31/08/2019

Jezusova identiteta



Bog pravi v Iz 43,25:  "Jaz sem tisti, ki izbrisujem tvoje prestopke." Jahve se vseskozi istoveti s frazo: "Jaz sem tisti." Kadar koli torej vidimo Jezusa,  da v četrtem evangeliju uporablja isti jezik,  nam to pomaga razumeti njegovo pravo identiteto. 
~Adriel Sanchez 
 

30/08/2019

Brez Jezusa



Jezus ni rekel:  "Brez mene lahko storite le nekaj malega," niti:  "Brez mene ne morete brez velikih naporov storiti ničesar," niti: "Brez mene ne morete storiti ničesar popolnega," ampak: "Brez mene ne morete storiti ničesar." Prav ničesar.  In vsak kristjan nosi v svojem srcu pričevanje, ki potrjuje to resnico. 
~John Flavel
 

29/08/2019

28/08/2019

Odrešenje je za tiste, ki jim spodrsne


Če bi bili ob vsakem našem zdrsu pri vzponu k nebeškim višavam brez možnosti vrnitve, bi vsi skupaj propadli. Če bi bilo odrešenje le za tiste, ki jim nikoli ne spodrsne, ne bi prišel nihče v nebesa. Če bi Gospod ohranjal v spominu pregrehe, kdo bi obstal (Ps 130,3)?
~John Owen

27/08/2019

Zakaj je treba ves čas poslušati evangelij?



Mnogi ("evangelijski") kristjani trdijo, da je evangelij nekaj enkratnega, nekaj, kar poslušaš samo enkrat, to sprejmeš, potem pa živiš srečno, zadovoljno in uspešno krščansko življenje, kot to narekuje postava.  Chad Bird nam v zgornjem videu razloži, da ta razlaga ni pravilna, ampak je evangelij nekaj, kar je treba poslušati vse življenje. 

26/08/2019

C. S. Lewis o pomembnosti krščanstva


Vkolikor krščanstvo nima prav, je le-to nepomembno. Če ima prav, je  neskončno pomembno. Edino to ni možno,  da bi bilo zmerno pomembno. 
~ C. S. Lewis

25/08/2019

Karizmomanija



Glede duhovnih darov, bratje, nočem, da bi bili vi v nevednosti. Veste, kako ste bili zapeljani in ste se dali voditi k nemim malikom, ko ste bili še pogani. Zato vam jasno povem, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne reče: "Jezus naj bo preklet," in nihče ne more reči: "Jezus je Gospod," razen v Svetem Duhu.
Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, 10 drugemu delovanje čudežnih  moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. 11 Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče. (1Kor 12, 1-11)

Kot sem že nekajkrat omenil   je v korintski cerkvi na samem začetku vladal precejšen nered. Lahko bi torej rekli, da je bila ta cerkev zgleden primer nereda. Pavel je tej cerkvi napisal pismo, da bi jo spravil v red. Eno od področij, ki jih je bilo treba urediti, je bila tudi duhovnost, oziroma duhovni darovi, saj je v tej cerkvi vladala nekakšna karizmomanija. Med verniki so bili nekateri  deležni določenih darov Svetega Duha, drugi pa ne. Nekateri so duhovne darove uporabljali kot neke vrste zasebni luksuz, drugi pa so z njimi javno pretiravali. Duhovni darovi, ki bi morali služiti edinosti, so tako postali sredstvo razdorov, zato je bilo treba tudi to področje nekako urediti. 

Večina korintskih kristjanov je izhajala iz poganstva. Ker so se v poganskih templjih dogajala razna "prerokovanja" in podobno, so bili mnogi kristjani iz poganstva zaskrbljeni, da so nekateri darovi v cerkvi, ki so bili povezani z govorjenjem, napačni. Takim je Pavel v 1Kor 12,3 lepo razložil,  kako ločimo tistega, ki govori, od tistega, ki ne govori v Duhu. Kdor reče: "Jezus je Gospod (Kyrios)," ta govori v Svetem Duhu.

