29/11/2018

Ko je vera (pre)šibka


Končno bi lahko kdo rekel: Kaj pa, če ne morem verovati, da bi bil uslišan? Odgovor: Stori tako kot oče obsedenega dečka v Evangeliju po Marku 9,24. Ko mu je Jezus dejal:  "Ali veruješ? Vse je mogoče tistemu, ki veruje," je s solzami v očeh zavpil: "Gospod, verujem, pomagaj moji veri, kjer je prešibka." 


Iz: Martin Luther, Izbrani spisi, Nova revija, Ljubljana 2001. S. 275. 


25/11/2018

Ste pripravljeni?

"Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti.  Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih.  Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja.  Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.  Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: 'Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!' Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke.   Nespametne so rekle preudarnim: 'Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!' Toda preudarne so odvrnile: 'Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!' Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel  ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: 'Gospod, gospod, odpri nam!'  On pa je odgovoril: 'Resnično, povem vam: Ne poznam vas!' Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!"  (Mt 25,1-13) 


Prilika o desetih devicah, od katerih je bilo pet nespametnih, pet pa preudarnih, sodi med bolj poznane Jezusove prilike. 

Za okvir te prilike je Jezus izbral tradicionalno judovsko svatbo, kakršne so bile v navadi v njegovem času. Ženin in njegovi spremljevalci so odšli z njegovega doma v nevestin dom, kjer je potekal poročni obred. Ta se je pogosto odvijal ponoči. Zatem so se svatje odpravili na ženinov dom, kjer je potekala poročna gostija. Device v priliki predstavljajo družice, ki naj bi poleg ostalih pričakale ženina v svečanem špalirju. Svetilke, ki so omenjene, so najbrž bakle, ki so bile narejene tako, da so  v olju  namočili cunjo in jo ovili na en konec palice. Take bakle so lahko svetile več ur. Ženin iz prilike je Jezus Kristus. Bog se v Stari zavezi na več mestih razodeva kot "mož" svojega izvoljenega ljudstva (cf. Iz 54,5.6. Enako se Jezus razodeva kot ženin (cf. Mt 9,14.15). 

Zdaj pa pojdimo k specifičnostim zgornje zgodbe. Zgodba se začne tako, da so  se preudarne device, ki so šle ženinu nasproti, založile z rezervno količino olja, nespametne pa tega niso storile. Ženin ni prišel ob pričakovanem času, zato so vse skupaj zaspale. Tedaj pa, glej, presenečenje! Ženin je končno prispel, a bakle so že dogorevale. Preudarne device nespametnim niso posodile od svojega olja, da ne bi tudi one ostale brez njega, zato so ga bile slednje primorane iti kupit k prodajalcem. Ta zamuda jih je stala vstopa v svatbeno dvorano. Če bi šlo v zgodbi za običajno svatbo, se kaj takega zagotovo ne bi zgodilo. Četudi ženinu zamuda petih družic morda ne bi bila povšeči, se zagotovo ne bi zgodilo, da bi jim rekel: "Ne poznam vas, ostanite zunaj," ali kaj podobnega. Toda naša prilika govori o nečem drugem.Prilika se nanaša na dan, ko pride naš Gospod Jezus Kristus "v slavi sodit žive in mrtve," kot izpovedujemo v nikejsko-carigrajski veroizpovedi. 
  1. Vidna cerkev ni idealna družba, ampak srečamo v njej tudi ljudi, ki niso nanovo rojeni, oziroma takšne, ki  vero hlinijo, o čemer govori  tudi prilika o ljuljki  (cf. Mt 13,24-35). Nespametne device predstavljajo prav to skupino navideznih kristjanov.
  2. Gospod s svojim prihodom "zamuja" in mnogi so prepričani, da  preveč zamuja, zato ne verjamejo vanj. Apostol Peter pravi:  "Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili: 'Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.'" (2 Pt 3, 3.4) Tu ne govori samo o "tistih zunaj", ampak predvsem o "tistih znotraj". Gre torej za ljudi, ki pripadajo vidni cerkvi in v njej zasedajo različne položaje, tudi najpomembnejše.  Ampak ti niso zares znotraj, kar pomeni, da niso del resnične Jezusove cerkve,  saj pravi Gospodo o njih: "Ne poznam vas!" (Mt 25,12)  O "tistih znotraj" je namreč rečeno: "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19a) 
  3.  Kristusov drugi prihod bo nenaden in presenetljiv dogodek. Zgodil se bo, ko ga bomo ali bodo najmanj pričakovali.
  4. V nekem  komentarju  te prilike sem bral, da so bile nespametne device zavržene zato, ker niso imele dobrih del. Ne, nihče se ne bo odrešil po dobrih delih, temveč  je resnica ravno nasprotna: dobra dela ne delajo ljudi odrešenih, temveč so odrešeni ljudje tisti, ki delajo dobra dela.
  5. Gospod nas v tej priliki  spodbuja k budnosti, enako kot apostol Pavel, ki nas spodbuja: "Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni." (1Tes 5,5b.6)
Spodbudna stvar pri vsem tem je, da še vedno živimo v času milosti: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2) To je čas, v katerem se lahko opremimo z "rezervnim oljem", ki nam bo prišlo prav ob Gospodovem prihodu.  On sam vabi nas z besedo milosti: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

