Otroci luči

Kar pa zadeva čase in trenutke, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, 2 saj sami natančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči. 3 Ko bodo govorili: "Mir in varnost," tedaj bo nenadoma prišla nadnje poguba, kakor pride porodna bolečina nad nosečnico, in ne bodo ubežali. 4 Vi, bratje, pa niste v temi, da bi vas ta dan presenetil kakor tat, 5 saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme, 6 zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni. 7 Tisti namreč, ki spijo, spijo ponoči, in tisti, ki se opijajo, se opijajo ponoči. 8 Mi, ki pripadamo dnevu, pa bodimo trezni: oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje odrešenja. 9 Kajti Bog nas ni namenil za jezo, ampak za to, da pridemo do odrešenja po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 10 ki je umrl za nas, da bi mi, pa naj bedimo ali spimo, živeli skupaj z njim. 11 Zato tolažíte drug drugega in drug drugega izgrajujte, kakor to že delate.   (1Tes 5,1-11)

 

Miselnost sveta je v nasprotju s tem, kar hoče Bog. Svet počne vse tisto, čemur Bog nasprotuje in je v nekakšni vojni z Bogom. To pa zato, ker ga obvladuje "vladar tega sveta" (cff. Jn 14,30. 16,31), za katerega pravi apostol Pavel, da "zdaj deluje v sinovih neposlušnosti." (Ef 2,2b) Videti je, kot da si svet želi miru in varnosti, deluje pa ravno v nasprotju s tem, kar pravi, da si želi, kajti želi si ju doseči na svoj in sebi lasten način. Ta način pa ne deluje,  ker svet posluša hudiča, ki si želi uničiti človeški rod, zato sta mir in varnost, kakor ju oznanja svet, zelo varljiva. Bog torej  deluje drugače kot hoče svet, svet pa se ne ozira na Boga. 

V adventnem času se Božja cerkev še posebej posveča drugemu Kristusovemu prihodu. Seveda je treba o tem razmišljati vse dni v letu, ne le v teh manj kot štirih tednih, toda v tem času je tema Gospodovega drugega prihoda bolj poudarjena. 

V obravnavanem odlomku nas apostol Pavel opominja k čuječnosti. Zakaj je le-ta potrebna?

1. Gospodov prihod bo nenaden. Ko bo svet najbolj prepričan, da so vsi globalni problemi rešeni, ga bo doletelo veliko presenečenje, ki bo zanj porazno, saj bo zdrvel v brezno večne pogube. Kristjani se ne zanašamo na propagando o miru in varnosti, s katero nas svet dezinformira  preko Organizacije združenih narodov, rimskega papeža,  pokvarjenih verskih skupnosti, politikov, nevladnih organizacij in še bolj neposredno preko svojih medijskih trobil. 
2. Božjega ljudstva Jezusov drugi prihod ne more in ne sme presenetiti, saj smo sinovi (in hčere) dneva. Mi se dobro zavedamo, komu pripadamo, zato si prizadevamo ravnati skladno s svojo poklicanostjo in izvoljenostjo. 
3. Božji otroci so budni in trezni, odeti v vero, upanje odrešenja in ljubezen. Zavedati se moramo, da te kreposti niso naš lastni proizvod, ampak Božji dar. 
4.  Tega ne delamo zato, da bi se pri Bogu odkupili ali se mu kako drugače prikupili, ampak zato, ker že tukaj in zdaj vemo, da nas Bog ni namenil za jezo, ampak za končno odrešenje, ki nam ga je zagotovil po našem Gospodu Jezusu Kristusu. On je namreč naš Jahve cidkenu, Bog - naša pravičnost. V njem (ne v nas!) je vsa naša pravičnost, ki pokriva vse  naše grehe in slabosti.  

Jezus se nekega dne vrne kot sodnik. Tisti, ki so v Gospodu, so pravzaprav že pripravljeni na to vrnitev, saj vedo, da so  namenjeni za odrešenje. Ker je tako, si tudi prizadevajo ravnati tako, da potrdijo svojo poklicanost in izvoljenost (cf. 2Pt 1,10). Za tiste zunaj pa velja Kristusov poziv: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15)  Evangelij pa pravi, da se je  Božji Sin učlovečil v osebi Jezusa Kristusa, živel  popolno življenje za nas grešnike, bil umorjen za naše grehe in nam s svojim vstajenjem jamči, da je pravi in popolni Odrešenik. Kdor zaupa njemu in se zanaša nanj, ima večno življenje.  Ali mu  zaupaš?  

Čemu smo ustvarjeni? Antropološka eshatologija

 

Michael Horton v pričujočem predavanju prepoznava in razčlenjuje, da so transhumanistične sanje o nalaganju naših misli v oblak s pomočjo tehnološkega napredka v bistvu odsev starodavnih idej o tem, kaj pomeni biti človek. Zlasti si delijo skupni Platonov cilj – pobeg iz omejitev telesa. Horton to postavlja v nasprotje s pojmovanjem človeka v svetopisemskem krščanstvu kot Božje podobe ter ponuja povsem drugačen pogled na človeško dostojanstvo, problem zla in obljubo poveličanja. 

Predavanje je bilo predstavljeno na dogodku Theo Global South Asia 2025 in traja malo več kot tričetrt ure.

Ena provokativna

Če je Jezus Kristus resnično Bog, potem ima vaše življenje smisel, večnost pa boste preživeli v nebesih ali v peklu. 

~ Todd Friel

Kaj pa verni rajni?

Verni ne čakajo na vstajenje v pozabi, ampak v zavestnem občestvu s svojim Kraljem.

~ Jean Calvin

Nič več

Nebesa so prostor za "nič več".

Nič več greha.

Nič več solza.

Nič več bolečine.

Nič več žalosti.

Nič več skušnjav.

Nič več zla.

Nič več ločitve.

Nič več smrti. 

Jezus je vse to premagal  in vsem vernikom priskrbel neskončno radost na veke. 

~ Dustin Benge

Blagoslovljen, ki prihaja

Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca 2 in jima rekel: "Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežita ju in ju pripeljita k meni. 3 Če vama kdo kaj poreče, recita: 'Gospod ju potrebuje,' in takoj ju bo poslal." 4 To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi:

5 Povejte sionski hčeri:

Glej, tvoj kralj prihaja k tebi,

krotak, jezdi na oslici

in na osličku, mladiču vprežne živali.

