Prava modrost

Kdo med vami je moder in razumen? Z lepim življenjem naj pokaže svoja dela v krotkosti modrosti. 14 Če pa imate v srcu grenko nevoščljivost in prepirljivost, se nikar ne hvalíte in ne lažite proti resnici. 15 Ta modrost ne prihaja od zgoraj, temveč je zemska, duševna, demonska. 16 Kjer sta namreč nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo. 17 Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine. 18 In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir.  (Jak 3,13-18)

Jakob je bil v prvi vrsti zelo praktičen človek. Tistim, ki so se zanašali le na vero, pa te vere niso potrjevali s svojimi deli, je rekel, da je vera brez del mrtva (cf. Jk 2,26). V zgornjem odlomku pa je pokazal, da se prava modrost odraža skozi pobožno življenje. 

Za Jakoba modrost ne pomeni le nekaj čisto intelektualnega, ampak tudi nekaj, kar se na zunaj odraža v človekovem obnašanju. Krotkost je bila za Grke znak šibkosti, toda Jezus jo je povzdignil v kardinalno krepost (cf. Mt 5,5). Krotkost ne izhaja iz strahopetnosti ali pasivnosti, ampak iz zaupanja v Boga, zato je popolnoma prosta bolestnega samodokazovanja. 

Grenka nevoščljivost in prepirljivost sta v popolnem nasprotju z resnično modrostjo, za katero je značilna krotkost. Vodita namreč v delitve in strankarstvo, preko česar si hočejo posamezniki zagotoviti vodstvo in prestiž. Te vrste modrost je zemska, duševna in demonska, kot piše v 15. vrstici. Zaporedje pridevnikov ni naključno, saj si sledijo od slabega k najslabšemu. Gre za vedenje, ki je posvetnjaško, čutno in nasprotno od duhovnega in ima izvor v kozmičnih silah teme. Posledici takšne satansko gnane  "modrosti" sta prepir in zlo. V sodobnem svetu je tega ogromno, za kar verjetno ne potrebujem dokazov,  saj nas mediji s tem vsak dan bombardirajo. 

Tej vrsti "modrosti" Jakob zoperstavlja modrost, ki je od zgoraj, ki ustvarja karakterne lastnosti, kakršne si  vsi želimo. Primarna krepost je tu čistost. Sledi miroljubnost, ki je popolno nasprotje prepirljivosti in neredu, ki ga slednji prinaša. Prizanesljivost je  krepost, s katero kažemo spoštovanje do občutkov drugih. Imamo dve ušesi in samo ena usta, kar pomeni, da je prav, da smo dovzetni do tistega, kar nam povedo drugi. Modra oseba ne skopari z usmiljenjem, ampak v obilju izkazuje usmiljenje. Je tudi nepristranska in iskrena, ne dela razlik in ne zavaja. Sad vsega tega je mir. 

Vse to je videti  lepo in idealno, tako da je že skregano z resničnim življenjem.Tega se je zagotovo zavedal tudi apostol Jakob, ko je pisal svoje pismo. Zato nas na drugem mestu spodbuja:  "Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo. Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava." (Jak 1,5.6). Modrost pač ne pade iz nebes kot zrela hruška, ampak je treba zanjo prositi. Vsakič znova. In pri tem seveda verovati.

Božji ideal je bil vedno popolnost, cerkev pa je, kakorkoli obrnemo, samo skupnost opravičenih grešnikov. Zato je kesanje vsakdanji pojav v življenju kristjana. Sv. Janez piše: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9) Ob vseh  padcih in neuspehih, pa tudi uspehih, si moramo vsakič znova  oznaniti evangelij, v katerem naš Gospod pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Dejstvo je, da je Jezus tisti, ki rešuje!

Veliki šmaren

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja na spletni strani Slovenske škofovske konference ne najdemo nič posebnega novega, razen datuma, ampak le trditve, ki se tam pojavljajo skozi vsa leta, odkar obstaja njihova spletna stran, ali vsaj, odkar jo spremljam. Zato tudi jaz ne bom na tem mestu napisal ničesar novega. Pripoved o Marijinem vnebovzetju pač ne gre skozi sito sola Scriptura, pa tudi skozi sito cerkvenih očetov prvih stoletij ne. Evzebij, na primer,  v svoji Cerkveni zgodovini, ki sega nekako do Konstantinovega časa, tega ne omenja, pa bi moral, če bi cerkev to tedaj res tako pridno in vneto  verovala, kot pravi Rim.  Pa si še enkrat malo podrobneje poglejmo to stvar.

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo po vsej verjetnosti odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kako naj bi točno odgovorili.  

Pa si poglejmo, kaj govori o tem prazniku in njegovi zgodovini spletna stran slovenske škofovske konference! 

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega. 

 Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta po vsej verjetnosti prišel do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in naokoli krožila dva spisa,  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je  za  dogmo rimske cerkve  proglasil Pij XII. leta 1950. S stališča dogme  o papeški nezmotnosti iz leta 1870 se poraja vprašanje, kdo od teh se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII.  Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje nekatere spise, a v resnici  ni povsem jasno, ali je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. Glede tega torej zgodovina ni na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh posebna značilnost rimske in še nekaterih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." Res je, Jezus Kristus je v njej glavna oseba. 

Dolžnost cerkve

Cerkev je dolžna ohranjati, razlagati, razumeti in braniti od Boga zaupano resnico.

