31/01/2023

Biblija in stanje v svetu

Tisti, ki poznajo svoje Sveto pismo, ne bi smeli biti presenečeni nad stanjem, v kakršnem je svet.
~ Martyn Lloyd-Jones

30/01/2023

29/01/2023

Mesija z oblastjo

 Ko je stopil v čoln, so šli njegovi učenci za njim. 24 Na jezeru je nastal velik vihar, tako da so valovi pokrivali čoln; on pa je spal. 25 Pristopili so k njemu, ga zbudili in rekli: "Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!" 26 Dejal jim je: "Kaj se bojite, maloverni?" Tedaj je vstal, zapretil vetrovom in jezeru in nastala je globoka tišina. 27 Ljudje pa so se začudili in govorili: "Kakšen človek je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in jezero?"
Ko je prišel na drugo stran, v Gadársko deželo, sta mu iz grobov prišla nasproti dva obsedenca. Bila sta tako divja, da nihče ni mogel mimo po tisti poti. 29 Zavpila sta in rekla: "Kaj imava s teboj, Božji Sin? Ali si nas prišel sèm pred časom mučit?" 30 Daleč od njiju pa se je pasla velika čreda svinj. 31 Demoni so ga prosili: "Če nas hočeš izgnati, nas pošlji v čredo svinj!" 32 Rekel jim je: "Pojdite!" Šli so torej ven in vstopili v svinje. In glej, vsa čreda svinj je planila po bregu v jezero in v vodi poginila. 33 Pastirji pa so zbežali, odšli v mesto in sporočili vse, tudi o obsedencih. 34 Vse mesto je šlo Jezusu naproti. In ko so ga zagledali, so ga prosili, naj odide iz njihovih krajev. (Mt 8,23-34)

Skeptiki vseh dežel, političnih barv in poklicev trdijo, da čudeži niso mogoči, ker so v nasprotju z naravnimi zakoni. Seveda je treba priznati, da so čudeži res v nasprotju z naravnimi zakoni.   Za  tiste, ki pripadajo materialističnemu svetovnemu nazoru, so čudeži  nekajpovsem  nemogočega, ker  načeloma priznavajo le tisto, kar vidijo, slišijo, otipajo ali kako drugače (ob)čutijo.  Za nas, ki verujemo v Stvarnika in Vzdrževalca vesoljstva, ki je ustvaril tudi naravne zakone, po katerih se vse giba in ravna, čudeži niso problem. Vemo sicer, da so čudeži nenaravni in v nasprotju z naravnimi zakoni, zato jim tudi pravimo čudeži. Verujemo pa tudi, da je Stvarnik naravnih zakonov zmožen  zakone, ki jih je sam postavil, ob določenih časih in  mestih  obiti ali "prekršiti",  kakor je pač v skladu z njegovo voljo.

Naš odlomek se sestoji iz dveh delov. V prvem delu  so Jezus in učenci stopili v čoln, da bi se prepeljali čez Galilejsko jezero, ki je znano po nenadnih in močnih vetrovih, ki razburkajo jezero in naredijo visoke valove.  Tudi v našem besedilu imamo opravka s podobnim dogodkom. Valovi so že prekrivali čoln, učenci so postali panični, kar je povsem razumljivo, Jezus pa je lepo mirno spal, kar se učencem nikakor ni zdelo samoumevno. Ko so ga prebudili, se jim ni zahvalil za opozorilo, ampak jih je  pograjal zaradi pomanjkanja vere. Bili so v prisotnosti Odrešenika, oni pa so kljub temu trepetali zaradi valov in viharja. Toda nikar jih ne obsojajmo, saj se tudi mi velikokrat znajdemo v težkih  situacijah, v katerih vidimo le problem, ne vidimo pa, da je Bog večji od našega problema. Nevera je pogosto tudi naš problem. Kakorkoli, Jezus ni ostal le pri graji, ampak je na kratko zapretil vetrovom in vihar je v hipu ponehal. Vsi so se začudili rekoč: "Le kakšen človek je to?" Učenci torej še vedno niso v polnosti dojeli, s kom imajo opravka, kajti le Bog lahko na tak način pomiri valove in vihar:
"GOSPOD, Bog nad vojskami, kdo je kakor ti?
Mogočen si, GOSPOD, in tvoja zvestoba te obdaja.
Ti gospoduješ nad objestnostjo morja,
ko se vzdigujejo njegovi valovi, jih pomirjaš."  (Ps 89,9.10. Gl. tudi Pss 65,6-8107,23-30)
Jezus Kristus je s tem dejanjem dokazal svojo Božjo moč in da je tudi Gospodar narave. 

