Kaj naredi kristjana

 Kristjani nismo, ker bi bila v nas kakršna koli pravičnost. Kristjani smo samo po goli Božji milosti.

~ R. C. Sproul

Prižnica

 Prižnica ni prostor za osebna pričevanja, politične govore, skupinske terapevtske seanse, motivacijske pogovore, nasvete za samopomoč, posvetne filozofije, ali znanstvene teorije. Prižnica je prestol Božje besede. 

~ H. B. Charles ml.

Eden od razlogov izvolitve

Bog nas je izvolil, da bi odstranil vse bahanje, vse zanašanje nase, ves človeški napuh.

~ G. K. Beale

Preverjanje vere cerkve

Vero cerkve je treba preverjati z Božjo besedo, ne pa Božjo besedo s cerkvijo, pa tudi ne z mojo vero. 

~ Lady Jane Grey

Vloga lažnivih učiteljev

 Lažnivi učitelji so Božja sodba nad ljudmi, ki nočejo Boga, ampak v imenu religije načrtujejo, kako bi  prišli do vsega, kar koli si poželi njihovo meseno srce. 

~ Paul Washer

Krst in Kristus

Kdor koli že je tisti, ki krščuje, Kristus pri tem vedno predseduje. 

~ Jean Calvin

 

Pavlova zahvala in molitev

Efez danes: Celzova knjižnica in vrata na agoro. Vir slike: Wikipedia

Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. 16 Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, 17 da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, 18 in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, 19 kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči, 20 ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, 21 nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. 22 In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, 23 ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje.           (Ef 1,15-23)

 Efez je bil bogato in imenitno pristaniško mesto ob egejski obali Male Azije ter v 1. stoletju po Kr.  glavno mesto rimske province Azije in sploh eno najpomembnejših mest imperija. Danes leži v turški provinci Izmir, nanj pa spominjajo le še razvaline, ki se jih splača videti. Če obiščete grški otok Samos, vam priporočam izlet na to arheološko lokacijo. Ta kraj je tudi močno povezan z začetki krščanstva. Apostol Pavel je se je v njem zadrževal dva krat, in sicer v času svojega drugega in tretjega misijonskega potovanja.  Prvič  je tukaj prebil le krajši čas (cf. Apd 18,19-21), drugič pa je v njem oznanjal evangelij več kot  dve leti  in organiziral krajevno krščansko cerkev (cf. Apd 19,1-20,1). Efez je bil torej pomembno evangelizacijsko središče današnje zahodne Anatolije. 

 Sv. Pavel je po vsej verjetnosti napisal Pismo Efežanov v času svojega hišnega pripora v Rimu (cff. Ef 3,1. 6,20), v letih 60 - 62, to je približno pet let po svojem drugem bivanju v tem mestu. V vmesnem  času se je število vernih v Efezu in okolici že povečalo. Pavel je, kot pravi, slišal o njihovi veri do Jezusa Kristusa in ljubezni do vseh svetih (cf. Ef 1,15). Z besedo "sveti" Pavel ni mislil svetnikov, kot si jih danes (zlasti v katoliškem svetu) radi predstavljamo, ampak kristjane nasploh.   

Odnos naslovnikov do Kristusa in sovernikov ga je navdal z zahvalo in s spominjanjem v njegovih molitvah (cf. ibid. v. 16). Slavljenje in zahvaljevanje je nasploh pomembna značilnost Pisma Efežanom. 

 V v. 17 prosi Pavel Boga, da bi dal naslovnikom duha modrosti in razodetja v pravem spoznanju Boga (kar malce spominja na  Trubarjevo prošnjo na začetku Katekizma iz leta 1550). Sveti "Duh  namreč preiskuje vse, celo Božje globine".  (1Kor 2,10)  V naslednji (18.) vrstici pa prosi, da bi se verni ovedli (kar velikokrat pozabljamo), kakšno upanje je pred nami in kakšnega bogastva in  dediščine smo deležni. 

 V vrsticah, ki sledijo, je Pavel  v svojo molitev vpletel novozavezni nauk o Kristusovem vstajenju od mrtvih in  njegovem poveličanju ter ustoličenju na desnici Boga Očeta.  Iz besedila lahko izluščimo dve  dejstvi, ki sta pomembni za razumevanje povezave med Jezusovim vstajenjem in statusom vernikov. 

1. Taista moč in zmožnost, ki je obudila Jezusa od mrtvih, deluje tudi v njegovih  vernikih.
2. Jezus uživa svoj položaj tistega, ki je nad vsakršnim vladarstvom silo in oblastjo, kar je  v korist cerkve. On ne uživa le najvišjega položaja v vesoljstvu, ampak pri tem hkrati predstavlja  svoje verno ljudstvo. On po eni strani vlada, po drugi pa služi svojim vernim, torej cerkvi. Njegova mogočna oblast je v funkciji služenja.   Isti princip velja tudi za cerkev, čeprav je naša človeška narava  bolj nagnjena h gospodovanju kot k služenju, kar pa je s krščanskega stališča narobe. Oblast nikakor ni sama sebi namen, ampak je  njen pravi cilj  služenje. Zato mora biti Jezusova pravilna raba moči in oblasti  zgled za kristjane. 

Kristjani se prevečkrat premalo zavedamo, kakšno bogastvo predstavlja naš Gospod Jezus Kristus in kaj premoremo v njem. Zato je prav, da to védenje v sebi redno obnavljamo. Martin Luther je izjavil:  "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Ravno evangelij pa nas uči, kaj vse je Jezus storil za nas ter namesto nas in kaj vse nam je zadobil s svojim brezgrešnim življenjem v poslušnosti nebeškemu Očetu ter s svojo smrtjo na križu in vstajenjem. Poleg tega je on naš edini srednik in priprošnjik (cff. 1Tim 2,5. Heb 9,15). Njemu pripada slava na veke!