6 Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naročil. 7 Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju svoja plašča in Jezus je sédel gor. 8 Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. 9 In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale:

"Hozána 

Davidovemu sinu!

Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!

Hozana na višavah!"

10 Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto razburkalo 

in govorilo: "Kdo je to?" 11 Množice pa so govorile: "To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji."

 12 Jezus je stopil v tempelj 

in izgnal vse, ki so v templju prodajali in kupovali. Menjalcem denarja je prevrnil mize, prodajalcem golobov pa stole 13 in jim rekel: "Pisano je:

Moja hiša naj se imenuje hiša molitve,

vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo."                                 (Mt 21,1-13)                                

Nekam nenavadno je videti, da je evangeljski odlomek za prvo adventno nedeljo v tradicionalnem lekcionarju vzet iz dogodkov, ki na prvi pogled nimajo kaj dosti skupnega z adventnim časom, ampak s cvetno nedeljo. Toda  oblikovalci lekcionarja tega zagotovo niso počeli na slepo, ampak so morali videti v Jezusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem na cvetno nedeljo in v očiščevanju templja nekaj več. V tem kraljevskem vhodu in očiščenju templja so videli predpodobo Jezusovega drugega prihoda, ko bo prišel v kot kralj sodit živim in mrtvim in bo nekatere vzel k sebi v svoje kraljestvo, druge pa pahnil v večno pogubljenje.

Na tisti strašni dan naš Gospod tudi ne bo jezdil na oslu, ampak: "Kakor namreč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega." (Mt 24,27) Ob svojem prvem prihodu je Jezus vstopil v Jeruzalem, po drugem prihodu se bo nebeški Jeruzalem spustil na novo  zemljo: "Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več.  Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina.  In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: 'Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.'" (Raz 21,1-4) O tem mestu je pisano: "Vanj ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki so vpisani v Jagnjetovi knjigi življenja." (Raz 21,27) Pred Bogom ni nobena stvar dovolj čista. (cf. Job 15,14.15). Te čistosti nam ne more zagotoviti nobena pobožna vaja, nobeno dobro delo, nobeno prizadevanje, nobena spoved, noben zakrament. Vse to so dobre stvari, ne zagotavljajo pa popolne čistosti, kakršno zahteva Bog. On zahteva stoodstotno poslušnost, stoodstotno brezgrešnost. Zato je lahko vsa naša čistost  edino v Gospodu Jezusu Kristusu (Raz 7,14. 12,11). Zato pravi, da bodo vstopili v kraljestvo le tisti, ki so vpisani v Jagnjetovo knjigo življenja, torej tisti, ki so Kristusovi in pokriti z njegovo na križu prelito krvjo. To pa lahko dosežemo le s popolnim zaupanjem in zanašanjem na Jezusa Odrešenika.

Takrat tudi ne bo nihče spraševal: "Kdo je to?" kot so na cvetno nedeljo spraševali radovedni Jeruzalemčani,  kajti videlo ga bo sleherno oko (cf. Raz 1,7). Vsi bodo vedeli, kdo je On. Ni skrivališča, ki bi nas lahko zavarovalo pred njim, pred njim je vse razgaljeno in odkrito (cf. Heb 4,13). 

Kot sem že zapisal, je vzporednica Jezusovemu očiščevanju templja (cf. Mt 21,12-13)  poslednja sodba. Nekoč sem nekje prebral naslednjo trditev: "Kdor nima Jezusa za Odrešenika, ga bo imel za sodnika." Res je, toda, hvala Bogu, zaenkrat še vedno živimo v času milosti, zato zaključujem ta prispevek z Jezusovimi besedami, ki vabijo k spreobrnjenju. Naš Gospod govori:  "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej." (Mt 7,13).Vrata pa je Jezus Kristus osebno, saj na drugem mestu pravi: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil". (Jn 10,9)  V Njem je vse naše odrešenje.

Znamenja časa

 

Ko je sedèl na Oljski gori nasproti templju, so ga Peter, Jakob, Janez in Andrej na samem vprašali: 4 "Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo vse to bližalo koncu." 5 Tedaj jim je Jezus začel govoriti: "Glejte, da vas kdo ne zavede! 6 Veliko jih bo prišlo v mojem imenu. Govorili bodo: 'Jaz sem' in bodo mnoge zavedli. 7 Ko boste slišali o vojnah in govorice o vojnah, se ne vznemirjajte! To se namreč mora zgoditi, vendar še ni konec. 8 Vzdignil se bo namreč narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Potresi bodo na mnogih krajih in lakota. To je začetek porodnih bolečin. 9 Vi pa pazíte nase. Izročali vas bodo sodiščem in vas pretepali po shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo postavljali zaradi mene, njim v pričevanje. 10 Najprej pa se mora oznaniti evangelij vsem narodom. 11 Ko vas bodo vlačili in vas izročali, ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh. 12 Izdajal bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali proti staršem in jih pobijali. 13 Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen."  (Mr 13,3-13)

Zgoraj opisani dogodek sodi v diskurz na Oljski gori, kamor se je po vroči debati s tempeljsko elito, ki je sledil Gospodovemu triumfalnemu vstopu v Jeruzalem in očiščenju templja,  napotil  Jezus s svojimi apostoli. Tisto, kar je zanimalo apostole, je bil pravzaprav čas  porušenja jeruzalemskega templja, ki ga je Jezus napovedal v Mr 13,1-2, ko so zapuščali tempelj. Toda on se ni ustavil pri tej temi, ampak je svoj odgovor razširil na čas svojega drugega prihoda, kajti porušenje templja in strahote okoli tega, so nekakšna predpodoba dogodkov ob koncu časov.

Naš Gospod je v svojem odgovoru, zapisanem v zgornjem odlomku, navedel kar nekaj znamenj svojega drugega prihoda:

• nastop lažnih mesij ali kristusov,
• vojne,
• naravne katastrofe in lakote,
• preganjanja,
• širjenje evangeljskega oznanila po vsem svetu. 