Drugi del našega odlomka se dogaja na drugi strani Galilejskega jezera, kjer sta prišla Jezusu naproti dva obsedenca, ki sta živela po grobovih.  Tukaj  je moral Jezus  nastopiti  "proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam" (Ef 6,12). Srečanje z demoni je zadnja stvar, ki bi si jo morali želeti. Gre za padle angele, ki so pod Satanovim nadzorom.  Prisotnost Božjega Sina je bila za te duhovne sile grozno moteča, vedeli pa so tudi, da se je pojavila pred časom, ko naj bi nastopila. Zato so ga vprašali, če jih je prišel pred časom mučit. Demoni namreč vedo, da jih čakata v od Boga določenem času sodba in večna kazen. Ker niso prenesli Gospodove prisotnosti, so ga zaprosili, da jih nažene v  čredo svinj, ki se je pasla v bližini. Izpolnil je njihovo željo, nakar se je  čreda pa zapodila naravnost v jezero. Od destruktivnih duhovnih sil česa manj uničujočega tudi ni bilo pričakovati. Usoda  svinj je predpodoba končne usode demonov v ognjenem jezeru (cf. Raz 20,10). Tri leta pozneje je Jezus s svojo smrtjo na križu in vstajenjem izvršil  prelomno zmago nad peklenskimi silami  (cf. Kol 2,12-15).

Prebivalci tistega območja, poganski Gadareni, seveda niso bili zadovoljni z razpletom dogodkov, ker so utrpeli materialno škodo.  Jezusa so prosili, naj odide. Tudi danes se mnogi ljudje, ki se kakor koli srečajo z Jezusom, obrnejo proč od njega. Z njim nočejo imeti opravka, ker mislijo, da  to prinaša izgubo v njihovem vsakdanjem življenju. Res je, Jezus velikokrat prinaša izgubo. On odvzema greh, ki ljudem, ki se nahajajo v stanju padle narave, pomeni tako rekoč vse (cf. Jn 1,35.36). Lahko nam prinese tudi materialno izgubo, zapor, mučenje ali celo izgubo lastnega življenja. Po drugi strani daje naš Gospod večno življenje vsem tistim, ki verujejo vanj (cf. Jn 3,16-18).

Ali veruješ vanj?

28/01/2023

27/01/2023

Ko prihajamo h Kristusu

Veste, da tu in tam pravimo,  da prihajamo pred Kristusa praznih rok. To ni res. Mi prihajamo pred Kristusa z rokami,  ki so polne grešne umazanije.

~ Steven Nichols

26/01/2023

Kristus, ne svet

Nihče, kdor oznanja celotno Božjo voljo, ni ljubljenec ljudi. Zato vas pozivam pri Bogu, bodite osredotočeni na  Kristusa, in ne na presojo tega sveta. 

~ R. C. Sproul

25/01/2023

Ni vedno lahko

Stiske in preizkušnje niso v kristjanovem življenju izbirni  predmet, ampak  del rednega programa.
~ Steven Lawson

24/01/2023

Iz milosti po veri

V nobenem delu kristjanovega življenja ni prostora za ponašanje[...] Nikoli ne moreš postati kristjan zaradi tega, kar si, ali zaradi tega, kar si naredil. Nikoli! Postaneš navkljub temu, kar si in navkljub temu, kar si naredil. Odrešenje je iz milosti po veri.
~ Martyn Lloyd-Jones

23/01/2023

Presenetljiva milost

Milost postane zate presenetljiva šele  tedaj, ko se zaveš, kako velik nesrečnež si.
~ Burk Parsons

22/01/2023

Vera v Mesija

Ko je prišel z gore, so ga spremljale velike množice. In glej, pristopil je gobavec, se poklonil pred njim do tal in rekel: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti." Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: "Hočem, bodi očiščen!" In pri priči je bil očiščen gob. Nato mu je Jezus rekel: "Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje."
Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: "Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi." Jezus mu je rekel: "Pridem in ga ozdravim." Stotnik pa mu je odgovoril: "Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: 'Pojdi' in gre; in drugemu: 'Pridi' in pride; in svojemu služabniku: 'Stôri to' in stori." 10 Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: "Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! 11 Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. 12 Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi." 13 Stotniku pa je Jezus rekel: "Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!" In služabnik je ozdravel tisto uro.  (Mt 8,1-13)

Pričujoči odlomek sledi znamenitemu Govoru na gori, ki je opisan v predhodnih treh poglavjih Evangelija po Mateju. v Govoru na gori se nam Jezus razodeva kot Mesija z besedo, v tem in naslednjem poglavju pa z dejanjem. Že v prvih trinajstih vrsticah sta opisani dve ozdravljenji, ki ju je izvedel naš Gospod, s tem da predstavlja prva vrstica prehod od Govora na gori k oznanjevanju nebeškega kraljestva preko znamenj: Jezus sestopi z gore, spremljajo pa ga "velike množice". Temu sta sledili dve ozdravljenji, v kateri sta bila vključena en marginalec - gobavec in en tujec - stotnik rimske okupatorske vojske, skratka človeka, ki nista spadala v običajno judovsko družbo.

