Edini most

Križ je edini most, ki vodi od zemlje do nebes.    

~Steven Lawson

Doktrinarno pridiganje

Za hinavce je doktrinarno pridiganje  gotovo dolgočasno, toda edino doktrinarno pridiganje rešuje Kristusove ovce. Pridigarjevo delo je oznanjevanje vere, ne zabavanje nevernih, z drugimi besedami, da hrani ovce, ne da zabava kozle.   

~ J. I. Packer

Poenostavljena soteriologija

Poenostavljena soteriologija: Bog nas rešuje po sebi, pred sabo, k sebi in za sebe.  

~ Burk Parsons

Soteriologija = nauk o odrešenju.

Božja previdnost

Nič težjega ni, kot prepričati ljudi, da Božja previdnost upravlja svet. Mnogi to sicer priznavajo z besedami, malo pa jih ima to vtisnjeno v svojem srcu.   

~ Jean Calvin

Odpri se!

Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. 32 Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. 33 Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. 34 Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: "Efatá!" to je "Odpri se!" 35 In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. 36 Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali 37 in nadvse osupli so govorili: "Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo."

(Mr 7, 31-37)

Ozdravljenju gluhonemega, o katerem  nam pripoveduje zgornji odlomek, se ni poleg Marka posvetil noben drug evangelist. Jezus je večinoma deloval znotraj tradicionalnega judovskega ozemlja, toda v Mr 7,24-31 ga srečamo na poganskih območjih, najprej v okolici Tira in Sidona (Mt 15,21 ss.), nato pa na področju Deseteromestja (Dekapolisa), ki je ležalo jugovzhodno od Galilejskega jezera in pretežno na levem bregu Jordana.

Jezus tega ozdravljenja ni izvedel javno, ampak je ozdravljenca odvedel na samo. Njegov cilj ni bil ni bilo izvajanje spektakla, ampak ozdravljenje človeka, oziroma, kot je napovedal Izaija: "Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa.Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal." (Iz 35,5.6) Za razliko od drugih ozdravljenj je Jezus tokrat uporabil fizično sredstvo. (v. 33).

Ko je bil gluhonemi ozdravljen, je Jezus naročil navzočim, naj o tem ne pripovedujejo naokrog, česar pa le-ti niso upoštevali.  (v. 35.36) To je razumljivo, saj so bili ljudje osupli in so se spraševali, če ni prav on Mesija, saj je vendar vse "prav delal" in se je po njem izpolnjevalo tisto, kar smo malo prej prebrali v Izaiju. (cf. Mr 7,37. Iz 35,5.6.) Tu se poraja vprašanje, zakaj Jezus ni hotel, da ga razglašajo.  Odgovor je na dlani, saj  so si Judje  predstavljali Mesija kot političnega osvoboditelja judovskega ljudstva izpod rimske zasedbe, v resnici pa je prišel kot tisti, ki bo končal svojo zemeljsko pot kot trpeči Mesija, ne kot politični voditelj, ampak kot "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29) Ozdravljenje gluhonemega ne izraža le Jezusove moči, ampak se sooča tudi z duhovno slepoto in gluhostjo njegovih učencev. Čudeži in ozdravljenja so seveda zbudili občudovanje in osuplost učencev, a le za kratek čas. Zato jim že malo pozneje reče: "Kaj še vedno ne razumete in ne uvidite? "Ali imate srce zakrknjeno? Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite." (Mr 8, 17b.18a)  Ravno zaradi njihove nepripravljenosti jim ni dovolil razglašati njegovih del. Podobne primere najdemo tudi drugod. (cf. Mr 1,44. Mt 8,4. 9,30 itn.)

Šele po njegovem  vstajenju je bilo učencem dano popolno razumevanje tistega, kar je Jezus delal za časa svoje zemeljske službe. Šele tedaj jim je končno naročil, naj povedo vse, kar se je zgodilo. (cf. Lk 24,44-49)

Tudi danes imamo ljudi, med njimi take, ki se imajo za kristjane,  ki  vedo nekaj o Jezusu, morda celo obiskujejo verske obrede, po drugi strani pa nimajo gotovosti, da so odrešeni. Delujejo kot bi bili slepi in gluhi: morda celo berejo Sveto pismo, toda v njem ne vidijo zagotovila za svojo  odrešenost, ampak le črke in besede; morda poslušajo Božjo besedo, njeno razumevanje pa prepuščajo  ljudem, za katere menijo, da so za to posebej kvalificirani.

