Svetost in Kristus

Kristus je pot do svetosti, življenje svetosti in merilo svetosti. 

~ Steven Lawson

O Jezusu nikoli preveč

Nikoli ni noben človek preveč premišljeval o Jezusu. 

~ J. C. Ryle

Priznanje grehov

 Namen priznanja grehov ni v tem, da bi nas to naredilo bedne, ker bi nas spominjalo na to, kako veliki grešniki smo. Namen je v tem, da bi se spominjali, kako velikega Odrešenika imamo.

~ Iain M. Duguid

Dve vrsti modrosti

Kdo med vami je moder in razumen? Z lepim življenjem naj pokaže svoja dela v krotkosti modrosti. 14 Če pa imate v srcu grenko nevoščljivost in prepirljivost, se nikar ne hvalíte in ne lažite proti resnici. 15 Ta modrost ne prihaja od zgoraj, temveč je zemska, duševna, demonska. 16 Kjer sta namreč nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo. 17 Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine. 18 In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir.  (Jak 3,13-18)

Jakob je bil zelo praktičen človek. Tistim, ki so se zanašali le na vero, pa te vere niso potrjevali s svojimi deli, je rekel, da je vera brez del mrtva (cf. Jk 2,26). V zgornjem tekstu pa je pokazal, da se prava modrost odraža skozi pobožno življenje. 

Za Jakoba modrost ne pomeni le nekaj čisto intelektualnega, ampak tudi nekaj, kar se odraža v človekovem obnašanju. Krotkost je bila za Grke znak šibkosti, toda Jezus jo je povzdignil v kardinalno krepost (cf. Mt 5,5). Krotkost ne izhaja iz strahopetnosti ali pasivnosti, ampak iz zaupanja v Boga, zato je popolnoma prosta bolestnega samodokazovanja. 

Grenka nevoščljivost in prepirljivost sta v popolnem nasprotju z resnično modrostjo, za katero je značilna krotkost. Vodita namreč v delitve in strankarstvo, preko česar si hočejo posamezniki zagotoviti vodstvo in prestiž. Te vrste modrost je zemska, duševna in demonska, kot piše v 15. vrstici. Zaporedje pridevnikov ni naključno, saj gre od slabega k najslabšemu. Gre za vedenje, ki je posvetnjaško, čutno in nasprotno od duhovnega in ima izvor v kozmičnih silah teme. Posledici takšne satansko gnane  "modrosti" sta prepir in zlo. V sodobnem svetu je tega ogromno, za kar verjetno ne potrebujem dokazov,  dovolj je že, če poslušamo radijska ali televizijska poročila. 

Tej vrsti "modrosti" Jakob zoperstavlja modrost, ki je od zgoraj, ki ustvarja karakterne lastnosti, ki si jih vsi želimo. Primarna krepost je tu čistost, miroljubnost je čisto nasprotje prepirljivosti in neredu, ki ga le-ta prinaša. Prizanesljivost je  krepost, s katero kažemo spoštovanje do občutkov drugih. Imamo dve ušesi in samo ena usta, kar pomeni, da je prav, da smo dovzetni do tistega, kar nam povedo drugi. Modra oseba ne skopari z usmiljenjem, ampak v obilju izkazuje usmiljenje. Je tudi nepristranska in iskrena, ne dela razlik in ne zavaja. Sad vsega tega je mir. 

To je videti tako lepo in idealno, kot kupola Gospejine cerkve v Dresdnu, ki jo vidite na fotografiji. Res je. Tega se je zagotovo zavedal tudi Jakob, ko je pisal svoje pismo. Zato nas na drugem mestu spodbuja:  "Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo. Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava." (Jak 1,5.6). Modrost pač ne pade iz nebes kot zrela hruška, ampak je treba zanjo prositi. Vsakič znova. 

Božji ideal je bil vedno popolnost, cerkev pa je skupnost opravičenih grešnikov. Zato je kesanje vsakdanji pojav v življenju kristjana. Sv. Janez piše: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9) Ob vseh  padcih in neuspehih, pa tudi uspehih, si moramo vsakič znova  oznaniti evangelij, v katerem naš Gospod pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Jezus rešuje!

Glej na Kristusa, ne nase!

Ko pogledam nase, ne vidim, kako bi lahko bil odrešen. Toda, ko pogledam na Kristusa, ne vidim, kako bi lahko bil pogubljen. 