K Jezusu je najprej pristopil "gobavec", torej človek, ki je imel neko nadležno  kožno bolezen, kajti  uporabljeni izraz gobavost lahko pomeni več kožnih bolezni. Ljudje s to vrsto bolezni so bili obredno nečisti, pa tudi tisti, ki se je take osebe dotaknil, je bil obredno nečist (prim. 3Mz 13.14). Gobavec mu je rekel: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti." (v. 2b) S tem je izrazil naslednje: z besedo "Gospod" je priznal Jezusovo božanskost in hkrati  izpovedal vero vanj in v njegove zmožnosti: "Gospod, če hočeš, moreš očistiti."  Gospodov odgovor je bil: "Hočem, bodi očiščen!" (v. 3) Pri tem se ga je Jezus dotaknil, ne da bi sam postal obredno nečist. Ozdravljencu je prepovedal, da bi o dogodku govoril naokrog,  ampak mu je velel, naj gre k duhovniku, ki bo ugotovil, da je zdrav in  potrdil ozdravljenje. Jezus ni hotel pritegovati množic, da bi ga hodile občudovat zaradi znamenj in čudežev. Gobavec je torej veroval vanj, tako rekoč vedel je, da ga naš Gospod more očistiti in je ozdravel. 

Naslednji dogodek, opisan v našem odlomku,  je  ozdravljenje služabnika rimskega stotnika, torej častnika okupacijske vojske, do katere ni takrat povprečni  Jud goji nikakršnih prijateljskih čustev. Isti dogodek srečamo tudi v Evangeliju po Luku, vendar pričenja Luka z drugačnim opisom dogodka (prim. Lk 7,1-5). Za razliko od Mateja, ki je pripoved skrajšal,  nam Luka pove, da je stotnik povabil Jezusa preko drugih oseb. Ko sta se Jezus in stotnik srečala, je častnik rekel Jezusu: "Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: 'Pojdi' in   gre; in drugemu: 'Pridi' in pride; in svojemu služabniku: 'Stôri to' in stori." (vv. 8.9) Rimski častnik je bil pogan in je vedel, da postane Jud, ki stopi v poganovo hišo, obredno nečist. Zato je začel z besedami: "Gospod, nisem vreden" itn. Toda, vera, ki jo je Rimljan  v čisto oficirski maniri izrazil  z nekaj stavki, je Jezusa tako osupnila, da je rekel: "Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere," (v. 10b) na koncu pa: "Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!" (v. 13) In se je zgodilo. 

Obema dogodkoma je skupno to, da se Jezus tu ni ukvarjal niti z judovsko elito niti s povprečnimi pripadniki judovske družbe, ampak v enem primeru s človekom, ki je bil na družbenem obrobju, v drugem pa s takim, ki ni pripadal judovski družbi in kulturi. Še več,  Jezus je pohvalil vero tujca in napovedal: "Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi." (vv. 11.12) Telesna, oziroma rasna, jezikovna, razredna ali religijska  pripadnost izvoljenemu ljudstvu ni nikakršno jamstvo za zveličanje. To, kar je bilo gobavcu in rimskemu stotniku skupno, je bila vera v Jezusa Kristusa. Po njej sta se razlikovala od ostalih. Pri tej vrsti vere za to, da nekaj verjameš, ampak za trdno zaupanje, trdno prepričanje, da je Jezus Kristus tisti, ki more ozdraviti. 

Toda še več. Gobavi bolnik in stotnikov sluga sta nekega dne umrla. Sveto pismo ju več ne omenja. Še hujša od telesne smrti je duhovna smrt, večno pogubljenje, kar je neskončno strašnejše od gobavosti ali katere koli druge telesne bolezni.  Toda Jezus Kristus je tudi Odrešenik  duhovno mrtvih. On je živel popolno in brezgrešno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu, s svojo smrtjo na križu nas je odkupil greha in nam s svojim vstajenjem od mrtvih zagotavlja, da je resnični Mesija, Odrešenik. Mi vsi smo "bili  mrtvi po prestopkih in grehih" (Ef 2,1) in smo odrešeni iz milosti po veri (cf. Ef 2,8). Ta vera in trdno zaupanje v Jezusa Kristusa kot našega Rešitelja je kot nekakšna nevidna roka, po kateri prejmemo odrešenje in večno življenje. 

Naj Bog vsem podeli to vero!

21/01/2023

Moč imena Jezus


Odrešenjska moč Jezusovega imena se ne izkazuje v navajanju njegovih zlogov,  ampak v zaupanju v Osebo,  ki nosi to ime.
~ R. C. Sproul

20/01/2023

Kristusova aktivna poslušnost

Zahvalimo se Bogu za Kristusovo aktivno poslušnost, kajti brez nje ni resničnega evangeljskega upanja.
~ Sinclair Ferguson

19/01/2023

Kaj je sodba, kaj ljubezen?