~ Herman Bavinck

Calvin o branju Svetega pisma

Branje Svetega pisma je tisto, kar nam daje rast v pobožnosti in svetem življenju. Zato si moramo prizadevati, da bi se naučili, kar smo prejeli v Pismu. 

~ Jean Calvin

Izvolitev - delo milosti

Božja milost ne najde človeka, ki bi bil vreden, da bi bil izvoljen, ampak takega naredi.

~ Sv. Avguštin

Priprava na cilj

Nebesa si pridobiš ali izgubiš na zemlji. Posest je tam, priprava nanjo pa tukaj. 

~ Richard Baxter

Ko te vest vznemirja

Če se hočeš pomiriti, ko te tvoja vest vznemirja, ali ko si v hudi stiski. takrat ti ni treba storiti nič drugega, kot da se v veri okleneš Kristusa in rečeš: "Verujem v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je zame trpel, bil križan in umrl. V njegovih ranah in smrti vidim svoj greh. V njegovem vstajenju vidim zmago nad grehom, smrtjo in hudičem. V njem vidim tudi pravičnost in večno življenje. Videti in slišati nočem ničesar, razen njega." To je resnična vera v Kristusa in pravi način verovanja. 

- Martin Luther

Lažni učitelji in prava pobožnost

To úči in priporočaj. 3 Če kdo uči drugačen nauk in se ne približuje zdravim besedam, namreč besedam našega Gospoda Jezusa Kristusa, in res pobožnemu nauku, 4 je domišljav in ničesar ne razume. Še več, tak boleha za razpravljanji in pričkanji za besedo. Iz tega pa izvirajo nevoščljivost, prepir, kletve in zlobna sumničenja, 5 prerekanje ljudi, ki so v umu pokvarjeni in oropani resnice ter mislijo, da je pobožnost le vir dobička. 6 Res je prava pobožnost velik dobiček, a le za tistega, ki je zadovoljen z najnujnejšim. 7 Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti. 8 Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko. 9 Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje. 10 Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.  (1Tim 6, 2b-10)

Pričujoči odlomek sodi v zaključni del Pavlovega Prvega pisma Timoteju. Ta del je podoben  uvodnemu delu omenjenega pisma (cf. 1Tim 1,3-10. 20.21), v katerem apostol ravno tako opozarja naslovnika, naj bo pozoren na lažne učitelje. 

Vrstica 1Tim 6,2b se nanaša na predhodno vsebino pisma. Nekateri menijo, da je imel Pavel tu v mislih vsebino od 5,1-6,2a, drugi pa, da celotno predhodno vsebino pisma. Zdravi nauk, o katerem je govora v 1Tim 6,3 je v kontrastu z naukom lažnih učiteljev.  V cerkvi ni nikoli primanjkovalo lažnih učiteljev, enako je danes. Bojim se, da jih je danes najmanj toliko, kot jih je bilo poprej skozi celotno  zgodovino cerkve. Pri tem igra posebno vlogo sla po dobičku, ki jo Pavel označuje kot korenino vsega zla (cf. v. 6). Iz zgodovine se najbrž spomnimo kupčevanja z odpustki, ki so ga izvajali v rimski cerkvi in je sprožilo reformacijsko gibanje. Danes ni nič drugače.  Iz Amerike  pljuska po celem svetu "teologija" zdravja in obilja (bogastva), oziroma health and wealth.  Njeni oznanjevalci, ki so sami velikokrat bajno bogati, trdijo, da Bog hoče, da so kristjani zdravi in bogati. Ti lažni učitelji na vse načine izsesavajo denar  iz ljudi, tudi iz revežev in  s svojim življenjskim slogom dokazujejo resničnost Pavlovih besed, da je zanje pobožnost samo vir dobička in nič več. Oznanjevalci lažnega evangelija, ki pravijo, da potrebuješ za zdravje in bogastvo samo močno vero, so pod obsodbo.   

Kot pravi Pavel v 6.-9. vrstici našega poglavja, je prava pobožnost res velik dobiček, a  drugačne vrste od prejšnjega. Večnostna perspektiva, ki jo ponuja Bog, resničnemu verniku pomaga v boju s privlačnostjo lakomnosti, zato   je lahko povsem zadovoljen že s tem, da ima hrano, obleko in streho nad glavo. Premoženje, bogastvo in denar niso sami po sebi zlo, korenina vsega zla je pohlep po denarju (cf. ibid. v. 10). Ta se lahko na zunaj izraža na dva načina: prvi je, da pohlepnež, ki ima že dovolj in preveč, še kar grabi, drugi pa, da hoče tisti pohlepnež, ki nima, na silo vzeti prvemu, ali pa tistim, ki so prišli ma neoporečen način do premoženja. Greh se da zelo lepo zamaskirati s pravični(šk)imi cilji. To sicer lahko vžge pri ljudeh, pri Bogu pa ne. Ljubezen do denarja je premnoge tako ali drugače odpeljala proč od vere. 

Ničesar nismo prinesli na svet, pa tudi odnesli ne bomo ničesar (cf. ibid. v. 7). Edina stvar, ki nas zanesljivo vse čaka, je smrt. Zato je edino pravo zadovoljstvo, ki nas tudi v najtemnejših okoliščinah, celo v smrti, ne  pusti na cedilu, naš Gospod Jezus Kriatus. On je umrl za naše grehe in nam s svojim vstajenjem zagotavlja, da je popolni in resnični Odrešenik. Kdor vanj zaupa in se popolnoma zanaša nanj, je že tukaj in zdaj deležen predokusa večnega življenja. V njem je, kot pravi pesem, tudi slaboten močan in  revež bogat .

