28/02/2022

Pravi standard

Ni pomembno, kako visoko cenimo pridigarja. Naš standard avtoritete mora biti Božja beseda. 
~ Justin Peters

27/02/2022

Božja ljubezen spreminja vse

Kadar koli se te spominjam v svojih molitvah, se zahvaljujem svojemu Bogu, ker slišim o tvoji ljubezni in o zvestobi, ki jo imaš do Gospoda Jezusa in do vseh svetih, da bi vera, ki nam je skupna, postala učinkovita v spoznavanju vsega dobrega, ki je v nas za Kristusa. Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so bila srca svetih deležna počitka.
 Zaradi tega, čeprav imam v Kristusu veliko svobodo, da ti zapovem, kaj se spodobi storiti, te vendar rajši v imenu ljubezni prosim – kakršen sem pač, Pavel, starec, zdajle tudi jetnik Kristusa Jezusa – 10 za svojega otroka, ki sem ga rodil v verigah, za Onézima. 11 Doslej ti ni bil koristen, zdaj pa je koristen tebi in meni. 12 Pošiljam nazaj k tebi njega, svoje srce. 13 Sicer bi ga bil rad zadržal pri sebi, da bi mi stregel namesto tebe, ko sem vklenjen zaradi evangelija. 14 Vendar nisem hotel storiti ničesar brez tvojega soglasja, da bi tvoje dobro delo ne bilo videti nekako prisiljeno, ampak prostovoljno. 15 Morda je bil zato za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, 16 in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse ljubega najprej meni, še koliko bolj pa tebi, tako v mesu kot v Gospodu.         (Flm 1,4-16)

Pavlovo pismo Filemonu je bilo  napisano v Rimu, ko je bil Pavel v zaporu in sicer po vsej verjetnosti leta 62 po Kr.  Filemon je bil premožen kristjan iz mesta Kolose v Mali Aziji. Bil je tudi lastnik sužnjev, od katerih mu je eden, po imenu Onézim, pobegnil v Rim in svojega gospodarja verjetno pred tem tudi okradel, kar je razvidno iz Flm 1,18.19a: "Če pa ti je prizadel kakšno krivico ali ti je kaj dolžan, zapiši to na moj račun.  To pišem jaz, Pavel, s svojo roko: poravnal bom sam." Ko je bil v Rimu, je pobegli Onézim srečal Pavla in se spreobrnil. 
 
Naš odlomek se začenja z zahvalno molitvijo, ki služi kot uvod v samo pismo Filemonu. Že v uvodu apostol apelira na Filemonovo ljubezen do Pavla ter do vseh svetih v Kristusu. 
 
V glavnem delu, ki je v našem primeru okrajšan za štiri vrstice, je Pavel postopoma razvil svoj poziv Filemonu, da vnovič sprejme Onézima. Tega ni izrazil kot ukaz ali zahtevo, ampak kot prošnjo, v kateri se je skliceval na bratsko ljubezen med kristjani (cf. Flm 1,8.9). Povedal mu je, da je po Pavlovem oznanjevanju Onézim postal kristjan (cf. ib. v. 10) in če prej Filemonu ni bil koristen, ker je okradel gospodarja in mu ušel,   je sedaj koristen tako Filemonu kot Pavlu.  Takšno moč preoblikovanja ima evangelij!  Pavel se ni odločil, da bi Onézima  obdržal, ampak ga je poslal nazaj k nekdanjemu gospodarju. Toda ne  pošilja ga več kot sužnja, ampak kot svojega in Filemonovega ljubega brata v Kristusu, s čimer je med vrsticami izrazil željo, da ga Filemon osvobodi.  Krščanstvo ni šlo v frontalni napad na suženjstvo, ampak ga je spodkopalo na bolj subtilen način, od znotraj. 

Sv. Pavlinu Oglejskemu (725 - 802) pripisujejo himno Ubi caritas est vera, Deus ibi est, ali po naše, Kjer ljubezen je resnična, tam je Bog. Gre za aluzijo na temo 4. poglavja 1. Janezovega pisma. Vstop Boga v  življenjsko zgodbo posameznika premeša vse karte in postavi vse hierarhije stvari na glavo. Božji odtujenci in sovražniki postanejo njegovi ljubljeni otroci, pripadniki sovražnih družbenih skupin in razredov se preobrazijo v  brate, vse to pa zato,  "ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." (Rim 5,5)  Kjer in kadar Bog deluje, takrat zagotovo rešuje, kjer in kadar Bog rešuje, tam tudi posvečuje.  Ljubezen pa je vidni znak posvečenosti.  