Wikipedija ima kar lep nabor lažnih mesij. Ti so se pojavili dokaj zgodaj, med judovskimi je najbrž najbolj znan Simon bar Kohba, ki je v prvi polovici 2. stol. vodil upor proti Rimljanom, a so ga le-ti zatrli. Med krščanskimi mesiji izpostavljam tri, to so Sun Myung Moon (1920-2012), Laszlo Toth (roj. 1938) in David Koresh (1959-1993). Moon je ustanovil Združitveno cerkev, ki deluje tudi v Sloveniji, Toth je postal slaven, ko se je v Vatikanu s kladivom lotil Michelangelove Pieta, Koresh pa, ker  je njega in pripadnike njegovega kulta  zaradi nezakonitih poslov preganjala policija in je padel v spopadu z njo. Obstaja še več zanimivih lažnih mesijanskih cvetk, med njimi so tudi ženske in en Hrvat. O tem več tukaj. Pred leti je bilo tudi govora o pojavitvi Maitreje, ki naj bi tudi bil nekakšen mesija, celo fotografirali naj bi ga, potem pa je izpuhtel. 

Od Kristusovih časov je svet videl veliko vojn. Prejšnje stoletje je videlo kar dve svetovni in plejado lokalnih vojn. Slednje še vedno potekajo in ne vemo kdaj in kako se bodo končale.  Toda, kot pravi Gospod, to še ni konec.

Naravne katastrofe, kot so potresi, so naslednje znamenje časov. Poleg teh obstajajo suše in poplave, ki povzročajo lakoto po raznih delih sveta. Gre za pojave, ki se vseskozi ponavljajo, smo pa v zadnjem času o njih redno in zelo dobro obveščeni. Ampak tudi to še tudi ne pomeni konca, ampak šele začetek stisk. 

Preganjanje kristjanov se je dogajalo skozi vseh malo manj kot dva tisoč sto let, odkar obstaja cerkev, toda mislim, da še nikoli ni bilo tako intenzivno, kot je danes. Po poročilih organizacije Open Doors je to preganjanje najhujše v petih državah: Severni Koreji, Somaliji, Libiji, Eritreji in Jemnu. Prisotno je v vsem islamskem svetu, pa tudi v Indiji in v nekaterih državah Latinske Amerike.  Toda tukaj še vedno velja znameniti Tertulijanov izrek: "Kri mučencev je seme cerkve." Cerkev je najbolj oslabela tam, kjer živi v udobju, najbolj žilava pa je tam, kjer jo preganjajo. Evangelij prodira tja, kjer ga niso poznali.

Širjenje veselega oznanila je globalni pojav. Evangelij danes prodira v kraje, kot sta Tibet in Afganistan. Na Kitajskem je, kljub hudim pritiskom režima, ob nedeljah več kristjanov pri nedeljskem bogoslužju kot v Evropi. V muslimanskem svetu je opustitev islama marsikje kaznivo dejanje, kjer se strogo držijo šeriatskih predpisov, pa celo smrtno nevarno. Toda temu navkljub tudi v teh državah raste število kristjanov, da celo v Pakistanu, Maroku, Alžiriji Iranu, Afganistanu in Saudski Arabiji. To je za nekatere dober, za druge slab znak, kajti, ko bo dopolnjeno število izvoljenih, bo nastopil konec časov. 

Jezus svojim učencem ni obljubljal najboljšega življenja tukaj in zdaj, kot to počnejo pridigarji lažnega evangelija prosperitete, ampak nekaj podobnega kot Churchill Britancem na začetku druge svetovne vojne: kri, znoj in solze, oziroma preganjanja,  aretacije, vlačenje pred sodišča in sovraštvo sveta, da celo sovraštvo s strani svojcev. Toda tudi glede tega je obljubil dve stvari, ki sta kristjanu v spodbudo: nadnaravno pomoč Svetega Duha pred človeškimi sodišči, za stanovitnost pa delež v Božjem kraljestvu.  

Živimo v zanimivem času. Dogaja se vse, kar je Jezus napovedal v odlomku iz Mr 13,3-13. Znamenja časa so torej tu, ni pa  rečeno, kdaj bo nastopil konec časov. Vemo le to, da takrat, ko se bo dopolnilo število izvoljenih, tega števila pa ne poznamo. Zato zaključujem s Calvinovimi besedami, ki se nanašajo na naš odlomek: "Kristus nam svetuje, da vržemo vse svoje skrbi v naročje našega Očeta, tako da bomo lahko, računajoč na njegovo obljubljeno pomoč, vedro hodili po naši poti."

Večno življenje: ali - ali

Večno življenje ima smer: "Pridite k meni..." Ali: "Proč od mene..."  

~ Bryan Wolfmueller

Ena Pot

V nebesa vodi  samo ena Pot, milijon poti pa vodi v pekel.   

~ Leonard Ravenhill

Vrnitev Kralja

Verujemo, da se bo Kristus vrnil na svet, a ne kot dojenček, ampak v slavi in moči, kot Kralj vse zemlje, da razglasi svojo vladavino nad novimi nebesi in novo zemljo.   

~ Burk Parsons

Ločil bo ene od drugih

Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. 32 Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. 33 Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. 34 Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! 35 Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, 36 nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni." 37 Tedaj mu bodo pravični odgovorili: "Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? 38 Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? 39 Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?" 40 Kralj jim bo odgovoril: "Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." 41 Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: "Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! 42 Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, 43 tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali." 44 Tedaj bodo tudi ti odgovorili: "Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?" 45 Tedaj jim bo odgovoril: "Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili." 46 Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.

(Mt 25, 31-46)

Znova je napočil čas, ki mu svet pri nas pravi veseli in čarobni december, pri čemer mi pravzaprav ni  jasno, kaj naj bi bilo v tem mesecu tako čarobnega. Noči se še kar vztrajno daljšajo, po mestih pa prižigajo lučke, ki naj bi pregnale temo, ampak tema je še vedno tu. Tu so seveda še adventni venčki in razni bazarji, stojnice s hrano ter pijačo in podobno. Zelo malo pa se govori o Luči, ki je enkrat že prišla na svet (cf. Jn 1,9 ss.), drugič pa se vrne "v slavi sodit živim in mrtvim", kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved.  Ta Luč je edina sposobna razsvetliti svet, toda svet jo zavrača, podobno kot je to počel pred 2000 leti. 

Ker torej magija ni zadeva, s katero bi se smeli ukvarjati kristjani, mi ne govorimo o čarobnem decembru, ampak o adventnem času. To je čas pričakovanja, v katerem se oziramo tako nazaj, v čas prvega pričakovanja prihoda našega Zveličarja Jezusa Kristusa, kot naprej, v čas njegovega drugega prihoda. Naš Gospod je dosti govoril o svojem drugem prihodu. Zelo znamenita je pripoved, ki se nahaja v odlomku Mt 25,31-46,  ki si jo bomo malo pobliže ogledali.