Duša, v katero se naseli Kristus

 Kjer po svojem Duhu prebiva Kristus, od tam izžene Satana, prevzame dušo v posest in jo okrasi s svojimi milostmi, v nas popravi svojo podobo, preda nam svoje življenje in nam daje moč za prenašanje križev.

~ Edward Leigh

Greh

Greh je kozmična izdaja.Greh je izdaja zoper Suverena, ki je popolna čistost. Je dejanje skrajne nehvaležnosti zoper Njega, kateremu dolgujemo vse, zoper Njega samega, ki nam je dal življenje. 

- R. C. Sproul

Svet, svet, svet

Sveto pismo ne pravi: "Bog je ljubezen, ljubezen, ljubezen", niti:  "Bog je milost, milost, milost", ampak mu pravi: "Svet, svet, svet."

~ R. C. Sproul

Ljubezen brez resnice

Cerkev. ki v imenu ljubezni noče obsojati krivih naukov, ni ljubeča, ampak strahopetna. Ljubezen brez resnice ni ljubezen, ampak laskanje. Laskanje pa z nasmehom vodi ljudi naravnost v pekel.

~ Voddie Baucham

 

Kje naj iščemo Kristusa?

Kristusa moramo iskati tam, kjer se je razodel in kjer hoče biti poznan, torej v Besedi, krstu in sveti večerji.

~ Martin Luther

Še o mrtvičenju greha

Mrtvičenje ne pomeni omejevati veselje, ampak odstranjevati tisto, kar nam krade pristno veselje, to je greh.

~ John Owen  

Pavel med filozofi

 Atene so v 1. stoletju po Kr. že izgubile velik del nekdanjega sijaja, a so bile kljub temu še vedno pomembno intelektualno, umetniško in kulturno središče antičnega sveta. Sem so bratje v Kristusu poslali apostola Pavla, ker je prišel v konflikt z Judi iz Makedonije, zlasti s solunskimi. V mestu je čakal na svoja sopotnika ter sodelavca Sila ter Timoteja (cf. Apd 17,14.15).  O kratkotrajnem Pavlovem bivanju v Atenah nam pripoveduje odlomek iz Apostolskih del 17,16-34. 

 Atene so bile v 1. stoletju po Kr. še vedno imenitno mesto,  z mogočnimi kulturnimi spomeniki, kot so templji, kipi, javne zgradbe in podobno. Pavla je ob prihodu v mesto močno prizadelo, ko je videl okrog sebe vso množico malikov (cf. Apd 17,16).  V mestu je obiskal judovsko shodnicoin se na agori ter rimskem forumu pogovarjal z naključnimi mimoidočimi, med katerimi so bili tudi epikurejski in stoiški  filozofi ter jim govoril o Jezusu in o vstajenju mrtvih. Nekateri med njimi so ga ozmerjali za blebetača, drugi obtožili oznanjanja tujih božanstev, tako kot nekoč poprej Sokrata.  Da bi se bolje poučili, so ga odvedli na Areopag, da bi, radovedni kot so bili,  kaj več izvedeli o novih naukih, ki jih je oznanjal.  Danes ne vemo, ali so ga odvedli na dobesedni Aresov grič (Areopag), ali na prostor na agori, kjer je zasedal areopag, kot se je imenovalo sodišče, ali celo morda pred samo sodišče. Kakorkoli že, Pavlu je bilo dano spregovoriti. 

Sv. Pavel je na začetku svojega (za)govora pohvalil pobožnost Atencev (tako je vsaj razumeti), čeprav je imel o poganskih bogovih zelo slabo mnenje, saj nekje pravi: "Kaj hočem reči? Da je kaj to, kar se žrtvuje malikom, ali da je morda malik sam kaj? Nikakor! Povedati hočem, da to, kar žrtvujejo, žrtvujejo demonom in ne Bogu." (1Kor 10,19.20) V nadaljevanju je omenil nek oltar v mestu, ki je bil posvečen neznanemu božanstvu, vendar se ni zaustavil pri neznanem bogu, ampak jim je spregovoril o živem Bogu, Stvarniku vsega, kar obstaja in je bil povsem neznan Pavlovim poslušalcem. 

 Ta Bog je neskončno vzvišen nad poganskimi božanstvi, z vsemi njihovimi muhami in slabostmi, ki so bili predmet čaščenja Atencev. Edino ta Bog si zasluži čaščenje, "... saj ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo (1). Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: '… saj smo po rodu iz njega.' (2)" (Apd 17,27b. 28) Bog ni neka oddaljena resničnost, ampak povsod prisoten. Pavel je na tem mestu citiral dva grška misleca, Epimenidesa s Krete (1) in Aratusa (2). Ker smo Božja stvaritev, ustvarjeni po Božji podobi, Pavel uporablja izraz Božjega rodu; toda kljub temu si ne smemo predstavljati, da je božanstvo podobno nečemu, kar je narejeno iz kovine ali kamna in je delo umetnikovih rok. 

