Danes je v modi drugačnost (a ne katerakoli), in tudi sreda 19. maja 2010 je bila v naši prestolnici vsaj malo drugačna. Zaradi te drugačnosti je bil marsikdo šokiran, marsikoga pa najbrž še danes boli glava. Ne mislim se razpisati o upravičenosti ali neupravičenosti nedavnih dijaških in študentskih demonstracij, niti o upravičenosti ali neupravičenosti načrtovanih vladnih ukrepov, ki naj bi te demonstracije sprožili. Še manj je moj namen, da bi zagovarjal neprimerno početje določenih razgrajačev na demonstracijah. Pa tudi obsojati ne mislim nikogar, saj so to že naredili mediji, politiki, pa tudi mnogi posamezniki, v končni fazi pa bodo to opravili še pravosodni organi, ki so za to najbolj odgovorni.
Zanimivo je bilo v teh dneh poslušati ali brati zgražanje medijev, politikov in posameznikov, tako religioznih, nereligioznih in antireligioznih. Slišali in prebrali smo lahko toliko moraliziranja, kot da smo država samih vaških tercijalk. Moram reči, da me to dogajanje ni prav nič presenetilo, kajti stvari so se mi zdele pričakovane. Bolj bi me presenetilo, če se take reči ne bi dogajale. Vesel pa sem, da ni bilo kakih človeških žrtev.
Zakaj nisem bil presenečen? Zato ker mi je približno jasno, kako funkcionira človek. Naj si glede tega privoščim krajši ekskurz v Jezusove čase. Ko so nekateri, ki so videli znamenja, ki jih je delal Jezus, začeli vanj verovati (seveda zaradi znamenj), se jim Jezus ni zaupal (cf. Jn 2,23,24a), "ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku." (Jn 2,24b.25) Ne morem se pohvaliti, da vem kot Jezus, kaj je v vsakem posamezniku, poznam pa bistvo tega, kako funkcioniramo ljudje. In tu si ne delam nobenih takih iluzij, kot si jih delajo verniki v človeka, kot v bistvu dobrega, ki pa da potrebuje dobre zakone, da bi še bolje deloval. In ravno ti verniki se potem na veliko zgražajo, če drugi delujejo drugače od njihovih pričakovanj.
Ena najbolj znanih Jezusovih
prilik v Novi zavezi je
prilika o izgubljenem sinu (
cf. Lk 15,11-32). V glavnih vlogah nastopajo oče ter starejši in mlajši sin. Mlajši je sploh velika pokora. Že za časa očetovega življenja zahteva od očeta svoj delež, in z njim odpotuje v daljno deželo. Ko zapravi ves denar za hotnice in uživaško življenje, se je prisiljen udinjati kot svinjski pastir... Ko pride k sebi, se odloči, da se skrušen vrne k očetu. To naj bi bil izgubljeni sin. Na drugi strani imamo starejšega brata, ki deluje kot priden fant, vedno uboga očeta, je varčen, si ne privošči nobene zabave... Ko pa oče sprejme skesanega mlajšega sina nazaj, povrhu vsega pa še priredi gostijo, starejši odločno protestira, moralizira, obsoja. Toda, v bistvu sta v tej priliki oba sinova izgubljena. Na koncu prilike pa se zgodi še paradoks: izgubljen ostane pravzaprav starejši sin. O tem, ali je pri tem ostalo, prilika ne govori. Dejstvo je, da smo v osnovi, oziroma v startu vsi na istem, vsi grešni.
Mnogi, (najbrž kar večina), se s to zadnjo trditvijo zagotovo ne strinjajo. Pa vendar, če smo ljudje v osnovi res tako dobri, kot trdijo humanisti (verniki v človekovo dobroto), zakaj je potem sploh treba vzgajati otroke? Ljudem še pri tako temeljiti vzgoji občasno spodleti, za slabo pa sploh ni treba vzgajati. Nikogar ni treba učiti, kako naj bo slab, ker vsak to obvlada, ne da bi ga kdo naučil. Plevel raste tudi tam, kjer ni skorajda nobene prsti, za rast kulturnih rastlin pa se je treba še kako potruditi, sicer ostanemo brez pridelka, ali pa je le-ta slab. Za plevel pa se ni treba truditi, da bi rasel, ampak s tem, kako ga izkoreniniti. Tako je tudi z grehom v človeku.
Kot sem že napisal, sta bila oba sinova v osnovi izgubljena, tako dobri kot slabi, ali, kot pravi apostol Pavel: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,23.24) V startu torej ni razlike, razlika je v tem, kakšen odnos ima posameznik do ponujenega opravičenja. Bog je namreč poslal svojega Sina na svet, da bi s svojo smrtjo na križu prevzel naše grehe. S tem, ko ga je tretji dan obudil od mrtvih, je to storil za naše opravičenje. "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)
Kristus je naš edini eksodus, izhod iz začaranega kroga greha: "Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen." (Rim 10,9) Ta je edina Pot, ki jo je določil Bog. Nobena druga pot ne vodi iz tega začaranega kroga, nobena religija in nobeno tercijalsko moraliziranje, h kateremu smo pravzaprav vsi nagnjeni, tudi avtor tega zapisa.Tudi to je posledica greha.
