Eno in edino upanje

Naše eno in edino upanje je Kristus. Ne iluzorno mišljenje,  da pridejo vsi prijazni in dobri ljudje v nebesa.

 

~ Burk Parsons

Naša luč

Sveto pismo je resnična svetilka v temnih in oblačnih časih. Nikar ne potujmo brez njene svetlobe. 

~ J. C. Ryle

Sinovi in hčere dneva

Kar pa zadeva čase in trenutke, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, 2 saj sami natančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči. 3 Ko bodo govorili: "Mir in varnost," tedaj bo nenadoma prišla nadnje poguba, kakor pride porodna bolečina nad nosečnico, in ne bodo ubežali. 4 Vi, bratje, pa niste v temi, da bi vas ta dan presenetil kakor tat, 5 saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme, 6 zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni. 7 Tisti namreč, ki spijo, spijo ponoči, in tisti, ki se opijajo, se opijajo ponoči. 8 Mi, ki pripadamo dnevu, pa bodimo trezni: oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje odrešenja. 9 Kajti Bog nas ni namenil za jezo, ampak za to, da pridemo do odrešenja po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 10 ki je umrl za nas, da bi mi, pa naj bedimo ali spimo, živeli skupaj z njim. 11 Zato tolažíte drug drugega in drug drugega izgrajujte, kakor to že delate.   (1Tes 5,1-11)

 

Miselnost sveta je v nasprotju s tem, kar hoče Bog. Svet si sicer želi miru in varnosti, deluje pa ravno v nasprotju s tem, kar pravi, da si želi, kajti želi si ju doseči na svoj in sebi lasten način. Ta način pa ne deluje,  zato sta mir in varnost, kakor ju oznanja svet, zelo varljiva. Bog torej  deluje drugače kot hoče svet, svet pa se ne ozira na Boga. 

V adventnem času se Božja cerkev še posebej posveča drugemu Kristusovemu prihodu. Seveda je treba o tem razmišljati vse dni v letu, ne le v enem samem točno določenem času, toda v tem času je tema Gospodovega drugega prihoda bolj poudarjena. V zgornjem odlomku nas apostol Pavel opominja k čuječnosti. Zakaj tako?

1. Gospodov prihod bo nenaden. Ko bo svet najbolj prepričan, da so svetovni problemi rešeni, ga bo doletelo veliko presenečenje, ki bo zanj porazno, saj bo zdrvel v brezno večne pogube. Kristjani se ne zanašamo na propagando o miru in varnosti, s katero nas svet dezinformira  preko Organizacije združenih narodov, rimskega papeža,  pokvarjenih verskih skupnosti, politikov, nevladnih organizacij in še bolj neposredno preko svojih medijskih trobil. 
2. Božjega ljudstva Jezusov drugi prihod ne more in ne sme presenetiti, saj smo sinovi (in hčere) dneva. Mi se dobro zavedamo, komu pripadamo, zato si prizadevamo ravnati skladno s svojo poklicanostjo in izvoljenostjo. 
3. Božji otroci so budni in trezni, odeti v vero, upanje odrešenja in ljubezen. Zavedati se moramo, da te kreposti niso naš lastni proizvod, ampak Božji dar. 
4.  Tega ne delamo zato, da bi se pri Bogu odkupili ali se mu kako drugače prikupili, ampak zato, ker že tukaj in zdaj vemo, da nas Bog ni namenil za jezo, ampak za končno odrešenje, ki nam ga je zagotovil po našem Gospodu Jezusu Kristusu. On je namreč naš Jahve cidkenu, Bog - naša pravičnost. V njem (ne v nas!) je vsa naša pravičnost, ki pokriva vse  naše grehe in slabosti.  

Jezus se nekega dne vrne. Tisti, ki so v Gospodu, so pravzaprav že pripravljeni na to vrnitev, saj vedo, da so  namenjeni za odrešenje. Ker je tako, si tudi prizadevajo ravnati tako, da potrdijo svojo poklicanost in izvoljenost (cf. 2Pt 1,10). Za tiste zunaj pa velja Kristusov poziv: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15)  Evangelij pa pravi, da se je  Božji Sin učlovečil v osebi Jezusa Kristusa, živel  popolno življenje za nas grešnike, bil umorjen za naše grehe in nam s svojim vstajenjem jamči, da je pravi in popolni Odrešenik. Kdor zaupa njemu in se zanaša nanj, ima večno življenje.  Ali mu  zaupaš? 

