje zaupanje v Kristusa, slavijo Boga zaradi odrešenja, ki ga je On obljubil in živijo svoje vsakdanje življenje na temelju tega odrešenja. 

Apostol Peter začenja pričujoči odlomek s slavljenjem Boga, ki je dal vernim novo življenje in jim zagotavlja prihodnjo slavo. Odrešenje je v celoti Božji dar, ki prihaja v nas od zunaj, od Boga.  Bog je obenem iniciator in izvajalec posameznikovega odrešenja. Peter povezuje kristjanov preporod s Kristusovim vstajenjem od mrtvih, saj smo po njem prerojeni za živo upanje. Upanje v bibličnem kontekstu ne pomeni zgolj nekakšnih nejasnih  želja, ampak zaupno pričakovanje prihodnjega blagoslova, ki je utemeljeno na izvršenih dejstvih in Božjih obljubah (cf. 1Pt 1,3). Kristusovo vstajenje je izvršeno dejstvo, in Božje obljube so zanesljive. To upanje je v nadaljevanju opisano kot dediščina. Ta izraz pomeni v Stari zavezi obljubljeno deželo, namenjeno izraelskemu ljudstvu. Toda dediščina, omenjena  v Stari zavezi,  je le  predpodoba večje in neveneče, oziroma nepropadljive dediščine, ki je za verne pripravljena v nebesih (cf. ibid. v. 4). Odrešitev (cf.v.5)  pomeni v tem kontekstu opis dediščine in upanja iz predhodnih vrstic. Peter usmerja misli vernih k tistemu, kar se bo razodelo v poslednjem času. Verni bodo zagotovo dosegli odrešitev, saj jih bo Bog s svojo močjo varoval, da bodo do konca vztrajali v veri. Ko Bog rešuje, tedaj zares in dokončno rešuje.

V nadaljevanju (cf. vv. 6-7) sv. Peter ne skriva dejstva, da bo veselje, ki ga uživajo kristjani zavoljo odrešenja, pomešano s preizkušnjami. Kakor uporabljajo ljudje ogenj, da bi z njegovo pomočjo prečistili žlahtne kovine, tako uporablja Bog preizkušnje, da bi se pri nas izkazala pristna vera.  Toda preizkušnje so začasne in se ne morejo primerjati s prihodnjo slavo v večnosti, ki je končni cilj preizkušenj. 

Veselje (cf. vv. 8-9) pa nam ni namenjeno le v prihodnosti, v kateri se bo Jezus jasno in popolnoma razodel kot Odrešenik vernih, ampak smo ga kristjani deležni že tukaj in zdaj. Že na tem svetu namreč verujemo v Gospoda, ga ljubimo in se v njem veselimo v neizrekljivem in poveličanem veselju. Torej že tukaj in zdaj v veliki meri uživamo predokus odrešenja, ki bo doživelo svoj končni finale ob Gospodovem drugem prihodu. 

Kar so videli starozavezni preroki, je bila le nejasna senca prihodnjih stvari (vv. 10-11). Niso torej razločno videli tega, o čemer so prerokovali, a so kljub temu napovedali Kristusovo trpljenje in temu sledeče poveličanje. Pri njihovem delu jih je navdihoval Sveti Duh in govoril skozi  nje.

Kristjani smo prejeli osupljive blagoslove, saj starozavezni preroki niso služili sebi, ampak nam, novozaveznim vernikom (cf. v. 12). Celo angeli bi radi v polnosti razumeli te stvari, kot so bile dovršene. Mi smo tisti, ki nam je bil jasno in v polnosti oznanjen evangelij odrešenja.  Evangelij pa nam pravi, da je bil Jezus Kristus predan v smrt za naše grehe in je s svojim vstajenjem dokazal, da je popoln Odrešenik, po katerem prejme grešnik popolno opravičenje.

Jezusu pripada vsa slava na veke!

Najpogostejši predmet jeze danes

Sodobnih ljudi nobena stvar ne jezi bolj kot svetopisemska resnica.  

~ Toby Longsdon

Mi, greh in križ

Jasneje ko vidimo strahoto greha, bolj bomo cenili križ.

- D. A. Carson

Popolna predanost

Ni bedak oni, ki preda tisto, česar ne more obdržati, da bi dobil tisto,  česar ne more izgubiti.