V 4. vrstici poudarja, da so darovi Duha raznovrstni, eden pa je Sveti Duh. Enako je s Kristusom, čeprav obstajajo v cerkvi različne službe (v. 5), enako z Bogom Očetom, ki deluje preko različnih del (v. 6).  Ob vsej raznolikosti darov, služb in del, je povsod udeležen en in isti troedini Bog. Enako mora delovati cerkvena skupnost. Raznoliki  darovi morajo verne  povezovati, ne razdvajati. Eden je deležen besede modrosti, drugi daru spoznanja, tretji daru vere, kjer ni mišljena vera v običajnem smislu, ampak posebna vera, ki je potrebna za izvršitev določene naloge v cerkvi.  Med darovi so našteti tudi dar ozdravljanja, dar čudežnih moči, dar prerokovanja, dar razločevanja duhov, dar jezikov in dar razlaganja jezikov. Dar prerokovanja tu ne pomeni  napovedovanje prihodnosti, kot si to stvar ponavadi predstavljamo. Prerok v Svetem pismu je oseba, ki poučuje ali opominja skupnost v zvezi s kako pomembno zadevo. Dar razločevanja duhov je dar, s pomočjo katerega so lahko razlikovali, ali je neko govorjenje, ravnanje itn. res od Boga, oziroma skladno z Božjo voljo,  ali ne. Dar raznovrstnih  jezikov je dar, ki je posameznikom omogočal govorjenje v različnih jezikih, seveda pa je bilo pomembno tudi to, da je nekdo tako govorjenje tolmačil, kar mu je omogočal dar razlaganja jezikov.  Čeprav je veliko darov, jih uresničuje en Sveti Duh in jih tudi deli, kakor hoče. Nekdo je lahko deležen enega, drugi več darov. Bog je tudi v tej zadevi suveren. Pred leti sem v neki knjigi karizmatične provenience zasledil popolnoma napačno razlago drugega dela 11. vrstice: "Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče." Pisalo je, da deli Duh tako, kot hoče prejemnik, torej da smo sami odgovorni za to, če prejmemo nek dar ali ne. Taka eksegeza je popolnoma zgrešena, Duh je tisti, ki  hoče (in deli skladno s svojim hotenjem), ne mi.

Pavel torej v zgornjem odlomku spodbuja korintske kristjane, naj ne gledajo toliko na darove, kot na Darovalca, ki je eden, in naj duhovne darove uporabljajo tako, da v cerkvi ne bo razprtij glede tega. Darovi ne smejo biti samo v korist posameznikom, ampak celotnemu občestvu, tako da se le-to izgrajuje.

24/08/2019

Odrešenje je za VSE, ki verujejo


Prijatelji, niste onstran odrešenja. Nikoli niste bili. Kristusova smrt zadostuje za vse, enako kot za kristjane. Ničesar ne morete narediti, z ničimer ne morete prispevati k njegovemu delu za vas. Brez Kristusa ni upanja. V Kristusu je izpolnjeno vse upanje. "Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost." (Rim 4,5) Ta Kristus je za vas. V Kristusu ni nič onstran odrešenja. 
~ Scott Keith


23/08/2019

Na predvečer praznika sv. Jerneja

Vir slike: Wikipedia

Rimski škof Gregor XIII. (Ugo Boncampagni) je pri nas najbolj znan po tem, da je leta 1582 uvedel izboljšani koledar, ki se po njem imenuje gregorijanski. Desetletje pred tem je dal isti cerkveni dostojanstvenik skovati zgornjo spominsko medaljo. Na averzu je njegova podoba, na kateri se je kot papež kitil s starorimsko  titulo poganskega velikega svečenika (pontifex maximus), na reverzu pa je podoba angela maščevalca, ki gre z mečem v desnici in s križem v levici nad "krivoverske" hugenote. Gre namreč za spominsko medaljo, ki jo je dal omenjeni rimski pontifex narediti v spomin na pokol hugenotov, o čemer priča tudi napis na reverzu: UGONOTTORUM STRAGES 1572.
  

22/08/2019

21/08/2019

Spoznati Božjo voljo


Bog bo dal vsem, ki se želijo poučiti v njegovi besedi, poznati njegovo voljo in ne bo dopustil, da padejo v zmote, ali da bi bili zapeljani.
~ Jean Calvin 
 

20/08/2019

Posebnost Jezusovega mučeništva


Mnogi dobri ljudje so umrli kot mučenci, a nihče med njimi, razen Jezusa, ni umrl kot spravna žrtev za grehe sveta. 
~Kevin DeYoung
 

19/08/2019

Jezusov način


Jezus pravi v Jn 13, da ima vso oblast in moč. Toda, kaj nato stori? Prevzame vlogo služabnika in opere učencem noge. On, ki ga častimo, ima vso oblast in moč, pa vendar ne nastopa oblastno, ampak se ponižno skloni, da bi nas opral in očistil.
~Adriel Sanchez 