Delo milosti

Božja milost preobraža mrliče v Božje otroke, smeti v njegov zaklad in upornike v njegove odrešene. 

~ Steven Lawson

Posnemaj Izaijo

Bodi kot Izaija, ne glede na to, kaj se dogaja v naši deželi. Pogledal je kvišku, in Bog je bil še  vedno  na svojem prestolu.

~John MacArthur

 

Več kot norost

Greh je tema, milost luč; greh je pekel, milost nebesa; kolikšna norost je to, da je kdo bolj zagledan v temo, kot v luč, bolj v pekel, kot v nebesa!  

~ Thomas Brooks

Kristus je isti včeraj, danes in na veke

Nihče med nami ne more upočasniti minevanja časa. Ko se osredotočamo na vse, kar se je v vmesnih letih dogajalo, vidimo, da je ostalo veliko nespremenjenega, vključno s Kristusovim evangelijem in njegovimi nauki.

~ Elizabeta II. 

 

KLIK za dostop do vira >>

 

Vir slike: Wikipedia

Tvegati z Jezusom

Z Jezusom tvegati vse - pomeni konec tveganja.

~ Charles Spurgeon

Življenje v veri

Kdor koli živi v veri, nikoli ne umre v strahu. 

~ John Flavel

Novo nebo in nova zemlja

Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. 2 Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. 3 In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: "Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. 4 In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo."

5 Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: "Glej, vse delam novo!" Rekel je tudi: "Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!" 6 Nato mi je rekel: "Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. 7 Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin."   (Raz 21,1-7)

Pričujoči odlomek pripoveduje o eshatološki prihodnosti. Apostol Pavel pravi  naslednje: "Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine." (Rim 8,22) Apostol Janez pa piše, da ves svet tiči v zlu (cf. 1Jn 5,19).  Odstranitev tistega, čemur se reče prvo nebo in prva zemlja, pomeni odstranitev sveta, ki je okužen z grehom. O resnosti greha najbrž niso potrebni posebni dokazi, ker jih je vse polno okrog nas. Treba je le vzeti v roke kak časnik, malo pobrskati po spletu, poslušati poročila, ali pogledati  televizijski dnevnik.

 Danes se veliko govori o novem svetovnem redu. S tem se danes ukvarjajo svetovni politiki, rimski papež, Organizacija združenih narodov in drugi.  Trenutno obstaja  veliko različnih in velikokrat nasprotujočih si  načrtov v zvezi s tem, kako naj bi bil urejen ta svet, da bi vse gladko delovalo, a se doslej še nobeden ni uresničil tako, kot je bil zamišljen. Stranke, ki se prerivajo v boju za oblast, obljubljajo pred volitvami  mleko in med, ko pa zajahajo konja oblasti, tisto mleko in med bolj ali manj skopnita. "Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti," pravi Pavel (Rim 8,20).  Zato se tudi dobri nameni redno sfižijo. 

Bog pripravlja radikalno preobrazbo, ki je ne bodo izvedli ljudje, ampak on sam.  Ljudje so, kot poje internacionala, velikokrat razbijali ta svet krivičnosti, nakar so si zgradili svoj novi svet, ki  je bil še krivičnejši. Bog pa bo odpravil ta svet krivičnosti in zgradil svoj novi svet. Za svoje delo ne potrebuje naše pomoči, in to ne glede na to, kaj o 5tem misli ali govori sedanji rimski škof. V novem Božjem kozmičnem redu ne bo prostora za bolezni, trpljenje, smrt, žalost  in zlo v katerikoli obliki. Novi Jeruzalem (cf. Raz 21,2) simbolizira Božjo cerkev, ki jo je Kristus enkrat za vselej odkupil s svojo dragoceno krvjo.

Tedaj se bodo uresničile Božje besede o pogubi pogubljenih in dovršitvi zveličanja svetih (cf. Raz 21,6). Jezus Kristus je alfa in omega, začetnik vsega stvarjenja in njegov dovrševalec. On ponuja žejnim zastonj od izvirka žive vode. Odrešenja se ne da plačati niti kako drugače zaslužiti, odrešenje je brezplačni milostni Božji dar, ali kot pravi sv. Pavel:  "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Kdor je resnično žejen žive vode, bo zagotovo prišel h Gospodu. Tak je Božji otrok, dedič Božjega kraljestva in  sodedič s Kristusom (cf. Rim 8,17). 