Vsem tem želim, da bi se  zavedli in sprejeli kot dejstvo, da je Jezus Kristus prišel na svet, da bi svet odrešil greha in peklenske kazni, ki je hujša kot telesna smrt ter  zagotovil večno življenje vsakomur, ki veruje vanj. Jezus je rekel gluhemu: "Odpri se!" in gluhi je ozdravel. Bog danes odpira ušesa duhovno gluhim in oči duhovno slepim ter jih po milosti rešuje kazni peklenske doline. Jezus je rekel: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) On je umrl za naše grehe in z vstajenjem od mrtvih dokazal, da je resnični in popolni Odrešenik. Vera v Gospoda Jezusa Kristusa in zanašanje nanj je črta ločnica med večnim pogubljenjem v peklu in večnim življenjem v Božjem kraljestvu, ki je neskončno  pomembnejša od ozdravljenja od katere koli telesne hibe.

Ali veruješ vanj? 

Življenje v občestvu z Bogom

Življenje, preživeto v občestvu z Bogom, je edino življenje, ki ga je vredno živeti. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Bojim se,  da obstaja veliko Božjih hramov, kjer lahko dolgo iščeš Kristusa - križanega, a ga tam nikoli ne najdeš: "Mojega Gospoda  so odnesli in  ne vem, kam so ga položili." (Jn 20,13) Dobro glej, kje se boš ustalil. Poskusi na ta način: "Ali oznanjajo tu Jezusa in brezplačno odpuščanje?" Morda imajo tu udobne klopi, morda lepo petje, morda  učene pridige.  Toda, v kolikor ni Kristusov evangelij sonce in središče celotnega prostora, ne postavljaj tam svojega šotora! Raje reci z Izakom: "Glej,  ogenj in drva, kje pa je jagnje?" (1Mz 22,7)

~ J. C. Ryle

V šentjernejski noči

Vir slike: Wikipedia

Rimski škof Gregor XIII. (Ugo Boncampagni) je pri nas najbolj znan po tem, da je leta 1582 uvedel izboljšani koledar, ki se po njem imenuje gregorijanski. Desetletje pred tem je dal isti cerkveni dostojanstvenik skovati zgornjo spominsko medaljo. Na averzu je njegova podoba, na kateri se je kot papež kitil s starorimsko  titulo poganskega velikega svečenika (pontifex maximus), na reverzu pa je podoba angela maščevalca, ki gre z mečem v desnici in s križem v levici nad "krivoverske" hugenote. Gre namreč za spominsko medaljo, ki jo je dal omenjeni rimski pontifex narediti v spomin na pokol hugenotov, o čemer priča tudi napis na reverzu: UGONOTTORUM STRAGES 1572.

Kako je sploh prišlo do znanega pokola, ki je pri nas znan pod imenom šentjernejska noč?  

Več o tem v prispevku Šentjernejska zgodba z medalje zmajskega papeža  na tej povezavi  >>>

Skozi preizkušnje

Bog nas ne izvzema iz preizkušenj,  toda od nas tudi ne zahteva, da bi hodili sami. On je vedno tu.   

~ Elizabeth Elliot

 

Prava vrednost

Niti  enega trenutka v nebesih ne bi menjal za vse veselje in  bogastvo tega sveta, četudi bi to trajalo tisoče in tisoče let. 

~ Martin Luther

Graditev Kraljestva

Ne gradimo mi  Božjega kraljestva. On gradi svoje kraljestvo. Mi  pa molimo za privilegij,  da bi bili v to vključeni. 

~ Francis Schaeffer 

Takšno ali drugačno farizejstvo

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: 10 "Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. 11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: 'Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.' 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni grešniku!' 14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan."