~ Martin Luther

Hoja za Kristusom

Jezusu ni nihče stal ob strani. Morda tudi tebi ne bo nihče stal ob strani. Takšno življenje je samotno, a temu navkljub veličastno. 

~ Leonard Ravenhill

Teocentrični pristop k zgodovini

Je zgodovina le veda o mrtvih, ki mučijo žive, ali še kaj več?  Tukaj gre za veliko, veliko več. Bog na različnih mestih v svoji besedi  spodbuja Božje ljudstvo, naj se spominja dogodkov iz prejšnjih dni.  Vzemimo le tri primere: "Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je Gospod, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom!" (5Mz 5,15a)   "Spominjaj se, ne pozabi, kako si v puščavi jezil Gospoda, svojega Boga!" (5Mz 9,7a) "Spominjajte se prejšnjih reči, iz davnine, kajti jaz sem Bog in drugega ni, Bog, in ni ga kakor jaz." (Iz 46,9) Torej lahko rečemo, da je Bog Bog zgodovinskega spomina.  Toda to še  ni vse... 

O tej tematiki pripoveduje dr. Vern Poythress v pogovoru z dr. Camdenom Buceyem v zgornjem videu.

V noči na 24. avgust 1572 (šentjernejska noč)

Vir slike: Wikipedia

Rimski škof Gregor XIII. (Ugo Boncampagni) je pri nas najbolj znan po tem, da je leta 1582 uvedel izboljšani koledar, ki se po njem imenuje gregorijanski. Desetletje pred tem je dal isti cerkveni dostojanstvenik skovati posebno spominsko medaljo. Na averzu je njegova podoba, na kateri se je kot papež kitil s starorimsko  titulo poganskega velikega svečenika (pontifex maximus), na reverzu pa je podoba angela maščevalca, ki gre z mečem v desnici in s križem v levici nad "krivoverske" hugenote. Gre namreč za spominsko medaljo, ki jo je dal omenjeni rimski pontifex narediti v spomin na pokol hugenotov, o čemer priča tudi napis na reverzu: UGONOTTORUM STRAGES 1572.

Več v prispevku "Šentjernejska zgodba z medalje zmajskega papeža" na tej povezavi >> 

Pot do napolnitve s Kristusovim veseljem

Hranjenje našega uma s Kristusovo besedo je ključnega pomena za to,  da bi bila naša srca napolnjena s Kristusovim veseljem.

~Sinclair Ferguson

Dvojni državljani

Dejstvo, da je naša domovina v nebesih,  bi moralo iz nas narediti boljše državljane na zemlji, ne glede na obliko vladavine, pod katero živimo.

~ Warren Wiersbe

Lažni učitelji in pravo zadovoljstvo

To úči in priporočaj. 3 Če kdo uči drugačen nauk in se ne približuje zdravim besedam, namreč besedam našega Gospoda Jezusa Kristusa, in res pobožnemu nauku, 4 je domišljav in ničesar ne razume. Še več, tak boleha za razpravljanji in pričkanji za besedo. Iz tega pa izvirajo nevoščljivost, prepir, kletve in zlobna sumničenja, 5 prerekanje ljudi, ki so v umu pokvarjeni in oropani resnice ter mislijo, da je pobožnost le vir dobička. 6 Res je prava pobožnost velik dobiček, a le za tistega, ki je zadovoljen z najnujnejšim. 7 Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti. 8 Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko. 9 Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje. 10 Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.  (1Tim 6,2b-10)

Zgornji odlomek sodi v zaključni del Pavlovega Prvega pisma Timoteju. Ta del je podoben  uvodnemu delu omenjenega pisma (cf. 1Tim 1,3-10. 20.21), kjer prav tako opozarja naslovnika, naj bo pozoren na lažne učitelje. 

