Naš Bog

Bog, ki ga tukaj izpovedujemo, ni neka abstraktna, brezosebna sila, niti filozofski koncept, ampak osebna, živa bit. Ni namišljen ali izmišljen, ampak resničen, živ in je on sam vir življenja. 

~R. C. Sproul

Govorjeni slovanski jeziki

V zgornjem videu lahko slišite, kako se glasi odlomek Jn 3,16 in 17 v različnih slovanskih jezikih, od ruščine do slovenščine.

Kristus in Adam

Kristus je veliko bolj zmožen rešiti, kot je bil Adam sposoben uničiti.

~Jean Calvin

Napačno in pravo kesanje

Kesanje, ki temelji na strahu,  nam povzroča sovraštvo do sebe. Kesanje, ki temelji na veselju, nas dela sovražne do greha. 

~Timothy Keller

Božja ljubezen

Božja ljubezen je močnejša od verig, ki te vežejo. 

~John Finch

Predokus nebeškega

Rekel je: "Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen." 23 Vsem pa je govoril: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. 24 Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. 25 Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi? 26 Kdor se sramuje mene ali mojih besed, se ga bo sramoval Sin človekov, ko bo prišel v svojem veličastvu in veličastvu Očeta in svetih angelov. 27 Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva."

28 Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. 29 Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. 30 In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. 31 Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. 32 Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. 33 In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: "Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega." Ni namreč vedel, kaj govori. 34 Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. 35 Iz oblaka se je zaslišal glas: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" 36 In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam.

(Lk 9,22-36a)

Zgornji odlomek se sestoji iz dveh med sabo povezanih delov. V prvem delu je Jezus apostolom prvič  omenil svoje prihodnje trpljenje, drugi del pa je pripoved o njegovem spremenjenju na gori. 

Jezus je svojim učencem kristalno jasno povedal, kaj ga čaka: trpljenje,  izobčenje, smrt in obujenje od mrtvih.  Pravzaprav ni niti njim napovedal nič boljšega. Obljubil jim je križ, ki ga bo treba nositi. To seveda ni ravno dobesedni križ, ampak gre za najrazličnejše velike in manjše težave v življenju. Ni jim torej obljubljal boljšega življenja, kot to danes obljubljajo oznanjevalci "evangelija" prosperitete, temveč križ. V Božjem kraljestvu so, v primerjavi z zemeljskimi sistemi vladavine,  stvari obrnjene na glavo: kdor zaradi Jezusa in evangelija izgubi svoje življenje na tem svetu, je deležen večnega življenja; kar je na zemlji zgoraj, je torej pri Bogu spodaj... Kdor se sramuje Jezusa in njegovih besed, tega tudi Jezus ne bo poznal, ko pride v slavi.  Jean Calvin je nekje zapisal: "Tisti, ki jih je Bog sprejel in naredil vredne za občestvo s seboj, morajo biti pripravljeni na težko, garaško in nespokojno življenje, natrpano s premnogimi in različnimi vrstami zla." 

V nadaljevanju je naš Gospod trem posebej izbranim učencem pripravil manjši vpogled v Božje kraljestvo. Zato pomeni vrstica Lk 9,27 prehod v naslednje dogajanje. V njej je namreč Jezus povedal, da nekateri učenci ne bodo umrli, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva. To se je zgodilo že čez nekaj dni, ko se je Jezus spremenil na gori. 

Gre za dogodek, ki ga opisujejo vsi trije sinoptiki, omenja pa ga tudi apostol Peter v 2Pt 1,16-18.  Na to meri tudi apostol in evangelist Janez v Jn 1,14, kjer pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice." Tudi on je v živo uzrl to veličastvo, ko se je Jezus spremenil na gori.  

Jezus je torej vzel  s sabo na neko goro tri učence, Petra, Jakoba in Janeza ter začel moliti. Nihče ne ve, za katero goro je šlo. Eni govorijo o gori Tabor, kjer stoji cerkev spremenjenja, drugi o gori Hermon. V resnici nobeden od sinoptikov ne pove, kje se je to zgodilo. 

