Delež svetih v luči

Kadar molimo za vas, se zmeraj zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa. 4 Slišali smo namreč o vaši veri v Kristusu Jezusu in o ljubezni, ki jo imate do vseh svetih, 5 in sicer zaradi upanja, ki vam je pripravljeno v nebesih. O tem upanju ste slišali že prej, v besedi resnice evangelija, 6 ki je navzoč pri vas, kakor tudi sicer prinaša sad in se razrašča po vsem svetu. Tako je bilo tudi pri vas od dne, ko ste zanj slišali in v resnici spoznali Božjo milost. 7 O tem vas je poučil Epafrá, naš ljubljeni soslužabnik, ki nas nadomešča kot zvest Kristusov služabnik. 8 On nam je tudi povedal o vaši ljubezni v Duhu.

9 Zato tudi mi vse od dne, ko smo slišali o tem, ne nehamo moliti in prositi za vas, da bi se izpopolnili po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti, 10 da bi živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč, da bi obrodili sad v vsakršnem dobrem delu in rastli v spoznanju Boga, 11 po moči njegovega veličastva okrepljeni z vso silo, za vso stanovitnost in potrpežljivost, in bi se z veseljem 12 zahvaljevali Očetu, ki vas je usposobil za delež svetih v luči.

(Kol 1,3-12)

Pavlovo pismo Kološanom sodi skupaj s Pismom Efeženom in Pismom Filemonu med  pisma, ki jih je ta apostol  napisal okoli leta 62 iz jetništva v Rimu. Kolose so bile mesto v bližini  znamenite Hierapole, torej na območju, kjer Pavel ni oznanjal Evangelija. Cerkev v Kolosah je po vsej verjetnosti nastala v tistih  treh letih, ko je  oznanjeval evangelij v Efezu, torej med leti 52 in 55. Upravičeno lahko sklepamo, da je Epafra, ki je omenjen v Kol 1,7, prinesel evangelij iz Efeza v Kolose. Epafra je tudi obvestil Pavla o problemih v kološki cerkvi, ko je bil slednji v rimskem jetništvu. Na razpolago imamo premalo podatkov, da bi vedeli, kateri so bili ti problemi. Glede na omembo nekaterih judovskih navad: "Naj vas potemtakem nihče ne obsoja zaradi jedi in pijače ali zaradi praznikov, mlajev in sobot.  Kajti vse te reči so senca prihodnjih, telo pa je Kristusovo. Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja," (Kol 2,14-18) moremo sklepati, da je šlo za podoben problem kot v Galatiji, torej za poskus vračanja k zahtevi po izpolnjevanju Mojzesove postave in k drugim judovskim praksam.

Pavlov odgovor je zastavljen tako, da problema ne obravnava tako, da bi se neposredno lotil razdiralnih naukov, ki so se pojavili v kološki cerkvi, ampak te nauke spodkopava tako, da pove resnico. V Kol 1,3 se zahvaljuje Bogu Očetu. V nadaljevanju pohvali začetno vero Kološanov v Kristusa in njihovo ljubezen do drugih kristjanov.

Kristjani so usposobljeni za delež svetih v luči (v.12). V času Stare zaveze je ta delež dediščine, kot prevaja starejši Chráskov prevod, pripadal le izvoljenemu izraelskemu ljudstvu. V novi zavezi se ta pojem razširi tudi na pogane. Da, tudi pogani, ki pripadajo Kristusu, so sveti. Za to jim celo niti ni treba izpolnjevati obrednih določil Mojzesove postave. 

Človek je v skladu s svojo padlo naravo čudno bitje. Po eni strani smo prepričani, da se moramo, da bi bili sprejemljivi, držati določenih pravil, po drugi strani pa sovražimo ta pravila, ker čutimo, da nas utesnjujejo. Toda Bog opravičuje grešnike zastonj, kar je za človeka, ki  deluje, kot bi imel v glavi vgrajen čip za daj - dam, škandal. Tudi kristjani se glede tega žal ne razlikujemo kaj dosti od ostalih ljudi. Slišali smo besedo evangelija in ji verovali. Nekaj časa smo  z Bogom preživljali določeno vrsto medenih tednov, potem pa je usekalo kot strela z jasnega. Prišla je skušnjava in mi smo popustili. Takemu popuščanju obvezno sledi samospraševanje,  samoobtoževanje in prizadevanje, da bi se spet prikupili Bogu. Poznate to igro? Reče se ji religija. Namesto, da bi si priklicali v spomin evangelij milosti, ki nas uči, da so nam bili v Kristusu in po njem brez naših del in prizadevanj odpuščeni vsi pretekli, sedanji in prihodnji grehi, znova začenjamo s postavo. Zato je treba še enkrat poudariti, da evangelij ni le za "tiste zunaj", ampak tudi za "tiste znotraj".  Kristjani v starih Kolosah, Efezu ali Korintu, pa tudi v sodobnem New Yorku, Johannesburgu ali Ljubljani so dediči deleža svetih. Ravno zato je Pavel molil za cerkev v Kolosah, da bi njeni udje globoko spoznali Božjo voljo (cf. Kol 1,9), posledica tega spoznanja pa je prinašanje  sadov (cf. v. 10 ss.).

Bog nas je torej usposobil za delež svetih v luči. S čim? Odgovor je v naslednjih dveh vrsticah (Kol 1,13.14): "On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina,  v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov." Kološani Pavlovega časa so se očitno premalo zavedali tega dejstva, toda v tem pogledu zagotovo niso osamljeni. Kristjani vseh časov so se tega premalo zavedali. Kristjan je iztrgan iz oblasti teme in prestavljen v Kristusovo kraljestvo. Kot tak je že tukaj in zdaj deležen dediščine svetih. Tega se zavedajmo in po tem žívimo. Bogu pa bodi hvala in slava na veke!