Bog resno jemlje svoje obljube. Zakaj jih ne bi tudi mi upoštevali?  


24/11/2018

Zaton zahoda v živo


Glejte, to je propadajoči zahod, en velik Marakeški nesporazum: varujte človekove pravice tistih, ki jih človekove pravice ne zanimajo! Medtem pa kristjani po svetu množično trpijo: zaradi vere v Kristusa jih pobijejo okrog 160.000 na leto.
~Ivica Šola


Vir: Šola,I., Hoćemo li u Europi uvesti šerijatski zakon o blasfemiji. Globus, Zagreb,  23. 11. 2018, s. 39. Prev.: Dizma

23/11/2018

Svetost


S svojimi lastnimi napori ne boš nikoli postal dovolj svet, da bi lahko stopil pred Boga. Svet si lahko le po Kristusu. Ker smo združeni s Kristusom, vidi Bog njegovo svetost kot našo svetost. 
~Jerry Bridges


21/11/2018

V poslednjih časih


"Mnogi se bodo čistili in belili in precejali, medtem ko bodo krivični ravnali krivično. Nihče od krivičnih tega ne bo razumel, le razumni bodo razumeli."
(Dan 12,10 CHR)


20/11/2018

Stanovitnost


Ne smemo biti kot trstičje, ki ga trese veter, da bi se uklanjali pod sunki javnega mnenja, ampak neomajni kot skale v gorskem potoku. 
~John Stott 
 

18/11/2018

Drugi prihod


V različnih delih krščanske cerkve in v raznih psevdokrščanskih skupinah so si skozi zgodovino mnogi močno belili glave s tem, kdaj se bo zgodil drugi Kristusov prihod. Nekateri so na temelju preroških knjig Svetega pisma celo izračunavali datum njegovega prihoda in potem to na veliko razglašali. Na koncu se je vsakič izkazalo, da se ni potem zgodilo nič. Če bi bili ti ljudje malo manj površni, ne bi spregledali Jezusovih zelo jasnih besed: "Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče." (Mr 13, 32. Cf. Mt 14,36) Ampak ne. Verjetno je nekaterim bolj vznemirljivo iskanje simboličnih števil, njihovo preračunavanje in napovedovanje, ki se potem ne izpoli.