V Mt 16,2 beremo, da se je med molitvijo Jezusov obraz spremenil, pa tudi njegova oblačila so belo sijala, Mt 16,2 pravi, da "so postala bela kot luč,"  Marko pa piše, da so bila "bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu." (Mr 9,3) Spremenjenje pomeni razodetje Jezusovega božanstva. Kar je bilo vseskozi prikrito z njegovo človeško naravo, je prišlo v tem trenutku jasno na dan. Prikazal se je v veličastju, v katerem se bo nekega dne vrnil "v slavi sodit žive in mrtve," kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved. To veličastje je lastno njemu, ki je Božji Sin. Peter ga je v Mt 16,16 prepoznal kot Božjega Maziljenca, Mesija (cf. Lk 9,20),  in zdaj se je Jezus razodel, kakor ga je prepoznal Peter. Poleg Jezusa sta se prikazala Mojzes, kot predstavnik postave in Elija, kot predstavnik prerokov. Luka pripoveduje dalje:  "Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu." (Lk 9,31)  Jezus ni prišel na svet, da bi oznanjal splošno bratstvo vseh ljudi. Tudi ni prišel na svet, da bi dal ljudem dobre nasvete, po katerih naj živimo, vsaj ne v prvi vrsti. Njegov glavni namen je bilo tisto, kar se je dopolnilo v Jeruzalemu in o čemer je govoril učencem v Lk 9,21, pa niso razumeli.  Med spremenjenjem je začel Peter zmedeno govoriti, kako lepo bi bilo, če bi postavil šotore za Jezusa in njegova starozavezna spremljevalca (cf. Lk 9,33). Njegovo govorjenje je presekal glas nebeškega Očeta, ki je naročil učencem: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" (ibid. v. 35)  Ta glas je potrdil tisto, kar so učenci videli in doživeli. Vedeti jim je dal, da je Jezus, kot Božji Sin, večji od Mojzesa in prerokov.  Srečanje z živim Bogom ni lahka in enostavna stvar, kar so izkusili tudi ti trije učenci. Gre za izkustvo strahu, ki vrže človeka na tla, oziroma kot bi rekel Rudolf Otto: "Mysterium tremendum."  Toda potem se je vse skupaj zelo hitro končalo in prizor spremenjenja je učencem izginil izpred oči. Vse je bilo spet po starem. 

To, kar so doživeli Peter, Jakob in Janez na gori, je bil le predokus tistega, kar čaka Božje ljudstvo ob ponovnem prihodu našega Gospoda.  Jezus se jim je razodel v Božji slavi. Temu dogodku je sledila pot, ki je nujno vodila v smeri križa in vstajenja. Jezusova naloga je bila izpolnjena, ko je s svojo smrtjo na križu zadostil za grehe sveta, s svojim vstajenjem pa potrdil, da je resnični Mesija, Odrešenik sveta. Kot se je razodel trem apostolom v svojem veličastju, tako se bo nekega dne razodel svoji cerkvi, ko pride sodit svet in se bo v polnosti razodelo njegovo kraljevanje.  On sam pravo: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."  (Jn 3,36)  Veruj vanj, zanesi se nanj  in rešen boš. (cf. Apd 16,31)

Protistrup

Smrt, greh, žalost, suženjstvo, obup: v Kristusu je protistrup za vse. 

~Michael Reeves

Molitveni duh

Molitveni duh je dragocenejši od zakladov zlata in  srebra.

~John Bunyan

Franklin Graham prepovedan

Franklin Graham je sin pokojnega ameriškega evangelizaterja Billya Grahama. Tudi Franklin Graham izvaja evangelizacije po svetu. Pravzaprav ne povsod po svetu, kajti v Združenem kraljestvu so lokalne oblasti na nekaterih javnih mestih, kot so stadioni, onemogočile njegove javne pridige, vse v imenu tolerance in raznolikosti. S tem so seveda povedale, da same niso tolerantne, niti jim ne gre za raznolikost. Kakšna tolerantnost je to, če toleriram samo tisto, kar imam sam za pravilno? In kje je raznolikost, če vsi uniformno razmišljajo? 

O tem pripoveduje mladi avstralski pravnik Martyn Iles v zgornjem videu.

Kdo bo obstal?

Zato pa bodo ljudje, ki menijo, da Bogu obilno služijo, svetemu evangeliju pa nočejo verjeti in nočejo odstopiti od nespametne napačne vere, na sodni dan težko obstali [...]

Primož Trubar

Luther in njegova teologija križa

Pojma teologija križa in teologija slave je  iznašel Martin Luther. On je seveda dajal absolutno prednost teologiji križa.  Kakšna je razlika med njima  in kakšne posledice  imata ti dve teologiji za današnji čas, sta se v oddaji na spodnji povezavi pogovarjala reformirana teologa dr. R. Scott Clark in dr. Carl Trueman.