26/02/2022

Človekov problem

Največja tragedija človekovega razumevanja sebe je, da verjame, da je svoboden in ima popoln občutek, da je svoboden dejavnik, ne zaveda pa se, da je suženj greha in da služi satanovi volji.
~ Michael Horton

24/02/2022

Nevera je ovira

Ker Božji klic ne izključuje nobenega človeka, so vrata odrešenja odprta za vse. Pred vstopom nas ne ovira nobena druga stvar, kot naša lastna nevera.
~ Jean Calvin

23/02/2022

Bi morali kristjani moliti za Putina?

 

Evangelizator Franklin Graham, sin Billya Grahama, je ob razpletanju dogodkov na vzhodu Ukrajine kristjane na Twitterju pozval k molitvi za ruskega predsednika Vladimirja Putina in doživel pravi pogrom s strani ameriških patriotsko navdihnjenih kristjanov. 

O tem, kdo ima tu s svetopisemskega stališča prav, Franklin Graham ali patrioti, je spregovoril David Wood v krajši oddaji, ki si jo lahko ogledamo v zgornjem videu .

21/02/2022

Pravi fokus

Satan hoče, da se osredotočimo na svoj greh. Sveti Duh hoče, da se osredotočimo na našega Odrešenika.
~ Burk Parsons

20/02/2022

Milost zadostuje

Ali se je res treba ponašati? To sicer nič ne koristi, vendar bom prišel do videnj in razodetij Gospoda. Vem za človeka v Kristusu. Pred štirinajstimi leti je bil vzet do tretjih nebes – ali v telesu, ne vem, ali brez telesa, ne vem, to ve Bog. Vem tudi, da je bil ta človek – ali v telesu ali brez telesa, ne vem, to ve Bog – vzet v raj in je slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti. S tem človekom se bom ponašal, s seboj pa se ne bom ponašal, razen s slabotnostmi. Če bi se že hotel ponašati, ne bi bil neumen, saj bi govoril resnico. Pa se rajši zdržim, da ne bi kdo mislil o meni več kakor to, kar na meni vidi ali kar povem. Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. 10 Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.           (2Kor 12,1-10)
 
Pričujoči odlomek je nadaljevanje  obrambe Pavlovega apostolskega poklica pred super-apostoli, ki so se hvalili s svojimi domnevno veličastnimi duhovnimi izkustvi. Toda Pavel se je za razliko od teh ljudi raje ponašal s svojimi slabostmi.
 
Pravzaprav je tudi sam doživel nekatera duhovna izkustva, o čemer nam pripoveduje v   3. in 4. vrstici obravnavanega odlomka. Govori o tem, da je bil dvignjen v tretja nebesa, kar seveda ne pomeni, da bi imela nebesa tri nadstropja. V skladu s takratnim pojmovanjem so prva nebesa tista, po katerih letijo ptice, druga vesolje in tretja svet onkraj časa in prostora, ki predstavlja Božje bivališče. 

Ker pa je bil Pavel ravno tako dovzeten za ponašanje, kot smo na splošno vsi ljudje, mu je bil po Božji volji dan trn v meso, da bi ga varoval pred prevzetnostjo (cf. 2Kor 12,7).  O tem, kaj naj bi bil ta trn, nam Pavel nič ne pove. Iz besedila se da razbrati, da je šlo za zelo neprijetno nadlogo. Nekateri menijo, da je šlo za nekakšen notranji boj ali tegobo, ki bi bila lahko  posledica njegovega nekdanjega preganjanja kristjanov, ali pa žalost zaradi  zavračanja Kristusa s strani judovskega ljudstva itn. Spet drugi menijo, da je šlo za demonsko nadlegovanje. Možno je tudi, da je šlo za kakšno telesno bolezen. Ko je  Pavel tri krat prosil Boga, naj ga reši te nadloge, ni dobil pozitivnega odgovora, ampak nekaj drugega: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (Ibid. v. 9) Kristjan, ki je v stiski,  nima vedno na razpolago nekakšne neposredne Božje pomoči. Te se ne da izsiliti, za kar si prizadevajo razni karizmatiki. Ima pa kristjan na razpolago milost, da smo celo zmožni črpati  moč iz lastne slabotnosti. 