Pred nekaj leti  so se pojavile govorice, da naj bi se na svetu pojavil Maitreja, ki da je učitelj modrosti in naj bi bil v isti sapi Buda, Kristus, Mahdi in še kdo. Govorili so, da so ga videli na različnih koncih sveta. Ne vem sicer, kdo je bila oseba, za katero so govorili, da so jo videli,  zagotovo pa vem, da ni Kristus, še zlasti, ker je naš Gospod sam napovedal prihod lažnih kristusov, pri čemer vsekakor ni mislil motenih oseb, ki se pojavljajo tu in tam ter se izdajajo za Kristusa:
"Če vam tedaj kdo poreče: 'Glejte, tukaj je Kristus' ali 'Tam je', ne verjemite. Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da bi zavedli celo izvoljene, če bo mogoče. Glejte, vnaprej sem vam povedal. Če vam torej porečejo: 'V puščavi je,' ne hodíte tja; ali 'V hiši je,' ne verjemite. Kakor namreč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega." (Mt 23,24-27)
Ljudje, ki so pripovedovali, da so videli Maitrejo v tem ali onem mestu, torej zagotovo niso videli Kristusa. Kot nas uči Božja beseda, drugi prihod Sina človekovega ne bo neviden, kot trdijo dispenzacionalisti niti se ne bo skrivnostno pojavljal v tem ali onem kraju, kot pravijo razni novodobniki, ampak tako, da ga bo hkrati videlo vse meso (cf. Iz 40,5). Kaj je  Jezus v nadaljevanju svoje pripovedi povedal glede svojega drugega prihoda?
"Takoj po stiski tistih dni bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale.Tedaj se bo pojavilo na nebu znamenje Sina človekovega in tolkli se bodo po prsih vsi rodovi na zemlji. Videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba z močjo in veliko slavo. Poslal bo svoje angele ob močnem donenju trobente in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov, od konca do konca neba." (Mt 24,29-31)
Čas drugega Gospodovega prihoda bo po veliki stiski, ki bo zajela svet, in ne pred njo, kot zmotno trdijo dispenzacionalisti. Ti pričakujejo, da bodo  vzeti v nebo pred veliko stisko. Sledile bodo tudi  spremembe na nebesnih telesih, ki iz nam neznanega razloga ne bodo dajala prave svetlobe. V tem času bo Gospod poslal po svoje izvoljene: "In obrisal bo [Bog; op. Dizma ] vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo." (Raz 21,4)  Božji izvoljeni so tisti, ki ga ljubijo in so odrešeni po Jezusovi krvi. Božji Sin Jezus Kristus je namreč prišel na svet odrešit grešnike. Živel je življenje, kot mi nismo zmožni živeti, kar pomeni, da je živel v popolni poslušnosti volji nebeškega Očeta. Umrl je zaradi naših grehov in s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik. Buda leži v grobu, enako Mohamed, Marx, Lenin, Mussolini in vsi ostali kvazimesije. Jezus pa je vstal od mrtvih, s čimer je potrdil, da ima v njem  opravičenje vsak, ki veruje vanj. Apostol Peter je o njem takole pričeval pred judovskimi veljaki: "V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili." (Apd 4,12) Jezus pa je rekel o sebi: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,40)



Ali veruješ vanj? 

17/11/2018

Kadar Bog...


Kadar nam Bog odpusti, nam je odpuščeno. Kadar nas Bog čisti, smo očiščeni. To je razlog za veliko slavje.
~ R. C. Sproul

13/11/2018

Resnično za tebe, ne pa za mene



Danes pogosto slišimo, da je resnica relativna. Ljudje pravijo: "Za tebe je to mogoče resnica, zame pa ni." S te vrste izjavami se je v zgornjem videu spoprijel Andy Bannister in pojasnil, zakaj je trditev, da je resnica relativna, v bistvu zelo problematična.  In kaj pravi Jezus na vse to? 