KLIKNI za dostop do pogovora na spletni strani WSC >>>

Cilj religije

Medtem ko večina ljudi meni, da je cilj religije pripraviti ljudi, da postanejo tisto, kar niso, poziva Pismo vernike, da postanejo bolj in bolj tisto, kar so že v Kristusu. 

~Michael Horton

Vinograd in viničarji

Začel jim je govoriti v prilikah: "Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval. 2 Ob določenem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi dobil od njih del sadov iz vinograda. 3 Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok. 4 Nato je poslal k njim drugega služabnika. Ranili so ga na glavi in ga zasramovali. 5 Poslal je še enega in so ga ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili. 6 Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega in rekel: 'Mojega sina bodo spoštovali.' 7 Tisti viničarji pa so govorili med seboj: 'Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!' 8 Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda. 9 Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim. 10 Ali niste brali tega Pisma:

Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,

je postal vogalni kamen.

11 Gospod je to naredil

in čudovito je v naših očeh."

12 In poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice. Spoznali so seveda, da je to priliko rekel proti njim. Pustili so ga torej in odšli. 

(Mr 12,1-12)

Priliko o vinogradu in viničarjih najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih. Jezus jo je namenil  verskim voditeljem tedanjega Izraela in jo je, podobno kot mnoge druge prilike, vzel iz vsakdanjega življenja  tistega časa. Premožni domačini ali tujci, ki so bili lastniki vinogradov, so le-te pogosto dajali v najem viničarjem, sami pa so se ukvarjali z drugimi posli. Spori med predstavniki lastnikov zemlje ter najemniki so bili precej pogosti. Ključ za razumevanje zgodbe je v 12. vrstici, iz katere je razvidno, da so Jezusovi nasprotniki v njej videli obtožbo na svoj račun.

Lastnik vinograda, ki predstavlja nebeškega Očeta, je imel pri urejanju le-tega ter z gradnjo spremljajočih objektov velike stroške, zaradi česar je upravičeno smel pričakovati od viničarjev, ki so bili najemniki, da bo od njih dobil svoj delež pridelka, zato je k njim poslal svojega predstavnika, v našem primeru služabnika. V vrsticah Mr 12, 3-5 je opisano, kako se je stopnjevalo nasilje viničarjev nad  gospodarjevimi predstavniki, oziroma služabniki: prvega pretepejo, drugega ranijo po glavi in zasramujejo, tretjega  celo ubijejo. Podobno so ravnali z ostalimi. Nazadnje se je gospodar odločil, da pošlje še svojega ljubljenega sina, ki v priliki predstavlja našega Gospoda Jezusa Kristusa.  Spoštovanje ali nespoštovanje do gospodarja se je moralo na nek način odraziti v njihovem odnosu do gospodarjevega sina. Sinov prihod je zanje bržkone  pomenil, da je gospodar umrl, zato v upanju, da bo lastništvo nad vinogradom pripadlo njim,  ubili še sina. S tem so pokazali svoj dejanski odnos do gospodarja.  Gospodar je hudobne viničarje pokončal in poiskal druge najemnike.

 Izraelovi verski voditelji so mnogokrat ravnali nezvesto, zato je Bog pošiljal preroke, ki naj bi  njih in celotno Božje ljudstvo spravili na pravo pot.  Toda opomini prerokov ponavadi niso rodili pravih sadov. Veliko Božjih odposlancev je bilo zasramovanih, preganjanih, ali celo ubitih. S tem so verski voditelji pokazali svoj dejanski odnos do Boga (cf. Iz 29,13).  Na koncu je Bog poslal svojega Sina, a tudi tega so ubili. Zato jim je bila odvzeta njihova služba. Navedek v vrsticah 10 in 11 je vzet iz Psalma 118, 22.23. Ta psalm je bil v Jezusovem času znan kot mesijanski psalm, zato so Jezusovi nasprotniki zelo dobro vedeli, kaj je hotel naš Gospod povedati, ko jim je recitiral pričujoči odlomek. Kamen se nanaša na Mesija, zidarji pa na Izraelove voditelje. Toda novi Izrael bo sprejel bo sprejel Sina kot zakonitega odposlanca, dediča in vogalni kamen mesijanskega kraljestva. Bog je zavrgel prejšnje voditelje in  službo vodenje Božjega ljudstva predal drugim.