~ Jim Elliot, misijonar in mučenec 

 

Edino resnično življenje

To življenje, edino resnično življenje, je  popolnoma usmerjeno izven nas samih: Kristus opravičuje. Kristus odpušča. Kristus osvobaja. Kristus živi zame in me oživlja.

~ Matthew C. Harrison

 

Vloga križev in težav

Bog nam ne pošilja križev, da bi nas okrepil. Ravno nasprotno. Ti nas oslabijo in ubijejo, zato da ne bi živeli in iskali moči v sebi, ampak edino v Kristusu. 

~ Chad Bird

Bogoljubnim vse služi v dobro

"Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu."  (Rim 8,28)

Rim 8,28 je eno najbolj ohrabrujočih besedil v vsem Svetem pismu. Verniku zagotavlja, da so vse "tragedije" v končni fazi blagoslovi. Ne govori, da je vse, kar se pripeti, samo po sebi dobro, ampak da Bog v vsem in skozi vse, kar se nam pripeti, deluje v naše dobro. To tudi trdno temelji na njegovem večnem načrtu za njegovo ljudstvo. 

~ R. C. Sproul

Naš zagovornik

 Otroci moji, to vam pišem zato, da ne bi grešili! Če pa že kdo stori greh, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega. 2 On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet. 3 Da smo ga spoznali, spoznavamo po tem, če se držimo njegovih zapovedi. 4 Kdor pravi: "Poznam ga," pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. 5 V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna. Po tem spoznavamo, da smo v njem. 6 Kdor pravi, da ostaja v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on. 

                                                                                                                                           (1Jn 2,1-6)

 Odpuščanje grehov, ki smo ga deležni po Kristusu, ne odpravlja naših dolžnosti do izpolnjevanja Božjih zapovedi. Poznati Jezusa Kristusa pomeni tudi prizadevati si biti njemu podoben. Biblični izraz "poznati nekoga" je več kot le bežno poznavanje, saj vključuje ljubezen in tesno vez s to osebo. Kristjan je tesno povezan s svojim Gospodom.

 V takšno osebno poznavanje Jezusa Kristusa je vključeno tudi to, da se držimo njegovih zapovedi, oziroma njegove besede. Rezultat takega poznavanju Kristusa je popolna ljubezen v posamezniku; ta nas sicer ne naredi  brezgrešne, ampak  je  vtisnjena v tistih, ki po njej živijo. Kdor koli si domišlja, da je od Boga prejel odpuščanje, a zavrača dar poslušnosti v ljubezni kot nepotreben, je po besedah apostola lažnivec. Takšna oseba si je  za odrešenika izdelala ponarejenega "kristusa", ki je brezbrižen do pravičnosti. Poslušnost zapovedim nas ne opravičuje pred Bogom, je pa zunanji dokaz, da smo na novo rojeni. Ne smemo si tudi domišljati, da nam bo na tej strani večnosti uspelo stoodstotno živeti po zapovedih. 

 V našem odlomku apostol Janez sicer opominja kristjane k poslušnosti zapovedim, a se obenem zaveda, da je v nas še vedno prisotna stara grešna narava. Zato nas spodbuja, da se ne oziramo toliko vase, ampak se obrnemo na našega nebeškega odvetnika Jezusa Kristusa, ki je s svojo popolno žrtvijo na križu dosegel spravo med Bogom in izvoljenimi z vsega sveta. Njegova žrtev ne potrebuje nobenega dopolnila ali dodatka. On nas zagovarja pred Bogom nebeškim Očetom, zato se lahko po njem  ob vsakem času bližamo Božjemu prestolu. Zatorej "uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere." (Heb 12,2)  Kristjani se gremo prevečkrat introspekcijo in vrtamo po svoji notranjosti, namesto da bi svoj pogled osredotočili  na našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Naše odrešenje ni v nas, ampak izven nas, v Kristusu!  

Zato ob vsakem času pristopajmo k prestolu milosti, kjer nas čaka pomoč! Naš Gospod je bil usmrčen za naše grehe in je s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik.  Jezus je naš popolni odvetnik in zagovornik. Njemu slava na veke! 

Polikarpove besede pred mučeniško smrtjo

"Šestinosemdeset let mu služim in ni mi storil nič žalega.  Kako morem prekleti svojega kralja, ki me je odrešil?"

~ Sv. Polikarp Smirnski

Fr. Ks. Lukman, Kristusovi pričevalci, Martyres Christi. Šestintrideset poročil o mučencih prvih stoletij. Mohorjeva družba, Celje 1983. S. 57. 

