Nevarno besedilo

Notranje poslanstvo Biblije je preobrazba človeške narave. Zato neverni vedo, da gre tu za nevarno besedilo. 

~Rosaria Butterfield

 

Kristus - srednik

Kristus se zaradi svoje človeške narave imenuje srednik med Bogom in ljudmi; potemtakem  pridejo Božjadarila od Boga do ljudi s posredništvom Kristusove človeške narave. 

~Tomaž Akvinski

Le s Kristusom

Nobenega koraka brez Kristusa. Z njim - kamor koli! 

~David Livingstone

Posvetna cerkev

Cerkev, ki izgubi svojo drugačnost, je cerkev, ki nima ničesar posebnega, s čimer bi izzvala  okoliško kulturo. Posvetna cerkev je povsem brezkoristna za svet.

~Russel Moore

Relevantna cerkev

Kdo pravi, da bi morala biti cerkev "relevantna"? Kje v Novi zavezi je cerkev poklicana k relevantnosti?  Poklicana je k zvestobi. Apostolska, zgodnja cerkev je bila majhna, marginalna in preganjana.

~R. Scott Clark

Hiša milosti

Ostanki kópeli Betesda. Vir slike: Wikimedia

Potem je bil judovski praznik in Jezus je šel v Jeruzalem. 2 V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betésda in ima pet pokritih stebrišč. 3 V njih je ležalo veliko bolnikov: slepih, hromih in sušičnih. [...] 5 Med njimi je bil tudi človek, ki je bil bolan osemintrideset let. 6 Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: "Bi rad ozdravel?" 7 Bolnik mu je odgovoril: "Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug." 8 Jezus mu je rekel: "Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!" 9 In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil.

Tisti dan pa je bila sobota. 10 Zato so Judje govorili ozdravljenemu: "Sobota je. Ne smeš prenašati postelje!" 11 On pa jim je odgovoril: "Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: 'Vzemi svojo posteljo in hôdi!'"  12 Vprašali so ga: "Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: 'Vzemi jo in hôdi!'" 13 Ozdravljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam množica. 14 Pozneje ga je Jezus srečal v templju in mu rekel: "Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!" 15 Mož je odšel in sporočil Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. 16 Zaradi tega so Judje preganjali Jezusa, ker je takšne reči delal na soboto. 17 Jezus pa jim je odvrnil: "Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam." 18 Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu.   (Jn 5,1-18)

Beseda Betésda izhaja iz hebrejskega in/ali aramejskega beth hesda, kar pomeni hiša usmiljenja ali hiša milosti. Učenjaki so nekaj časa spodbijali obstoj te kopeli, dokler niso v 19. stoletju v bližini cerkve sv. Ane v Jeruzalemu odkrili njenih ostankov. Kompleks, ki je stal blizu Ovčjih vrat (danes imenovanih Levja vrata), sta sestavljala dva bazena, obdajala pa so ga štiri pokrita stebrišča, peto pa je bilo med bazenoma, ki sta ležala na različnih višinah.

V tem ambientu se je na sobotni dan v času nekega praznika, evangelist nam ne pove, za kateri praznik je šlo, pojavil Jezus. Izraz hiša usmiljenja ali hiša milosti je bil kar primeren izraz za ta prostor. V njem so namreč  ležali ljudje, ki so imeli zelo hude zdravstvene težave. Kot je razvidno iz v. 7 (in iz v. 4, katere pristnost je sporna, zato sem jo izpustil), so ljudje verjeli, da bo tisti, ki pride ob  vzburkanju vode prvi v bazen, ozdravel. Kakorkoli, ko je prišel Jezus v bazenski kompleks, je tam naletel na človeka, za katerega se ne ve, za kakšno boleznijo je trpel, a je iz konteksta razvidno, da je bil gibalno oviran. Jezus je na poznal možev problem in mu je ukazal, naj vzame posteljo ter odide (cf. Jn 5,8).  Toda prenašanje kakršnih koli bremen na sobotni dan je (bil) za pravoverno judovstvo hud prekršek. Pri tem sicer ni šlo za zapoved, ki bi jo predpisovala Torá, ampak za poznejše talmudsko izročilo. Ko so Judje zagledali ozdravljenega, ki je prenašal svoje ležišče, so bili seveda zelo razburjeni.