(Lk 18,9-14)

Naša predstava o tem, kakšen naj bi bil farizej, je dostikrat stereotipna, tako kot farizej na zgornji upodobitvi. Nekoč v osemdesetih letih  prejšnjega stoletja, ko sem še kadil, sem bil  v času ramadanskega posta v turškem mestu Bursa in si v javnosti prižgal cigareto.   Opazoval sem trpeče obraze na tamkajšnji čaršiji, ki so izražali mešanico  zavisti, pomilovanja, pa tudi samoobčudovanja in določene vzvišenosti, ki so jo doživljali ob pogledu na ubogega grešnega kafirja, ki je pred njihovimi očmi tako očitno kršil enega od petih stebrov islama.  Ob pogledu na te obraze sem pomislil: "Takšen videz so imeli  najbrž farizeji."  Takšen stereotip delijo mnogi ljudje. Toda zadeva v resnici ni tako preprosta. Farizeji so bili ljudje, ki so si vestno prizadevali natančno izpolnjevati Mojzesovo postavo.  Pri tem so bili tako natančni, da so bili celo bolj mojzesovski od Mojzesa, toda le pri izvrševanju enostavnih zapovedi. Pri težjih in zahtevnejših so znali biti zelo popustljivi. 

V obdobju, ki je sledilo koncu pisanja Svetega pisma stare zaveze, so judovski učitelji - rabini začeli govoriti, da je Mojzes prejel poleg zapisane Tore tudi ustno Toro, ki jo je tudi treba spoštovati. Na mnogih mestih so določila slednje predrugačila pomen zapisane Postave, na kar je Jezus opozarjal tudi v svojem govoru na gori. Kakorkoli, farizeji so uživali v preciznem izpolnjevanju postave. Njegovo nasprotje v tej pripovedi je cestninar. Cestninarji so bili uradniki, ki so bili osovraženi iz dveh razlogov. Pri pobiranju pristojbin so odirali svoje žrtve, ker pa so bili povrhu vsega v službi rimske države, so jih Judje obsojali kot okupatorjeve kolaborante. 

Farizej v naši priliki je bil zelo priden, in se je svoje pridnosti tudi zelo dobro zavedal, če smo natančni, celo  predobro. Spominja nas na ljudi, ki pravijo: "Nikogar nisem ubil, ničesar ukradel, živim moralno življenje, plačujem svoje obveznosti in kar je še takega. Če obstaja Bog, me mora vzeti v nebesa."  Spet drugi pravijo: "Sem moralna oseba, izpolnjujem zapovedi svoje religije, udeležujem se verskih obredov, sem lojalen državljan, torej  si zaslužim srečno večnost."   Res, krasni, zaslužni ljudje.  Takšen je bil tudi naš farizej, oziroma, vsaj mislil je, da je takšen. Poglejmo si ga podrobneje! V Chráskovem prevodu najdemo zapisano: "Farizej se ustopi in moli sam s seboj tako:..." Menim, da nam ta prevod bolje opisuje zadevo kot SSP, kjer pravi: "Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle:..." Res ima SSP tudi opombo, kjer piše, da je možno ta del brati tudi takole: "Farizej se je postavil in k sebi molil takóle:..." Farizej torej v bistvu ni molil k Bogu, ampak sam s seboj, oziroma k sebi. Njegova molitev je bila ena sama samohvala: "Jaz, jaz, jaz..."  Podobno nas usmerja sodobni svet, ko pravi: "Storite nekaj zase! Razvajajte se! To si zaslužite."  

Cestninarji so bili premožni ljudje, ampak, kot sem že povedal, v takratni judovski družbi niso uživali  prav nobenega ugleda,  Toda Jezus je ravno tega človeka postavil za zgled onim pridnim. Cestninar iz prilike je stal daleč v ozadju s sklonjeno glavo  in govoril: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" (cf. Lk 18,13) Nobenega samoopravičevanja in hvaljenja z zaslugami ni bilo pri njem! Na koncu je odšel opravičen. Zakaj? Ker je stal v ozadju? Ker se je trkal po prsih? Ker je ponavljal tisti stavek?  Ne, ampak, ker  se ni zanašal na svoja dela, četudi najbrž tudi on ni bil povsem brez dobrih del, ampak samo in edino na Božjo milost. Zavedal se je teže svojega greha in  popolnoma zaupal Božji milosti, ne pa samemu sebi.  Zato je odšel opravičen na svoj dom.  Dandanes je ravno  zavedanje greha  tako rekoč popolna neznanka. Ta stvar je iz mode, ker menda ni v skladu s človekovim dostojanstvom, razen tega menda samo "ovce" verjamejo v take nesmisle, kot je greh. Toda greh je objektivna danost. Kdor ne verjame, naj si pregleda naslovnice časopisov. In če gremo malo naprej, si bomo sposodili Luthrov izrek, ki pravi: "Človek ni grešnik, ker greši, ampak greši, ker je grešnik." Tu ne gre za besedno igro, ampak za zaporedje vzroka in posledice. Apostol Pavel se je tega zelo dobro zavedal, ko je zapisal: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15b) On je vedel, da je grešnik, čeprav ni bil cestninar, in  bil opravičen. Pavel je bil farizej, ki je nekaj časa  celo preganjal Božjo cerkev, toda dana mu je bila milost spreobrnjenja, ki ga je naredila za apostola narodov. 