Vrstica 1Tim 6,2b se nanaša na predhodno vsebino pisma. Nekateri menijo, da je imel Pavel tu v mislih vsebino od 5,1-6,2a, drugi pa, da celotno predhodno vsebino pisma. Zdravi nauk, o katerem je govora v 1Tim 6,3 je v kontrastu z naukom lažnih učiteljev.  V cerkvi ni nikoli primanjkovalo lažnih učiteljev, enako je danes. Bojim se, da jih je danes najmanj toliko, kot jih je bilo poprej skozi celotno  zgodovino cerkve. Pri tem igra posebno vlogo sla po dobičku, ki jo Pavel označuje kot korenino vsega zla (cf. v. 6). Iz zgodovine se najbrž spomnimo kupčevanja z odpustki, ki so ga izvajali v rimski cerkvi in je sprožilo reformacijsko gibanje. Danes ni nič drugače.  Iz Amerike  pljuska po celem svetu "teologija" zdravja in obilja (bogastva), oziroma health and wealth.  Njeni oznanjevalci, ki so sami velikokrat bajno bogati, trdijo, da Bog hoče, da so kristjani zdravi in bogati. Ti lažni učitelji na vse načine izsesavajo denar  iz ljudi, tudi iz revežev in  s svojim življenjskim slogom dokazujejo resničnost Pavlovih besed, da je zanje pobožnost samo vir dobička in nič več. Oznanjevalci lažnega evangelija, ki pravijo, da potrebuješ za zdravje in bogastvo samo močno vero, so pod obsodbo.   

Kot pravi Pavel v 6.-9. vrstici našega poglavja, je prava pobožnost res velik dobiček, a  drugačne vrste od prejšnjega. Večnostna perspektiva, ki jo ponuja Bog, resničnemu verniku pomaga v boju s privlačnostjo lakomnosti, zato   je lahko povsem zadovoljen že s tem, da ima hrano, obleko in streho nad glavo. Premoženje, bogastvo in denar niso sami po sebi zlo, korenina vsega zla je pohlep po denarju (cf. ibid. v. 10). Ta se lahko na zunaj izraža na dva načina: prvi je, da pohlepnež, ki ima že dovolj in preveč, še kar grabi, drugi pa, da hoče tisti pohlepnež, ki nima, na silo vzeti prvemu. Greh se da zelo lepo zamaskirati s pravični(šk)imi cilji. To sicer lahko vžge pri ljudeh, pri Bogu pa ne. Ljubezen do denarja je premnoge tako ali drugače odpeljala proč od vere. 

Ničesar nismo prinesli na svet, pa tudi odnesli ne bomo ničesar (cf. ibid. v. 7). Edina stvar, ki nas zanesljivo vse čaka, je smrt. Edino pravo zadovoljstvo, ki nas tudi v najtemnejših okoliščinah, celo v smrti, ne  pusti na cedilu, je Jezus. On je umrl za naše grehe in nam s svojim vstajenjem zagotavlja, da je popolni in resnični Odrešenik. Kdor vanj zaupa in se popolnoma zanaša nanj, je že tukaj in zdaj deležen predokusa večnega življenja. V njem je, kot pravi pesem, tudi slaboten močan in  revež bogat .

Jezus je Gospod

 Jezus Kristus ni le "moj osebni Odrešenik." On je Gospod.

~ John MacArthur

Kristjanova gotovost

Kristjan je človek, ki je lahko gotov glede končnega, tudi ko je povsem negotov glede vmesnega. 

~  Martyn Lloyd-Jones

Deset dejstev, ki bo spremenilo vaš pogled na Jezusa

Večina med nami ima pogled na Jezusa, ki je bil izoblikovan pri urah verouka, pri opazovanju umetniških podob, gledanju filmov in podobno. Toda, koliko je ta pogled (ne)skladen z Jezusom, kot ga opisuje Sveto pismo? Pa poglejmo nekaj dejstev:

1. Jezus je molil vnaprej pripravljene molitve.
2. Jezus je imel probleme s svojo družino.
3. Jezus je hodil v šolo.
4. Jezus je predvideval, da se bodo ljudje Biblijo učili na pamet. 
5. Jezus je imel več kot dvanajst učencev.
6. Jezus je imel tudi učenke.
7. Jezus je proučeval nauke drugih rabinov.
8. Jezus ni bil ravno tipičen tesar.
9. Jezus je plesal in celo užival alkohol (najbrž na veliko grozo in pohujšanje pripadnikov svetostnih denominacij). 
10. Jezus se je oblačil drugače, kot si predstavljamo (dvomim pa, da je imel sivo brado, kot rabin na sliki). 

O tem pripoveduje pastor Brandon Robbins v zgornjem videu.

Križ nositi ali prenašati?

Križ je dosti lažje nositi, kot 

prenašati.