Pozneje (v. 14) je Jezus srečal tega moža v templju. Opozoril ga je, naj ne greši, da se mu ne pripeti kaj hujšega.  Iz tega bi lahko  sklepali, da je bila  gibalna oviranost tega človeka posledica kakega greha, kar pa seveda ne pomeni, da je vsaka bolezen in trpljenje posledica osebnega greha. Po tistem je ozdravljeni sporočil Judom, kdo ga je ozdravil, kar je samopravičneže spravilo v silen bes in so začeli preganjati Jezusa.  Ko jim je naš Gospod rekel: "Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam," (v. 17) so bili še bolj besni, saj se jim je razodel kot Božji Sin in enak Bogu.  To je bilo zanje nekaj nezaslišanega, bogokletnega, veliko hujšega od naročila ozdravljenemu, naj na sobotni dan odnese domov svoje ležišče.

Janez pravi na drugem mestu o Jezusu kot utelešeni Božji Besedi: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,11-13) Božji Sin je prišel med svoje ljudstvo, a ga le-to povečini ni sprejelo. On je Zdravnik duš, resnična Hiša usmiljenja in milosti, ki daje vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. Ne vemo, kaj se je pozneje zgodilo z ozdravljencem iz Betésde. Ne vemo niti, ali je veroval v Jezusa kot Božjega Sina. Je bil zveličan? Zelo možno, a tega ne vemo zagotovo. Ne vemo niti tega, koliko ljudi, ki jih je Jezus ozdravil, je bilo zveličanih. Vemo pa eno in le to je pomembno, zapisano pa je proti koncu Evangelija po Janezu: "Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu."  (Jn 20,30.31)

Ali veruješ in imaš življenje v Jezusovem imenu?

Največja uteha

Moja največja uteha je védenje, da Bog ve vse o meni, a me kljub temu  ljubi. 

~R. C. Sproul 

Milost

Milost je naklonjenost, izkazana ljudem, ki si ne zaslužijo nobene naklonjenosti. 

~Martyn Lloyd-Jones

Odgovor na skušnjavo

Naš odgovor na skušnjavo je tisti, ki nas pelje na pot pravičnosti, ali v slepo ulico neposlušnost.

~Alistair Begg

Korenina problema

Lahko bi rekli, da je tragična zgodovina evropskega človeštva od razsvetljenstva dalje v celoti pogojena z eno  samo dogmatsko zablodo - z zanikanjem dogme o izvirnem grehu. 

~Semjon Frank

Farizeji

Farizeji so bili res dobri v presojanju tujih src in res slabotni v presojanju svojih lastnih. 

~Burk Parsons

Ko vest ne da miru

Svojo obsodbo odloži k podnožju Kristusovega križa in jo pusti tamkaj. Odidi prost krivde in tiranije tega greha. 

~Michael Horton

Gospodov klic je nezadržen

 Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij 15 in govoril: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!"

Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. 17 Jezus jima je rekel: "Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!" 18 Takoj sta pustila mreže in šla za njim. 19 Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. 20 Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.  

(Mr 1,14-20) 

Ko je prišel naš Gospod v Galilejo, je začel z oznanjevanjem evangelija kraljestva. Že prej je Janez Krstnik pozival ljudi k spreobrnjenju (cf. Mt 3,2), Jezus pa je nadaljeval tisto, kar je Janez začel. Povzetek veselega oznanila (evangelija) je bilo oznanjevanje prihajajočega Božjega kraljestva. To, da se je Božje kraljestvo približalo (cf. Mr 1,15), pomeni, da  Bog vzpostavljal svojo vladavino nad srci in življenji ljudi, vzpostavitev te vladavine pa v praksi nastopi s spreobrnjenjem in vero.

Jezus je prišel z avtoriteto. To potrjuje dejstvo, da so prvi učenci, ki jih je poklical šli voljno za njim. Ko je pozval Simona Petra in njegovega brata Andreja, da postaneta ribiča ljudi, je s tem označil, da bosta z njim v občestvu in da bosta izpolnjevala poslanstvo, ki jima ga bo zadal. Nato je pozval Jakoba in Janeza, ki sta se tudi nemudoma odzvala njegovemu klicu, čeprav sta bila  iz premožne družine, kar dokazuje dejstvo, da je imel njun oče  manjše ribiško podjetje z najetimi delavci, onadva pa sta se podala v neznano v hoji za našim Gospodom.