Ozka pot (cf. Mt 7,13.14)

 Popotovanje po ozki poti pomeni, da plavaš proti toku splošno razširjenega mnenja. 

~ A. W. Pink

Postava : evangelij

Postava je za samopravične, da poniža njihov napuh. Evangelij je za izgubljene, da odžene njihov obup.

~ Charles Spurgeon

Brez pritožb!

Ustvarjena bitja niso upravičena do vlaganja pritožb zoper svojega Stvarnika.

~ J. I. Packer

Lepa molitvica

O, Gospod, odpusti mi, kar sem bil, popravi tisto, kar sem in vodi me v to, kar naj bom. 

~ Thomas Brooks

Božja svetost

Tematika Božje svetosti ni le ena od teoloških kuriozitet, ampak srce celotne krščanske vere.  

~ R. C. Sproul

Hoja z Bogom

Kadar hodimo z Bogom skozi temne doline, postanemo z njim neločljivo povezani.

~ Chuck Swindoll

 

Preganjanje kot del življenja cerkve

Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste bili razsvetljeni, že ste v trpljenju prestali velik boj. 33 Zdaj ste bili javno izpostavljeni sramotenjem in stiskam, zdaj ste bili tovariši tistih, ki jih je to zadelo. 34 Tudi z vklenjenimi ste sočustvovali. Z veseljem ste prenesli, da so vam pobrali imetje, ker ste vedeli, da imate boljšo in neminljivo posest. 35 Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo. 36 Kajti stanovitnost vam je potrebna, pa boste izpolnili Božjo voljo in tako dosegli, kar je obljubljeno. 

37 Zakaj še malo, prav malo 

in prišel bo ta, ki prihaja, in ne bo odlašal. 

38 Moj pravični bo živel iz vere. 

In: Če pa se odtegne, moja duša nad njim nima veselja. 

39 Mi pa nismo med tistimi, ki bi odstopali in se tako pogubili, temveč med tistimi, ki verujejo in tako rešijo dušo. 

(11) 1 Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. 2 Zaradi nje je bilo namreč pričano v korist starih. 3 Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže.

(Heb 10,32-11,3)

Preganjanja so od vsega začetka stalnica v zgodovini cerkve. Spomnimo se Štefana, tam čisto nekje na začetku, njemu je nato sledilo še mnogo, premnogo podobnih primerov mučeništva mož in žena. Zato ni čudno, da se je te teme lotil tudi avtor Pisma Hebrejcem. 

Jezusu Kristusu je bilo že kmalu po rojstvu prerokovano, da bo postal semeion antilegomenon, znamenje, ki se mu nasprotuje (cf. Lk 2,34). Isto je naš Gospod napovedal tistim, ki mu bodo sledili (cf. Jn 15,20).  Kot je razvidno iz Heb 10,32-35, so bili naslovniki pisma, komaj so se spreobrnili h Kristusu, deležni najrazličnejših oblik preganjanja, v tem primeru zaenkrat še  brez smrtnih obsodb, od javnega sramotenja, do ječ in zaplemb premoženja. Podobne in še hujše stvari se še danes dogajajo v Severni Koreji, v islamskih državah, na Kitajskem, Indiji, Eritreji in še kje. Na progresivnem zahodu stvari zaenkrat še zdaleč niso tako slabe, lahko pa se poslabšajo. Pisec Pisma Hebrejcem hvali  sočustvovanje naslovnikov z brati in sestrami v ječah ter  njihovo prenašanje zaplemb in jih obenem spodbuja k vztrajnosti in stanovitnosti na poti, katere cilj je večno življenje. 

V vv. 37 in 38 avtor prosto navaja Hab 2,3.4, s čimer spet opogumlja kristjane k vztrajnosti, kajti njihova preizkušnja bo pravzaprav kratkotrajna. Pri tej vztrajnosti, oziroma stanovitnosti, je najpomembnejša stvar vera, ki je neobhodno potrebna za pravičnost pred Bogom, zdrs s te poti pa bi zagotovo pomenil Božje nezadovoljstvo in obsodbo. Vztrajanje v veri  na Božji poti je tisto, kar vodi v dokončno odrešitev duše (Heb 10,39). 

Na začetku 11. poglavja podaja pisec definicijo vere, v kateri opredeljuje vero kot zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Tu ne gre za upanje, utemeljeno na domišljiji ali na pobožnih željah, ampak za zaupanje v nekaj, kar pripada prihodnosti, česar zaenkrat še ne vidimo, a nam je Bog to obljubil. Ne gre torej za slepo zaupanje, ali za skok v temo, ampak za prepričanje in zaupanje v Boga, ki je vsemogočen, neskončno moder in neskončno vreden zaupanja. Ta Bog se je osebno razodel v osebi Jezusa Kristusa in so se njegove obljube vseskozi izkazale kot zanesljive. To je vera, po kateri so starozavezni očaki, kljub vsem svojim napakam in spodrsljajem, prejeli od Boga dobro pričevanje (v. 2). Po veri tudi vemo, da je bilo vse vesoljstvo ustvarjeno in priklicano v bivanje z njegovo besedo, torej iz nič (ex nihilo), ne pa morda iz prej obstoječe materije, kaosa, ali česa podobnega. 