Če hočeš videti, kaj je sodba, pojdi h križu! Če hočeš videti, kaj je ljubezen, pojdi h križu!

~ D. A. Carson

18/01/2023

Človek potrebuje Odrešenika

Človek ne more odrešiti samega sebe, kajti človek ni merilo vseh stvari, in človeštvo ni Bog.  Človek,  zvezan z verigami lastnega greha in končnosti, potrebuje Odrešenika.
~ Martin Luther King

16/01/2023

Cerkveni očetje in molitev k svetnikom

Če vprašate kakšnega rimskokatoliškega ali vzhodno-pravoslavnega duhovnika o razlogih, zaradi katerih pri v njihovi cerkvi molijo k svetnikom, boste dobili odgovor, da to počnejo zato, ker naj bi to cerkev počela že vse od samega začetka. Toda, če vzamemo v roke dela cerkvenih očetov, vse tja do Avguština, bomo ugotovili, da je resnica o tem močno drugačna...
 
Kako je s to stvarjo, pripoveduje dr. Jordan Cooper v zgornjem videu.

15/01/2023

Znamenje v Kani

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: "Vina nimajo." In Jezus ji je dejal: "Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla." Njegova mati je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: "Napolnite vrče z vodo!" In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: "Zajemite zdaj in nesite starešini!" In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina 10 in mu rekel: "Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj." 11 Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.  (Jn 2,1-11)

Jezusov čudež spremenitve vode v vino  v galilejski Kani  je prvi od sedmih čudežev ali znamenj,  kot jim pravi evangelist Janez, ki so omenjeni v njegovem evangeliju. Apostol Janez ni opisal vseh  znamenj in čudežev, ki jih je naredil naš Gospod. O tem govori proti koncu svojega evangelija, kjer pravi: "Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu." (Jn 20, 30.31) Janez torej ni navedel vseh Jezusovih znamenj in čudežev, je pa edini od štirih evangelistov, ki nam pripoveduje o zgornjem dogodku, ki morda niti ni bil tako fascinanten kot kakšno ozdravljenje ali izganjanje demonov.  Le zakaj? 

Janezov evangelij je poln simbolike.  Opisu čudeža ali znamenja v Kani sledi opis čiščenja jeruzalemskega svetišča, dogodka, v katerem je naš Gospod  izgnal prodajalce in menjalce iz tempeljskega prostora. Janez je s tem izpostavil, da je prišel Jezus vzpostavit osebni, intimni odnos s svojim ljudstvo - cerkvijo, ne pa krpat in popravljat staro, poškodovano religijo. Zdaj pa se vrnimo k dogodku!

Svatbe so se udeležili tudi Jezus, njegova mati Marija in  učenci. Naš Gospod je rad hodil med ljudi. Z njimi je bil pri veselih in žalostnih dogodkih. Na tej svatbi pa  se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Zmanjkalo je vina, kar je   v tedanji kulturi  pomenilo veliko sramoto za gostitelja. Marija je o tem spregovorila z Jezusom, ki je strežnikom naročil, naj napolnijo šest velikih vrčev z vodo, ki se je nato spremenila v  vino. Ko smo že pri čudežu,  Richard Wurmbrandt je v svoji knjigi Tortured For Christ opisal dogodek, v katerem je nek ateistični profesor poskusil pred študenti kemije  ponoviti Jezusov čudež, tako da je dodal v vodo neko snov, in je voda dobila vinsko barvo. Ko ga je nato eden od slušateljev  vprašal, če si upa to tekočino popiti, se je profesor rajši odpovedal vlogi poskusnega zajca. Za razliko od strupene godlje, ki jo je spravil skupaj ta kemik, je bilo Jezusovo vino več kot užitno, celo boljše od tistega, ki ga je zmanjkalo. Da, bilo je čisto pravo, odlično vino, ne grozdni sok, kot bi nas radi poučili razni ameriški evangelikalci. Za razliko od njih nima Sveto pismo nič proti vinu, ampak le proti pijanosti. 