Zaradi te prilike so tisti, ki so jo slišali, hoteli Jezusa prijeti, a si ga še niso upali. Ta čas še namreč ni napočil.  So pa to storili pozneje, ko so ga na montiranem sodnem procesu spravili na križ, kakor je napovedal v pričujoči priliki (cf. Mr 12,8). Toda tretji dan je vstal od mrtvih. Njegova smrt in vstajenje imata globok in za vse nas nadvse pomemben smisel: On je bil umorjen za naše grehe, s svojim vstajenjem pa nam zagotavlja popolno opravičenje. Zato imamo razlog za veselje: "Od GOSPODA je bilo to; to je čudovito v naših očeh." (Ps 118,23)  Kdor vanj veruje in mu popolnoma zaupa, ima večno življenje. 

Politika v postkrščanski dobi

Angleški izraz Christendom je težko prevesti v slovenščino. Ne pomeni namreč krščanstva kot vere, ali določenega sistema, oziroma sistemov verovanj  (za to obstaja izraz Christianity), ampak določen svet z določeno kulturo, ki je (bil) prepojen in prepleten z različnimi oblikami krščanstva. V slovenščini bi morda lahko za ta pojav uporabili  izraz kristjanstvo, ki ga srečamo v Pleteršnikovem slovarju. 

Živimo v času, ko vpliv krščanstva peša v mnogih predelih sveta, ki jih je nekoč tako ali drugače obvladovalo, ali vsaj sooblikovalo.  O tem, kakšen naj bi bil odnos kristjana do politike v tej tako imenovani postkrščanski dobi, sta se pogovarjala dr. Camden Bucey in dr. David VanDrunen v času pred izidom najnovejše VanDrunenove knjige na to tematiko. 

Ko smo šibki

Šibkejši ko se počutimo, močneje se naslanjamo na Boga. Močneje ko se naslanjamo na Boga, močnejši postajamo. 

~Joni Eareckson Tada

Življenje kristjana

Človek kristjan ne živi v samem sebi, temveč v Kristusu in svojem bližnjem, v Kristusu po veri, v bližnjem po ljubezni. 

~Martin Luther

Mojzesov nauk

Mojzes je preživel štirideset let, misleč, da nekaj pomeni, štirideset let se je učil, da nič ne pomeni, še štirideset let pa je odkrival, kaj lahko Bog naredi iz nekoga, ki nič ne pomeni.  

~Dwight L. Moody

Ključ do interpretacije Biblije

Ker je Kristus cilj, na katerega kaže celotno razodetje, je on, v svoji osebi in delih, ključ do interpretacije celotnega Pisma.

~Graeme Goldsworthy

Moliti s srcem

Kadar molimo, je bolje imeti srce brez besed, kot besede brez srca. 

~John Bunyan

Zavrnjen v domačem kraju

Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, 17 in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:

18 Duh Gospodov je nad menoj,

ker me je mazilil,

da prinesem blagovest ubogim.

Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost

in slepim vid,

da pustim zatirane na prostost,

19 da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.

20 Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. 21 In začel jim je govoriti: "Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali." 22 Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: "Ali ni to Jožefov sin?" 23 On pa jim je rekel: "Seveda mi boste povedali ta pregovor: 'Zdravnik, ozdravi sebe.' Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju." 24 In rekel je: "Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. 25 Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, 26 toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. 27 Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána." 28 Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. 29 Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. 30 On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje. 

Lk 4,16-30)

Zgornji odlomek je prepričljiv dokaz za Jezusovo trditev, da ni nihče prerok v svojem domačem kraju in med svojimi ljudmi (Mt 13,53. Mr 6,4. Lk 4,24. Jn 4,44). Če si "eden od nas" pač ne moreš biti kaj drugega kot smo vsi ostali. To je logika povprečnega razmišljanja v majhnih krajih.  Zdaj pa si poglejmo sam odlomek.

Besedilo, zapisano v Lk 4,16-20 je prevzaprav najstarejše poznano poročilo o bogoslužnem redu, kot je bil v navadi  po judovskih shodnicah. Bogoslužje je vključevalo branje iz Postave in iz ene preroške knjige. Po navadi je načelnik shodnice določil nek odlomek, ki naj bi se bral, v našem primeru pa je besedilo za branje iz preroške knjige izbral kar naš Gospod, vzel pa je odlomek iz Iz 60,1.2 in  58,8. Med branjem Božje besede se je iz spoštovanja stalo, med razlago pa sedelo.