Jezus je v svoje prilike zelo rad vpletal prizore iz vsakdanjega življenja: pšenico in ljuljko, gorčično seme, izgubljeno ovco, izgubljen kovanec, gospodinjo, ki mesi kruh, v našem primeru pa pastirja, ki ločuje ovce od kozlov. Naj pojasnim, da ni s kozli in kozami kot takimi prav nič narobe. Tudi v Mojzesovi postavi so omenjeni kot čiste živali in so bili primerni za žrtvovanje v templju. V zgornjem primeru gre  zgolj za prispodobo. Ovce in koze so se pasle skupaj, zvečer pa so jih ločili. To je bila naloga pastirja.  Jagnjeta in kozlički so si zelo podobni, toda vešče oko pastirja je dobro poznalo vse razlike med obema vrstama drobnice.

Na začetku naše pripovedi govori Jezus o sebi kot o Sinu človekovemu. To oznako je nasploh zelo rad uporabljal. Zato se naš odlomek se zelo lepo ujema s prerokbo preroka Daniela, ki pravi:
V nočnih videnjih sem gledal:

Glej, skupaj z oblaki neba

je prihajal nekdo kakor sin človekov;

dospel je do Staroletnega

in privedli so ga predenj.

Njemu je bila dana oblast,

čast in kraljestvo,

in vsa ljudstva, narodi in jeziki

so mu služili.

Njegova oblast je večna oblast,

ki ne preide,

in njegovo kraljestvo,

ki ne bo uničeno.    (Dan 7,13.14)

Vrstice Mt 25,34-45 se najbrž zdijo marsikomu presenetljive. Prvič zato, ker Jezus v zgornji pripovedi ne obravnava ljudi individualno, ampak kolektivno. Tu je treba poudariti, da je zgornji opis splošen in ne gre v podrobnosti. Druga stvar je ta, da je videti, kot da bodo ljudje odrešeni ali obsojeni glede na svoja dela. Podobno lahko beremo tudi na drugih mestih: "Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu." (Mt 16,27), ali pa: "On bo vsakemu povrnil po njegovih delih." (Rim 2,6)  Ko to beremo, se nam morda vse skupaj zdi kot neke vrste karma, ki pravi, da dobimo, kar si zaslužimo. Toda Božja beseda govori na drugih mestih malo drugače: "Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo." (Heb 11,6), sv. Pavel pa govori v Rim 3,22-24: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave,  opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu."  Opravičenje pred Bogom in večno življenje sta torej odvisna od vere, ne od česa drugega. Na drugem mestu pa pravi: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9)  Če primerjamo  zadnja navedka z odlomkom Mt 25,34-45, se znajdemo v navidezni kontradikciji, kajti tam Jezus jasno in razločno pravi: "Kar koli ste/niste storili enemu od teh mojih najmanjših,  ste/niste meni storili." (cf. Mt 25,40.45)  Pri tem nam je lahko v veliko pomoč nadaljevanje citiranega odlomka iz Ef 2, ki se glasi: "Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli." (Ef 2,10) Če smo v Kristusu, potem je  logično, da opravljamo dobra dela. Martin Luther je nekoč rekel: "Bog ne potrebuje naših dobrih del. Potrebuje jih naš bližnji".  Pristna vera rojeva dobra dela. Dela so torej dokaz, da imamo zveličavno vero. 

Zdaj pa moramo razčistiti še z enim vprašanjem: kdo so ti najmanjši bratje (in sestre), o katerih pripoveduje Jezus? V različnih posvetnih in verskih krogih se danes govori o splošnem bratstvu in sestrstvu vseh ljudi, tudi od različnih cerkvenih predstavnikov slišimo, da so vsi ljudje Božji otroci. S stališča prostozidarstva je to najbrž pravilna trditev, s krščanskega zornega kota pa  herezija, ali vsaj zmota. Kristusov brat ali sestra je vsakdo, ki veruje vanj, vsi drugi so izključeni iz tega bratstva in sestrstva. Bog je sicer stvarnik vseh ljudi, ni pa tudi nujno njihov Oče. Kdor zavrača Očeta in Sina ni Božji otrok, niti Kristusov brat ali sestra. Toda ta izključenost ni nujno večna. Vsakdo, ki začne iskreno verovati v Kristusa kot Odrešenika, postane del Božje družine. Desnemu razbojniku je to uspelo tik pred smrtjo (cf. Lk 23,39-43), in tako je postal edini od našega Gospoda osebno kanonizirani svetnik Božje cerkve. Ti Jezusovi najmanjši bratje in sestre so ubogi, trpeči, šikanirani in preganjani kristjani, ki jih tudi danes ne manjka.  Kako lahko nekdo reče, da je kristjan, sam pa noče videti niti slišati bratov in  sester v njihovih vsakovrstnih težavah in nadlogah (cf. Jak 2)? Tak se bo na sodni dan znašel na Kristusovi levici skupaj z drugimi pogubljenimi. To je poanta zgornje pripovedi. Seveda je prav, da pomagamo tudi ljudem, ki niso del Božje družine, pri čemer nam je zgled usmiljeni Samarijan, toda Jezus govori v tem odlomku o trpečih in stiskanih bratih in sestrah.

Na sodni dan bosta obstajali smo dve možnosti: večno življenje v Božjem kraljestvu ali večna kazen v peklu, pripravljenem hudiču in njegovim angelom.  Izbira je v bistvu enostavna, kajti sam Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Kaj naj torej rečem neodločenim?  Božja beseda vabi: "Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod."  (5Mz 30,19  

V pričakovanju

"Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. 26 Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. 27 In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. 28 Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje."

29 Povedal jim je priliko: "Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. 30 Ko začenjajo brsteti, vidite in sami od sebe veste, da je poletje že blizu. 31 Tako tudi vi, ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu Božje kraljestvo. 32 Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. 33 Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle."  (Lk 21,25-33)

Kristjani živimo v času pričakovanja, ampak glede tega nismo ravno edinstveni. Ni treba biti kristjan, da nekaj pričakuješ. Zajadrali smo v "veseli december", ko nekateri pričakujejo obilo zabave in novo leto, drugi, konec vojne v Ukrajini in z njo povezane draginje, tretji povišanje plače ali pokojnine, vsi torej nekaj pričakujemo. Kristjani, ki nam cerkveno leto ni  tuje, smo  v pričakovanju božičnih praznikov. Toda tudi to ni bistvo našega pričakovanja, kajti tisti pravi, oziroma prvi božič,  ko je prišel Mesija na svet, se je že enkrat pred malo več kot dva tisoč leti zgodil,  a niti ne vemo, na kateri dan v letu, kajti pisce njegovih življenjepisov sta bolj zanimala njegova smrt in vstajenje, kot njegovo rojstvo. Pa še nekaj,  zanimala jih je napoved njegovega drugega prihoda. O tem pripoveduje pričujoči odlomek. 