V šestih kamnitih vrčih, ki jih je uporabil Jezus, so imeli vodo, ki je bila namenjena obrednemu umivanju, očiščevanju, ki je bilo zelo pomemben del judovskega življenja. Primerek takega vrča, najdenega na območju Kane, lahko vidite na zgornji sliki. S tem, ko je Jezus spremenil vodo v vino, je izrazil, da je prišel na svet kot nosilec in srednik nove zaveze.  Vino, ki ga je dal Jezus, je bilo po oceni starešine na svatbi boljše od tistega, ki ga je zmanjkalo. Enako je nova zaveza boljša in popolnejša od stare, ali kot pravi avtor Pisma Hebrejcem: "Zato je Jezus tudi postal pôrok boljše zaveze. Dobil je torej toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, take, ki je vzpostavljena na boljših obljubah."  (Heb 7,22. 8,6) To, da je na gostiji zmanjkalo vina lahko kaže tudi na duhovno sušo  judaizma v 1. stoletju, nasproti tistemu, kot ga opisuje Stara zaveza, v kateri je vino znamenje radosti in Božjega blagoslova (Cff. Ps 104,15. Prg 3,10).  

Jezus pa je imel še en razlog več za to znamenje, in sicer, da bi njegovi učenci verovali vanj. Skeptiki vseh vrst govorijo, da čudeži niso možni, ker so v nasprotju z naravnimi zakoni. Res je, tudi mi vemo, da so v nasprotju z naravnimi zakoni, zato jim tudi pravimo čudeži.  Toda, ker verujemo, da  obstaja Stvarnik, ki je ustvaril  vesoljstvo in z njim vred  naravne zakone, potem tudi posledično verujemo, da zanj ne more biti pretežko, da lahko kadar koli in kjer koli hoče, poseže v naravni tok stvari ter ga  spremeni. Pri tem mu ni treba goljufati, kot je to storil že omenjeni profesor kemije. Sicer pa tudi mnogi, ki so videli Jezusova znamenja in čudeže v živo, na koncu niso verovali vanj. Tisti pa, ki so verovali in tisti, ki  verujejo vanj, imajo v njegovem imenu večno življenje, kot jim ga je sam obljubil.  Ta obljuba je zajeta v njegovem znanem izreku, ki se glasi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

Ali veruješ vanj? Mu zaupaš in se zaneseš na njegovo obljubo ?

14/01/2023

Hilarij o opravičenju po veri

Plačila se ne da obravnavati kot dar, ker je rezultat dela, Bog pa daje vsem ljudem brezplačno milost skozi opravičenje po veri. 
~ Hilarij iz Poitiersa

13/01/2023

Naša pravica

Imamo pravico do popolnega zaupanja v Kristusa, kajti on ni le suveren nad našimi življenji, ampak nad vsem, kar obstaja. 
~John MacArthur
 

12/01/2023

Bog - pastir vernih

Bog ne bo dopustil, da bi njegove ovce zašle med volkove, ne da bi jim pokazal, da je On njihov Pastir.
~ Jean Calvin

11/01/2023

Temelj naše gotovosti

Gotovost našega odrešenja ne sme nikoli temeljiti na "moji odločitvi", ampak na Kristusovem, na križu dovršenem delu. 
~ Dustin Benge

10/01/2023

09/01/2023

Razvoj podobočastja v krščanstvu

  

Čaščenje ikon in drugih svetih podob je zelo razširjena navada v širšem krščanskem svetu, zlasti v vzhodnem pravoslavju in rimskem katolištvu. Ali je to skladno z naukom Svetega pisma in zgodnje cerkve? Kaj pravijo s tem v zvezi cerkveni očetje? 

O tem pripoveduje Gavin Ortlund v zgornjem videu.

08/01/2023

Čudenje nad Jezusom

Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. 42 Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. 43 In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. 44 Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. 45 Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. 46 Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. 47 In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. 48 Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: "Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala." 49 Dejal jima je: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" 50 Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. 51 Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. 52 Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.  (Lk 2,41-52)

Marija in Jožef sta, kot opisuje evangelist, vestno izpolnjevala Postavo glede praznovanja pashe in v ta namen vsako leto z  Jezusom potovala v Jeruzalem..Ta potovanja so bila najbrž zelo zanimiva, saj so tedaj Judje množično obiskovali svoje sveto mesto in se potem iz njega vračali. Ob takih priložnostih so starši vzeli prvikrat s sabo sinove, ko so bili le-ti stari enajst ali dvanajst let, torej leto ali dve, preden je deček izpolnil trinajst let in s tem postal bar micva, torej sin postave, kar pomeni, da je bil dolžan od tega leta naprej izpolnjevati postavo. V navadi je bilo, da so potovali v Jeruzalem  v velikih skupinah. Otroci, ki so spremljali starše, so se lahko družili med sabo in so  predstavljali posebno skupino znotraj skupine. Zato ni čudno, da Marija in Jožef ob vračanju nista opazila, da je šel Jezus po svoje ter ostal v Jeruzalemu. Ko sta ugotovila, da ga ni zraven, sta bila nemalo zaskrbljena in šla nazaj.