Gospodov klic je nezadržen. Kogar On pokliče, ga zagotovo pritegne k sebi. Nekatere pritegne, da postanejo ribiči ljudi, jih pozivajo k spreobrnjenju  in vabijo v Božje kraljestvo. Kadar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje. Sam Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

Ali veruješ vanj?

Krstni učinek

Tvoj krst ima isti učinek danes, ta hip, kot ga je imel takrat, ko ti je bil podeljen. 

~Alastair Roberts

Vir tolažbe

Potolaženi smo, ker vemo, da nas je Bog sprejel na temelju Kristusovih zaslug. 

~Michael G. Brown

Bog je zvest

Bog je nepredvidljiv, pa vendar zvest. Njegova pota niso naša pota.

~J. V. Fesko

Notranji boj

Duhovni boj je resničen. Dnevno se bojujemo zoper duhovne sile. Težava je,  da so dosti  pametnejše kot večina med nami in da se često preoblačijo v angele luči.

~Simonetta Carr 

Kristocentrično

Glejte preprosto na Jezusa in vsa teža bo padla z vaših ramen; vaša pot bo čista in jasna, vi pa boste vztrajno tekli v tekmi, ki vas čaka. 

~J. C. Ryle

Kristus je skala

Božji ljubezni in moči veruj bolj kot verjameš svojim lastnim občutkom in izkustvom. Tvoja skala je Kristus, in ni skala tista, ki jo plimovanje dviga in spušča, ampak morje. 

~Samuel Rutherford

Božje Jagnje

Domnevno mesto Jezusovega krsta. Vir slike: Wikipedia

Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: "Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. 30 Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. 31 In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu." 32 In Janez je izpričal: "Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. 33 In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: 'Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.' 34 In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin."    (Jn 1,29-34)

Ob Jezusovem krstu se je zgodilo nekaj nenavadnih stvari. Janezu Krstniku se je zdelo nadvse nenavadno in celo čudno, da se Jezus prišel k njemu krstit, zato mu je rekel: "Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni." (Mt 3,14b) Janez je namreč krščeval v odpuščanje grehov, in se je zavedal,  da je on sam grešnik, Jezus pa Mesija, zato se mu je zdelo logično, da Jezus krsti Janeza, ne obratno. Toda Gospod se ni dal: "Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost." (Mt 3,15b)

Res je, da Jezus ni potreboval krsta za odpuščanje grehov, saj sam ni imel nobenega greha. Toda on se je s tem dejanjem poistovetil z grešniki, zavoljo katerih je prišel na svet. S svojim življenjem in žrtveno smrtjo na križu je prišel zastopat svoje lastno izvoljeno ljudstvo pred Bogom Očetom. Zato ga je Oče razglasil kot svojega ljubljenega Sina, nad katerim ima veselje (cf.  Mr 1,11). 

Janez Krstnik je prepoznal svojega bratranca Jezusa kot Mesija, poprej ga namreč ni poznal kot takega (cf. Jn 1,32). Sveti Duh, ki se je spustil na Jezusa v podobi goloba, se ni le spustil, ampak je nad njim tudi ostal. V Stari zavezi se je Sveti Duh pojavil nad kako osebo, da bi mogla izpolniti kako posebno nalogo od Boga, nad Jezusom pa se je izpolnila Izaijeva prerokba: 

Na njem bo počival GOSPODOV duh:

duh modrosti in razumnosti,

duh svéta in moči,

duh spoznanja in strahu GOSPODOVEGA. (Iz 11,2) 

Janez je o njem pričeval kot o Božjem Sinu in o Božjem Jagnjetu, ki odvzema greh sveta. Njegova poglavitna naloga, ki jo je izpolnil na zemlji, je bila, da nam pridobi večno in popolno odrešenje od vseh naših grehov. Starozavezne žrtve so se morale ponavljati, ker so bile nepopolne; grehu je morala slediti zadostilna žrtev, naslednjemu grehu naslednja žrtev itn., Jezus Kristus pa je s svojo smrtjo na križu enkrat za vselej izvršil popolno daritev, žrtev in zadostitev za naše grehe ( cf. Heb 10,1-14).  On je nastopil kot popolno žrtveno Jagnje, ki odvzema greh sveta. 