V nadaljevanju pravi, da je Bog zatisnil oči nad časi nevednosti, v kateri so živeli pogani, zdaj pa vse ljudi poziva k spreobrnjenju. Podobno je pred tem govoril poganom v Listri, ki jo je obiskal skupaj z Apolom: "Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota.  In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in vam srca napolnjeval z veseljem." (Apd 14, 15b-17) Do tukaj vse lepo in prav. Dokler se je Pavel zadrževal na področju naravne teologije, ki je v bistvu tudi del filozofije, so ga z zanimanjem poslušali. Konec koncev so tudi nekateri grški filozofi razvili nekakšen koncept boga, ki pa je močno drugačen od judovskega in krščanskega. Nato pa je Pavel izrekel nekaj, kar je bilo za veliko večino njegovih poslušalcev popolnoma nesprejemljivo: "Zakaj  določil je dan (namreč Bog, op. Diz.), ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih." (Apd 17,31) Ko je apostol omenil vstajenje mrtvih, so se nekateri med njimi norčevali, drugi pa rekli, da bi ga o tem poslušali kdaj drugič. Le malo je bilo takih, ki so sprejeli evangelij. Toda bili so tudi taki. 

Apostol Pavel je vsaki ciljni skupini oznanil evangelij na drug način. S pogani ni mogel ravnati enako kot z Judi, ki so imeli Sveto pismo (tisti del, ki mu danes rečemo Stara zaveza) in so bili dobro seznanjeni z Božjimi obljubami. Čeprav ga je v Atenah zelo motila prisotnost mnogih malikov, tega ni očitno izrazil, ampak  povedal, da se Boga ne da upodobiti z materialnimi sredstvi, kar za izobražene Grke niti ni bilo sporno. Pri svoji evangelizaciji je omenil oltar neznanemu bogu in  neznanega  razodel kot znanega Boga.  Na koncu  je požel precej pičel uspeh, dosti slabši kot pozneje v Korintu. Tudi danes ni nič kaj drugače, zato je treba poudariti, da evangelizacija ni odvisna od oznanjevalca, ampak od Boga. Oznanjevalec seje seme Božje besede, Bog pa odloča, kaj in koliko bo od tega zraslo. Bog je suveren. 

Slab argument proti Bogu

Moj argument proti Bogu je bil, češ da je vesolje videti tako kruto in nepravično. Toda od kod mi ideja  o pravičnem in nepravičnem? Človek ne reče, da je neka črta kriva, v kolikor nima določene ideje o ravni črti. 

~C. S. Lewis

 

Zakaj je Jezus prišel na svet

Jezus ni prišel, da bi naredil vtis na množice, ampak da bi umrl za grešnike. 

D. A. Carson

Askeza

Skozi zgodovino so mnogi skušali s svojo lastno močjo omrtvičiti greh. Takšna prizadevanja so temelj sleherne krive vere. Pravo omrtvičenje je moč doseči v odvisnosti od Svetega Duha in ne od človeških naporov. 

~ John Owen

Kdaj bo konec zla?

Šele ko bo Bog dovršil svoje veliko delo milosti in prerodil ter prenovil svoje ljudstvo, tedaj bo nastopilo upanje na konec zlih posledic greha. Sedanji svet mora biti namreč očiščen greha in nastopiti mora Kristusovo večno kraljestvo. Politika, izobraževanje in družbene reforme tega ne morejo narediti. 

~ Ronald Hanko

Ronald Hanko, Doctrine according to Godliness, A Primer of Reformed Doctrine. Reformed Free Publishing Association, Grandville (MI) 2004. S. 112. 

Zakaj ima kristjan vse?

Kristjan bi moral govoriti: "Nimam le dovolj, ampak imam vse." Zakaj  ima vse?  Zato, ker ima Boga, ki je Vse.

~ Jeremiah Burroughs

Milosti se ne da zaslužiti

Tisti, ki hočejo Božjo milost zaslužiti s svojimi lastnimi napori, poskušajo Bogu ugajati z grehi. 

~ Martin Luther

Sužnji greha ali pravičnosti?

 Zaradi šibkosti vašega mesa govorim pač po človeško. Kakor ste torej usužnjili svoje ude nečistosti in nepostavnosti, da bi živeli v nepostavnosti, tako usužnjite svoje ude pravičnosti za posvečenje. 20 Kajti ko ste bili sužnji greha, ste bili svobodni v svojem razmerju do pravičnosti. 21 Toda kakšen sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj je njihov konec smrt. 22 Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje. 23 Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.  (Rim 6,19-23)

Danes imajo ljudje zelo radi izbiro in to bogato izbiro. Smo pač v dobi potrošništva, ki nas očara z množico najrazličnejših izdelkov, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju, še več pa je takih, ki jih ne potrebujemo. Potrošništvo pa se ne nanaša le na izbiro izdelkov, ampak tudi na plejado najrazličnejših idej in ideologij, ki nam jih ponuja svet. 

Naše obdobje je  znano tudi po tem, da ima zelo rado svobodo in to neskončno svobodo. Zato najdemo v svetu mnogo prodajalcev takšne in drugačne svobode. Toda apostol Peter nas opozarja, da bodimo previdni pred takimi, ko pravi: "Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega, čemur podleže." (1Pt 2,19) Mnogi ljudje pravijo: "Svoboden sem, nikomur ne služim in tudi ne bom služil." Pa je res tako?

Sv. Pavel  pravi, da ni tako, pravi pa tudi, da v tem pogledu nimamo  bogate izbire, ampak nadvse skromno. Vsak človek nekomu ali nečemu sužnjuje, česar seveda večina ne prizna, saj tega  ne opazi, ali pa noče priznati. Kot pravi naš odlomek, obstajata v človekovem življenju dve vrsti sužnjevanja, sužnjevanje grehu in sužnjevanje pravičnosti, ali enemu ali drugemu.  Zato govori Pavel glede tega: "Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost." (Rim 6,16) Tretje možnosti ni. Na razpolago ni  nobene druge izbire, ni niti srednje poti, tako imenovane zlate sredine niti česa podobnega. Tu ni nobene nevtralnosti.