11/11/2018

Zdravje po veri

Medtem ko jim je to govoril, je prišel neki oblastnik. Poklonil se mu je do tal in rekel: "Moja hči je pravkar umrla, vendar pridi, položi roko nanjo in bo živela." Jezus je vstal in šel za njim, skupaj s svojimi učenci. Tedaj se mu je od zadaj približala žena, ki je dvanajst let krvavela, in se je dotaknila roba njegove obleke.  Pri sebi je namreč rekla: "Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena." Jezus pa se je obrnil, jo pogledal in dejal: "Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila." In žena je bila od tiste ure rešena. Ko je Jezus prišel pred oblastnikovo hišo ter videl piskače in razburjeno množico, je govoril: "Umaknite se, saj deklica ni umrla, ampak spi." Oni pa so se mu posmehovali. Ko so odstranili množico, je vstopil. Prijel jo je za roko in je vstala. In glas o tem je šel po vsem tistem kraju.    (Mt 9, 18-26)

Dvojni dogodek iz Matejevega evangelija je bolj na dolgo opisan v preostalih dveh sinoptičnih evangelijih (Mr 5,21-43 in Lk 8,40-56). Pri Marku in Luku tudi izvemo, da je bil omenjeni oblastnik, načelnih shodnice, in da mu je bilo ime Jair.

Oba primera imata en skupni imenovalec, to je vera dveh oseb. Jair je kot načelnik shodnice zagotovo užival precejšen vpliv v krajevnih judovskih krogih. S poklonom do tal (Marko in Luka omenjata, da je pokleknil - le tako se je pravzaprav lahko dejansko poklonil do tal) je Jezusu izkazal božansko čaščenje, tako čaščenje pa pripada samo Bogu. Jair se torej nekako zavedal Jezusove božanskosti. S tem dejanjem je istočasno  izrazil  iskreno vero, da bo deklica, živela, če bo Jezus  nanjo položil roko. 

Približno v istem času se je dotaknila roba Jezusove obleke ženska, ki je trpela za menstrualnimi težavami. Kot pravita preostala sinoptika, je za zdravnike potrošila vsa sredstva, s katerimi se je preživljala. S stališča starozavezne Postave je bila obredno nečista, zaradi česar je bila izključena iz družbenega in javnega verskega življenja (cf. 3Mz 15,25-28). Zato  se je skrivoma dotaknila Jezusa, oziroma roba njegove obleke. Skladno s postavo je s tem dotikom prešla nečistost tudi na Jezusa, toda Jezus je večji od vsake nečistosti, on je namreč tisti, ki čisti od nečistosti.  (cf. Mr 1,41).

Ko je Jezus prišel do mrtve oblastnikove hčere, jo je prijel za roko, s čimer bi se po Mojzesovi postavi znova  obredno onečistil (cf. 3Mz 22.4. 4Mz 19,11), toda Jezus je tisti, ki je nečistost premagal, kajti on je  Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29).  

Vera, ki sta jo premogla načelnik shodnice in žena, ki je krvavela, ni bila nekaj, kar bi proizvedla sama iz sebe. Iz konteksta je razvidno, da ni šlo le  za  vero v ozdravljenje, ampak za nekaj, kar zlasti v Jairovem primeru ni imelo naravne osnove, kar je razvidno iz reakcije prisotnih žalovalcev, katerim je Jezus rekel, da deklica ni umrla, ampak da spi. On je veroval, ko z naravnega zornega kota ni bilo nobenega razloga za vero!

Ne morem se strinjati s komentarjem  rimskokatoliške  "jeruzalemske" izdaje Nove zaveze, kjer pravi nekako tako, kot da je vera sama, ki naj bi bila proizvod te žene, prinesla ozdravljenje. To je tako, kot da  bi bila vera v resnici posameznikovo dejanje, oziroma njegovo delo in da je to delo  zasluži plačilo. Ne, ne rešuje vera kot taka, ampak Božja milost, ki  jo je prislužil Kristus,  preko vere, ki jo daje Bog; ta rešuje,  najsi gre za zveličanje, telesno ozdravljenje, ali oboje hkrati (cf. Ef 2,8).

Hvala Bogu za njegov dar vere. Bog naj ga  nakloni vsem in obilno pomnoži v nas. 