18/08/2019

Zmedena cerkev


Nočem, bratje, da bi vi ne vedeli, da so bili vsi naši očetje pod oblakom, da so šli vsi skozi morje 2 in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa. 3 Vsi so jedli isto duhovno jed 4 in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus. 5 Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi. 6 To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni. 7 Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. 8 Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč. 9 Ne preizkušajmo Kristusa, kakor so ga nekateri izmed njih preizkusili in so jih pomorile kače. 10 Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec. 11 To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov.
12 Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade. 13 Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.   (1Kor 10,1-13)

Korintska cerkev ni bila niti zdaleč idealna skupnost idealnih kristjanov. takega občestva pravzaprav nikoli ni bilo in ga tudi nikoli ne bo. Ravno zato, ker cerkev že od začetka ni bila idealna, so nastala Pavlova pisma, v katerih je apostol narodov opominjal in poučeval cerkve ter njihove voditelje. Obravnavani odlomek ne vsebuje vseh problemov, ki so se pojavljali v korintski cerkvi, ampak le štiri.  Apostol Pavel je za vsak greh, ki je bil navzoč v cerkvi našel zgledni primer iz  Stare zaveze. Obenem je pojasnil, zakaj so taki primeri  za cerkev tako pomembni.

V 1. vrstici pravi govori apostol o Izraelcih, ki so izšli iz Egipta, kot o "naših očetih". Korintsko cerkev so sestavljali pretežno pogani, njim pa Izraelci niso bili biološki predniki. V biološkem smislu torej ni šlo za "očete" večine korintskih kristjanov.  Toda Pavel  govori o cerkvi Stare in cerkvi Nove zaveze kot o enem samem ljudstvu.  Starozavezni Izraelci sicer niso biološki, so pa zato duhovni predniki novozaveznega Božjega ljudstva.  V vrsticah 1 - 2 dalje pravi, da je bilo  starozavezno Božje ljudstvo deležno krsta v oblaku, ki jih je spremljal na poti iz egiptovskega suženjstva  in v morju (cf. 2Mz 13,17-14,31).

V 3. in 4. vrstici pravi:  "Vsi so jedli isto duhovno jed  in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus."  Izraz duhovna jed aludira na mano, duhovna pijača pa na vodo, ki so jo dobili iz skale na začetku (cf. 2Mz 17,1-7) in proti koncu (4Mz 20,2-13) svojega potovanja.  Rabini Pavlovega časa so učili, da je skala pravzaprav ves čas spremljala Izraelce. Pavel se s tem mnenjem ni strinjal, ampak je rekel, da je v resnici Kristus tista Skala, ki jih je spremljala. Tu torej ni bila mišljena neka dobesedna skala, ampak Kristusova duhovna prisotnost med Izraelci na njihovem popotovanju skozi puščavo.

V 5. vrstici pa pravi: "Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi." Večina izmed njih ni nikoli prišla v obljubljeno deželo, ker niso verovali, ampak so  v svoji neveri počeli stvari, ki so bile v nasprotju z  Božjo voljo. Nato nadaljuje: "To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni."  Ne glede na to, kaj  govori svet o Svetem pismu Stare zaveze, ki ga pač interpretira v "duhu časa", je za kristjana  starozavezna zgodovina polna zglednih primerov pravilnega in napačnega ravnanja ter posledic, ki temu sledijo. 

Pavel  v vrsticah  7- 10 svari pred ponavljanjem istih grehov, kot so jih v svoji neveri počeli Izraelci na poti skozi puščavo:
  • malikovanje
  • spolna nemorala
  • preizkušanje Gospoda
  • godrnjanje
Vzrok za vse te grehe je bila pravzaprav nevera. Zakaj navaja ravno te primere? Mnogi Korinčani so menili, da ni nič narobe, če v poganskem templju zaužijejo hrano, posvečeno bogovom (cf. 1Kor 8. 10,19 sl.). Znotraj korintske cerkve so bili tudi primeri spolne nemorale (1Kor 5. 16,12-22). Korintska cerkev je bila tudi zelo "karizmatična", tako zelo, da je moral Pavel to karizmatično navdušenost brzdati (cf. 1Kor 12.14). Hlastanje za duhovnimi doživetji in darovi ter pozabljanje na Darovalca je privedlo do ekscesnih primerov, tudi do preizkušanja Gospoda. Na koncu svari tudi pred godrnjanjem, ki ga sicer na drugih mestih v pismih Korinčanom ne omenja. V 11. vrstici pa apostol ponovi tisto, kar je povedal v 6. vrstici: "To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov." Nekdo je napisal, da živi cerkev v podaljšanem času. To je tako Pavlov kot naš čas. Njegova generacija in vse naslednje generacije smo tisti, nad katere je prišel konec vekov. Starozavezni primeri so primeri, iz katerih se lahko poučimo o pravilnem in napačnem ravnanju ter posledicah. Izraelci so bili ob izhodu iz Egipta deležni prav posebne Božje prisotnosti, a so vseeno velikokrat na celi črti odpovedali. Mi smo deležni te prisotnosti na drug način, na voljo pa imamo Svetom pismo, v katerem so popisani mnogi zgledni primeri kot vodilo pravilnega ravnanja.