Obstaja pa tudi greh, ki mu lahko rečemo farizejstvo cestninarja. Gre za zelo nevaren in zoprn greh, ko se nekdo pretvarja in igra pred Bogom in sabo ponižnost cestninarja, obenem pa uživa v tej igri pretvarjanja misleč, da bo s svojo zaigrano cestninarsko predstavo naredil na Boga poseben vtis in si s posnemanjem cestninarja  iz prilike  pridobil neke vrste zaslužnost pred Bogom. Mi se lahko do določene mere pretvarjamo pred drugimi in celo pred sabo, pri Bogu pa takšna igra ne vžge, kajti tudi tu gre v bistvu za napuh, ki je pravzaprav  še bolj nevaren kot v primeru "klasičnega" farizeja iz prilike. Bog namreč pozna srca! (cf. Lk 16,15. Apd 15,8)

Kaj je torej nauk prilike? Predvsem to, da se  ne smemo zanašati na tisto kar smo, niti na tisto, kar nismo, ampak samo na   milost. Ta je neskončno večja od vsega greha in vse krivde. Edino Božja milost lahko namreč reši brezbožnega, Bog pa rešuje tako cestninarje, kot farizeje. Ne vseh, ampak nekatere. Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Na drugem mestu pa vabi vse, ki ga ne poznajo: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Zavedanje greha, kesanje in spreobrnjenje vodijo grešnika k Jezusu Kristusu, ki je Božji Sin in popoln Odrešenik. Vera vanj rešuje.  Ali veruješ vanj, ali se zanašaš nanj? 

Vsako koleno se bo upognilo

Pred Jezusom se bo upognilo vsako koleno: ali kot pred Gospodom in Odrešenikom v tem življenju ali kot pred Tožnikom in Sodnikom v prihodnjem veku. Toda vsako koleno se bo upognilo. 

~ Steven Lawson

Čudovito védenje

Kako nepopisno lepo je vedeti, da so vse naše skrbi v rokah, ki so krvavele za nas. 

~ John Newton

Zakaj si kristjan?

Ne zato, ker bi bilo tvoje srce dobro in čisto, ampak zato, ker Kristusovo srce z ljubeznijo bije za te,  kar se ne bo nikoli končalo. Ne zato,  ker bi bila tvoja dela pravična, ampak zato, ker je on namesto tebe pravičen in te oblači s to pravičnostjo. Ne zato, ker bi ti živel zanj, ampak zato, ker je on zate živel, umrl in vstal od mrtvih. Ne zato, ker bi ga ti prosil, naj bo tvoj Odrešenik,  ampak zato, ker je Kristus umrl za te, ko si bil še grešnik, te izvolil, poklical in krstil za svojega lastnega ljubljenega otroka. 

~ Chad Bird

Je kdo odrešen, ker bi srce predal Bogu?

Noben grešnik se ni odrešil tako, da bi dal Bogu svoje  srce. Nismo odrešeni po tem, kar bi mi dali, odrešeni smo po tem, kar je dal Bog. 

~ A. W. Pink

Ob vnebovzetju nič novega

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja na spletni strani Slovenske škofovske konference ne najdemo nič posebnega novega, razen datuma, ampak le trditve, ki se tam pojavljajo skozi vsa leta, odkar obstaja njihova spletna stran, ali vsaj, odkar jo spremljam. Zato tudi jaz ne bom na tem mestu napisal ničesar novega. Pripoved o Marijinem vnebovzetju pač ne gre skozi sito sola Scriptura, pa tudi skozi sito cerkvenih očetov prvih stoletij ne. Evzebij, na primer,  v svoji Cerkveni zgodovini, ki sega nekako do Konstantinovega časa, tega ne omenja, pa bi moral, če bi cerkev to tedaj res tako pridno verovala, kar pravi Rim.  Pa si še enkrat malo podrobneje poglejmo to stvar.