10/11/2018

Obrazi antinomijanizma


Ko sem v Slovarju slovenskega jezika (ZRC SAZU 2014)  in v Velikem slovarju tujk (CZ 2002) iskal izraz antinomijanizem, ga nisem našel.  Gre namreč za teološki termin, ki je bolj znan v protestantskem svetu, pomeni pa "proti zakonu", oziroma "proti postavi".  To je prepričanje, da se kristjanu ni treba ozirati na Božje zapovedi, ker je že odrešen. To nam velikokrat očitajo naši nasprotniki, ki pravijo nekako takole: "Če se človek odreši samo po veri, ne pa po delih, pomeni, da sme delati, kar koli se mu zahoče."  Pa je res tako? 

O teh stvareh govori Sinclair Ferguson v videu na spodnji povezavi. 


09/11/2018

Razlog mojega opravičenja


Jezusova lastna pravičnost in njegovi dosežki so razlog mojega opravičenja, ne pa moji dosežki. 
~ R. C. Sproul

08/11/2018

Pravo mesto


Jakob ni bil na pravem mestu, toda pravo mesto je povsod, kjerkoli Bog izreče svojo obljubo.
~Michael S. Horton



06/11/2018

Nujni pogoj

Bog sam je priskrbel nujni pogoj, da lahko pridemo k Jezusu. Prav zato smo odrešeni sola gratia, samo po milosti. 
~R. C. Sproul

05/11/2018

So nekatere cerkve manj ločene od države?

S tematiko odnosa verskih skupnosti in države se ukvarja 7. člen Ustave Republike slovenije, kjer jasno in razločno piše: 

              Država in verske skupnosti so ločene. 
              Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.

Vsa stvar je v osnovi preprosta, a vendar ne tako, kot bi nekateri radi. Verske skupnosti namreč ne sestavljajo le njihovi uslužbenci, voditelji, hierarhija, ali kako se že temu reče, ampak tudi "navadni" verniki. Toda, pozor, tako uslužbenci, voditelji, hierarhija, ali kakor se že temu reče, kot "navadni" verniki, smo državljani Republike Slovenije, torej del države. Posameznik je torej ˙lahko istočasno državljan in vernik, pripadnik neke cerkve ali druge verske skupnosti. Na tem nivoju potem vsake toliko pride do trčenja interesov. Ustava Republike Slovenije pa vsebuje tudi 41. člen, ki se glasi:
Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.
Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.
Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.
Ustava torej jamči svobodno izpovedovanje vere, tako v zasebnem, kot javnem življenju. Vera ali katero koli drugačno prepričanje, torej ni nujno samo zasebna stvar, ampak tudi javna, če pač želi določena oseba to  javno izpovedovati.

Ustava torej jamči vsem enakopravnost, enako jamči vsakomur pravico do političnega delovanja in javnega izražanja političnih preferenc (recimo v čl. 14, 42,43,44 URS). Ker so verski uslužbenci, voditelji, hierarhija, ali kakor se že temu reče, državljani Republike Slovenije, v načelu tudi njim pripadajo vse te neodtujljive pravice. Toda, pozor! Ko se nek uslužbenec, voditelj, pripadnik hierarhije, ali kakor se že temu reče, javno opredeli za določeno politično opcijo, ali javno in nedvoumno izrazi svoje politične preference, se s tem politično izpostavi, postane del politike. To pa je škodljivo, kajti politika žal bolj razdvaja kot združuje, zato so taka javna opredeljevanja kontraproduktivna za vero. Apostol Pavel je nekje zapisal: "Vse je dopuščeno, ali ni vse koristno; vse je dopuščeno, ali vse ne pospešuje napredka." (1Kor 10,23 CHR) 

V zadnjem času je zbudila pozornost javna podpora, ki jo škof Evangeličanske cerkve A. V. mag. Geza Filo  izrazil  sedanjemu ljubljanskemu županu in županskemu kandidatu na novembrskih občinskih volitvah Zoranu Jankoviću (VIR). Kot državljan ima škof seveda vso pravico do lastnih  političnih preferenc in do izražanja le-teh. Vprašanje pa je, ali je to koristno za stvar evangelija. Tudi če pustimo ob strani sporna ravnanja in razne afere, v katere je bil vključen omenjeni župan, oziroma županski kandidat, gre pri taki podpori za vrsto klerikalizma. Kolikor poznam slovenske maistreamovske medije, bi ob morebitni podpori kakega rimskokatoliškega hierarha desnemu kandidatu za župana, zagnali vik in krik, upravičeno bi vpili  o ločitvi cerkve od države in podobno. Tako pa nič, kot da so nekatere cerkve manj, druge pa bolj ločene od države. 

Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!" (Mr 12,17) Ni stvar cerkvenih predstavnikov, da razglašajo, katerega velikega ali malega cesarja podpirajo. Njihova dolžnost pa je, da malim in velikim cesarjem ter vsem drugim oznanjajo evangelij. Ta pa je iz Evangeličanske cerkve A.V. skoraj izpuhtel, razen iz imena, seveda. To ni več Trubarjeva cerkev, v kateri je vladal princip sola Scriptura, ampak žal vedno bolj njen modernistični nasledek, v katerem vlada princip sola cultura. Cerkev je dolžna povedati svoje, kadar oblast vsiljuje zakone, ki so v jasnem nasprotju z naukom Svetega pisma in vso posvetno tradicijo, ki izhaja iz zdrave pameti. Ampak v takih primerih se Evangeličanska cerkev (AV) v RS javno ne opredeljuje, zaradi česar  žanje pohvale mainstream medijev, češ, kako je tolerantna. Obnaša se kot preroki in duhovniki v Jeremijevem času: "Zlom hčere mojega ljudstva hočejo ozdraviti na lahko, s tem da govorijo: 'Mir, mir', ko vendar ni miru." (Jer 8,11)   

Če bo hotela biti Evangeličanska cerkev A.V. res Kristusova, se bo morala tudi ona bolj ločiti od sola cultura in znova zagristi v sola Scriptura.  In malo bolj se bo morala odmakniti od oblasti.


04/11/2018

Kaj gre cesarju?

Vir slike: Wikipedija
Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. 16 K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. 17 Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" 18 Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: "Kaj me preizkušate, hinavci? 19 Pokažite mi davčni novec!" Dali so mu denarij. 20 Nato jim je rekel: "Čigava sta ta podoba in napis?" 21 Dejali so mu: "Cesarjeva." Tedaj jim je rekel: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega."  22 Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli.   (Mt 22,15-22)

Če beremo evangelije, lahko  hitro  ugotovimo, da so farizeji nenehno prežali na Jezusa, da bi mu lahko očitali kaj resnega in se ga znebili. V zgornjem primeru so poslali svoje učence, ki so bili  pripravniki  za vstop v farizejsko bratovščino, da bi mu nastavili past.  Njihov namen še bolj poudarja dejstvo, da so se bili v sovraštvu do Jezusa celo pripravljeni povezati s svojimi sovražniki herodovci, ki so veljali v njihovih očeh za rimske kolaborante.  

Že njihov pretirano prijazen pristop k našemu Gospodu na začetku pripovedi kaže na njihovo neiskrenost.  Jezusu so povedali stvari, ki so bile sicer popolnoma resnične: da je resnicoljuben, da uči pravo pot, da se pri tem ne ozira na osebo, da ne dela razlik med ljudmi.  Pri tem je bolj pomemben njihov namen kot vsebina njihove hvale. A so takoj za ploho hvalnic  prešli na temo, ki nima nobene zveze z uvodnim nagovorom: "Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" (v. 17) Za takratne Jude so bili davki precej žgoča zadeva, ker so bili, podobno kot ostali prebivalci provinc rimskega imperija,  podvrženi hudemu davčnemu vijaku. Mnogi Judje so bili tudi prepričani, da je  plačevanje davkov poganskemu vladarju v nasprotju z Božjo vladavino nad njegovim ljudstvom. Pred Jezusom je bilo torej kočljivo vprašanje: če bi odgovoril, da je cesarju dovoljeno plačevati davek, bi ga lahko pred patrioti vseh vrst očrnili kot sodelavca rimskega okupatorja,  če bi odgovoril, da ne, bi ga taistemu okupatorju zatožili kot sovražnika države. naš Gospod pa je hitro ugotovil, v katerem grmu tiči zajec in jim je v vrstici Mt 18,19 odvrnil: "Kaj me preizkušate, hinavci?  Pokažite mi davčni novec!'"  Najprej jim je povedal, da je njihov nastop nepošten, nato pa jim je ukazal, naj mu pokažejo davčni novec. Le kaj ima kovanec s tem, ali naj plačujejo davek cesarju ali ne? Vseeno so mu pomolili kovanec: "Dali so mu denarij."  Toda Jezus se jim ni dal ujeti, ampak jim je zastavil protivprašanje: "Čigava sta ta podoba in napis?" (v. 20) Vprašanje je bilo kristalno jasno, pravilen odgovor pa tudi: "Cesarjeva." (v. 21a) Nadaljevanje je splošno   znano: "Tedaj jim je rekel: 'Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.'" (v. 21b) 