Kdorkoli pride k njemu, ne glede na to, kako grešen je, in se spreobrne od stare grešne poti ter se oklene Jezusa kot edinega upanja za odpuščanje vseh svojih grehov, prejme popolno odpuščanje in večno življenje. Ali poznaš Jezusa kot tistega, ki odvzema ves tvoj greh?

Bog Biblije in bog Korana

Mnogi ljudje, celo kristjani, menijo, da gre pri Bogu, kot ga pozna Sveto pismo in Alahu iz muslimanske svete knjige, za eno in isto božanstvo. Tony Costa in David Wood nam v zgornjem videu pripovedujeta in razložita, kako je v resnici s to zadevo... 

Predmet Biblije

Predmet svetopisemske obravnave ni svet, ki ne bi bil zmeden, ampak to, da Bog deluje v tej zmedi.

~Matt Chandler

Dobra zamisel

Na vsaki "krščanski" knjigarni bi moral biti napis: "Pogledi, izraženi v teh knjigah, ne odražajo nujno pogledov našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa."

~Voddie Baucham

Drakonska verska zakonodaja na Kitajskem

Komunistični režim je v nekaterih predelih Kitajske kristjanom prepovedal praznovanje božiča. Kristjani in pripadniki drugih verstev trenutno strahoma čakajo, kaj jim bodo prinesli novi administrativni ukrepi, ki bodo začeli veljati 1. februarja letos. 

Ti ukrepi, ki so bili sprejeti lanskega 30. decembra, se sestojijo iz šestih poglavij ter 41 členov in bodo urejali "organiziranje, delovanje, nadzor in upravljanje verskih skupnosti," vse od nauka in zborovanja do letnih in dnevnih dejavnosti.  Neki kitajski pastor je to takole komentiral: "V praksi tvoja vera nič več ne pomeni, ne glede na to, ali si budist, taoist, musliman ali kristjan; edino, kar je dovoljeno, je vera v komunistično partijo Kitajske." Verske skupnosti se morajo podrediti vodstvu komunistične partije in implementirati "vrednote socializma". 

Decembra lani so pripadnikom neuradnih "hišnih cerkva" v petih kitajskih provincah uradno prepovedali verske shode ob božiču. 

Na temelju novih uredb bodo morali kristjani reinterpretirati verski nauk v skladu s čisto posvetnimi socialističnimi pogledi. Krščanstvo se bo moralo "pokitajčiti". Že septembra 2019 so morali v cerkvah province Henan  z zidov odstraniti Deset zapovedi in jih nadomestiti z izreki predsednika Xi Jipinga, iz cerkva v provinci Jiangxi pa so morali odstraniti podobe s svetopisemskimi prizori in križe ter jih nadomestiti s predsednikovimi portreti.

Vir: Barnabas Fund >>

Osvoboditelj

Jezus Kristus nas je zmožen osvoboditi, ker je obračunal z grehom, ki nas zasužnjuje.

~ Sinclair Ferguson

Razglašenje za vsa ljudstva

6. januarja obhajamo praznik Gospodovega razglašenja. Na krščanskem zahodu se praznik  imenuje epifanija ali razglašenje (celotni naziv praznika se glasi Gospodovo razglašenje ljudstvom), na vzhodu pa teofanija (pojavitev Boga).  Gre za praznik, ki je starejši od božiča. Na ta dan so se nekoč spominjali  dogodkov prvih tridesetih let  Kristusovega življenja, od rojstva do njegovega krsta. V nekaterih orientalnih cerkvah na ta dan še vedno združujejo omenjene dogodke, v večini cerkva pa so  jih razdelili na več praznikov. Na krščanskem zahodu se na ta dan spominjamo prihoda modrih k Jezusuje, teofanija na vzhodu pa je praznik Jezusovega krsta, kar se mi zdi bolj posrečena rešitev od naše.