Preden je kristjan spoznal Gospoda, je bil tudi on suženj greha. Vsi smo torej  začeli iz istega izhodišča z iste točke nič. Ko je kristjan svoje življenje predal Kristusu, ali bolje povedano, ko je Kristus po Svetem Duhu prevzel nadzor nad njegovim življenjem, se je legalni status kristjana spremenil za 180°. Po naravi ni več suženj greha, ampak je postal suženj pravičnosti (cf. Rim 6,18). Ta sprememba legalnega statusa  mora vplivati na kristjana, kajti greh  ni več naravno okolje v katerem bi kristjan užival. Kristjan se sramuje del, ki jih je nekoč počel, saj gre za dejanja, ki vodijo v smrt in pogubljenje, pa tudi Bogu niso všeč  (cf. Rim 6,21). Z življenjem v Kristusu pa je drugače: "Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje." (Rim 6,22) V nadaljevanju pa pravi: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23) 

Kot sem že večkrat poudaril, kristjan kljub spremembi legalnega statusa še vedno greši, toda greh ni več njegovo naravno stanje, podobno kot ni naravno stanje postrvi, da bi dihala na zraku, ali kokoši, da bi plavala po vodi. Obstajajo krščanske denominacije, ki postavljajo svojim članom zelo striktne omejitve glede pijače, oblačenja in podobno, nekatere celo glede prehranjevanja. Svoje člane hočejo zdresirati v smehljajoče se popolneže s točno določenim nasmehom in pobožn(jašk)im žargonom. Na drugi strani obstajajo takšni, ki dopuščajo vse, "saj nas vendar več ne veže nobena postava," kot  pravijo. Prava pot pa ni niti legalizem niti laksizem, kajti prva  naredi iz ljudi farizeje, druga pa pelje v moralno razpuščenost.  

 Apostol Janez pravi zelo preprosto in dovolj jasno:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9)  Čeprav nismo več sužnji greha, se nam  greh še vedno dogaja. Če to zanikamo, lažemo sami sebi.  Toda Bog je  za nas pripravil zdravilo, to je priznanje, ki nam prinese odpuščanje. On naj nam tudi pomaga, da bo v našem življenju čim manj takšnih zdrsov! 

Toleriranje greha skozi generacije

Če neka generacija tolerira greh, potem ga bo naslednja proslavljala, tista za njima pa sploh ne bo vedela, da je to greh. 

~ J. C. Ryle

To je prevečkrat res

Bili so časi, ko so ljudje hodili v cerkev poslušat resnico in so objokovali svoje grehe. Danes gredo ljudje v cerkev poslušat motivacijski govor in se ne menijo za svoje grehe.  

~ Ron Smith

Življenje ob Besedi

Življenje poleg Božje besede je življenje poleg Boga.

~ B. B. Warfield

V težavah in preizkušnjah

Ko pelje vlak skozi predor in postane temno, ne odvržeš vozovnice in ne skočiš ven. Mirno sediš in zaupaš strojevodju. 

~ Corrie ten Boom

Učinek nauka o izvolitvi

Nauk o izvolitvi preseka korenine slehernega napuha in ne pušča človeku nobenega temelja za ponašanje.

~ Jonathan Edwards

Vir zmot

Ko se človek oddalji od Besede, potem ni zmotam konca ne kraja.

~ Jean Calvin

 

Veselo oznanilo o edinem Sredniku

Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, 2 za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. 3 To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, 4 ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. 5 Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, 6 on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času. 7 Zaradi tega sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – za učitelja poganov v veri in resnici. 

(1Tim 2,1-7)

Zgornji odlomek iz 1, Pavlovega pisma Timoteju vsebuje navodila za molitev in čaščenje, kar je najbrž Pavlov odgovor na zlorabe, ki so jih v cerkev vpeljali krivi učitelji. Krščanstvo ima namreč z njimi opravka že od samega začetka. 

Na začetku obravnavanega odlomka (cf. 1Tim 2,1.2) spodbuja Pavel Timoteja in njemu zaupano občestvo k molitvi za "vse ljudi", med njimi za tiste, ki so bili na oblasti. Izraz vse (originalno grško pas), s katerim bomo še imeli opravek, v našem kontekstu ne pomeni vseh posameznih ljudi, ampak ljudi na splošno, torej ljudi iz vseh slojev, med drugim tiste, ki predstavljajo ali pa so predstavljali oblast. Sv. Pavel in takratni kristjani si niso želeli nič drugega, kot da bi živeli v miru in  bili varni pred preganjanjem. 

 V nadaljevanju (cf. ibid. v. 3.4) apostol pojasnjuje, zakaj je to dobro.  Dobro je zato, ker Bog želi,  bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. Spet smo pri zaimku vsi, ki se v grškem izvirniku glasi pas. Se bodo res vsi posamezni ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice? Iz prakse vemo, da ni tako. Nikoli niso vsi posamezni ljudje prišli do spoznanja resnice, zato se niso mogli rešiti. Zaimek vsi ali pas v določenih kontekstih res pomeni vsi ali vse, v drugih pa ne. Poglejmo nekaj novozaveznih primerov, v katerih se v originalu pojavi  zaimek pas ali v naših prevodih vsi, oziroma vse (poudarki so moji), in ne pomenijo vseh posameznih ljudi:

• "Vse mesto je šlo Jezusu naproti. In ko so ga zagledali, so ga prosili, naj odide iz njihovih krajev." (Mt 8,34)  Mesto kot tako mu ni šlo naproti, ampak prebivalci različnih starosti in iz različnih družbenih slojev. Morda je bila med njimi  večina meščanov, ne verjamem pa, da res vsi.
• "Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil."  (Mr 2,13) Dvomim, da je res prihajalo k Jezusu čisto vse ljudstvo iz okolice Kafarnauma. Zaimek vsi tukaj pomeni veliko ljudi iz različnih družbenih slojev in različne starosti. 
• "To pa je trpelo dve leti, tako da so slišali besedo Gospodovo vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki." (Dap 19,10 Chráskov prevod) Vsi v provinci Aziji je niso slišali, so jo pa slišali ljudje iz različnih družbenih slojev, etničnih skupin in različne starosti, ki so živeli v omenjeni provinci. Imeli pa so več ali manj vsi to teoretično možnost, zato ima Slovenski standardni prevod (Apd 19,10) prevedeno takole: "To je trajalo dve leti, tako da so vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki, lahko slišali Gospodovo besedo." 

Božja volja ni v tem, da bi Bog v svoji suverenosti določil, da bi se morali rešiti vsi ljudje brez izjeme, po drugi strani pa je tudi res, da Bog ne želi smrti krivičneža (cf. Ezk 18,24), s čimer izkazuje človeškemu rodu svojo blagohotnost.  Odrešenje je namenjeno ljudem "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov" (Raz 7,9), starosti, družbenih slojev in kar je še takega. 

In smo že pri naslednjem področju, to je Jezusovo sredništvo ali posredništvo, omenjeno v 1Tim 2,5.6. Srednik je oseba, ki posreduje med dvema stranema, ki ne komunicirata in sta odtujeni ena od druge. Zato mora imeti srednik zvezo z obema takima stranema in se mora z njima tudi identificirati. Taki osebi danes rečemo mediator, kar prihaja iz latinščine. Vsak padli ud človeškega rodu je po naravi Bogu sovražen (cf. Rim 8,7), zato nad njim počiva Božja jeza (cff. Rim 1,18. 2,5-9. 3,5.6). Iz tega razloga je Bog poslal v svet svojega Sina "v podobi grešnega mesa" (Rim 8,3), da je opravil spravo za naše grehe. Jezus je za nas postal greh, da bi mi pridobili Božjo pravičnost (cf. 2Kor 5,21). On "je srednik nove zaveze" (Heb 9,15), ki nas je pomiril z Bogom in s svojo eno samo daritvijo na križu  opravil popolno zadostitev za naše grehe. Zato pravi Božja beseda: "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temveč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR)  Kristus sedi na Božji desnici (cff. Apd 7,55.56. Rim 8,34. Kol 3,1. 1Pt 3,22) in posreduje za nas (cff. Rim 8,34. Heb 7,25).  V našem odlomku beremo, da je Bog eden, in tudi srednik eden, to je Jezus Kristus (cf. 1Tim 2,5).  Srednikov ni več, tako kot tudi ni več Bogov.

Skozi stoletja se je v krščanstvo prikradla ideja, da obstajajo tudi vmesni sredniki med posamezniki in Kristusom. Vlogo teh vmesnih srednikov so začeli pripisovati mučencem, apostolom in nasploh svetnikom, predvsem pa Mariji. Božja beseda, zapisana v Svetem pismu nikjer ne pravi, da bi bili Marija in svetniki v katerem koli smislu sredniki. Nikjer. V 5. vrstici našega odlomka celo izrecno piše, da je srednik med Bogom in ljudmi samo eden, to je Jezus Kristus.  Seveda obstajajo sveti ljudje, ki so živeli v preteklosti in so vredni vsega spoštovanja, niso pa sredniki, h katerim bi molili. 

Jezus, naš edini Srednik, je odkupil Božje ljudstvo. To veselo oznanilo, da so nam v njem odpuščeni vsi grehi, če vanj verujemo in mu zaupamo, je  apostol Pavel širil po svetu (cf. 1Tim 2,7).  Taisto oznanilo, da je bil Jezus žrtvovan zaradi naših grehov in je s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik (cf. Rim 4,25), je tudi najpomembnejše sporočilo Kristusove cerkve, in mimogrede povedano, tudi tega bloga.

Prijatelj grešnikov

Res je, Jezus je bil prijatelj grešnikov, in ker je bil resnični prijatelj, je te prijatelje pozval,  naj se spreobrnejo in verujejo. 

~ Burk Parsons

                                                                    

 

Eden od možnih pomenov križa

Križ pomeni naslednje: pravični Bog rešuje nepravične grešnike, ne da bi nehal biti pravičen. 

~ Lucas Costa

Človek

 Človek je tisto, kar je na kolenih pred Bogom in nič več.

~ Robert Murray M'Cheyne

Ljubezen do žene

"Možje, ljubite svoje žene!"  ni praktično zrno človeške modrosti,  ampak naredba vsemogočnega Boga. 

~ R. C. Sproul

 

Po Svetem Duhu

Po Svetem Duhu te Oče predaja Jezusu, Jezusa pa tebi.

~ Sinclair Ferguson

Nekaj najlepšega pred Bogom

V Božjih očeh ni ničesar lepšega kot duša, ki rada posluša njegovo besedo.

~ Martin Luther

Oznanjevanje besede vere

Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega. 6 Toda pravičnost, ki je iz vere, pravi takole: Ne govôri v svojem srcu: "Kdo se bo povzpel v nebesa?" To pomeni pripeljati dol Kristusa. 7 Ali: "Kdo se bo spustil v brezno?" To pomeni pripeljati Kristusa nazaj od mrtvih. 8 Kaj torej pravi?