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo po vsej verjetnosti odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kaj naj bi točno odgovorili.  

Pa si poglejmo, kaj govori o tem prazniku in njegovi zgodovini spletna stran slovenske škofovske konference! 

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.  

Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta po vsej verjetnosti prišel do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in krožila naokoli spisa  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je  za  dogmo rimske cerkve  proglasil Pij XII. leta 1950. S stališča dogme  o papeški nezmotnosti iz leta 1870 se poraja vprašanje, kdo od teh se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII.  Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje nekatere spise, a v resnici  ni čisto jasno, če je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. Glede tega torej zgodovina ni na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh posebna značilnost rimske in še nekaterih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." 

Ena pot

Ali sodite med tiste, ki se razjezijo, če slišijo, da vodi k Bogu samo ena pot?  Vprašanje je, zakaj je sploh ena. Bog dovolj ljubi svet,  da je poslal" samo eno". Razmislite torej o globini ljubezni, ki jo razodeva Bog s tem, da nam je dal Kristusa! 

~ R. C. Sproul

O, ko bi spoznali!

Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. 42 Rekel je: "O, da bi tudi ti na ta dan
spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. 43 Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. 44 V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."

45 Ko je stopil v tempelj, je začel izganjati prodajalce. 46 Rekel je: "Pisano je: 

Moja hiša naj bo hiša molitve, 

vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo." 

47 Vsak dan je učil v templju.

(Lk 19,41-47a)

Zgornji odlomek iz Lukovega evangelija nam  najprej prikazuje našega Gospoda Jezusa Kristusa   žalostnega, nato pa jeznega. Na splošno prevladuje prepričanje, da se kristjani  ne smemo žalostiti, še manj pa jeziti. To je sicer deloma res, ne velja pa v vseh okoliščinah. 

Po svojem slavnostnem vhodu v Jeruzalem, na cvetno nedeljo okoli  leta 30, se  je Jezus  umaknil iz mesta nato pa  se mu je spet približal, tako da je imel nanj lep pogled. Kot piše evangelist Luka (on je edini od štirih, ki je zabeležil ta prizor), ga je ta pogled užalostil, saj je vedel, kakšna usoda  čaka Jeruzalem in starozavezno izvoljeno ljudstvo. Pri tem je mislil na dogodke, ki so se izpolnili čez kakšnih 40 let, ko so Rimljani mesto, kakršno je bilo, uničili, prebivalce pa deloma pobili, in drugi del odvedli v sužnost. Jeruzalem, ki je zavrgel mnoge preroke, na koncu pa svojega Mesija (cf. Mt 23, 37-38), je bil sam zavržen, in to je Jezusa žalostilo. Enako se kristjani ne smemo veseliti zavrženost tistih, ki se upirajo evangeliju, ampak nas mora to dejstvo navdajati z žalostjo. 

Temu dogodku je sledil Jezusov izgon prodajalcev in menjalcev iz templja. Slednji dogodek  opisujejo vsi trije sinoptiki (pri Janezovem opisu v Jn 2,13-22 gre po mnenju komentatorja  ESV Study Bible bržkone za drug podoben dogodek),  je pa Lukov opis najkrajši in skrčen na bistveno.  V templju so potrebovali prodajalce in menjalce, kajti  ljudje so  prihajali tja z namenom, da bi žrtvovali, za kar so  potrebovali žrtvene živali, npr. golobe. Te so lahko nabavili  v tempeljski trgovini, ali bolje rečeno  tržnici, ki je bila na enem od tempeljskih dvorišč (dvorišče poganov). Mnogi romarji so prihajali iz oddaljenih krajev cesarstva in izven. Tempeljski trgovci pa niso sprejemali poganskega rimskega denarja, na katerem je bil upodobljen aktualni "božanski" Cezar Augustus (tedaj Tiberij),  zato ga je bilo treba zamenjati v tempeljski denar, s katerim so  potem kupovali žrtvene živali. Sejemsko vzdušje, ki je vladalo v hiši, namenjeni molitvi, je Jezusa razjezilo, zato se je lotil prodajalcev in menjalcev ter jim dal krepko lekcijo.   Takšne in podobne zlorabe zlorabe tudi nas ne smejo pustiti ravnodušnih, ampak je pri tem dovoljena celo določena mera jeze. Sv. Pavel je  napisal: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26) Stari katekizmi uvrščajo jezo med poglavitne (naglavne)  grehe, toda obstaja tudi jeza, ki ni greh, torej pravična jeza. Pri tem pa moramo biti pozorni, kajti, kot pravi Pavel, lahko jeza preide v tako obliko, ki je greh. Taka oblika jeze je sovraštvo.  Ravno zato je treba s pravično jezo čim prej končati, torej, še preden zaide sonce. 