Ljudska domišljija in izročilo sta  modre spremenila v "svete tri kralje", kar je pri nas dajalo prazniku dodaten ljubek in skrivnosten folklorni pridih, vsebinsko pa je bil na ta način osiromašen. Sveto pismo namreč nikjer ne govori niti  o številu modrih, niti o kakih kraljih, niti o imenih omenjenih mož. V cerkvah  dodajajo 6. januarja v jaslice podobe "treh kraljev", kar je zgodovinsko popolnoma netočno, saj so modri  obiskali Jezusa, ko je bil star kaki dve leti, on pa je skupaj z družino že t stanoval v hiši.

Kdo so sploh bili Jezusovi nenavadni in skrivnostni obiskovalci? V evangeliju se imenujejo magoi, kar bi lahko pomenilo perzijske in babilonske svečenike ter strokovnjake za astrologijo, razlago sanj, magijo, razlago svetih besedil in kar je še takega. Zaradi stikov z judovsko diasporo, ki je bila prisotna daleč proti vzhodu, so bili seznanjeni z mesijanskimi prerokbami. Ko pa so zagledali nenavaden nebesni pojav (zvezdo), so šli iskat novorojenega judovskega kralja  (cf. Mt 2,1.2). 

Poročilo o srečanju magov  z Jezusom je zelo skopo: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire." (Mt 2,11)  Malo verjetno je, da so se modri v polnosti zavedali božanskosti otroka, ki so ga videli. Kljub temu je to, kar so delali ti tujci, primerno in ustrezno. Darovi, ki so jih prinesli so potem zagotovo prišli prav sveti družini, ko je morala zaradi Herodovega besnenja zbežati v Egipt.

Ob prihodu magov se je torej Kristus prvič razodel ljudstvom, torej Nejudom. To razodetje ali razglašenje seveda še ni bilo popolno. Kristus se je pozneje v svojem življenju še večkrat razodel ljudem, ki niso bili Judje, na primer Samarijanom (cf. Lk 17,11-19.  Jn 4,4-41), rimskemu stotniku (cf. Mt 8,5-13) in Sirofeničanki (cf. Mr 7,24-30).  Tudi tu je šlo zgolj za predpodobe tistega razglašenja, ki se je zgodilo po Jezusovi smrti in vstajenju. O slednjem pravi sv. Pavel takole: "Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju[...]" (Ef 3,5.6) Jezus ni prišel odreševat biološkega judovskega ljudstva, ampak svoje ljudstvo, novi Izrael, ki ga sestavljamo tako Judje kot pogani. Pavel pravi o tem naslednje: "Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu; ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga." (Rim 2,28.29) In na drugem mestu: "Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu." (Gal 3,28)

Jezus Kristus se je torej razodel tudi kot Odrešenik poganov. On je naredil iz Judov in poganov eno sveto ljudstvo. Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse. Kristus je prišel na svet odrešit grešnike izmed Judov in poganov. Vsem tistim, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, je priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je potni list v nebesa za vse narode. To je pravo sporočilo praznika razglašenj.

Utelešenje Besede

 In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. 15 Janez je pričeval o njej in klical: "To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz." 16 Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. 17 Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. 18 Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.   (Jn 1,14-18)

Na začetku  obravnavanega evangeljskega odlomka pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice."  (Jn 1,14)  V Kristusu se Bog ne razodeva kot monolit, ampak kot Bog odnosov med tremi osebami Božanstva. Druga Božja oseba, ki jo Janez imenuje Lógos, Beseda, se je učlovečila prav v tem svetu, kakršen je bil, kakršen je in kakršen bo do dovršitve časov. Za razliko od gnostikov, ki so imeli Lógos (Besedo) za božansko iskro in nekaj čisto duhovnega, je Janez poudaril, da  je Beseda postala meso in se naselila med nami. V antiki so imeli materijo, "meso" in kar je še takega, za nekaj manjvrednega. Enako so mislili gnostiki. Biblija pa že od začetka uči, da je materialni svet sam po sebi dober (cf. 1Mz 1,31). Greh, ki ga je storil prvi človeški par, je bil tisti, ki je porušil red stvari. Bog, Lógos,  se ni upeklenščkil, ampak učlovečil. Ni prišel na svet, da bi sledil svetu ali cerkvi, ampak prej zato, da bi svet, oziroma cerkev sledila njemu. Toda to ni bil glavni namen njegovega prihoda na svet, ampak njegova posledica.  Božji Sin je prišel na svet, da bi obračunal z grehom in vsemi njegovimi posledicami. Zgodnja krščanska himna, ki nam jo je ohranil apostol Pavel,  pravi o njem naslednje:

Čeprav je bil namreč v podobi Boga,

se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,

7 ampak je sam sebe izpraznil

tako, da je prevzel podobo služabnika

in postal podoben ljudem.

Po zunanjosti je bil kakor človek

8 in je sam sebe ponižal

tako, da je postal pokoren vse do smrti,

in sicer smrti na križu.  

9 Zato ga je Bog povzdignil nad vse

in mu podaril ime,

ki je nad vsakim imenom[...]

                                               (Flp 2,6-9)

Dekalog in sploh vsa postava nas pripravlja za Odrešenika. Toda po postavi ne prihaja zveličanje, ampak spoznanje greha. Božji Sin je izpraznil samega sebe in privzel nase človeško naravo. Bil je  do smrti pokoren vsem določilom postave in za naše grehe pretrpel smrt na križu. "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Po njem je prišla na svet milost, ki opravičuje grešnika in brezbožnega. Postava, oziroma dekalog, kot njen del, ne opravičuje, ampak obsoja. Milost je tista, ki opravičuje. Te si ne moremo prislužiti, ker je že po definiciji dar, lahko jo le hvaležno sprejmemo. Na voljo imamo tudi, da jo zavrnemo. Svet ne sledi Kristusu, sledijo mu posameznice in posamezniki iz sveta. Ti sestavljajo Kristusov svet, ki je prava Cerkev.  

Bog se nam je razodel v bogočloveku Jezusu Kristusu in preko njega. On je svojega Sina obudil od mrtvih, ga povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je čez vsa imena. Sv. Peter je ob neki priložnosti rekel: "O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10,43)  Da, to je bistvo veselega sporočila vsemu svetu,  Lahko jo ignoriramo, ali pa ji prisluhnemo. V tem primeru nas dekalog pošlje po opravičenje k Odrešeniku. Toda, ko smo deležni in se  zavemo  odrešenosti, ki je v Jezusu Kristusu, se vračamo nazaj k dekalogu, pa ne, da bi se po njem rešili, ampak ker smo odrešeni.  

 Lógos (Beseda) je prišel v svet tako, da je postal meso v osebi Jezusa Kristusa in to v svetu, kakršen je (bil). On se je v vsem solidariziral z nami,  da bi nam dal večno življenje. On, ki ni imel greha, je za nas postal greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem (cf. 2Kor 5,21).  Daj Bog, da bi se mu vsi približali s srčno zaupnostjo, mu priznali svoje grehe ter prejeli popolno opravičenje in postali del njegovega novega sveta.

John Lennox o veri, znanosti...

Matematik, oxfordski don in  zaslužni profesor tamkajšnje univerze John Lennox, je dejaven tudi na področju filozofije znanosti in še posebno  analize razmerja med znanostjo in (krščanskim) verovanjem. Znan je po svojih debatah z oxfordskim biologom Richardom Dawkinsom,  filozofom Petrom Singerjem, danes žal že pokojnim s publicistom Christopherjem Hitchensom in drugimi. Pred malo več kot petimi leti, ali točneje, 29.10. 2013, je gostoval v Ljubljani s predavanjema na Fakulteti za družbene vede in v Cankarjevem domu.

Malo pred lanskim božičem se je z njim pogovarjal Eric Metaxas. Tema pogovora je bil seveda  odnos med znanostjo in vero. Pogovor  lahko v dveh delih poslušate na spodnjih videih.

1. del

2. del

9 let zapora zaradi oznanjevanja evangelija

Vir slike: Open Doors USA

Kitajski pastor Wang Yi je bil obsojen na devet let zapora, tri leta izgube političnih pravic in  zaplembo premoženja v vrednosti 50.000 juanov (nekaj čez 6400 €). 