~ Leonard Ravenhill

Nazorno o spreobrnitvi

Ko se kdo spreobrne, to ni tako, kot da se je kozel spremenil v ovco. Kozli se ne spreminjajo v ovce in ovce se ne spreminjajo v kozle. Ovce so bile vedno ovce,  že pred stvarjenjem sveta. Bile so izgubljene, potem pa jih je našel Pastir.

~ Justin Peters 

Marijino vnebovzetje

Rimskokatoliška cerkev obhaja vsako leto praznik Marijinega vnebovzetja. Pri vnebovzetju gre za versko  dogmo, ki je bila uradno razglašena šele leta 1950. Ob tem prazniku objavljajo vsako leto na spletnih straneh Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem približno enako prigodno besedilo, ki ga lahko preberete tukaj. Slovenski škofje bodo tudi letos "izročili slovenski narod materi Božji".

Pa si spet poglejmo zgodovino omenjene dogme in zakaj protestanti ne obhajamo tega praznika. 

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Ponavadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo po vsej verjetnosti odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kaj naj bi točno odgovorili.  

Pa si poglejmo, kaj govori o tem prazniku in njegovi zgodovini spletna stran slovenske škofovske konference! 

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.  

Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju ponovil za navedenima slavnima predhodnikoma, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta prišel do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in krožila naokoli spisa  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je proglasil za  dogmo rimske cerkve  Pij XII. Leta 1950. Glede na dogmo o papeški nezmotnosti se poraja vprašanje, kdo od teh se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII. Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje nekatere spise, toda v resnici  ni čisto jasno, če je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci  brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno verovala v Marijino vnebovzetje, kakor trdi Rim. Glede tega torej zgodovina ni na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh posebna značilnost rimske in še nekaterih cerkva. Zato zaključujem z mislijo, ki jo je zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba."

Odrešenik grešnikov

Hvaležen sem našemu Gospodu Kristusu Jezusu, ki mi je dal moč: s tem da me je postavil v službo, me je namreč imel za vrednega zaupanja, 13 čeprav sem bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež. Vendar se me je usmilil, ker sem delal v neveri, iz nevednosti – 14 in milost našega Gospoda je bila izredno bogata, z njo pa v Kristusu Jezusu vera in ljubezen. 15 Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz. 16 Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj – za večno življenje. 17 Kralju vekov pa, neminljivemu in nevidljivemu, edinemu Bogu čast in slava na veke vekov. Amen.

(1Tim 1,12-17)

Naš Bog je prav neverjeten in nenehno preseneča, saj "kliče v bivanje stvari, ki jih ni,"  (Rim 4,17) in uporablja za izpolnitev svojega načrta   ljudi, ki so videti povsem neprimerni za izpolnitev naloge.  

Apostol Pavel je sam priznal, da ga je Gospod Jezus poklical v službo, čeprav je bil bogokletnik, preganjalec in nasilnež. Preganjal je kristjane, jih silil k preklinjanju svetega imena Jezus in celo sodeloval pri njihovem ubijanju. V Apd 7,58 ga vidimo, kako je varoval oblačila Štefanovih morilcev (kdor straži, je prav tako kriv kot tisti, ki ubija), v Apd 8,1.3 pa ga srečamo, kako vlači kristjane v ječo. Toda stvar se je obrnila na glavo, kajti Pavla je srečala tista čudovita, nenadna in presenetljiva Božja milost, ki je povsem spremenila njegovo življenje. Pavel je živ dokaz, da je prišel Jezus Kristus v svet odrešit grešnike, celo takšne s krvavimi rokami, kot je bil Savel - Pavel. Ali pa take, kot je bil desni kriminalec iz Lk 23,40-43, ki je edini, s strani Jezusa, kanonizirani svetnik Božje cerkve: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju." (Lk 23,43b) Kadar in kjer Bog deluje, takrat in tam zanesljivo deluje. Vendar pa on ne deluje tako, kot bi hoteli mi, ampak v skladu s svojo voljo in s svojim načrtom. John Newton  (1725-1807) je bil pomorščak, ki se je ukvarjal z   dejavnostjo, ki danes upravičeno velja za sramotno, to je trgovina z afriškimi sužnji. Tudi on je doživel spreobrnjenje, podobno kot apostol Pavel, zato je danes znan po pesmi Amazing Grace, a ne le po njej. Brezbožni pomorščak je postal anglikanski duhovnik in podpornik Williama Wilbeforcea  pri njegovem boju proti suženjstvu. Vse po milosti, oziroma, kot pravi sam Newton: "Sama milost ima dovoljšnjo moč, da lahko pretrga grešnikovo sužnjevanje zlu."