Na več mestih sem napisal, da je hierarhija stvari v krščanstvu čisto drugačna od tiste, ki jo ima svet: kar je v svetu zgoraj, je lahko v krščanstvu čisto na dnu in obratno. Da bi nekdo črpal svojo moč iz lastne slabotnosti?  To je tista slabotnost, ki je šla Nietzscheju, in ki gre podobnim "prerokom" volje za moč še vedno  tako zelo na živce. In tu nastopi  Božja milost, ki  zadostuje. Ko si zaradi svojega greha, osebnih težav ali česar koli na dnu, te čaka milost. Milost, ki odpušča in čisti, milost, ki te dviga kvišku, ko si na tleh  in te vodi  v večno življenje.

Da, to je milost, ki zadostuje v vseh potrebah. 

19/02/2022

Odrešenje je popolnoma od Boga

 Nikoli ni bil noben grešnik odrešen, ker je dal Bogu svoje srce. Odrešeni nismo po tem, kar smo mi dali, ampak po tem, kar nam je Bog dal. 
~ A. W. Pink

18/02/2022

17/02/2022

16/02/2022

Luther o Božji besedi

Obstaja Božja beseda.  Ona je moja skala  in sidro. Na njo se zanašam in ona stoji. Kjer stoji, stojim tudi jaz in kamor gre, grem tudi jaz.
~ Martin Luther

15/02/2022

Coram Deo

Življenje "coram Deo" pomeni,  da živiš svoje celotno življenje v Božji prisotnosti, pod Božjo  avtoriteto, Bogu na slavo! 
~ R. C. Sproul

14/02/2022

Antinomianizem : legalizem

Antinomianizem in legalizem si nista med sabo  toliko v nasprotju,  kot sta v nasprotju z milostjo.  Zato Sveto pismo nikjer ne predpisuje enega za protistrup proti drugemu. Milost, Božja milost  v Kristusu in naša zedinjenost s Kristusom je protistrup zoper oba. 
~ Sinclair Ferguson

 
Antinomianizem: prepričanje, da kristjani niso zavezani moralni postavi, zlasti starozavezni.
Legalizem: striktno, dobesedno in  konformistično izpolnjevanje  postave "po črki". 

13/02/2022

Veselo oznanilo za vse, ki ga posvojijo

Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času. Zaradi tega sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – za učitelja poganov v veri in resnici. 
(1Tim 2,1-7) 

Pričujoči odlomek vsebuje navodila za molitev in čaščenje, kar je najbrž Pavlov odgovor na zlorabe, ki so jih v cerkev vpeljali krivi učitelji. S temi ima krščanstvo opravka že tako rekoč od samega začetka. 

Na začetku našega odlomka (cf. 1Tim 2,1.2) spodbuja Pavel Timoteja in njemu zaupano občestvo k molitvi za "vse ljudi", med njimi za tiste, ki so bili na oblasti. Izraz vse (originalno grško pas), s katerim bomo še imeli opravka, v našem kontekstu ne pomeni vseh posameznih ljudi, ampak ljudi na splošno, torej ljudi iz vseh slojev, med drugim tistih, ki predstavljajo, oziroma so predstavljali oblast. Sv. Pavel in takratni kristjani si niso želeli nič drugega, kot da bi živeli v miru in  bili varni pred preganjanjem. 
 
Apostol v nadaljevanju (cf. ibid. v. 3.4) pojasnjuje, zakaj je to dobro.  Dobro je zato, ker Bog želi,  bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. Spet smo pri zaimku vsi, ki se v grškem izvirniku glasi pas. Se bodo res vsi posamezni ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice? Iz prakse vemo, da ni tako. Nikoli niso vsi posamezni ljudje prišli do spoznanja resnice, zato se niso mogli rešiti. Zaimek vsi ali pas v določenih kontekstih res pomeni vsi ali vse, v drugih pa ne. Poglejmo nekaj novozaveznih primerov, v katerih se v originalu pojavi  zaimek pas ali v naših prevodih vsi, oziroma vse (poudarki so moji), in ne pomenijo vseh posameznih ljudi:
  • "Vse mesto je šlo Jezusu naproti. In ko so ga zagledali, so ga prosili, naj odide iz njihovih krajev." (Mt 8,34)  Mesto kot tako mu ni šlo naproti, ampak prebivalci različnih starosti in iz različnih družbenih slojev. Morda je bila med njimi  večina meščanov, dvomim pa, da res vsi.
  • "Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil."  (Mr 2,13) Dvomim, da je res prihajalo k Jezusu čisto vse ljudstvo iz okolice Kafarnauma. Zaimek vsi tukaj pomeni veliko ljudi iz različnih družbenih slojev in različne starosti. 
  • "To pa je trpelo dve leti, tako da so slišali besedo Gospodovo vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki." (Dap 19,10 Chráskov prevod) Vsi v provinci Aziji je niso slišali, so jo pa slišali ljudje iz različnih družbenih slojev, etničnih skupin in različne starosti. Imeli pa so več ali manj vsi to teoretično možnost, zato ima Slovenski standardni prevod (Apd 19,10) prevedeno takole: "To je trajalo dve leti, tako da so vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki, lahko slišali Gospodovo besedo." 
Božja volja ni v tem, da bi Bog v svoji suverenosti določil, da bi se morali rešiti vsi ljudje brez izjeme, po drugi strani pa je tudi res, da Bog ne želi smrti krivičneža (cf. Ezk 18,24), s čimer izkazuje človeškemu rodu svojo blagohotnost.  Odrešenje je namenjeno ljudem "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov" (Raz 7,9), starosti, družbenih slojev in kar je še takega. 