Ali že sodiš v to kategorijo? Če ne, še vedno ni prepozno:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

Jezus - naš Srednik

Večji od Mojzesa je ta, ki  v nebesih dviga za nas kvišku roke in po njegovem sredništvu bomo zmagali.

~ J. C. Ryle

Antikrist

Antikrist ni samo proti Kristusu, ampak si tudi prizadeva nastopati kot nadomestni Kristus. 

~R. C. Sproul

Zmožnost sveta in Boga

Svet nam lahko da srečo, lahko pa nam jo tudi vzame. Toda Bog nam daje veselje, ki nam ga svet ne more vzeti.

~ Steven Lawson

Varni v Bogu

Ne varuje nas to, da se mi držimo Boga, ampak to, da nas on drži. Kadar je ladja privezana ob skalo, je varna. Kadar smo trdno privezani ob Skalo vekov,  tedaj smo nepremagljivi.

~ Thomas Watson

 

O veri

Vera se odpoveduje vsem dosežkom, pušča vsa dela za sabo in sama ter praznih rok prihaja h Kristusu, da bi se predala njegovemu usmiljenju.

~ J. I. Packer

Problem je napuh

Da bi zaupal Svetemu pismu, se ti ni treba odpovedati svojemu razumu. Odpovedati se moraš svojemu napuhu.

~ R. C. Sproul

Delež svetih v luči

Kadar molimo za vas, se zmeraj zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa. 4 Slišali smo namreč o vaši veri v Kristusu Jezusu in o ljubezni, ki jo imate do vseh svetih, 5 in sicer zaradi upanja, ki vam je pripravljeno v nebesih. O tem upanju ste slišali že prej, v besedi resnice evangelija, 6 ki je navzoč pri vas, kakor tudi sicer prinaša sad in se razrašča po vsem svetu. Tako je bilo tudi pri vas od dne, ko ste zanj slišali in v resnici spoznali Božjo milost. 7 O tem vas je poučil Epafrá, naš ljubljeni soslužabnik, ki nas nadomešča kot zvest Kristusov služabnik. 8 On nam je tudi povedal o vaši ljubezni v Duhu.

9 Zato tudi mi vse od dne, ko smo slišali o tem, ne nehamo moliti in prositi za vas, da bi se izpopolnili po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti, 10 da bi živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč, da bi obrodili sad v vsakršnem dobrem delu in rastli v spoznanju Boga, 11 po moči njegovega veličastva okrepljeni z vso silo, za vso stanovitnost in potrpežljivost, in bi se z veseljem 12 zahvaljevali Očetu, ki vas je usposobil za delež svetih v luči.

(Kol 1,3-12)

Pavlovo pismo Kološanom sodi skupaj s Pismom Efeženom in Pismom Filemonu med  pisma, ki jih je ta apostol  napisal okoli leta 62 iz jetništva v Rimu. Kolose so bile mesto v bližini  znamenite Hierapole, torej na območju, kjer Pavel ni oznanjal Evangelija. Cerkev v Kolosah je po vsej verjetnosti nastala v tistih  treh letih, ko je  oznanjeval evangelij v Efezu, torej med leti 52 in 55. Upravičeno lahko sklepamo, da je Epafra, ki je omenjen v Kol 1,7, prinesel evangelij iz Efeza v Kolose. Epafra je tudi obvestil Pavla o problemih v kološki cerkvi, ko je bil slednji v rimskem jetništvu. Na razpolago imamo premalo podatkov, da bi vedeli, kateri so bili ti problemi. Glede na omembo nekaterih judovskih navad: "Naj vas potemtakem nihče ne obsoja zaradi jedi in pijače ali zaradi praznikov, mlajev in sobot.  Kajti vse te reči so senca prihodnjih, telo pa je Kristusovo. Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja," (Kol 2,14-18) moremo sklepati, da je šlo za podoben problem kot v Galatiji, torej za poskus vračanja k zahtevi po izpolnjevanju Mojzesove postave in k drugim judovskim praksam.