Glavno, k čemer spodbuja avtor Pisma Hebrejcem preganjano cerkev, je vztrajnost in stanovitnost v veri. Glede teh stvari je brezkompromisen. Tudi Jezus je rekel svojim učencem: "Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mr 13,13) Niti Jezus niti pisec našega odlomka nista vernim obljubljala brezskrbnega življenja v ljubečem okolju. Svet ima svoja pravila, ki so v nasprotju z Božjimi pravili. Toda, pozor! Svet ni največja grožnja cerkvi. Isto velja za preganjanje. Največja grožnja cerkvi je njen kompromis s svetom. Ko cerkev  odpove glede nauka vere, zlasti nauka o opravičenju, za katerega pravi Luther, da z njim cerkev stoji ali pade, se začne pot navzdol. Cerkev, ki oznanja čisti evangelij, je zdrava cerkev. Evangelij pa nas uči, da je  Jezus Kristus prišel na svet odrešit grešnike. S svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. Njemu pripada vsa slava!

 

Največja radost

Največja radost, ki jo lahko ima nek človek, je v tem, da ve, da je njegovo ime zapisano v Jagnjetovi knjigi življenja, da je odrešen in da bo na vekomaj prebival s Kristusom.

~ R. C. Sproul

En izraz ponižnosti

Sprejemanje dejstva, da so Božja pota pogosto skrivnostna, njegova modrost neskončna, naša pa samo končna, je pomemben izraz ponižnosti. 

~ Jerry Bridges

Beseda in Duh

Božja beseda je glavno orodje, ki ga uporablja Sveti Duh, da bi razsvetlil um ljudi. 

~ Jonathan Edwards

Opozorilo

Pazite, da ne boste svoje svetosti merili z grehi drugih ljudi!

~ Martin Luther

Marija iz evangelijev

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni."  (Lk 1,48b.49a)

Pričujoči odlomek je vzet iz Marijine slavilne pesmi, znane kot Magnifikat. Te besede je Marija izrekla ob srečanju s svojo sorodnico Elizabeto. V protestantskih krogih smo žal zelo mačehovski do Marije in jo večkrat obravnavamo kot nekakšno nebodijetreba Pepelko. Po drugi strani pa naši duhovni sorodniki z drugega brega Tibere pravijo, da ni o Mariji nikoli dovolj govorjenja, imajo jo za srednico vseh milosti, neuradno celo za soodrešenico itn. Tudi sorodstvo z druge strani Bosporja jim glede tega v mnogočem  pritrjuje, a ne v vsem. Ker so iz Marije naredili nekakšno boginjo, se je protestantski del odločil, da bo iz nje naredil Pepelko. Najbrž zato, da bi prišlo do izenačenja, ali pa ker misli, da je boljše nekaj ne uporabljati, kot napak uporabljati. V bistvu sta obe opciji napačni, vse je namreč treba pravilno in po pameti uporabljati. 

Kaj nam torej ostane, če Marije ne pobožanstvimo, kot to počno oni onkraj Tibere in Bosporja? 

Več v prispevku "Marija: Pepelka ali boginja?" na tej povezavi  >>>

Znak živosti

 Če se bojuješ z grehom, potem si živ. Zato zberi pogum! Kajti če greh neovirano vlada, potem si mrtev, ne glede na občutek živosti, ki ti ga daje greh. 

~ John Owen

Izvoljeni in poklicani

Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja. 14 V to vas je tudi poklical po našem evangeliju, da bi prišli do slave našega Gospoda Jezusa Kristusa. 15 Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo. 16 Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš Oče, ki nas je v svoji milosti vzljubil in nam dal neminljivo tolažbo in blago upanje, 17 pa naj opogumi vaša srca ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi. 

(2Tes 2,13-17)

V prvih dveh vrsticah našega odlomka (2Tes 2,13.14)  apostol Pavel zagotavlja vernikom v Solunu, preko njih pa vsem, ki verujemo v Jezusa Kristusa vernikom, da smo deležni popolnega odrešenja. Bog Oče nas je izvolil in poklical, Bog Sin deli svojo slavo s svojim ljudstvom, Bog Sveti Duh pa daje Božjemu ljudstvu svojo posvečujočo milost. Izvolitev je tisto, kar se je zgodilo pred stvarjenjem sveta (cf. Ef 1,4), nato pa nas je Bog poklical z učinkujočim klicem, torej s klicem, na katerega se ne moreš oglušiti. 

Vse to je lepo opisano v 7. členu  I. poglavja Kánonov dordrechtske sinode, kjer pravi:

Izvolitev je nespremenljivi Božji sklep, s katerim je Bog pred začetkom sveta, iz čiste milosti in kot je ugajalo njegovi suvereni volji, izmed vsega človeškega rodu, ki je po lastni krivdi odpadel od prvotne pravičnosti v greh,  izvolil določeno število oseb, da bi bile odkupljene v Kristusu. Njega je od vekomaj določil za Srednika in Glavo izvoljenih ter za temelj odrešenja.                                                                                                          Izvoljene, ki po naravi niso niti boljši niti  zaslužnejši od drugih, ampak z njimi soudeleženi v isti bedi, je Bog določil, da jih izroči Kristusu, da bi bili po njem odrešeni;  z učinkujočim klicem jih je poklical ter jih s svojo Besedo in Duhom  pritegnil v občestvo s Kristusom, da bi dobili pravo vero, opravičenje in posvečenje. S svojo močjo jih ohranja v občestvu s svojim Sinom, da bi jih nazadnje poveličal in tako pokazal svoje usmiljenje, v hvalo bogastva  svoje slavne milosti, kakor je pisano: "[P]red stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem." (Ef 1, 4-6) Na drugem mestu pa pravi: "Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,30)