Bogu hvala za njegovo neskončno milost!

Božja vladavina

Božje kraljestvo ne deluje s strani ljudstva, preko ljudstva ali za ljudstvo, ampak je kraljestvo, ki mu vlada Kralj.  Bog ne vlada s privolitvijo svojih podanikov, ampak s suvereno oblastjo.  Nad mano je njegova vladavina, najsi glasujem zanj, ali ne.

~ R. C. Sproul

Največji dar

Bodite hvaležni za Kristusa! S tem, ko vam je Bog dal Kristusa, je naredil več, kot če bi vas ustvaril kot angele, ali če bi vam dal ves svet. Bog ne more dati večjega daru, kot je Kristus.

~ Thomas Watson

Po milosti

Po milosti smo iztrgani iz Adama, z območja vsega hudega in vcepljeni v Kristusa, ki je korenina vsega dobrega.

~ Steven Lawson

 

Samopravičnost, samozadostnost ter milost

Enako kot je milost v nasprotju z oholostjo samopravičnosti, tako je tudi v nasprotju z oholostjo samozadostnosti.

~ Jerry Bridges

Zlatousti o grehu in kesanju

Sramuj se, kadar grešiš, ne kadar se  kesaš.

~ Janez Zlatousti 

Milost

Milost je nekaj takega, kot bi Bog stresel nebesa in zemljo, da bi rešil grešnike, ki ne morejo dvigniti niti prsta za svoje odrešenje.

                                              ~ J. I. Packer

Pavel v poganskih Atenah

Rafael, Sv. Pavel pridiga na Areopagu. Vir slike: Wikipedia

Atene so v 1. stoletju po Kr. že izgubile velik del nekdanjega sijaja, a so bile kljub temu še vedno pomembno intelektualno, umetniško in kulturno središče. Sem so bratje v Kristusu poslali apostola Pavla, ker je prišel v konflikt z Judi iz Makedonije. V mestu je čakal na svoja sopotnika ter sodelavca Sila ter Timoteja (cf. Apd 17,14.15).  O kratkotrajnem Pavlovem delovanju v Atenah nam pripoveduje odlomek iz Apostolskih del 17,16-34. 

 

Atene so bile v 1. stoletju po Kr. še vedno imenitno mesto,  z mogočnimi kulturnimi spomeniki, kot so templji, kipi, javne zgradbe in podobno. Pavla je ob prihodu v mesto močno prizadelo, ko je videl okrog sebe vso množico malikov (cf. Apd 17,16).  Obiskal je judovsko shodnico v mestu in se na agori ter rimskem forumu pogovarjal z naključnimi mimoidočimi, med katerimi so bili tudi epikurejski in stoiški  filozofi ter jim govoril o Jezusu in o vstajenju mrtvih. Nekateri med njimi so ga ozmerjali za blebetača, drugi obtožili oznanjanja tujih božanstev, tako kot nekoč poprej Sokrata.  Da bi se bolje poučili, so ga odvedli na Areopag, da bi kaj več izvedeli o novih naukih, ki jih je oznanjal.  Danes ne vemo, ali so ga odvedli na dobesedni Aresov grič (Areopag), ali na prostor na agori, kjer je zasedal areopag, kot se je imenovalo sodišče, ali celo morda pred samo sodišče. Kakorkoli že, Pavlu je bilo dano spregovoriti. 

Na začetku svojega govora  je apostol Pavel pohvalil pobožnost Atencev (tako je vsaj razumeti), čeprav je imel o poganskih bogovih zelo slabo mnenje, saj nekje pravi: "Kaj hočem reči? Da je kaj to, kar se žrtvuje malikom, ali da je morda malik sam kaj? Nikakor! Povedati hočem, da to, kar žrtvujejo, žrtvujejo demonom in ne Bogu." (1Kor 10,19.20) Nato je v svojem govoru omenil nek oltar v mestu, ki je bil posvečen neznanemu božanstvu, vendar se ni zaustavil pri neznanem bogu, ampak jim je spregovoril o živem Bogu, Stvarniku vsega, kar obstaja. 