Kristjani mnogokrat mislimo, da trdno stojimo, a ni vedno tako: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade." (1Kor 10,12) Morda gre za aluzijo na krščanske jedce v poganskih templjih. Vsekakor je ta stavek dober opomin za primer, da se kristjani  iz napačne prepričanosti v svojo neomajnost, ne bi zapletli v kake sumljive mreže in potem padli. 

 Pavel pravi v 13. vrstici: "Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati." Kristjani se velikokrat znajdemo pred različnimi preizkušnjami. Včasih so videti tako močne in nepremagljive, da postanemo malodušni. Ob malodušnosti naša vera seveda plahni in posledice so tu. Preizkušnje niso zato, da bi omagali, ampak se ob njih preizkusi naša vera. Bog ne potrebuje tega preizkusa, ampak mi. To pa preprosto zato, da bi približno poznali stanje naše vere.

Hvala Bogu, ki naredi ob vsaki taki preizkušnji tudi izhod. Naša vera zna biti kot sinusoida: enkrat gre kvišku, drugič proti dnu. Toda, hvala Bogu, imamo Odrešenika, ki je neskončno večji in stanovitnejši od naše vere in je trdna Skala, na katero se lahko vedno naslonimo.

17/08/2019

Ob stoletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom


Prekmurju, ali Slovenski krajini so nekoč rekli "slovenska Sibirija", ker so jo kot tako doživljali učitelji in uradniki, ki so bili tja kazensko premeščeni. Po mojem bi bil ustreznejši izraz slovenski Jeruzalem, ker se je  po spletu zgodovinskih okoliščin, za razliko od ostalih slovenskih dežel in pokrajin (z izjemo nekaj vasi v Zilski dolini), edino v Slovenski krajini ohranila dediščina reformacije. Opažam pa, da ta dediščina vse bolj peša, saj  v Evangeličanski cerkvi AV vse bolj rine v ospredje liberalna teologija, ki spodjeda resnično krščanstvo, utemeljeno na principu sola Scriptura. 

Bog blagoslovi Prekmurje in njegove ljudi!


16/08/2019

Kajn in Abel



V oddaji, ki si jo lahko ogledate, še bolj pa slišite v pričujočem videu, nas Glen Clary vodi v premišljevanje o biblično - teološki tematiki, ki nam jo podaja pripoved o Kajnu in Abelu, in je zapisana zapisani v 1Mojzesovi 4. Pričujoči odlomek je  več kot le za komentar o jezi in umoru, saj nam pripoveduje o (pravilnem) bogočastju in o Božjem načrtu občestva s tistimi, ki jih je On sam ustvaril po svoji podobi...   Oddajo vodi Camden Bucey.

15/08/2019

O Marijinem vnebovzetju


"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6) 

Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Ponavadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih...

Na uradni strani Rimskokatoliške cerkve piše o izvoru njihovega današnjega praznika Marijinega vnebovzetja naslednje:
Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega. (VIR)
Zdaj pa poglejmo, kako je s temi viri. Prvi, ki zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru in to leta 377. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju ponovil za navedenima slavnima predhodnikoma, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem govoril Gregor iz Toursa leta 590. Od kod pa je ta prišel do tako pomembnega zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa? V 5. stoletju sta se je pojavila in krožila naokoli spisa  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov »Gospodarica sveta«, da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se širili in kmalu postali del uradnee doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je proglasil za  dogmo rimske cerkve  Pij XII. Leta 1950. Glede na dogmo o papeški nezmotnosti se poraja vprašanje, kdo od teh se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII. Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje določene  spise, v resnici pa ni čisto jasno, če je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci  brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno verovala v Marijino vnebovzetje, kakor trdi Rim. Glede tega torej zgodovina ni na rimski strani. 