Obsojen je bil, ker naj bi spodkopaval državni red in izvajal nezakonite posle. Njegova cerkev je sporočila, da je bil obsojen zaradi oznanjevanja evangelija. Kitajski režim si prizadeva izkoreniniti podzemno cerkev, pritiska pa tudi na uradne prorežimske cerkve. Pastor Wang Yi se je na obsodbo med drugim odzval takole: 

Upam, da me bo Bog uporabil, da z izgubo moje osebne svobode povem, da obstaja oblast, ki je večja od njihove oblasti, in da obstaja svoboda, ki je ne morejo omejiti, svoboda, ki izpolnjuje cerkev križanega in od mrtvih vstalega Jezusa Kristusa.

Svoje sporočilo pa je zaključil z besedami:

Jezus je Kristus, Sin večnega, živega Boga. On je moj Kralj in Kralj vse zemlje, včeraj, danes in na veke.  Jaz sem njegov služabnik in sem zaradi tega v zaporu. V duhu krotkosti se bom upiral tistim, ki se upirajo Bogu in z veseljem kršil vse zakone, ki kršijo Božje zakone.

Bog nam daj vsem skupaj pogum, kot ga daje temu  pričevalcu za evangelij. Morda ga bomo še zelo potrebovali. V molitvi pa se spominjajmo pastorja  Wang Yija in preganjane cerkve na Kitajskem ter drugod po svetu.

Klik za dostop do vira>>

Ko Bergoglio izgubi živce

Iz zgornjega videa je razvidno, da je težko dolgo časa igrati prijaznega, ponižnega, dobrodušnega in ljubečega svetega očeta, zlasti, ko se zgodi kakšna nepredvidljiva okoliščina. Papežu, ki vztrajno zmerja politike, ki ne sledijo agendi socialne pravičnosti (kar koli že to pomeni), se ukvarja s "podnebno pravičnostjo" in podobnimi nesmisli, se je prav nemarno zalomilo.  Vernica azijskega porekla je gledala papeža kot nekakšnega boga, se pred njim pokrižala in ga zgrabila za roko, on pa jo je dva krat udaril po roki in nič kaj prijazno odrinil. Res pa je, da se je na novega leta dan za svoje dejanje javno opravičil, nato pa moraliziral v zvezi z nasiljem nad ženskami (zanimivo!). 

Papeški Rim goji kult osebnosti, ki postavlja rimskega škofa na mesto Kristusa. Če dobro pogledamo posnetke s papeževih javnih srečanj, gledajo  mnogi katoličani nanj kot na božanstvo. Tistemu, ki zaseda Kristusovo mesto, pravi grški izvirnik Nove zaveze αντί Χριστός, ali po naše Antikrist.  Dejstvo je, da ta papež ne oznanja evangelija, ampak pokrščeno verzijo socialne pravičnosti v kombinaciji z moralističnim terapevtskim deizmom.

Luthrov obisk Rima je v njem zamajal vero v papeštvo. Upam, da ga je tudi v tej vernici ter da poišče takšno cerkev, kjer se zares oznanja čisti evangelij. 

Srečno in blagoslovljeno leto 2020!

Novo leto je čas zaobljub. Potem se po navadi zelo rado zgodi, da ostane vsaj nekaj od teh zaobljub neizpolnjenih, lahko tudi vse. Takšna je pač človeška narava v njenem sedanjem stanju. Objavljam kratko molitvico, ki zelo dobro pristoji novoletnemu času in jo lahko vzamemo tudi kot nekakšno novoletno zaobljubo.  Prepričan sem, da jo je nemogoče v polnosti izpolniti, toda Jezus je že vse to v popolnosti izpolnil namesto nas. Poskusimo tudi mi! Vsak, še tako majhen uspeh je več vreden, kot da ne poskusimo.

Gospod, pripravljen sem

sprejemati, kar daješ,

pogrešati, kar mi odrekaš,

se odpovedati tistemu, kar odvzemaš,

pretrpeti, kar mi naložiš,

biti, kar zahtevaš. 

                                        (Jerry Bridges)

Srečno in blagoslovljeno novo leto 2020!