Jezus Kristus je izziv, ki so se mu že od samega začetka čudili. V zgornjem odlomku najdemo štiri primere takšnega čudenja.   Prvi je bil, ko sta Marija in Jožef ugotovila, da se Jezus ob povratku s praznovanja pashe v Jeruzalemu ni vrnil z njima. Drugi je bil, ko sta ga po dolgotrajnem iskanju končno našla v templju. Tretji primer čudenja so doživeli učitelji v templju, ki so bili osupli nad njegovimi vprašanji in odgovori. Četrti je začudenje Marije in Jožefa, ko jima je rekel, da bi morala vedeti, da sodi v hišo svojega nebeškega Očeta, in da je logično, da bi ga šla najprej  poiskat tja.

Da, Jezus Kristus je Bog, ki povzroča čudenje pri vernih in pri tistih zunaj. Ob koncu Kristusovega Govora na gori je apostol in evangelist Matej dodal naslednjom opazko: "Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom,  kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,28.29)  Jezusovo učenje je bilo drugačno od učenja pismoukov. Pismouki so nastopali kot tisti, ki so odlično poučeni glede vprašanj postave, Jezus pa je nastopal kot Postavodajalec. Govoril je kot tisti, ki ima oblast. Čudila se je Samarijanka, pa tudi njegovi učenci, ker se je z njo pogovarjal, saj je bila predstavnica ljudstva, s katerim se Judje niso pogovarjali (cf. Jn 4,9.27). Ljudje so se čudili njegovemu učenju, njegovim čudežem in ozdravljenjem (cf. Mt. 13,54. Mr 5,20. 10,24.32. 12,17. Lk 4,22. 9,43).

Jezusu Kristusu  so se čudili, ker je bil drugačen. Judje bi ga bili pripravljeni sprejeti za preroka, v določenem času so ga bili celo pripravljeni sprejeti za kralja (cf. Mt 21,1-11. Jn 12, 12-14). Toda ta kralj se jim je  izmuznil, ker so ga narobe razumeli. Pred obsodbo je rekel Pilatu: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36)  Če bi bilo njegovo kraljestvo od tega sveta, bi mu vsi ploskali in šli za njim, tako pa so ga prijeli in predali Rimljanom kot upornika. Njegovo kraljestvo jim je bilo tuje.

Toda s tem še vedno ni konec čudenja. Le kakšen je ta Bog, ki se preda ljudem, da počnejo z njim, karkoli se jim zahoče in ga na koncu umorijo na križu? Ker je bil Rim pravna država, je šlo vse "po zakonu".  Po sodnem umoru in pokopu njihovega učitelja je šla skupina žensk h grobu, a ga niso našle. Tudi one so se čudile (cf. Mr 16,4.5). Začudil se je tudi apostol Peter (cf. Lk 24,12), za njim pa še mnogi. Vsi so se čudili, ker niso razumeli, da je moral Kristus trpeti, nato pa biti poveličan (cf. Lk 24,25-27).

Tudi danes mnogi razmišljajo in govorijo, češ, kakšen Bog naj bi to bil, ki naj bi umrl na križu. Apostol Janez odgovarja, da je bila dana  tistim, ki so Jezusa sprejeli,  moč, da postanejo Božji otroci. To  so tisti, ki so se  rodili iz Boga (cf. Jn 1,12.13).  Podobno pravi Jezus v Jn 3,3-16. Vsak, kdor se je po Božji milosti nanovo rodil, je zaradi tega dejstva zelo začuden. Začudeni smo nad drugo Božjo osebo, ki je postala človek. Začudeni smo nad njegovim popolnim življenjem in njegovimi nauki. Čudi nas njegova strašna in ponižujoča smrt. Čudi nas njegovo vstajenje. Skratka, začudeni smo nad veliko ljubeznijo, ki jo nam je izkazal Bog, ki je iz upornikov, brezbožnikov in grešnikov naredil svoje posvojene otroke. To nam je storil po zaslugah, ki so sad smrti in vstajenju njegovega Sina Jezusa Kristusa. Tej čudoviti milosti se ne bomo mogli nikdar dovolj načuditi.


07/01/2023

Praznih rok

Ni pravičnega dela, s katerim bi si lahko v nebesih prislužili prostor. H Kristusu prihajamo praznih rok.
~ Randy Alcorn