V preteklosti je bilo kar nekaj primerov izračunavanja in ugibanja časa Kristusovega drugega prihoda.  Prvi kristjani so glede tega živeli v stalni pripravljenosti, potem pa je ta pripravljenost pojenjala. Eno večjih pričakovanj se je zgodilo ob letu 1000, nato so ga znova obujale razne skupine, kot joahimiti in dulcinijanci. Močno se je razplamtelo v času reformacije, nato pa še večkrat. Nekateri so celo izračunali datum drugega Kristusovega prihoda in se pri tem grdo ušteli. Le kako se ne bi, saj je sam Gospod rekel:  "Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.  Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas!" (Mr 13,32.33) Jezus nam ni naročil, naj gremo v Razodetje sv. Janeza ali v Danielovo knjigo in si izračunamo datum njegovega drugega prihoda, ampak nas  spodbuja k stalni pripravljenosti, saj sodi čas njegove vrnitve med stvari, ki so edino in popolnoma v Očetovi oblasti. 

Vse to pa še ne pomeni, da glede Gospodovega prihoda tavamo v popolni temi, saj nam je naš Gospod povedal nekaj splošnih značilnosti časa, v katerem bo prišlo do tega dogodka. Prva je, da se bodo na nebesnih telesih pojavila določena znamenja. Katera bodo ta znamenja, nam ne pove. Druga je, da bo med narodi stiska zaradi bučanja morja in valov, in da bo ljudi strah prihodnjih dogodkov. V času razpadanja realsocialistični sistemov po svetu je Francis Fukuyama napovedoval skorajšnji konec zgodovine, toda danes je jasno, da je bil v zmoti. Eno poglavje zgodovine se je zaprlo, odprlo se je novo. Živimo v času orjaških selitev ljudstev, podobnih tistim iz časov propadanja zahodnorimskega imperija. Na pohodu je militantni islamizem, ki ga elite, kolikor se da, ignorirajo.  Evropo in svet ogrožajo teroristi, etična pravila in vrednote, ki so stoletja pomenile nespremenljivo stalnico, se podirajo, veliki mediji služijo predvsem interesom ekonomskih in političnih elit ter po svoji volji in podobi ustvarjajo javno mnenje. Namesto miru imamo nove vojne, kot je tista na vzhodu Evrope, kjer ni niti izključena uporaba jedrskega orožja.  Svet živi v medijsko pospeševanem strahu zaradi globalnega segrevanja, oziroma podnebnih sprememb, kot temu sedaj pravijo.  Stisk bo deležna tudi Kristusova cerkev, ne glede na to, kar govorijo dispenzacionalistični sanjači in njihova "left behind" eshatologija. Naš Gospod nam ni obljubil z rožicami posutega sveta, niti tega, da ne bi bili deležni stisk. Ravno nasprotno! Pa tudi Kristusov drugi prihod bo javen, ne skriven, kot tudi trdijo dispenzacionalisti.  Mislim, da je to Jezus v Lk 21, 27, kjer pravi: "In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo," dovolj jasno in nedvoumno povedal. Vse te stvari pa se bodo zgodile v času enega rodu (cf. Lk 21,29-32). 

Najpomembneje pri vsem tem ni, kdaj bo Jezus prišel, ampak je neskončno pomembnejše vprašanje, ali smo pripravljeni na njegov drugi prihod. Od te pripravljenosti je namreč odvisna naša večna usoda.   Jezus je  ob neki priložnosti izjavil: "Kdor vanj [Božjega Sina Jezusa Kristusa, op. Diz.] veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina," (Jn 3,18) na drugem mestu pa:  "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje." (Jn 5,24) Naš Gospod je torej postavil vero vanj kot kriterij, po katerem se nekomu sodi, ali ne sodi. Še več, on pravi, da se tistemu, ki veruje vanj ne sodi, tisti, ki pa vanj ne veruje, je že de facto obsojen. Vera je namreč edini kvazi-organ,  po katerem lahko grešni posameznik  (brezgrešnih ljudi žal ni)  prejme milost od Boga. Odrešenja, ki ga daje Bog, ne moremo prijeti s fizično roko, niti zaužiti z usti. Vera je torej neke vrste "roka", ki lahko prejme odrešenje, ki ga brezplačno ponuja Bog. 

Ali premoreš to odrešenje?

Advent je tu

Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca 2 in jima rekel: "Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežita ju in ju pripeljita k meni. 3 Če vama kdo kaj poreče, recita: 'Gospod ju potrebuje,' in takoj ju bo poslal." 4 To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: 

5 Povejte sionski hčeri: 

Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, 

krotak, jezdi na oslici 

in na osličku, mladiču vprežne živali. 

6 Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naročil. 7 Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju svoja plašča in Jezus je sédel gor. 8 Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. 9 In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« 10 Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto razburkalo in govorilo: "Kdo je to?" 11 Množice pa so govorile: "To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji." 

Jezus je stopil v tempelj in izgnal vse, ki so v templju prodajali in kupovali. Menjalcem denarja je prevrnil mize, prodajalcem golobov pa stole 13 in jim rekel: "Pisano je: 

Moja hiša naj se imenuje hiša molitve, 

vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo."                     (Mt 21,1-13)

Ciklus cerkvenega leta je del cerkvene tradicije. Ob besedi tradicija se mnogi evangelijski kristjani zmrdujejo, češ, Jezus je bil proti tradiciji, kar je v precejšnji meri res. On je bil proti tisti vrsti tradicije, ki je zamegljevala bistvene stvari. Tradicija mora biti v službi evangelija in cerkve, ne obratno. Zato vidim v cerkvenem letu soliden didaktični pripomoček za učenje in poglabljanje vere. 

