V občestvu

Bratje, če zasačite koga pri kakšnem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo.  

2 Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. 3 Kajti če kdo misli, da je kaj, ko ni nič, vara sam sebe. 4 Vsakdo naj presodi svoje ravnanje in tako bo pridržal lastno hvalo zase, ne pa da bi se primerjal z drugim; 5 vsak bo namreč nosil svoje breme. 6 Kdor prejema pouk v besedi, naj vse svoje dobrine deli s tistim, ki ga poučuje. 7 Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel. 8 To se pravi: kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubo; kdor pa seje v Duha, bo od Duha žel večno življenje. 9 Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. 10 Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem, še posebej pa domačim po veri.   (Gal 6,1-10)

 

Ob pogledu na tisto, čemur pravimo sodobna cerkev, lahko vidimo veliko zmešnjave, doktrinarne, disciplinske, organizacijske in še marsikatere druge. Ob tem se v mislih radi vračamo v čas prvotne cerkve, ko naj bi bilo vse rožnato, toda v resnici sploh ni bilo tako. To je tudi vzrok za nastanek pisem, ki so jih cerkvi, ali krajevnim cerkvam pošiljali sv. Pavel in drugi apostoli. 

Cerkve niso idealna občestva, saj jih sestavljamo grešni ljudje, zato se od časa do časa v njih zgodi tudi kakšen prestopek. Občestvo ob takih dejanjih ne sme gledati vstran, ampak mora prestopniku pomagati z nasveti. Pri tem je treba paziti, da tega ne počne kdor koli, ampak tisti, ki so duhovni (cf. Gal 6,1).  Tu ni mišljena neka duhovna elita s posebnimi darovi, ampak kristjani, ki premorejo modrost in zrelost v veri. Ti morejo biti pri svojem delu oprezni, da sami ne padejo v greh, ki je zelo nalezljiva stvar.

Cerkveno občestvo ima še eno pomembno funkcijo, ta je, da se bratje in sestre med sabo podpirajo in pri tem posnemajo našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je nosil naše slabosti (cf. Rim 15,1-3). S tem bomo izpolnili Kristusovo postavo. Toda ta ne vključuje le ljubezni do bližnjega (cf. Mt 22,39), ampak celo do sovražnikov (cf. Mt 5,43)! Ljudje se zelo radi primerjamo z drugimi in pri tem "ugotavljamo", oziroma mislimo, koliko smo boljši, ali redkeje, koliko smo slabši od njih. Vsako tako primerjanje je neprimerno, ker vodi v samopravičnost. V nadaljevanju (cf. Gal 5,6) Pavel naroča cerkvi, da materialno poskrbi za tiste, ki v njej poučujejo. 

 

Pregovor  pravi: "Kar seješ, to žanješ." Očitno je že zelo star, saj ga najdemo tudi v 7. vrstici našega odlomka. V našem kontekstu ne gre za časne blagoslove, ampak za blagoslove večnega življenja. Vernikova žetev bo torej rezultat njegove setve  (oziroma življenja) v Svetem Duhu. Zato v nadaljevanju spodbuja vernike k dobremu, pri čemer imajo sicer prednost bratje in sestre v veri, toda naša dobrodelnost se ne sme ustaviti le pri "naših", ampak se mora širiti tudi k "tistim zunaj", oziroma, kot pravi apostol Peter: "Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja." (1Pt 2,12)  

Občestveno življenje ni preprosta zadeva, ker smo  ljudje po naravi grešni in nepopolni.  Visoka pričakovanja vedno vse upropastijo. Pri ocenjevanju drugih je treba biti zelo oprezen, saj smo ljudje po naravi taki, da bi gledali tuje napake z mikroskopom, svoje pa s teleskopom.  Nenazadnje se moramo zavedati, da cerkev ni niti moja niti tvoja, ampak Kristusova. On je njena glava, zato z njo upravlja, kakor sam hoče.