06/01/2023

Razglašenje Odrešenika narodov

Okrog praznika Gospodovega razglašenja ali epifanije, ki   ga obhajamo 6. januarja, se je na krščanskem Zahodu spletlo veliko legend in nesporazumov. Pri tem gre  za zelo star praznik,  ki izvira s krščanskega Vzhoda. Sprva so se na ta dan spominjali Jezusovega rojstva, dogodkov iz njegovega otroštva in njegovega krsta v reki Jordan. Pozneje so uvedli nekatere nove praznike, kot je npr. božič, s čimer so razbremenili 6. januar. Armenci in nestorijanci  še danes praznujejo Gospodovo rojstvo 6. januarja. Vzhodna cerkev se na praznik epifanije, ki mu pri njih pravijo  teofanija (pojavitev Boga), spominja Jezusovega krsta, zahodna pa obiska modrih z Vzhoda in Gospodovega razglašenja narodom. Ker domišljija nima meja, srednjeveška cerkev pa je  rada podlegala domišljiji, pri čemer se je oddaljevala od svetopisemskega učenja, je tudi pri tem prazniku prišlo do popačenj. Iz modrih z Vzhoda so nastali kralji, da, trije kralji, ki so celo dobili ime. Prvega so poimenovali za Gašperja, drugega za Miho, tretjega pa za Boltežarja. Enega od njih so celo upodabljali kot črnca, čeprav v Babiloniji, od koder so prišli modrijani, ni bilo črncev (morda kak suženj). 

Sveto pismo  molči glede števila modrih. Lahko sta bila dva, trije ali deset. Sklepamo, da govori ljudsko izročilo  o treh, ker so Jezusu prinesli tri stvari, torej   zlato, kadilo in miro (cf. Mt 2,10). V prikazovanju njihovega prihoda se pojavlja še ena napaka. Prizor prihoda modrih je večkrat prikazan, kot da so obiskali Jezusa v hlevu, kar ne drži. Ob njihovem prihodu je bil Jezus star kaki dve leti, njegova družina pa je živela v hiši (cf. Mt 2,11).   Sicer pa je ves dogodek opisan v Evangeliju po Mateju 2,1-12

Modri, ki so obiskali Jezusa, so bili  zagotovo v stiku z Judi v Babilonu in so izvedeli za Balaamovo prerokbo, ki se glasi: "Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela[...]" (4Mz 24,17b) Nenavadni pojav na nebu (zvezda) in judovsko verovanje, da pomeni  zvezda iz Balaamove prerokbe prihod Mesija, sta spodbodla babilonske mage, ki so se sicer ukvarjali z astrologijo, razlaganjem sanj, proučevanjem svetih spisov, magijo in podobnim, da so se odpravili v smeri zvezde. Ko so prišli v Judejo, so najprej obiskali Heroda I., ki je  vladal omenjeni deželi po milosti Rima. Njihovo vprašanje in dodatno pojasnilo glede namena njihovega obiska, ga nikakor ni moglo pustiti brezbrižnega:  "Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit." (Mt 2,2) Judovski kralj je vendar on, Herod. No,  če že ni  ravno Jud, ampak Idumejec, pa je kralj zato, ker so tako ukazali njegovi nadrejeni, torej Rimljani. Tisti, ki bi ga hotel spodriniti, se bo pač moral umakniti, najbolje da kar na oni svet. Seveda je bil novica o novorojenem kralju vznemirila tudi pokvarjeni jeruzalemski  verski establišment.

Veliko vprašanje je, koliko so poganski modreci dojeli božansko vlogo Otroka, ki so ga obiskali.  Iz zapisanega vemo le to, da so se zavedali, da je Otrok, ki so ga obiskali, nekaj posebnega: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili." (Mt 2,11a) Kakorkoli, prihod modrih pomeni, da je Jezus Kristus Mesija - Odrešenik tako Judov kot poganov. Pogani so bili v tistem času ločeni od občestva Božjega ljudstva, Jezus pa je prišel tako zaradi zveličanja Judov kot poganov. Apostol Pavel je s tem v zvezi napisal Efežanom:  "Pomnite torej, da ste bili v tistem času ločeni od Mesija, zunaj Izraelovega občestva in tuji zavezam obljube. Bili ste brez upanja in v svetu brez Boga. Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka." (Ef 2,12-15) To je stvar, ki se je zdela Judom zelo težko razumljiva: "Da bi Mesija prišel odrešit pogane, on je vendar Izraelov Mesija. Če ni to, potem ni nič." Tako približno je najbrž razmišljala večina Judov. 

Toda Božja volja ni človeška volja. Bog "hoče da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice." (1Tim 2,4) Ta "vsi" pomeni tako ljudi izmed Judov kot tiste izmed poganov. On je prišel ustvarit mir med tema dvema skupinama in uničit sovraštvo, ki je vladalo med njima. Pogani, ki smo bili brez upanja na zveličanje, smo se po Kristusovi na križu preliti krvi približali Bogu. Predokus tega so doživeli modri, ki so obiskali novorojenega Kralja, ki ni bil nič podoben kraljem tega sveta. Že njegovo otroštvo se je odvijalo v senci križa. Ko so modri odšli, ga je hotel Herod ubiti. Jezusova družina je zbežala v Egipt, darove, ki so jih prejeli od modrih, pa je najbrž porabila za preživetje v izgnanstvu.

Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse. Kristus je prišel na svet odrešit grešnike izmed Judov in poganov. On je vsem tistim, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je potni list v nebesa za vse narode. Njemu pripada vsa slava na veke!