 Omenjeni člen lepo opisuje proces posameznikovega spreobrnjenja, ki vsebuje izvolitev in vnaprejšnjo določitev, učinkujoči klic, ki ima za rezultat spreobrnjenje, opravičenje in posvečenje. Učinkujoči klic je suvereno delo Boga, ki preko evangeljskega oznanila v moči Svetega Duha pripravi posameznico ali posameznika k spreobrnjenju. Ta vrsta klica se razlikuje od splošnega klica ali splošnega povabila k spreobrnitvi, katerega so deležni mnogi, toda, kot je rekel Jezus: "Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih." (Mt 22,14) Veliko jih je deležnih splošnega klica, malo pa se jih na ta klic odzove. Teh "malo" so deležni učinkujočega klica. Takega klica se ne da zavrniti (cff. Jn 10,3.4. 26-29). 

Nauk o izvirnem grehu nas uči, da smo vsi ljudje po naravi mrtvi, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23) Bog pa nas je oživil preko svojega učinkujočega klica: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov [...] Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil." (Ef 2,1.4.5) Sveti Duh razsvetljuje um in prenavlja srca tistim, ki jih je Bog izvolil, tako da so voljni sprejeti evangelij kot od Boga razodeto resnico, Kristus pa postane predmet njihove ljubezni. 

V nadaljevanju spodbuja Pavel kristjane, da bi vztrajali v posredovani resnici in prosi Boga, da bi bili opogumljeni ter utrjeni v dobrem delu in besedi.  Preden zaključim, bi se ustavil pri 15. vrstici, kjer pravi: "Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo."  (Moji poudarki) Ta vrstica je za nas zanimiva zato, ker jo rimski katoliki in pravoslavni uporabljajo kot dokaz, da Sveto pismo ne vsebuje vse resnice, saj naj bi poleg svetopisemske resnice obstajala tudi resnica, ki so jo apostoli razodeli ustno, torej naj bi jo vernim izrazili z besedo. Vzemimo na primer nauk, da je koristno, ali celo potrebno častiti svete podobe, moliti k pokojnim svetnikom itn. Seveda se lahko popolnoma strinjamo, da Biblija ne vsebuje vsakega Jezusovega stavka ali vsake besede, ki so jo izrekli apostoli. Ne moremo pa se strinjati, da bi apostoli ukazali nekaj, kar je v nasprotju s Pismom, npr., da je potrebno častiti podobe, ali pa, da je potrebno verovati, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. V slednjem primeru gre za preveč pomembno podrobnost, da bi jo pisci Nove zaveze izpustili. In še več takih naukov obstaja (vice, mašna daritev, papeška nezmotljivost itn.). 

Seveda obstaja tudi tako izročilo, ki je povsem skladno z naukom Svetega pisma in to izročilo sprejemamo in spoštujemo. Sprejemamo torej vsak nauk, ki gre gladko skozi sito Svetega pisma. Naj vsemogočni Bog še mnogim podeli pravo spoznanje sebe in odrešenja, ki je edino v našem Gospodu Jezusu Kristusu, v katerem smo izvoljeni in poklicani!

MLJ o grehu

Greh je norost. To je tisto, ko se človek uničuje in si predstavlja, da uveljavlja svojo svobodo. Greh obljublja svobodo, prinaša pa suženjstvo. Obljublja življenje, toda prinaša smrt.  Grešnik je suženj, ki misli, da je svoboden. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Avguštin o milosti

Milost ni Božji odgovor na človekovo prizadevanje, ampak Božji poseg, ki človeka rešuje iz njegovega razsula.  

~ Sv. Avguštin

Nauk o opravičenju

 Nauk o opravičenju po veri je kot Atlas, ki nosi na svojih ramah svet, oni prejšnji pa celokupno evangeljsko znanje o zveličavni milosti. Nauk o izvolitvi, učinkujočem klicu, preporodu in spreobrnjenju, posinovljenju, molitvi, cerkvi, službi in zakramentih, vse to je treba razlagati in razumeti v luči opravičenja po veri. Če pade opravičenje, potem skupaj z njim pade  vse resnično znanje o Božji milosti v človekovem življenju. In kot pravi Luther, pade s tem tudi cerkev… Če pade Atlas, potem se sesuje tudi vse, kar počiva na njegovih ramenih.

~ J. I. Packer

Kažipot v nebesa

Beseda je svetilka našim nogam.  Če ne bomo hodili v njeni svetlobi, potem se ne bomo nikoli držali Kraljeve poti, ki vodi v nebesa. 

~ J. C. Ryle

Pozor!

 Ne delajte si utvar! Če ste pomirjeni s svojim grehom, ste v vojni z Bogom. 

~ Kevin DeYoung

Temelj opravičenja

Osnova našega opravičenja ni moja ali vaša ljubezen, ampak Kristus in njegova pravičnost.

~ R. C. Sproul 

Ne dodajaj in ne mešaj!