Blizu tebe je beseda,

v tvojih ustih in v tvojem srcu;

namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. 9 Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. 10 S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. 11 Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. 12 Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. 13 In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.

14 Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? 15 In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh!16 Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju? 17 Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi.   (Rim 10,5-17)

Religije sveta učijo, da se lahko odrešiš ali si pomagaš tako, da narediš nekaj za neko višjo silo, npr. božanstvo, in ta ti bo povrnila, ti pomagala ali te odrešila. To je odvisno od tega, ali gre za plemensko ali  odrešenjsko religijo. Toda krščanstvo je glede tega radikalno drugačno, saj uči, da je Bog tisti, ki odrešuje in to brez človeškega naprezanja, torej iz čiste milosti.

 Judje so v 1. stoletju verovali, da jih odrešuje njihovo vestno izpolnjevanje postave. Citat iz 3Mz 18, 5, ki ga navaja apostol Pavel na začetku našega odlomka (Rim 8,5), to lepo potrjuje. Kdor torej v popolnosti izpolnjuje postavo, bo rešen, kar pomeni stoodstotno izpolnjevanje vseh 613 zapovedi, ki jih vsebujejo Mojzesove knjige (Torá).  Toda, vsi najbrž prav dobro vemo, da ni težko zgrešiti niti pri tistih osnovnih 10 zapovedih s Sinaja, kaj šele pri ostalih 603. Zato nam Pavel v nadaljevanju (Rim 10,6-8) poda kontrast med pravičnostjo, ki je utemeljena na veri in pravičnostjo, ki temelji na postavi, kar ilustrira s pomočjo navedkov, vzetih iz 5Mz  30,12-14 in pravi, da ni nobene potrebe, da bi se povzpeli v nebesa ter od tam pripeljali Kristusa, saj ga je Bog že poslal na zemljo, prav tako tudi ni nobene potrebe, da bi ga šli iskat v podzemlje, kajti Bog ga je že obudil od mrtvih. Bog torej  ne zahteva od nas nobenih nadčloveških naporov, ampak vero v evangelij, ki ga oznanja sv. Pavel, oziroma v Njega, o katerem pripoveduje evangelij, torej v Jezusa Kristusa.. 

Vsebina evangelija je na kratko ta, da je Bog poslal svojega Sina Jezusa Kristusa na svet, kjer je njegov Sin s svojim popolnim in brezgrešnim življenjem izpolnil vse zahteve postave, bil umorjen za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik sveta. Zato je vera v njegovo obuditev od mrtvih tako zelo pomembna (cf. Rim 10, 9.10).  Priznanje, da je Jezus Kyrios, Gospod, je zunanji izraz te vere, ne razlog za pripisovanje kakšnih zaslug samemu sebi. Toda vera, ki rešuje, ni le golo doktrinarno strinjanje na intelektualni ravni, ampak srčno zaupanje v Kristusa z vsem svojim bitjem. 

V nadaljevanju (cf. vv. 11-13)  navaja apostol Pavel preroka Izaija (Iz 28,16) in Joela (Jl 3,5), kjer poudarja, da vodi v odrešenje vera v Kristusa in ne pravičnost iz del.  Bog daje svoje odrešenje vsem, tako Judom kot poganom. Vsak, kdor v veri kliče h Gospodu, bo torej rešen. 

 V odlomku Rim 10,14.15 najdemo serijo retoričnih vprašanj, ki predstavljajo verigo dogodkov, ki so predpogoj za posameznikovo zveličanje in so vezani na v. 13, oziroma na klicanje Gospodovega imena (cf. Jl 3,5). Zaporedje teh dogodkov poteka takole:

1. Ljudje lahko kličejo k Jezusu kot Odrešeniku le, če bodo verovali, da jih lahko reši.
2. Vera v Kristusa lahko obstaja le, če ga poznamo.
3. Kristusa lahko spoznaš le, če prejmeš sporočilo odrešenja.
4. Sporočilo odrešenja lahko prejmeš le, če ti ga poda nekdo, ki ga je za to poslal Bog.  To je bil tudi razlog, zaradi katerega se je apostol Pavel tako zelo trudil, da bi ponesel evangeljsko sporočilo do "koncev sveta".

Slišati (ali prebrati) evangeljsko sporočilo je neobhodni pogoj odrešenja, toda  sam po sebi še vedno nezadosten. Prejemnik mora temu sporočilu zaupati, oziroma verovati (cf. Rim 10,16). 

17. vrstica našega odlomka predstavlja kratek povzetek povedanega. Posameznik lahko pride k veri le preko poslušanja/branja evangeljskega oznanila, ki je Kristusova beseda, oziroma Euaggelion, torej veselo oznanilo o Jezusu Kristusu, križanem in od mrvih vstalemu Odrešeniku. On sam je namreč rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16) 

 Ali veruješ vanj, oziroma, ali mu zaupaš in se zanašaš nanj?

Antropocentrična cerkev

Ko gre poslanstvo cerkve po krivi poti, je to vedno zato, ker je postala osredotočena na človeka.

~ Michael Reeves

Menjava

Jezus je prejel naše prekletstvo, da bi mi prejeli njegov blagoslov.

- Angelo Valle

Duhovno življenje je kot mana

Nikoli si ne morete privoščiti duhovnih počitnic. Ni mogoče živeti od zaloge, ki ste jo nabrali. Ne, ne! To je kot mana, ki jo je treba dan za dnem sproti nabirati.