Ko je Jezus prebral odlomek iz Izaijevega prerokovanja, je te besede apliciral na svojo osebo, ker so se v njegov osebi izpolnile starozavezne prerokbe. Toda njegovi sovaščani so bili osupli, kajti njegova trditev se jim je zdela absurdna, saj so ga poznali kot čisto navadnega sokrajana, ki je bil celo rojen v nekih čudnih okoliščinah:  "Kaj ni to tisti Jezus iz sosednje ulice, tesarjev sin, za katerega niti ne vemo, če je res tesarjev, ker ga je mati spočela na sumljiv način." Partenogeneza ali deviško rojstvo ni bilo v tistem času v naravnem redu stvari nič bolj verjetna zadeva kot danes.   Na nejevero Nazarečanov je Jezus odgovoril tako, da jim je predstavil dva primera zavračanja prerokov iz Stare zaveze, kar je množico spravilo v takšen bes, da bi ga najrajši ubili.

V tem odlomku je evangelist Luka posebej poudaril štiri glavne značilnosti Jezusove zemeljske službe:

1. Prva je ta, da so se ljudje čudili njegovemu nauku in besedam milosti, ki jih je govoril, a mu niso verovali, ampak so ga vztrajno zavračali (Lk 4,22.28). 
2. Druga je ta, da pomeni njegova služba izpolnitev Pisma (ibid.v. 21). 
3. Tretjič, Jezus je na strani ubogih in zatiranih (ibid. vv. 18.19). 
4. Četrta značilnost je ta, da Jezus vključuje v Božje ljudstvo tudi pogane (ibid. vv. 26.27). 

Današnje nasprotovanje Jezusu morda kaže bolj prijazno podobo. Nekateri ga imajo za velikega moralnega učitelja, drugi za revolucionarja, tretji so ga  pripravljeni priznati za preroka, spet naslednji bi ga imeli celo za eno od mnogih božanstev v svojem panteonu.  Toda prijaznost gor ali dol, vse od naštetega je nepopolno, ali celo zmotno.  Jezusovi nazareški rojaki so zelo dobro razumeli, kaj jim je hotel povedati naš Gospod, a mu niso verovali, niso ga sprejeli. Razumeli so ga dosti bolje, kot velika večina ljudi danes.

Jezus Kristus se je razodel kot utelešeni Logos, utelešena Božja beseda, o kateri piše evangelist Janez: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli."  (Jn 1,11).  Ne le da Jezusa niso sprejeli, hoteli so ga celo ubiti, kar se jim v našem odlomku še ni posrečilo, se jim je pa tri leta pozneje v Jeruzalemu. Toda s svojim življenjem v popolni poslušnosti postavi in s svojo smrtjo na križu nas je naš Gospod odrešil greha. Ko je tretji dan vstal od mrtvih, je dokazal, da je popoln in resnični Odrešenik. Zato pravi Janez dalje o utelešeni Besedi: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime  in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13)  Iz Boga pa je rojen vsak, ki ne zavrača Jezusa, ampak veruje vanj kot v svojega Odrešenika.

Ali sodiš med tiste, ki verujejo vanj? 

Božje delovanje

Ko Bog za nas načrtuje odpuščanje, spreminja naša srca in jih po svojem Duhu obrača k poslušnosti. 

~Jean Calvin

Enakost, sodobni svet in Biblija

Zakaj posveča sodobni svet tolikšno pozornost enako(pravno)sti? Kateri so temeljni vzroki tega pojava in kaj pravi na to Sveto pismo?  Na ta vprašanje odgovarja Alastair Roberts.

Pomen izvolitve

V evangeliju, kot so ga oznanili apostoli, ima izvolitev pomembno mesto. Je vzrok odrešenja za vsakega, ki je odrešen in vir vseh blagoslovov odrešenja. 

~David J. Engelsma

Aplikacija Sveto pismo Youversion

KLIKNI za dostop do aplikacije >>>
 

Pot skušnjave

Pot skušnjave je postopna in premišljena, ni nenadna in naključna, kot se zdi.

~Russel Moore

Soli Deo gloria

Spreobrnjeni grešnik se ne bo nikdar hvalil s svojim delom spreobrnjenja, ampak bo dal slavo Njemu, od kogar, po kom in komur vse obstaja. 