Lepo ste tekli. Le kdo vam je presekal pot, da niste poslušni resnici? 8 To prepričanje gotovo ne prihaja od tistega, ki vas kliče. 9 Peščica kvasa skvasi vse testo. 10 Jaz se zanašam v Gospodu na vas, da ne boste drugačnih misli. Kdor pa vas bega, bo nosil obsodbo, naj bo kdor koli. 11 Če jaz, bratje, še oznanjam obrezo, zakaj me potem preganjajo? Torej je bilo pohujšanje križa odpravljeno. 12 O, ko bi se tisti, ki vas vznemirjajo, dali tudi skopiti! 13 Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. 14 Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.   (Gal 5,7-14) 

Cerkev v Galatiji, pokrajini na območju današnje Ankare, je Pavlu povzročala velike težave. Tu ni šlo za težave, ki bi bile čisto osebne narave, kot je bilo v primeru cerkve v Filipih: "Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz zavisti in iz tekmovalnosti, nekateri pa tudi z dobrim namenom. Ti delajo to iz ljubezni, saj vedo, da sem bil določen za obrambo evangelija, oni pa oznanjajo Kristusa iz stremuštva in ne iz čistega namena, ker mislijo, da s tem povečujejo bridkost mojih verig. A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje." (Flp 1,15-18) V primerov Filipov so nekateri oznanjali evangelij zato, da bi škodovali Pavlu, a so kljub temu oznanjali evangelij, zaradi česar se Pavel ni vznemirjal, ampak je bil celo vesel. Po njegovem ni bil toliko pomemben motiv oznanjevanja, kot oznanjevanje samo. 

Situacija v Galatiji pa je bila povsem drugačna. Kot pravi v Gal 5,7,  pa tudi na drugih mestih, so Galačani na začetku sprejemali zdrav nauk, nakar so se v njihovo cerkev vtihotapili ljudje, ki so evangeliju nekaj dodali.  Kristusu so dodali še nekaj, s čimer so razvodenili Kristusovo popolno daritev. Kristus torej po njihovem ne zadostuje za odrešenje, ampak je potrebno storiti še nekaj več, izpolnjevati je treba Mojzesovo postavo. Teh sicer ni bilo veliko, ampak že majhna in dovolj glasna skupina (peščica kvasa) je zmožna povzročiti velik problem (cf. Gal 5,9).  Toda, če bi Pavel oznanjal, da je za odrešenje potrebna obreza, potem bi bilo pohujšanje križa odpravljeno, saj bi se v cerkev vrinila človeški napor in  ponos. Vse naše odrešenje je bilo namreč v popolnosti izvršeno na križu, Jezus je vse to opravil namesto nas, mi tu nimamo  biti na kaj ponosni. Nobeno naše dejanje nas ne opravičuje pred Bogom, niti nima nobene spravne vrednosti.  Odrešenje nam je v celoti prislužil Jezus Kristus, mi ga lahko samo sprejmemo po veri.  Kristusovo na križu dokončano delo ne potrebuje nobenega dodatka. 

Kot pravi apostol Pavel, smo kristjani poklicani k svobodi. To je svoboda od greha, ne svoboda za greh (cf. Gal 5,13).  Pavel torej  postave ne daje v nič, toda Kristus je tisti, ki jo je v polnosti izpolnil (cf. Jn 19,30). Od krščanskega občestva se pričakuje, da živi v medsebojni ljubezni. Izpolnjevanje etičnih zapovedi postave so še vedno v veljavi, ne sicer kot sredstvo za opravičenje pred Bogom, temveč kot pomembna sestavina krščanskega življenja. 

Evangeljska formula se glasi: odrešenje = Kristus + 0. Z vsakršnim dodajanjem česarkoli ali kogarkoli  Kristusu, kot so obreza, naša dela, zasluge Marije, svetnikov in podobno, krademo Kristusu, kar pripada edino njemu in zmanjšujemo pomen našega edinega Odrešenika in Srednika, kateremu v resnici in upravičeno pripada vsa slava.

 

Božje odpuščanje je popolno

Kadar Bog odpusti, tedaj pozabi. Naše grehe potopi v morje, na obrežje pa postavi znak: "Prepovedan ribolov."

~ Corrie ten Boom

Popoln Odrešenik

Jezus je večji Odrešenik, kot si ti grešnik. Tvoji grehi ne morejo izničiti njegovega križa. Ne moreš obdržati madeža, ki ga Jezusova kri ne bi mogla izmiti. Kristus Jezus je prišel odrešit grešnike. Jezus ni Odrešenik malih grešnikov, grešnikov "dojenčkov". Jezus je Odrešenik Davida in Mojzesa, Petra in Pavla, tebe in mene. Prevzel je Božje sovražnike in jih odkupil. Nas je odkupil.  

~ Brian Wolfmüller

Samo po milosti

Nikoli ni bil nihče odrešen, ker bi bili njegovi grehi majhni, nihče tudi ni bil nikoli zavržen na račun velikosti svojih grehov. Kjer se je pomnožil greh, tam se je še veliko bolj pomnožila milost.

~ Archibald Alexander

Nič novega

V današnjih dneh je moderno iti v pekel. 

~ Thomas Watson

P. s. Thomas Watson, pisec zgornje misli, je živel v 17. stoletju (okoli 1620- 1686). Le kaj bi napisal, če bi živel danes? Bojim se, da isto. 

Človekova narava

Človekova narava je, tako rekoč, nenehna delavnica malikov.

~ Jean Calvin

Slabotni v veri

Slabotna vera je še vedno vera. Vera se oklepa Kristusa, v Kristusu pa je Božja milost, odpuščanje grehov in večno življenje; pa ne zato, ker je močna, ampak zato, ker je vera. Močna vera se trdno oklepa Kristusa, šibka vera pa se še vedno drži Kristusa za odrešenje. Tvoj Odrešenik Jezus Kristus ne bo zlomil nalomljenega trsta in tlečega stenja ne bo ugasil (Iz 42,3). On  blagohotno sprejema šibkega v veri (Rim 14,3).