Pravi duhovni Izrael

Kajti  resnični duhovni Izrael ter potomci Jude, Jakoba, Izaka in Abrahama [...] smo mi, ki smo bili  privedeni k Bogu po tem križanem  Kristusu. 

~ Justin Mučenec

Avtoriteta Nikejske veroizpovedi

Nikejska veroizpoved nima večje avtoritete kot Sveto pismo. Ima pa večjo avtoriteto kot vi ali jaz. 

~ Steve Meister

Cilj Božje vzgoje

Cilj Božje vzgoje ni, da bi nas kaznoval, ampak preobrazil.

~ Jerry Bridges

Sekularizem umira. Kaj sledi?

Se evropska kultura premika iz post-krščanske v post-sekularno? Tema pogovora je kolaps sekularizma, ki se podira pod težo svoje lastne praznine in duhovnega vakuuma, ki ga je ustvaril. Kakšna je tu priložnost za krščanstvo? 

O tem govori švedski evangeličanski pastor Magnus Persson v pogovoru z Bobom Hillerjem in Michaelom Hortonom.

Vstali Zveličar gradi svojo cerkev

Mnogi glasovi zunaj in znotraj cerkve govorijo o njeni neizogibni smrti. A vendar bi ob pisanju te knjige najraje zaklical: "Naj živi cerkev!"  Kaj je tisto, kar zagotavlja cerkvi, da bo še naprej živela? To je sam Gospod cerkve, od mrtvih vstali Jezus Kristus, ki živi in kraljuje v večnosti. 

~ Magnus Persson

Iz: Magnus Persson, Reclaiming The Reformation, Christ for you in community. New Reformation Publications, Irvine, CA 2021. S. XII. 

Odrešenik, ki je prišel v mesu

 Silno sem se razveselil, ko sem izvedel, da nekateri izmed tvojih otrok živijo po resnici, kakor smo dobili zapoved od Očeta. 5 Zdaj pa, gospa, te prosim, vendar ne, kakor bi ti pisal novo zapoved, ampak tisto, ki jo imamo od začetka: Ljubimo se med seboj! 6 Ljubezen je to, da živimo po njegovih zapovedih. Zapoved – to ste slišali že od začetka – pa je to, da naj živimo v ljubezni. 

7 V svet je namreč odšlo veliko zapeljevalcev. Ti ne priznavajo, da je Jezus Kristus prišel v mesu. Tak je zapeljevalec in antikrist. 8 Glejte nase, da ne uničite, kar smo naredili, ampak dobite polno plačilo. 9 Kdor gre naprej in ne ostaja v Kristusovem nauku, nima Boga; kdor pa ostaja v nauku, ima Očeta in Sina. 10 Če kdo pride k vam, pa ne prinaša tega nauka, ga nikar ne sprejemajte v hišo in ga ne pozdravljajte. 11 Kdor ga pozdravi, je namreč soudeležen pri njegovih hudobnih delih.

(2Jn 1,4-11)

Zgornji odlomek je vzet iz enega od najkrajših bibličnih spisov, 2. Janezovega pisma. Pismo je bilo prvotno namenjeno neki krajevni cerkvi, v kateri so se pojavile določene sumljive stvari. Izraz gospa v 5. vrstici torej v našem primeru ne predstavlja neke osebe ženskega spola, ampak nam neznano cerkveno občestvo in njegove člane. 

V cerkev so se že od vsega začetka vtihotapljali ljudje, ki so vanjo prinašali različne nauke, ki jih po navadi označujemo s skupnim imenom gnoza. Eden od teh naukov je doketizem, ki trdi, da Jezus ni prišel na ta svet v telesu, ampak da je imel samo navidezno telo. Proti temu nauku je nastopal apostol Janez. 

V prvem delu našega odlomka (vv. 4-6) izraža apostol  veselje, ker  nekateri člani občestva živijo v skladu z resnico, kot jo je razodel nebeški Oče in jih spodbuja k medsebojni ljubezni. Zapoved medsebojne ljubezni ni (bila) nekaj  novega, ampak je (bila) hkrati stara in nova. Stara je zato, ker jo je oznanjal naš Gospod, nova pa zato, ker se nenehno uveljavlja, oziroma uporablja. V naslednji, 7. vrstici pa preide Janez na zapeljevalce, ki so prinašali krivi nauk doketizma, ki taji, da je prišel Kristus v mesu. Še več, te zapeljevalce imenuje antikristi. 