Pavlov odgovor je zastavljen tako, da problema ne obravnava tako, da bi se neposredno lotil razdiralnih naukov, ki so se pojavili v kološki cerkvi, ampak te nauke spodkopava tako, da pove resnico. V Kol 1,3 se zahvaljuje Bogu Očetu. V nadaljevanju pohvali začetno vero Kološanov v Kristusa in njihovo ljubezen do drugih kristjanov.

Kristjani so usposobljeni za delež svetih v luči (v.12). V času Stare zaveze je ta delež dediščine, kot prevaja starejši Chráskov prevod, pripadal le izvoljenemu izraelskemu ljudstvu. V novi zavezi se ta pojem razširi tudi na pogane. Da, tudi pogani, ki pripadajo Kristusu, so sveti. Za to jim celo niti ni treba izpolnjevati obrednih določil Mojzesove postave. 

Človek je v skladu s svojo padlo naravo čudno bitje. Po eni strani smo prepričani, da se moramo, da bi bili sprejemljivi, držati določenih pravil, po drugi strani pa sovražimo ta pravila, ker čutimo, da nas utesnjujejo. Toda Bog opravičuje grešnike zastonj, kar je za človeka, ki  deluje, kot bi imel v glavi vgrajen čip za daj - dam, škandal. Tudi kristjani se glede tega žal ne razlikujemo kaj dosti od ostalih ljudi. Slišali smo besedo evangelija in ji verovali. Nekaj časa smo  z Bogom preživljali določeno vrsto medenih tednov, potem pa je usekalo kot strela z jasnega. Prišla je skušnjava in mi smo popustili. Takemu popuščanju obvezno sledi samospraševanje,  samoobtoževanje in prizadevanje, da bi se spet prikupili Bogu. Poznate to igro? Reče se ji religija. Namesto, da bi si priklicali v spomin evangelij milosti, ki nas uči, da so nam bili v Kristusu in po njem brez naših del in prizadevanj odpuščeni vsi pretekli, sedanji in prihodnji grehi, znova začenjamo s postavo. Zato je treba še enkrat poudariti, da evangelij ni le za "tiste zunaj", ampak tudi za "tiste znotraj".  Kristjani v starih Kolosah, Efezu ali Korintu, pa tudi v sodobnem New Yorku, Johannesburgu ali Ljubljani so dediči deleža svetih. Ravno zato je Pavel molil za cerkev v Kolosah, da bi njeni udje globoko spoznali Božjo voljo (cf. Kol 1,9), posledica tega spoznanja pa je prinašanje  sadov (cf. v. 10 ss.).

Bog nas je torej usposobil za delež svetih v luči. S čim? Odgovor je v naslednjih dveh vrsticah (Kol 1,13.14): "On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina,  v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov." Kološani Pavlovega časa so se očitno premalo zavedali tega dejstva, toda v tem pogledu zagotovo niso osamljeni. Kristjani vseh časov so se tega premalo zavedali. Kristjan je iztrgan iz oblasti teme in prestavljen v Kristusovo kraljestvo. Kot tak je že tukaj in zdaj deležen dediščine svetih. Tega se zavedajmo in po tem žívimo. Bogu pa bodi hvala in slava na veke!

Usmiljenje

Usmiljenje bo živelo dlje kot tvoj greh,dlje kot tvoje skušnjave, dlje kot tvoje bridkosti, dlje kot tvoji preganjalci.

~ John Bunyan

Boga ne moreš kupiti s svojimi deli

Kaj je takega v tvojih ubogih delih in dejanjih, da misliš, da lahko s tem bolj ugajaš Bogu kot žrtev njegovega lastnega Sina? 

~ Martin Luther 

 

V Boga verujte

Verujte v Boga! Ne vase, v človeka, programe, organizacije, cerkve, denar, intelekt, znanost in napredek, ampak v Boga! 

 ~ Horatius Bonar

 

Res blagor!

Blagor tistim, ki pri proučevanju Biblije v njej odkrijejo svojega Odrešenika.

~ Charles Spurgeon

 

Analiza gibanja LGBTQ: praktičen primer

 

Danes je eden največjih problemov, kako uspešno nagovoriti pripadnike gibanja  LGBTQ/Pride, ne da bi te zaradi tega zavrnili kot homofoba ali s kakšno podobno obtožbo. 

S tem trdim orehom se je spopadel Per Ewert, ki je direktor švedske krščanske ustanove Claphaminstitutet, in je v zgornjem videu razkril nekaj praktičnih primerov  problematične vsebine in agende gibanja Pride. Podal pa je tudi način, kako se izogniti neprijetnostim v komunikaciji s pripadniki tega gibanja.