~ Johann Gerhard

O močnih in slabotnih

Slabotnega v veri sprejemajte medse, ne da bi presojali njegove pomisleke. 2 Nekdo je prepričan, da sme jesti vse; drugi, ki je slaboten, pa jé samo sočivje. 3 Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel. 4 Kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga postavi. 5 Nekdo razločuje med dnevom in dnevom, drugemu pa so vsi dnevi enaki; vsak naj doseže polno prepričanje v svojem umu. 6 Kdor upošteva dneve, naj jih upošteva za Gospoda. Pa tudi kdor jé, jé za Gospoda, saj je zato hvaležen Bogu. Tudi kdor ne jé, se zdrži jedi za Gospoda in je prav tako hvaležen Bogu. 7 Kajti nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. 8 Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. 9 Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim. 10 In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred Božji sodni stol. 11 Kajti pisano je: 

Kakor jaz živim, pravi Gospod, 

se bo pred mano upognilo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga. 

12 Potemtakem bo vsak izmed nas dajal Bogu račun o sebi.               (Rim 14,1-12)

 Ljudje smo nagnjeni k ocenjevanju svojih bližnjih. Takšno ocenjevanje pa ni nujno dobra stvar, saj rado hitro preide v kritiziranje drugih in v povzdigovanje samega sebe.  Rimski kristjani so bili v Pavlovem času zelo raznolika skupnost, v kateri je imel vsak svoje posebne šege, navade, prepričanja in tabuje. Med njimi so bili tako Judje kot pogani. V tej družbi so bili najbrž tudi takšni, ki so pričakovali, da jim bo Pavel podal natančen seznam dovoljenih in prepovedanih stvari, kajti na ta način človek vedno ve, kaj sme in česar ne sme. Toda apostol jim ni dal ničesar od tega, ampak le nekaj osnovnih načel krščanske etike. 

V vrsticah Rim 14,1-4 se srečujemo s problemom, ki se nam zdi danes  čuden, ni pa bil tak za rimske kristjane. Kristjani, ki so prihajali iz judovstva, so uživali le določene vrste mesa, tisti iz poganstva pa so jedli lepo vse po vrsti. Med njimi so bili tudi taki, ki so jedli le rastlinsko hrano, ker je bilo zanje meso, kupljeno na mestni tržnici, nekaj demonskega, saj je bilo predhodno s strani poganskih svečenikov "posvečeno" poganskim božanstvom. Tisti, ki so jedli vse in so se imeli za močne, so se povzdigovali nad onimi, ki so imeli probleme z vestjo in so veljali za slabotne. Tisti, ki so veljali za slabotne pa so gledali zviška na močne, češ, ti so zagotovo grešniki, ker jedo malikom posvečeno meso. Pavel se ni postavil na nobeno stran, ampak je preprosto rekel: "Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel." (Rim 14,3) 

Naslednji problem je bilo upoštevanje prazničnih dni. Nekateri kristjani, najbrž ti iz judovstva,  so menili, da je treba Boga slaviti na točno določene dneve, torej na soboto in druge praznike, spet drugi, tako imenovani močni,  so menili, da je treba Bogu posvečati vse dneve v tednu in letu. Tudi v tem primeru se Pavel ni postavil na nobeno stran, ampak je oba pogleda označil kot veljavna. Sobotna zapoved je bila, podobno kot predpisi glede prehrane, žrtvovanj in drugih obrednih dejanj,  del judovske obredne postave, zato za novozavezne vernike ni več obvezna. Še vedno pa je prav, da vzdržujemo redni čas za tedenski počitek in čas, ki je namenjen bogoslužju (cff. Heb 10,24.25. Apd 20,7). 

Obstajajo stvari, glede katerih nismo poklicani, da bi sodili. Tu seveda ne gre za prvorazredna doktrinarna vprašanja, kot je na primer greh, odrešenje ali Kristusova božanskost. Gre za vprašanja hrane in posvečevanja določenih dni. Kristjan mora v tem primeru izprašati svojo vest in spoznati, kaj s tem v zvezi resnično čuti in veruje. Pavel preprosto pravi: "Ne zaničuj in ne kritiziraj svojega brata ali sestro, saj je Božji služabnik, oziroma služabnica, ne tvoj ali tvoja." Kristus je umrl tako za tiste, ki so se imeli za močne,  kot za one, ki so veljali za slabotne. On je Odrešenik vseh, ki vanj verujejo in mu zaupajo, ne le  nekaterih, kajti s svojim brezgrešnim življenjem je izpolnil vse zahteve postave, bil usmrčen za naše grehe, s svojim vstajenjem od mrtvih pa dokazal, da je resnični in popolni Odrešenik. Njemu pripada vsa slava!

Vera v ljudi ali v Boga?

Če  ste zaradi bolečine, ki vam jo je povzročila cerkev, izgubili vero v Boga, potem niste verovali v Boga, ampak v ljudi. 

~ A. W. Tozer

 

Neločljivo

Kristusov križ in Kristusova krona sta neločljiva. Ne da se ju razdvojiti. Ni Kristusa brez križa, niti križa brez Kristusa.

~ John Flavel 

 

Z nami Bog

 Sredi naše najtemnejše grešnosti in v naših najtežjih trenutkih je z nami Bog - pošilja nam svojega ljubljenega Sina, da nam prinese šalom. 

~ Paul Donison

Kako je z našo duhovnostjo?

Najboljši preizkus naše duhovnosti je mera našega začudenja nad Božjo milostjo. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Začetek našega odrešenja

Odrešenje se ne začne s človekovo, ampak z Božjo voljo. V nasprotnem primeru bi milost prenehala biti milost.