In smo že pri naslednjem področju, to je Jezusovo sredništvo, omenjeno v 1Tim 2,5.6. Srednik je oseba, ki posreduje med dvema stranema, ki ne komunicirata in sta odtujeni ena od druge. Zato mora imeti srednik zvezo z obema takima stranema in se mora z njima tudi identificirati. Danes je taki osebni moderno reči mediator. Vsak padli ud človeškega rodu je po naravi Bogu sovražen (cf. Rim 8,7) in počiva nad njim Božja jeza (cff. Rim 1,18. 2,5-9. 3,5.6). Zato je Bog poslal v svet svojega Sina "v podobi grešnega mesa" (Rim 8,3), da je opravil spravo za naše grehe. Jezus je za nas postal greh, da bi mi pridobili Božjo pravičnost (cf. 2Kor 5,21). On "je srednik nove zaveze" (Heb 9,15), ki nas je pomiril z Bogom in s svojo eno samo daritvijo na križu za nas opravil popolno zadostitev za naše grehe. Zato pravi Božja beseda: "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temveč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR)  Kristus sedi na Božji desnici (cff. Apd 7,55.56. Rim 8,34. Kol 3,1. 1Pt 3,22) in posreduje za nas (cff. Rim 8,34. Heb 7,25).  V našem odlomku beremo, da je Bog eden, in tudi srednik eden, to je Jezus Kristus (cf. 1Tim 2,5).  Srednikov ni več, tako kot Bogov ni več. Marija in svetniki niso sredniki. So sveti ljudje, ki so živeli v preteklosti in so vredni vsega spoštovanja, niso pa sredniki, h katerim bi molili. 

Jezus, naš edini Srednik je odkupil Božje ljudstvo. To veselo oznanilo, da so nam v njem odpuščeni vsi grehi, če vanj verujemo in mu zaupamo, je sv. apostol Pavel širil po svetu (cf. 1Tim 2,7).  Taisto oznanilo, da je bil Jezus žrtvovan zaradi naših grehov in je s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik (cf. Rim 4,25), je tudi najpomembnejše sporočilo Kristusove cerkve, in mimogrede povedano, tudi tega spletnika.

12/02/2022

Popolna daritev

Jezus je daroval svoje popolno življenje kot popolno žrtev za popolno pomiritev popolne jeze Boga. 
~ Justin Peters

11/02/2022

Milost

Milost je grešnikovo edino in poslednje upanje. Če ni odrešen po milosti, potem ne bo sploh nikoli odrešen.
~ A. W. Pink

10/02/2022

Je imel Rim v 1. stoletju škofa?

Pred več kot enajstimi leti sem na tem spletniku napisal sestavek z naslovom Je Rim okoli leta 100 imel škofa?  Kot sem v omenjenem prispevku povedal, za to ni nobenih zgodovinskih dokazov.   
 
Z istim vprašanjem se je soočil ameriški teolog Gavin Ortlund. V zgornjem videu je povedal, kaj je ugotovil na temelju svojega proučevanja. 