Ko se je naš Gospod po svojem vstajenju prikazal apostolom, se ni prikazal kot kakšen duh z eteričnim telescem, ampak kot polnokrvni človek iz mesa in kosti. Apostolom je rekel: Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. "Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz." (Lk 24 29,39) V nadaljevanju je celo pojedel košček pečene ribe (ibid. vv. 41-43).  Čez teden dni je spodbudil nejevernega Tomaža: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27) Na zapis Reformirane strani na Facebooku na veliki petek je nekdo pripomnil: "Ste še vi začeli blebetati neumnosti. Začnite brati Janezeve evangelije Jakoba Lorberja." Priznam, da še nisem imel čast brati Lorberjevih osebnih razodetij, kolikor pa sem slišal, gre tudi pri njih za neko vrsto gnoze, podobno kot pozneje pri Gabrieli Wittek, ki je ustanovila psevdokrščansko sekto Univerzalno življenje. So stvari, ki se vlečejo že toliko časa, kot obstaja krščanstvo. Nobena herezija ni nastala šele danes ali včeraj. Zakaj doketisti in drugi gnostiki ne verjamejo, da je imel Kristus normalno fizično telo? Ti ljudje so pod vplivom neoplatonizma in so prepričani, da je materija, z njo vred pa seveda tudi telo,  nekaj slabega, duh pa da je dober. Zato pač Kristus ne bi smel imeti materialnega telesa. Zato piše Janez na začetku svojega 1. pisma: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja." (1Jn 1,1) V prologu k svojemu evangeliju pa pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami." (Jn 1,14) Tu ni nobenega platonizma, ne starega ne novega. Jezusa se je dalo slišati, videti opazovati in otipati. Ni (bil) neka eterična prikazen, ampak pravi Bog in pravi človek iz mesa in krvi. Da, zmožen je bil celo jesti. Materialni svet je namreč sam po sebi dober, kar nam potrjuje tudi Biblija, ko govori o stvarjenju: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro." (1Mz 1,31)

Pod antikristom si danes velikokrat predstavljamo bitje iz 13. poglavja Razodetja, ki nosi število šeststo šestinšestdeset. Sam izraz antikrist pomeni nekoga, ki je proti Kristusu, lahko pa tudi nekoga, ki se postavi na mesto Kristusa. Kakorkoli, kot sem že omenil,  pravi Janez doketistom antikristi (v. 7). Zato opominja verne, naj jih ne poslušajo in ne porušijo tistega, kar so zvesti oznanjevalci evangelija zgradili. (v.8) Tisti namreč, ki ne vztrajajo v zdravem nauku, tudi nimajo Boga. (v. 9)

Vrstici 9 in 10 sta v ostrem nasprotju s tistim, kar smo prebrali v vrsticah 4 do 6. Cerkev je dolžna poslušati tiste, ki izpovedujejo in prinašajo resničen nauk ter živeti v bratski ljubezni.  Izogibati pa se mora oznanjevalcev krivih naukov, kakršni so bili med drugim doketisti. Ti in drugi gnostiki so cerkvi povzročali velike težave. Utelešenje Božjega Sina je bilo nujno potrebno za naše odrešenje, kajti duha ne moreš križati, duh tudi ne more umreti, da bi lahko vstal od mrtvih. Gnostične skupine so sicer govorile (in še govorijo) o nekakšnem kristusu, ki pa ni Kristus, kot je razodet v evangelijih in apostolskih spisih. Zato je lahko druženje s prinašalci takih naukov škodljivo in pogubno, kar je veljalo še posebej za Janezov čas, ko so šele nastajali novozavezni spisi, poleg tega pa je bilo dosti vernih nepismenih, kopij teh spisov pa tudi ni bilo na razpolago dovolj za vse.

Ob koncu naj navedem še nekaj odlomkov, ki poudarjajo dejstvo, da Jezus ni bil neka prikazen, ampak Bog, ki se je učlovečil in nase privzel meso:
"On je bil razodet v mesu." (1Tim 3,16)
"Ker je Kristus trpel v mesu..." (1Pt 4,1)
"Božjega duha spoznavate po tem: vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga." (1Jn 4,2)

Za zaključek pa še misel, ki je lep povzetek evangelija: Jezus Kristus "je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Bog naj da vsem trdno zaupanje v Kristusa in v njegovo dovršeno delo!