Jezus je nato učil v templju,  duhovščina, pismouki in prvaki ljudstva pa so medtem kovali zaroto proti njemu (cf. Lk 19,47b.48).  Zakaj? Ker niso verovali vanj, oziroma niso spoznali, kaj jim prinaša mir, niso pripoznali Jezusa kot Mesija. Judovsko ljudstvo povečini ni spoznalo, kdo jih je obiskal, koga so imeli v svoji sredi. Kaj pa danes? Tudi danes večina tega ne spoznava, pa ne le velika večina Judov, ampak tudi drugih, med njimi Evropejcev, Slovencev. O, ko bi danes ljudje pri nas in drugje spoznali, kdo je tisti, ki jim prinaša pravi mir, toda ne le miru na tem svetu, ampak večni mir in  nas obenem rešuje prihodnje jeze, ki bo hujša kot vsaka povodenj ali kakšna druga  katastrofa, bodisi naravna ali antropogena. 

 O, ko bi vsi spoznali, da je bil  Jezus usmrčen zaradi naših grehov in je dokazal svoje mesijanstvo   z vstajenjem od mrtvih (cf. Rim 4,25) in verovali vanj, kajti, kdor vanj veruje ima večno življenje (cf. Jn 3,16). Ali veruješ vanj? Se  zanašaš nanj in na njegovo na križu  dovršeno delo ter mu zaupaš

Bolj zaželen kot nebesa

Nebesa so nedvomno zelo zaželena, še bolj pa Kristus.

~ John Flavel

Teologija

Teologija ni le težnja po znanju o Bogu, ampak je težnja po Bogu samem. Več ko vemo o Bogu,  bolj ga poznamo in bolj smo zmožni častiti ter poveličevati Boga kot Boga. 

~ Burk Parsons 

Tvoj prijatelj

Tvoj prijatelj je tisti, ki te potisne bliže k Bogu. 

~ Abraham Kuyper

Iskren poziv rimskim katolikom

Ali Rim res predstavlja pravo katoliško vero? Kaj pravita glede tega Sveto pismo in zgodnja krščanska cerkev?  Rimske trditve so proučili v Kristusovi prezbiterijanski cerkvi v kraju Magna (Utah, ZDA) ter jih ovrgli z stališča Jezusa Kristusa, kot o njem pripoveduje Biblija. 

Sodobno "slavljenje"

Mnoge cerkve so teologijo zamenjale za teater. 

~ Burk Parsons

Test

• On: On ni lažni učitelj. Ti ne poznaš njegovega srca.
• Ona: Ali so Berójci preiskovali Pavlovo srce ali Pisma, da bi  videli, če je Pavlov nauk pravi?

Cf.:  Apd 17, 10-12                                                                                                   Avtor: N. N. 

KLIK za dostop do vira >>>

Pomagajmo ob poplavah!

 Nekaj načinov pomoči: 

RDEČI KRIŽ:  s SMS-sporočilom s ključno besedo UJMA5 oz. UJMA10  na številko 1919 in tako darujete pet oziroma deset evrov.

TRR SI56 0310 0123 4567 891 s sklicem 00 96875 in namenom Ujma 2023. BIC banke: SKBASI2X, koda namena CHAR,  Mirje 19, Ljubljana.

SLOVENSKA KARITAS:  TRR SI56 0214 0001 5556 761, namen je POMOČ NEURJE, sklic pa SI00 624. Njihov naslov: Kristanova ulica 1, Ljubljana.

S SMS sporočilom KARITAS5, ali KARITAS10 na številko 1919 in tako darujete pet oziroma deset evrov.