05/01/2023

Božja sodba in Zahod

  Čas, v katerem živimo, je čas velikega udobja in velikega napuha in čas, ko si ljudje domišljamo, da bi se igrali bogove. Politiki na razvitem Zahodu se obnašajo podobno kot babilonski kralj Belšacár iz 5. poglavja Danielove knjige, svet pa postaja kot véliki Babilon iz 14., 17. in 18. poglavja Janezovega Razodetja... 

O tem pripoveduje Martyn Iles v svojem predavanju v zgornjem videu. Predavanje se sicer nanaša na razmere v Avstraliji, ampak tudi v Evropi in v Sloveniji ni bistveno drugače. Babilon ima mlade.

Predavanje traja malo več kot eno uro.
 

04/01/2023

Jezus zadostuje

Veselo oznanilo ne pravi: "Naredi najbolje, kot moreš, in bo zadosti dobro,"  ampak: "Tisto, kar narediš najbolje, ni nikoli zadosti, Jezus je zadosti."
~ Alistair Begg

03/01/2023

Kristus ali svet?

Zakaj stojite in gledate igrače tega sveta, medtem ko se vam Kristus podarja  v evangeliju? Ali bi lahko svet za vas umrl?
~ Isaac Ambrose

02/01/2023

4 stvari, ki se v letu 2023 ne bodo spremenile

1.  Božja suverenost.
2. Božja nezmotljiva, sveta beseda.
3. Človekova potreba za Odrešenikom.
4. Naša poklicanost, da širimo evangelij.
Janell Garwood

01/01/2023

Pogled nazaj in blagoslovljeno leto 2023!

 Kralju vekov pa, neminljivemu in nevidljivemu, edinemu Bogu čast in slava na veke vekov. Amen.  (1Tim 1,17)

V letu, ki je za nami, smo marsikaj doživeli. Najboljša novica je bržkone ta, da se je umirila Covid kriza, ki nas je pestila dve leti. Seveda pa s tem v zvezi še ne vemo, kaj nas čaka. Razni vedeževalci marsikaj napovedujejo, njihove napovedi pa povzemajo celo  časniki, ki se imajo za resne, na primer Delo, kar je pravzaprav neresno. Govorimo lahko namreč samo o tem, kaj je bilo, ne vemo pa, kaj se bo zgodilo: "Človek ne ve niti za svoj čas: kakor se ribe ujamejo v pogubno mrežo, kakor se ptice ujamejo v past, tako se zapletajo ljudje v hudem času, ki jih hipoma zadene." (Prd 9,12)

Na trenutke je videti, kot da se izpolnjuje Jezusova prerokba: "Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet." Lk 21,26) Pred približno tridesetimi leti je bilo dosti govora o koncu zgodovine, zgodovina pa se še kar dela pred našimi očmi. Svet govori o miru in kako si želi miru,  v naši bližini pa že deset mesecev divja vojna med dvema slovanskima in "krščanskima" državama, ki ji še ni videti konca. Ljudje imamo sicer na splošno zelo radi mir, a določenih političnih in drugih ambicij se ne da doseči z mirom, zato silneži posegajo po "drugačnih sredstvih". Vojna in napačne kalkulacije politikov so nas za nameček pahnile še v energetsko in prehrambno krizo. 

V letu 2022 je bilo na tem spletniku pet objav manj kot lani in predlani. Tudi to je bila posledica konca najhujše Covid krize in mojih daljših odsotnosti od doma. Pred vsakim odhodom sicer napišem (ali še pogosteje) prevedem po več prispevkov za vnaprej, ampak na koncu zelo rado kaj zmanjka. Tudi prevajanje misli različnih teologov ni mačji kašelj. Ko stvar objavim, velikokrat ugotovim, da bi se dalo narediti bolje. Naj mi bo oproščeno! 

V letu 2022 je umrlo nekaj znanih oseb. Pri tem bi izpostavil britansko kraljico Elizabeto II., znamenitega nogometaša Peléja in nekdanjega rimskega škofa Benedikta XIII. Vsi trije so dočakali lepo starost. Toda, ko berem osmrtnice, vidim, da umirajo tudi mladi ljudje,  nekateri zelo mladi. Dokaz, da so naša življenja krhka in nepredvidljiva, smrt in Božja sodba pa zanesljiv konec našega zemeljskega popotovanja. Bog je kralj vekov, njegova časovnica pa je nam umrljivim človeškim bitjem nedoumljiva. 

Ob koncu želim vsem, ki kdaj obiščete ta blog, ali "po naključju" (pravzaprav ne verjamem  v naključja) berete ta sestavek, mirno, zdravo in blagoslovljeno leto 2023, predvsem pa, prosto po Trubarju, milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po Jezusu Kristusu!