Dolgo mi ni bilo jasno, zakaj imajo tradicionalni protestantski lekcionarji predviden ravno zgornji odlomek kot eno od beril na prvo adventno nedeljo. Tovrsten odlomek gre na prvi pogled veliko bolje v kontekst cvetne nedelje, kar je tudi res. Toda tisti, ki so oblikovali lekcionar tega zagotovo niso počeli na slepo, ampak so morali videti v Jezusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem na cvetno nedeljo in v očiščevanju templja nekaj več. V tem kraljevskem vhodu in očiščenju templja so videli predpodobo Jezusovega drugega prihoda, ko bo prišel v kot kralj sodit živim in mrtvim in bo nekatere vzel k sebi v svoje kraljestvo, druge pa pahnil v večno pogubljenje. 

Na tisti strašni dan naš Gospod ne bo jezdil na oslu, ampak: "Kakor namreč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega." (Mt 24,27) Ob svojem prvem prihodu je Jezus vstopil v Jeruzalem, po drugem prihodu se bo nebeški Jeruzalem spustil na novo  zemljo: "Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več.  Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina.  In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: 'Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.'" (Raz 21,1-4) O tem mestu je pisano: "Vanj ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki so vpisani v Jagnjetovi knjigi življenja." (Raz 21,27) Pred Bogom ni nobena stvar dovolj čista. (cf. Job 15,14.15). Te čistosti nam ne more zagotoviti nobena pobožna vaja, nobeno dobro delo, nobeno prizadevanje, nobena spoved, noben zakrament. Vse to so dobre stvari, ne zagotavljajo pa popolne čistosti. Vsa naša čistost je edino v Gospodu Jezusu Kristusu (Raz 7,14. 12,11). Zato pravi, da bodo vstopili v kraljestvo le tisti, ki so vpisani v Jagnjetovo knjigo življenja, torej tisti, ki so Kristusovi. 

Takrat tudi ne bo nihče spraševal: "Kdo je to?" kajti videlo ga bo sleherno oko (cf. Raz 1,7). Vsi bodo vedeli, kdo je On. Ni skrivališča, ki bi nas lahko zavarovalo pred njim, pred njim je vse razgaljeno in odkrito (cf. Heb 4,13). 

Kot sem že zapisal, je vzporednica Jezusovemu očiščevanju templja (cf. Mt 21,12-13)  poslednja sodba. Nekoč sem nekje prebral naslednjo trditev: "Kdor nima Jezusa za Odrešenika, ga bo imel za sodnika." Res je, toda, hvala Bogu, zaenkrat še vedno živimo v času milosti, zato zaključujem ta prispevek z Jezusovimi besedami, ki vabijo k spreobrnjenju. Naš Gospod govori:  "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej." (Mt 7,13).Vrata pa je Jezus Kristus osebno, saj na drugem mestu pravi: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil". (Jn 10,9)  V Njem je vse naše odrešenje.

Prihod Gospodovega dne

Ljubi, to je že drugo pismo, ki vam ga pišem. V obeh sem skušal s tem, da sem vas spominjal, dramiti vaše iskreno razumevanje. 2 Pomnite besede, ki so jih že prej povedali sveti preroki, in tudi zapoved Gospoda in Odrešenika, ki so jo posredovali vaši apostoli. 3 Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih 4 in govorili: "Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja." 5 Sami hočejo, da jim ostane skrito, da je nebo obstajalo že zdavnaj in da zemlja po Božji besedi obstaja iz vode in prek vode. 6 Po teh prvinah je bil tedanji svet preplavljen z vodo in tako pokončan. 7 Sedanje nebo in zemljo pa ista beseda hrani za ogenj, ohranja ju za dan sodbe in pogubljenja brezbožnih ljudi. 

8 Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. 9 Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje. 10 Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju razkrojile, zemlja in dela na njej pa bodo razkrita. 11 Kako prav je torej, da živite sveto in res pobožno, če se bo vse to razkrojilo, 12 da čakate in pospešujete prihod Božjega dne, zaradi katerega bo nebo zaplamenelo in prešlo in se bodo prvine razžarjene topile. 13 Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost.

(2Pt 3,1-13)

Apostol Peter je v pričujočem odlomku poudaril, da bo Gospodov dan nekoč zagotovo napočil. Iz vsebine je razvidno, da so kristjani, na katere je bilo naslovljeno to pismo razpravljali o tem, kdaj naj bi se naš Gospod vrnil. To je tudi glavna tema tega odlomka.

Na začetku (2Pt 3,1) omenja Peter, da je to drugo pismo, ki je bilo naslovljeno na to občestvo. Iz tega je jasno razvidno, da je bilo tudi 1. Petrovo pismo namenjeno taistemu krogu kristjanov. Naslovnikom pravi "ljubi" (orig. gr. agapetos), s čimer je izrazil veliko skrb zanje, ko jim je razlagal skrivnost Gospodovega drugega prihoda. 

Posebej jih je opozoril na besede starozaveznih prerokov in apostolov ter samega Gospoda Jezusa, ki se nanašajo na njegov drugi prihod.  Enako kot drugi novozavezni pisci ter krščanska cerkev do današnjega dne, je bil tudi Peter prepričan, da živimo v poslednjih dneh. Gre za podaljšan čas, čas novozavezne cerkve, med križanjem na Golgoti  in Gospodovo vrnitvijo. Peter je lepo napovedal nastop posmehljivcev, ki živijo v skladu s svojimi poželenji in se norčujejo iz Gospodovega drugega prihoda in iz tistih, ki ga pričakujemo. Konec koncev, sonce že dva tisoč let vzhaja in zahaja, ljudje se ženijo in možijo, nič takega se ne dogaja, če seveda ne odštejemo poplav, potresov, epidemij in nenehnih vojn med ljudmi. Toda Bog ni vezan na čas, ker biva izven časa in prostora. Zanj je tisoč, ali pa deset tisoč let, kakor en dan. Ti posmehljivci so samovoljno spregledali, da je Bog enkrat že posredoval in sodil zemlji preko vode (cf. 1Mz 6.-10. poglavje).  Naslednjič pride sodit z ognjem (cf. 1Pt 3,7.12. Sof 1,18), ko bo sodil brezbožne in posmehljivce, za katere je pripravljena poguba. 