~Herman Hoeksema

Brez naslova

Bog je naš delež, Kristus naš spremljevalec, Sveti Duh naš tolažnik, zemlja naša koča, nebesa pa so naš dom.

~Charles Spurgeon

Slaba in dobra religija

Pred dnevi je del slovenske javnosti šokiral, oziroma razburil poslanec skrajno leve stranke, ki je v dvorani državnega zbora nosil majico z napisom in simbolom punk skupine Bad Religion. Sliko lahko vidite na levi strani. Drugi del taiste javnosti se je najbrž ob tem dogodku potihoma škodoželjno hahljal. Stranka, ki ji poslanec pripada, ga je začela seveda takoj vneto braniti, češ da ni imel nobenega slabega namena, ampak da gre le za ime neke  punk skupine in podobno.

Priznam, da je omenjeni dogodek tudi mene   sprva  neprijetno presenetil, ampak, ko sem začel premišljevati o tej zadevi, sem  počasi ugotovil, da kombinacija napisa in simbola sploh  ni napačna. Iz tega sledi, da so se tisti, ki so si  to kombinacijo napisa Bad Religion in znaka s prekrižanim križem  izmislili ter oni, ki to kombinacijo nosijo, če bi že hoteli koga s tem sramotiti, ustrelili v koleno. Kristjan, ki se malce poglobi v ta primer, se lahko ob vsem skupaj le prizanesljivo nasmehne. 

Zakaj?  Poglejmo simbol s prečrtanim križem.  Križ je središče krščanske vere. Za nas je religija brez križa, oziroma vsaka religija, ali svetovni nazor, ki zanika ali taji, torej črta Kristusov križ, slaba religija.  Apostol Pavel je v zvezi s tem zapisal: "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč." (1Kor 1,18)  Krščanstvo, ki temelji na križu, ni slaba religija; v kategorijo slabih religij in svetovnih nazorov spada vse tisto, kar nasprotuje Kristusovemu križu.

Nekaj vrstic naprej je Pavel napisal: "Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi."  (1Kor 1,22-25) 

Judje Pavlovega časa  so hoteli nazorne dokaze o Kristusovem  mesijanskem poslanstvu, ki bi se izražali v obliki znamenj in čudežev. Ampak, tudi če so jih bili deležni, so jih mnogi med njimi pripisovali zlim silam. Po drugi strani so Grki stavili na razum in filozofijo. V moči svojega razuma so hoteli dobiti odgovor na končna vprašanja. Judom je bil križani Mesija v spotiko, Grkom pa norost. Še danes je križ mnogim, pa ne le Judom, ampak tudi npr. muslimanom v spotiko,  tistim, ki se imajo za prosvetljene ateiste ali agnostike, pa norost. Bog pač ne deluje v skladu z našimi željami in pogledi, ampak po svojem načrtu. Starozavezni prerok Izaija pravi: "Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD." (Iz 55,8) Na drugem mestu pa pravi: "Gospod nad vojskami je sklenil to, da oskruni vse slave napuh, da spravi v zaničevanje vse najbolj češčene na zemlji."  (Iz 23,9)  Naš Bog ni projekcija naših želja, ampak suvereni Bog, Jahve Sabaot, ki dela v skladu s svojim namenom.

Dobra religija je osrediščena v Kristusovem križu, kjer se stikata horizontalna komponenta našega zemeljskega bitja in žitja ter vertikalna komponenta, ki kaže pot kvišku, k Bogu. Gre za znamenje, kateremu se nasprotuje, a je naš Gospod v tem znamenju zmagal nad grehom, smrtjo in hudičem. To je dobra novica, evangelij odrešenja! Na kratko jo lahko povzamemo takole:  "On [Kristus, op. Diz.) je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja."  (Rim 4,25) in takole: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

Izrek :"Via crucis, via lucis," ("Pot križa, pot luči") je še kako resničen. Pot brez križa je pot v temo, večno temo, pot slabe religije, religije, ki črta križ.

Znamenje nasprotovanja

Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, 23 kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, 24 in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka.

25 Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. 26 In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. 27 V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, 28 ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:

29 "Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika

po svoji besedi v miru,

30 kajti moje oči so videle tvojo rešitev,

31 ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev:

32 luč v razodetje poganom

in slavo Izraela, tvojega ljudstva"

33 Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. 34 Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, 35 in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src."