~ Martyn Lloyd-Jones

Vedno aktualna tema

Če boste hodili z Jezusom Kristusom, potem boste doživljali nasprotovanje...

Biti pravi kristjan pomeni v današnjih dneh resnično pohujšanje. 

~ George Whitefield

P.s. George Whitefield je živel v 18. stoletju. Je danes kaj drugače?

O svobodni volji

Sveto pismo ne uči, da bi imel človek svobodno voljo v smislu, da bi se bil zmožen brez Božje milosti odločati za Boga. Pismo uči, da je padli človek svoboden za greh, ni pa svoboden, da bi po lastni volji prišel k Bogu.

~ R. C. Sproul

Edinost brez resnice

Hudič ma rad edinost, ki ji ni mar za resnico.

~ Costi Hinn

Kdo so sužnji pravičnosti

Zato naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem. 13 Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti. 14 Kajti greh ne bo več gospodoval nad vami, saj niste pod postavo, ampak pod milostjo.
15 Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor! 16 Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost. 17 Zahvalímo se Bogu, ker ste bili sužnji greha, pa ste iz srca postali pokorni podobi nauka, ki vam je bil posredovan. 18 Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti.   (Rim 6,12-18) 

 Izraz suženj je v demokratični družbi nekaj, kar zbuja nezadovoljstvo in zgražanje. V 4. členu Splošne deklaracije človekovih pravic beremo naslednje: "Nikogar se ne sme držati v suženjstvu ali podložnosti; suženjstvo in trgovina s sužnji sta prepovedana v vseh oblikah." Toda kljub visokoletečim besedam in deklaracijam suženjstvo še vedno ni izkoreninjeno, niti tisto dobesedno. 

 Na tem mestu nimam namena govoriti o tej vrsti suženjstva, ampak o suženjstvu, ki smo mu od Adama naprej podvrženi vsi ljudje. Po naravi smo namreč vsi sužnji greha, smrti in hudiča. Toda, pozor! Kristus je vse, ki vanj verujemo, oziroma, mu zaupamo, osvobodil te vrste suženjstva (cff. Jn 8,32.36. Gal 5,1). Odrešenje, ki ga prinaša Kristus, je hkrati osvoboditev. V tem primeru seveda ne gre za socialno, politično ali ekonomsko osvobajanje, kot govorijo teologi osvoboditve, ampak za osvoboditev od postave, greha in praznoverja.  

 Greh je, kot sem že omenil, naravno stanje slehernega Adamovega potomca, z izjemo Jezusa Kristusa. Toda, ko vstopi Kristus v življenje posameznika, postane greh nelogičen, ker ne spada skupaj s Kristusom. V nas sicer še vedno prebiva greh, nismo pa več njegovi dolžniki, nismo se mu več dolžni vdajati. Posameznik je lahko suženj greha, ali Kristusov suženj. Med tema dvema opcijama ni nobene nevtralnosti. Kristjan ni več pod postavo, ampak pod milostjo. Toda, kot sem že povedal, greh še vedno prebiva v nas, toda njegovo gospostvo nad nami je končano. Zato je greh za kristjana nelogičen. Nov status kristjana je v tem, da je iz sužnja greha postal suženj pravičnosti. Toda za marsikoga je to zadnje dejstvo zelo slaba tolažba. Pripadniki raznih svetostnih gibanj pravijo, da kristjan ne sme več grešiti. To je sicer na nek način res, toda kristjan še vedno greši. Je pa tudi res, da kristjan več ne uživa v valjanju v grehu, ampak se hoče iz tega izkopati. Sv. Janez pravi: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9)  Priznanje grehov je torej ključ do odpuščanja.

 Martin Luther je rekel: "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Smo pač kot preluknjana posoda. Matt Brown pa je izjavil: "Če svojemu srcu vsak dan oznaniš evangelij, potem boš vsak dan imel upanje, radost in mir."  Evangelij ni nekaj, kar bi potrebovali enkrat v življenju, ampak vsakodnevna potreba, ker se pač nahajamo v paradoksalni situaciji in vsak dan grešimo. Taisti evangelij nam pravi, da je Kristus živel namesto nas popolno življenje, bil usmrčen za naše grehe in vsem, ki vanj verujejo ter mu zaupajo, zagotavlja s svojim vstajenjem  večno življenje. Bogu hvala za ta dar!

Ko smo potrti

Puščava je začasno stanje, skozi katero potujemo proti obljubljeni deželi.

~ Cotton Mather

Odrešenje ni hipotetično

Kristusovo delo na križu ne pomeni hipotetičnegaodrešenja za hipotetične ljudi, ampak resnično in določno odrešenje za Božje lastno izvoljeno ljudstvo.

~ James Montgomery Boice

Novo srce

Bog ponekod zahteva novo srce (Ez 18,31), spet drugje pa pravi, da je on tisti, ki ga da (Ez 11,19. 36,26). Kar Bog obljublja, tega ne moremo storiti po svoji izbiri ali naravi, ampak on po milosti. 

~ Sv. Avguštin

Beseda spodbude

Pogum, omahujoči kristjani, obdaja vas velik oblak prič! Tekmo, v kateri ste udeleženi, so prestali že milijoni pred vami. Ti milijoni so šli skozi bridkosti in solze kakor vi, toda nihče od njih se ni pogubil, ampak so vsi dosegli svoj večni dom.

~ J. C. Ryle