Navidezno Božje odlašanje ni z njegovega stališča nobena počasnost, ker Bog ni vezan na čas.  Za razliko od nas, ima on na razpolago neskončno časa. Gre le za potrpežljivost, ker hoče, da bi vsi izvoljeni dosegli spreobrnjenje. Koliko je teh, ne ve noben človek, niti angel.  Toda ta vmesni čas, podaljšan čas ali poslednji dnevi, kakor koli že temu pravimo, vse to ne bo večno trajalo. Kristusov drugi prihod bo nenaden, kakor tat. Nebo bo prešlo in nebesna telesa se bodo raztalila in razpadla. Nobenega zaklonišča ali skrivališča ne bo na voljo. Tisti, ki zaničujejo Božji glas in ravnajo nepostavno, se prihoda tega dne  ne morejo veseliti, kajti: "Glas Gospodovega dneva bo turoben, tam bo stokal celo junak. Tisti dan bo dan jeze, dan stiske in tesnobe." (Sof 1,1,14b.15a)  Za razliko od teh ima Božje ljudstvo  zelo dober  razlog, da z radostnim srcem pričakuje ta dan, kajti Bog bo tedaj vse prenovil in vzpostavil nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost: "In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo." (Raz 21,4)

Ste pripravljeni na ta dan? V kolikor niste, je še vedno čas: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b) Ko je ječar iz Filipov vprašal apostola Pavla in Barnaba, kaj naj stori, da bo rešen, sta mu odgovorila: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!" (Apd 16,31) Isto pravilo velja za vse ljudi. Naj Bog vsem nakloni to vero!

Milost in pravica

Nebesa bodo polna hvaležnih ljudi, ki bodo spraševali: "Gospod, kako da si me izvolil?" Pekel bo poln ljudi, ki bodo zahtevali pravico in jo tudi dobili.

~ Burk Parsons

Protestantski pogled na vice

Nauk o vicah ali purgatoriju je zelo pomemben nauk Rimsko - katoliške cerkve, saj je povezan z molitvami in mašami za rajne ter z naukom o odpustkih. V Kompendiju - Katekizmu katoliške cerkve beremo o tem naslednje  (VIR >>):

Kaj so vice?

 Vice so stanje tistih, ki umrejo v božjem prijateljstvu, a čeprav jim je njihovo večno zveličanje zagotovljeno, še vedno potrebujejo očiščenja, da bi vstopili v nebeško blaženost.

 Kako moremo pomagati dušam v vicah pri očiščevanju?

 V moči občestva svetih morejo verniki, ki še potujejo na zemlji, pomagati dušam v vicah tako, da zanje molijo in predvsem darujejo evharistično daritev, pa tudi miloščino, odpustke in spokorna dela.

Če rimskokatoliške apologete vprašamo, od kod je prišel ta nauk, nam bodo povedali, da je  cerkev te stvari verovala od najzgodnejših časov. Ali jih je res? O tem govori v zgornjem videu protestantski teolog dr. Gavin Ortlund.

In še en predlog! O nastanku in  razvoju nauka o vicah si lahko v slovenskem prevodu preberete naslednjo knjigo:  Jacques Le Goff, Nastanek vic. Studia humanitatis, Ljubljana 2009 

Prerojeni za živo upanje

Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, 4 za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, 5 katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. 6 Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, 7 da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. 8 Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, 9 ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš. 10 To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. 11 Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju.   

(1Pt 1,3-11)

Obravnavani odlomek, ki predstavlja začetek 1. Petrovega pisma, se  začenja z zahvalo Bogu, ki je podaril vernikom novo življenje in jim, ob vseh preizkušnjah vere,  zagotavlja bodočo slavo. 

Odrešenje ni človeška zasluga, ampak stvar Božjega usmiljenja, milosti in suverenosti. Bog je tisti, ki daje grešnikom novo rojstvo in novo življenje. Tega smo deležni po vstajenju našega Gospoda Jezusa Kristusa, kajti vsi, ki vanj verujemo, smo z njim zedinjeni v  njegovem vstajenju. On je naše živo upanje, upanje v bibličnem smislu pa ni nekaj meglenega in negotovega, ampak zaupno pričakovanje izpolnitev Božjih obljub. 

Omenjeno upanje je opisano kot dediščina, izraz, s katerim označuje Stara zaveza obljubljeno deželo in Izraelovo mesto v njej. Ta starozavezni izraz je predpodoba za večjo dediščino, ki je nepropadljiva, saj se nahaja v nebesih, ne na našem spremembam podvrženem planetu. Takšne dediščine ne more nobena stvar zasenčiti ali uničiti. 

Naše upanje in naša dediščina sta v nadaljevanju omenjeni kot odrešitev, ki je po veri. Sv. Peter usmerja misli bralcev k tistemu, kar se bo razodelo v poslednjem času. Vernim  zagotovljen  delež v prihodnjem odrešenju, saj jih bo Bog varoval s svojo močjo, tako da bo do konca podpiral njihovo vero. 

Veselje kristjanov v Mali Aziji, katerim je bilo tedak namenjeno to pismo, so kalile različne preizkušnje. Namen takih preizkušenj je v prvi vrsti krepitev vere. Trpljenje ni namenjeno samo sebi, niti temu, da bi nas Bog hotel mučiti, ampak očiščenju naše vere. Celo pesnik Cene Vipotnik, ki ni bil kristjan, je v svoji Pesmi svitanici zapisal: "[K]ar je velikega, rodi trpljenje." Kadar nam gre dobro, zelo radi duhovno zadremamo, zato nam Bog pošilja preizkušnje. 

Naši nasprotniki nam radi očitajo, da si kristjani projiciramo svojo torto v nebesa, namesto da bi jo uživali na zemlji. To je le polresnica, kajti nekateri kristjani res delujejo kot kup žalosti, kar je seveda narobe. Apostol Peter namreč pravi, da veselje ni rezervirano le za svetlo bodočnost, ampak se smemo veseliti že tukaj in zdaj. Že na tej zemlji našega Gospoda ljubimo, vanj verujemo in se v njem veselimo. Tega veselja nam nihče ne more vzeti (cf. Jn 16,22).

 

Starozavezni preroki niso točno vedeli, kako se bodo njihove prerokbe izpolnile, a so vseeno napovedali Kristusovo trpljenje in poveličanje, saj jih je pri tem vodil in navdihoval Sveti Duh.  Mi imamo danes to prednost, da imamo dostop do celotnega Božjega razodetja, zapisanega v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. Kristus nam je odkril tisto, kar je bilo svetnikom Stare zaveze prikrito. 