Kje je Bog v Esterini knjigi?

Ernest Normand: Estera razkrinka Hamana. Vir slike: Wikipedia.

Obstajajo štiri verzije pripovedi o kraljici Esteri, od teh sta najbolj znani dve: prva je hebrejska verzija, ki jo srečamo v protestantskih izdajah Svetega pisma, druga, razširjena pa grška, ki se nahaja v Septuaginti in jo najdemo v katoliških Biblijah. V Slovenskem standardnem prevodu z devterokanoničnimi/apokrifnimi knjigami sta prisotni obe verziji. Hebrejska je označena z Est, grška pa z EstG.

Zanimivo je, da ni v hebrejski verziji te knjige, ki jo uporabljajo protestantske cerkve, nikjer izrecno omenjen Bog. Kje je torej skrit Bog v Esterini knjigi?  O tem pripoveduje v kratkem videu na spodnji povezavi  dr. Marion Ann Taylor, profesorica stare zaveze z Wycliffe Collegea v Torontu.

KLIK za dostop do videa >>>

 

Skozi križ proti nebeški domovini

Vsi skupaj postanite moji posnemovalci, bratje, in se ozirajte po tistih, ki živijo po zgledu, kakršnega imate v nas. 18 Mnogi namreč živijo – večkrat sem vam jih že omenil, zdaj pa jih omenjam jokaje – kot sovražniki Kristusovega križa. 19 Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari. 20 Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. 21 Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva.

(Flp 3,17-21) 

Na začetku zgornjega odlomka  (Flp 3,17) spodbuja apostol Pavel spodbujal Filipljane in vse nas, naj živimo po njegovem zgledu in po zgledu drugih zrelih kristjanov. Njegov namen ni bil, da bi usmeril vso pozornost nase, saj je še nekaj vrstic nazaj napisal: "Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus," (Flp 3,12) kjer je razločno povedal, da ni popoln. Pavel nas je torej hotel spodbuditi,  naj se mu pridružimo v radikalni predanosti Jezusu Kristusu. 

V nadaljevanju (vv. 18 in 19) omenja tiste, ki živijo kot sovražniki Kristusovega križa. Le kdo so ti? Mnogi menijo, da je mislil ljudi iz sveta, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu, recimo taki, ki  zažigajo križe ali  namakajo razpela v urin, potem pa ta svoja dejanja razglašajo kot neko silno umetnost.  Toda vsi ti, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu ter se pečajo s prej omenjeno "umetnostjo", ali tisti, ki  počnejo  še kaj hujšega, niso del cerkve. V našem odlomku imamo namreč opraviti z ljudmi, ki so pripadali vidni cerkvi in bi zagotovo nasprotovali  prej naštetim dejanjem. 

 

Osnovni problem cerkve niso tisti zunaj, ampak tisti znotraj.  Govora je o ljudeh v cerkvi, ki zanikajo moč Kristusovega križa in  namesto tega poudarjajo pomen postave. Toda nihče se ne odreši po spolnjevanju postave ali katerih koli zapovedi in prepovedi, ampak po Jezusovem, na križu dovršenem delu:  "Skupaj z njim [Kristusom, op. Diz.] je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol 2, 13.14) V cerkev so se namreč zelo hitro vtihotapili taki, ki so rekli: "Na začetku se res odrešimo po veri, potem pa je treba izpolnjevati postavo, potrebna je obreza in vse ostalo." V današnji cerkvi nam  nihče ne bo rekel, da se moramo obrezati, nam bo pa naštel kup zapovedi in prepovedi, ki da jih moramo izpolnjevati, da bi se odrešili, kar ni spet čisto nič drugega kot postava. Zraven  bodo  morda še dodali, da moramo živeti popolno življenje, kar ni pravzaprav nič drugega kot aroganca. O takih pravi Pavel, da so v bistvu pozemski in sami sebi bog, njihov konec pa je pogubljenje. 