36 Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, 37 nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. 38 Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema. 

39 Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. 40 Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.    (Lk 2, 22-40)

Naš Gospod je prišel na svet izpolnit celotno postavo (cf. Mt 5,17).  Zaradi tega sta ga Jožef in Marija štirideseti dan po rojstvu prinesla v jeruzalemski tempelj in ga kot prvorojenca posvetila Bogu (cf. 2Mz 13,1. 3Mz 12,1-8).

V to pripoved sta vključeni dve zanimivi osebi, starec Simeon in prerokinja Ana. V novorojenem otroku sta oba prepoznala Mesija - Odrešenika in se ob tem nadvse razveselila. Simeon pa je  imel za Marijo tudi neprijetne novice, saj ji je povedal, kaj čaka njenega otroka v prihodnosti:  "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje." (Lk 2, 34) V starejšem protestantskem prevodu (CHR) beremo:  "Znamenje, kateremu se bo nasprotovalo."  Mnogi kristjani se danes čudijo, od kod toliko nasprotovanja, ponavadi že prav peklenskega, od kod toliko laži, podtikanj in zlobe, kot da se je odprl sam pekel.

Toda tako razmišljanje spada bolj v prijetno in zaspano malomeščanstvo, kot v krščanstvo. Jezus Kristus je semeion antilegomenon, znamenje, kateremu se nasprotuje. In to je logika tega sveta. Svet je vedno deloval v skladu s to logiko. Za nas je Jezus Kristus Bog in Odrešenik, za tiste zunaj pa "kamen spotike in skala pohujšanja. Ker niso pokorni besedi, se spotikajo; in prav za to so bili postavljeni." (1Pt 2,8 ). Prav nesmiselno bi bilo pričakovati, da nam bodo vsi ploskali, saj tudi našemu Gospodu niso, enako niso ploskali prvim kristjanom niti vsem pravim kristjanom v zgodovini. Svet gre ves čas konstantno po svojem tiru in ima logiko, ki je drugačna od Božje logike. Jezus je rekel apostolom in po njih kristjanom vseh časov: "Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji kot njegov gospodar.' Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20) Svojim učencem na tem svetu torej ni obljubil mirnega in lagodnega življenja povprečnih prebivalcev zemeljske oble, ki obdelujejo svoj vrtiček in prijetno uživajo v družinskem krogu, ampak razburkano življenje na valovih preganjanj in sramotenja. Preganjanja seveda niso pravilo, niso pa niti izjema. Vse je odvisno od tega, v katerem delu sveta nekdo živi. In tako je bilo vedno. Bogu moramo biti hvaležni, ker nas tukaj trenutno (še) nihče ne preganja, a se vseeno dogajajo precej čudne stvari.

Ampak vse to se lahko čez noč spremeni. V "civiliziranem zahodnem svetu" poznamo primere, ko so nekateri zaradi neskladnosti z valom politične korektnosti doživeli srečanje bližnje vrste s policijo in pravosodjem. Nobenega razloga ni, da se ne bi moglo kaj takega nekega dne zgoditi tudi pri nas. Sporadični in osamljeni pozivi k preganjanju že obstajajo, a zaenkrat je videti, kot da so še zelo daleč od uradnega žegna s strani oblasti.  A se nikoli ne ve...

Smo pripravljeni na to? Smo pripravljeni tukaj in zdaj živeti kot prinašalci znamenja, ki se mu nasprotuje, a brez samopomilovanja? To vsekakor moramo biti, saj nas Božja beseda preko apostola nagovarja: "Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja. Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih." (1Pt 2,12.15) Naj nam te besede preidejo v meso in kri.

Homonimi

Homonimi ali enakozvočnice so besede z enako zvočno ali pisno obliko,  imajo pa drugačen pomen.  Gre torej za iste besede z drugačnim pomenom. Nekaj podobnega je s terminologijo v rimskokatoliški in protestantski teologiji. V obeh se pojavljajo izrazi, kot so: Kristus, cerkev, greh itn. Toda, če se bolje poglobimo v pomen teh izrazov, ugotovimo, da obstajajo v rimskokatoliški in protestantski teologiji  med temi termini pomembne pomenske razlike... 

O tem je v svojem predavanju, ki ga lahko poslušate v zgornjem videu,  spregovoril italijanski protestantski teolog Leonardo De Chirico.