13/08/2019

Sprememba privlačnosti



Becket Cook, scenograf in magister teologije, v opisuje svoji knjigi lastno vznemirljivo življenjsko zgodbo osvoboditve iz gejevskega življenjskega sloga. O tem nam pripoveduje v oddaji, ki si jo lahko tukaj ogledate, in jo vodi Eric Metaxas. 

Pogovor traja približno do 47 minute in 52 sekund, nato sledi reklama.

12/08/2019

11/08/2019

Življenje po Duhu

Vir slike: Wikipedia
"Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli. Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: "Aba, Oče!" Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani."   (Rim 8,12-17)

V Rim 8,12 se ponavlja resnica o nelogičnosti greha v življenju kristjana, o kateri smo govorili v prispevku Življenje oživljenih in Čigav suženj. Kristjan torej ni dolžnik mesu, torej svojemu egu, da bi živel po njem in se usmerjal po muhavosti lastnega ega. Kristjan sicer še vedno prebiva v starem telesu in je še vedno podvržen skušnjavam vseh vrst, toda greh ni več dominantna sila v njegovem življenju. Tisti, ki še naprej živijo izključno po mesu in pripadajo cerkvi, bi morali preveriti, kako je kaj z njihovim krščanstvom, kajti, kdor živi po mesu, bo umrl. Mislim, da s tem ni mišljena telesna smrt, ki nas bo (če se Gospod prej ne vrne) prej ali slej vse doletela, ampak večno pogubljenje.

Večno življenje je obljubljeno tistim, ki z Duhom morijo dela telesa (Rim 8,13).  V tako imenovanem krščanskem svetu so prisotni mnogi primeri askeze, ko skušajo posamezniki moriti dela telesa z raznimi pobožnimi vajami ali celo s fizičnim samokaznovanjem. Kot smo lahko brali, se je tudi pokojni rimski škof Janez Pavel II.,  bičal, da bi na tak način moril dela mesa in si s tem pridobil zaslužnost pred Bogom. Seveda je tak način samokaznovanja v popolnem nasprotju z naukom Jezusa in apostolov. Moriti dela telesa pomeni, dati se voditi Božjemu Duhu (v. 14). Kristjan v lastni moči nikoli ne bo premagal svojega ega, oziroma telesa, kot pravi Pavel.  Na drugem mestu pravi o tem apostol Pavel  naslednje: "Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo." (Gal 5,16-18) Nekdo je napisal, da noben kristjan v boju z lastnim egom ni general, ampak čisto navaden vojak, general je lahko v tem primeru le Sveti Duh. Toda Sveti Duh ni duh suženjstva ali paničnega strahu, on je Duh posinovljenja. V Svetem Duhu smemo vpiti k nebeškemu Očetu: "Aba!" (Rim 8,15) Kristjan je Božji otrok in kot tak pripada veliki Božji družini. O tem nam pričuje tudi sam Sveti Duh (v. 16). Kot Božji otroci smo skupaj s Kristusom dediči. Kdor trpi skupaj s Kristusom, bo tudi skupaj z njim dosegel poveličanje (v. 17).

Krščansko življenje ni miren popoldanski sprehod. Krščansko življenje tudi ni nekaj nemogočega. Da, nemogoče je živeti krščansko življenje iz lastnih moči in naprezanj. V tem primeru bomo vsakič poraženi s strani lastnega ega, sveta in hudiča. Krščansko življenje pomeni, da moramo imeti nenehno pred očmi, da je Jezus tisti, ki je s svojim popolnim in brezgrešnim življenjem ter s svojo smrtjo na križu in vstajenjem dosegel zmago nad grehom, svetom in hudičem in da smo v njem, v Kristusu.  On je naš edini zmagovalec. On je že zmagal za nas in namesto nas.

10/08/2019

Je vsakdo že Božji otrok?