~ George Whitefield

Prava modrost

Kdo med vami je moder in razumen? Z lepim življenjem naj pokaže svoja dela v krotkosti modrosti. 14 Če pa imate v srcu grenko nevoščljivost in prepirljivost, se nikar ne hvalíte in ne lažite proti resnici. 15 Ta modrost ne prihaja od zgoraj, temveč je zemska, duševna, demonska. 16 Kjer sta namreč nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo. 17 Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine. 18 In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir.  (Jak 3,13-18)

Jakob je bil v prvi vrsti zelo praktičen človek. Tistim, ki so se zanašali le na vero, pa te vere niso potrjevali s svojimi deli, je rekel, da je vera brez del mrtva (cf. Jk 2,26). V zgornjem odlomku pa je pokazal, da se prava modrost odraža skozi pobožno življenje. 

Za Jakoba modrost ne pomeni le nekaj čisto intelektualnega, ampak tudi nekaj, kar se na zunaj odraža v človekovem obnašanju. Krotkost je bila za Grke znak šibkosti, toda Jezus jo je povzdignil v kardinalno krepost (cf. Mt 5,5). Krotkost ne izhaja iz strahopetnosti ali pasivnosti, ampak iz zaupanja v Boga, zato je popolnoma prosta bolestnega samodokazovanja. 

Grenka nevoščljivost in prepirljivost sta v popolnem nasprotju z resnično modrostjo, za katero je značilna krotkost. Vodita namreč v delitve in strankarstvo, preko česar si hočejo posamezniki zagotoviti vodstvo in prestiž. Te vrste modrost je zemska, duševna in demonska, kot piše v 15. vrstici. Zaporedje pridevnikov ni naključno, saj si sledijo od slabega k najslabšemu. Gre za vedenje, ki je posvetnjaško, čutno in nasprotno od duhovnega in ima izvor v kozmičnih silah teme. Posledici takšne satansko gnane  "modrosti" sta prepir in zlo. V sodobnem svetu je tega ogromno, za kar verjetno ne potrebujem dokazov,  saj nas mediji s tem vsak dan bombardirajo. 

Tej vrsti "modrosti" Jakob zoperstavlja modrost, ki je od zgoraj, ki ustvarja karakterne lastnosti, kakršne si  vsi želimo. Primarna krepost je tu čistost. Sledi miroljubnost, ki je popolno nasprotje prepirljivosti in neredu, ki ga slednji prinaša. Prizanesljivost je  krepost, s katero kažemo spoštovanje do občutkov drugih. Imamo dve ušesi in samo ena usta, kar pomeni, da je prav, da smo dovzetni do tistega, kar nam povedo drugi. Modra oseba ne skopari z usmiljenjem, ampak v obilju izkazuje usmiljenje. Je tudi nepristranska in iskrena, ne dela razlik in ne zavaja. Sad vsega tega je mir. 

Vse to je videti  lepo in idealno, tako da je že skregano z resničnim življenjem.Tega se je zagotovo zavedal tudi apostol Jakob, ko je pisal svoje pismo. Zato nas na drugem mestu spodbuja:  "Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo. Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava." (Jak 1,5.6). Modrost pač ne pade iz nebes kot zrela hruška, ampak je treba zanjo prositi. Vsakič znova. In pri tem seveda verovati.

Božji ideal je bil vedno popolnost, cerkev pa je, kakorkoli obrnemo, samo skupnost opravičenih grešnikov. Zato je kesanje vsakdanji pojav v življenju kristjana. Sv. Janez piše: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9) Ob vseh  padcih in neuspehih, pa tudi uspehih, si moramo vsakič znova  oznaniti evangelij, v katerem naš Gospod pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Dejstvo je, da je Jezus tisti, ki rešuje!

Veliki šmaren

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja na spletni strani Slovenske škofovske konference ne najdemo nič posebnega novega, razen datuma, ampak le trditve, ki se tam pojavljajo skozi vsa leta, odkar obstaja njihova spletna stran, ali vsaj, odkar jo spremljam. Zato tudi jaz ne bom na tem mestu napisal ničesar novega. Pripoved o Marijinem vnebovzetju pač ne gre skozi sito sola Scriptura, pa tudi skozi sito cerkvenih očetov prvih stoletij ne. Evzebij, na primer,  v svoji Cerkveni zgodovini, ki sega nekako do Konstantinovega časa, tega ne omenja, pa bi moral, če bi cerkev to tedaj res tako pridno in vneto  verovala, kot pravi Rim.  Pa si še enkrat malo podrobneje poglejmo to stvar.

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo po vsej verjetnosti odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kako naj bi točno odgovorili.  

Pa si poglejmo, kaj govori o tem prazniku in njegovi zgodovini spletna stran slovenske škofovske konference! 

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega. 

 Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta po vsej verjetnosti prišel do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in naokoli krožila dva spisa,  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je  za  dogmo rimske cerkve  proglasil Pij XII. leta 1950. S stališča dogme  o papeški nezmotnosti iz leta 1870 se poraja vprašanje, kdo od teh se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII.  Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje nekatere spise, a v resnici  ni povsem jasno, ali je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. Glede tega torej zgodovina ni na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh posebna značilnost rimske in še nekaterih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." Res je, Jezus Kristus je v njej glavna oseba. 

Dolžnost cerkve

Cerkev je dolžna ohranjati, razlagati, razumeti in braniti od Boga zaupano resnico.

~ Herman Bavinck

Calvin o branju Svetega pisma

Branje Svetega pisma je tisto, kar nam daje rast v pobožnosti in svetem življenju. Zato si moramo prizadevati, da bi se naučili, kar smo prejeli v Pismu. 

~ Jean Calvin

Izvolitev - delo milosti

Božja milost ne najde človeka, ki bi bil vreden, da bi bil izvoljen, ampak takega naredi.