Jezus Kristus nam je s svojo smrtjo na golgotskem križu prislužil popolno odpuščanje grehov. Zato je nemški teolog in žrtev nacističnega terorja Dietrich Bonhoeffer upravičeno lahko napisal: 

Kristjan je človek, ki nič več ne išče svoje sreče, svojega odrešenja in svoje pravičnosti v samem sebi, ampak samo v Jezusu Kristusu. On ve, da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu obtožuje tudi tedaj, ko niti najmanj ne čuti svoje krivde in da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu osvobaja in opravičuje, četudi on niti najmanj ne čuti svoje pravičnosti. Kristjan ne živi več po samem sebi, po lastni obtožbi in po lastnem opravičenju, ampak na temelju Božje obtožbe in Božjega opravičenja. On živi popolnoma po Božji Besedi, v zvesti pokornosti Božji sodbi. On živi po tem, da ga obtožuje ali opravičuje Bog.*

 Po postavi smo obtoženi, po evangeliju smo opravičeni. Po evangeliju smo že tukaj in zdaj deležni predokusa večnosti, ko bo Gospod Jezus preobrazil naša telesa, da bodo podobna njegovemu poveličanemu telesu. Pot k nebeški domovini vodi skozi Jezusov križ, ne skozi moj ali kateri koli drugi križ.  Jezusu pripada vsa slava na veke.

*Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek, 1987, s. 21.  (Iz hrvaščine prev. Dizma) 

Kristus zadostuje

Kristus zadostuje za pravičnost, za odpuščanje grehov, za mir z Bogom, zdaj in za vedno.

~ Justin Perdue

Kakšne pridigarje potrebujemo?

Potrebujemo pridigarje, ki še vedno pridigajo, da je Bog svet, greh vreden prekletstva, pekel resničen, odrešenje na razpolago in da se Jezus vrne.

~ Dustin Benge

 

Brez Boga

Če sem brez Boga, kaj sem potem drugega kot vodnik v svojo lastno pogubo?

~ Sv. Avguštin

Naš Vodnik na poti

Ne poznam poti, po kateri me Bog vodi, dobro pa poznam svojega Vodnika.

~ Martin Luther

Vice

Vice so smrtonosna satanova izmišljotina, ki izničuje Kristusov križ,  povzroča nevzdržno neupoštevanje Božjega usmiljenja ter prevrača in uničuje našo vero. 

 

~ Jean Calvin

 

Rimski katoličan je na tole odgovoril rekoč: »Recimo, da nekomu razbiješ okno. Potem prosiš odpuščanja in ga tudi dobiš. Toda še vedno moraš popraviti njegovo okno.  Značajskih hib se je treba znebiti, ali pa postane posvečenje zgolj legalna fikcija. Prava herezija je danes to, da Bog edino zato ne vidi tvojega greha, ker vidi samo Jezusa. Če bi bilo to res, bi bil velik del Nove zaveze nesmiseln.«

NAŠ ODGOVOR: »Namesto, da primerjamo greh z razbitim oknom, si   to zadevo oglejmo bliže realnosti. Recimo, da ste razbili sosedovo vazo neprecenljive vrednosti iz časa dinastije Ming. Ta je vredna več, kot lahko vi zaslužite skozi celo življenje. Lahko jo plačate, ali pa vam sosed odpusti. Toda tudi, če vam odpusti, dolg ne bo kar tako izginil, stroške bo nosil vaš sosed osebno.  Kristus je v polnosti plačal naš dolg do svetega Boga, s čimer je naredil tisto, česar mi nismo zmožni. Če verujete drugače, se pretvarjate, da ste zmožni plačati ceno vaše odkupitve, s čimer ste se polastili Kristusove  službe Odrešenika.« 

 Kristus ni le naše opravičenje, ampak je tudi naše posvečenje.

 »Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev, da bi se – kakor je pisano – tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu.« (1Kor 1,30.31)

 

 

 (Prevod: Dizma)

 

KLIK za dostop do vira >>>

Kako vemo, da smo zavarovani za večnost?

 

Nauk o gotovosti odrešenja je nadvse ohrabrujoč svetopisemski nauk. Mnogim kristjanom se zdi prelep, da bi bil resničen, ker pač ljudje rajši dvomimo kot verujemo. Ampak ne glede na vse, kar pravijo ti kristjani in nereformirana rimska cerkev, gre za nauk, ki ga uči Sveto pismo. 

O gotovosti odrešenja in kako vemo, da smo zavarovani za večnost, pripoveduje Jonathan Pryke in sicer na osnovi besedila, zapisanega v  Rim 8, 28-30 .