Naš Gospod ni prišel učit ljudi, da so že Božji otroci, ampak jih je prišel s svojim delom odkupljenja naredit za Božje otroke.
~John Gresham Machen

04/08/2019

Hitro mine slava sveta

Rafael: Žrtvovanje v Listri. Vir slike: Wikimedia

V Listri je živel mož, ki ni imel moči v nogah; bil je že od rojstva hrom in nikoli ni mogel hoditi. Sedèl je in poslušal Pavlove besede. Pavel ga je premeril z očmi, in ko je videl, da ima vero, ki bi ga lahko rešila, 10 mu je zaklical z močnim glasom: "Vstani! Postavi se na noge!"  In mož je poskočil in hodil. 11 Ko so množice videle, kaj je storil Pavel, so povzdignile glas in v likaonskem jeziku govorile: "Bogova v človeški podobi sta se spustila med nas." 12 In Barnaba so imenovali Zevs, Pavla pa Hermes, ker je prvi spregovoril. 13 Svečenik Zevsovega svetišča, ki je bilo pred mestom, je dal pred vrata pripeljati bike in vence, ker je hotel z množico opraviti žrtvovanje. 14 Ko sta apostola Barnaba in Pavel to slišala, sta raztrgala svoja oblačila, planila med množico in zavpila: 15 "Možje, kaj počenjate? Tudi midva sva samo človeka, ki čutiva podobno kakor vi. Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. 16 V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota. 17 In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in vam srca napolnjeval z veseljem." 18 S temi besedami sta komaj ubranila množicam, da jima niso opravile žrtvenih daritev.
19 Tedaj pa so prišli Judje iz Antiohije in Ikónija; pridobili so množice ter kamnali Pavla in ga odvlekli iz mesta, ker so mislili, da je mrtev. 20 Toda ko so ga obstopili učenci, je vstal in šel v mesto. Naslednjega dne je z Barnabom odpotoval v Derbo.     (Apd 14,8-20)

Ko je Pavel pridigal v maloazijskem mestu Listra, ki je ležalo kakih 30 km južneje od današnjega turškega mesta Konya, je bil med poslušalci tudi hrom mož. Beseda milosti, ki jo je oznanjal Pavel, je v njem prebudila vero, ki rešuje, oziroma ozdravlja. Ko ga je Pavel pozval, naj vstane in se postavi na noge,  je mož storil, kot mu je bilo naročeno. Ker hromci ne poskakujejo kar sami od sebe, je množica mislila, da sta Barnaba in Pavel bogova, Zevsov svečenik pa jima je že pripravil žrtve. Pavel in Barnaba sta preprečila ta izliv malikovanja  in izkoristila priložnost za oznanjevanje evangelija.

Ozdravljenje hromega moža je naredilo zelo velik vtis na množico, manjši vtis pa je naredilo Pavlovo oznanjevanje.  Ljudje radi vidijo kaj senzacionalnega, neradi pa slišijo resnico. Javno mnenje je zelo spremenljiva stvar. V določenem trenutku te povzdignejo med bogove, že v naslednjem pa te razglasijo za kriminalca ali kaj podobnega. Naš Gospod Jezus Kristus je rekel apostolom: "Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20b)  Svojim učencem ni, kakor kakšen Joel Osteen, obljubljal "najboljšega življenja tukaj in zdaj", ampak tudi preganjanja.

Kristjan lahko dela najboljše stvari, pa vseeno nima nobenega jamstva, da ne bo kakor koli šikaniran, ali celo preganjan. Tako so prišli Judje iz Antiohije in Ikónija (današnje Konye) ter pridobili množice, da so Pavla posuli s kamenjem.  Učencev je bilo očitno premalo, da bi ga mogli obraniti, pa tudi iz množice, ki ga je malo prej razglašala za boga, ni dobil nobene podpore, ampak prej nasprotno.  Tomaž Kempčan je v svoji Hoji za Kristusom zapisal: "Kako hitro mine slava sveta!"  Svet se zelo hitro navduši za neko stvar, nato pa se lahko navduši za nekaj popolnoma nasprotnega. Javno mnenje je spremenljivo kot aprilsko vreme.

Toda naš Bog se ne spreminja in je vedno enak. Njegova beseda je nespremenljiva, njegova resnica je večna. On je naše trdno Sidro in nelomljiva Skala  sredi spreminjajočega se sveta. Svojim vernim morda ne daje vsega, kar bi si želeli tukaj na zemlji, jim pa po žrtvi in vstajenju Jezusa Kristusa jamči večno življenje. Njemu bodi slava na veke. 

01/08/2019

Iz cerkvenega skladišča

Vir slike: RefToons >>>

Nauk karikature: zanemarjanje Božje besede je resen problem. Kako je že rekel Pavel? Aha: "Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7b)