~ Sv. Avguštin

Priprava na cilj

Nebesa si pridobiš ali izgubiš na zemlji. Posest je tam, priprava nanjo pa tukaj. 

~ Richard Baxter

Ko te vest vznemirja

Če se hočeš pomiriti, ko te tvoja vest vznemirja, ali ko si v hudi stiski. takrat ti ni treba storiti nič drugega, kot da se v veri okleneš Kristusa in rečeš: "Verujem v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je zame trpel, bil križan in umrl. V njegovih ranah in smrti vidim svoj greh. V njegovem vstajenju vidim zmago nad grehom, smrtjo in hudičem. V njem vidim tudi pravičnost in večno življenje. Videti in slišati nočem ničesar, razen njega." To je resnična vera v Kristusa in pravi način verovanja. 

- Martin Luther

Lažni učitelji in prava pobožnost

To úči in priporočaj. 3 Če kdo uči drugačen nauk in se ne približuje zdravim besedam, namreč besedam našega Gospoda Jezusa Kristusa, in res pobožnemu nauku, 4 je domišljav in ničesar ne razume. Še več, tak boleha za razpravljanji in pričkanji za besedo. Iz tega pa izvirajo nevoščljivost, prepir, kletve in zlobna sumničenja, 5 prerekanje ljudi, ki so v umu pokvarjeni in oropani resnice ter mislijo, da je pobožnost le vir dobička. 6 Res je prava pobožnost velik dobiček, a le za tistega, ki je zadovoljen z najnujnejšim. 7 Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti. 8 Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko. 9 Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje. 10 Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.  (1Tim 6, 2b-10)

Pričujoči odlomek sodi v zaključni del Pavlovega Prvega pisma Timoteju. Ta del je podoben  uvodnemu delu omenjenega pisma (cf. 1Tim 1,3-10. 20.21), v katerem apostol ravno tako opozarja naslovnika, naj bo pozoren na lažne učitelje. 

Vrstica 1Tim 6,2b se nanaša na predhodno vsebino pisma. Nekateri menijo, da je imel Pavel tu v mislih vsebino od 5,1-6,2a, drugi pa, da celotno predhodno vsebino pisma. Zdravi nauk, o katerem je govora v 1Tim 6,3 je v kontrastu z naukom lažnih učiteljev.  V cerkvi ni nikoli primanjkovalo lažnih učiteljev, enako je danes. Bojim se, da jih je danes najmanj toliko, kot jih je bilo poprej skozi celotno  zgodovino cerkve. Pri tem igra posebno vlogo sla po dobičku, ki jo Pavel označuje kot korenino vsega zla (cf. v. 6). Iz zgodovine se najbrž spomnimo kupčevanja z odpustki, ki so ga izvajali v rimski cerkvi in je sprožilo reformacijsko gibanje. Danes ni nič drugače.  Iz Amerike  pljuska po celem svetu "teologija" zdravja in obilja (bogastva), oziroma health and wealth.  Njeni oznanjevalci, ki so sami velikokrat bajno bogati, trdijo, da Bog hoče, da so kristjani zdravi in bogati. Ti lažni učitelji na vse načine izsesavajo denar  iz ljudi, tudi iz revežev in  s svojim življenjskim slogom dokazujejo resničnost Pavlovih besed, da je zanje pobožnost samo vir dobička in nič več. Oznanjevalci lažnega evangelija, ki pravijo, da potrebuješ za zdravje in bogastvo samo močno vero, so pod obsodbo.   

Kot pravi Pavel v 6.-9. vrstici našega poglavja, je prava pobožnost res velik dobiček, a  drugačne vrste od prejšnjega. Večnostna perspektiva, ki jo ponuja Bog, resničnemu verniku pomaga v boju s privlačnostjo lakomnosti, zato   je lahko povsem zadovoljen že s tem, da ima hrano, obleko in streho nad glavo. Premoženje, bogastvo in denar niso sami po sebi zlo, korenina vsega zla je pohlep po denarju (cf. ibid. v. 10). Ta se lahko na zunaj izraža na dva načina: prvi je, da pohlepnež, ki ima že dovolj in preveč, še kar grabi, drugi pa, da hoče tisti pohlepnež, ki nima, na silo vzeti prvemu, ali pa tistim, ki so prišli ma neoporečen način do premoženja. Greh se da zelo lepo zamaskirati s pravični(šk)imi cilji. To sicer lahko vžge pri ljudeh, pri Bogu pa ne. Ljubezen do denarja je premnoge tako ali drugače odpeljala proč od vere. 

Ničesar nismo prinesli na svet, pa tudi odnesli ne bomo ničesar (cf. ibid. v. 7). Edina stvar, ki nas zanesljivo vse čaka, je smrt. Zato je edino pravo zadovoljstvo, ki nas tudi v najtemnejših okoliščinah, celo v smrti, ne  pusti na cedilu, naš Gospod Jezus Kriatus. On je umrl za naše grehe in nam s svojim vstajenjem zagotavlja, da je popolni in resnični Odrešenik. Kdor vanj zaupa in se popolnoma zanaša nanj, je že tukaj in zdaj deležen predokusa večnega življenja. V njem je, kot pravi pesem, tudi slaboten močan in  revež bogat .

Duša, v katero se naseli Kristus

 Kjer po svojem Duhu prebiva Kristus, od tam izžene Satana, prevzame dušo v posest in jo okrasi s svojimi milostmi, v nas popravi svojo podobo, preda nam svoje življenje in nam daje moč za prenašanje križev.

~ Edward Leigh