Ker nas je Kristus prerodil za živo upanje, imamo dovolj razlogov za veselje in hvaležnost. Bogu hvala na veke za njegov neopisljivi dar (cf. 2Kor 9,15)!

Blaženo upanje

Pogreb pomaga žalujočim sprejeti smrt kot nekaj, kar se je res zgodilo, krščanski pogreb pa spremlja komplementarna resnica, da zaradi našega upanja na telesno vstajenje, smrt nima zadnje besede. 

Craig A. Carter

 

 

Craig A. Carter, Contemplating God with the Great Tradition, Recovering Trinitarian Classical Theism. Baker Academic, Grand Rapids (MI) 2021. S. 149. 

Poslovenil Dizma. 

Leto Gospodove milosti

Duh Gospoda Boga je nad menoj,

ker me je Gospod mazilil.

Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim,

da povežem strte v srcu,

da okličem jetnikom prostost,

zapornikom osvoboditev,

2 da oznanim leto Gospodove milosti,

dan maščevanja našega Boga,

da potolažim vse, ki žalujejo,

3 da se obrnem k žalujočim na Sionu

in jim dam venec namesto pepela,

olje veselja namesto žalovanja,

ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha.

Imenovali se bodo Hrasti pravičnosti,

Gospodov nasad za njegovo poveličanje.   (Iz 61,1-3)

Pričujoči odlomek iz knjige preroka Izaija je prerokba, v kateri nastopa mesijanski služabnik, ki s svojim oznanjevanjem, kateremu daje Sveti Duh svojo moč, ustvarja novo ljudstvo. Ta prerokba se je v polnosti izpolnila z nastopom našega Gospoda Jezusa Kristusa, prerok Izaija pa ima v njej vlogo njegove predpodobe, oziroma predhodnika. 

 

Mesija prinaša blagovest, veselo novico ubogim. Zakaj ravno njim?  Ubogi se ne morejo zanašati na svoje premoženje, učenost, oblast in podobno, zato so bolj dovzetni za Božjo besedo. Jezusova beseda pravi: "Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo."  (Lk 6,20b)  Gre tu za Božjo pristranskost ali kakšen poseben božanski socializem? V bistvu ne, kajti, kot sem že napisal, gre za to, da se ubogi ne morejo toliko zanašati na kakšne svoje prednosti in rajši sprejmejo evangelij. Pripadniki določene  levičarske stranke so ob zadnjem Božiču nekje zmagoslavno objavili Jezusov izrek, ki govori o težavah bogatašev pri vstopu v nebeško kraljestvo: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25) Res je, toda gre za tekst brez konteksta, kajti navedli so le pol resnice. Druga polovica se glasi tako,  da so osupli učenci potem spraševali, kdo se sploh more odrešiti, naš Gospod pa jim je odgovoril: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče."  (Mr 10,27)  Ubogi so res bolj dojemljivi za Božjo besedo, toda to ni celotna zgodba. Kadar in kogar namreč Bog rešuje, takrat in tega definitivno rešuje, oziroma reši.

Mesija je prišel povezat strte v srcu. V času prerokbe je judovsko ljudstvo trpelo v babilonskem izgnanstvu: "Ob rekah Babilona, tam smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali Siona. Na vrbe v njegovi sredi smo obesili svoje citre, kajti tam so naši osvajalci zahtevali od nas besede pesmi."  (Ps 137,1-3) Prerok  je napovedal, da bodo potolaženi. Toda Judje tistega časa niso edini, ki so strti v srcu. Vse človeštvo ima podobne težave. Prihod Odrešenika pomeni večliko tolažbo za ves svet. 

Prišel je oklicat jetnikom prostost in osvoboditev zapornikom. Izaija je napovedal tisto, kar se je pozneje dejansko zgodilo pod perzijskim kraljem Kirom, ki je Judom dovolil vrnitev iz Babilona ter  ponovno zidavo Jeruzalema in tamkajšnjega templja. Toda obstaja še hujše jetništvo in izgnanstvo, kot so ga bili  deležni takratni Judje. Ves svet je ujet v babilonsko suženjstvo greha in nepokorščine do Boga. Jezus Kristus, ki je pravi Mesija, je prišel na svet zato, da premaga greh in smrt, ter da vsem ki vanj verujejo, podari večno življenje. To je prava osvoboditev.

Mesija je prišel oznanit leto Gospodove milosti. Tu gre za aluzijo na jubilejna leta pod staro zavezo, ki so bila vsakih petdeset let. V teh letih se je zadolžena zemlja vrnila prvotnim lastnikom, sužnji pa so bili osvobojeni. Toda Jezus je priskrbel večje in neskončno pomembnejše jubilejno leto, leto Gospodove milosti. S svojo smrtjo na križu in svojim vstajenjem je vzpostavil dan rešitve, o katerem govori sv. Pavel: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b) Tu ne gre za dan, ki ima 24 ur, ampak za obdobje, ki traja, a ne bo večno trajal. To je čas, ko Bog zbira svoje ljudstvo iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9).

Kot sem že omenil, dan rešitve, ki pomeni isto kot leto Gospodove milosti, ne bo večno trajal, ampak mu bo sledil "dan maščevanja." V tem dnevu bo Bog po svojem Sinu Jezusu Kristusu sodil žive in mrtve. Tisti, ki  v "dnevu rešitve" noče imeti Kristusa za Odrešenika, ga bo imel na "dan maščevanja" za neizprosnega sodnika. To bo sodba brez možnosti pomilostitve. Janez Evangelist je videnje te strašne obsodbe opisal takole: "In če koga niso našli zapisanega v knjigi življenja, je bil vržen v ognjeno jezero." (Raz 20,15)  Toda pozor, še vedno smo v letu Gospodove milosti in rešitev je še vedno na razpolago!

Tisti, ki so v Kristusu, bodo na dan sodbe deležni zmagoslavnega venca, tolažbe in veselja. Ti so kot hrasti, močni in trdni, saj imajo trdno zaupanje v Jezusa kot Odrešenika in so tudi zakoreninjeni v njem. Kristjani vidimo sami sebe kot šibke in nesposobne. To pravzaprav celo v mnogočem drži. Zato pa imamo močnega Odrešenika, ki je za nas prišel na svet, namesto nas izpolnil vse zahteve Božje postave, umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja. 

 

Ali sploh obstaja  kakšna boljša in bolj vesela novica za ta naš svet?