Več na spletni strani MMC RTV SLO  >>>

Krivični oskrbnik

Nato je govoril svojim učencem: "Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. 2 Poklical ga je in mu rekel: 'Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.' 3 Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: 'Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. 4 Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.'  5 Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: 'Koliko si dolžan mojemu gospodarju?' 6 Ta je rekel: 'Sto čebrov olja.' On pa mu je dejal: 'Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.' 7 Spet drugemu je rekel: 'Koliko pa si ti dolžan?' Rekel mu je: 'Sto kadi žita.' Dejal mu je: 'Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.' 8 In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči. 9 Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade."    Lk 16,1-9)

Prilika o krivičnem oskrbniku utegne biti za koga na prvi pogled šokantna, saj se nam, če jo na  hitro in površno preberemo,  utegne zazdeti, kot da je naš Gospod v njej pohvalil oskrbnika, ki je goljufal svojega gospodarja.  Pa ga je res pohvalil? 

Na začetku  poglejmo, kdo so bili v našem primeru Jezusovi poslušalci. Iz Lk 16,1 je razvidno, da je bila prilika namenjena Jezusovim učencem. Toda iz v. 16,14 je razvidno, da so bili med poslušalci tudi farizeji, za katere na tistem mestu pravi, da so bili lakomni na denar in so se mu, ko so slišali priliko, celo posmehovali. 

Oskrbnik, o katerem pripoveduje prilika, je bil ali suženj ali osvobojenec, katerega naloga je bila, da vestno upravlja s premoženjem svojega gospodarja.  Bogataši se tudi v Jezusovem času niso posvečali vsem podrobnostim v zvezi z gospodarjenjem s svojim premoženjem, ampak so to prepuščali drugim ljudem, torej oskrbnikom, ki  bi jim danes rekli menedžerji. 

V naši priliki imamo opraviti z nepoštenim oskrbnikom, ki so ga zatožili, da slabo upravlja z gospodarjevim premoženjem. Oskrbnik se je skušal  iz zagate izvleči tako, da je povabil k sebi gospodarjeve dolžnike in z uporabo "kreativnega računovodstva" zmanjšal njihove dolgove. Iz pripovedi ni razvidno, ali je res črtal del dolga, ali le obresti na dolg, kajti oderuštvo je bilo med Judi prepovedano. Morda si je prvi dolžnik v resnici izposodil le petdeset čebrov olja, zadolžnica pa je bila  skupaj z obrestmi napisana na sto čebrov. Naslednji dolžnik si je v tem smislu sposodil osemdeset kadi žita, ostalo pa so bile obresti. Kakorkoli, z uničenjem starih zadolžnic in s pisanjem novih, je bil gospodar oškodovan. Toda glej čudo, prelisičeni gospodar je celo pohvalil krivičnega oskrbnika, ker je le-ta, zavedajoč se svojega položaja, preudarno poskrbel na svojo prihodnost, saj je računal, da ga bodo hvaležni dolžniki oskrbovali na  stara leta. 

Nauk prilike je, da znajo posvetni ljudje ("sinovi tega veka") velikokrat bolje poskrbeti za uresničenje svojih posvetnih ciljev, kot verniki ("otroci luči") za zadeve, ki se tičejo večnosti. Jezus je vernike na koncu opomnil, naj   nesebično ravnamo s svojimi materialnimi sredstvi, s katerimi razpolagamo, tako da si bomo "naredili prijatelje", s čimer je bržkone mislil, naj skrbimo za uboge. Ljubezen do bližnjih in pomoč bližnjim  je znamenje, da smo res Jezusovi učenci, ki uživamo odrešenje že tukaj in zdaj, na koncu pa bomo sprejeti v večna bivališča. 

Najpomembnejša beseda

 Izpolnjeno je. "Tetelestai". Ena beseda. Nobena druga beseda, kadar koli izgovorjena v zgodovini cerkve, ne vsebuje toliko, kot ta beseda. 

~ Joel Beeke

Doseg Božje milosti

Če je Bog odrešil terorista po imenu Savel iz Tarza,  kdo je potemtakem izven dosega suverene Božje milosti?

~ Josh Buice

 

Ob šibki veri

Namesto da ves čas tarnamo nad šibkostjo naše vere, se rajši bolje seznanimo z Božjo besedo in naša vera bo rasla. 

~ Dwight L. Moody

Pogoj za prejem Kristusove pravičnosti

Kdor koli hoče  prejeti Kristusovo pravičnost, se mora odpovedati svoji lastni pravičnosti. 

~ Jean Calvin

Naša prirojena narava

Po naravi smo vsi samopravičniški. To je družinska bolezen vseh Adamovih otrok.

~ J. C. Ryle