Odgovor tako je osupnil spraševalce, da so ga zapustili in odšli. Zgornji dogodek je za nas pomemben iz treh razlogov. 

  1. Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta, kar je pozneje izrecno izrazil pred Pilatom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36) Jezus ni kralj zemeljskega, ampak nebeškega kraljestva.
  2. Jezus Kristus ni prišel nasilno rušit obstoječega političnega sistema, kar je izrazil tudi v Jn 18,36. On ni bil nikakršen socialni revolucionar. Božje kraljestvo se ne ustvarja z nasilnim frontalnim napadom na obstoječi red, ampak s preobrazbo posameznikove notranjosti. Hudobni ljudje pač ne morejo ustvariti nekega dobrega  družbenega reda. Božje kraljestvo se gradi od znotraj, ne od zunaj.
  3. Resnični vernik prepušča Bogu  tiste stvari, ki pripadajo Bogu. Oblast je dolžan upoštevati do tiste mere, dokler le-ta  ne začne igrati  boga, se vpletati v doktrino krščanske vere in etike ter tako rušiti od Boga določeni verski in moralni red, kar se danes vedno pogosteje dogaja.  Doktrina krščanske vere in etike ni področje, v katero bi se smela vtikati državna oblast, ki si vedno bolj prizadeva, kako bi čim  bolj okrepila nadzor nad  državljani,  po navadi kar v imenu človekovih pravic.  

03/11/2018

Kaj Američani v letu 2018 zares verujejo?



Kaj danes Američani verujejo o Bogu, Jezusu odrešenju in  Svetem pismu?  Kako vpliva sodobna kultura na teološko mišljenje povprečnega Američana, predvsem evangelijskega kristjana?  Zanimivo bi bilo tudi vedeti, kako je s tem pri nas. Mislim, da še dosti slabše. 

O tem so naredili pri Ligonier Ministries obsežno raziskavo, o rezultatih raziskave pa se je Lee Web  pogovarjal s Chrisem Larsonom, Albertom Mohlerjem in Stephenom Nicholsom. 




02/11/2018

Milost skozi življenje


Krščansko življenje se začne, razvija in konča z milostjo - po Božji milosti. Nikoli ne bomo zrasli ne preko nje niti onkraj nje. Nikoli se ne bo zgodilo, da je ne bi več potrebovali. Nikoli ne bo odvečna.
~Sinclair B. Ferguson


01/11/2018

Kako se soočiti z mračnimi časi



Psalm 88 je (podobno kot Psalm 39) precej mrakoben, saj gre  pri njem za molitev obupanega človeka. Kaj sploh počne ta(ka) molitev v Svetem pismu? Tim Keller pravi: "Molitve, kot je Psalm 88 nam kažejo Božje razumevanje, saj on ve, kako govorijo ljudje, kadar so obupani. On se istoveti z našim trpljenjem." Več o tem lahko izveste v zgornjem videu, ki traja približno pol ure. 

Najboljše imetje


Božje zapovedi in evangelij, to je najboljše, večno imetje. 

~Primož Trubar