Zmedena cerkev

Nočem, bratje, da bi vi ne vedeli, da so bili vsi naši očetje pod oblakom, da so šli vsi skozi morje 2 in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa. 3 Vsi so jedli isto duhovno jed 4 in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus. 5 Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi. 6 To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni. 7 Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. 8 Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč. 9 Ne preizkušajmo Kristusa, kakor so ga nekateri izmed njih preizkusili in so jih pomorile kače. 10 Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec. 11 To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov.

12 Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade. 13 Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.   (1Kor 10,1-13)

Korintska cerkev ni bila niti zdaleč idealna skupnost idealnih kristjanov. takega občestva pravzaprav nikoli ni bilo in ga tudi nikoli ne bo. Ravno zato, ker cerkev že od začetka ni bila idealna, so nastala Pavlova pisma, v katerih je apostol narodov opominjal in poučeval cerkve ter njihove voditelje. Obravnavani odlomek ne vsebuje vseh problemov, ki so se pojavljali v korintski cerkvi, ampak le štiri.  Apostol Pavel je za vsak greh, ki je bil navzoč v cerkvi našel zgledni primer iz  Stare zaveze. Obenem je pojasnil, zakaj so taki primeri  za cerkev tako pomembni.

V 1. vrstici pravi govori apostol o Izraelcih, ki so izšli iz Egipta, kot o "naših očetih". Korintsko cerkev so sestavljali pretežno pogani, njim pa Izraelci niso bili biološki predniki. V biološkem smislu torej ni šlo za "očete" večine korintskih kristjanov.  Toda Pavel  govori o cerkvi Stare in cerkvi Nove zaveze kot o enem samem ljudstvu.  Starozavezni Izraelci sicer niso biološki, so pa zato duhovni predniki novozaveznega Božjega ljudstva.  V vrsticah 1 - 2 dalje pravi, da je bilo  starozavezno Božje ljudstvo deležno krsta v oblaku, ki jih je spremljal na poti iz egiptovskega suženjstva  in v morju (cf. 2Mz 13,17-14,31).

V 3. in 4. vrstici pravi:  "Vsi so jedli isto duhovno jed  in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus."  Izraz duhovna jed aludira na mano, duhovna pijača pa na vodo, ki so jo dobili iz skale na začetku (cf. 2Mz 17,1-7) in proti koncu (4Mz 20,2-13) svojega potovanja.  Rabini Pavlovega časa so učili, da je skala pravzaprav ves čas spremljala Izraelce. Pavel se s tem mnenjem ni strinjal, ampak je rekel, da je v resnici Kristus tista Skala, ki jih je spremljala. Tu torej ni bila mišljena neka dobesedna skala, ampak Kristusova duhovna prisotnost med Izraelci na njihovem popotovanju skozi puščavo.

V 5. vrstici pa pravi: "Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi." Večina izmed njih ni nikoli prišla v obljubljeno deželo, ker niso verovali, ampak so  v svoji neveri počeli stvari, ki so bile v nasprotju z  Božjo voljo. Nato nadaljuje: "To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni."  Ne glede na to, kaj  govori svet o Svetem pismu Stare zaveze, ki ga pač interpretira v "duhu časa", je za kristjana  starozavezna zgodovina polna zglednih primerov pravilnega in napačnega ravnanja ter posledic, ki temu sledijo. 

Pavel  v vrsticah  7- 10 svari pred ponavljanjem istih grehov, kot so jih v svoji neveri počeli Izraelci na poti skozi puščavo:

• malikovanje
• spolna nemorala
• preizkušanje Gospoda
• godrnjanje

Vzrok za vse te grehe je bila pravzaprav nevera. Zakaj navaja ravno te primere? Mnogi Korinčani so menili, da ni nič narobe, če v poganskem templju zaužijejo hrano, posvečeno bogovom (cf. 1Kor 8. 10,19 sl.). Znotraj korintske cerkve so bili tudi primeri spolne nemorale (1Kor 5. 16,12-22). Korintska cerkev je bila tudi zelo "karizmatična", tako zelo, da je moral Pavel to karizmatično navdušenost brzdati (cf. 1Kor 12.14). Hlastanje za duhovnimi doživetji in darovi ter pozabljanje na Darovalca je privedlo do ekscesnih primerov, tudi do preizkušanja Gospoda. Na koncu svari tudi pred godrnjanjem, ki ga sicer na drugih mestih v pismih Korinčanom ne omenja. V 11. vrstici pa apostol ponovi tisto, kar je povedal v 6. vrstici: "To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov." Nekdo je napisal, da živi cerkev v podaljšanem času. To je tako Pavlov kot naš čas. Njegova generacija in vse naslednje generacije smo tisti, nad katere je prišel konec vekov. Starozavezni primeri so primeri, iz katerih se lahko poučimo o pravilnem in napačnem ravnanju ter posledicah. Izraelci so bili ob izhodu iz Egipta deležni prav posebne Božje prisotnosti, a so vseeno velikokrat na celi črti odpovedali. Mi smo deležni te prisotnosti na drug način, na voljo pa imamo Svetom pismo, v katerem so popisani mnogi zgledni primeri kot vodilo pravilnega ravnanja.

Kristjani mnogokrat mislimo, da trdno stojimo, a ni vedno tako: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade." (1Kor 10,12) Morda gre za aluzijo na krščanske jedce v poganskih templjih. Vsekakor je ta stavek dober opomin za primer, da se kristjani  iz napačne prepričanosti v svojo neomajnost, ne bi zapletli v kake sumljive mreže in potem padli. 

 Pavel pravi v 13. vrstici: "Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati." Kristjani se velikokrat znajdemo pred različnimi preizkušnjami. Včasih so videti tako močne in nepremagljive, da postanemo malodušni. Ob malodušnosti naša vera seveda plahni in posledice so tu. Preizkušnje niso zato, da bi omagali, ampak se ob njih preizkusi naša vera. Bog ne potrebuje tega preizkusa, ampak mi. To pa preprosto zato, da bi približno poznali stanje naše vere.

Hvala Bogu, ki naredi ob vsaki taki preizkušnji tudi izhod. Naša vera zna biti kot sinusoida: enkrat gre kvišku, drugič proti dnu. Toda, hvala Bogu, imamo Odrešenika, ki je neskončno večji in stanovitnejši od naše vere in je trdna Skala, na katero se lahko vedno naslonimo.