09/02/2022

Vzrok za težave cerkve

Vse težave današnje cerkve so brez dvoma posledica odstopanja od avtoritete Svetega pisma.
~ Martyn Lloyd-Jones
 

08/02/2022

07/02/2022

06/02/2022

V občestvu

Bratje, če zasačite koga pri kakšnem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo.  
Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Kajti če kdo misli, da je kaj, ko ni nič, vara sam sebe. Vsakdo naj presodi svoje ravnanje in tako bo pridržal lastno hvalo zase, ne pa da bi se primerjal z drugim; vsak bo namreč nosil svoje breme. Kdor prejema pouk v besedi, naj vse svoje dobrine deli s tistim, ki ga poučuje. Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel. To se pravi: kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubo; kdor pa seje v Duha, bo od Duha žel večno življenje. Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. 10 Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem, še posebej pa domačim po veri.   (Gal 6,1-10)
 
Ob pogledu na tisto, čemur pravimo sodobna cerkev, lahko vidimo veliko zmešnjave, doktrinarne, disciplinske, organizacijske in še marsikatere druge. Ob tem se v mislih radi vračamo v čas prvotne cerkve, ko naj bi bilo vse rožnato, toda v resnici sploh ni bilo tako. To je tudi vzrok za nastanek pisem, ki so jih cerkvi, ali krajevnim cerkvam pošiljali sv. Pavel in drugi apostoli. 

Cerkve niso idealna občestva, saj jih sestavljamo grešni ljudje, zato se od časa do časa v njih zgodi tudi kakšen prestopek. Občestvo ob takih dejanjih ne sme gledati vstran, ampak mora prestopniku pomagati z nasveti. Pri tem je treba paziti, da tega ne počne kdor koli, ampak tisti, ki so duhovni (cf. Gal 6,1).  Tu ni mišljena neka duhovna elita s posebnimi darovi, ampak kristjani, ki premorejo modrost in zrelost v veri. Ti morejo biti pri svojem delu oprezni, da sami ne padejo v greh, ki je zelo nalezljiva stvar.

Cerkveno občestvo ima še eno pomembno funkcijo, ta je, da se bratje in sestre med sabo podpirajo in pri tem posnemajo našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je nosil naše slabosti (cf. Rim 15,1-3). S tem bomo izpolnili Kristusovo postavo. Toda ta ne vključuje le ljubezni do bližnjega (cf. Mt 22,39), ampak celo do sovražnikov (cf. Mt 5,43)! Ljudje se zelo radi primerjamo z drugimi in pri tem "ugotavljamo", oziroma mislimo, koliko smo boljši, ali redkeje, koliko smo slabši od njih. Vsako tako primerjanje je neprimerno, ker vodi v samopravičnost. V nadaljevanju (cf. Gal 5,6) Pavel naroča cerkvi, da materialno poskrbi za tiste, ki v njej poučujejo. 
 
Pregovor  pravi: "Kar seješ, to žanješ." Očitno je že zelo star, saj ga najdemo tudi v 7. vrstici našega odlomka. V našem kontekstu ne gre za časne blagoslove, ampak za blagoslove večnega življenja. Vernikova žetev bo torej rezultat njegove setve  (oziroma življenja) v Svetem Duhu. Zato v nadaljevanju spodbuja vernike k dobremu, pri čemer imajo sicer prednost bratje in sestre v veri, toda naša dobrodelnost se ne sme ustaviti le pri "naših", ampak se mora širiti tudi k "tistim zunaj", oziroma, kot pravi apostol Peter: "Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja." (1Pt 2,12)  

Občestveno življenje ni preprosta zadeva, ker smo  ljudje po naravi grešni in nepopolni.  Visoka pričakovanja vedno vse upropastijo. Pri ocenjevanju drugih je treba biti zelo oprezen, saj smo ljudje po naravi taki, da bi gledali tuje napake z mikroskopom, svoje pa s teleskopom.  Nenazadnje se moramo zavedati, da cerkev ni niti moja niti tvoja, ampak Kristusova. On je njena glava, zato z njo upravlja, kakor sam hoče.

05/02/2022

Kristus je...

Kristus je naše veselje. On je naša pravičnost. On je naš mir. On je naša odkupitev. On je naše vse. 
~ Steven Lawson
 

03/02/2022

02/02/2022

Stalnost Božje ljubezni

Če me je imel Bog zadosti rad, da je zame predal v smrt svojega Sina,  ko sem bil še njegov sovražnik, potem me ima gotovo zadosti rad tudi sedaj, ko sem njegov otrok.

~ Jerry Bridges

01/02/2022

Delo Duha in delo hudiča

Če ljubimo Božjo besedo in če radi poslušamo, govorimo, pišemo ter razmišljamo o Kristusu, potem moramo vedeti,  da je to nagnjenje h Kristusu dar in delo Svetega Duha. Kjer pa naletimo na prezir do Božje besede, tam je posredi hudič. 

~ Martin Luther