 

Ta Bog je neskončno vzvišen nad poganskimi božanstvi, z vsemi njihovimi muhami in slabostmi, ki so bili predmet čaščenja Atencev. Edino ta Bog si zasluži čaščenje, "... saj ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo (1). Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: '… saj smo po rodu iz njega.' (2)" (Apd 17,27b. 28) Bog ni neka oddaljena resničnost, ampak povsod prisoten. Pavel je na tem mestu citiral dva grška misleca, Epimenidesa s Krete (1) in Aratusa (2). Ker smo Božja stvaritev, ustvarjeni po Božji podobi, Pavel uporablja izraz Božjega rodu, si ne smemo predstavljati, da je božanstvo podobno nečemu, kar je narejeno iz kovine ali kamna in je delo umetniških oblikovalcev. 

V nadaljevanju pravi, da je Bog zatisnil oči nad časi nevednosti, v kateri so živeli pogani, zdaj pa vse ljudi poziva k spreobrnjenju. Podobno je pred tem govoril poganom v Listri, ki jo je obiskal skupaj z Apolom: "Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota.  In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in vam srca napolnjeval z veseljem." (Apd 14, 15b-17) Do tukaj vse lepo in prav. Dokler se je Pavel zadrževal na področju naravne teologije, so ga z zanimanjem poslušali. Konec koncev so tudi nekateri grški filozofi razvili nekakšen koncept boga, a v bistvu precej drugačen od judovskega in krščanskega. Nato pa je Pavel izrekel nekaj, kar je bilo za veliko večino njegovih poslušalcev popolnoma nesprejemljivo: "Zakaj  določil je dan (namreč Bog, op. Diz.), ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih." (Apd 17,31) Ko je apostol omenil vstajenje mrtvih, so se nekateri med njimi norčevali, drugi pa rekli, da bi ga o tem poslušali kdaj drugič. Le malo je bilo takih, ki so sprejeli evangelij. Toda bili so tudi taki. 

Apostol Pavel je vsaki ciljni skupini oznanil evangelij na drug način. S pogani ni mogel ravnati enako kot z Judi, ki so imeli Sveto pismo in so bili dobro seznanjeni z Božjimi obljubami. Čeprav ga je v Atenah zelo motila prisotnost mnogih malikov, tega ni očitno izrazil, ampak  povedal, da se Boga ne da upodobiti z materialnimi sredstvi, kar za izobražene Grke niti ni bilo sporno. Pri svoji evangelizaciji je omenil oltar neznanemu bogu in  neznanega  razodel kot znanega Boga.  Na koncu  je požel precej pičel uspeh, dosti slabši kot pozneje v Korintu. Tudi danes ni nič kaj drugače, zato je treba poudariti, da evangelizacija ni odvisna od oznanjevalca, ampak od Boga. Oznanjevalec seje seme Božje besede, Bog pa odloča, kaj in koliko bo od tega zraslo. Bog je suveren. 

 

Odrešenikova volja

Moje so obljube; odpuščanje, mir in nebesa, o katerih sem bral, so moji. Takšna je volja in oporoka Odrešenika, mojega Odrešenika.

~ John Newton 

Branje Svetega pisma

Naše branje Svetega pisma ne sme biti maraton, ampak počasno, zavestno vpijanje njegovega sporočila.

~ A. W. Tozer

Kaj je vera in ali je imaš dovolj?

V pričujočem videu nas Erick Sorensen povede v "hram vere", oziroma skozi odlomek Heb 11,1-16, ter nas seznani z definicijo vere, z  značilnostmi in objektom naše vere ter s tem, kaj pomeni imeti dovolj vere.

Priporočam vsem, ki včasih mislimo, da imamo premalo vere.

GOSPODOVA dobrota

Dragi ranjeni vernik! Življenje nas zelo pogosto prizadene, toda GOSPODOVA dobrota se obnavlja vsako jutro.  Zato vztrajaj v Njegovi ljubezni in milosti.

~ Burk Parsons

Opravičenje brezbožnih

Dobra novica je, da Bog brezplačno opravičuje brezbožne tako, da daje vsem, ki verujejo, pravičnost, ki ni njihova. 

~ R. C. Sproul

Izpolnjeno je

Zagotovo ni odveč reči,  da  med sedmimi znamenitimi izreki na križu, nobeden ne izstopa tako izrazito, kot ta: "TETELESTAI!" kar pomeni "IZPOLNJENO je!"

~ J. C. Ryle